News & Politics (C) RTVSLO 2017 Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. https://radioprvi.rtvslo.si/med-stirimi-stenami/ Med štirimi stenami https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/656/logo.jpg Šolsko leto je za nami in spričevala, ki so prinesla veselje ali razočaranje, so doma. Najbrž se je pri nekaterih starših že polegla tudi slaba volja. Začele so se počitnice in tudi večno vprašanje za starše, kakšne naj bodo: naj otrokom pustijo prosti čas, da si ga organizirajo po svoje, ali naj poskrbijo, da ne bo dolgočasja in da bodo počitnice polne aktivnosti. Vse se reši, če se starši in otroci dobro razumejo. Kaj pa, če se ne? Če je odnos poln sporov in nerazumevanja? Kako rešiti ta problem? O tem Darja Groznik z gostjo Leonido Mrgole, partnersko in družinsko svetovalko.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174883098 RTVSLO – Prvi 1403 clean Šolsko leto je za nami in spričevala, ki so prinesla veselje ali razočaranje, so doma. Najbrž se je pri nekaterih starših že polegla tudi slaba volja. Začele so se počitnice in tudi večno vprašanje za starše, kakšne naj bodo: naj otrokom pustijo prosti čas, da si ga organizirajo po svoje, ali naj poskrbijo, da ne bo dolgočasja in da bodo počitnice polne aktivnosti. Vse se reši, če se starši in otroci dobro razumejo. Kaj pa, če se ne? Če je odnos poln sporov in nerazumevanja? Kako rešiti ta problem? O tem Darja Groznik z gostjo Leonido Mrgole, partnersko in družinsko svetovalko.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 27 Jun 2022 08:33:23 +0000 Prosti čas ali počitnice polne aktivnosti? Plodnost ob številnih okoljskih vplivih na življenje ljudi in industrijsko predelani hrani, ki nam je vedno hitro pri roki, ni več samoumevna. Petra Planinc meni, da je že v mladosti veliko znakov kazalo na to, da bo imela v rodni dobi težave s plodnostjo, vendar jih ni znala brati. Diagnoza neplodnost jo je zelo prizadela, vendar ji ni vzela poguma. Poleg medicinske obravnave, ki je je bila deležna, se je kot doktorica medicine lotila še študija nemedicinskih pristopov k problematiki plodnosti. Sprememba prehrane je prinesla odlične rezultate. Ko je rodila, se je soočila še z nezmožnostjo polnega dojenja zaradi hipoplastičnih dojk. Tudi to težavo je rešila in njeni otroci so ob pomoči doniranega materinega mleka polno dojeni. O samosvojih rešitvah za na videz nerešljive probleme se je s Petro Planinc pogovarjala Cirila Štuber. 174881675 RTVSLO – Prvi 1760 clean Plodnost ob številnih okoljskih vplivih na življenje ljudi in industrijsko predelani hrani, ki nam je vedno hitro pri roki, ni več samoumevna. Petra Planinc meni, da je že v mladosti veliko znakov kazalo na to, da bo imela v rodni dobi težave s plodnostjo, vendar jih ni znala brati. Diagnoza neplodnost jo je zelo prizadela, vendar ji ni vzela poguma. Poleg medicinske obravnave, ki je je bila deležna, se je kot doktorica medicine lotila še študija nemedicinskih pristopov k problematiki plodnosti. Sprememba prehrane je prinesla odlične rezultate. Ko je rodila, se je soočila še z nezmožnostjo polnega dojenja zaradi hipoplastičnih dojk. Tudi to težavo je rešila in njeni otroci so ob pomoči doniranega materinega mleka polno dojeni. O samosvojih rešitvah za na videz nerešljive probleme se je s Petro Planinc pogovarjala Cirila Štuber. Mon, 20 Jun 2022 08:39:20 +0000 Iz neplodnosti v plodnost Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem se bo z gostjo oddaje Med štirimi stenami Polono Car pogovarjala Petra Medved. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo?</p> <p>Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem je spregovorila v oddaji Med štirimi stenami.</p> <p>Polona Car je zaradi albinizma slabovidna. V oddaji Med štirimi stenami je povedala:</p> <blockquote> <p>»Sem močno slabovidna, sodim v tretjo kategorijo slepote in slabovidnosti – to je v bistvu slepota z ostankom vida. Vendar jaz funkcioniram z ostanki vida, ne delujem po metodi slepih, ne uporabljam brajice, ampak močno povečan tisk, berem s povečevalnimi stekli, z elektronskimi lupami. Na računalniku si pomagam s povečevalniki zaslona. Uporabljam tudi zvočne knjige, vendar najraje še vedno v roke vzamem fizično knjigo in jo berem s povečevalnim steklom, kar je sicer zelo mučno, saj se čas branja podaljšuje, vendar mi je ta občutek za zdaj še vedno ljubši. Ko ne pišem na računalnik, pišem lahko z normalnim svinčnikom, težava pa je v tem, da za seboj ne znam popolnoma nič prebrati oziroma ne morem prebrati.«</p> </blockquote> <p> </p> <p> </p> <p> </p> </body> </html> 174880131 RTVSLO – Prvi 1917 clean Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem se bo z gostjo oddaje Med štirimi stenami Polono Car pogovarjala Petra Medved. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo?</p> <p>Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem je spregovorila v oddaji Med štirimi stenami.</p> <p>Polona Car je zaradi albinizma slabovidna. V oddaji Med štirimi stenami je povedala:</p> <blockquote> <p>»Sem močno slabovidna, sodim v tretjo kategorijo slepote in slabovidnosti – to je v bistvu slepota z ostankom vida. Vendar jaz funkcioniram z ostanki vida, ne delujem po metodi slepih, ne uporabljam brajice, ampak močno povečan tisk, berem s povečevalnimi stekli, z elektronskimi lupami. Na računalniku si pomagam s povečevalniki zaslona. Uporabljam tudi zvočne knjige, vendar najraje še vedno v roke vzamem fizično knjigo in jo berem s povečevalnim steklom, kar je sicer zelo mučno, saj se čas branja podaljšuje, vendar mi je ta občutek za zdaj še vedno ljubši. Ko ne pišem na računalnik, pišem lahko z normalnim svinčnikom, težava pa je v tem, da za seboj ne znam popolnoma nič prebrati oziroma ne morem prebrati.«</p> </blockquote> <p> </p> <p> </p> <p> </p> </body> </html> Mon, 13 Jun 2022 08:41:57 +0000 Polona Car o albinizmu V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se bo Lucija Fatur pogovarjala s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme. <p>Odnos matere s sinom je lahko patološki</p><p><p>V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.</p></p> 174878388 RTVSLO – Prvi 2395 clean V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se bo Lucija Fatur pogovarjala s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme. <p>Odnos matere s sinom je lahko patološki</p><p><p>V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.</p></p> Mon, 06 Jun 2022 08:49:55 +0000 Kaj gre v odnosu mama - sin lahko narobe? Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družini rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo na podlagi svoje osebne izkušnje osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.<p>»Ugotovila sem, da sem postala preveč medicinska sestra, in sem želela, da ima hči mamo, ne pa zdravstveni kader okoli sebe.« </p><p><p>Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družino rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takšnega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo skozi svojo osebno izkušnjo osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami.</p> <p>Violeta Suhadolnik je v oddaji povedala:</p> <blockquote><p>» V prvi fazi, ko se otrok rodi, in potem v otroštvu zdravniki in preostali zdravstveni delavci, od fizioterapevtov do delovnih terapevtov in logopedov, govorijo: Več boste z njim delali, bolje bo. Toda mi starši se ne zavedamo, da ima vsak otrok tudi svoje meje in da jih ne more preseči. Lahko še tako pričakuješ, da boš s terapijami dosegel to in to, v našem primeru na začetku, da bo Taja shodila in tako naprej … pa ni tako. Ko smo prišli v določeno fazo, ko se je res že postavljala na noge, so se začeli hudi epileptični napadi in smo bili spet na začetku. Tako se ti vse skupaj lahko sesuje. Zato pravim staršem: Ne glede na to, kakšne so težave, to je vaš otrok, dajte mu srečno otroštvo, dajte mu možnost, da se vključuje v okolje, da ga čim več ljudi pozna. Prišel pa bo tako daleč, kolikor bo zmogel.«</p></blockquote></p> 174876573 RTVSLO – Prvi 2067 clean Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družini rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo na podlagi svoje osebne izkušnje osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.<p>»Ugotovila sem, da sem postala preveč medicinska sestra, in sem želela, da ima hči mamo, ne pa zdravstveni kader okoli sebe.« </p><p><p>Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družino rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takšnega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo skozi svojo osebno izkušnjo osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami.</p> <p>Violeta Suhadolnik je v oddaji povedala:</p> <blockquote><p>» V prvi fazi, ko se otrok rodi, in potem v otroštvu zdravniki in preostali zdravstveni delavci, od fizioterapevtov do delovnih terapevtov in logopedov, govorijo: Več boste z njim delali, bolje bo. Toda mi starši se ne zavedamo, da ima vsak otrok tudi svoje meje in da jih ne more preseči. Lahko še tako pričakuješ, da boš s terapijami dosegel to in to, v našem primeru na začetku, da bo Taja shodila in tako naprej … pa ni tako. Ko smo prišli v določeno fazo, ko se je res že postavljala na noge, so se začeli hudi epileptični napadi in smo bili spet na začetku. Tako se ti vse skupaj lahko sesuje. Zato pravim staršem: Ne glede na to, kakšne so težave, to je vaš otrok, dajte mu srečno otroštvo, dajte mu možnost, da se vključuje v okolje, da ga čim več ljudi pozna. Prišel pa bo tako daleč, kolikor bo zmogel.«</p></blockquote></p> Mon, 30 May 2022 08:44:27 +0000 Violeta Suhadolnik, mama otroka s posebnimi potrebami Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.<p>Ločitve so stres za vse, še posebej za otroke</p><p><p>Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174874732 RTVSLO – Prvi 2014 clean Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.<p>Ločitve so stres za vse, še posebej za otroke</p><p><p>Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 23 May 2022 08:43:34 +0000 Ločitve so stres za vse, še posebej za otroke »Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, bo Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>O boju s hudo boleznijo in pogumu, ki ga je našla v sebi. </p><p><p>»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami.</p> <p>Špela Novak je povedala, da jo je spremljala velika osamljenost. Tudi sošolci je niso sprejeli, ker je bila večino časa v bolnišnici. Ni bila del njihovih pogovorov, v knjigi je zapisala, da je med odmori večino časa preživela na stranišču. Zelo je trpela zaradi nesprejemanja sošolcev.</p> <blockquote><p>»Veliko je bilo teh prepovedi, preveč. Med telovadbo sem sedela na klopi, odmori pa – tudi sem jih preživela na stranišču. Čutila sem tisto neko žalost, tisto osamljenost, ker sem se želela vsaj o nečem pogovarjati. Ampak glede na to, da sem toliko časa preživela v bolnišnici, sem se znala pogovarjati o svoji bolezni, svojih zdravilih, svoji diagnozi. Nisem pa se znala pogovarjati o tem, kaj bi se igrala, kako bi se igrala, kakšna so pravila igre, ki se jih sošolci igrajo. Nisem vedela, o čem se pogovarjajo, ker me ni bilo zraven. Na začetku sem imela vsakih 14 dni kemoterapijo, že takrat sem veliko izostajala. Njihov svet je bil njihov svet, moj je bil pa bolnišnica.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174872856 RTVSLO – Prvi 2387 clean »Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, bo Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>O boju s hudo boleznijo in pogumu, ki ga je našla v sebi. </p><p><p>»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami.</p> <p>Špela Novak je povedala, da jo je spremljala velika osamljenost. Tudi sošolci je niso sprejeli, ker je bila večino časa v bolnišnici. Ni bila del njihovih pogovorov, v knjigi je zapisala, da je med odmori večino časa preživela na stranišču. Zelo je trpela zaradi nesprejemanja sošolcev.</p> <blockquote><p>»Veliko je bilo teh prepovedi, preveč. Med telovadbo sem sedela na klopi, odmori pa – tudi sem jih preživela na stranišču. Čutila sem tisto neko žalost, tisto osamljenost, ker sem se želela vsaj o nečem pogovarjati. Ampak glede na to, da sem toliko časa preživela v bolnišnici, sem se znala pogovarjati o svoji bolezni, svojih zdravilih, svoji diagnozi. Nisem pa se znala pogovarjati o tem, kaj bi se igrala, kako bi se igrala, kakšna so pravila igre, ki se jih sošolci igrajo. Nisem vedela, o čem se pogovarjajo, ker me ni bilo zraven. Na začetku sem imela vsakih 14 dni kemoterapijo, že takrat sem veliko izostajala. Njihov svet je bil njihov svet, moj je bil pa bolnišnica.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 16 May 2022 08:49:47 +0000 Špela Novak: Življenje z volkom Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar.<p>V Sloveniji imamo samo eno hormonsko terapijo za ščitnico, ščitnični bolniki pa si želijo večjo izbiro, saj morajo mnogi zaradi stranskiih učinkov samoplačniško po hormone v tujino.</p><p><p>Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar.</p> <p><a>Kamama</a></p></p> 174870957 RTVSLO – Prvi 2432 clean Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar.<p>V Sloveniji imamo samo eno hormonsko terapijo za ščitnico, ščitnični bolniki pa si želijo večjo izbiro, saj morajo mnogi zaradi stranskiih učinkov samoplačniško po hormone v tujino.</p><p><p>Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar.</p> <p><a>Kamama</a></p></p> Mon, 09 May 2022 08:10:00 +0000 Željka Bohar: Prevzela sem odgovornost za svojo bolezen Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in videoprodukcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.<p>O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti.</p><p><p>Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in video produkcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.</p></p> 174869165 RTVSLO – Prvi 2153 clean Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in videoprodukcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.<p>O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti.</p><p><p>Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in video produkcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.</p></p> Mon, 02 May 2022 08:45:53 +0000 Paraplesalka Nastija Fijolič Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?<p>Otroci v primežu vojnih travm. Kako pomagati?</p><p><p>Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot  otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?</p> <p>&nbsp;</p></p> 174867559 RTVSLO – Prvi 2375 clean Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?<p>Otroci v primežu vojnih travm. Kako pomagati?</p><p><p>Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot  otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 25 Apr 2022 08:49:35 +0000 Dr. Anica Mikuš Kos Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber.<p>"Samo do sebe odgovorni posamezniki lahko delajo, boljšo, bolj odgovorno, družbo."</p><p><p>Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber.</p></p> 174865714 RTVSLO – Prvi 2632 clean Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber.<p>"Samo do sebe odgovorni posamezniki lahko delajo, boljšo, bolj odgovorno, družbo."</p><p><p>Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber.</p></p> Mon, 18 Apr 2022 08:53:52 +0000 Danica Vidmar v iskanju poti do odraslih hčera "Nisi okej? Povej naprej." Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur. <p>Klara Leben, ambasadorka kampanje "Nisi okej? Povej naprej."</p><p><p><a>"Nisi okej? Povej naprej."</a> Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga.</p></p> 174863870 RTVSLO – Prvi 2113 clean "Nisi okej? Povej naprej." Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur. <p>Klara Leben, ambasadorka kampanje "Nisi okej? Povej naprej."</p><p><p><a>"Nisi okej? Povej naprej."</a> Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga.</p></p> Mon, 11 Apr 2022 08:45:13 +0000 "Zdrava hrana ni zdrava, če živimo v nezdravih odnosih." Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilni težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom, bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. Oddajo pripravlja Petra Medved.<p>Drugačnosti se ne smemo bati. </p><p><p>Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilne težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom.</p> <p>O tem, kaj si želijo ljudje z avtizmom in kakšno podporo bi potrebovali, je Jan Hlade povedal:</p> <blockquote><p>»Ljudje z avtizmom si želimo stabilnega življenja, ki ni na robu socialne izključenosti, pod pragom revščine. Želimo si življenja z ljudmi, ki nas razumejo in ki so nam blizu, ki nam pomagajo, če se znajdemo v stiski, s katerimi vzdržujemo vsakodnevno komunikacijo, vsakodnevne stike, in če smo dovolj zavedni, širimo zavedanje o nas - ljudeh, ki smo se rodili drugačni, ne po svoji krivdi. Ljudem lahko pokažemo, da se drugačnosti ne smemo bati, da se je ni treba bati, da je drugačnost v marsičem dobra, saj izobražuje, širi poglede in upajmo, da to našo dolino Šentflorjansko nekoč osvobodimo večnega strahu pred njo.«</p></blockquote></p> 174861910 RTVSLO – Prvi 2218 clean Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilni težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom, bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. Oddajo pripravlja Petra Medved.<p>Drugačnosti se ne smemo bati. </p><p><p>Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilne težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom.</p> <p>O tem, kaj si želijo ljudje z avtizmom in kakšno podporo bi potrebovali, je Jan Hlade povedal:</p> <blockquote><p>»Ljudje z avtizmom si želimo stabilnega življenja, ki ni na robu socialne izključenosti, pod pragom revščine. Želimo si življenja z ljudmi, ki nas razumejo in ki so nam blizu, ki nam pomagajo, če se znajdemo v stiski, s katerimi vzdržujemo vsakodnevno komunikacijo, vsakodnevne stike, in če smo dovolj zavedni, širimo zavedanje o nas - ljudeh, ki smo se rodili drugačni, ne po svoji krivdi. Ljudem lahko pokažemo, da se drugačnosti ne smemo bati, da se je ni treba bati, da je drugačnost v marsičem dobra, saj izobražuje, širi poglede in upajmo, da to našo dolino Šentflorjansko nekoč osvobodimo večnega strahu pred njo.«</p></blockquote></p> Mon, 04 Apr 2022 08:46:58 +0000 Življenje z aspergerjevim sindromom "V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?" Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to problematiko še spoprijeli, razmišlja. <p>Zgodbe malih junakov, velikih kot naša dlan</p><p><p>"V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?"<br /> Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to situacijo še spoprijeli, razmišlja.</p></p> 174860036 RTVSLO – Prvi 2010 clean "V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?" Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to problematiko še spoprijeli, razmišlja. <p>Zgodbe malih junakov, velikih kot naša dlan</p><p><p>"V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?"<br /> Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to situacijo še spoprijeli, razmišlja.</p></p> Mon, 28 Mar 2022 08:43:30 +0000 Petra Znoj, mama nedonošenčkov, v knjigi Junaki prvega nadstropja zbrala zgodbe Popolno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebno na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz Varstveno-delovnega centra Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec. Oddajo pripravlja Petra Medved.<p>Inkluzija za osebe z Downovim sindromom mora potekati v vseh življenjskih obdobjih posameznika.</p><p><p>Polno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebej na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz VDC Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec.</p> <p>Drago Švajger je na vprašanje, ali bodo s to podporo ti ljudje lahko živeli sami doma, tudi po smrti staršev - ali bodo lahko skrbeli zase - odgovoril:</p> <blockquote><p>»Ravno to je pomen tega našega projekta, torej da daje možnost samostojnega bivanja, ker do zdaj financiranje oseb, ki so precej samostojne, vendar ne dovolj, da bi lahko živele popolnoma same, ni sistemsko urejeno. In ta naš projekt teži k temu, da uporabnike zelo opolnomoči za samostojno življenje ob podpori. Podpora ni vsakodnevna, ampak jo dobijo tu in tam, ko se srečajo s kakšnim izzivom, težavo. In ko imajo uporabniki oporo nekoga, ki ga lahko vedno pokličejo in jih vodi skozi izziv, s tako podporo lahko živijo sami in jim ni treba v nobeno institucijo.«</p></blockquote></p> 174858102 RTVSLO – Prvi 2559 clean Popolno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebno na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz Varstveno-delovnega centra Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec. Oddajo pripravlja Petra Medved.<p>Inkluzija za osebe z Downovim sindromom mora potekati v vseh življenjskih obdobjih posameznika.</p><p><p>Polno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebej na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz VDC Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec.</p> <p>Drago Švajger je na vprašanje, ali bodo s to podporo ti ljudje lahko živeli sami doma, tudi po smrti staršev - ali bodo lahko skrbeli zase - odgovoril:</p> <blockquote><p>»Ravno to je pomen tega našega projekta, torej da daje možnost samostojnega bivanja, ker do zdaj financiranje oseb, ki so precej samostojne, vendar ne dovolj, da bi lahko živele popolnoma same, ni sistemsko urejeno. In ta naš projekt teži k temu, da uporabnike zelo opolnomoči za samostojno življenje ob podpori. Podpora ni vsakodnevna, ampak jo dobijo tu in tam, ko se srečajo s kakšnim izzivom, težavo. In ko imajo uporabniki oporo nekoga, ki ga lahko vedno pokličejo in jih vodi skozi izziv, s tako podporo lahko živijo sami in jim ni treba v nobeno institucijo.«</p></blockquote></p> Mon, 21 Mar 2022 09:52:39 +0000 Veščine za samostojno življenje - kako opolnomočiti osebe z motnjo v duševnem razvoju za uspešnejše vključevanje v skupnost? Kako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobenega zagotovila, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se bo v oddaji Med štirimi stenami z dr. Nejcem Jelenom, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.<p>Od staršev ne moremo pričakovati, da se bodo čez noč prelevili v strokovnjake z več področij</p><p><p>Kako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo - limfangiom, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobene garancije, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se je v oddaji Med štirimi stenami z <strong>dr. Nejcem Jelenom</strong>, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.</p></p> 174856100 RTVSLO – Prvi 2516 clean Kako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobenega zagotovila, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se bo v oddaji Med štirimi stenami z dr. Nejcem Jelenom, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.<p>Od staršev ne moremo pričakovati, da se bodo čez noč prelevili v strokovnjake z več področij</p><p><p>Kako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo - limfangiom, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobene garancije, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se je v oddaji Med štirimi stenami z <strong>dr. Nejcem Jelenom</strong>, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.</p></p> Mon, 14 Mar 2022 09:51:56 +0000 Redke rešitve za redke bolezni Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur. <p>Alenka Matko Juvančič: "Bili smo vrženi in morali smo plavati."</p><p><p>Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174854099 RTVSLO – Prvi 2464 clean Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur. <p>Alenka Matko Juvančič: "Bili smo vrženi in morali smo plavati."</p><p><p>Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur.</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 07 Mar 2022 09:51:04 +0000 Življenje nam je pokazalo tudi drugo plat Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz vzhodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz zahodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere zunajšolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen.<p>Ne prepuščajmo otrok pametnim napravam!</p><p><p>Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz zahodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz vzhodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere izven šolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen.</p></p> 174852068 RTVSLO – Prvi 2212 clean Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz vzhodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz zahodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere zunajšolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen.<p>Ne prepuščajmo otrok pametnim napravam!</p><p><p>Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz zahodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz vzhodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere izven šolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen.</p></p> Mon, 28 Feb 2022 09:46:52 +0000 Dr. Ljubica Marjanovič Umek o pomenu igre za razvoj otrok Sašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na svoji poti v uspešno odraslo življenje se je soočal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat si je želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi.<p>Še vedno nisem ves čas OK in poiščem pomoč, ko jo potrebujem</p><p><p>Sašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na poti v uspešno odraslo življenje se je spoprijemal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat bi si želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi. Prisluhnite njegovi zgodbi.</p> <p><a>Nisi OK? Povej naprej!</a></p></p> 174850171 RTVSLO – Prvi 2557 clean Sašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na svoji poti v uspešno odraslo življenje se je soočal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat si je želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi.<p>Še vedno nisem ves čas OK in poiščem pomoč, ko jo potrebujem</p><p><p>Sašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na poti v uspešno odraslo življenje se je spoprijemal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat bi si želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi. Prisluhnite njegovi zgodbi.</p> <p><a>Nisi OK? Povej naprej!</a></p></p> Mon, 21 Feb 2022 09:52:37 +0000 Sašo Dudić: Že kot otrok nisem poznal občutka pripadnosti Gostja oddaje Med štirimi stenami bo nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« O vrhunskem športu in boju z boleznijo se bo s Tadejo Brankovič, ki svoj mir in svobodo išče v gibanju, pogovarjala Petra Medved.<p>O vrhunskem športu in boju z boleznijo. </p><p><p>Gostja oddaje Med štirimi stenami je bila nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« Tadeja Brankovič svoj mir in svobodo išče v gibanju.