(C) RTVSLO 2017 Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. http://www.rtvslo.si/podcast Nedeljska reportaža https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/96/4d_podcast_nedeljskareportaa.jpg Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174882956 RTVSLO – Prvi 1769 clean Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sun, 26 Jun 2022 12:59:29 +0000 Mozaik Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. 174881530 RTVSLO – Prvi 1598 clean Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. Sun, 19 Jun 2022 12:56:38 +0000 Klunove toplice Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.<p>Pomembnost izumrlih nordijskih plemen za današnjo rabo</p><p><p>Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjevaške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič</p></p> 174880013 RTVSLO – Prvi 1923 clean Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.<p>Pomembnost izumrlih nordijskih plemen za današnjo rabo</p><p><p>Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjevaške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič</p></p> Sun, 12 Jun 2022 13:02:03 +0000 Vikingi prihajajo Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.<p>V ormoški Knjižnici Franca Ksavra Meška je to pomlad zaživela knjižnica semen</p><p><p>Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar. </p></p> 174876395 RTVSLO – Prvi 1449 clean Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.<p>V ormoški Knjižnici Franca Ksavra Meška je to pomlad zaživela knjižnica semen</p><p><p>Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar. </p></p> Sun, 29 May 2022 12:54:09 +0000 V zeleno knjižnico po priročnik in semena Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja</p><p><p>Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom <em>Aequorna</em>, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino.</p> <p>Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Ljubljana otok?</h3> <p>Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>V mestni hiši</h3> <p>Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši.</p> <h3>Vodnjaki ali fontane</h3> <p>Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Pitniki</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p></p> 174874568 RTVSLO – Prvi 1709 clean Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja</p><p><p>Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom <em>Aequorna</em>, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino.</p> <p>Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Ljubljana otok?</h3> <p>Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>V mestni hiši</h3> <p>Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši.</p> <h3>Vodnjaki ali fontane</h3> <p>Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Pitniki</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p></p> Sun, 22 May 2022 12:58:29 +0000 Ljubljanski vodnjaki Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.<p>Stanko in Stanči</p><p><p>Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.</p> <p></p></p> 174870776 RTVSLO – Prvi 1523 clean Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.<p>Stanko in Stanči</p><p><p>Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.</p> <p></p></p> Sun, 08 May 2022 12:55:23 +0000 Čarovnik z Gaja Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .<p>Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicah</p><p><p>Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p></p> 174867357 RTVSLO – Prvi 1992 clean Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .<p>Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicah</p><p><p>Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p></p> Sun, 24 Apr 2022 13:03:12 +0000 Punk tura Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja</p><p><p><a>Simon Rutar</a> je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti <a>v vasi  Krn pod Krnom</a>.</p> <p>Tu se je prvič srečal z imenom <a>Gradec,</a> to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil <a>avstrijski Gradec</a>, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v <a>muzeju v Splitu,</a> kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v <a>Tolminskem muzeju</a> pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane <a>najdbe iz deželice Simona Rutarja</a>, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v <a>Zgornjem Posočju</a>. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Deželica</h3> <p>Posočje je geografsko območje ob <a>reki Soči</a>. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje <a>Tolminsko</a>, <a>Kobariško</a>, <a>Bovško</a> in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril <a>Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.</a></p> <p>Glavni najdišči sta <a>Veliki Gradec pri Drežnici</a> in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <h3>Razstava</h3> <p>Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal <a>mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Situla</h3> <p>Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih <a>halštatskih skupin</a> v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na <a>Mostu na Soči</a> izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal <a>dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.</a></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Čelada</h3> <p>Druga zelo zanimiva najdba je<a> bronasta, etruščansko-italska čelada</a> iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> </p> 174865574 RTVSLO – Prvi 1569 clean Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja</p><p><p><a>Simon Rutar</a> je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti <a>v vasi  Krn pod Krnom</a>.</p> <p>Tu se je prvič srečal z imenom <a>Gradec,</a> to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil <a>avstrijski Gradec</a>, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v <a>muzeju v Splitu,</a> kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v <a>Tolminskem muzeju</a> pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane <a>najdbe iz deželice Simona Rutarja</a>, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v <a>Zgornjem Posočju</a>. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Deželica</h3> <p>Posočje je geografsko območje ob <a>reki Soči</a>. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje <a>Tolminsko</a>, <a>Kobariško</a>, <a>Bovško</a> in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril <a>Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.</a></p> <p>Glavni najdišči sta <a>Veliki Gradec pri Drežnici</a> in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <h3>Razstava</h3> <p>Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal <a>mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Situla</h3> <p>Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih <a>halštatskih skupin</a> v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na <a>Mostu na Soči</a> izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal <a>dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.</a></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Čelada</h3> <p>Druga zelo zanimiva najdba je<a> bronasta, etruščansko-italska čelada</a> iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> </p> Sun, 17 Apr 2022 12:56:09 +0000 Dežela Simona Rutarja Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.<p>Kdo ima največjega na Cvetno nedeljo</p><p><p>Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.</p></p> 174863654 RTVSLO – Prvi 1712 clean Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.<p>Kdo ima največjega na Cvetno nedeljo</p><p><p>Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 10 Apr 2022 12:58:32 +0000 Društvo Presmec Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Tiha gradnja na Štajerskem</p><p><p>Z velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.</p> </p> 174859850 RTVSLO – Prvi 1797 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Tiha gradnja na Štajerskem</p><p><p>Z velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.</p> </p> Sun, 27 Mar 2022 12:59:57 +0000 Drugi drugi tir Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. 174857918 RTVSLO – Prvi 1389 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. Sun, 20 Mar 2022 13:53:09 +0000 Nedeljska reportaža Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. 174855898 RTVSLO – Prvi 1047 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. Sun, 13 Mar 2022 13:47:27 +0000 Nedeljska reportaža Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Mednarodno leto stekla</p><p><p>Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174851973 RTVSLO – Prvi 1765 clean Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Mednarodno leto stekla</p><p><p>Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 27 Feb 2022 13:59:25 +0000 Steklo Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna</p><p><p>Zagotovo ste slišali za <a>flosarje z Ljubnega ob Savinji</a> in iz drugih krajev <a>Savinjske doline</a>, za <a>splavarje na reki Dravi,</a> najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v <a>Radečah ob reki Savi</a>. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani <a>posavje.com:</a></p> <blockquote><p>"Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen."</p></blockquote> <p>Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Zgodovina</h3> <p>Zgodba o splavarjenju v <a>Radečah</a> ni naključna. <a>Reka Sava</a> že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do <a>Črnega morja</a>. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis:</p> <blockquote><p>Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. <strong>So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov</strong>. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: <strong>Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.)</strong></p></blockquote> <h3>Zagon</h3> <p>Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v <a>javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče</a>.</p> <h3>Splav</h3> <p></p> <p>V vabilu na radeški splav piše:</p> <blockquote><p>"Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin."</p></blockquote> <h3>Plovba</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Splav kot priložnost</h3> <h3>Vezni člen</h3> <h3>Oživitev</h3> <p>Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti.</p> <h3>In še več ...</h3> <h3>Pred sezono</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> 174849990 RTVSLO – Prvi 1428 clean Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna</p><p><p>Zagotovo ste slišali za <a>flosarje z Ljubnega ob Savinji</a> in iz drugih krajev <a>Savinjske doline</a>, za <a>splavarje na reki Dravi,</a> najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v <a>Radečah ob reki Savi</a>. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani <a>posavje.com:</a></p> <blockquote><p>"Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen."</p></blockquote> <p>Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Zgodovina</h3> <p>Zgodba o splavarjenju v <a>Radečah</a> ni naključna. <a>Reka Sava</a> že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do <a>Črnega morja</a>. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis:</p> <blockquote><p>Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. <strong>So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov</strong>. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: <strong>Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.)