</p> <blockquote><p>»Bolezen pride nepričakovano, in to je bil zame največji izziv, v tem smislu, ker sem bila celo življenje navajena načrtovati treninge, tekmovanja. Na bolezen ne moreš vplivati, zgodi se, pride in samo od tebe je odvisno, kako jo boš sprejel. To je bil zame izziv, po drugi strani pa sem bila vesela, da sem tako športno to prenesla. In tudi bolezen sem vzela zelo športno, s ciljem, da pridem na cilj tudi pete olimpijade. Če rečem po biatlonsko: zdaj sem v zadnjem krogu in mi gre dobro," je povedala Tadeja Brankovič.</p></blockquote> <p></p></p> 174848051 RTVSLO – Prvi 2280 clean Gostja oddaje Med štirimi stenami bo nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« O vrhunskem športu in boju z boleznijo se bo s Tadejo Brankovič, ki svoj mir in svobodo išče v gibanju, pogovarjala Petra Medved.<p>O vrhunskem športu in boju z boleznijo. </p><p><p>Gostja oddaje Med štirimi stenami je bila nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« Tadeja Brankovič svoj mir in svobodo išče v gibanju.</p> <blockquote><p>»Bolezen pride nepričakovano, in to je bil zame največji izziv, v tem smislu, ker sem bila celo življenje navajena načrtovati treninge, tekmovanja. Na bolezen ne moreš vplivati, zgodi se, pride in samo od tebe je odvisno, kako jo boš sprejel. To je bil zame izziv, po drugi strani pa sem bila vesela, da sem tako športno to prenesla. In tudi bolezen sem vzela zelo športno, s ciljem, da pridem na cilj tudi pete olimpijade. Če rečem po biatlonsko: zdaj sem v zadnjem krogu in mi gre dobro," je povedala Tadeja Brankovič.</p></blockquote> <p></p></p> Mon, 14 Feb 2022 09:48:00 +0000 Tadeja Brankovič: Peta olimpijada Epilepsija - bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu zaznamujemo mednarodni dan epilepsije. Naša tokratna sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji. Z Lucijo Fatur sta pogovor začeli o tem, zakaj velja, da je epilepsija bolezen z mnogimi obrazi. <p>Odpri srce - geslo letošnjega mednarodnega dneva </p><p><p>Epilepsija - bolezen z mnogimi obrazi. Bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu obeležujemo mednarodni dan epilepsije. Naša sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji.</p></p> 174846084 RTVSLO – Prvi 1881 clean Epilepsija - bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu zaznamujemo mednarodni dan epilepsije. Naša tokratna sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji. Z Lucijo Fatur sta pogovor začeli o tem, zakaj velja, da je epilepsija bolezen z mnogimi obrazi. <p>Odpri srce - geslo letošnjega mednarodnega dneva </p><p><p>Epilepsija - bolezen z mnogimi obrazi. Bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu obeležujemo mednarodni dan epilepsije. Naša sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji.</p></p> Mon, 07 Feb 2022 09:41:21 +0000 Epilepsija - bolezen z mnogimi obrazi V pandemičnih časih je zaznati več tesnobnih, depresivnih stanj. Strokovnjaki govorijo tudi o pandemični utrujenosti. Kako se s tem časom spopadajo starejši, pri katerih postaja depresija že tako ali tako pogostejša? Nekateri podatki govorijo o petini oziroma tretjini starostnikov, ki jih pesti depresija. Kako jo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?<p>Depresija je pri starejših pogosto prezrta</p><p><p>Depresija je najpogostejša duševna bolezen v starosti. V pandemičnih časih je zaznati opazno več tesnobnih, depresivnih stanj. Kako se s tem časom spopadajo starejši?  Kako depresijo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?</p></p> 174844035 RTVSLO – Prvi 1752 clean V pandemičnih časih je zaznati več tesnobnih, depresivnih stanj. Strokovnjaki govorijo tudi o pandemični utrujenosti. Kako se s tem časom spopadajo starejši, pri katerih postaja depresija že tako ali tako pogostejša? Nekateri podatki govorijo o petini oziroma tretjini starostnikov, ki jih pesti depresija. Kako jo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?<p>Depresija je pri starejših pogosto prezrta</p><p><p>Depresija je najpogostejša duševna bolezen v starosti. V pandemičnih časih je zaznati opazno več tesnobnih, depresivnih stanj. Kako se s tem časom spopadajo starejši?  Kako depresijo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?</p></p> Mon, 31 Jan 2022 09:39:12 +0000 Dr. Lea Žmuc Veranič, specialistka psihiatrije, o depresiji pri starejših O sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, se bo Cirila Štuber pogovarjala z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijskoraziskovalnega centra za družino.<p>Dr. Janez Sečnik: Veliko vidimo v očeh otroka</p><p><p>O sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo medsebojnega stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijsko raziskovalnega centra za družino.</p></p> 174842051 RTVSLO – Prvi 2359 clean O sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, se bo Cirila Štuber pogovarjala z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijskoraziskovalnega centra za družino.<p>Dr. Janez Sečnik: Veliko vidimo v očeh otroka</p><p><p>O sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo medsebojnega stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijsko raziskovalnega centra za družino.</p></p> Mon, 24 Jan 2022 09:49:19 +0000 Sram je prekinitev medosebnega mostu Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje bo Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved. <p>Darja Strazberger - mama, ki skrbi za dva otroka s cerebralno paralizo in težko gibalno oviranostjo. </p><p><p>Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje je bila Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka.</p> <p>Darja Strazberger se zavzema za to, da bi se na tem področju izboljšalo kar nekaj stvari:</p> <blockquote><p>»Rada bi povedala, da se od leta 2014 naše delno plačilo za izgubljeni dohodek ni usklajevalo z minimalno plačo, kot je bilo obljubljeno. In za to razliko smo prikrajšani vseh 7 let. Že od leta 2019 pošiljam dopise na ministrstvo za delo, varuhu človekovih pravic, zagovorniku načela enakosti in tudi poslancem in poslanskim skupinam – skratka, vsem odločevalcem – da bi predlagala, da se uredi sofinanciranje družinskega avtomobila oz. invalidskega kombija za družine za otroke s posebnimi potrebami. Če imaš otroka s posebnimi potrebami, potrebuješ večji avto in kombiji so res zelo dragi, če želimo, da so prilagojeni. Sofinancirana je samo rampa.«</p> <p>»Potrebno bi bilo sofinanciranje bivalnih površin. Pri nas bi, ker živimo v hiši, nujno potrebovali dvigalo, vendar tega država ne sofinancira. Prosila bi tudi za zagotovitev pomoči tretje osebe družinam in otrokom na domu, ko so otroci doma. Delno plačilo za izgubljeni dohodek bi moralo biti usklajeno s povprečno plačo, ker je bilo ves čas v višini minimalne plače, le da se od leta 2014 sploh ni več usklajevalo z njo. Predlagam ministrstvu za zdravje, da se zagotovijo dodatne fizioterapije ali druge terapije za otroke na področju, na katerem jih potrebujejo.«</p></blockquote></p> 174840122 RTVSLO – Prvi 2434 clean Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje bo Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved. <p>Darja Strazberger - mama, ki skrbi za dva otroka s cerebralno paralizo in težko gibalno oviranostjo. </p><p><p>Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje je bila Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka.</p> <p>Darja Strazberger se zavzema za to, da bi se na tem področju izboljšalo kar nekaj stvari:</p> <blockquote><p>»Rada bi povedala, da se od leta 2014 naše delno plačilo za izgubljeni dohodek ni usklajevalo z minimalno plačo, kot je bilo obljubljeno. In za to razliko smo prikrajšani vseh 7 let. Že od leta 2019 pošiljam dopise na ministrstvo za delo, varuhu človekovih pravic, zagovorniku načela enakosti in tudi poslancem in poslanskim skupinam – skratka, vsem odločevalcem – da bi predlagala, da se uredi sofinanciranje družinskega avtomobila oz. invalidskega kombija za družine za otroke s posebnimi potrebami. Če imaš otroka s posebnimi potrebami, potrebuješ večji avto in kombiji so res zelo dragi, če želimo, da so prilagojeni. Sofinancirana je samo rampa.«</p> <p>»Potrebno bi bilo sofinanciranje bivalnih površin. Pri nas bi, ker živimo v hiši, nujno potrebovali dvigalo, vendar tega država ne sofinancira. Prosila bi tudi za zagotovitev pomoči tretje osebe družinam in otrokom na domu, ko so otroci doma. Delno plačilo za izgubljeni dohodek bi moralo biti usklajeno s povprečno plačo, ker je bilo ves čas v višini minimalne plače, le da se od leta 2014 sploh ni več usklajevalo z njo. Predlagam ministrstvu za zdravje, da se zagotovijo dodatne fizioterapije ali druge terapije za otroke na področju, na katerem jih potrebujejo.«</p></blockquote></p> Mon, 17 Jan 2022 09:50:34 +0000 Življenje družine z dvema invalidnima otrokoma »Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti, in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči. Bredo Rožič je na pogovor povabila Lucija Fatur. <p>Breda Rožič o skrivnostih življenja in egu</p><p><p>»Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči.</p></p> 174838198 RTVSLO – Prvi 1833 clean »Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti, in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči. Bredo Rožič je na pogovor povabila Lucija Fatur. <p>Breda Rožič o skrivnostih življenja in egu</p><p><p>»Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči.</p></p> Mon, 10 Jan 2022 09:40:33 +0000 "Osebno zadovoljstvo je predpogoj za lepo življenje." Tudi učilnica je prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Več pa z gostjami v oddaji Med štirimi stenami.<p>V razredu ne smemo le grajati in disciplinirati, treba je podpreti tudi želena vedenja in vzpostaviti prijetno ter spodbudno učno okolje </p><p><p>Pred nekaj leti smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o Neverjetnih letih – programu za usposabljanje staršev in otrok, ki pri majhnih otrocih preprečujejo in obravnavajo težave z neustreznim vedenjem, hkrati pa spodbujajo njihovo socialno in čustveno komponento. Temu programu krepitve duševnega zdravja otrok, ki sicer izvira iz Severne Amerike, se je kmalu pridružil tudi program vodenja razreda za učitelje. Tudi učilnica je namreč prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Med drugim se izvaja na Finskem, Norveškem, Danskem, Portugalskem, Irskem, Novi Zelandiji, v Belgiji in Veliki Britaniji, pri nas se ga je udeležilo 180 učiteljev in vzgojiteljev z nekaterih slovenskih šol (OŠ Trnovo, OŠ Kolezija, OŠ Martina Krpana, OŠ Antona Aškerca v Rimskih Toplicah, OŠ Šalek Velenje ter OŠ Logatec).</p> <p>Gostje:<strong> dr.</strong> <strong>Marija Anderluh</strong>, predstojnica službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, ki je pred leti ta severnoameriški program, ki ga je utemeljila Dr. Carolyn Webster-Stratton, pripeljala v Slovenijo;</p> <p><strong>Natalija Plajnšek</strong>, izvajalka programa, sicer pa svetovalna delavka na OŠ Trnovo,</p> <p><strong>Sonja Stepančič</strong> - izvajalka programa, učiteljica razrednega pouka na OŠ Trnovo,</p> <p><strong>Nina Triller</strong> - ravnateljica OŠ Kolezija, udeleženka programa v šolskem letu 2020/2021.</p></p> 174836359 RTVSLO – Prvi 2431 clean Tudi učilnica je prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Več pa z gostjami v oddaji Med štirimi stenami.<p>V razredu ne smemo le grajati in disciplinirati, treba je podpreti tudi želena vedenja in vzpostaviti prijetno ter spodbudno učno okolje </p><p><p>Pred nekaj leti smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o Neverjetnih letih – programu za usposabljanje staršev in otrok, ki pri majhnih otrocih preprečujejo in obravnavajo težave z neustreznim vedenjem, hkrati pa spodbujajo njihovo socialno in čustveno komponento. Temu programu krepitve duševnega zdravja otrok, ki sicer izvira iz Severne Amerike, se je kmalu pridružil tudi program vodenja razreda za učitelje. Tudi učilnica je namreč prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Med drugim se izvaja na Finskem, Norveškem, Danskem, Portugalskem, Irskem, Novi Zelandiji, v Belgiji in Veliki Britaniji, pri nas se ga je udeležilo 180 učiteljev in vzgojiteljev z nekaterih slovenskih šol (OŠ Trnovo, OŠ Kolezija, OŠ Martina Krpana, OŠ Antona Aškerca v Rimskih Toplicah, OŠ Šalek Velenje ter OŠ Logatec).</p> <p>Gostje:<strong> dr.</strong> <strong>Marija Anderluh</strong>, predstojnica službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, ki je pred leti ta severnoameriški program, ki ga je utemeljila Dr. Carolyn Webster-Stratton, pripeljala v Slovenijo;</p> <p><strong>Natalija Plajnšek</strong>, izvajalka programa, sicer pa svetovalna delavka na OŠ Trnovo,</p> <p><strong>Sonja Stepančič</strong> - izvajalka programa, učiteljica razrednega pouka na OŠ Trnovo,</p> <p><strong>Nina Triller</strong> - ravnateljica OŠ Kolezija, udeleženka programa v šolskem letu 2020/2021.</p></p> Mon, 03 Jan 2022 09:50:31 +0000 Neverjetni učitelji Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.<p>"Moja pripoved lahko komu pomaga."</p><p><p>Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno ni naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.</p></p> 174834667 RTVSLO – Prvi 2462 clean Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.<p>"Moja pripoved lahko komu pomaga."</p><p><p>Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno ni naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.</p></p> Mon, 27 Dec 2021 09:51:02 +0000 Darja Korez Korenčan napisala knjigo Korak za korakom Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlada Peterlina je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. <p>Ambasador Zavoda VOZIM tetraplegik Vlado Peterlin.</p><p><p>Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlado Peterlin je bil gost tokratne oddaje Med štirimi stenami.</p> <p>Ob bližajočih se praznikih, ki so tudi čas zabav in alkohola, je sporočilo Vlada Peterlina, ki je član Zveze paraplegikov Slovenije in ambasador Zavoda VOZIM, jasno:</p> <blockquote><p> »Če imamo denar za alkohol, ga imamo tudi za taksi. Naj pelje nekdo, ki ne uživa alkohola. Ali pokličemo starše ali babico, dedka, teto, strica. Mislim, da je vseeno lažje preživeti kakšno kritiko od staršev, kakor presedeti potem celo življenje na vozičku oziroma, da se zgodi še hujše - smrt. Rekel bi vsem, ki se bodo v teh praznikih zabavali s kuhančki in s kostanjem, naj imajo glavo na mestu, naj pustijo avto tam, kjer je, naj raje uporabljajo javni prevoz, samo naj se ne usedejo za volan pod vplivom alkohola, ker lahko rešijo življenje sebi in komu drugemu.«</p></blockquote></p> 174832740 RTVSLO – Prvi 1692 clean Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlada Peterlina je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. <p>Ambasador Zavoda VOZIM tetraplegik Vlado Peterlin.</p><p><p>Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlado Peterlin je bil gost tokratne oddaje Med štirimi stenami.</p> <p>Ob bližajočih se praznikih, ki so tudi čas zabav in alkohola, je sporočilo Vlada Peterlina, ki je član Zveze paraplegikov Slovenije in ambasador Zavoda VOZIM, jasno:</p> <blockquote><p> »Če imamo denar za alkohol, ga imamo tudi za taksi. Naj pelje nekdo, ki ne uživa alkohola. Ali pokličemo starše ali babico, dedka, teto, strica. Mislim, da je vseeno lažje preživeti kakšno kritiko od staršev, kakor presedeti potem celo življenje na vozičku oziroma, da se zgodi še hujše - smrt. Rekel bi vsem, ki se bodo v teh praznikih zabavali s kuhančki in s kostanjem, naj imajo glavo na mestu, naj pustijo avto tam, kjer je, naj raje uporabljajo javni prevoz, samo naj se ne usedejo za volan pod vplivom alkohola, ker lahko rešijo življenje sebi in komu drugemu.«</p></blockquote></p> Mon, 20 Dec 2021 09:38:12 +0000 Pot domov je namesto deset minut trajala osem mesecev Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki in kampanje. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so v času pandemije covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, beležimo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni – tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se jim upreti?<p>Dr. medicine, pedopsihiatrinja Jerneja Maček</p><p><p>Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki ter kampanje. Vse to naj bi pripomoglo k temu, da bi mlade bolj upoštevali pri oblikovanju politik EU. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so med pandemijo covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, opažamo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni, tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se z njimi spoprijeti?</p></p> 174830637 RTVSLO – Prvi 2199 clean Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki in kampanje. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so v času pandemije covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, beležimo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni – tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se jim upreti?<p>Dr. medicine, pedopsihiatrinja Jerneja Maček</p><p><p>Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki ter kampanje. Vse to naj bi pripomoglo k temu, da bi mlade bolj upoštevali pri oblikovanju politik EU. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so med pandemijo covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, opažamo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni, tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se z njimi spoprijeti?</p></p> Mon, 13 Dec 2021 09:46:39 +0000 Dr.medicine, pedopsihiatrinja Jerneja Maček Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120 tisoč ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 % med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami bomo gostili Gregorja in Nino Bezenšek, starša Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.<p>Poznamo od šest do osem tisoč redkih bolezni, zaradi katerih trpi manj kot pet ljudi na deset tisoč prebivalcev, 75 odstotkov med njimi je otrok</p><p><p>Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120.000 ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 odstotkov med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami gostimo Gregorja in Nino Bezenšek, očeta in mamo Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.</p></p> 174828548 RTVSLO – Prvi 2519 clean Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120 tisoč ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 % med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami bomo gostili Gregorja in Nino Bezenšek, starša Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.<p>Poznamo od šest do osem tisoč redkih bolezni, zaradi katerih trpi manj kot pet ljudi na deset tisoč prebivalcev, 75 odstotkov med njimi je otrok</p><p><p>Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120.000 ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 odstotkov med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami gostimo Gregorja in Nino Bezenšek, očeta in mamo Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.</p></p> Mon, 06 Dec 2021 09:51:59 +0000 Društvo Viljem Julijan pomaga otrokom z redkimi boleznimi Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. Oddajo pripravlja Lucija Fatur. <p>Pri zdravljenju raka je pomembna tudi psihološka podpora</p><p><p>Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije Covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči. Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete.</p></p> 174826480 RTVSLO – Prvi 2541 clean Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. Oddajo pripravlja Lucija Fatur. <p>Pri zdravljenju raka je pomembna tudi psihološka podpora</p><p><p>Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije Covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči. Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete.</p></p> Mon, 29 Nov 2021 09:52:21 +0000 Ko ti življenje pokaže drugo stran Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv. S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>Življenjska zgodba Hejdi Koren Corel in njene družine.</p><p><p>Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv.<br /> S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama.</p> <blockquote><p>»Otroci s posebnimi potrebami se rodijo posebnim mamam. Treba je potem na drugi stani videti, koliko mam sprejme ta življenjski izziv. Nekatere najdejo pogum in moč, nekatere ne. Jaz osebno se počutim zelo privilegirano. Počutim se kot veteran, ki je preživel eno veliko vojno. In meni je uspelo in jaz sem preživela. In jaz sem danes dobro. Niko, hvala, ker sem danes tako bogat človek, kot jih je malo,« je povedala Hejdi Koren Corel.</p></blockquote></p> 174824495 RTVSLO – Prvi 2522 clean Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv. S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>Življenjska zgodba Hejdi Koren Corel in njene družine.</p><p><p>Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv.<br /> S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama.</p> <blockquote><p>»Otroci s posebnimi potrebami se rodijo posebnim mamam. Treba je potem na drugi stani videti, koliko mam sprejme ta življenjski izziv. Nekatere najdejo pogum in moč, nekatere ne. Jaz osebno se počutim zelo privilegirano. Počutim se kot veteran, ki je preživel eno veliko vojno. In meni je uspelo in jaz sem preživela. In jaz sem danes dobro. Niko, hvala, ker sem danes tako bogat človek, kot jih je malo,« je povedala Hejdi Koren Corel.</p></blockquote></p> Mon, 22 Nov 2021 09:52:02 +0000 Zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabu tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. Magdalena Fabčič je univ. dipl. biologinja, ki je prek izobraževanja na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.<p>Šest od desetih žensk je povedalo, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo.</p><p><p>Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabujska tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. <strong>Magdalena Fabčič</strong> je univ. dipl. biologinja, ki je z izobraževanjem na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.</p></p> 174822494 RTVSLO – Prvi 1873 clean Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabu tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. Magdalena Fabčič je univ. dipl. biologinja, ki je prek izobraževanja na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.<p>Šest od desetih žensk je povedalo, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo.</p><p><p>Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabujska tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. <strong>Magdalena Fabčič</strong> je univ. dipl. biologinja, ki je z izobraževanjem na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.</p></p> Mon, 15 Nov 2021 09:41:13 +0000 Težave v menopavzi na delovnem mestu naj ne bodo tabu Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo Bere, napisati ji jo je pomagala Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« Alenko Čurin Janžekovič je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Življenjska zgodba Alenke Čurin Janžekovič, ki že od rojstva živi z Morquijevim sindromom.</p><p><p>Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo bere, napisala jo je Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.«</p> <blockquote><p>»Jaz ne želim tretjega življenjskega obdobja končati v domu za ostarele, tudi na domu, da me kdo neguje, ker si prvič ne želim trpljenja, ker sem ga imela preveč in tudi preveč videla pri svojcih. Drugič pa sem prepričana, da ima človek to pravico, da sam odloča o končanju življenja, kajti rodimo se, ne da bi pri tem bili kot tisti udeleženci, ki smo se odločili roditi, potem moramo živeti kakorkoli že pač je, danes v tem našem svetu pa se mi zdi, da obstaja toliko možnosti, ki lahko človeku olajšajo to zadnjo pot brez trpljenja,« je povedala Alenka Čurin Janžekovič v oddaji Med štirimi stenami.</p></blockquote></p> 174820407 RTVSLO – Prvi 2169 clean Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo Bere, napisati ji jo je pomagala Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« Alenko Čurin Janžekovič je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Življenjska zgodba Alenke Čurin Janžekovič, ki že od rojstva živi z Morquijevim sindromom.</p><p><p>Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo bere, napisala jo je Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.«</p> <blockquote><p>»Jaz ne želim tretjega življenjskega obdobja končati v domu za ostarele, tudi na domu, da me kdo neguje, ker si prvič ne želim trpljenja, ker sem ga imela preveč in tudi preveč videla pri svojcih. Drugič pa sem prepričana, da ima človek to pravico, da sam odloča o končanju življenja, kajti rodimo se, ne da bi pri tem bili kot tisti udeleženci, ki smo se odločili roditi, potem moramo živeti kakorkoli že pač je, danes v tem našem svetu pa se mi zdi, da obstaja toliko možnosti, ki lahko človeku olajšajo to zadnjo pot brez trpljenja,« je povedala Alenka Čurin Janžekovič v oddaji Med štirimi stenami.</p></blockquote></p> Mon, 08 Nov 2021 09:46:09 +0000 Alenka Čurin Janžekovič - Sam bog naj jo bere Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj normalno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje? 174816680 RTVSLO – Prvi 1916 clean Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj normalno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje? Mon, 25 Oct 2021 08:41:56 +0000 Med štirimi stenami Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje? <p>Šolsko okolje - izzivi in rešitve</p><p><p>Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?</p></p> 174816637 RTVSLO – Prvi 1810 clean Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje? <p>Šolsko okolje - izzivi in rešitve</p><p><p>Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?</p></p> Mon, 25 Oct 2021 08:10:00 +0000 Ana Nuša Kern - ravnateljica Sprejeti raka ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novih okoliščinah, ki čez noč obrnejo prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo med epidemijo covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo govorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. <p>Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika</p><p><p>Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima mnogo obrazov. V tokratni ponovitvi oddaje bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo.</p></p> 174814649 RTVSLO – Prvi 2577 clean Sprejeti raka ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novih okoliščinah, ki čez noč obrnejo prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo med epidemijo covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo govorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. <p>Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika</p><p><p>Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima mnogo obrazov. V tokratni ponovitvi oddaje bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo.</p></p> Mon, 18 Oct 2021 08:52:57 +0000 Ko ti življenje pokaže svojo drugo stran Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanjo Kos je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. <p>Trudi se, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno zaradi slepote. </p><p><p>Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanja Kos je bila gostja oddaje Med štirimi stenami.</p> <blockquote><p>»Vsem bi rada sporočila, naj se ne bojijo stikov z invalidi. Tistih stvari, ki jih mi ne poznamo, se načeloma bojimo. Veliko delamo na ozaveščanju otrok in mladine, ker njim te predsodke – če govorimo konkretno o slepoti – najlaže razložimo. To sporočilo pa je bolj za starše otrok. Izredno sem razočarana, ko hodim po ulicah  in slišim - otroci so radovedni in iskreni ter vprašajo: »Zakaj pa ima punca palico?« Potem starši rečejo: »Ne, pojdi greva naprej.« Ne tega počet, ker slepi in slabovidni smo del družbe, praktično vsi invalidi, smo aktivni del družbe in slej ko prej se bodo vaši otroci srečali z nami, s katero koli vrsto invalidnosti in če jim boste vi v otroštvu skupaj z nami, ki se trudimo, da ozaveščamo, če se boste tudi vi trudili z nami in svoje otroke vzgajali v tej smeri, bo to zelo koristno za nas,« je v oddaji Med štirimi stenami povedala Sanja Kos.</p></blockquote></p> 174812648 RTVSLO – Prvi 2236 clean Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanjo Kos je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. <p>Trudi se, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno zaradi slepote. </p><p><p>Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanja Kos je bila gostja oddaje Med štirimi stenami.</p> <blockquote><p>»Vsem bi rada sporočila, naj se ne bojijo stikov z invalidi. Tistih stvari, ki jih mi ne poznamo, se načeloma bojimo. Veliko delamo na ozaveščanju otrok in mladine, ker njim te predsodke – če govorimo konkretno o slepoti – najlaže razložimo. To sporočilo pa je bolj za starše otrok. Izredno sem razočarana, ko hodim po ulicah  in slišim - otroci so radovedni in iskreni ter vprašajo: »Zakaj pa ima punca palico?« Potem starši rečejo: »Ne, pojdi greva naprej.« Ne tega počet, ker slepi in slabovidni smo del družbe, praktično vsi invalidi, smo aktivni del družbe in slej ko prej se bodo vaši otroci srečali z nami, s katero koli vrsto invalidnosti in če jim boste vi v otroštvu skupaj z nami, ki se trudimo, da ozaveščamo, če se boste tudi vi trudili z nami in svoje otroke vzgajali v tej smeri, bo to zelo koristno za nas,« je v oddaji Med štirimi stenami povedala Sanja Kos.</p></blockquote></p> Mon, 11 Oct 2021 08:47:16 +0000 Sanja Kos, predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.<p>Gita Mateja de Laat se je za šolanje otrok na domu odločila tudi zaradi svobode in razvijanja samostojnosti, ki ju to prinaša</p><p><p>Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.</p></p> 174810647 RTVSLO – Prvi 2944 clean Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.<p>Gita Mateja de Laat se je za šolanje otrok na domu odločila tudi zaradi svobode in razvijanja samostojnosti, ki ju to prinaša</p><p><p>Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.</p></p> Mon, 04 Oct 2021 08:10:00 +0000 Otrok mora zares biti v središču učnega procesa Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.  <p>Več kot 200 bolnikov čaka</p><p><p>Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.</p> <p><span> </span></p></p> 174808672 RTVSLO – Prvi 2053 clean Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.  <p>Več kot 200 bolnikov čaka</p><p><p>Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.</p> <p><span> </span></p></p> Mon, 27 Sep 2021 08:44:13 +0000 Med štirimi stenami Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. <p>Projekt Moč moškega žalovanja Slovenskega društva Hospic</p><p><p>Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. Prav o tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio povabila Lucija Fatur.</p></p> 174806789 RTVSLO – Prvi 2561 clean Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. <p>Projekt Moč moškega žalovanja Slovenskega društva Hospic</p><p><p>Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. Prav o tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio povabila Lucija Fatur.</p></p> Mon, 20 Sep 2021 08:10:00 +0000 "Žalovanje se ne konča, spreminja pa svoje obraze." - Projekt Moč moškega žalovanja Slovenskega društva Hospic Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam bo v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.<p>Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji.</p><p><p>Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam je v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc.</p> <blockquote><p>»Z drugo operacijo mu želijo omogočiti, da bo pozneje v življenju lahko prijemal stvari. Naredili mu bodo uporaben palec, kar je v bistvu najbolj pomembno, za kar se boriva. Da bo lahko samostojen, da bo lahko prijemal stvari, da bo lahko pisal, da bo lahko sam skrbel za osebno higieno, da se bo lahko normalno oblačil,« je povedal Matic Kristanc.</p></blockquote> <p>Če želite pomagati lahko sredstva nakažete na naslednji način:</p> <p>pošljite sporočilo SMS s ključno besedo MILAN5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za operaciji Milana. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, A1 in T2-ja. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS- donacija so objavljeni na spletni strani: www.milanovo-upanje.si</p> <p>Sredstva lahko nakažete tudi na transakcijski račun društva Slatna Stopimo Skup:  SI 56 6100 0000 7878 978, Delavska hranilnica.</p></p> 174804896 RTVSLO – Prvi 1919 clean Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam bo v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.<p>Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji.</p><p><p>Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam je v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc.</p> <blockquote><p>»Z drugo operacijo mu želijo omogočiti, da bo pozneje v življenju lahko prijemal stvari. Naredili mu bodo uporaben palec, kar je v bistvu najbolj pomembno, za kar se boriva. Da bo lahko samostojen, da bo lahko prijemal stvari, da bo lahko pisal, da bo lahko sam skrbel za osebno higieno, da se bo lahko normalno oblačil,« je povedal Matic Kristanc.</p></blockquote> <p>Če želite pomagati lahko sredstva nakažete na naslednji način:</p> <p>pošljite sporočilo SMS s ključno besedo MILAN5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za operaciji Milana. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, A1 in T2-ja. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS- donacija so objavljeni na spletni strani: www.milanovo-upanje.si</p> <p>Sredstva lahko nakažete tudi na transakcijski račun društva Slatna Stopimo Skup:  SI 56 6100 0000 7878 978, Delavska hranilnica.</p></p> Mon, 13 Sep 2021 08:41:59 +0000 Pomoč malemu Milanu Kristancu Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Páppel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.<p>Paulita Pappel, producentka, režiserka in avtorica pornografskih filmov</p><p><p>Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti ozaveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra zaznamuje <strong>svetovni dan spolnega zdravja</strong>. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi, pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. <strong>Paulita Pappel</strong> je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, o seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Seks je v družbi še vedno tabu tema, o seksu se ne govori. Kakšne so po vašem mnenju negativne posledice na seksualnosti, ki jih ima ta tišina?</strong></p> <p>Mislim, da je tišina v povezavi s seksualnostjo nekaj najhujšega. Soglasno spolnost, ki torej temelji na soglasju in spoštovanju samega sebe in partnerja, lahko dosežemo le s komunikacijo. Če torej ne govorimo o seksualnosti, se torej ne naučimo, kako govoriti o seksualnosti. To po mojem mnenju ustvarja tabuje, stigmatizira in krepi občutke sramu. Kadar je ljudi sram svoje seksualnosti, postanejo nesrečni.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Kako torej prekiniti to tišino, razbiti tabuje in se znebiti sramu? Kako ljudem približati pozitiven pogled na seksualnost?</strong></p> <p>Po mojem mnenju je izjemno pomembno, da se začnemo pogovarjati o seksualnosti, tako kot zdaj počneva midve, hvala za to. Mislim, da moramo ljudi za takšne pogovore najprej opremiti. Težava je v tem, ker ljudje že vse življenje ne govorijo o seksu. Pogovor o seksu pa se začne že z jezikom, kako na primer govorimo o genitalijah oziroma kako o njih ne govorimo. Z besedami, ki jih uporabljamo ali pa ne uporabljamo, stvari zakrivamo ali razkrivamo. Začne se torej že tu. V šolah bi morali spolno vzgojo poučevati na vključujoč način, to pomeni, da predstavimo različnosti in vse razlike, ki obstajajo na področju seksualnosti in seksualne preference. Po mojem mnenju se spolna vzgoja ne bi smela osredotočati tako kot zdaj le na bolezni in nosečnost, to se dandanes po večini uči v šolah. Govoriti bi morali o poželenju, hrepenenju in soglasju. Te pogovore pa moramo odpreti ne le za mlade, ki jih res zelo potrebujejo, ampak tudi za odrasle. Še vedno je veliko cenzure okrog golote, telesa in seveda seksualnosti, zato bi te težave morali obravnavati neposredno. Od politikov in drugih odločevalcev pa bi morali zahtevati, da ustvarijo prostor, jasen okvir za dialog o teh temah.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>To je zagotovo ena od vročih tem v povezavi s seksom, seveda pa ni edina. Katere bi še omenili?</strong></p> <p>Zelo zelo veliko jih je. Od začetka gibanja #jaztudi se je v ospredje prebil problem zlorab. To ostaja vroča tema, saj, še enkrat, nismo opremljeni za pogovore o tem na pravi način. Ljudje se zelo bojijo. Ti pogovori so povezani s seksizmom, zato bomo potrebovali še kar nekaj časa, da se bomo o tem lahko pogovarjali na pomenljiv, odprt in iskren način. Po mojem mnenju je zato zelo pomembno, da začnemo na novo izpraševati svoje ustaljeno mnenje, ki ga imamo o seksualnosti. Svoje ustaljene ideje o tem, kaj pomeni soglasje in kako bi oblikovali družbo, v kateri bi imeli prost dostop do virov za spolno zdravje v precej širšem smislu, kot to poznamo zdaj. To bi bil po mojem mnenju pravi začetek, da se začnemo pogovarjati o teh vročih temah, povezanih s seksualnostjo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Preden spregovoriva o tem, kako to storiti, torej, preden pogledava v prihodnost, poglejva, kje smo zdaj. Pandemija in z njo povezani ukrepi so imeli izjemen vpliv na naše vsakdanje življenje, na intimno partnerstvo in seksualno življenje, pa tudi na določene dele gospodarstva. Še posebej turizem, gostinstvo in široko področje industrije srečanj in dogodkov je pandemija, zdi se, spremenila za vedno. Mislite, da bo pandemija dolgoročno vplivala na naše seksualno življenje, na intimo, ali je to samo kratkoročni pretres? Se bomo vrnili v normalnost, ko se bo vrnila normalnost?</strong></p> <p>Iskreno, ne vem. Mislim, da nisem opremljena, da vam dam pravi odgovor na to vprašanje. Lahko povem, kaj si mislim. Mislim, da se bomo vrnili nazaj v normalnost, kako bo ta normalnost videti, pa res ne vem. Mislim pa, da bomo spet flirtali in se poljubljali z ljudmi na zabavah, spet bomo hodili na play partije – zabave, kjer se lahko zgodi kar koli. Mislim, da je bila seks pozitivna skupnost bolje opremljena za spopadanje s tem kot drugi deli populacije. V seks pozitivni skupnosti smo se od nekdaj pogovarjali o spolnem zdravju, na primer, si testiran, si cepljen. To so vprašanja, ki smo si jih pred pandemijo zastavljali pogosteje kot drugi deli populacije. Morda nam zato ni tako narodno. Prepričana sem, da bomo kmalu spet seksali brez ovir, tako kot smo včasih. Nobena pandemija nam tega ne bo odvzela.</p> <p><strong> </strong></p> <p><strong>Omenili ste seks pozitivno skupnost. Lahko prosim razložite, kaj to pravzaprav pomeni? Kaj mislite s tem, ko rečete seksualno pozitivna skupnost?</strong></p> <p>Ja, seveda, hvala, to je dobro vprašanje. Kaj mislim s tem, ko rečem seks pozitivna skupnost? Govorim o ljudeh, ki jih zanimajo teme, povezane s seksualnostjo in soglasjem. To ne pomeni ljudi, ki veliko seksajo. Gre za ljudi, ki si vzamejo čas za to, da se poučijo o tem, kako ustvariti družbo, v kateri se vsi počutijo bolje s svojo seksualnostjo. To lahko tudi pomeni, da ustvariš prostor za ljudi, ki sploh nočejo seksati, torej priznati aseksualnost, na primer. Pa tudi priznati, da imata seksizem in rasizem velik vpliv na našo seksualnost in na to, kako dojemamo druge ljudi, kako stopami z njimi v interakcijo, v zelo širokem smislu seksualnosti, vse od flirtanja do seksa. V Berlinu je ta skupnost velika, saj je tega prostora veliko, bogata je zgodovina seksualnih dogodkov in zabav, pa tudi akademski in umetniški pristop k seksualnosti je bolj odprt. Seks pozitivno skupnost tukaj je pandemija zato močno prizadela, saj se je pred njo veliko dogajalo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Od zasebnega pa k javnemu – preusmeriva zdaj najin pogovor na pornografijo, ki je že pred pandemijo doživela izjemne pretrese in spremembe. Seveda tu mislim na digitalizacijo in brezplačen dostop do pornografije prek spleta kjer koli in kadar koli. Kaj vse se je v industriji, v kateri delujete in jo kot producentka, režiserka in igralka tudi dejavno soustvarjate, najbolj spremenilo?</strong></p> <p>Ja, zelo rada bi o tem govorila. Jasno, največja sprememba se je zgodila z internetom. Ki je bil, saj veste, vzrok za največje spremembe povsod, ne le na področju pornografije. Je pa zanimivo, kako je nanjo vplival. Za pornografski film ni bilo več velikih proračunov, oblikovala se je množična produkcija poceni filmov. To je bilo po mojem mnenju slabo. Po drugi strani pa so se spremenila razmerja moči – nastale so nove platforme, ki omogočajo, da nastopajoči lahko svoje vsebine prodajajo naravnost končnim uporabnikom. Govorim o minivids, onlyfans pa tudi lustery na neki način, kjer so nastopajoči tudi producenti. To za njih sicer pomeni več dela, saj skrbijo tudi za oglaševanje, kar ni enostavno, vendar imajo hkrati tudi precej več nadzora nad tem, kaj snemajo, kako to označijo. Vedno bodo ljudje, ki želijo videti različna telesa, različne seksualne preference in prakse. Na neki način lahko rečem, ne vem, ali je to prava beseda, ampak na neki način se je pornografija demokratizirala. Saj več ljudi lahko ustvarja in upravlja svoje vsebine. Zgodil se je vzpon tako imenovane amaterske pornografije – ko ljudje snemajo same sebe. Sama ne maram izraza amaterska pornografija, saj to pomeni, da nekdo to počne kot hobi in ne kot poklic. Ko govorim o lustery, rada uporabljam izraz dokumentarna pornografija. To pomeni, da ni scenarija in vlog in likov in koreografije, ampak le dva ali več ljudi, ki so to, kar so, in seksajo tako, kot bi, če ne bi bilo kamere. Mislim, da živimo v času dokumentarne pornografije.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Ko gre za pornografijo, je še en izraz, ki ga slišimo, ko govorimo o spremembah pornografije, in sicer feministična pornografija. Kakšno je vaše mnenje o tej besedni zvezi? Se imate za feministično pornografinjo?</strong></p> <p>Kratek odgovor je: ja. Zase menim, da sem feministična pornografinja, saj sem feministka. To sem bila od nekdaj. To je pomemben del moje identitete, zelo pa se je spremenilo, kaj zame pomeni feminizem. Pri 15 letih sem mislila, da je pornografija nekaj slabega, čeprav sem bila nad njo očarana. Nato sem ugotovila, da sem lahko feministka, seks pozitivna feministka in ustvarjam pornografijo. Zame je to torej nekaj, kar me je od nekdaj vodilo naprej. Feminizem je nekaj, kar od nekdaj uporabljam kot metodologijo za boljše razumevanje sveta, za vnovično izpraševanje sveta in same sebe. To je del moje identitete in pomemben del načina, kako delam in ustvarjam vse, kar ustvarjam. Mislim, da je izraz feministična pornografija problematičen, saj se ga uporablja na drugačen način kot na drugih področjih kulture. Imamo na primer književnost in feministično književnost. V tem primeru gre za knjige, ki so jih  napisali ljudje, ki se imajo za feministe, zato lahko predvidevamo, da so razmišljali o spolnih vlogah, vlogi spola v družbi in da želijo pokazati nov in drugačen pogled na to. Hkrati pa zato ne mislimo, da je vsa preostala književnost nefeministična ali izkoriščevalska. Pri pornografiji pa je ta problem, da če imamo na eni strani feministično pornografijo, ljudje mislijo, da so v vseh drugih oblikah pornografije ženske vedno izkoriščane. In to ni res. Mislim, da je zelo pomembno, da opredelimo pornografijo kot ogromno industrijo, ki je taka kot vsaka druga industrija, na primer filmska, glasbena, modna industrija. Živimo v patriarhatu in seveda imajo v vseh teh industrijah glavno besedo moški, ki so v preteklosti izkoriščali ženske in povsod se moramo proti temu boriti. Ni pa pornografska industrija slabša od katere koli druge industrije. In ideja, da se ženske v pornografiji izkorišča bolj kot kje drugje, da je že samo dejstvo, da ženska nastopa v porniču, izkoriščevalsko, je problematična. Moramo se proti temu boriti. Če to vidimo tako, potem v bistvu govorimo, da so ženske, ko gre za seks, vedno žrtve. In ne odločajo same zase. Seveda je to narobe. In če rečemo, da je pornografija vedno slaba, trdimo, da so ženske pasivne žrtve. Ne. To se mora končati. V pornografiji so različni žanri, različni produkcijski standardi in boriti se moramo za dobre produkcijske standarde. Seveda je dobro, če pornografijo delajo feministke in feministi, saj se tako industrija premika naprej. Ne pomeni pa, da je vsa druga pornografija slaba.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Že na začetku pogovora sva se pogovarjali o soglasju. Soglasje je v pornografski industriji še posebej pomembno, drži? </strong></p> <p>Absolutno. Soglasje je osnova. Brez soglasja ni pornografske industrije. Če jo primerjate recimo s kakšno drugo kulturno industrijo, še posebej prevladujočo filmsko industrijo, ima pornografija veliko boljše prakse, ko gre za vzpostavljanje in pogajanje o soglasju. Če predstavim plastičen primer, kaj to pomeni zame. Pred snemanjem, med njim in po snemanju mora biti transparentna in nenehna komunikacija o res vsem. Pred snemanjem moram tako igralce kot tudi druge člane ekipe obvestiti, kaj delamo, o čem govori ta film, kako bo videti, kdaj ga bomo posneli, kaj se pričakuje od vsakega posebej, hkrati vprašam tudi, kaj so preference, kje so skrajne točke in meje. S pogovorom ustvarimo delovni prostor, ki je varen. Med snemanjem se pogajanje nadaljuje in če se kaj spremeni, mora biti ustvarjen prostor za pošteno pogajanje o tem, kar se dogaja. Po snemanju pa se je seveda treba držati odločitev in dogovorov, s tem mislim na distribucijo. Gre torej za pregledno in neprestano komunikacijo. To je jedro soglasja. In to ni recimo splošno sprejeta praksa v filmski industriji. Pri resničnostni televiziji na primer, producenti z manipulacijo ustvarjajo dramo in prodajajo, tam je zelo malo soglasja. Mainstream industrije bi se lahko torej veliko naučile iz pornografske in kako imamo odprte in iskrene pogovore. In tega ne znamo kar sami od sebe, takih pogovorov se je treba naučiti in vaditi soglasje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Številne raziskave so pokazale, da ljudje pornografijo po večini uporabljajo za masturbacijo. To je najpogostejša raba pornografije. Ne le moški, tudi ženske masturbirajo. Kako se pri ustvarjanju pornografskih filmov ukvarjate z občinstvom – so pornografski žanri, ki so za specifičen spol, ali so druge lastnosti bolj odločujoče v smislu, kaj kdo gleda?</strong></p> <p>Ja, seveda, vedno je treba imeti v mislih, za koga ustvarjaš film, kdo je ciljno občinstvo, sploh ko gre za marketing, je to ključno, pa tudi za to, da reflektiraš, zakaj delaš to, kar delaš, in za koga. Sama sem si zadala cilj, da ustvarjam pornografijo, ki je zanimiva tako za moške kot za ženske, ne glede na spol. Imamo podatke, ki kažejo na to, da imajo različne demografske skupine več tega in manj česa drugega. Je pa zelo pomembno, da poudarimo, da spol ni edini, ki vpliva. Večji vpliv na to, kaj je komu všeč, imajo družbeni kontekst in osebne izkušnje. In vsi ti biološki vzroki, ki jih ljudje navajajo, na primer moškim so bolj všeč veliki penisi in vagine, ženske imajo rade zgodbo in romantiko. To sploh ne drži. Ni biološkega razloga, zakaj bi bila ženski bolj pomembna zgodba. Gre za družbene razloge, zakaj imajo ljudje različne vzorce obnašanja in potrošnje. In veliko teh vzorcev ima ogromno opraviti z občutkom sramu. In sva spet na začetku najinega pogovora. Žensk družba ne spodbuja, da bi masturbirale, da bi gledale porniče, da bi poiskale seksualnega delavca. Ovire, ki jih morajo ženske prestopiti, ko masturbirajo, ko gledajo porniče, so precej višje, saj morajo veliko delati na tem, da se znebijo sramu in si rečejo: "Ok, to bom naredila, kaj ob tem občutim, kaj mi je všeč." Za žensko je to precej težje kot za moškega, ki od družbe že od zgodnje starosti dobiva sporočila, da moški to pač počnejo in to pač so. Fante učimo, da so moški seksualna bitja, v najslabših primerih jih učimo, da so predatorji, ki svojih spolnih potreb sploh ne morejo nadzorovati. Ženske pa že od majhnega učimo, da morajo biti previdne, da jim noben predator ne bo ukradel nedolžnosti. To so zelo starinske podobe spolov, ki pa so še vedno zelo prisotne, saj so to globoke, ponotranjene ideje o seksualnosti, ki jih imamo. Torej bolj odkrito ko bomo govorili o seksu, več ko bomo govorili o tem, da ženske masturbirajo in so seksualna bitja in niso žrtve, ampak samouresničena seksualna bitja, bolj pogosto bodo ženske gledale pornografijo in bolj raznovrstno pornografijo. Če zdaj to dolgo zgodbo skrajšam. Sama poskušam ustvarjati filme, ki slavijo seks, ki pozitivno prikazujejo seks. To pa ne pomeni, da mora biti tak seks srčkan ali vesel, lahko je to trda pornografija BDSM. Pri tem žanru gre lahko za to, da premikamo meje, lahko pa gre tudi za kaj drugega. Meni so najljubši trenutki, kadar snemam tak film, ko vidim pri podrejeni osebi majhen nasmešek, da vidim, da se ljudje zabavajo, da se imajo dobro. To želim slaviti.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Želite slaviti užitek?</strong></p> <p>Ja, užitek, velike besede, res je.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Če se spet vrnem k ženskam. Ženske v resnici zelo malo vemo o svojem telesu. V šoli se sicer učimo o reprodukciji, kontracepciji in zaščiti pred spolno prenosljivimi okužbami. Ne naučimo pa se, da lahko masturbiramo, da raziskujemo svoje telo in uživamo v dotiku same sebe. Ne izvemo niti, kakšen je klitoris oziroma ščegetavček – ta organ za užitek.</strong></p> <p>Mislim, da je to, kar govorite, zelo pomembno. Sama še do pred sedmimi leti ali nekaj takega nisem vedela, kako je videti klitoris. Vedno sem mislila, da je klitoris majhen gumbek na vrhu vulve, ko pa sem izvedela, da ima dolge noge, sem bila osupla. In da se tega nismo učili v šoli, se mi zdi nezaslišano. Mislim, da smo 3D-model klitorisa dobili šele pred dobrim desetletjem, res nedolgo tega. Popolnoma prav imate, manjka nam osnovno razumevanje anatomije naših teles, kar je noro! Zato se stoodstotno strinjam z vami, da moramo imeti dostop do temeljnih informacij o delovanju naših teles. Ampak stvari se ne bodo spremenile, če bomo še naprej sramotili ljudi. Zato je s feminističnega zornega kota po mojem mnenju zelo pomembno, da poskusimo te teme osvetliti z osredotočenostjo na užitek, pristop moramo usmeriti k poželenju in želji. Zato mi je besedna zveza seks pozitiven pristop tako všeč. Stran moramo od cenzure, sramu in negativnih občutkov, ob katerih smo odraščali in nam onemogočajo raziskovanje svojih teles in uživanje v njih in odnosih. Zato moramo ljudem dati pravo orodje, da to raziskujejo brez cenzure in sramotenja.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>V enem od intervjujev, ki sem ga prebrala ob pripravi na pogovor z vami, ste dejali, da vas je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. V kakšnem smislu, lahko razložite?</strong></p> <p>Seveda. Najprej naj poudarim, da je to zelo osebna in subjektivna izkušnja. Ne želim reči, da bi se vse ženske ali vsi ljudje morali počutiti opolnomočeni, ko snemajo porniče. Pomembno je poudariti, da je pornografija v večini primerov samo služba. In kot vsaka druga služba, tudi tukaj ni veliko ljudi, ki bi se počutili opolnomočene, kadar gredo v službo. Pač hodijo v službo, da dobijo denar, in to je življenje. Rada bi poudarila, da ne mislim, da bi pornografija morala opolnomočiti ljudi. Moja osebna izkušnja je popolnoma privilegirana, saj sem se pornografije lotila iz radovednosti. Res sem si to želela doživeti in imela sem veliko srečo, da sem našla skupino kvirovskih feminističnih žensk, ki so pornografijo uporabljale kot del svoje feministične umetniške prakse. Ko sem odraščala, sem se sramovala svojih želja, očaranosti nad pornografijo in radovednosti za seks. Potem pa sem bila v prostoru, kjer se je to slavilo, kjer sem lahko sama odločala o tem, da bom svoje telo umestila v ta prostor. V seks, ki nima nobene povezave z ljubeznijo ali odnosi, seks, ki je osvobojen od omejitev, ki ga običajno uokvirjajo. Še posebej za ženske je seks povezan ali z ljubeznijo ali z nosečnostjo ali s preprečevanjem nosečnosti ali z odnosi. Pornografija pa je osvobojena vsega tega. Gre le za seks, to je to. Seks kot nastop, kot nekaj, kar delam zase in za druge. In ja, ta izkušnja je bila tako opolnomočena, saj sem videla samo sebe. Imela sem tudi težave s svojim telesom; kot veliko ljudi se nisem počutila, da sem dovolj suha, dovolj lepa, dovolj visoka, dovolj kar koli. In potem sem videla sebe in svoje golo telo in videla sem se golo, taka, kot sem. In počutila sem se boljše, imela sem občutek, da imam večji nadzor nad svojimi izbirami in svojim telesom in svojo seksualnostjo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Zdi se, da je dovoljeno vse. Ampak tako se samo zdi, ni res? Bi rekli, da nam družba in kultura ne dovolita svobodnega užitka v seksu?</strong></p> <p>Rekla bi, da ne. Rekla bi, da so v zgodovini seksualnost izrabljali za nadzor nad ljudmi. Seveda vse monoteistične religije nadzorujejo seksualnost, vendar ne le religije, ampak vse institucije. Način, na katerega družba nadzoruje, v kakšna razmerja se ljudje spuščajo, kakšne seksualne odnose imajo drug z drugim, komu je in komu ni dovoljeno imeti kakšne spolne odnose, vse to veliko pove o tem, kakšna je ta družba. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se številne ženske začnejo ukvarjati s pornografijo ali seksualnim delom. Seveda je teh razlogov več, ampak zagotovo gre tudi za to, da nimajo občutka, da lahko v družbi svobodno izražajo svojo seksualnost. Od žensk se pričakuje, da seksajo samo iz ljubezni. In to je zelo omejujoče. Eden od načinov, kako se tega osvoboditi, je obiskovanje svingerskih zabav, seks zabav ali seksualnega dela. Po mojem mnenju je to znak, kako malo prostora v družbi ima veliko ljudi za uživanje v seksu brez teh ovir.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Pa še nekaj družba počne, ko gre za pornografijo. Obravnava jo kot nekaj problematičnega – še posebej, ko se pogovarjamo o tem, da jo mladi na internetu odkrijejo že zelo zgodaj. Rekli ste, da bi se morali že kmalu pogovarjati o seksu. Tudi o pornografiji? Kaj bi morali otrokom povedati o pornografiji? Kdaj in kako jih pripraviti na to, da bodo razumeli, kaj gledajo, ko bodo videli pri sošolcu na pametnem telefonu na stranišču med odmorom prvi pornič?</strong></p> <p>Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. Resnično verjamem, da je zelo pomembno, da se začnemo z otroki zelo zgodaj pogovarjati o pornografiji. Kot pravite, otrokom danes res težko preprečimo, da bi videli pornografijo. Dobro, pri malčkih še lahko nadzorujemo, kaj gledajo, mladi ljudje, stari 11, 12 let, pa že imajo dostop do vsebin ali imajo telefon ali kar koli, pa tudi če ga nimajo, te vsebine lahko vidijo v šoli na telefonu koga drugega. Zato je zelo pomembno, da otroke opremimo z orodjem, ki jim bo pomagalo razumeti, kaj vidijo. Mislim, da je zelo pomembno, koliko so mladi ljudje stari. Leta pomembno vplivajo na to, kako jim kaj razložimo. Seveda. Najpomembnejša stvar, ko se z otroki pogovarjamo o pornografiji, je ustvarjanje odprtega prostora, v katerem bodo imeli občutek, da se lahko pogovarjajo odkrito in brez sramu. Če bo otrok na primer imel občutek, da bo po razkritju tega, kaj je gledal, za to kaznovan, ker je nekaj naredil narobe, potem z vami zagotovo ne bo odkrit. Nič vam ne bo več povedal, hkrati pa se bo seksualnosti začel sramovati. Zato bodite odkriti z njimi. Razložite jim, da je to žanr, ki obstaja, da ni namenjen otrokom, tako kot grozljivke ali drugi filmi niso za mlade ljudi, ker lahko vplivajo na oblikovanje napačnih predstav. In otroci to vedo, saj ves čas, ko odraščajo, vedo, da določenih vsebin ne smejo gledati. To za njih ni nekaj novega. Če torej pornografijo obravnavamo kot kateri koli drug kulturni izdelek, ki ni za otroke, in jim razložimo, da gre pri pornografiji za telesa in za način, kako se odrasli družijo – odvisno od tega, koliko je star otrok. Lahko recimo govorimo o igrah za odrasle, lahko celo govorite o seksu ali seksualnosti odraslih. Treba je biti odkrit z njimi in jim razložiti, da obstajajo različni žanri pornografije in zelo jasno poudariti, da tako kot v akcijskih filmih ali grozljivkah tudi v pornografiji ni vse tako kot v resničnem življenju. Ne smejo misliti, da je tisto, kar vidijo v porničih, prikaz resnične seksualnosti. Tudi Spiderman na primer poleti skozi okno in se povzpne po hiši in mladi ljudje seveda razumejo, da to ni resnično. Tako jim je treba razložiti, da je tudi pri porničih priprava, posebna skrb pred snemanjem in po njem, česar v pornografskem filmu ne vidimo. In jim povedati, da zato ne bodo izkusili tega, kar vidiš v porničih, v svojem resničnem seksualnem življenju, ko se bo začelo. Z mladimi moramo torej odpreti iskren pogovor, brez sramotenja in kaznovanja, ne smemo jim vzbuditi krivde, če so morda kakšen tak film že gledali. Mladi potrebujejo sogovornika, da bodo razumeli, kaj se v pornografiji dogaja in zelo bodo hvaležni, če bodo imeli odgovore na svoja vprašanje. Na njihova vprašanja moramo odgovoriti na starosti primeren način, ne smemo pa jim lagati, jih kaznovati ali cenzurirati.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Pornografija ni problem, problem je tišina, molk, nepripravljenost družbe, da dovoli odprt in iskren pogovor o seksu. Se s tem strinjate?</strong></p> <p>Ja, to bi rekla sama. Popolnoma se strinjam, da je problem to, da nimamo odprtih in iskrenih pogovorov o seksualnosti. Nimamo vključujočih seks pozitivnih virov ne za mlade ne za starejše, odrasle. In to je po mojem mnenju problem. Škoda, ki jo otroci in mladi ljudje lahko utrpijo, če vidijo na primer prizore nasilnega seksa, ni niti približno tako velika, kot če tega mladega posameznika ljudje, ki so zanj odgovorni, učitelji, starši, kaznujejo ali strašijo in jim vzbujajo občutke sramu, ko jim razkrijejo, kaj so videli. To je veliko bolj nevarno in usodno za zdrav razvoj mladega kot pa sam ogled filma, če seveda imajo orodje, ki jim pomaga razumeti, kaj gledajo in lahko sprejmejo informirano odločitev o tem, ali to želijo gledati ali ne.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174803159 RTVSLO – Prvi 2104 clean Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Páppel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.<p>Paulita Pappel, producentka, režiserka in avtorica pornografskih filmov</p><p><p>Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti ozaveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra zaznamuje <strong>svetovni dan spolnega zdravja</strong>. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi, pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. <strong>Paulita Pappel</strong> je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, o seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Seks je v družbi še vedno tabu tema, o seksu se ne govori. Kakšne so po vašem mnenju negativne posledice na seksualnosti, ki jih ima ta tišina?</strong></p> <p>Mislim, da je tišina v povezavi s seksualnostjo nekaj najhujšega. Soglasno spolnost, ki torej temelji na soglasju in spoštovanju samega sebe in partnerja, lahko dosežemo le s komunikacijo. Če torej ne govorimo o seksualnosti, se torej ne naučimo, kako govoriti o seksualnosti. To po mojem mnenju ustvarja tabuje, stigmatizira in krepi občutke sramu. Kadar je ljudi sram svoje seksualnosti, postanejo nesrečni.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Kako torej prekiniti to tišino, razbiti tabuje in se znebiti sramu? Kako ljudem približati pozitiven pogled na seksualnost?</strong></p> <p>Po mojem mnenju je izjemno pomembno, da se začnemo pogovarjati o seksualnosti, tako kot zdaj počneva midve, hvala za to. Mislim, da moramo ljudi za takšne pogovore najprej opremiti. Težava je v tem, ker ljudje že vse življenje ne govorijo o seksu. Pogovor o seksu pa se začne že z jezikom, kako na primer govorimo o genitalijah oziroma kako o njih ne govorimo. Z besedami, ki jih uporabljamo ali pa ne uporabljamo, stvari zakrivamo ali razkrivamo. Začne se torej že tu. V šolah bi morali spolno vzgojo poučevati na vključujoč način, to pomeni, da predstavimo različnosti in vse razlike, ki obstajajo na področju seksualnosti in seksualne preference. Po mojem mnenju se spolna vzgoja ne bi smela osredotočati tako kot zdaj le na bolezni in nosečnost, to se dandanes po večini uči v šolah. Govoriti bi morali o poželenju, hrepenenju in soglasju. Te pogovore pa moramo odpreti ne le za mlade, ki jih res zelo potrebujejo, ampak tudi za odrasle. Še vedno je veliko cenzure okrog golote, telesa in seveda seksualnosti, zato bi te težave morali obravnavati neposredno. Od politikov in drugih odločevalcev pa bi morali zahtevati, da ustvarijo prostor, jasen okvir za dialog o teh temah.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>To je zagotovo ena od vročih tem v povezavi s seksom, seveda pa ni edina. Katere bi še omenili?</strong></p> <p>Zelo zelo veliko jih je. Od začetka gibanja #jaztudi se je v ospredje prebil problem zlorab. To ostaja vroča tema, saj, še enkrat, nismo opremljeni za pogovore o tem na pravi način. Ljudje se zelo bojijo. Ti pogovori so povezani s seksizmom, zato bomo potrebovali še kar nekaj časa, da se bomo o tem lahko pogovarjali na pomenljiv, odprt in iskren način. Po mojem mnenju je zato zelo pomembno, da začnemo na novo izpraševati svoje ustaljeno mnenje, ki ga imamo o seksualnosti. Svoje ustaljene ideje o tem, kaj pomeni soglasje in kako bi oblikovali družbo, v kateri bi imeli prost dostop do virov za spolno zdravje v precej širšem smislu, kot to poznamo zdaj. To bi bil po mojem mnenju pravi začetek, da se začnemo pogovarjati o teh vročih temah, povezanih s seksualnostjo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Preden spregovoriva o tem, kako to storiti, torej, preden pogledava v prihodnost, poglejva, kje smo zdaj. Pandemija in z njo povezani ukrepi so imeli izjemen vpliv na naše vsakdanje življenje, na intimno partnerstvo in seksualno življenje, pa tudi na določene dele gospodarstva. Še posebej turizem, gostinstvo in široko področje industrije srečanj in dogodkov je pandemija, zdi se, spremenila za vedno. Mislite, da bo pandemija dolgoročno vplivala na naše seksualno življenje, na intimo, ali je to samo kratkoročni pretres? Se bomo vrnili v normalnost, ko se bo vrnila normalnost?</strong></p> <p>Iskreno, ne vem. Mislim, da nisem opremljena, da vam dam pravi odgovor na to vprašanje. Lahko povem, kaj si mislim. Mislim, da se bomo vrnili nazaj v normalnost, kako bo ta normalnost videti, pa res ne vem. Mislim pa, da bomo spet flirtali in se poljubljali z ljudmi na zabavah, spet bomo hodili na play partije – zabave, kjer se lahko zgodi kar koli. Mislim, da je bila seks pozitivna skupnost bolje opremljena za spopadanje s tem kot drugi deli populacije. V seks pozitivni skupnosti smo se od nekdaj pogovarjali o spolnem zdravju, na primer, si testiran, si cepljen. To so vprašanja, ki smo si jih pred pandemijo zastavljali pogosteje kot drugi deli populacije. Morda nam zato ni tako narodno. Prepričana sem, da bomo kmalu spet seksali brez ovir, tako kot smo včasih. Nobena pandemija nam tega ne bo odvzela.</p> <p><strong> </strong></p> <p><strong>Omenili ste seks pozitivno skupnost. Lahko prosim razložite, kaj to pravzaprav pomeni? Kaj mislite s tem, ko rečete seksualno pozitivna skupnost?</strong></p> <p>Ja, seveda, hvala, to je dobro vprašanje. Kaj mislim s tem, ko rečem seks pozitivna skupnost? Govorim o ljudeh, ki jih zanimajo teme, povezane s seksualnostjo in soglasjem. To ne pomeni ljudi, ki veliko seksajo. Gre za ljudi, ki si vzamejo čas za to, da se poučijo o tem, kako ustvariti družbo, v kateri se vsi počutijo bolje s svojo seksualnostjo. To lahko tudi pomeni, da ustvariš prostor za ljudi, ki sploh nočejo seksati, torej priznati aseksualnost, na primer. Pa tudi priznati, da imata seksizem in rasizem velik vpliv na našo seksualnost in na to, kako dojemamo druge ljudi, kako stopami z njimi v interakcijo, v zelo širokem smislu seksualnosti, vse od flirtanja do seksa. V Berlinu je ta skupnost velika, saj je tega prostora veliko, bogata je zgodovina seksualnih dogodkov in zabav, pa tudi akademski in umetniški pristop k seksualnosti je bolj odprt. Seks pozitivno skupnost tukaj je pandemija zato močno prizadela, saj se je pred njo veliko dogajalo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Od zasebnega pa k javnemu – preusmeriva zdaj najin pogovor na pornografijo, ki je že pred pandemijo doživela izjemne pretrese in spremembe. Seveda tu mislim na digitalizacijo in brezplačen dostop do pornografije prek spleta kjer koli in kadar koli. Kaj vse se je v industriji, v kateri delujete in jo kot producentka, režiserka in igralka tudi dejavno soustvarjate, najbolj spremenilo?</strong></p> <p>Ja, zelo rada bi o tem govorila. Jasno, največja sprememba se je zgodila z internetom. Ki je bil, saj veste, vzrok za največje spremembe povsod, ne le na področju pornografije. Je pa zanimivo, kako je nanjo vplival. Za pornografski film ni bilo več velikih proračunov, oblikovala se je množična produkcija poceni filmov. To je bilo po mojem mnenju slabo. Po drugi strani pa so se spremenila razmerja moči – nastale so nove platforme, ki omogočajo, da nastopajoči lahko svoje vsebine prodajajo naravnost končnim uporabnikom. Govorim o minivids, onlyfans pa tudi lustery na neki način, kjer so nastopajoči tudi producenti. To za njih sicer pomeni več dela, saj skrbijo tudi za oglaševanje, kar ni enostavno, vendar imajo hkrati tudi precej več nadzora nad tem, kaj snemajo, kako to označijo. Vedno bodo ljudje, ki želijo videti različna telesa, različne seksualne preference in prakse. Na neki način lahko rečem, ne vem, ali je to prava beseda, ampak na neki način se je pornografija demokratizirala. Saj več ljudi lahko ustvarja in upravlja svoje vsebine. Zgodil se je vzpon tako imenovane amaterske pornografije – ko ljudje snemajo same sebe. Sama ne maram izraza amaterska pornografija, saj to pomeni, da nekdo to počne kot hobi in ne kot poklic. Ko govorim o lustery, rada uporabljam izraz dokumentarna pornografija. To pomeni, da ni scenarija in vlog in likov in koreografije, ampak le dva ali več ljudi, ki so to, kar so, in seksajo tako, kot bi, če ne bi bilo kamere. Mislim, da živimo v času dokumentarne pornografije.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Ko gre za pornografijo, je še en izraz, ki ga slišimo, ko govorimo o spremembah pornografije, in sicer feministična pornografija. Kakšno je vaše mnenje o tej besedni zvezi? Se imate za feministično pornografinjo?</strong></p> <p>Kratek odgovor je: ja. Zase menim, da sem feministična pornografinja, saj sem feministka. To sem bila od nekdaj. To je pomemben del moje identitete, zelo pa se je spremenilo, kaj zame pomeni feminizem. Pri 15 letih sem mislila, da je pornografija nekaj slabega, čeprav sem bila nad njo očarana. Nato sem ugotovila, da sem lahko feministka, seks pozitivna feministka in ustvarjam pornografijo. Zame je to torej nekaj, kar me je od nekdaj vodilo naprej. Feminizem je nekaj, kar od nekdaj uporabljam kot metodologijo za boljše razumevanje sveta, za vnovično izpraševanje sveta in same sebe. To je del moje identitete in pomemben del načina, kako delam in ustvarjam vse, kar ustvarjam. Mislim, da je izraz feministična pornografija problematičen, saj se ga uporablja na drugačen način kot na drugih področjih kulture. Imamo na primer književnost in feministično književnost. V tem primeru gre za knjige, ki so jih  napisali ljudje, ki se imajo za feministe, zato lahko predvidevamo, da so razmišljali o spolnih vlogah, vlogi spola v družbi in da želijo pokazati nov in drugačen pogled na to. Hkrati pa zato ne mislimo, da je vsa preostala književnost nefeministična ali izkoriščevalska. Pri pornografiji pa je ta problem, da če imamo na eni strani feministično pornografijo, ljudje mislijo, da so v vseh drugih oblikah pornografije ženske vedno izkoriščane. In to ni res. Mislim, da je zelo pomembno, da opredelimo pornografijo kot ogromno industrijo, ki je taka kot vsaka druga industrija, na primer filmska, glasbena, modna industrija. Živimo v patriarhatu in seveda imajo v vseh teh industrijah glavno besedo moški, ki so v preteklosti izkoriščali ženske in povsod se moramo proti temu boriti. Ni pa pornografska industrija slabša od katere koli druge industrije. In ideja, da se ženske v pornografiji izkorišča bolj kot kje drugje, da je že samo dejstvo, da ženska nastopa v porniču, izkoriščevalsko, je problematična. Moramo se proti temu boriti. Če to vidimo tako, potem v bistvu govorimo, da so ženske, ko gre za seks, vedno žrtve. In ne odločajo same zase. Seveda je to narobe. In če rečemo, da je pornografija vedno slaba, trdimo, da so ženske pasivne žrtve. Ne. To se mora končati. V pornografiji so različni žanri, različni produkcijski standardi in boriti se moramo za dobre produkcijske standarde. Seveda je dobro, če pornografijo delajo feministke in feministi, saj se tako industrija premika naprej. Ne pomeni pa, da je vsa druga pornografija slaba.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Že na začetku pogovora sva se pogovarjali o soglasju. Soglasje je v pornografski industriji še posebej pomembno, drži? </strong></p> <p>Absolutno. Soglasje je osnova. Brez soglasja ni pornografske industrije. Če jo primerjate recimo s kakšno drugo kulturno industrijo, še posebej prevladujočo filmsko industrijo, ima pornografija veliko boljše prakse, ko gre za vzpostavljanje in pogajanje o soglasju. Če predstavim plastičen primer, kaj to pomeni zame. Pred snemanjem, med njim in po snemanju mora biti transparentna in nenehna komunikacija o res vsem. Pred snemanjem moram tako igralce kot tudi druge člane ekipe obvestiti, kaj delamo, o čem govori ta film, kako bo videti, kdaj ga bomo posneli, kaj se pričakuje od vsakega posebej, hkrati vprašam tudi, kaj so preference, kje so skrajne točke in meje. S pogovorom ustvarimo delovni prostor, ki je varen. Med snemanjem se pogajanje nadaljuje in če se kaj spremeni, mora biti ustvarjen prostor za pošteno pogajanje o tem, kar se dogaja. Po snemanju pa se je seveda treba držati odločitev in dogovorov, s tem mislim na distribucijo. Gre torej za pregledno in neprestano komunikacijo. To je jedro soglasja. In to ni recimo splošno sprejeta praksa v filmski industriji. Pri resničnostni televiziji na primer, producenti z manipulacijo ustvarjajo dramo in prodajajo, tam je zelo malo soglasja. Mainstream industrije bi se lahko torej veliko naučile iz pornografske in kako imamo odprte in iskrene pogovore. In tega ne znamo kar sami od sebe, takih pogovorov se je treba naučiti in vaditi soglasje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Številne raziskave so pokazale, da ljudje pornografijo po večini uporabljajo za masturbacijo. To je najpogostejša raba pornografije. Ne le moški, tudi ženske masturbirajo. Kako se pri ustvarjanju pornografskih filmov ukvarjate z občinstvom – so pornografski žanri, ki so za specifičen spol, ali so druge lastnosti bolj odločujoče v smislu, kaj kdo gleda?</strong></p> <p>Ja, seveda, vedno je treba imeti v mislih, za koga ustvarjaš film, kdo je ciljno občinstvo, sploh ko gre za marketing, je to ključno, pa tudi za to, da reflektiraš, zakaj delaš to, kar delaš, in za koga. Sama sem si zadala cilj, da ustvarjam pornografijo, ki je zanimiva tako za moške kot za ženske, ne glede na spol. Imamo podatke, ki kažejo na to, da imajo različne demografske skupine več tega in manj česa drugega. Je pa zelo pomembno, da poudarimo, da spol ni edini, ki vpliva. Večji vpliv na to, kaj je komu všeč, imajo družbeni kontekst in osebne izkušnje. In vsi ti biološki vzroki, ki jih ljudje navajajo, na primer moškim so bolj všeč veliki penisi in vagine, ženske imajo rade zgodbo in romantiko. To sploh ne drži. Ni biološkega razloga, zakaj bi bila ženski bolj pomembna zgodba. Gre za družbene razloge, zakaj imajo ljudje različne vzorce obnašanja in potrošnje. In veliko teh vzorcev ima ogromno opraviti z občutkom sramu. In sva spet na začetku najinega pogovora. Žensk družba ne spodbuja, da bi masturbirale, da bi gledale porniče, da bi poiskale seksualnega delavca. Ovire, ki jih morajo ženske prestopiti, ko masturbirajo, ko gledajo porniče, so precej višje, saj morajo veliko delati na tem, da se znebijo sramu in si rečejo: "Ok, to bom naredila, kaj ob tem občutim, kaj mi je všeč." Za žensko je to precej težje kot za moškega, ki od družbe že od zgodnje starosti dobiva sporočila, da moški to pač počnejo in to pač so. Fante učimo, da so moški seksualna bitja, v najslabših primerih jih učimo, da so predatorji, ki svojih spolnih potreb sploh ne morejo nadzorovati. Ženske pa že od majhnega učimo, da morajo biti previdne, da jim noben predator ne bo ukradel nedolžnosti. To so zelo starinske podobe spolov, ki pa so še vedno zelo prisotne, saj so to globoke, ponotranjene ideje o seksualnosti, ki jih imamo. Torej bolj odkrito ko bomo govorili o seksu, več ko bomo govorili o tem, da ženske masturbirajo in so seksualna bitja in niso žrtve, ampak samouresničena seksualna bitja, bolj pogosto bodo ženske gledale pornografijo in bolj raznovrstno pornografijo. Če zdaj to dolgo zgodbo skrajšam. Sama poskušam ustvarjati filme, ki slavijo seks, ki pozitivno prikazujejo seks. To pa ne pomeni, da mora biti tak seks srčkan ali vesel, lahko je to trda pornografija BDSM. Pri tem žanru gre lahko za to, da premikamo meje, lahko pa gre tudi za kaj drugega. Meni so najljubši trenutki, kadar snemam tak film, ko vidim pri podrejeni osebi majhen nasmešek, da vidim, da se ljudje zabavajo, da se imajo dobro. To želim slaviti.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Želite slaviti užitek?</strong></p> <p>Ja, užitek, velike besede, res je.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Če se spet vrnem k ženskam. Ženske v resnici zelo malo vemo o svojem telesu. V šoli se sicer učimo o reprodukciji, kontracepciji in zaščiti pred spolno prenosljivimi okužbami. Ne naučimo pa se, da lahko masturbiramo, da raziskujemo svoje telo in uživamo v dotiku same sebe. Ne izvemo niti, kakšen je klitoris oziroma ščegetavček – ta organ za užitek.</strong></p> <p>Mislim, da je to, kar govorite, zelo pomembno. Sama še do pred sedmimi leti ali nekaj takega nisem vedela, kako je videti klitoris. Vedno sem mislila, da je klitoris majhen gumbek na vrhu vulve, ko pa sem izvedela, da ima dolge noge, sem bila osupla. In da se tega nismo učili v šoli, se mi zdi nezaslišano. Mislim, da smo 3D-model klitorisa dobili šele pred dobrim desetletjem, res nedolgo tega. Popolnoma prav imate, manjka nam osnovno razumevanje anatomije naših teles, kar je noro! Zato se stoodstotno strinjam z vami, da moramo imeti dostop do temeljnih informacij o delovanju naših teles. Ampak stvari se ne bodo spremenile, če bomo še naprej sramotili ljudi. Zato je s feminističnega zornega kota po mojem mnenju zelo pomembno, da poskusimo te teme osvetliti z osredotočenostjo na užitek, pristop moramo usmeriti k poželenju in želji. Zato mi je besedna zveza seks pozitiven pristop tako všeč. Stran moramo od cenzure, sramu in negativnih občutkov, ob katerih smo odraščali in nam onemogočajo raziskovanje svojih teles in uživanje v njih in odnosih. Zato moramo ljudem dati pravo orodje, da to raziskujejo brez cenzure in sramotenja.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>V enem od intervjujev, ki sem ga prebrala ob pripravi na pogovor z vami, ste dejali, da vas je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. V kakšnem smislu, lahko razložite?</strong></p> <p>Seveda. Najprej naj poudarim, da je to zelo osebna in subjektivna izkušnja. Ne želim reči, da bi se vse ženske ali vsi ljudje morali počutiti opolnomočeni, ko snemajo porniče. Pomembno je poudariti, da je pornografija v večini primerov samo služba. In kot vsaka druga služba, tudi tukaj ni veliko ljudi, ki bi se počutili opolnomočene, kadar gredo v službo. Pač hodijo v službo, da dobijo denar, in to je življenje. Rada bi poudarila, da ne mislim, da bi pornografija morala opolnomočiti ljudi. Moja osebna izkušnja je popolnoma privilegirana, saj sem se pornografije lotila iz radovednosti. Res sem si to želela doživeti in imela sem veliko srečo, da sem našla skupino kvirovskih feminističnih žensk, ki so pornografijo uporabljale kot del svoje feministične umetniške prakse. Ko sem odraščala, sem se sramovala svojih želja, očaranosti nad pornografijo in radovednosti za seks. Potem pa sem bila v prostoru, kjer se je to slavilo, kjer sem lahko sama odločala o tem, da bom svoje telo umestila v ta prostor. V seks, ki nima nobene povezave z ljubeznijo ali odnosi, seks, ki je osvobojen od omejitev, ki ga običajno uokvirjajo. Še posebej za ženske je seks povezan ali z ljubeznijo ali z nosečnostjo ali s preprečevanjem nosečnosti ali z odnosi. Pornografija pa je osvobojena vsega tega. Gre le za seks, to je to. Seks kot nastop, kot nekaj, kar delam zase in za druge. In ja, ta izkušnja je bila tako opolnomočena, saj sem videla samo sebe. Imela sem tudi težave s svojim telesom; kot veliko ljudi se nisem počutila, da sem dovolj suha, dovolj lepa, dovolj visoka, dovolj kar koli. In potem sem videla sebe in svoje golo telo in videla sem se golo, taka, kot sem. In počutila sem se boljše, imela sem občutek, da imam večji nadzor nad svojimi izbirami in svojim telesom in svojo seksualnostjo.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Zdi se, da je dovoljeno vse. Ampak tako se samo zdi, ni res? Bi rekli, da nam družba in kultura ne dovolita svobodnega užitka v seksu?</strong></p> <p>Rekla bi, da ne. Rekla bi, da so v zgodovini seksualnost izrabljali za nadzor nad ljudmi. Seveda vse monoteistične religije nadzorujejo seksualnost, vendar ne le religije, ampak vse institucije. Način, na katerega družba nadzoruje, v kakšna razmerja se ljudje spuščajo, kakšne seksualne odnose imajo drug z drugim, komu je in komu ni dovoljeno imeti kakšne spolne odnose, vse to veliko pove o tem, kakšna je ta družba. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se številne ženske začnejo ukvarjati s pornografijo ali seksualnim delom. Seveda je teh razlogov več, ampak zagotovo gre tudi za to, da nimajo občutka, da lahko v družbi svobodno izražajo svojo seksualnost. Od žensk se pričakuje, da seksajo samo iz ljubezni. In to je zelo omejujoče. Eden od načinov, kako se tega osvoboditi, je obiskovanje svingerskih zabav, seks zabav ali seksualnega dela. Po mojem mnenju je to znak, kako malo prostora v družbi ima veliko ljudi za uživanje v seksu brez teh ovir.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Pa še nekaj družba počne, ko gre za pornografijo. Obravnava jo kot nekaj problematičnega – še posebej, ko se pogovarjamo o tem, da jo mladi na internetu odkrijejo že zelo zgodaj. Rekli ste, da bi se morali že kmalu pogovarjati o seksu. Tudi o pornografiji? Kaj bi morali otrokom povedati o pornografiji? Kdaj in kako jih pripraviti na to, da bodo razumeli, kaj gledajo, ko bodo videli pri sošolcu na pametnem telefonu na stranišču med odmorom prvi pornič?