</strong></p></blockquote> <h3>Zagon</h3> <p>Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v <a>javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče</a>.</p> <h3>Splav</h3> <p></p> <p>V vabilu na radeški splav piše:</p> <blockquote><p>"Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin."</p></blockquote> <h3>Plovba</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Splav kot priložnost</h3> <h3>Vezni člen</h3> <h3>Oživitev</h3> <p>Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti.</p> <h3>In še več ...</h3> <h3>Pred sezono</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 20 Feb 2022 13:53:48 +0000 Radeški splav Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.<p>200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstava</p><p><p>Sodobna muzejska postavitev <em>Nadvojvoda Janez, oče Meranovega</em> na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.</p></p> 174847891 RTVSLO – Prvi 1706 clean Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.<p>200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstava</p><p><p>Sodobna muzejska postavitev <em>Nadvojvoda Janez, oče Meranovega</em> na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.</p></p> Sun, 13 Feb 2022 13:58:26 +0000 Habsburžan, vinska trta in nove tehnologije Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Gorjanci drugače</p><p><p>Ob omembi <a>Gorjancev</a> se marsikdo najbrž spomni na znamenite<a><strong> Bajke in povesti o Gorjancih</strong></a> izpod peresa <a>Janeza Trdine</a>. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom <a>Gorjanci – med Rimom in Bizancem</a>.</p> <p>Gre za pregledno arheološko razstavo v <a>galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu</a>, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas<strong> </strong>med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom <a>Slovanov</a> ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci,<a> Goti</a>, <a>Langobardi</a>, <a>Gepidi</a>, <a>Avari</a> in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <blockquote><p>Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad <a>Krško kotlino</a> dviguje do <a>Trdinovega vrha</a>. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na <a>Hrvaško</a>. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal <a>Andrej Hudoklin</a> iz <a>Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto,</a> ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od <a>Save</a> pri <a>Brežicah</a> do kočevskega masiva.</p></blockquote> <blockquote><p><a>Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ</a> je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima <a>Zidani gaber</a>. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala <a>dolino Krke</a> z <a>dolino Kolpe</a> z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: <a>https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)</a></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <h2>Razstava</h2> <blockquote><p>Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h2>Najdbe</h2> <blockquote><p>Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani <a>Dolenjski muzej Novo mesto</a>, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:<a>https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936</a>)</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izročilo</h3> <p>Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih <strong>Bajk in povesti o Gorjancih</strong>. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še <a>odlomek iz Bajk in povesti</a>, z naslovom:  <strong>VILA</strong></p> <blockquote><p>Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> </p> 174843885 RTVSLO – Prvi 1666 clean Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Gorjanci drugače</p><p><p>Ob omembi <a>Gorjancev</a> se marsikdo najbrž spomni na znamenite<a><strong> Bajke in povesti o Gorjancih</strong></a> izpod peresa <a>Janeza Trdine</a>. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom <a>Gorjanci – med Rimom in Bizancem</a>.</p> <p>Gre za pregledno arheološko razstavo v <a>galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu</a>, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas<strong> </strong>med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom <a>Slovanov</a> ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci,<a> Goti</a>, <a>Langobardi</a>, <a>Gepidi</a>, <a>Avari</a> in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovornika</h3> <blockquote><p>Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad <a>Krško kotlino</a> dviguje do <a>Trdinovega vrha</a>. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na <a>Hrvaško</a>. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal <a>Andrej Hudoklin</a> iz <a>Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto,</a> ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od <a>Save</a> pri <a>Brežicah</a> do kočevskega masiva.</p></blockquote> <blockquote><p><a>Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ</a> je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima <a>Zidani gaber</a>. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala <a>dolino Krke</a> z <a>dolino Kolpe</a> z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: <a>https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)</a></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <h2>Razstava</h2> <blockquote><p>Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h2>Najdbe</h2> <blockquote><p>Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani <a>Dolenjski muzej Novo mesto</a>, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:<a>https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936</a>)</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izročilo</h3> <p>Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih <strong>Bajk in povesti o Gorjancih</strong>. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še <a>odlomek iz Bajk in povesti</a>, z naslovom:  <strong>VILA</strong></p> <blockquote><p>Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 30 Jan 2022 13:57:46 +0000 Gorjanci V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.<p>Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramov</p><p><p>V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.</p> </p> 174841865 RTVSLO – Prvi 2052 clean V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.<p>Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramov</p><p><p>V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.</p> </p> Sun, 23 Jan 2022 14:04:12 +0000 Osnove varnosti pred snežnimi plazovi Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. 174839965 RTVSLO – Prvi 1739 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. Sun, 16 Jan 2022 13:58:59 +0000 Ljubljanska drevesa Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«. <p>Partnersko kmetovanje</p><p><p>Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju.</p> <p>V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.</p> <p></p></p> 174838056 RTVSLO – Prvi 1776 clean Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«. <p>Partnersko kmetovanje</p><p><p>Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju.</p> <p>V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.</p> <p></p></p> Sun, 09 Jan 2022 13:59:36 +0000 Košarice, polne zelenjave Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.<p>Sprehod po Pretorski palači v Kopru</p><p><p>Vabljeni na radijski sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki mestu in njegovi istrski okolici že od srednjega veka predstavlja tako moč in oblast, kot tudi lepoto in identiteto. Palača je postavljena na južno stran Titovega trga in skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami sestavlja dušo in srce našega največjega obalnega mesta.</p> <p>Po Pretorski palači nas vodi <strong>Peter Žudić</strong> iz Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper:</p> <blockquote><p>"Na hodniku v pritličju stoji stara železna avstrijska blagajna iz 16. stoletja. Po zgodbi naj bi bila blagajna najdena na ladji Rex, luksuzni potniški ladji, ki je potonila med Koprom in Izolo ob koncu druge svetovne vojne. Konkretnejših informacij o tej blagajni ni, smo pa bili tudi že prepozni, saj je pač prazna."</p> <p>"Balkonček na Čevljarsko ulico je tipa <em>balconcino petto d'oca</em>, kar pomeni <em>balkonček v obliki gosjih prsi</em>. To pa zato, ker so ženske v takratnem času nosile široka krila; in da si ne bi umazale oblek so ograjo naredili v takšni izbočeni obliki."</p> <p>"Z balkona palače ali pa z zvonika stolnice se lepo vidi, da okoli celotnega trga poteka ena takšna bela črta. Legenda pravi, da so se v srednjem veku znotraj te črte lahko sprehajali samo plemiči, bogataši. Zunaj nje pa pač vsi ostali."</p></blockquote> </p> 174836211 RTVSLO – Prvi 1523 clean Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.<p>Sprehod po Pretorski palači v Kopru</p><p><p>Vabljeni na radijski sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki mestu in njegovi istrski okolici že od srednjega veka predstavlja tako moč in oblast, kot tudi lepoto in identiteto. Palača je postavljena na južno stran Titovega trga in skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami sestavlja dušo in srce našega največjega obalnega mesta.</p> <p>Po Pretorski palači nas vodi <strong>Peter Žudić</strong> iz Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper:</p> <blockquote><p>"Na hodniku v pritličju stoji stara železna avstrijska blagajna iz 16. stoletja. Po zgodbi naj bi bila blagajna najdena na ladji Rex, luksuzni potniški ladji, ki je potonila med Koprom in Izolo ob koncu druge svetovne vojne. Konkretnejših informacij o tej blagajni ni, smo pa bili tudi že prepozni, saj je pač prazna."</p> <p>"Balkonček na Čevljarsko ulico je tipa <em>balconcino petto d'oca</em>, kar pomeni <em>balkonček v obliki gosjih prsi</em>. To pa zato, ker so ženske v takratnem času nosile široka krila; in da si ne bi umazale oblek so ograjo naredili v takšni izbočeni obliki."</p> <p>"Z balkona palače ali pa z zvonika stolnice se lepo vidi, da okoli celotnega trga poteka ena takšna bela črta. Legenda pravi, da so se v srednjem veku znotraj te črte lahko sprehajali samo plemiči, bogataši. Zunaj nje pa pač vsi ostali."</p></blockquote> </p> Sun, 02 Jan 2022 13:55:23 +0000 Moč in lepota Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.<p>Visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja.</p><p><p>Koroška,  v Sloveniji najbogatejša pokrajina z lesom, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes?</p> <p>Celki izvirajo iz 13. stoletja. Od takrat se je spremenilo marsikaj, še zmeraj pa so te za Koroško tako značilne kmetije v svoji osnovi takšne, kot so bile, pravi gospodar kmetije oziroma celka Kajžer, <strong>Ivan Praznik</strong>. <strong>Hinko Krejan</strong>, nekdanji gospodar celka Krejan, ki je kmetijo predal najstarejšemu sinu, na domačiji skupaj s svojo ženo Kristino še zmerom dela. Drugače ne gre, pravi, saj vztrajajo le še redki.  <strong>Jerneja Čoderl</strong>, gozdarka iz Radelj ob Dravi, ki prav tako živi na celku, je poznavalka zgodovine tovrstnih kmetij. Na to koroško posebnost in s tem svoje korenine je zelo ponosna - nekateri celki so preživeli vsaj 7 stoletij, pa domačije na mestih prvotnih skromnih hišic še stojijo. Izročilo se prenaša iz roda v rod, kar pa ni enostavno, sploh v časih, ko mladi svojo prihodnost na kmetijah vidijo vedno redkeje. Celki so preživeli tudi zato, ker so se znali prilagajati nastalim razmeram. Sedanjost prinaša mnoge izzive, med njimi tudi vprašanje turizma, okoli katerega pa imajo lastniki celkov deljeno mnenje. A vsi sogovorniki se strinjajo, da bodo celki preživeli in živeli naprej.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174834507 RTVSLO – Prvi 1453 clean Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.<p>Visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja.</p><p><p>Koroška,  v Sloveniji najbogatejša pokrajina z lesom, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes?</p> <p>Celki izvirajo iz 13. stoletja. Od takrat se je spremenilo marsikaj, še zmeraj pa so te za Koroško tako značilne kmetije v svoji osnovi takšne, kot so bile, pravi gospodar kmetije oziroma celka Kajžer, <strong>Ivan Praznik</strong>. <strong>Hinko Krejan</strong>, nekdanji gospodar celka Krejan, ki je kmetijo predal najstarejšemu sinu, na domačiji skupaj s svojo ženo Kristino še zmerom dela. Drugače ne gre, pravi, saj vztrajajo le še redki.  <strong>Jerneja Čoderl</strong>, gozdarka iz Radelj ob Dravi, ki prav tako živi na celku, je poznavalka zgodovine tovrstnih kmetij. Na to koroško posebnost in s tem svoje korenine je zelo ponosna - nekateri celki so preživeli vsaj 7 stoletij, pa domačije na mestih prvotnih skromnih hišic še stojijo. Izročilo se prenaša iz roda v rod, kar pa ni enostavno, sploh v časih, ko mladi svojo prihodnost na kmetijah vidijo vedno redkeje. Celki so preživeli tudi zato, ker so se znali prilagajati nastalim razmeram. Sedanjost prinaša mnoge izzive, med njimi tudi vprašanje turizma, okoli katerega pa imajo lastniki celkov deljeno mnenje. A vsi sogovorniki se strinjajo, da bodo celki preživeli in živeli naprej.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 26 Dec 2021 13:54:13 +0000 Celki Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič. <p>Pot po Logarski dolini je tematska, naravoslovno-etnografska pot</p><p><p><a>Turistična zveza Slovenija</a> je letos že 30. leto zapored objavila <a>tekmovanje Moja dežela – lepa in gostoljubna</a>. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še <a>Zavod za gozdove Slovenije</a> in <a>Outdoor Slovenija</a>, in izmed 37 prijavljenih je zmagala <a>Pot po Logarski dolini</a>.</p> <h3>Pot</h3> <p>Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom in sanacija poti je zastala.</p> <p>Snovalci so si zato vzeli čas in še enkrat premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo poudariti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o Poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Jože Prah</a>, predsednik komisije za izbiro naj poti, Zavod za gozdove Slovenije.</p> <p><a>Marko Slapnik</a>, načrtovalec prenove Poti po Logarski dolini in vodnik po naravi.</p> <p><a>Jernej Slapnik</a>, vodnik, ohranjevalec in pripovedovalec solčavskega izročila.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izbira naj poti</h3> <p>Letošnje izbiranje naj tematske poti je zaznamoval tako imenovani koronski čas, kljub temu pa se je prijavilo kar 37 tematskih poti, je povedal predsednik komisije za izbiro naj poti Jože Prah iz Zavoda za gozdove. Tudi letos so si člani komisije pripravili natančen elaborat in urnik obiska posamezne tematske poti.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Trasa poti</h3> <p>Tematska pot po Logarski dolini je nekakšen preplet vsebin, ki pomagajo obiskovalcem, da lažje vzpostavijo stik z naravo in krajinskim parkom.</p> <p>Pot poteka skozi celotno dolino in se začne v Logu, v spodnjem delu doline malo nad <a>kmetijo Logar</a>.</p> <p>Prva opazna točka na poti je sprehod ob <a>potoku Črna</a> do njenega izvira.</p> <p>Tu je miren kotiček, ki je kot nalašč, da se obiskovalec najprej sprosti in približa naravi in tako postane dovzetnejši za vse, kar ga obdaja in čaka na poti.</p> <p>Pot potem vodi skozi vso dolino do <a>slapa Rinka</a>, dolga je sedem kilometrov.</p> <p>Načrtovalci prenove poti pa so pri tem izbrali tak način, da so pot razdelili na več krajših delov, ki so vsebinsko zaključeni. Če obiskovalec prehodi celotno pot, potem naleti na pet tematskih sklopov, ki združeni dajo sliko celotne doline. Lahko pa se odloči le, da bo prehodil del te poti, pove Marko Slapnik, načrtovalec prenove poti in vodnik po naravi.</p> <p>Vodnik po Logarski dolini je tudi Jernej Slapnik, ki doživeto in v narečju pove zgodbo o gozdarjih – o olcarjih.</p> <p>Od gozdarske – olcarske bajte vodi pot naprej do <a>slapa Palenk</a>.</p> <p>Logarska dolina čuva številne pravljične skrivnosti, ki so že od nekdaj burile domišljijo.</p> <p>Potem se odpre pogled na severno steno <a>Ojstrice</a>.</p> <h3>Zanimivosti in ...</h3> <h3>Kako naprej?</h3> <p>Ob vsem tem se seveda postavljajo vprašanja, kako je bilo s pridobivanjem soglasij za traso poti po zasebnih zemljiščih in kdo bo to pot vzdrževal in zanjo skrbel. Marko Slapnik nam je med drugim povedal, da je to urejeno v dogovoru z lastniki parcel. Za vzdrževanje poti pa bo skrbel režijski obrat občine Solčava.</p> <p>Pot po Logarski dolini ni edina znamenitost Solčavskega, tu je tudi pred leti prenovljena panoramska cesta in še veliko drugega. Kot nam je povedal Marko Slapnik, bodo te zgodbe in poti povezali med seboj.</p> <h3>Zakladi</h3> <p>&nbsp;</p> </p> 174832551 RTVSLO – Prvi 1659 clean Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič. <p>Pot po Logarski dolini je tematska, naravoslovno-etnografska pot</p><p><p><a>Turistična zveza Slovenija</a> je letos že 30. leto zapored objavila <a>tekmovanje Moja dežela – lepa in gostoljubna</a>. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še <a>Zavod za gozdove Slovenije</a> in <a>Outdoor Slovenija</a>, in izmed 37 prijavljenih je zmagala <a>Pot po Logarski dolini</a>.</p> <h3>Pot</h3> <p>Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom in sanacija poti je zastala.</p> <p>Snovalci so si zato vzeli čas in še enkrat premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo poudariti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o Poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Jože Prah</a>, predsednik komisije za izbiro naj poti, Zavod za gozdove Slovenije.</p> <p><a>Marko Slapnik</a>, načrtovalec prenove Poti po Logarski dolini in vodnik po naravi.</p> <p><a>Jernej Slapnik</a>, vodnik, ohranjevalec in pripovedovalec solčavskega izročila.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izbira naj poti</h3> <p>Letošnje izbiranje naj tematske poti je zaznamoval tako imenovani koronski čas, kljub temu pa se je prijavilo kar 37 tematskih poti, je povedal predsednik komisije za izbiro naj poti Jože Prah iz Zavoda za gozdove. Tudi letos so si člani komisije pripravili natančen elaborat in urnik obiska posamezne tematske poti.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Trasa poti</h3> <p>Tematska pot po Logarski dolini je nekakšen preplet vsebin, ki pomagajo obiskovalcem, da lažje vzpostavijo stik z naravo in krajinskim parkom.</p> <p>Pot poteka skozi celotno dolino in se začne v Logu, v spodnjem delu doline malo nad <a>kmetijo Logar</a>.</p> <p>Prva opazna točka na poti je sprehod ob <a>potoku Črna</a> do njenega izvira.</p> <p>Tu je miren kotiček, ki je kot nalašč, da se obiskovalec najprej sprosti in približa naravi in tako postane dovzetnejši za vse, kar ga obdaja in čaka na poti.</p> <p>Pot potem vodi skozi vso dolino do <a>slapa Rinka</a>, dolga je sedem kilometrov.</p> <p>Načrtovalci prenove poti pa so pri tem izbrali tak način, da so pot razdelili na več krajših delov, ki so vsebinsko zaključeni. Če obiskovalec prehodi celotno pot, potem naleti na pet tematskih sklopov, ki združeni dajo sliko celotne doline. Lahko pa se odloči le, da bo prehodil del te poti, pove Marko Slapnik, načrtovalec prenove poti in vodnik po naravi.</p> <p>Vodnik po Logarski dolini je tudi Jernej Slapnik, ki doživeto in v narečju pove zgodbo o gozdarjih – o olcarjih.</p> <p>Od gozdarske – olcarske bajte vodi pot naprej do <a>slapa Palenk</a>.</p> <p>Logarska dolina čuva številne pravljične skrivnosti, ki so že od nekdaj burile domišljijo.</p> <p>Potem se odpre pogled na severno steno <a>Ojstrice</a>.</p> <h3>Zanimivosti in ...</h3> <h3>Kako naprej?</h3> <p>Ob vsem tem se seveda postavljajo vprašanja, kako je bilo s pridobivanjem soglasij za traso poti po zasebnih zemljiščih in kdo bo to pot vzdrževal in zanjo skrbel. Marko Slapnik nam je med drugim povedal, da je to urejeno v dogovoru z lastniki parcel. Za vzdrževanje poti pa bo skrbel režijski obrat občine Solčava.</p> <p>Pot po Logarski dolini ni edina znamenitost Solčavskega, tu je tudi pred leti prenovljena panoramska cesta in še veliko drugega. Kot nam je povedal Marko Slapnik, bodo te zgodbe in poti povezali med seboj.</p> <h3>Zakladi</h3> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 19 Dec 2021 13:57:39 +0000 Pot po Logarski dolini Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.<p>Hvalnica dvojiškemu sistemu</p><p><p>Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo, pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-tih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta…</p></p> 174830480 RTVSLO – Prvi 1922 clean Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.<p>Hvalnica dvojiškemu sistemu</p><p><p>Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo, pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-tih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta…</p></p> Sun, 12 Dec 2021 14:02:02 +0000 Pregled leta 2021 Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.<p>Združenje Cesta gradov povezuje kar 37 gradov in dvorcev v Avstriji in Sloveniji, kmalu dodajo še hrvaške</p><p><p>Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja tvorili skupen zgodovinski prostor. Zdaj se na nek način spet povezujeta, in sicer s t. i. Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski člani Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oz. lastnikov avstrijskih gradov? Kako živijo in se tržijo avstrijski gradovi ter katere dobre zglede bi lahko posnemali pri nas?</p> </p> 174828375 RTVSLO – Prvi 1905 clean Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.<p>Združenje Cesta gradov povezuje kar 37 gradov in dvorcev v Avstriji in Sloveniji, kmalu dodajo še hrvaške</p><p><p>Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja tvorili skupen zgodovinski prostor. Zdaj se na nek način spet povezujeta, in sicer s t. i. Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski člani Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oz. lastnikov avstrijskih gradov? Kako živijo in se tržijo avstrijski gradovi ter katere dobre zglede bi lahko posnemali pri nas?</p> </p> Sun, 05 Dec 2021 14:01:45 +0000 Cesta gradov Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič<p>Trije gradovi, tisoč zgodb</p><p><p>Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V <a>Tolminskem muzeju</a> si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravili vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska <a>cerkev sv. Duha v Javorci</a>, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v <a>Idriji</a>. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu <a>Kozlov rob nad Tolminom</a>, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev <a>Občine Tolmin</a> v strateškem projektu programa sodelovanja <a>Interreg Italija-Slovenija</a>, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt <a>Merlin CV</a>. In to je sprožilo idejo: <a>trije gradovi, tisoč zgodb</a>, več o tem v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Raziskave, razstava in zbornik</h3> <p>V okviru mednarodnega projekta Merlin CV je bila predvidena tudi arheološka raziskava na Kozlovem robu nad Tolminom in izkopavanja so prinesla nove rezultate in nova spoznanja. Vse to je kustose Tolminskega muzeja spodbudilo, da so pripravili razstavo s prikazom nekdanjih grajskih stavb.