</strong></p> <p>Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. Resnično verjamem, da je zelo pomembno, da se začnemo z otroki zelo zgodaj pogovarjati o pornografiji. Kot pravite, otrokom danes res težko preprečimo, da bi videli pornografijo. Dobro, pri malčkih še lahko nadzorujemo, kaj gledajo, mladi ljudje, stari 11, 12 let, pa že imajo dostop do vsebin ali imajo telefon ali kar koli, pa tudi če ga nimajo, te vsebine lahko vidijo v šoli na telefonu koga drugega. Zato je zelo pomembno, da otroke opremimo z orodjem, ki jim bo pomagalo razumeti, kaj vidijo. Mislim, da je zelo pomembno, koliko so mladi ljudje stari. Leta pomembno vplivajo na to, kako jim kaj razložimo. Seveda. Najpomembnejša stvar, ko se z otroki pogovarjamo o pornografiji, je ustvarjanje odprtega prostora, v katerem bodo imeli občutek, da se lahko pogovarjajo odkrito in brez sramu. Če bo otrok na primer imel občutek, da bo po razkritju tega, kaj je gledal, za to kaznovan, ker je nekaj naredil narobe, potem z vami zagotovo ne bo odkrit. Nič vam ne bo več povedal, hkrati pa se bo seksualnosti začel sramovati. Zato bodite odkriti z njimi. Razložite jim, da je to žanr, ki obstaja, da ni namenjen otrokom, tako kot grozljivke ali drugi filmi niso za mlade ljudi, ker lahko vplivajo na oblikovanje napačnih predstav. In otroci to vedo, saj ves čas, ko odraščajo, vedo, da določenih vsebin ne smejo gledati. To za njih ni nekaj novega. Če torej pornografijo obravnavamo kot kateri koli drug kulturni izdelek, ki ni za otroke, in jim razložimo, da gre pri pornografiji za telesa in za način, kako se odrasli družijo – odvisno od tega, koliko je star otrok. Lahko recimo govorimo o igrah za odrasle, lahko celo govorite o seksu ali seksualnosti odraslih. Treba je biti odkrit z njimi in jim razložiti, da obstajajo različni žanri pornografije in zelo jasno poudariti, da tako kot v akcijskih filmih ali grozljivkah tudi v pornografiji ni vse tako kot v resničnem življenju. Ne smejo misliti, da je tisto, kar vidijo v porničih, prikaz resnične seksualnosti. Tudi Spiderman na primer poleti skozi okno in se povzpne po hiši in mladi ljudje seveda razumejo, da to ni resnično. Tako jim je treba razložiti, da je tudi pri porničih priprava, posebna skrb pred snemanjem in po njem, česar v pornografskem filmu ne vidimo. In jim povedati, da zato ne bodo izkusili tega, kar vidiš v porničih, v svojem resničnem seksualnem življenju, ko se bo začelo. Z mladimi moramo torej odpreti iskren pogovor, brez sramotenja in kaznovanja, ne smemo jim vzbuditi krivde, če so morda kakšen tak film že gledali. Mladi potrebujejo sogovornika, da bodo razumeli, kaj se v pornografiji dogaja in zelo bodo hvaležni, če bodo imeli odgovore na svoja vprašanje. Na njihova vprašanja moramo odgovoriti na starosti primeren način, ne smemo pa jim lagati, jih kaznovati ali cenzurirati.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Pornografija ni problem, problem je tišina, molk, nepripravljenost družbe, da dovoli odprt in iskren pogovor o seksu. Se s tem strinjate?</strong></p> <p>Ja, to bi rekla sama. Popolnoma se strinjam, da je problem to, da nimamo odprtih in iskrenih pogovorov o seksualnosti. Nimamo vključujočih seks pozitivnih virov ne za mlade ne za starejše, odrasle. In to je po mojem mnenju problem. Škoda, ki jo otroci in mladi ljudje lahko utrpijo, če vidijo na primer prizore nasilnega seksa, ni niti približno tako velika, kot če tega mladega posameznika ljudje, ki so zanj odgovorni, učitelji, starši, kaznujejo ali strašijo in jim vzbujajo občutke sramu, ko jim razkrijejo, kaj so videli. To je veliko bolj nevarno in usodno za zdrav razvoj mladega kot pa sam ogled filma, če seveda imajo orodje, ki jim pomaga razumeti, kaj gledajo in lahko sprejmejo informirano odločitev o tem, ali to želijo gledati ali ne.</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 06 Sep 2021 08:45:04 +0000 Nastopanje v pornografskih filmih me je opolnomočilo Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski »Prisluhnem ti« na telefonski številki 031 50 60 50 je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti« – o tem se bo Petra Medved pogovarjala s psihologinjo, zakonsko in družinsko psihoterapevtko in supervizorko doc. dr. Andrejo Poljanec v današnji oddaji Med štirimi stenami.<p>Strokovna pomoč in razbremenilni pogovor za vse, ki se znajdejo v čustveni stiski 031 50 60 50. </p><p><p>Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski <strong>»Prisluhnem ti«</strong> na telefonski številki <strong>031 50 60 50 </strong>je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti«? Gostja oddaje je bila psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka in supervizorka doc. dr. Andreja Poljanec.</p> <p>O tem, zakaj nekateri posamezniki v čustveni stiski tako težko poiščejo pomoč ali pokličejo po telefonu v duševni stiski je doc. dr. Andreja Poljanec povedala:</p> <blockquote><p>"Če si se kot otrok ali mladostnik moral naučiti, da ko si zajokal ali če si komu težil – kar je za otroka naravno, in si doživel, da so se ti drugi posmehovali, so bili brezbrižni do te tvoje stiske ali da so te prezrli, si se na žalost naučil, da je veliko bolj pametno, da stisko zadržiš zase. In pogosto v mladosti in odraslosti imajo prav ti posamezniki največje težave pri klicanju drugih za pomoč. Zato, ker so se iz izkušenj naučili, da to ni pametno. In to je tisto, kar bi si želeli, da se te mite, ki so napačni razbija in da se na neki način začenja v družbi razumeti, da je to nekaj lepega, če pokličeš. Tudi tisti, ki se tam oglasi, da te je vesel. Vesel tvojega poguma, da si ga poklical in da boš skupaj predebatiral, se začutil in našel smernice, kako se boš lažje pomiril."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174801378 RTVSLO – Prvi 2075 clean Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski »Prisluhnem ti« na telefonski številki 031 50 60 50 je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti« – o tem se bo Petra Medved pogovarjala s psihologinjo, zakonsko in družinsko psihoterapevtko in supervizorko doc. dr. Andrejo Poljanec v današnji oddaji Med štirimi stenami.<p>Strokovna pomoč in razbremenilni pogovor za vse, ki se znajdejo v čustveni stiski 031 50 60 50. </p><p><p>Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski <strong>»Prisluhnem ti«</strong> na telefonski številki <strong>031 50 60 50 </strong>je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti«? Gostja oddaje je bila psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka in supervizorka doc. dr. Andreja Poljanec.</p> <p>O tem, zakaj nekateri posamezniki v čustveni stiski tako težko poiščejo pomoč ali pokličejo po telefonu v duševni stiski je doc. dr. Andreja Poljanec povedala:</p> <blockquote><p>"Če si se kot otrok ali mladostnik moral naučiti, da ko si zajokal ali če si komu težil – kar je za otroka naravno, in si doživel, da so se ti drugi posmehovali, so bili brezbrižni do te tvoje stiske ali da so te prezrli, si se na žalost naučil, da je veliko bolj pametno, da stisko zadržiš zase. In pogosto v mladosti in odraslosti imajo prav ti posamezniki največje težave pri klicanju drugih za pomoč. Zato, ker so se iz izkušenj naučili, da to ni pametno. In to je tisto, kar bi si želeli, da se te mite, ki so napačni razbija in da se na neki način začenja v družbi razumeti, da je to nekaj lepega, če pokličeš. Tudi tisti, ki se tam oglasi, da te je vesel. Vesel tvojega poguma, da si ga poklical in da boš skupaj predebatiral, se začutil in našel smernice, kako se boš lažje pomiril."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 30 Aug 2021 08:44:35 +0000 Prisluhnem ti! - nov SOS telefon NAPOVED: Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, je prišla v javnost aprila letos in se od takrat že razširila po Sloveniji in svetu. Danes lahko poslušate ponovitev majske oddaje. Zgodba je navdihujoča predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa zbirajo prek platforme množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke z enako gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala z magistrico Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.<p>Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti dela</p><p><p>Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s <strong>Špelo Miroševič</strong>, Urbanovo mamo.</p> <blockquote><p>Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo.</p></blockquote> <p>Razvitih je že <strong>287 genskih terapij</strong> za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni.</p> <p><strong>KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN?</strong></p> <blockquote><p>V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja.</p></blockquote> <p>V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi <strong>Društvo Palčica Pomagalčica</strong>, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu.</p> <p><a>Koraki za Urbana</a></p> <p><a>Fundacija CTNNB1</a></p> <p></p></p> 174799816 RTVSLO – Prvi 1814 clean NAPOVED: Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, je prišla v javnost aprila letos in se od takrat že razširila po Sloveniji in svetu. Danes lahko poslušate ponovitev majske oddaje. Zgodba je navdihujoča predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa zbirajo prek platforme množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke z enako gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala z magistrico Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.<p>Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti dela</p><p><p>Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s <strong>Špelo Miroševič</strong>, Urbanovo mamo.</p> <blockquote><p>Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo.</p></blockquote> <p>Razvitih je že <strong>287 genskih terapij</strong> za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni.</p> <p><strong>KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN?</strong></p> <blockquote><p>V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja.</p></blockquote> <p>V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi <strong>Društvo Palčica Pomagalčica</strong>, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu.</p> <p><a>Koraki za Urbana</a></p> <p><a>Fundacija CTNNB1</a></p> <p></p></p> Mon, 23 Aug 2021 08:40:14 +0000 Starši so sami organizirali razvoj genske terapije za redek genetski sindrom Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. <p>Posvojila dvojčka iz Afrike in o tem napisala knjigo (ponovitev)</p><p><p>Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. V zadnjem desetletju so posvojitve v tuji državi, tudi v kakšni od afriških držav, pogoste. V Sloveniji je namreč veliko več želja po posvojitvah, kot je realnih možnosti za to. Po spletu življenjskih dogodkov je bila posvojitev edina možnost, da Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman postaneta starša. Danes sta starša dvojčkov iz Guinee Bissao. Svojo zgodbo sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini.</p></p> 174798386 RTVSLO – Prvi 2037 clean Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. <p>Posvojila dvojčka iz Afrike in o tem napisala knjigo (ponovitev)</p><p><p>Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. V zadnjem desetletju so posvojitve v tuji državi, tudi v kakšni od afriških držav, pogoste. V Sloveniji je namreč veliko več želja po posvojitvah, kot je realnih možnosti za to. Po spletu življenjskih dogodkov je bila posvojitev edina možnost, da Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman postaneta starša. Danes sta starša dvojčkov iz Guinee Bissao. Svojo zgodbo sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini.</p></p> Mon, 16 Aug 2021 08:43:57 +0000 Srce bije v dvojini!, ponovitev oddaje Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spoprijemanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, ki jo bomo zdaj ponovili. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur. <p>Alenka Peterlin je ženska, ki sledi svojemu srcu (ponovitev)</p><p><p>Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Soočenje z lastno bolečino je težko, a mnogokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, katere ponovitev sledi. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur.</p></p> 174796982 RTVSLO – Prvi 2123 clean Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spoprijemanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, ki jo bomo zdaj ponovili. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur. <p>Alenka Peterlin je ženska, ki sledi svojemu srcu (ponovitev)</p><p><p>Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Soočenje z lastno bolečino je težko, a mnogokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, katere ponovitev sledi. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur.</p></p> Mon, 09 Aug 2021 08:45:23 +0000 Sprejeti odnos do sebe je težko, a nujno Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Številni starši se z Downovim sindromom pri svojem otroku ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje; pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? O tem v ponovitvi oddaje z gostjo Tatjano Novak. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.<p>Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromom (ponovitev)</p><p><p>Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? Slišali boste ponovitev junijske oddaje.</p> <blockquote><p>»Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tatjana Novak.</p></blockquote></p> 174795271 RTVSLO – Prvi 1840 clean Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Številni starši se z Downovim sindromom pri svojem otroku ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje; pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? O tem v ponovitvi oddaje z gostjo Tatjano Novak. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.<p>Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromom (ponovitev)</p><p><p>Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? Slišali boste ponovitev junijske oddaje.</p> <blockquote><p>»Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tatjana Novak.</p></blockquote></p> Mon, 02 Aug 2021 08:40:40 +0000 "Številni starši se z Downovim sindromom pri svojem otroku ne zmorejo sprijazniti." Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.<p>S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti (ponovitev) </p><p><p>Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi majske oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je bila <strong>Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.</strong></p></p> 174793584 RTVSLO – Prvi 2682 clean Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.<p>S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti (ponovitev) </p><p><p>Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi majske oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je bila <strong>Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.</strong></p></p> Mon, 26 Jul 2021 08:55:00 +0000 Zakaj večina spolnih zlorab otrok ostane prikrita? Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. <p>Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov (ponovitev)</p><p><p>Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon.</p> <p>To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe.</p> <p>Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?</p> <p>Slišali boste ponovitev oddaje.</p></p> 174792013 RTVSLO – Prvi 2596 clean Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. <p>Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov (ponovitev)</p><p><p>Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon.</p> <p>To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe.</p> <p>Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?</p> <p>Slišali boste ponovitev oddaje.</p></p> Mon, 19 Jul 2021 08:55:00 +0000 Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ni ovira, temveč izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Petra Medved.<p>Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. (ponovitev)</p><p><p>Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje.</p> <blockquote><p>»Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček</p></blockquote></p> 174790409 RTVSLO – Prvi 2035 clean Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ni ovira, temveč izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Petra Medved.<p>Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. (ponovitev)</p><p><p>Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje.</p> <blockquote><p>»Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček</p></blockquote></p> Mon, 12 Jul 2021 08:43:55 +0000 Anja Detiček Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe strani, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci – jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?<p>Največja ovira za delodajalce pri delu od doma je občutek pomanjkanja nadzora nad zaposlenimi.</p><p><p>Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe plati, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci - jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Vesna Čerin, specialna pedagoginja:</strong> "Neposreden stik z ljudmi je tisto, zaradi česar sem se lotila tega poklica."</p> <blockquote><p>Zakaj raje delamo na delovnem mestu kot doma?</p> <p>-Ker imamo tam na voljo vse informacije ter več miru in smo zato bolj učinkoviti.</p></blockquote> <p><strong>Doc. dr. Mojca Bernik:</strong> "Nad možnostjo dela od doma so navdušeni le redki delodajalci. To so tisti, ki bi tako ali tako počasi prešli na delo od doma. Razlog pa je v občutku pomanjkanja nadzora."</p> <blockquote><p><strong>Vesna Čerin:</strong> "Ker nimam družine, me ni motilo, da delovnik raztegujem na cel dan, sodelavke, ki so imele doma šoloobvezne otroke, pa je to motilo."</p></blockquote> <p><strong>Doc. dr. Mojca Bernik:</strong> "Še vedno je človek tisti, ki je središče delovnega procesa in tisti, ki rešuje probleme in se tudi odloča. Nadomestiti ga ne more nobena informacijska tehnologija ali umetna inteligenca."</p> <blockquote><p>Tehnične težave z delom na domu veliko laže rešimo kot psihološke.</p></blockquote></p> 174786930 RTVSLO – Prvi 1871 clean Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe strani, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci – jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?<p>Največja ovira za delodajalce pri delu od doma je občutek pomanjkanja nadzora nad zaposlenimi.</p><p><p>Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe plati, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci - jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Vesna Čerin, specialna pedagoginja:</strong> "Neposreden stik z ljudmi je tisto, zaradi česar sem se lotila tega poklica."</p> <blockquote><p>Zakaj raje delamo na delovnem mestu kot doma?</p> <p>-Ker imamo tam na voljo vse informacije ter več miru in smo zato bolj učinkoviti.</p></blockquote> <p><strong>Doc. dr. Mojca Bernik:</strong> "Nad možnostjo dela od doma so navdušeni le redki delodajalci. To so tisti, ki bi tako ali tako počasi prešli na delo od doma. Razlog pa je v občutku pomanjkanja nadzora."</p> <blockquote><p><strong>Vesna Čerin:</strong> "Ker nimam družine, me ni motilo, da delovnik raztegujem na cel dan, sodelavke, ki so imele doma šoloobvezne otroke, pa je to motilo."</p></blockquote> <p><strong>Doc. dr. Mojca Bernik:</strong> "Še vedno je človek tisti, ki je središče delovnega procesa in tisti, ki rešuje probleme in se tudi odloča. Nadomestiti ga ne more nobena informacijska tehnologija ali umetna inteligenca."</p> <blockquote><p>Tehnične težave z delom na domu veliko laže rešimo kot psihološke.</p></blockquote></p> Mon, 28 Jun 2021 08:41:11 +0000 Delo od doma: "Večina se je po epidemiji želela vrniti v službo." Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri bolniku s covidom. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.<p>Več kot 200 bolnikov čaka</p><p><p>Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.</p></p> 174785221 RTVSLO – Prvi 2247 clean Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri bolniku s covidom. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.<p>Več kot 200 bolnikov čaka</p><p><p>Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.</p></p> Mon, 21 Jun 2021 08:47:35 +0000 Darovanje organov, več kot 200 bolnikov čaka V času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po zaključku osnovnega zdravljenja.<p>Reintegracija in resocializacija oseb v posebnih stanovanjskih skupnostih</p><p><p>V času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po  zaključku osnovnega zdravljenja.</p></p> 174783377 RTVSLO – Prvi 2642 clean V času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po zaključku osnovnega zdravljenja.<p>Reintegracija in resocializacija oseb v posebnih stanovanjskih skupnostih</p><p><p>V času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po  zaključku osnovnega zdravljenja.</p></p> Mon, 14 Jun 2021 08:54:02 +0000 Vsakodnevni življenjski izzivi so po zdravljenju alkoholizma ali zasvojensoti z drogami ahko huda preizkušnja Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje – o tem se bo s Tatjano Novak pogovarjala Petra Medved.<p>Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromom</p><p><p>Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje?</p> <blockquote><p>»Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tajtana Novak.</p> <p>&nbsp;</p></blockquote></p> 174781376 RTVSLO – Prvi 1839 clean Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje – o tem se bo s Tatjano Novak pogovarjala Petra Medved.<p>Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromom</p><p><p>Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje?</p> <blockquote><p>»Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tajtana Novak.</p> <p>&nbsp;</p></blockquote></p> Mon, 07 Jun 2021 08:40:39 +0000 "Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti." Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Anjo Detiček je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. </p><p><p>Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan.</p> <blockquote><p>»Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček</p></blockquote></p> 174779640 RTVSLO – Prvi 2033 clean Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Anjo Detiček je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. </p><p><p>Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan.</p> <blockquote><p>»Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček</p></blockquote></p> Mon, 31 May 2021 08:43:53 +0000 Anja Detiček Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon. To sta dva znaka za alarm in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe. Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?<p>Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov </p><p><p>Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon.</p> <p>To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe.</p> <p>Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?</p> <p><a>Smernice za uporabo zaslonov (zdravniskazbornica.si)</a></p></p> 174777932 RTVSLO – Prvi 2360 clean Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon. To sta dva znaka za alarm in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe. Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?<p>Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov </p><p><p>Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon.</p> <p>To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe.</p> <p>Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?</p> <p><a>Smernice za uporabo zaslonov (zdravniskazbornica.si)</a></p></p> Mon, 24 May 2021 08:55:00 +0000 Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da jih večina ostane prikritih. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.<p>S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti.</p><p><p>Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je <strong>Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.</strong></p></p> 174776131 RTVSLO – Prvi 2694 clean Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da jih večina ostane prikritih. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.<p>S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti.</p><p><p>Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je <strong>Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.</strong></p></p> Mon, 17 May 2021 08:55:00 +0000 Zakaj večina spolnih zlorab otrok ostane prikrita? Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? V tokratni oddaji bosta gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur. <p>Osveščanje o možganski kapi (ponovitev)</p><p><p>Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? Slišali bomo ponovitev oddaje, v kateri sta bili gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur.</p></p> 174774474 RTVSLO – Prvi 2447 clean Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? V tokratni oddaji bosta gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur. <p>Osveščanje o možganski kapi (ponovitev)</p><p><p>Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? Slišali bomo ponovitev oddaje, v kateri sta bili gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur.</p></p> Mon, 10 May 2021 08:55:00 +0000 GROM - kratica, ki jo moramo poznati Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starši se trudijo, da bi ji omogočili čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24-urne nege, je mama ostala doma. Kako se starši trudijo, da bi Lina napredovala, kako so zbirali informacije o tem, kaj naj bi hčerki pomagalo, in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? O tem se bo z Linino mamo Mirjano Šukelj v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.<p>Pogovor z Mirjano Šukelj, mamo deklice Line s posebnimi potrebami.</p><p><p>Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starša se trudita, da bi ji omogočila čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24 urne nege, je mama ostala doma. Kako se starša trudita, da bi Lina napredovala, kako sta zbirala informacije o tem, kaj naj bi njuni hčerki pomagalo in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? Njihovo družinsko zgodbo je v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala Linina mama Mirjana Šukelj.</p> <blockquote><p>»Kadar otrok nima glasu, ga mora imeti mama. Na žalost je to tudi leta 2021 še vedno res. Skozi moje oči, navkljub zgodnji obravnavi, ki je bila uvedena nedavno nazaj, otroci še vedno ne dobijo vsega, kar jim po zakonodaji pripada, če smo starši tiho. Starši moramo biti tisti, ki se povezujemo, tisti, ki gradimo na pravicah naših otrok, tisti, ki se trudimo ozaveščati in mame smo v bistvu tiste, ki moramo verjeti v naše otroke, tudi takrat, kadar nam vsi rečejo, da je nekaj nemogoče, da bi se doseglo. Mi smo tipičen primer, ko so nam bile dane zelo slabe napovedi, pa sem jaz tako močno verjela v svojega otroka in v to, da lahko to spremenimo, da se to zdaj tudi dogaja,« je povedala Mirjana Šukelj.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174772740 RTVSLO – Prvi 1577 clean Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starši se trudijo, da bi ji omogočili čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24-urne nege, je mama ostala doma. Kako se starši trudijo, da bi Lina napredovala, kako so zbirali informacije o tem, kaj naj bi hčerki pomagalo, in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? O tem se bo z Linino mamo Mirjano Šukelj v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.<p>Pogovor z Mirjano Šukelj, mamo deklice Line s posebnimi potrebami.</p><p><p>Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starša se trudita, da bi ji omogočila čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24 urne nege, je mama ostala doma. Kako se starša trudita, da bi Lina napredovala, kako sta zbirala informacije o tem, kaj naj bi njuni hčerki pomagalo in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? Njihovo družinsko zgodbo je v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala Linina mama Mirjana Šukelj.