</p> <p> </p> <p>Ob razstavi je nastal tudi zbornik.</p> <h3>Trije gradovi</h3> <p>Najbrž je malo manj znano, da se v Tolminu ponašajo kar s tremi gradovi: s Kozlovim robom, Coroninijevo graščino, v kateri je danes Tolminski muzej, in ostanki patriarhovega dvora na Doru. Predvsem ostanki zadnjega so bili muzealcem znani iz arhivskih virov, poleg tega pa je ledinsko ime na Doru nakazovalo, da se pod površjem zemlje skrivajo ostanki grajskih stavb.</p> <h4>Kozlov rob</h4> <p>Kozlov rob je strma vzpetina nad Tolminom. Zakaj se tako imenuje, pa nam je v oddaji zaupala mag. Damjana Fortunat Černilogar.</p> <p>Grad na Kozlovem robu je povezan s številnimi zgodbami.</p> <p>Leta 1926 je bila v enem izmed časopisov objavljena tudi tale zgodba:</p> <blockquote><p>Stara povest o tolminskih grofih, ki so prebivali na slovitem Kozlovem robu in izžemali podanike, gre takole: Ko je bilo na polju dela največ, je dal grof sklicati svoje podložnike v soboto. Nositi so morali kamenje in zidati močan zid okoli gradu, zakaj prijel ga je čuden in na zunaj neutemeljen strah, ki je izviral iz njegove notranjosti in izpraševanja vesti. Pa je prišel njegov sluga in grof ga je vprašal: "Čuj, kako je? Kaj delajo kmetje?" In sluga birič je dejal: "Kolnejo te!" — "Dobro zame!" je vzdihnil grof. Pa je prišel sluga v drugič, ko ga je grof znova vprašal, je bil odgovor tak kot prejšnji. V tretjič pa je sluga razširil obraz v smeh, zakaj zdelo se mu je, da je dobro tako, in je dejal: "Zdaj pa kmetje molijo!" In se je sluga neznansko začudil, ko je videl, da je grof spačil obraz in dejal: "To je slabo. Gorje meni!" — Pri tisti priči so začele iz grofa lesti uši in so ga požrle.</p></blockquote> <p>Tudi arheološka podoba Kozlovega roba je zanimiva, in čeprav ta grad omenjajo že ob koncu 12. stoletja, tega še niso potrdili z materialnimi ostanki. Prva izkopavanja so tu potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom profesorja Emila Smoleta iz takratnega spomeniškega varstva iz Nove Gorice, nam je v oddaji povedal mag. Miha Mlinar, kustos za arheologijo v Tolminskem muzeju.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <p>Fotografije arheoloških izkopavanj na Kozlovem robu, Matija Lukić, Skupina STIK.</p> <p> </p> <h4>Dvorec na Doru</h4> <p>Med tremi tolminskimi gradovi je zelo zanimiv dvorec na Doru, za katerim so izginili vsi sledovi na površju, in so ga poznali le iz arhivskih virov in izročila. Točno lokacijo kraja pa so pokazala arheološka sondiranja.</p> <h4>Coroninijeva graščina</h4> <p>Izmed vseh treh tolminskih gradov je najbolje ohranjena najmlajša Coroninijeva graščina sredi mesta Tolmin, kjer je sedež Tolminskega muzeja. So pri obnovitvenih delih in sanaciji odkrili  kakšno neznano podrobnost? O tem več v oddaji.</p> <p></p> <h3>Najdbe</h3> <p>Pri arheoloških izkopavanjih so odkrili zelo zanimive najdbe, največ jih je bilo na lokaciji Kozlov rob.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174824337 RTVSLO – Prvi 1626 clean Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič<p>Trije gradovi, tisoč zgodb</p><p><p>Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V <a>Tolminskem muzeju</a> si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravili vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska <a>cerkev sv. Duha v Javorci</a>, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v <a>Idriji</a>. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu <a>Kozlov rob nad Tolminom</a>, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev <a>Občine Tolmin</a> v strateškem projektu programa sodelovanja <a>Interreg Italija-Slovenija</a>, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt <a>Merlin CV</a>. In to je sprožilo idejo: <a>trije gradovi, tisoč zgodb</a>, več o tem v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Raziskave, razstava in zbornik</h3> <p>V okviru mednarodnega projekta Merlin CV je bila predvidena tudi arheološka raziskava na Kozlovem robu nad Tolminom in izkopavanja so prinesla nove rezultate in nova spoznanja. Vse to je kustose Tolminskega muzeja spodbudilo, da so pripravili razstavo s prikazom nekdanjih grajskih stavb.</p> <p> </p> <p>Ob razstavi je nastal tudi zbornik.</p> <h3>Trije gradovi</h3> <p>Najbrž je malo manj znano, da se v Tolminu ponašajo kar s tremi gradovi: s Kozlovim robom, Coroninijevo graščino, v kateri je danes Tolminski muzej, in ostanki patriarhovega dvora na Doru. Predvsem ostanki zadnjega so bili muzealcem znani iz arhivskih virov, poleg tega pa je ledinsko ime na Doru nakazovalo, da se pod površjem zemlje skrivajo ostanki grajskih stavb.</p> <h4>Kozlov rob</h4> <p>Kozlov rob je strma vzpetina nad Tolminom. Zakaj se tako imenuje, pa nam je v oddaji zaupala mag. Damjana Fortunat Černilogar.</p> <p>Grad na Kozlovem robu je povezan s številnimi zgodbami.</p> <p>Leta 1926 je bila v enem izmed časopisov objavljena tudi tale zgodba:</p> <blockquote><p>Stara povest o tolminskih grofih, ki so prebivali na slovitem Kozlovem robu in izžemali podanike, gre takole: Ko je bilo na polju dela največ, je dal grof sklicati svoje podložnike v soboto. Nositi so morali kamenje in zidati močan zid okoli gradu, zakaj prijel ga je čuden in na zunaj neutemeljen strah, ki je izviral iz njegove notranjosti in izpraševanja vesti. Pa je prišel njegov sluga in grof ga je vprašal: "Čuj, kako je? Kaj delajo kmetje?" In sluga birič je dejal: "Kolnejo te!" — "Dobro zame!" je vzdihnil grof. Pa je prišel sluga v drugič, ko ga je grof znova vprašal, je bil odgovor tak kot prejšnji. V tretjič pa je sluga razširil obraz v smeh, zakaj zdelo se mu je, da je dobro tako, in je dejal: "Zdaj pa kmetje molijo!" In se je sluga neznansko začudil, ko je videl, da je grof spačil obraz in dejal: "To je slabo. Gorje meni!" — Pri tisti priči so začele iz grofa lesti uši in so ga požrle.</p></blockquote> <p>Tudi arheološka podoba Kozlovega roba je zanimiva, in čeprav ta grad omenjajo že ob koncu 12. stoletja, tega še niso potrdili z materialnimi ostanki. Prva izkopavanja so tu potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom profesorja Emila Smoleta iz takratnega spomeniškega varstva iz Nove Gorice, nam je v oddaji povedal mag. Miha Mlinar, kustos za arheologijo v Tolminskem muzeju.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <p>Fotografije arheoloških izkopavanj na Kozlovem robu, Matija Lukić, Skupina STIK.</p> <p> </p> <h4>Dvorec na Doru</h4> <p>Med tremi tolminskimi gradovi je zelo zanimiv dvorec na Doru, za katerim so izginili vsi sledovi na površju, in so ga poznali le iz arhivskih virov in izročila. Točno lokacijo kraja pa so pokazala arheološka sondiranja.</p> <h4>Coroninijeva graščina</h4> <p>Izmed vseh treh tolminskih gradov je najbolje ohranjena najmlajša Coroninijeva graščina sredi mesta Tolmin, kjer je sedež Tolminskega muzeja. So pri obnovitvenih delih in sanaciji odkrili  kakšno neznano podrobnost? O tem več v oddaji.</p> <p></p> <h3>Najdbe</h3> <p>Pri arheoloških izkopavanjih so odkrili zelo zanimive najdbe, največ jih je bilo na lokaciji Kozlov rob.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 21 Nov 2021 13:57:06 +0000 Trije gradovi Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. <p>Sprehod po mariborskem (vinskem) podzemlju</p><p><p>Martinov vikend je spet minil kilavo, če pa ste tega svetnika slučajno uspeli pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega vzdušja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža.<br /> Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je potrebno zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v nedeljski reportaži</p></p> 174822302 RTVSLO – Prvi 1920 clean Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. <p>Sprehod po mariborskem (vinskem) podzemlju</p><p><p>Martinov vikend je spet minil kilavo, če pa ste tega svetnika slučajno uspeli pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega vzdušja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža.<br /> Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je potrebno zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v nedeljski reportaži</p></p> Sun, 14 Nov 2021 14:02:00 +0000 Vinagova klet Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.<p>Lov na ščuko v Ribnikih Opekarna Vrhnika</p><p><p>Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.</p> </p> 174818371 RTVSLO – Prvi 1918 clean Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.<p>Lov na ščuko v Ribnikih Opekarna Vrhnika</p><p><p>Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.</p> </p> Sun, 31 Oct 2021 14:01:58 +0000 NR – Lov na ščuko Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Kako je dobro desetletje vztrajnega dela skupine zagnanih Mariborčanov vrnilo v spomin in zavest pomembno osebnost preteklosti?</p><p><p>Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti kasneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luxembourgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luxembourgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> 174816487 RTVSLO – Prvi 1882 clean Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Kako je dobro desetletje vztrajnega dela skupine zagnanih Mariborčanov vrnilo v spomin in zavest pomembno osebnost preteklosti?</p><p><p>Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti kasneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luxembourgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luxembourgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> Sun, 24 Oct 2021 13:01:22 +0000 Josip Primožič Tošo – pot do spomenika telovadcu Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.<p>Kraški biser sredi Zasavja ima vse, kar imajo najbolj znane kraške jame, obisk v jami pa je pravo adrenalinsko doživetje </p><p><p>Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se imamo priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, vponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Da bi obiskali kraško jamo Štangovc, se nismo odpeljali proti Primorski, temveč proti Zagorju ob Savi - jama je namreč del zasavskega osamelega krasa. Ta kraški biser sredi Zasavja, pod Veliko skalo nad naseljem Kisovec, se nahaja na strmem pobočju, sredi gozdov in polj, do stalagmitov in stalaktitov pa pridemo šele, ko se spustimo po več kot 30 metrov globokem jamskem breznu. Brez jamarjev in domačinov na taki dogodivščini vsekakor ne gre. Naša vodnika sta bila domačin in jamar Alojz Klančišar ter jamar in reševalec Aleš Stanislav Stražar, oba iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale.</p> <p>Spust v jamo Štangovc, ki je bila z občinskim odlokom leta 1997 zaščitena in razglašena za naravni spomenik, je torej mogoč le v spremstvu pravih jamarskih mojstrov in v polni jamarski opremi: v kombinezonu, s čelado s svetilko, rokavicami in plezalnim pasom, z metri vrvi in s številnimi oponkami in varovali. Vse to je sicer prav prišlo že na poti do vhoda v jamo: spust po zaradi deževja rahlo spolzkem, neuhojenem in zelo strmem pobočju je bil pravo malo doživetje. A ko premagaš prvo oviro in nato v rovu in breznu še strah pred temo in višino, je vse poplačano. Manjša kraška jama (dolžina 99 metrov) je namreč polna najlepših kraških pojavov: stalagnitov, stalaktitov, stebrov, zaves, ponvic ... Videli smo vse, razen prav posebnega prebivalca te jame: hrošča, ki živi le v tej jami in ga je med raziskovanjem jame odkril Andrej Kapla.