</p> <blockquote><p>»Kadar otrok nima glasu, ga mora imeti mama. Na žalost je to tudi leta 2021 še vedno res. Skozi moje oči, navkljub zgodnji obravnavi, ki je bila uvedena nedavno nazaj, otroci še vedno ne dobijo vsega, kar jim po zakonodaji pripada, če smo starši tiho. Starši moramo biti tisti, ki se povezujemo, tisti, ki gradimo na pravicah naših otrok, tisti, ki se trudimo ozaveščati in mame smo v bistvu tiste, ki moramo verjeti v naše otroke, tudi takrat, kadar nam vsi rečejo, da je nekaj nemogoče, da bi se doseglo. Mi smo tipičen primer, ko so nam bile dane zelo slabe napovedi, pa sem jaz tako močno verjela v svojega otroka in v to, da lahko to spremenimo, da se to zdaj tudi dogaja,« je povedala Mirjana Šukelj.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 03 May 2021 08:36:17 +0000 "Kadar otrok nima glasu, ga mora imeti mama" Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko genetsko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to genetsko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to genetsko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to genetsko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.<p>Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti dela</p><p><p>Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s <strong>Špelo Miroševič</strong>, Urbanovo mamo.</p> <blockquote><p>Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo.</p></blockquote> <p>Razvitih je že <strong>287 genskih terapij</strong> za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni.</p> <p><strong>KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN?</strong></p> <blockquote><p>V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja.</p></blockquote> <p>V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi <strong>Društvo Palčica Pomagalčica</strong>, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu.</p> <p><a>Koraki za Urbana</a></p> <p><a>Fundacija CTNNB1</a></p> <p></p></p> 174771295 RTVSLO – Prvi 1926 clean Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko genetsko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to genetsko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to genetsko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to genetsko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.<p>Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti dela</p><p><p>Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s <strong>Špelo Miroševič</strong>, Urbanovo mamo.</p> <blockquote><p>Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo.</p></blockquote> <p>Razvitih je že <strong>287 genskih terapij</strong> za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni.</p> <p><strong>KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN?</strong></p> <blockquote><p>V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja.</p></blockquote> <p>V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi <strong>Društvo Palčica Pomagalčica</strong>, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu.</p> <p><a>Koraki za Urbana</a></p> <p><a>Fundacija CTNNB1</a></p> <p></p></p> Mon, 26 Apr 2021 08:42:06 +0000 Starši sami organizirali razvoj genske terapije za redek genetski sindrom Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta svojo zgodbo predstavila v knjigi Srce bije v dvojini. Posvojitev dvojčkov v Gvineji Bissau je zgodba s srečnim koncem, a polna nepredvidljivih okoliščin. Afriška dvojčka sta tu, v Sloveniji. Alenka in Igor pa sta srečna starša.<p>Posvojila dvojčka iz Afrike in o tem napisala knjigo</p><p><blockquote><p>Na pot posvojitve sva stopila zelo optimistično in tudi naivno, pravi Igor Rozman.</p></blockquote> <p>Z ženo Alenko Planinc Rozman sta danes srečna starša dečkov dvojčkov, ki sta bila ob posvojitvi v Gvineji Bissau stara leto in pol.</p> <blockquote><p>Bila sta zelo podhranjena, pa se je to hitro uredilo in zdaj sta, tako kot vsi devetletniki, vesela in zdrava. Eden od njiju je imel tudi malarijo. Najprej naju je to prestrašilo. A izvedela sva, da zdravilo za malarijo stane le dva evra in da se po zdravilu bolezen pozdravi, pravi Alenka.</p></blockquote> <p>To se je tudi zgodilo. Pot posvojitve, ki je njuna pričakovanja in načrte postavila na glavo in bila tudi polna vzponov in padcev, sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba prepriča in prevzame bralca. Je pripoved o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu, ljubezni in vztrajnosti, ki je dečkoma iz Afrike omogočila boljše življenje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Srce bije v dvojini</a></p></p> 174769580 RTVSLO – Prvi 2033 clean Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta svojo zgodbo predstavila v knjigi Srce bije v dvojini. Posvojitev dvojčkov v Gvineji Bissau je zgodba s srečnim koncem, a polna nepredvidljivih okoliščin. Afriška dvojčka sta tu, v Sloveniji. Alenka in Igor pa sta srečna starša.<p>Posvojila dvojčka iz Afrike in o tem napisala knjigo</p><p><blockquote><p>Na pot posvojitve sva stopila zelo optimistično in tudi naivno, pravi Igor Rozman.</p></blockquote> <p>Z ženo Alenko Planinc Rozman sta danes srečna starša dečkov dvojčkov, ki sta bila ob posvojitvi v Gvineji Bissau stara leto in pol.</p> <blockquote><p>Bila sta zelo podhranjena, pa se je to hitro uredilo in zdaj sta, tako kot vsi devetletniki, vesela in zdrava. Eden od njiju je imel tudi malarijo. Najprej naju je to prestrašilo. A izvedela sva, da zdravilo za malarijo stane le dva evra in da se po zdravilu bolezen pozdravi, pravi Alenka.</p></blockquote> <p>To se je tudi zgodilo. Pot posvojitve, ki je njuna pričakovanja in načrte postavila na glavo in bila tudi polna vzponov in padcev, sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba prepriča in prevzame bralca. Je pripoved o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu, ljubezni in vztrajnosti, ki je dečkoma iz Afrike omogočila boljše življenje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Srce bije v dvojini</a></p></p> Mon, 19 Apr 2021 08:43:53 +0000 Med štirimi stenami Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spopadanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja deli z nami v tokratni oddaji. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur. <p>Alenka Peterlin je ženska, ki sledi svojemu srcu</p><p><p>Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Soočenje z lastno bolečino je težko, a mnogokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja deli z nami v tokratni oddaji.</p></p> 174767874 RTVSLO – Prvi 2107 clean Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spopadanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja deli z nami v tokratni oddaji. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur. <p>Alenka Peterlin je ženska, ki sledi svojemu srcu</p><p><p>Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Soočenje z lastno bolečino je težko, a mnogokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja deli z nami v tokratni oddaji.</p></p> Mon, 12 Apr 2021 08:45:07 +0000 Sprejeti odnos do sebe je težko, a nujno V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odraslih osebah z avtizmom. Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito neprožnostjo na področju dejavnosti in interesov, ki ostaja stalnica vse življenje, zato te osebe vse življenje potrebujejo pomoč in podporo. Kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju, kakšno podporo potrebujejo pri samostojnem življenju, izobraževanju in zaposlitvi ter kakšno pomoč lahko dobijo v društvu Aspi - Društvu za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo? Gostji oddaje bosta strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič in mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.<p>Tudi odraslim osebam z avtizmom je treba omogočiti ustrezno zdravstveno oskrbo.</p><p><p>V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odraslih osebah z avtizmom. Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito nefleksibilnostjo na področju dejavnosti in interesov. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, zato te osebe tudi vse življenje potrebujejo pomoč in podporo. Kakšne težave imajo odrasle osebe z avtizmom v vsakdanjem življenju, kakšno podporo potrebujejo pri samostojnem življenju, izobraževanju in zaposlitvi ter kakšno pomoč lahko dobijo v društvu Aspi – Društvu za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo? Gostji oddaje bosta strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič in mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano.</p> <p>Mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano je opozorila, da lahko pri mladostnikih z avtizmom pride tudi do zlorab:</p> <blockquote><p>»Zaradi svojih lastnosti, ker so zelo naivni in zaupljivi, verjamejo, da so vsi ljudje dobri. So zelo iskreni in verjamejo, da če jim nekdo nekaj reče, da je to res. Konkretni so, upoštevajo navodila in to jih lahko zelo hitro pripelje do tega, da se jim kaj zgodi. Zlorabe so tudi do desetkrat pogostejše kot pri ostali populaciji.«</p></blockquote> <p>Strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič je povedala, da se osebe z avtizmom najprej sprašujejo, kako priti do diagnoze avtizem in nato, ali jih bo potrjena diagnoza omejevala.</p> <blockquote><p>»Stigma je absolutno prisotna in prinese tudi neke zadržke na strani družbe in delodajalcev. Ampak po drugi stani diagnoza odpira tudi vrata do zaposlitve in do prepotrebnih prilagoditev na delovnem mestu. To pa pomeni bolj varno, bolj prilagojeno in stimulativno okolje. S tem, ko je to okolje prilagojeno, lahko oseba tudi veliko več da družbi in tudi njena samozavest zraste.«</p></blockquote></p> 174766246 RTVSLO – Prvi 2381 clean V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odraslih osebah z avtizmom. Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito neprožnostjo na področju dejavnosti in interesov, ki ostaja stalnica vse življenje, zato te osebe vse življenje potrebujejo pomoč in podporo. Kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju, kakšno podporo potrebujejo pri samostojnem življenju, izobraževanju in zaposlitvi ter kakšno pomoč lahko dobijo v društvu Aspi - Društvu za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo? Gostji oddaje bosta strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič in mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.<p>Tudi odraslim osebam z avtizmom je treba omogočiti ustrezno zdravstveno oskrbo.</p><p><p>V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odraslih osebah z avtizmom. Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito nefleksibilnostjo na področju dejavnosti in interesov. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, zato te osebe tudi vse življenje potrebujejo pomoč in podporo. Kakšne težave imajo odrasle osebe z avtizmom v vsakdanjem življenju, kakšno podporo potrebujejo pri samostojnem življenju, izobraževanju in zaposlitvi ter kakšno pomoč lahko dobijo v društvu Aspi – Društvu za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo? Gostji oddaje bosta strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič in mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano.</p> <p>Mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano je opozorila, da lahko pri mladostnikih z avtizmom pride tudi do zlorab:</p> <blockquote><p>»Zaradi svojih lastnosti, ker so zelo naivni in zaupljivi, verjamejo, da so vsi ljudje dobri. So zelo iskreni in verjamejo, da če jim nekdo nekaj reče, da je to res. Konkretni so, upoštevajo navodila in to jih lahko zelo hitro pripelje do tega, da se jim kaj zgodi. Zlorabe so tudi do desetkrat pogostejše kot pri ostali populaciji.«</p></blockquote> <p>Strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič je povedala, da se osebe z avtizmom najprej sprašujejo, kako priti do diagnoze avtizem in nato, ali jih bo potrjena diagnoza omejevala.</p> <blockquote><p>»Stigma je absolutno prisotna in prinese tudi neke zadržke na strani družbe in delodajalcev. Ampak po drugi stani diagnoza odpira tudi vrata do zaposlitve in do prepotrebnih prilagoditev na delovnem mestu. To pa pomeni bolj varno, bolj prilagojeno in stimulativno okolje. S tem, ko je to okolje prilagojeno, lahko oseba tudi veliko več da družbi in tudi njena samozavest zraste.«</p></blockquote></p> Mon, 05 Apr 2021 08:49:41 +0000 Pomoč in podpora odraslim osebam z avtizmom Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj spodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se bo s dr. Francem Giderjem pogovarjala Cirila Štuber.<p>Dr. Franc Gider: "Ni nujno, da se iz službe vračamo izčrpani, lahko se naučimo delati tako, da se ne izčrpamo."</p><p><p>Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj vzpodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se z dr. Francem Giderjem pogovarja Cirila Štuber.</p></p> 174764455 RTVSLO – Prvi 2231 clean Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj spodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se bo s dr. Francem Giderjem pogovarjala Cirila Štuber.<p>Dr. Franc Gider: "Ni nujno, da se iz službe vračamo izčrpani, lahko se naučimo delati tako, da se ne izčrpamo."</p><p><p>Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj vzpodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se z dr. Francem Giderjem pogovarja Cirila Štuber.</p></p> Mon, 29 Mar 2021 08:47:11 +0000 Življenje ni namenjeno trpljenju V času epidemije strokovnjaki opozarjajo na potrebo po skrbi za mentalno zdravje, prepoznavanju in nudenju pomoči vsem starostnim skupinam, še posebej otrokom in mladostnikom. Pogosto je slišati, da bo epidemiji covida-19 sledila epidemija duševnih težav in bolezni. Ali v času epidemije narašča tudi število mladostnikov, ki imajo težave s težo in hranjenjem nasploh? O motnjah hranjenja s psihiatrinjo dr. Karin Sernec s Centra za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.<p>Če doma ni iskrenega pogovora, se notranje napetosti mladostnikov povečujejo</p><p><blockquote><p>Meni otrok nič ne zaupa, pogosto slišim od staršev. Jaz pa vprašam: koliko pa vi njemu poveste o svojih občutkih? Mi, starši, smo prvi vzor. Če povemo odkrito, da smo kdaj tudi nesrečni, neuspešni, bomo s tem otroku pokazali celo paleto občutkov, s katerimi se tudi on spoprijema, in ga opogumili, da se bo o teh občutkih pogovarjal z nami, pravi dr. Karin Sernec, vodja Enote za motnje hranjenja Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Osnovni problem teh motenj sta nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Vse motnje hranjenja so kronične, ne morejo nastati v nekaj mesecih, zato v enem letu epidemije strokovnjaki ne morejo zaznati več teh motenj, predvidevajo pa, da bo v prihodnosti teh motenj več. Navadno traja od pet do šest let, da človek poišče strokovno pomoč. Obdobje negacije problema je relativno dolgo.</p> <p>Če doma ni prave komunikacije, se notranje napetosti mladih povečujejo, tudi v teh časih raznih omejitev zaradi epidemije.</p> <blockquote><p>Te napetosti je treba sprosti. To lahko vodi v tesnobo, tudi panične napade in samopoškodovanja. To so nezavedni procesi.</p></blockquote> <p>Motnje hranjenja zelo pogosto preidejo iz ene v drugo obliko.</p> <blockquote><p>Anoreksija se lahko začne že v zgodnjem otroštvu. Takrat imamo starši in terapevti še moč nad otrokom. Lahko pa ta otrok skrivaj zaide v bulimijo. Pri sedemnajstih, ko mladostnik pridobi moč, da se upre avtoriteti, pa motnja pogosto preide nazaj v anoreksijo. Strokovnjaki zato raje govorimo o spektru motenj hranjenja. Pomembno je poiskati strokovno pomoč in odpravljati razloge, ki so privedli do teh motenj.</p></blockquote> <p>Motnje hranjenja so različne: anoreksija, nervoza, bulimija, prenajedanje, v zadnjem času govorimo tudi o ortoreksiji nervozi – gre za obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano.</p> <blockquote><p>Nova je tudi bigoreksija nervoza, ki sicer ni formalno uvrščena med motnje, je pa vse pogostejša. Gre za obsedenost z mišičnim telesom, kar se pojavlja zlasti pri mlajših moških, pravi dr. Karin Sernec.</p></blockquote></p> 174762710 RTVSLO – Prvi 2175 clean V času epidemije strokovnjaki opozarjajo na potrebo po skrbi za mentalno zdravje, prepoznavanju in nudenju pomoči vsem starostnim skupinam, še posebej otrokom in mladostnikom. Pogosto je slišati, da bo epidemiji covida-19 sledila epidemija duševnih težav in bolezni. Ali v času epidemije narašča tudi število mladostnikov, ki imajo težave s težo in hranjenjem nasploh? O motnjah hranjenja s psihiatrinjo dr. Karin Sernec s Centra za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.<p>Če doma ni iskrenega pogovora, se notranje napetosti mladostnikov povečujejo</p><p><blockquote><p>Meni otrok nič ne zaupa, pogosto slišim od staršev. Jaz pa vprašam: koliko pa vi njemu poveste o svojih občutkih? Mi, starši, smo prvi vzor. Če povemo odkrito, da smo kdaj tudi nesrečni, neuspešni, bomo s tem otroku pokazali celo paleto občutkov, s katerimi se tudi on spoprijema, in ga opogumili, da se bo o teh občutkih pogovarjal z nami, pravi dr. Karin Sernec, vodja Enote za motnje hranjenja Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Osnovni problem teh motenj sta nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Vse motnje hranjenja so kronične, ne morejo nastati v nekaj mesecih, zato v enem letu epidemije strokovnjaki ne morejo zaznati več teh motenj, predvidevajo pa, da bo v prihodnosti teh motenj več. Navadno traja od pet do šest let, da človek poišče strokovno pomoč. Obdobje negacije problema je relativno dolgo.</p> <p>Če doma ni prave komunikacije, se notranje napetosti mladih povečujejo, tudi v teh časih raznih omejitev zaradi epidemije.</p> <blockquote><p>Te napetosti je treba sprosti. To lahko vodi v tesnobo, tudi panične napade in samopoškodovanja. To so nezavedni procesi.</p></blockquote> <p>Motnje hranjenja zelo pogosto preidejo iz ene v drugo obliko.</p> <blockquote><p>Anoreksija se lahko začne že v zgodnjem otroštvu. Takrat imamo starši in terapevti še moč nad otrokom. Lahko pa ta otrok skrivaj zaide v bulimijo. Pri sedemnajstih, ko mladostnik pridobi moč, da se upre avtoriteti, pa motnja pogosto preide nazaj v anoreksijo. Strokovnjaki zato raje govorimo o spektru motenj hranjenja. Pomembno je poiskati strokovno pomoč in odpravljati razloge, ki so privedli do teh motenj.</p></blockquote> <p>Motnje hranjenja so različne: anoreksija, nervoza, bulimija, prenajedanje, v zadnjem času govorimo tudi o ortoreksiji nervozi – gre za obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano.</p> <blockquote><p>Nova je tudi bigoreksija nervoza, ki sicer ni formalno uvrščena med motnje, je pa vse pogostejša. Gre za obsedenost z mišičnim telesom, kar se pojavlja zlasti pri mlajših moških, pravi dr. Karin Sernec.</p></blockquote></p> Mon, 22 Mar 2021 09:46:15 +0000 Motnje hranjenja pri mladostnikih Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.<p>Uspešna kampanja Združenja limfom & levkemija</p><p><p>Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.</p></p> 174760831 RTVSLO – Prvi 2849 clean Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.<p>Uspešna kampanja Združenja limfom & levkemija</p><p><p>Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.</p></p> Mon, 15 Mar 2021 09:10:00 +0000 30 možnosti za 30 bolnikov - Uspešna kampanja Združenja limfom & levkemija Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.<p>Dostojno slovo v času covida-19</p><p><p>Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.</p></p> 174759146 RTVSLO – Prvi 1561 clean Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.<p>Dostojno slovo v času covida-19</p><p><p>Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.</p></p> Mon, 08 Mar 2021 09:36:01 +0000 Soočanje s smrtjo Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo?<p>Na Pediatrični kliniki bodo prihodnje leto pri novorojencih presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni.</p><p><p>Redke bolezni so opredeljene kot bolezni, ki prizadenejo največ 5 oseb na 10.000 prebivalcev. Gre za raznoliko skupino bolezenskih stanj, ki imajo pogosto skupne značilnosti kroničnega, napredujočega, degenerativnega in včasih življenjsko ogrožajočega poteka. Področje redkih bolezni je v zadnjem času verjetno eno od najhitreje razvijajočih se medicinskih področij. Raziskave odkrivajo nove bolezni in nova zdravila praktično na vsakodnevni ravni. Do zdaj je bilo opisanih že okrog 8.000 različnih redkih bolezni in glede na ocene ima od 5 do 8 % ljudi v populaciji vsaj eno redko bolezen.</p> <p>Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo? Gosta oddaje sta bila sekretarka in predsednik Združenja za redke bolezni Slovenije Tea Černigoj Pušnjak in Jože Faganel.</p></p> 174757423 RTVSLO – Prvi 2056 clean Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo?<p>Na Pediatrični kliniki bodo prihodnje leto pri novorojencih presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni.</p><p><p>Redke bolezni so opredeljene kot bolezni, ki prizadenejo največ 5 oseb na 10.000 prebivalcev. Gre za raznoliko skupino bolezenskih stanj, ki imajo pogosto skupne značilnosti kroničnega, napredujočega, degenerativnega in včasih življenjsko ogrožajočega poteka. Področje redkih bolezni je v zadnjem času verjetno eno od najhitreje razvijajočih se medicinskih področij. Raziskave odkrivajo nove bolezni in nova zdravila praktično na vsakodnevni ravni. Do zdaj je bilo opisanih že okrog 8.000 različnih redkih bolezni in glede na ocene ima od 5 do 8 % ljudi v populaciji vsaj eno redko bolezen.</p> <p>Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo? Gosta oddaje sta bila sekretarka in predsednik Združenja za redke bolezni Slovenije Tea Černigoj Pušnjak in Jože Faganel.</p></p> Mon, 01 Mar 2021 09:44:16 +0000 Redke bolezni Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, Borisa Krabonjo.<p>"V zadnji kurilni sezoni smo položnice za ogrevanje plačali prav vsem našim odjemalcem."</p><p><p>Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, <strong>Borisa Krabonjo</strong>.</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p><strong>Zakaj ne znamo plačati dela, opravljenega dela?</strong></p> <p>"To je filozofija turbokapitalizma, kjer je treba človeku dati toliko, da ne umre od lakote, hkrati pa toliko, da ne bo sit. In ga imajo ves čas v poziciji strahu. Torej, ne to, da mu daš tri sendviče, da bo sit, pač pa mu daš enega in ga vedno znova prepričuješ, da mu lahko vzameš tudi tega. Taki ljudje so potem pohlevni, tiho, se ne upirajo, ždijo med štirimi stenami in upajo, da ne bodo izgubili tega minimuma, ki ga imajo. In to je čisto tipična filozofija kapitalističnih družb."</p></blockquote> <p>Pri UPorniku so doslej pomagali že kakšnim tisočim ljudem in za to dobili donacije od tri tisoč donatorjev. Pomagajo ljudem, ki se vsak mesec znajdejo pred dilemo - ali bodo plačali položnice in ostali lačni ali pa bodo jedli in ne bodo mogli plačati položnic.</p> <blockquote><p><strong>Krabonja:</strong> "Dokler nismo začeli plačevati položnic za ogrevanje oz. elektriko, smo imeli vsako pomlad in zgodje poletje opraviti z deložacijami zaradi neplačanih računov. Plačati položnico je veliko ceneje kot pa plačevati izvršbe."</p></blockquote> <p>Pri UPorniku nočejo, da bi imeli varovanci občutek, da morajo prosjačiti za pomoč, saj so le mediatorji med tistimi, ki podarijo denar in tistimi, ki ga potrebujejo. V največje zadovoljstvo je zanje, da ljudje radi prihajajo in da nimajo občutka, da dobivajo miloščino.</p> <p><a>UPornik - letno poročilo</a></p></p> 174755690 RTVSLO – Prvi 2114 clean Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, Borisa Krabonjo.<p>"V zadnji kurilni sezoni smo položnice za ogrevanje plačali prav vsem našim odjemalcem."</p><p><p>Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, <strong>Borisa Krabonjo</strong>.</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p><strong>Zakaj ne znamo plačati dela, opravljenega dela?</strong></p> <p>"To je filozofija turbokapitalizma, kjer je treba človeku dati toliko, da ne umre od lakote, hkrati pa toliko, da ne bo sit. In ga imajo ves čas v poziciji strahu. Torej, ne to, da mu daš tri sendviče, da bo sit, pač pa mu daš enega in ga vedno znova prepričuješ, da mu lahko vzameš tudi tega. Taki ljudje so potem pohlevni, tiho, se ne upirajo, ždijo med štirimi stenami in upajo, da ne bodo izgubili tega minimuma, ki ga imajo. In to je čisto tipična filozofija kapitalističnih družb."</p></blockquote> <p>Pri UPorniku so doslej pomagali že kakšnim tisočim ljudem in za to dobili donacije od tri tisoč donatorjev. Pomagajo ljudem, ki se vsak mesec znajdejo pred dilemo - ali bodo plačali položnice in ostali lačni ali pa bodo jedli in ne bodo mogli plačati položnic.</p> <blockquote><p><strong>Krabonja:</strong> "Dokler nismo začeli plačevati položnic za ogrevanje oz. elektriko, smo imeli vsako pomlad in zgodje poletje opraviti z deložacijami zaradi neplačanih računov. Plačati položnico je veliko ceneje kot pa plačevati izvršbe."</p></blockquote> <p>Pri UPorniku nočejo, da bi imeli varovanci občutek, da morajo prosjačiti za pomoč, saj so le mediatorji med tistimi, ki podarijo denar in tistimi, ki ga potrebujejo. V največje zadovoljstvo je zanje, da ljudje radi prihajajo in da nimajo občutka, da dobivajo miloščino.</p> <p><a>UPornik - letno poročilo</a></p></p> Mon, 22 Feb 2021 09:45:14 +0000 Boris Krabonja: "UPornika se ne da prositi za miloščino" Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.<p>Mednarodni dan boja proti otroškemu raku</p><p><p>Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, starih od 5 do 14 let (za poškodbami). Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani.</p> <p>Danes, na mednarodni dan boja proti otroškemu raku, izvajajo vseslovensko akcijo ozaveščanja o raku pri otrocih.  Društvo Junaki 3. nadstropja je na Tromostovju v Ljubljani pripravilo stojnico. Na njej ozaveščajo ljudi o tej redki nenalezljivi bolezni ter o programih društva, ki so v pomoč staršem, ki jih je združila ta huda bolezen njihovih otrok.</p> <p>Gostja oddaje Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina, je v oddaji pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavila pa je tudi programe društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.</p> <p>Zaradi otroškega raka je leta 2018 izgubila komaj dve leti in štiri mesece staro hčerko Emo. O tem, kje je iskala pomoč, psihično oporo zase in za svojo družino, je povedala:</p> <blockquote><p>»Moram povedati, da so tudi na oddelku psihologi, ki te začnejo spremljati, tako kot zdravnik otroka. Večje otroke spremljajo med celotnim zdravljenjem, pri manjših pa poleg otroka tudi starše. Sicer pa to nekako zajemaš iz sebe ali pa iz družine, želje po tem, da bi otrok ozdravel, in okolice. Res se takrat nekako izoliraš, mogoče smo zdaj vsi navajeni, da smo izolirani, ampak pred obdobjem korone so bili starši otrok, obolelih za rakom, res izolirani, tako kot smo zdaj vsi. Bojimo se vseh virusov, bojimo se česar koli, kar bi otrok lahko dobil, ker lahko nastanejo komplikacije.«</p></blockquote> <p>»Ema bo pustila sled,« je prepričana Urška Kolenc, ki z društvom Junaki 3. nadstropja pomaga otrokom z rakom in njihovim staršem. Pogovor je zelo pomemben, razlaga:</p> <blockquote><p>»Društvo smo ustanovili predvsem zato, ker smo kot starši vedeli, da pogovor z nekom, ki je v podobnem položaju, res pomaga. Samo nekdo, ki je to tudi sam doživel, te čuti. Lahko ti reče: razumem te. Vem, kaj misliš. Vem, kje si.«</p></blockquote></p> 174753928 RTVSLO – Prvi 1922 clean Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.<p>Mednarodni dan boja proti otroškemu raku</p><p><p>Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, starih od 5 do 14 let (za poškodbami). Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani.</p> <p>Danes, na mednarodni dan boja proti otroškemu raku, izvajajo vseslovensko akcijo ozaveščanja o raku pri otrocih.  Društvo Junaki 3. nadstropja je na Tromostovju v Ljubljani pripravilo stojnico. Na njej ozaveščajo ljudi o tej redki nenalezljivi bolezni ter o programih društva, ki so v pomoč staršem, ki jih je združila ta huda bolezen njihovih otrok.</p> <p>Gostja oddaje Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina, je v oddaji pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavila pa je tudi programe društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.</p> <p>Zaradi otroškega raka je leta 2018 izgubila komaj dve leti in štiri mesece staro hčerko Emo. O tem, kje je iskala pomoč, psihično oporo zase in za svojo družino, je povedala:</p> <blockquote><p>»Moram povedati, da so tudi na oddelku psihologi, ki te začnejo spremljati, tako kot zdravnik otroka. Večje otroke spremljajo med celotnim zdravljenjem, pri manjših pa poleg otroka tudi starše. Sicer pa to nekako zajemaš iz sebe ali pa iz družine, želje po tem, da bi otrok ozdravel, in okolice. Res se takrat nekako izoliraš, mogoče smo zdaj vsi navajeni, da smo izolirani, ampak pred obdobjem korone so bili starši otrok, obolelih za rakom, res izolirani, tako kot smo zdaj vsi. Bojimo se vseh virusov, bojimo se česar koli, kar bi otrok lahko dobil, ker lahko nastanejo komplikacije.«</p></blockquote> <p>»Ema bo pustila sled,« je prepričana Urška Kolenc, ki z društvom Junaki 3. nadstropja pomaga otrokom z rakom in njihovim staršem. Pogovor je zelo pomemben, razlaga:</p> <blockquote><p>»Društvo smo ustanovili predvsem zato, ker smo kot starši vedeli, da pogovor z nekom, ki je v podobnem položaju, res pomaga. Samo nekdo, ki je to tudi sam doživel, te čuti. Lahko ti reče: razumem te. Vem, kaj misliš. Vem, kje si.«</p></blockquote></p> Mon, 15 Feb 2021 09:42:02 +0000 Junaki 3. nadstropja Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.<p>Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh</p><p><p>Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje pa smo naleteli na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh. Ta letos praznuje četrt stoletja delovanja, v njem pa svoje gledališke ambicije uresničujejo slepi in slabovidni iz vse Slovenije.</p> <blockquote><p>"Gledalci, ki nas gledajo, dostikrat niti ne verjamejo, da smo slepi. Ne opazijo, da se včasih malo izgubimo na odru, pa da šepetalka začne 'levo, levo, pazi!' Pomagamo si tudi s tekači na tleh,"</p></blockquote> <p>pravi slepa igralka Irena Temlin in dodaja, da sta nujna štetje korakov in vedno enaka scena. Skupaj s slabovidnim Luko Pavlinom bosta povedala, kako se slepi in slabovidni igralci naučijo teksta, kako se znajdejo na odru in kako na njihove vaje in nastope vpliva epidemija.</p></p> 174752210 RTVSLO – Prvi 2084 clean Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.<p>Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh</p><p><p>Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje pa smo naleteli na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh. Ta letos praznuje četrt stoletja delovanja, v njem pa svoje gledališke ambicije uresničujejo slepi in slabovidni iz vse Slovenije.</p> <blockquote><p>"Gledalci, ki nas gledajo, dostikrat niti ne verjamejo, da smo slepi. Ne opazijo, da se včasih malo izgubimo na odru, pa da šepetalka začne 'levo, levo, pazi!' Pomagamo si tudi s tekači na tleh,"</p></blockquote> <p>pravi slepa igralka Irena Temlin in dodaja, da sta nujna štetje korakov in vedno enaka scena. Skupaj s slabovidnim Luko Pavlinom bosta povedala, kako se slepi in slabovidni igralci naučijo teksta, kako se znajdejo na odru in kako na njihove vaje in nastope vpliva epidemija.</p></p> Mon, 08 Feb 2021 09:44:44 +0000 "Ljudje ne verjamejo, da igralci na našem odru res ne vidijo!" Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur. <p>Maja Buzakovič: "Prav vsi se lahko za trenutek dotaknemo svojih sanj in se jim prepustimo."</p><p><p>Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da je to pomembno, pripoveduje v tokratnem pogovoru.</p></p> 174750476 RTVSLO – Prvi 1867 clean Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur. <p>Maja Buzakovič: "Prav vsi se lahko za trenutek dotaknemo svojih sanj in se jim prepustimo."</p><p><p>Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da je to pomembno, pripoveduje v tokratnem pogovoru.</p></p> Mon, 01 Feb 2021 09:41:07 +0000 O čem pa vi sanjate? Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.<p>Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati</p><p><p>Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s <strong>Katarino Kesič Dimic,</strong> magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.</p> <p>&nbsp;</p> <p>V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku  in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.</p> <blockquote><p>Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.</p></blockquote> <p>Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.</p> <blockquote><p>Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.</p></blockquote> <p>Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.</p> <blockquote><p>V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.</p></blockquote> <p>To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.</p> <blockquote><p>Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.</p></blockquote> <p>Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.</p> <blockquote><p>S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.</p></blockquote></p> 174748782 RTVSLO – Prvi 2064 clean Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.<p>Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati</p><p><p>Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s <strong>Katarino Kesič Dimic,</strong> magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.</p> <p>&nbsp;</p> <p>V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku  in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.</p> <blockquote><p>Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.</p></blockquote> <p>Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.</p> <blockquote><p>Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.</p></blockquote> <p>Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.</p> <blockquote><p>V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.</p></blockquote> <p>To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.</p> <blockquote><p>Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.</p></blockquote> <p>Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.</p> <blockquote><p>S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.</p></blockquote></p> Mon, 25 Jan 2021 09:44:24 +0000 Dotik, pogled, opazka na hodniku ali samo sočutna bližina lahko rešijo svet V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.<p>Osebno izpovedna zgodba o izgubi mame zaradi covida-19</p><p><p>V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo oskrbovank in oskrbovancev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole, partnerska in družinska svetovalka. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.</p> <blockquote><p>Še zdaj ne morem dojeti, da je v osmih dneh od ugotovitve okuženosti umrla moja mami.</p></blockquote> <p>Zgodile so se tudi lepe stvari, ki jih ne bo nikoli pozabila. Ena takih je odnos Bolnišnice Jesenice.</p> <blockquote><p>Ne veste, kaj bi dala za to, da bi mami še enkrat videla, sem rekla zdravnici. Saj veste, da to ni mogoče, je rekla.</p></blockquote> <p>Kljub temu so jo takoj za tem poklicali in rekli, naj pride.</p> <blockquote><p>Oblečena sem bila v skafander in mami me je takoj prepoznala. Neskončno sem hvaležna za to možnost, da sem bila z njo, da sva se pogovorili, poslovili. Še zdaj vidim, kako mi maha.</p> <p>Odnosi, človečnost je tisto, kar rabimo,</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174747106 RTVSLO – Prvi 1838 clean V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.<p>Osebno izpovedna zgodba o izgubi mame zaradi covida-19</p><p><p>V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo oskrbovank in oskrbovancev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole, partnerska in družinska svetovalka. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.</p> <blockquote><p>Še zdaj ne morem dojeti, da je v osmih dneh od ugotovitve okuženosti umrla moja mami.</p></blockquote> <p>Zgodile so se tudi lepe stvari, ki jih ne bo nikoli pozabila. Ena takih je odnos Bolnišnice Jesenice.</p> <blockquote><p>Ne veste, kaj bi dala za to, da bi mami še enkrat videla, sem rekla zdravnici. Saj veste, da to ni mogoče, je rekla.</p></blockquote> <p>Kljub temu so jo takoj za tem poklicali in rekli, naj pride.</p> <blockquote><p>Oblečena sem bila v skafander in mami me je takoj prepoznala. Neskončno sem hvaležna za to možnost, da sem bila z njo, da sva se pogovorili, poslovili. Še zdaj vidim, kako mi maha.</p> <p>Odnosi, človečnost je tisto, kar rabimo,</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 18 Jan 2021 09:40:38 +0000 Leonida Mrgole: "Ko sem se borila za mami, sem se počutila kot kriminalec." Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.<p>O posledicah socialne izolacije na duševno zdravje otrok</p><p><p>Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni. O že prisotnih posledicah dolgotrajne socialne izolacije otrok in mladostnikov smo vprašali starše, pred mikrofon pa smo povabili tudi predstojnico službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, <strong>dr. Marijo Anderluh</strong>, ki je med drugim opozorila na to, da tako dolge socialne izolacije še nismo imeli, da smo priče naravnemu eksperimentu, katerih posledice se že kažejo, dolgoročni učinki na duševno zdravje otrok pa so po njenem mnenju trenutno nepredstavljivi. Problem, ki ga je v pogovoru posebej izpostavila dr. Marija Anderluh so tudi nedopustno dolge čakalne dobe na psihološko pomoč otrokom v stiskah. Povsod po državi znaša povprečna čakalna doba za obravnavo pri kliničnem psihologu kar eno leto, za pregled pri psihiatru pa šest mesecev. Glede na pričakovani porast duševnih motenj, bi po mnenju dr. Marije Anderluh, morala aktualna oblast duševno zdravje otrok postaviti ob bok reševanju epidemije.</p></p> 174745513 RTVSLO – Prvi 1765 clean Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.<p>O posledicah socialne izolacije na duševno zdravje otrok</p><p><p>Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni. O že prisotnih posledicah dolgotrajne socialne izolacije otrok in mladostnikov smo vprašali starše, pred mikrofon pa smo povabili tudi predstojnico službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, <strong>dr. Marijo Anderluh</strong>, ki je med drugim opozorila na to, da tako dolge socialne izolacije še nismo imeli, da smo priče naravnemu eksperimentu, katerih posledice se že kažejo, dolgoročni učinki na duševno zdravje otrok pa so po njenem mnenju trenutno nepredstavljivi. Problem, ki ga je v pogovoru posebej izpostavila dr. Marija Anderluh so tudi nedopustno dolge čakalne dobe na psihološko pomoč otrokom v stiskah. Povsod po državi znaša povprečna čakalna doba za obravnavo pri kliničnem psihologu kar eno leto, za pregled pri psihiatru pa šest mesecev. Glede na pričakovani porast duševnih motenj, bi po mnenju dr. Marije Anderluh, morala aktualna oblast duševno zdravje otrok postaviti ob bok reševanju epidemije.</p></p> Mon, 11 Jan 2021 09:39:25 +0000 Epidemija in duševne stiske otrok "Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje. <p>Polona Rodič je po življenjski izkušnji izdala pesniško zbirko Sestradana</p><p><p>"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadala z boleznijo, ki prav mladim mnogokrat ne prizanaša. Zgubijo se v vrtinec težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174743926 RTVSLO – Prvi 1916 clean "Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje. <p>Polona Rodič je po življenjski izkušnji izdala pesniško zbirko Sestradana</p><p><p>"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadala z boleznijo, ki prav mladim mnogokrat ne prizanaša. Zgubijo se v vrtinec težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 04 Jan 2021 09:41:56 +0000 "Še vedno je izziv sprejeti samo sebe." Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?<p>... pravijo študenti Maja Podojstršek, Nomi Hrast, Nik Gerbec in Adam Modic </p><p><p>Leto, ki se končuje, je bilo posebno tudi za študente. Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet, brez spoznavnih večerov, družabnih dogodkov, brez študentskih kavic in obveznih klepetih o marsičem, kar barva študentsko življenje. Zaradi covida-19 se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet in med štiri stene študentskih sob. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?</p></p> 174742635 RTVSLO – Prvi 1612 clean Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?<p>... pravijo študenti Maja Podojstršek, Nomi Hrast, Nik Gerbec in Adam Modic </p><p><p>Leto, ki se končuje, je bilo posebno tudi za študente. Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet, brez spoznavnih večerov, družabnih dogodkov, brez študentskih kavic in obveznih klepetih o marsičem, kar barva študentsko življenje. Zaradi covida-19 se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet in med štiri stene študentskih sob. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?</p></p> Mon, 28 Dec 2020 09:36:52 +0000 Maja Podojstršek, Nomi Hrast, Nik Gerbec, Adam Modic Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh bo tekla beseda v današnji oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.<p>Trije dobri možje najdejo tudi tiste, ki ne pričakujejo njihove pozornosti</p><p><p>Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh je tekla beseda v oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.</p> <blockquote><p><strong>Vanja (Trije zimski botri)</strong>: Počutimo se priviligirane, ker smo zdravi, imamo zdrave otroke, imamo službe, smo funkcionalni in to je eden izmed motivov, da pomagamo drugim."</p></blockquote> <p>Dober občutek je biti obdarovalec, hkrati pa občutimo nelagodje, ker je tako, da mnogi nimajo nič. Tisti, ki želijo pomagati pri obdarovanju so tako srčni, da nas poiščejo sami in nam jih ni treba iskati.</p> <p>V društvu Humanitarček obdarujejo brezdomce in starostnike. Želijo si personalizirane darilne pakete, v katerih je izbrana vsebina, ki ustreza željam obdarovalca.</p> <blockquote><p><strong>Ninna Kozorog (Humanitarček)</strong>: Pred osmimi leti smo ugotovili, da nihče ne obdaruje brezdomcev. Začeli smo z mariborskimi brezdomci in danes so v našo akcijo vključena vsa večja slovenska središča za brezdomce.</p> <p><strong>Uroš Brezovšek (ZPM Krško)</strong>: Otroci res ne smejo občutiti ovir, ki vplivajo tudi na te praznike. Zato smo se odločitli, da organiziramo t.i. drive in Dedka Mraza, ki jih bo obdaril kar v mimovozečih avtomobilih, brezstično.</p></blockquote> <p>V občini Krško že 40 let občina poskrbi za praznično obdarovanje vseh predšolskih otrok. Letos bodo tako skupaj z Zvezo prijateljev mladine, ki organizira obdarovanje, obdarovali 1500 otrok.</p></p> 174741228 RTVSLO – Prvi 1896 clean Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh bo tekla beseda v današnji oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.<p>Trije dobri možje najdejo tudi tiste, ki ne pričakujejo njihove pozornosti</p><p><p>Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh je tekla beseda v oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.</p> <blockquote><p><strong>Vanja (Trije zimski botri)</strong>: Počutimo se priviligirane, ker smo zdravi, imamo zdrave otroke, imamo službe, smo funkcionalni in to je eden izmed motivov, da pomagamo drugim."</p></blockquote> <p>Dober občutek je biti obdarovalec, hkrati pa občutimo nelagodje, ker je tako, da mnogi nimajo nič. Tisti, ki želijo pomagati pri obdarovanju so tako srčni, da nas poiščejo sami in nam jih ni treba iskati.</p> <p>V društvu Humanitarček obdarujejo brezdomce in starostnike. Želijo si personalizirane darilne pakete, v katerih je izbrana vsebina, ki ustreza željam obdarovalca.</p> <blockquote><p><strong>Ninna Kozorog (Humanitarček)</strong>: Pred osmimi leti smo ugotovili, da nihče ne obdaruje brezdomcev. Začeli smo z mariborskimi brezdomci in danes so v našo akcijo vključena vsa večja slovenska središča za brezdomce.</p> <p><strong>Uroš Brezovšek (ZPM Krško)</strong>: Otroci res ne smejo občutiti ovir, ki vplivajo tudi na te praznike. Zato smo se odločitli, da organiziramo t.i. drive in Dedka Mraza, ki jih bo obdaril kar v mimovozečih avtomobilih, brezstično.</p></blockquote> <p>V občini Krško že 40 let občina poskrbi za praznično obdarovanje vseh predšolskih otrok. Letos bodo tako skupaj z Zvezo prijateljev mladine, ki organizira obdarovanje, obdarovali 1500 otrok.</p></p> Mon, 21 Dec 2020 09:41:36 +0000 Izbrišemo lahko razliko med nič in nekaj V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.<p>Asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med. in dr. dent. med. o slovenski akciji preventivnih pregledov ustne votline</p><p><p>V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak,<strong> </strong>dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.</p> <p>ZD Nova Gorica, 05 3355 520, pon. 8.00 12.00</p> <p>ZD Ljubljana, 01 5844 222, pon. 8.00 do 12.00</p> <p>ZD Novo mesto, 07 3916 871, torek 12.00 - 13.00</p> <p>ZD Murska Sobota, 02 5341 316, torek 15.00 - 19.00, četrtek 15.00 - 19.00 (izmenično)</p> <p>&nbsp;</p></p> 174739424 RTVSLO – Prvi 2253 clean V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.<p>Asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med. in dr. dent. med. o slovenski akciji preventivnih pregledov ustne votline</p><p><p>V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak,<strong> </strong>dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.</p> <p>ZD Nova Gorica, 05 3355 520, pon. 8.00 12.00</p> <p>ZD Ljubljana, 01 5844 222, pon. 8.00 do 12.00</p> <p>ZD Novo mesto, 07 3916 871, torek 12.00 - 13.00</p> <p>ZD Murska Sobota, 02 5341 316, torek 15.00 - 19.00, četrtek 15.00 - 19.00 (izmenično)</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 14 Dec 2020 09:47:33 +0000 Samoopazovanje je ključnega pomena Kljub temu, da smo vstopili v zadnji mesec leta, ki ga je usodno zaznamovala pandemija, nič ne kaže, da bomo kmalu izstopili iz okov preventivnih ukrepov, izza zidov naših prebivališč, domov. Ob besedah »ostani doma«, ki so postale slogan korona krize, pa smo kot družba v veliki meri pozabili, da dom ni za vse varno zavetje. V mesecu, ko potekajo mednarodni dnevi akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili tri gostje, žrtve nasilja v družini, ki so pogumno spregovorile o svoji trnovi poti iz začaranega kroga nasilja in z jasnim sporočilom, da je sprememba možna in da rešitev obstaja. Pred mikrofon jih je povabila Martina Černe.<p>Začarani krog nasilja je mogoče pretrgati sporočajo sogovornice, ki so same prehodile trnovo pot iz nasilja</p><p><blockquote><p>Nobena ženska, nobena deklica, noben fantek, noben otrok na tem svetu ni kriv, da ga starši zlorabljajo, da ga pretepajo, da grdo z njim ravnajo. Krivi so starši. Krivi so partnerji. Krivi so sosedje, ki slišijo in ne pomagajo.</p></blockquote> <p>Epidemija je razgalila vse anomalije in neenakosti v naši družbi ter še bolj poglobila stiske tistih, ki jim življenje že pred korona krizo ni bilo naklonjeno. Dom v obdobju samoizolacije, mnogim predstavlja varno zavetje. Ob pozivih "ostani doma" pa vse prevečkrat pozabljamo na številne žrtve nasilja, ki so v teh dneh prisiljene živeti v nenehnem strahu pred povzročiteljem nasilja, mnoge med njimi iz dneva v dan trepetajo v strahu za lastno varnost in za varnost svojih otrok.  Ob mednarodnih dnevih akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo se pogovarjali s tremi žrtvami nasilja v družini, Monico De La Cali, Alenko Keber in Simono Nino Vrabič, ki so pogumno povedale svojo zgodbo z namenom opolnomočiti vse tiste, ki iščejo pot v življenje brez nasilja.</p> <blockquote><p>Eno izmed sporočil žrtvam je to, da nikoli ni prepozno reči »ne« nasilju. In če ti ne uspe prvič, drugič, tretjič, vedno je vredno poskusiti znova in si upati.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174737699 RTVSLO – Prvi 1865 clean Kljub temu, da smo vstopili v zadnji mesec leta, ki ga je usodno zaznamovala pandemija, nič ne kaže, da bomo kmalu izstopili iz okov preventivnih ukrepov, izza zidov naših prebivališč, domov. Ob besedah »ostani doma«, ki so postale slogan korona krize, pa smo kot družba v veliki meri pozabili, da dom ni za vse varno zavetje. V mesecu, ko potekajo mednarodni dnevi akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili tri gostje, žrtve nasilja v družini, ki so pogumno spregovorile o svoji trnovi poti iz začaranega kroga nasilja in z jasnim sporočilom, da je sprememba možna in da rešitev obstaja. Pred mikrofon jih je povabila Martina Černe.<p>Začarani krog nasilja je mogoče pretrgati sporočajo sogovornice, ki so same prehodile trnovo pot iz nasilja</p><p><blockquote><p>Nobena ženska, nobena deklica, noben fantek, noben otrok na tem svetu ni kriv, da ga starši zlorabljajo, da ga pretepajo, da grdo z njim ravnajo. Krivi so starši. Krivi so partnerji. Krivi so sosedje, ki slišijo in ne pomagajo.</p></blockquote> <p>Epidemija je razgalila vse anomalije in neenakosti v naši družbi ter še bolj poglobila stiske tistih, ki jim življenje že pred korona krizo ni bilo naklonjeno. Dom v obdobju samoizolacije, mnogim predstavlja varno zavetje. Ob pozivih "ostani doma" pa vse prevečkrat pozabljamo na številne žrtve nasilja, ki so v teh dneh prisiljene živeti v nenehnem strahu pred povzročiteljem nasilja, mnoge med njimi iz dneva v dan trepetajo v strahu za lastno varnost in za varnost svojih otrok.  Ob mednarodnih dnevih akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo se pogovarjali s tremi žrtvami nasilja v družini, Monico De La Cali, Alenko Keber in Simono Nino Vrabič, ki so pogumno povedale svojo zgodbo z namenom opolnomočiti vse tiste, ki iščejo pot v življenje brez nasilja.</p> <blockquote><p>Eno izmed sporočil žrtvam je to, da nikoli ni prepozno reči »ne« nasilju. In če ti ne uspe prvič, drugič, tretjič, vedno je vredno poskusiti znova in si upati.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 07 Dec 2020 09:41:05 +0000 Nikoli ni prepozno reči ne nasilju Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev<p>Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev</p><p><p>Razvoj tehnologije nam je omogočil, da imamo dostop do stvari, informacij in ljudi dobesedno 24 ur na dan in tudi drugi imajo neomejen dostop do nas. Že s pojavom mobilnikov <strong>smo začeli nositi delovna mesta s seboj domov</strong>, k prostočasnim dejavnostim in celo na dopust. Prav nobene moči nimamo, da bi preprečili, da bi se službena pošta pojavila v našem nabiralniku v petek zvečer, med koncem tedna ali na prosti dan. Po dveh karantenskih obdobjih dela na domu, ki se je pokazalo za številne poklice kot rešilna bilka, zaradi katere ni bilo treba zapreti pisarn, so nekateri opazili, da <strong>doma nikoli ne zaprejo vrat svoje pisarne v dnevni sobi in delajo do poznega večera</strong>, drugi pa, da <strong>za delo porabijo manj časa in da se je njihova produktivnost povečala</strong>. Kako lahko pridemo do tako nasprotujočih si rezultatov? Kolikšen vpliv imajo nanje vodje in kolikšnega zaposleni? K debati o tem fenomenu smo povabili <strong>Majo Golob</strong>, poslovno coachinjo žensk na vodilnih položajih in njihovih teamov, podjetnico in soustanoviteljico podjetja Spago ter avtorico knjige Ne čakaj na vikend in <strong>dr. Damjano Pondelek</strong>, soustanoviteljico podjetja Urednica, ki pomaga podjetjem reševati krizne položaje in skrbi tudi za opolnomočenje vodstev pri notranji organizacijski kulturi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Z Majo Golob in dr. Damjano Pondelek smo se srečali na <strong>virtualni mednarodni spletni konferenci "Stari ASI v ravnovesju",</strong> ki so jo pripravili pri <strong>Javnem štipendijskem, razvojnem invalidskem in preživninskem skladu RS v okviru programa Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile - ASI,</strong> ki ga sofinancirata Ministrstvo za delo in Evropska unija. Eden izmed gostov konference je bil tudi <strong>Nigel Marsh,</strong> avtor treh svetovnih uspešnic, komentator, svetovalec številnim vladam in podjetjem s 30-letnimi izkušnjami v komercialnem sektorju in ustanovitelj svojega podjetja.</p> <blockquote><p><strong>ZNAMO POTEGNITI LOČNICO MED DELOVNIM IN PROSTIM ČASOM?</strong></p></blockquote> <p><strong>Maja Golob: </strong>Pričakovati od ljudi, da bodo 24 ur na dan vpeti v delovne procese, ni realno, a vidimo, da se to dejansko dogaja vsem nam.</p> <p><strong>Damjana Pondelek: </strong> Med eno konferenco prek aplikacije Zoom je razpravljavka kriknila, in ko smo se pozanimali, kaj se je zgodilo, smo izvedeli, da jo je njen dveletni otrok ugriznil v nogo.</p> <p><strong>Nigel Marsh: </strong>Mislim, da ni naloga podjetja, da skrbi za ravnovesje med delom in prostim časom zaposlenega. Seveda pa obstajajo tudi podjetja, ki zaposlenim tega ne omogočajo, ker so tako grozna. Po mojem mnenju imajo podjetja naloge, za katere so odgovorna. Skrbeti morajo za vzgled in narekovati ton ravnanja zaposlenih. Seveda obstajajo podjetja, ki poveličujejo deloholizem, a zaposleni so lahko deloholiki, čeprav podjetja podpirajo usklajen odnos med delom in prostim časom.</p> <blockquote><p><strong>SE LAHKO KAJ NAUČIMO IZ RAZMER, KI SO JIH SPREMENILI UKREPI OB PANDEMIJI KORONAVIRUSNE BOLEZNI?</strong></p></blockquote> <p><strong>Nigel Marsh: </strong>Ena izmed pozitivnih stvari pri covidu-19 je, da spoduja ljudi, naj razmislijo o tem, kako delajo, in jim omogoča, da poskusijo na drugačen način. Ker se svet kljub temu, da smo bili prisiljeni delati na daljavo, ni nehal vrteti, delo pač opravimo od doma, smo lahko zdaj manj osredotočeni na način, na katerega dosežemo svoje rezultate, in bolj na rezultate same.</p> <p><strong>Maja Golob</strong>: Čas, v katerem živimo, nam daje priložnost, da premislimo, čemu in komu posvečamo čas in pozornost, in morda svoje prioritete postavimo na drugačen način.