</p> <p>Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža!</p> <p>&nbsp;</p></p> 174814493 RTVSLO – Prvi 1831 clean Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.<p>Kraški biser sredi Zasavja ima vse, kar imajo najbolj znane kraške jame, obisk v jami pa je pravo adrenalinsko doživetje </p><p><p>Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se imamo priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, vponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Da bi obiskali kraško jamo Štangovc, se nismo odpeljali proti Primorski, temveč proti Zagorju ob Savi - jama je namreč del zasavskega osamelega krasa. Ta kraški biser sredi Zasavja, pod Veliko skalo nad naseljem Kisovec, se nahaja na strmem pobočju, sredi gozdov in polj, do stalagmitov in stalaktitov pa pridemo šele, ko se spustimo po več kot 30 metrov globokem jamskem breznu. Brez jamarjev in domačinov na taki dogodivščini vsekakor ne gre. Naša vodnika sta bila domačin in jamar Alojz Klančišar ter jamar in reševalec Aleš Stanislav Stražar, oba iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale.</p> <p>Spust v jamo Štangovc, ki je bila z občinskim odlokom leta 1997 zaščitena in razglašena za naravni spomenik, je torej mogoč le v spremstvu pravih jamarskih mojstrov in v polni jamarski opremi: v kombinezonu, s čelado s svetilko, rokavicami in plezalnim pasom, z metri vrvi in s številnimi oponkami in varovali. Vse to je sicer prav prišlo že na poti do vhoda v jamo: spust po zaradi deževja rahlo spolzkem, neuhojenem in zelo strmem pobočju je bil pravo malo doživetje. A ko premagaš prvo oviro in nato v rovu in breznu še strah pred temo in višino, je vse poplačano. Manjša kraška jama (dolžina 99 metrov) je namreč polna najlepših kraških pojavov: stalagnitov, stalaktitov, stebrov, zaves, ponvic ... Videli smo vse, razen prav posebnega prebivalca te jame: hrošča, ki živi le v tej jami in ga je med raziskovanjem jame odkril Andrej Kapla.</p> <p>Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža!</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 17 Oct 2021 13:00:31 +0000 Spust v jamo Štangovc Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Rečica Sopota je redek primer sonaravne rabe tekočih voda</p><p><p><a>Sopota</a> je reka, bolje rečeno rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v <a>reko Savo</a> na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med <a>vasjo Velika Preska</a> in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Velika večina te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo <a>vsaj 38 mlinov, 19 žag, štiri kovačije in osem malih hidroelektrarn</a>. To zanimivo dolino bomo spoznali v nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Dolina Sopote</h3> <p><a>Dolina Sopote</a> je čudovita dolina v Posavskem hribovju, ki meji z dolenjskim gričevjem. Dolina je dobila ime po potoku ali rečici Sopota, ki na svoji poti ustvarja divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapovi. Najslikovitejši del soteske je ozka Vidrna peč, poseben čar pa dolini dajejo tudi ostanki žag in mlinov. Ti so v časih, ki so že zdavnaj minili, dajali kruh prenekateremu prebivalcu doline. Dolina Sopote je dandanes lahko dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče–Litija. Omenjena dolina je kraj, kjer so si gozd, voda in človek podali roko.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Dolina Sopote je naravna ločnica in meja treh občin, sedmih krajevnih skupnosti in teritorialna meja zavodov, razvojnih agencij in še bi lahko naštevali. Dolina je obdana z gospodarskimi in varovalnimi gozdovi, ki skrivajo v svojih nedrjih prav vse znane naloge oziroma vloge gozdov. Ljudje v tistih krajih, ob Sopoti, se znajo boriti in nista jim tuja delo in skrb za gozdove, naravo, soljudi.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Prireditve</h3> <p><a>Jože Prah</a> verjame, da bodo znali skupaj na vrednotah, ki jih ponuja dolina Sopote, ohranjati in zasnovati nove trajnostne smeri razvoja. Zato so na predlog <a>Zavoda za gozdove Slovenije</a>, <a>Kulturno turističnega rekreacijskega centra Radeče</a>, <a>Centra za zunanjo ureditev in Mizarstva Kos Velika Preska</a> pripravili program skupnega oživljanja doline Sopote na treh stebrih trajnosti: socialnem, okolijskem in gospodarskem. V projekt so vključeni številni deležniki, ki želijo s sodelovanjem in v medsebojnem spoštovanju ustvariti nove razvojne možnosti tako na področju gospodarstva kot kulture.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Dolina izzivov</h3> <p>V <a>Mizarstvu Kos, Centru za zunanjo ureditev</a> imajo <a>muzej Lesarius</a>, ki si ga lahko tisti, ki jih lesarstvo zanima, ogledajo na spletni strani. Vendar pa je za popolno sliko treba muzej tudi obiskati, saj lahko samo tako doživiš vse to, kar ponuja, pove <a>Jože Kos</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> 174812487 RTVSLO – Prvi 1623 clean Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Rečica Sopota je redek primer sonaravne rabe tekočih voda</p><p><p><a>Sopota</a> je reka, bolje rečeno rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v <a>reko Savo</a> na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med <a>vasjo Velika Preska</a> in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Velika večina te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo <a>vsaj 38 mlinov, 19 žag, štiri kovačije in osem malih hidroelektrarn</a>. To zanimivo dolino bomo spoznali v nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Dolina Sopote</h3> <p><a>Dolina Sopote</a> je čudovita dolina v Posavskem hribovju, ki meji z dolenjskim gričevjem. Dolina je dobila ime po potoku ali rečici Sopota, ki na svoji poti ustvarja divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapovi. Najslikovitejši del soteske je ozka Vidrna peč, poseben čar pa dolini dajejo tudi ostanki žag in mlinov. Ti so v časih, ki so že zdavnaj minili, dajali kruh prenekateremu prebivalcu doline. Dolina Sopote je dandanes lahko dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče–Litija. Omenjena dolina je kraj, kjer so si gozd, voda in človek podali roko.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Dolina Sopote je naravna ločnica in meja treh občin, sedmih krajevnih skupnosti in teritorialna meja zavodov, razvojnih agencij in še bi lahko naštevali. Dolina je obdana z gospodarskimi in varovalnimi gozdovi, ki skrivajo v svojih nedrjih prav vse znane naloge oziroma vloge gozdov. Ljudje v tistih krajih, ob Sopoti, se znajo boriti in nista jim tuja delo in skrb za gozdove, naravo, soljudi.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Prireditve</h3> <p><a>Jože Prah</a> verjame, da bodo znali skupaj na vrednotah, ki jih ponuja dolina Sopote, ohranjati in zasnovati nove trajnostne smeri razvoja. Zato so na predlog <a>Zavoda za gozdove Slovenije</a>, <a>Kulturno turističnega rekreacijskega centra Radeče</a>, <a>Centra za zunanjo ureditev in Mizarstva Kos Velika Preska</a> pripravili program skupnega oživljanja doline Sopote na treh stebrih trajnosti: socialnem, okolijskem in gospodarskem. V projekt so vključeni številni deležniki, ki želijo s sodelovanjem in v medsebojnem spoštovanju ustvariti nove razvojne možnosti tako na področju gospodarstva kot kulture.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Dolina izzivov</h3> <p>V <a>Mizarstvu Kos, Centru za zunanjo ureditev</a> imajo <a>muzej Lesarius</a>, ki si ga lahko tisti, ki jih lesarstvo zanima, ogledajo na spletni strani. Vendar pa je za popolno sliko treba muzej tudi obiskati, saj lahko samo tako doživiš vse to, kar ponuja, pove <a>Jože Kos</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 10 Oct 2021 12:57:03 +0000 Sopota pri Radečah V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Bivši dijaki in merjenje časa.</p><p><p>V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174810476 RTVSLO – Prvi 2958 clean V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Bivši dijaki in merjenje časa.</p><p><p>V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 03 Oct 2021 12:20:00 +0000 Prva.Ura. V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.<p>Muzej bo skrbel za ohranjanje, preučevanje in zbiranje slovenske kulturne dediščine s področja čebelarjenja ter za prenašanje znanja o kranjski čebeli. </p><p><p>V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.</p> </p> 174808527 RTVSLO – Prvi 1725 clean V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.<p>Muzej bo skrbel za ohranjanje, preučevanje in zbiranje slovenske kulturne dediščine s področja čebelarjenja ter za prenašanje znanja o kranjski čebeli. </p><p><p>V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.</p> </p> Sun, 26 Sep 2021 12:58:45 +0000 Hiša kranjske čebele Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zgodba o starodavnem vulkanu</p><p><p>Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi <a>vulkanska dejavnost</a>. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer <a>Smrekovec i</a>n <a>vulkan na Goričkem</a>. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov <a>krater</a> je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži <a>Doživljajski park Vulkanija</a>.</p> <p>Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih <a>terciarja</a>, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in <a>lavo</a>. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Dr. Polona Kralj</a></p> <p><a>Tomo Drolec</a></p> <p>Ivan Vrhnjak</p> <p>Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz <a>Velenja</a> in prej – razen na <a>Uršljo goro</a> – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej.</p> <h3>Vulkani, ognjeniki</h3> <p>Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma <a>litosferi</a>, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, <a>piroklastični material</a> in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo <a>magma</a>, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na <a>Geološkem zavodu Slovenije.</a></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Smrekovec</h3> <p>Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje <a>divjega petelina</a>. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat <a>Smrekovec - Komen</a> in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov <a>Natura 2000</a>.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Smrekovec – vulkan</h3> <p></p> <p></p> <p>Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Vulkanski ostanki</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Slovenski vulkani</h3> <p>Na Slovenskem najdemo v <a>pohorskem metamorfnem masivu</a> najstarejše <a>paleozojske</a> vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše <a>mezozojske</a> kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju <a>Cerkljanskega</a>, na <a>Blegošu</a>, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Planinska koča</h3> <p>Pod vrhom Smrekovca je tudi<a> planinska koča</a>. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo <a>Planinsko društvo Šoštanj</a>, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na <a>Planinsko društvo Žerjav</a>, ki se je pozneje  preimenovalo v <a>Planinsko društvo Črna</a>, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Predstavitev Smrekovca – vulkana</h3> <p>Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Previdnost ni odveč</h3> <p>Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so<a> Etna</a>, <a>Vezuv</a> in <a>Stromboli</a>, in pa v Grčiji, <a>Santorin</a>. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj.</p> <p></p> <h3>Fotozgodba</h3> <p> </p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174806622 RTVSLO – Prvi 1720 clean Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zgodba o starodavnem vulkanu</p><p><p>Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi <a>vulkanska dejavnost</a>. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer <a>Smrekovec i</a>n <a>vulkan na Goričkem</a>. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov <a>krater</a> je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži <a>Doživljajski park Vulkanija</a>.</p> <p>Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih <a>terciarja</a>, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in <a>lavo</a>. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Dr. Polona Kralj</a></p> <p><a>Tomo Drolec</a></p> <p>Ivan Vrhnjak</p> <p>Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz <a>Velenja</a> in prej – razen na <a>Uršljo goro</a> – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej.</p> <h3>Vulkani, ognjeniki</h3> <p>Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma <a>litosferi</a>, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, <a>piroklastični material</a> in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo <a>magma</a>, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na <a>Geološkem zavodu Slovenije.</a></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Smrekovec</h3> <p>Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje <a>divjega petelina</a>. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat <a>Smrekovec - Komen</a> in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov <a>Natura 2000</a>.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Smrekovec – vulkan</h3> <p></p> <p></p> <p>Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Vulkanski ostanki</h3> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Slovenski vulkani</h3> <p>Na Slovenskem najdemo v <a>pohorskem metamorfnem masivu</a> najstarejše <a>paleozojske</a> vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše <a>mezozojske</a> kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju <a>Cerkljanskega</a>, na <a>Blegošu</a>, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Planinska koča</h3> <p>Pod vrhom Smrekovca je tudi<a> planinska koča</a>. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo <a>Planinsko društvo Šoštanj</a>, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na <a>Planinsko društvo Žerjav</a>, ki se je pozneje  preimenovalo v <a>Planinsko društvo Črna</a>, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Predstavitev Smrekovca – vulkana</h3> <p>Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Previdnost ni odveč</h3> <p>Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so<a> Etna</a>, <a>Vezuv</a> in <a>Stromboli</a>, in pa v Grčiji, <a>Santorin</a>. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj.</p> <p></p> <h3>Fotozgodba</h3> <p> </p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 19 Sep 2021 12:58:40 +0000 Smrekovec Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«<p>Svastika na pokopališkem zidu</p><p><p>Slavni časi povojne revolucije so zameglili marsikatero zgodovinsko resnico, ki jih danes odkrivamo na novo in zaradi njih vsaj malo zardevamo. Podobno skrita zgodba je pojav navdušencev nad Adolfom Hitlerjem, ki so se v Mariboru in njegovi okolici množili, tem bolj se je bližala pomlad leta 1941. Še sploh, ker je tudi kraljevina postala do tega prekrška, zaradi katerega se je šlo sredi tridesetih sedet, vedno bolj tolerantna. O tej temi se Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži pogovarja z dr. Matejo Ratej.</p></p> 174804740 RTVSLO – Prvi 1670 clean Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«<p>Svastika na pokopališkem zidu</p><p><p>Slavni časi povojne revolucije so zameglili marsikatero zgodovinsko resnico, ki jih danes odkrivamo na novo in zaradi njih vsaj malo zardevamo. Podobno skrita zgodba je pojav navdušencev nad Adolfom Hitlerjem, ki so se v Mariboru in njegovi okolici množili, tem bolj se je bližala pomlad leta 1941. Še sploh, ker je tudi kraljevina postala do tega prekrška, zaradi katerega se je šlo sredi tridesetih sedet, vedno bolj tolerantna. O tej temi se Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži pogovarja z dr. Matejo Ratej.</p></p> Sun, 12 Sep 2021 12:57:50 +0000 Adolf prihaja Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.<p>Onkraj jurčkov in lisičk</p><p> </p> 174802998 RTVSLO – Prvi 1742 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.<p>Onkraj jurčkov in lisičk</p><p> </p> Sun, 05 Sep 2021 12:59:02 +0000 Po gobe Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.<p>Med pohorskimi lonci, gobami, slapovi in obiskovalci od blizu in od daleč.</p><p><p>Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji  ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.</p> <p>Fotografije: Robert Zajšek, Nadia Petauer, Jure K. Čokl</p> </p> 174801229 RTVSLO – Prvi 1723 clean Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.<p>Med pohorskimi lonci, gobami, slapovi in obiskovalci od blizu in od daleč.</p><p><p>Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji  ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.</p> <p>Fotografije: Robert Zajšek, Nadia Petauer, Jure K. Čokl</p> </p> Sun, 29 Aug 2021 12:58:43 +0000 Mariborska koča Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>Prazgodovinsko metalurško središče</p><p><p>Ste že kdaj slišali za izraz <a>cvinger</a>? To je <a>ledinsko ime</a>, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč in tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline <a>antičnih</a> in <a>prazgodovinskih naselij</a>. Tak primer je na primer <a>Cvinger pri Stični</a>, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi <a>Cvinger pri Dolenjskih Toplicah</a>. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po <a>menihih stiškega samostana</a>, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje <a>fevdne posesti</a>. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Opis Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah najdemo na spletni strani<a> cvinger.net</a>, za katero skrbita <a>Marko in Luka Pršina</a>. Na njej so objavljeni zanimive fotografije, zemljevidi, literatura in avtorska besedila strokovnjakov, ki so raziskovali Cvinger. Kot so zapisali, je to eno najpomembnejših središč iz <a>starejše železne dobe</a> v Sloveniji in na širšem jugovzhodnem predalpskem območju. Najdišče, ki leži na odlični strateški lokaciji, je v naravi predstavljeno kot arheološki park. Njegove najpomembnejše gradnike povezuje arheološka pot, tako pa prazgodovinsko dediščino predstavlja v izvirnem okolju.</p> <p>Arheološko najdišče Cvinger sestavlja več arheoloških predelov, ki jih moramo razumeti kot neločljivo povezano celoto. Osrednji del je <a>prazgodovinsko gradišče</a>, ki je obdano z nekoč mogočnim obzidjem in je v krajšem segmentu delno rekonstruirano. Na njegovem južnem pobočju se razteza talilniško območje, na katerem so staroselci v več sto talilnih pečeh pridobivali železo. Tega so potem s kovanjem predelovali v orodje, orožje in nakit ter druge uporabne izdelke, s katerimi so domnevno trgovali daleč naokoli. Vsebinsko celoto najdišča sklepajo <a>gomilna grobišča</a>, kjer so v številnih zemljenih gomilah skupaj z grobnimi pridatki pokopani nekdanji pripadniki tukajšnje <a>dolenjske prazgodovinske skupnosti</a>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je raziskoval <a>dr. Borut Križ</a> v letih od 1986 do 1991. Arheologi so tam izkopali šest sond. Pri tem so odkrili tudi obsežen talilni kompleks, prostore za talilne peči, to pa je glede na število teh ostankov presenečenje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Docent dr. Matija Črešnar</a>, arheolog na <a>oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani</a>, ki je vodil raziskave v zadnjih letih, nam je povedal, da so te nadgradile tiste, ki so jih arheologi opravili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.</p> <p></p> <p>Najdišče je kot enota kulturne dediščine Dolenjske Toplice ‒ Arheološko najdišče Cvinger vpisano v register kulturne dediščine. Status kulturnega spomenika je z občinskim odlokom pridobilo že leta 1992. Današnjo pravno zaščito temu kulturnemu spomeniku zagotavlja Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju <a>Občine Dolenjske Toplice</a> iz leta 2018.</p> <h3>Jama sredi gradišča</h3> <p></p> <p>Arheološka pot Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je najstarejša arheološka tematska pot v samostojni Sloveniji, pravi <a>Marko Pršina</a>, zaposlen na <a>Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Novo mesto.</a> Je domačin, tudi jamar, ki ima do Cvingerja poseben odnos. Spomni se, da so prve informativne table leta 1990 predstavili še v <a>tehniki sitotiska</a>.</p> <p>Zaradi svojega regionalnega pomena je bil Cvinger kot železarsko središče vključen v več mednarodnih raziskovalnih in promocijskih projektov. V sklopu projekta <a>Iron Age Danube</a> je bila tako med drugimi obnovljena tudi arheološka pot, ki jo je mogoče skupaj s še nekaterimi potmi v okolici obiskati tudi ob pomoči spletnega vodnika. Ob tem je Cvinger tudi eno pomembnejših najdišč <a><strong>Železnodobne poti po Podonavju</strong></a>, ki povezuje najpomembnejša najdišča iz tega obdobja v širši podonavski regiji.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174799677 RTVSLO – Prvi 1483 clean Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>Prazgodovinsko metalurško središče</p><p><p>Ste že kdaj slišali za izraz <a>cvinger</a>? To je <a>ledinsko ime</a>, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč in tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline <a>antičnih</a> in <a>prazgodovinskih naselij</a>. Tak primer je na primer <a>Cvinger pri Stični</a>, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi <a>Cvinger pri Dolenjskih Toplicah</a>. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po <a>menihih stiškega samostana</a>, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje <a>fevdne posesti</a>. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Opis Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah najdemo na spletni strani<a> cvinger.net</a>, za katero skrbita <a>Marko in Luka Pršina</a>. Na njej so objavljeni zanimive fotografije, zemljevidi, literatura in avtorska besedila strokovnjakov, ki so raziskovali Cvinger. Kot so zapisali, je to eno najpomembnejših središč iz <a>starejše železne dobe</a> v Sloveniji in na širšem jugovzhodnem predalpskem območju. Najdišče, ki leži na odlični strateški lokaciji, je v naravi predstavljeno kot arheološki park. Njegove najpomembnejše gradnike povezuje arheološka pot, tako pa prazgodovinsko dediščino predstavlja v izvirnem okolju.</p> <p>Arheološko najdišče Cvinger sestavlja več arheoloških predelov, ki jih moramo razumeti kot neločljivo povezano celoto. Osrednji del je <a>prazgodovinsko gradišče</a>, ki je obdano z nekoč mogočnim obzidjem in je v krajšem segmentu delno rekonstruirano. Na njegovem južnem pobočju se razteza talilniško območje, na katerem so staroselci v več sto talilnih pečeh pridobivali železo. Tega so potem s kovanjem predelovali v orodje, orožje in nakit ter druge uporabne izdelke, s katerimi so domnevno trgovali daleč naokoli. Vsebinsko celoto najdišča sklepajo <a>gomilna grobišča</a>, kjer so v številnih zemljenih gomilah skupaj z grobnimi pridatki pokopani nekdanji pripadniki tukajšnje <a>dolenjske prazgodovinske skupnosti</a>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je raziskoval <a>dr. Borut Križ</a> v letih od 1986 do 1991. Arheologi so tam izkopali šest sond. Pri tem so odkrili tudi obsežen talilni kompleks, prostore za talilne peči, to pa je glede na število teh ostankov presenečenje.