</p> <p><strong>Damjana Pondelek:</strong> Zdaj razumeti svoje sodelavce je velika naložba v banko zaupanja, ker tam, kjer se zdaj ljudje počutijo spoštovane, cenjene in razumljene, grejo ekipe skupaj, se povezujejo, odnosi se krepijo in lahko zagotovim, da tudi poslovni rezultati ne bodo umanjkali, takoj ko bo priložnost za to.</p> <blockquote><p><strong>KAKO UPRAVLJATI NADZOR NAD SEBOJ, NAD SODELAVCI?</strong></p></blockquote> <p><strong>Maja Golob:</strong> Seveda nimamo nadzora nad tem, kdaj bomo prejeli elektronsko pošto, imamo pa absolutno nadzor nad tem, kdaj se ji bomo posvetili in kdaj bomo nanjo odgovorili.</p> <p><strong>Damjana Pondelek:</strong> Mislim, da ko obstaja potreba po nadzoru v ljudeh, ga bodo izvajali, pa naj bo na daljavo ali takole iz oči v oči v svojih pisarnah. Mislim, da to ni dobro in da potrebuje vodja veliko zaupanja vase in potem do svojih sodelavcev, da bodo vse postorili tako, kot je potrebno, pa naj bodo v pisarni ali nekje pri delu na daljavo. Vodja je tam zato, da ustvarja ugodne razmere, da bodo ti rezultati res mogoči.</p></p> 174736047 RTVSLO – Prvi 2721 clean Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev<p>Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev</p><p><p>Razvoj tehnologije nam je omogočil, da imamo dostop do stvari, informacij in ljudi dobesedno 24 ur na dan in tudi drugi imajo neomejen dostop do nas. Že s pojavom mobilnikov <strong>smo začeli nositi delovna mesta s seboj domov</strong>, k prostočasnim dejavnostim in celo na dopust. Prav nobene moči nimamo, da bi preprečili, da bi se službena pošta pojavila v našem nabiralniku v petek zvečer, med koncem tedna ali na prosti dan. Po dveh karantenskih obdobjih dela na domu, ki se je pokazalo za številne poklice kot rešilna bilka, zaradi katere ni bilo treba zapreti pisarn, so nekateri opazili, da <strong>doma nikoli ne zaprejo vrat svoje pisarne v dnevni sobi in delajo do poznega večera</strong>, drugi pa, da <strong>za delo porabijo manj časa in da se je njihova produktivnost povečala</strong>. Kako lahko pridemo do tako nasprotujočih si rezultatov? Kolikšen vpliv imajo nanje vodje in kolikšnega zaposleni? K debati o tem fenomenu smo povabili <strong>Majo Golob</strong>, poslovno coachinjo žensk na vodilnih položajih in njihovih teamov, podjetnico in soustanoviteljico podjetja Spago ter avtorico knjige Ne čakaj na vikend in <strong>dr. Damjano Pondelek</strong>, soustanoviteljico podjetja Urednica, ki pomaga podjetjem reševati krizne položaje in skrbi tudi za opolnomočenje vodstev pri notranji organizacijski kulturi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Z Majo Golob in dr. Damjano Pondelek smo se srečali na <strong>virtualni mednarodni spletni konferenci "Stari ASI v ravnovesju",</strong> ki so jo pripravili pri <strong>Javnem štipendijskem, razvojnem invalidskem in preživninskem skladu RS v okviru programa Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile - ASI,</strong> ki ga sofinancirata Ministrstvo za delo in Evropska unija. Eden izmed gostov konference je bil tudi <strong>Nigel Marsh,</strong> avtor treh svetovnih uspešnic, komentator, svetovalec številnim vladam in podjetjem s 30-letnimi izkušnjami v komercialnem sektorju in ustanovitelj svojega podjetja.</p> <blockquote><p><strong>ZNAMO POTEGNITI LOČNICO MED DELOVNIM IN PROSTIM ČASOM?</strong></p></blockquote> <p><strong>Maja Golob: </strong>Pričakovati od ljudi, da bodo 24 ur na dan vpeti v delovne procese, ni realno, a vidimo, da se to dejansko dogaja vsem nam.</p> <p><strong>Damjana Pondelek: </strong> Med eno konferenco prek aplikacije Zoom je razpravljavka kriknila, in ko smo se pozanimali, kaj se je zgodilo, smo izvedeli, da jo je njen dveletni otrok ugriznil v nogo.</p> <p><strong>Nigel Marsh: </strong>Mislim, da ni naloga podjetja, da skrbi za ravnovesje med delom in prostim časom zaposlenega. Seveda pa obstajajo tudi podjetja, ki zaposlenim tega ne omogočajo, ker so tako grozna. Po mojem mnenju imajo podjetja naloge, za katere so odgovorna. Skrbeti morajo za vzgled in narekovati ton ravnanja zaposlenih. Seveda obstajajo podjetja, ki poveličujejo deloholizem, a zaposleni so lahko deloholiki, čeprav podjetja podpirajo usklajen odnos med delom in prostim časom.</p> <blockquote><p><strong>SE LAHKO KAJ NAUČIMO IZ RAZMER, KI SO JIH SPREMENILI UKREPI OB PANDEMIJI KORONAVIRUSNE BOLEZNI?</strong></p></blockquote> <p><strong>Nigel Marsh: </strong>Ena izmed pozitivnih stvari pri covidu-19 je, da spoduja ljudi, naj razmislijo o tem, kako delajo, in jim omogoča, da poskusijo na drugačen način. Ker se svet kljub temu, da smo bili prisiljeni delati na daljavo, ni nehal vrteti, delo pač opravimo od doma, smo lahko zdaj manj osredotočeni na način, na katerega dosežemo svoje rezultate, in bolj na rezultate same.</p> <p><strong>Maja Golob</strong>: Čas, v katerem živimo, nam daje priložnost, da premislimo, čemu in komu posvečamo čas in pozornost, in morda svoje prioritete postavimo na drugačen način.</p> <p><strong>Damjana Pondelek:</strong> Zdaj razumeti svoje sodelavce je velika naložba v banko zaupanja, ker tam, kjer se zdaj ljudje počutijo spoštovane, cenjene in razumljene, grejo ekipe skupaj, se povezujejo, odnosi se krepijo in lahko zagotovim, da tudi poslovni rezultati ne bodo umanjkali, takoj ko bo priložnost za to.</p> <blockquote><p><strong>KAKO UPRAVLJATI NADZOR NAD SEBOJ, NAD SODELAVCI?</strong></p></blockquote> <p><strong>Maja Golob:</strong> Seveda nimamo nadzora nad tem, kdaj bomo prejeli elektronsko pošto, imamo pa absolutno nadzor nad tem, kdaj se ji bomo posvetili in kdaj bomo nanjo odgovorili.</p> <p><strong>Damjana Pondelek:</strong> Mislim, da ko obstaja potreba po nadzoru v ljudeh, ga bodo izvajali, pa naj bo na daljavo ali takole iz oči v oči v svojih pisarnah. Mislim, da to ni dobro in da potrebuje vodja veliko zaupanja vase in potem do svojih sodelavcev, da bodo vse postorili tako, kot je potrebno, pa naj bodo v pisarni ali nekje pri delu na daljavo. Vodja je tam zato, da ustvarja ugodne razmere, da bodo ti rezultati res mogoči.</p></p> Mon, 30 Nov 2020 09:55:21 +0000 Neskončen delovnik Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.<p>Brez stikov, z veliko strahu in občutki nemoči </p><p><p><span>Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postala žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid -19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in psihično. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremeni jih strah, občutki krivde in nemoči. </span></p></p> 174734286 RTVSLO – Prvi 1774 clean Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.<p>Brez stikov, z veliko strahu in občutki nemoči </p><p><p><span>Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postala žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid -19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in psihično. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremeni jih strah, občutki krivde in nemoči. </span></p></p> Mon, 23 Nov 2020 09:39:34 +0000 Med štirimi stenami Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.<p>Visoka občutljivost je prirojena in se pojavlja pri od 15 do 20 odstotkih ljudi</p><p><p>Velika večina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv živčni sistem, ki zaznava veliko več dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena in se pojavlja pri od 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami.</p> <p>Svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke <strong>Erika Plevel</strong> o tej temi izobražuje ljudi in jim svetuje, kako z visoko občutljivostjo shajati:</p> <blockquote><p>"Za visoko občutljive je značilno predvsem to, da nam malce drugače delujejo možgani, naš živčni sistem je veliko bolj občutljiv in to se v bistvu kaže tako, da smo senzorno zelo občutljivi. To pomeni, da smo občutljivi na hrup, močne luči in med drugim na določene vonjave. Določene stvari nas hitreje vznemirijo in posledično se bolj burno odzovemo. Hkrati smo zelo redoljubni, natančni, veliko in globoko razmišljamo. Smo zelo empatični in tako se nas zelo dotakne trpljenje drugih ljudi."</p></blockquote> <p>Življenjski trener <strong>Primož Škoberne,</strong> ki tudi sebe šteje med visoko občutljive, poudarja, da je spomladanska karantena bila pravi balzam za dušo:</p> <blockquote><p>"Včasih mi je fino imeti masko v trgovini na obrazu. Nihče ne vidi, kakšno mimiko imam na obrazu. Hkrati se tudi učiš komuniciranja z očmi. Spomladanski "lockodown" je bil pravi balzam za dušo in marsikdo od visoko občutljivih mi je to potrdil."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174732577 RTVSLO – Prvi 2511 clean Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.<p>Visoka občutljivost je prirojena in se pojavlja pri od 15 do 20 odstotkih ljudi</p><p><p>Velika večina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv živčni sistem, ki zaznava veliko več dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena in se pojavlja pri od 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami.</p> <p>Svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke <strong>Erika Plevel</strong> o tej temi izobražuje ljudi in jim svetuje, kako z visoko občutljivostjo shajati:</p> <blockquote><p>"Za visoko občutljive je značilno predvsem to, da nam malce drugače delujejo možgani, naš živčni sistem je veliko bolj občutljiv in to se v bistvu kaže tako, da smo senzorno zelo občutljivi. To pomeni, da smo občutljivi na hrup, močne luči in med drugim na določene vonjave. Določene stvari nas hitreje vznemirijo in posledično se bolj burno odzovemo. Hkrati smo zelo redoljubni, natančni, veliko in globoko razmišljamo. Smo zelo empatični in tako se nas zelo dotakne trpljenje drugih ljudi."</p></blockquote> <p>Življenjski trener <strong>Primož Škoberne,</strong> ki tudi sebe šteje med visoko občutljive, poudarja, da je spomladanska karantena bila pravi balzam za dušo:</p> <blockquote><p>"Včasih mi je fino imeti masko v trgovini na obrazu. Nihče ne vidi, kakšno mimiko imam na obrazu. Hkrati se tudi učiš komuniciranja z očmi. Spomladanski "lockodown" je bil pravi balzam za dušo in marsikdo od visoko občutljivih mi je to potrdil."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 16 Nov 2020 09:51:51 +0000 "Spomladanska karantena je bila pravi balzam za dušo" Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur. <p>Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika</p><p><p>Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima mnogo obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo.</p></p> 174730970 RTVSLO – Prvi 2575 clean Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur. <p>Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika</p><p><p>Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima mnogo obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo.</p></p> Mon, 09 Nov 2020 09:52:55 +0000 Fibromialgija – bolezen z veliko obrazi, Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznika Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.<p>Slovensko društvo hospic že 25 let opravlja svoje temeljno poslanstvo </p><p><p>Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva <strong>Renata Jakob Roban</strong> govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka <strong>Monika Glavonjić</strong> dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.</p> <blockquote><p><em>"Takrat sem začutila, da se me ljudje bojijo zaradi mojih izgub, jaz pa sem želela le govoriti o tem. O bolečini, o življenju in o tem, kako te pretrese, ko izgubiš ljubljenega človeka."</em></p></blockquote></p> 174729368 RTVSLO – Prvi 2087 clean Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.<p>Slovensko društvo hospic že 25 let opravlja svoje temeljno poslanstvo </p><p><p>Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva <strong>Renata Jakob Roban</strong> govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka <strong>Monika Glavonjić</strong> dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.</p> <blockquote><p><em>"Takrat sem začutila, da se me ljudje bojijo zaradi mojih izgub, jaz pa sem želela le govoriti o tem. O bolečini, o življenju in o tem, kako te pretrese, ko izgubiš ljubljenega človeka."</em></p></blockquote></p> Mon, 02 Nov 2020 09:44:47 +0000 "Sprejemanje smrti je sprejemanje življenja" Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.<p>Ženske, ki so v procesu zdravljenja ostale brez dojke, se soočajo s slabšim doživljanjem lastnega telesa, z depresijo, tesnobnostjo in upadom spolne sle</p><p><p>Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah, zbolijo pa lahko tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka dojk, težave v spolnosti. Ne le, da žensko pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za žensko tudi močan simbolni pomen, na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka dojk bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.</p></p> 174727786 RTVSLO – Prvi 1672 clean Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.<p>Ženske, ki so v procesu zdravljenja ostale brez dojke, se soočajo s slabšim doživljanjem lastnega telesa, z depresijo, tesnobnostjo in upadom spolne sle</p><p><p>Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah, zbolijo pa lahko tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka dojk, težave v spolnosti. Ne le, da žensko pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za žensko tudi močan simbolni pomen, na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka dojk bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.</p></p> Mon, 26 Oct 2020 09:37:52 +0000 Spolna rehabilitacija po raku dojk Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.<p>V Ljubljani delujejo trije posebni vrtčevski oddelki za otroke s posebnimi potrebami</p><p><p>Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.</p></p> 174726065 RTVSLO – Prvi 1877 clean Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.<p>V Ljubljani delujejo trije posebni vrtčevski oddelki za otroke s posebnimi potrebami</p><p><p>Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.</p></p> Mon, 19 Oct 2020 09:34:10 +0000 Skrb za predšolske otroke z avtizmom Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se je s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved. <p>Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik</p><p><p>Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se bo s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved. </p></p> 174724351 RTVSLO – Prvi 2045 clean Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se je s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved. <p>Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik</p><p><p>Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se bo s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved. </p></p> Mon, 12 Oct 2020 08:44:05 +0000 Slepota je samo ena izmed njenih okoliščin in zanjo ni ovira v življenju Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.<p>Kampanja osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka</p><p><p>Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&amp;L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.</p></p> 174722684 RTVSLO – Prvi 2298 clean Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.<p>Kampanja osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka</p><p><p>Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&amp;L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.</p></p> Mon, 05 Oct 2020 08:48:18 +0000 Pogum za sledenje je pogum za življenje! Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.<p>Negativna podoba socialnega dela v javnosti in velika pričakovanja ljudi potiskajo strokovne delavce v nezavidljiv položaj </p><p><p>Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.</p></p> 174721056 RTVSLO – Prvi 2086 clean Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.<p>Negativna podoba socialnega dela v javnosti in velika pričakovanja ljudi potiskajo strokovne delavce v nezavidljiv položaj </p><p><p>Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.</p></p> Mon, 28 Sep 2020 08:44:46 +0000 Študentka socialnega dela ne upa povedati, kaj študira V mednarodnem tednu gluhih smo v oddaji Med štirimi stenami gostili tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se je Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved. <p>Tolmačka za slovenski znakovni jezik in magistrica psihosocialne pomoči Natalija Spark o svojem življenju prepletenem z gluhoto. </p><p><p>V mednarodnem tednu gluhih v oddaji Med štirimi stenami gostimo tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se bo Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved. </p></p> 174719467 RTVSLO – Prvi 2224 clean V mednarodnem tednu gluhih smo v oddaji Med štirimi stenami gostili tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se je Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved. <p>Tolmačka za slovenski znakovni jezik in magistrica psihosocialne pomoči Natalija Spark o svojem življenju prepletenem z gluhoto. </p><p><p>V mednarodnem tednu gluhih v oddaji Med štirimi stenami gostimo tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se bo Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved. </p></p> Mon, 21 Sep 2020 08:47:04 +0000 "Kot otrok sem tolmačila vsebine, ki niso bile primerne za otroke." V Sloveniji živi več kot 9000 ljudi, ki se spopadajo s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika, in Jože Šprohar. <p>Življenje s Parkinsonovo boleznijo je velik izziv</p><p><p>V Sloveniji živi več kot 9000 judi, ki se spopadajo s Parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s Parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika in Jože Šprohar.</p></p> 174717859 RTVSLO – Prvi 2562 clean V Sloveniji živi več kot 9000 ljudi, ki se spopadajo s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika, in Jože Šprohar. <p>Življenje s Parkinsonovo boleznijo je velik izziv</p><p><p>V Sloveniji živi več kot 9000 judi, ki se spopadajo s Parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s Parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika in Jože Šprohar.</p></p> Mon, 14 Sep 2020 08:52:42 +0000 Ko življenje zatrepeta, Življenje s Parkinsonovo boleznijo je velik izziv Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne namenjajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved.<p>Prof. dr. Adolf Lukanovič je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki.</p><p><p>Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne posvečajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in o posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved. </p></p> 174716322 RTVSLO – Prvi 1966 clean Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne namenjajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved.<p>Prof. dr. Adolf Lukanovič je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki.</p><p><p>Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne posvečajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in o posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved. </p></p> Mon, 07 Sep 2020 08:42:46 +0000 O koronavirusni bolezni še vedno vemo premalo Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih. Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora. <p>"Oddaja mladostnika v Vzgojni zavod je vedno velik šok," pojasnjuje socialna pedagoginja Irena Borštnar, vzgojiteljica Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.</p><p><p>Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih.<br /> Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora. </p></p> 174714844 RTVSLO – Prvi 2057 clean Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih. Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora. <p>"Oddaja mladostnika v Vzgojni zavod je vedno velik šok," pojasnjuje socialna pedagoginja Irena Borštnar, vzgojiteljica Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.</p><p><p>Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih.<br /> Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora. </p></p> Mon, 31 Aug 2020 08:44:17 +0000 Mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.<p>dr. Saša Krajnc: "Pretirano pridni ljudje se morajo vprašati, kaj si želijo zase."</p><p><p>Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.</p></p> 174713491 RTVSLO – Prvi 2435 clean Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.<p>dr. Saša Krajnc: "Pretirano pridni ljudje se morajo vprašati, kaj si želijo zase."</p><p><p>Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.</p></p> Mon, 24 Aug 2020 08:50:35 +0000 Si pridna? Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj.<p>Avtorica knjige Belo se pere na devetdeset Bronja Žakelj </p><p><p>Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nedkanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj. Pogovoru, ki je bil posnet ob izidu njenega prvenca  jeseni leta 2018, lahko prisluhnete še enkrat.</p></p> 174712194 RTVSLO – Prvi 1749 clean Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj.<p>Avtorica knjige Belo se pere na devetdeset Bronja Žakelj </p><p><p>Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nedkanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj. Pogovoru, ki je bil posnet ob izidu njenega prvenca  jeseni leta 2018, lahko prisluhnete še enkrat.</p></p> Mon, 17 Aug 2020 08:39:09 +0000 Bronja Žakelj Ena izmed poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi. V Sloveniji imamo približno 150 bolnikov, ki so zboleli za njo. Gre za redko, hitro napredujočo, neozdravljivo nevrološko bolezen, za katero ne poznamo zdravila. Imenujemo jo tudi bolezen motoričnega nevrona. Najprej se pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Kakšno je življenje s to boleznijo, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.<p>ALS poimenujemo tudi bolezen motoričnega nevrona. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo.</p><p><p>Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat boste lahko znova slišali pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi (ALS), ki je napredujoča bolezen motoričnih živčnih celic v možganski skorji ter možganskem deblu in v hrbtenjači. Zato ALS poimenujemo tudi bolezen motoričnega nevrona. Bolezen se najprej pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Gre za redko, hitro napredujočo genetsko bolezen, ki se razlikuje od bolnika do bolnika. Zdravila, ki bi zaustavilo ali spremenilo potek bolezni ni. Bolezen se največkrat pojavi med 40. in 60. letom starosti. Po vsem svetu je približno enako obolelih, in sicer od šest do osem obolelih na 100.000 prebivalcev. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo. Bolniki povprečno umrejo po dveh letih, bolezen pa je pogostejša pri moških. Svojo življenjsko zgodbo spopadanja s to boleznijo, nam je v oddaji Med štirimi stenami povedal bolnik Damijan Škrbina. Gost oddaje pa je bil tudi doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog KI za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana, ki se ukvarja z zdravljenjem in preučevanjem te bolezni.</p></p> 174710975 RTVSLO – Prvi 1785 clean Ena izmed poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi. V Sloveniji imamo približno 150 bolnikov, ki so zboleli za njo. Gre za redko, hitro napredujočo, neozdravljivo nevrološko bolezen, za katero ne poznamo zdravila. Imenujemo jo tudi bolezen motoričnega nevrona. Najprej se pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Kakšno je življenje s to boleznijo, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.<p>ALS poimenujemo tudi bolezen motoričnega nevrona. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo.</p><p><p>Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat boste lahko znova slišali pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi (ALS), ki je napredujoča bolezen motoričnih živčnih celic v možganski skorji ter možganskem deblu in v hrbtenjači. Zato ALS poimenujemo tudi bolezen motoričnega nevrona. Bolezen se najprej pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Gre za redko, hitro napredujočo genetsko bolezen, ki se razlikuje od bolnika do bolnika. Zdravila, ki bi zaustavilo ali spremenilo potek bolezni ni. Bolezen se največkrat pojavi med 40. in 60. letom starosti. Po vsem svetu je približno enako obolelih, in sicer od šest do osem obolelih na 100.000 prebivalcev. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo. Bolniki povprečno umrejo po dveh letih, bolezen pa je pogostejša pri moških. Svojo življenjsko zgodbo spopadanja s to boleznijo, nam je v oddaji Med štirimi stenami povedal bolnik Damijan Škrbina. Gost oddaje pa je bil tudi doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog KI za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana, ki se ukvarja z zdravljenjem in preučevanjem te bolezni.</p></p> Mon, 10 Aug 2020 08:39:45 +0000 Življenje z amiotrofično lateralno sklerozo Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu je prtljaga v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša. <p>Kriza v partnerskem odnosu je priložnost za rast</p><p><p>Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu se prtljaga nahaja v štirih kovčkih. Zakonski par, starša štirih otrok in poznavalca imago partnerske terapije  Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič nam znova razkrivata svoje partnerske in starševske izkušnje.</p></p> 174708527 RTVSLO – Prvi 1912 clean Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu je prtljaga v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša. <p>Kriza v partnerskem odnosu je priložnost za rast</p><p><p>Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu se prtljaga nahaja v štirih kovčkih. Zakonski par, starša štirih otrok in poznavalca imago partnerske terapije  Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič nam znova razkrivata svoje partnerske in starševske izkušnje.</p></p> Mon, 27 Jul 2020 08:41:52 +0000 Tadeja in Tjaž Nemanič: "Ko se pojavi kriza v partnerskem odnosu, je v ozadju prtljaga iz otroštva." Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.<p>Nakopičene boleče izkušnje otežujejo njeno življenje</p><p><p>Ariana Lucija Tratar Supan nam znova razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.</p></p> 174707310 RTVSLO – Prvi 1574 clean Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.<p>Nakopičene boleče izkušnje otežujejo njeno življenje</p><p><p>Ariana Lucija Tratar Supan nam znova razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.</p></p> Mon, 20 Jul 2020 08:36:14 +0000 Ariana Lucija Tratar Supan: "Zdaj skrbim zase, za svojo malo punčko." RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. sl Mon, 27 Jun 2022 08:33:23 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/med-stirimi-stenami/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Mon, 27 Jun 2022 08:33:23 +0000 Med štirimi stenami