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Docent dr. Matija Črešnar</a>, arheolog na <a>oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani</a>, ki je vodil raziskave v zadnjih letih, nam je povedal, da so te nadgradile tiste, ki so jih arheologi opravili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.</p> <p></p> <p>Najdišče je kot enota kulturne dediščine Dolenjske Toplice ‒ Arheološko najdišče Cvinger vpisano v register kulturne dediščine. Status kulturnega spomenika je z občinskim odlokom pridobilo že leta 1992. Današnjo pravno zaščito temu kulturnemu spomeniku zagotavlja Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju <a>Občine Dolenjske Toplice</a> iz leta 2018.</p> <h3>Jama sredi gradišča</h3> <p></p> <p>Arheološka pot Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je najstarejša arheološka tematska pot v samostojni Sloveniji, pravi <a>Marko Pršina</a>, zaposlen na <a>Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Novo mesto.</a> Je domačin, tudi jamar, ki ima do Cvingerja poseben odnos. Spomni se, da so prve informativne table leta 1990 predstavili še v <a>tehniki sitotiska</a>.</p> <p>Zaradi svojega regionalnega pomena je bil Cvinger kot železarsko središče vključen v več mednarodnih raziskovalnih in promocijskih projektov. V sklopu projekta <a>Iron Age Danube</a> je bila tako med drugimi obnovljena tudi arheološka pot, ki jo je mogoče skupaj s še nekaterimi potmi v okolici obiskati tudi ob pomoči spletnega vodnika. Ob tem je Cvinger tudi eno pomembnejših najdišč <a><strong>Železnodobne poti po Podonavju</strong></a>, ki povezuje najpomembnejša najdišča iz tega obdobja v širši podonavski regiji.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 22 Aug 2021 12:54:43 +0000 Cvinger pri Dolenjskih Toplicah Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču celjske škofije</p><p><p>Praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, vsako leto zaznamuje številne Marijine cerkve po Sloveniji, še posebej pa tudi šest romarskih središč slovenskih škofij. Romarsko središče celjske škofije je bazilika Marijinega oznanjenja v Petrovčah v Spodnji Savinjski dolini, kamor se romarji zgrinjajo že stoletja. Nedeljska reportaža raziskuje, kako Petrovče in njihovi prebivalci živijo s svojo baziliko ter z največjim Marijinim praznikom.<br /> Gosta oddaje sta predsednica KS Petrovče, mag. Jasna Sraka, ter tamkajšnji župnik in rektor bazilike, pater mag. Ivan Arzenšek.</p> <blockquote><p>Romarji prihajajo v Petrovče k petrovški Mariji, kipu Marije z Jezusom, ki je eden od redkih kipov v Sloveniji, na katerem je Marija nasmejana.<br /> <strong>- p. Ivan Arzenšek</strong></p></blockquote> </p> 174798266 RTVSLO – Prvi 1349 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču celjske škofije</p><p><p>Praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, vsako leto zaznamuje številne Marijine cerkve po Sloveniji, še posebej pa tudi šest romarskih središč slovenskih škofij. Romarsko središče celjske škofije je bazilika Marijinega oznanjenja v Petrovčah v Spodnji Savinjski dolini, kamor se romarji zgrinjajo že stoletja. Nedeljska reportaža raziskuje, kako Petrovče in njihovi prebivalci živijo s svojo baziliko ter z največjim Marijinim praznikom.<br /> Gosta oddaje sta predsednica KS Petrovče, mag. Jasna Sraka, ter tamkajšnji župnik in rektor bazilike, pater mag. Ivan Arzenšek.</p> <blockquote><p>Romarji prihajajo v Petrovče k petrovški Mariji, kipu Marije z Jezusom, ki je eden od redkih kipov v Sloveniji, na katerem je Marija nasmejana.<br /> <strong>- p. Ivan Arzenšek</strong></p></blockquote> </p> Sun, 15 Aug 2021 12:52:29 +0000 Nedeljska reportaža Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.<p>Kako preživeti sobotni večer</p><p><p>Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala mnoga slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto vikend zabave prijelo ime »gasilska veselica«. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto pre-urbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič in ugotovitve boste slišali v Nedeljski reportaži.</p></p> 174796835 RTVSLO – Prvi 1702 clean Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.<p>Kako preživeti sobotni večer</p><p><p>Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala mnoga slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto vikend zabave prijelo ime »gasilska veselica«. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto pre-urbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič in ugotovitve boste slišali v Nedeljski reportaži.</p></p> Sun, 08 Aug 2021 12:58:22 +0000 Veselice.si Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.<p>Nekaj čez palec o čaru postavljanja klopotcev </p><p><p>Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo »sladko grozdje«, simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko »outarja«, zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter in ji dali ime – klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev.<br /> V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ustavili na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.</p> </p> 174795112 RTVSLO – Prvi 1174 clean Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.<p>Nekaj čez palec o čaru postavljanja klopotcev </p><p><p>Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo »sladko grozdje«, simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko »outarja«, zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter in ji dali ime – klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev.<br /> V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ustavili na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.</p> </p> Sun, 01 Aug 2021 12:49:34 +0000 Ko vinska trta dobi poletno družbo ali nekaj čez palec o čaru postavljanja klopotcev Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi</p><p><p><a>Krajinski park Kolpa</a> je leta 1998 ustanovila <a>Občina Črnomelj</a> in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Najpomembnejši del parka je <a>reka Kolpa</a>, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, <a>belokranjski steljniki</a> in gozdovi. Polovica parka sodi v območje <a>Nature 2000</a>. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <p> </p> <h3>Kraj srečanj, predstavitev, predavanj in še in še ...</h3> <p>Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. <a>Škočev dvor</a> je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali.</p> <p> </p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Muzejska zbirka</h3> <p><a>Šokčev dvor</a> je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej.</p> <p></p> <p>Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "<a>tučnje lanu"</a>, <a>pisanja pisanic</a>, <a>filcanja volne</a>, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic.</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Izdelki pridnih rok</h3> <p>V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi<a> izdelke iz platna</a>, volne in še marsikaj.</p> <p> </p> <h3></h3> <h3></h3> <h3>Pohodne poti</h3> <p>Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je <strong>najjužnejša</strong> pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, <strong>mlinarska</strong> z velikim številom opuščenih mlinov, tu je <strong>sejemska</strong> pešpot, ki vodi v dveh variantah do <a>Vinice</a>, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je <strong>grajska</strong> pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z <a>gradom Pobrežje</a>, ki je bil pomembna točka v obrambi <a>pred Turki</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h4>Vučji ogrizek</h4> <p>Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je <a>kmetija Vučji ogrizek</a>.</p> <p></p> <p>Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Cerkev</h3> <p>Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi <a>pravoslavna cerkev</a>, ki stoji v <a>vasi Miliči</a>. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve.</p> <p></p> <h3>Stari pod</h3> <p>Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. <a>Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi,</a> je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica <a>Tončka Jankovič</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Številne možnosti</h3> <p>V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174793427 RTVSLO – Prvi 1502 clean Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi</p><p><p><a>Krajinski park Kolpa</a> je leta 1998 ustanovila <a>Občina Črnomelj</a> in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Najpomembnejši del parka je <a>reka Kolpa</a>, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, <a>belokranjski steljniki</a> in gozdovi. Polovica parka sodi v območje <a>Nature 2000</a>. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <p> </p> <h3>Kraj srečanj, predstavitev, predavanj in še in še ...</h3> <p>Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. <a>Škočev dvor</a> je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali.</p> <p> </p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Muzejska zbirka</h3> <p><a>Šokčev dvor</a> je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej.</p> <p></p> <p>Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "<a>tučnje lanu"</a>, <a>pisanja pisanic</a>, <a>filcanja volne</a>, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic.</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Izdelki pridnih rok</h3> <p>V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi<a> izdelke iz platna</a>, volne in še marsikaj.</p> <p> </p> <h3></h3> <h3></h3> <h3>Pohodne poti</h3> <p>Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je <strong>najjužnejša</strong> pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, <strong>mlinarska</strong> z velikim številom opuščenih mlinov, tu je <strong>sejemska</strong> pešpot, ki vodi v dveh variantah do <a>Vinice</a>, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je <strong>grajska</strong> pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z <a>gradom Pobrežje</a>, ki je bil pomembna točka v obrambi <a>pred Turki</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h4>Vučji ogrizek</h4> <p>Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je <a>kmetija Vučji ogrizek</a>.</p> <p></p> <p>Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Cerkev</h3> <p>Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi <a>pravoslavna cerkev</a>, ki stoji v <a>vasi Miliči</a>. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve.</p> <p></p> <h3>Stari pod</h3> <p>Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. <a>Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi,</a> je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica <a>Tončka Jankovič</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Številne možnosti</h3> <p>V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 25 Jul 2021 12:55:02 +0000 Krajinski park Kolpa Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.<p>Nevsakdanje vsakdanje potovanje</p><p><p>Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.</p> <blockquote> <p><span><span>Moja soba se nahaja na petinštiridesetih stopinjah vzhodne zemljepisne dolžine; razteza se od vzhoda proti zahodu; obliko ima dolgega pravokotnika, šestintrideset korakov v obsegu, če objameš steno. Moje potovanje pa bo merilo veliko več kot to, saj bom sobo prečkal po dolžini ali pa diagonalno, brez kakršnega koli pravila ali metode, velikokrat. Šel bom celo cikcak, in po potrebi bom izrisal vse možne geometrijske poti, kar jih je. </span></span></p> <p>-Xavier de Maistre, 1790</p></blockquote></p> 174791871 RTVSLO – Prvi 1368 clean Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.<p>Nevsakdanje vsakdanje potovanje</p><p><p>Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.</p> <blockquote> <p><span><span>Moja soba se nahaja na petinštiridesetih stopinjah vzhodne zemljepisne dolžine; razteza se od vzhoda proti zahodu; obliko ima dolgega pravokotnika, šestintrideset korakov v obsegu, če objameš steno. Moje potovanje pa bo merilo veliko več kot to, saj bom sobo prečkal po dolžini ali pa diagonalno, brez kakršnega koli pravila ali metode, velikokrat. Šel bom celo cikcak, in po potrebi bom izrisal vse možne geometrijske poti, kar jih je. </span></span></p> <p>-Xavier de Maistre, 1790</p></blockquote></p> Sun, 18 Jul 2021 12:52:48 +0000 Potovanje po pisalni mizi Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič. <p>Pevskemu slavju v Ljubljani ob rob</p><p><p>Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.</p> </p> 174790265 RTVSLO – Prvi 1808 clean Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič. <p>Pevskemu slavju v Ljubljani ob rob</p><p><p>Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.</p> </p> Sun, 11 Jul 2021 13:00:08 +0000 Slavni moški pevski zbor Golobar Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.<p>Kako vizualne vsebine RTV Slovenija približamo ljudem z okvaro vida?</p><p><p>Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, izveste v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> 174788603 RTVSLO – Prvi 1604 clean Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.<p>Kako vizualne vsebine RTV Slovenija približamo ljudem z okvaro vida?</p><p><p>Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, izveste v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> Sun, 04 Jul 2021 12:56:44 +0000 Zvočno opisovanje za ljudi z okvaro vida Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.<p>Nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce</p><p><p>Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci poleg rednih šolskih obveznosti spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Dolgoleten projekt državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen vpogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa. Dosežki na teh preizkusih znanja so sicer izključno informativne narave in niso za oceno - na veliko srečo avtorja tokratne Nedeljske reportaže.</p></p> 174786787 RTVSLO – Prvi 1889 clean Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.<p>Nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce</p><p><p>Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci poleg rednih šolskih obveznosti spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Dolgoleten projekt državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen vpogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa. Dosežki na teh preizkusih znanja so sicer izključno informativne narave in niso za oceno - na veliko srečo avtorja tokratne Nedeljske reportaže.</p></p> Sun, 27 Jun 2021 13:01:29 +0000 Preverimo znanje Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Tri zgodbe o domoljubju</p><p><p>Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> 174785076 RTVSLO – Prvi 1786 clean Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Tri zgodbe o domoljubju</p><p><p>Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.</p></p> Sun, 20 Jun 2021 12:59:46 +0000 Zastavarji Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.<p>Netopirji so lahko naši stalni sosedje, vendar živijo tako skrito, da jih niti ne opazimo</p><p><p>Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi preko zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje -  vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174783216 RTVSLO – Prvi 1618 clean Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.<p>Netopirji so lahko naši stalni sosedje, vendar živijo tako skrito, da jih niti ne opazimo</p><p><p>Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi preko zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje -  vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 13 Jun 2021 12:56:58 +0000 Preživeti z netopirji - prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>... oziroma nosorog in njegov Motnik</p><p><p>V tokratni oddaji se bomo sprehodili po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč v prihodnosti - poleg bogate zgodovinske, stavbne in etnološke dediščine, združene v motniško turistično pot - tudi sam postal motniška krajevna znamenitost.</p> <blockquote><p>Marsikomu se zdi čudno - motniški nosorog?! Ta nosorog je bil sicer precej manjši kot so današnji afriški nosorogi, nekako velikosti večjega psa ali zajca. Ampak kljub temu - imamo ga pa!</p> <p>V Motniku imamo dve cerkvi. Vrli Motničani so najprej zgradili manjšo cerkev, posvečeno sveti Magdaleni. Ostalo pa jim je toliko gradbenega materiala, da  so potem zgradili še taveliko <em>(smeh)</em>.</p> <p>- <strong>Marjan Semprimožnik</strong>, predsednik turističnega društva Motnik</p></blockquote> </p> 174781218 RTVSLO – Prvi 1468 clean Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>... oziroma nosorog in njegov Motnik</p><p><p>V tokratni oddaji se bomo sprehodili po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč v prihodnosti - poleg bogate zgodovinske, stavbne in etnološke dediščine, združene v motniško turistično pot - tudi sam postal motniška krajevna znamenitost.</p> <blockquote><p>Marsikomu se zdi čudno - motniški nosorog?! Ta nosorog je bil sicer precej manjši kot so današnji afriški nosorogi, nekako velikosti večjega psa ali zajca. Ampak kljub temu - imamo ga pa!</p> <p>V Motniku imamo dve cerkvi. Vrli Motničani so najprej zgradili manjšo cerkev, posvečeno sveti Magdaleni. Ostalo pa jim je toliko gradbenega materiala, da  so potem zgradili še taveliko <em>(smeh)</em>.</p> <p>- <strong>Marjan Semprimožnik</strong>, predsednik turističnega društva Motnik</p></blockquote> </p> Sun, 06 Jun 2021 12:54:28 +0000 Motnik in njegov nosorog Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.<p>Adrenalinska poslastica, ki postaja vedno bolj priljubljena tudi pri nas.</p><p><p>Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih.</p> <p></p> <p>Dry tooling. Zadrego s poimenovanjem športa, pri katerem zatikamo cepine in dereze za razčlembe v skali, sta rešili uredniški odbor <strong>Planinskega vestnika</strong> in <strong>terminološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša</strong>. Na vprašanje, kako naj po slovensko imenujemo ta šport, so nam prijazno odgovorili:</p> <blockquote><p><em>Po mnenju terminološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Planinskega vestnika je za angleški termin dry tooling besedna zveza orodno plezanje ustrezna možnost, saj dovolj natančno označuje obravnavani pojem, kar omogoča njegovo nedvoumno uvrstitev v pojmovno skupino in tudi razlikovanje med različnimi plezalnimi disciplinami znotraj nje, na primer ledno plezanje, kombinirano plezanje, skalno plezanje, balvansko plezanje … Poleg tega je termin tudi jezikovnosistemsko ustrezen, saj gre za levoprilastkovno zvezo, ki je tipična oblika večbesednih terminov v slovenščini.</em></p></blockquote> <p>Dry tooling torej po slovensko pomeni orodno plezanje. Kaj pa pomeni orodno plezanje, pojasnjujejo gorski vodnik z mednarodno licenco in tekmovalec v orodnem plezanju, <strong>Miha Habjan</strong>, <strong>Maja Šuštar</strong>, naša najboljša tekmovalka v evropskem pokalu v orodnem plezanju in gorski tekač in alpinist <strong>Gregor Šegel</strong>, ki spada med mlajše orodne plezalce.</p> <p></p> <p>Vsi tirje sogovorniki se strinjajo, da orodno plezanje kot vsak adrenalinski šport, povezan s tveganjem in stroški, zahteva znanje, razmislek in veliko treninga, preden nam lahko zares postane všeč.</p></p> 174779500 RTVSLO – Prvi 1463 clean Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.<p>Adrenalinska poslastica, ki postaja vedno bolj priljubljena tudi pri nas.</p><p><p>Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih.</p> <p></p> <p>Dry tooling. Zadrego s poimenovanjem športa, pri katerem zatikamo cepine in dereze za razčlembe v skali, sta rešili uredniški odbor <strong>Planinskega vestnika</strong> in <strong>terminološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša</strong>. Na vprašanje, kako naj po slovensko imenujemo ta šport, so nam prijazno odgovorili:</p> <blockquote><p><em>Po mnenju terminološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Planinskega vestnika je za angleški termin dry tooling besedna zveza orodno plezanje ustrezna možnost, saj dovolj natančno označuje obravnavani pojem, kar omogoča njegovo nedvoumno uvrstitev v pojmovno skupino in tudi razlikovanje med različnimi plezalnimi disciplinami znotraj nje, na primer ledno plezanje, kombinirano plezanje, skalno plezanje, balvansko plezanje … Poleg tega je termin tudi jezikovnosistemsko ustrezen, saj gre za levoprilastkovno zvezo, ki je tipična oblika večbesednih terminov v slovenščini.</em></p></blockquote> <p>Dry tooling torej po slovensko pomeni orodno plezanje. Kaj pa pomeni orodno plezanje, pojasnjujejo gorski vodnik z mednarodno licenco in tekmovalec v orodnem plezanju, <strong>Miha Habjan</strong>, <strong>Maja Šuštar</strong>, naša najboljša tekmovalka v evropskem pokalu v orodnem plezanju in gorski tekač in alpinist <strong>Gregor Šegel</strong>, ki spada med mlajše orodne plezalce.</p> <p></p> <p>Vsi tirje sogovorniki se strinjajo, da orodno plezanje kot vsak adrenalinski šport, povezan s tveganjem in stroški, zahteva znanje, razmislek in veliko treninga, preden nam lahko zares postane všeč.</p></p> Sun, 30 May 2021 12:54:23 +0000 Orodno plezanje Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.<p>Orel, golob, krokar, petelin, gos, štorklja, slavček ...</p><p><p>Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.</p> <blockquote><p>Glede na to, da je v kraju zelo veliko dobrih pevcev, tudi v zgodovini se je veliko prepevalo, smo na grb dali pojočega slavčka, ki simbolizira lepo petje, ki je tukaj pri nas doma.<br /> - <strong>Franc Leskovšek</strong>, župan občine Dobje</p> <p>Na gradu Pungart je živela grofica trdega srca. Tudi preklinjala je in njena kletev je imela moč, da je vsakega prekletega v hipu okamenela. Metliko so nekoč pogosto napadali Turki, vendar gradu Pungart niso mogli nikoli zavzeti. Neko noč pa sta dva stražarja na stolpu zaspala in Turki so vdrli v grad. Grofica je v jezi preklela zaspana stražarja in spremenila sta se v črna krokarja. Turki so grad zažgali, ostal je le stolp, na katerem sta venomer posedala dva krokarja in žalostno krakala noč in dan.<br /> - Legenda o nastanku metliškega grba. Pripoveduje <strong>Alenka Misja</strong>, kustosinja v Belokranjskem muzeju</p></blockquote></p> 174777779 RTVSLO – Prvi 1886 clean Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.<p>Orel, golob, krokar, petelin, gos, štorklja, slavček ...</p><p><p>Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.</p> <blockquote><p>Glede na to, da je v kraju zelo veliko dobrih pevcev, tudi v zgodovini se je veliko prepevalo, smo na grb dali pojočega slavčka, ki simbolizira lepo petje, ki je tukaj pri nas doma.<br /> - <strong>Franc Leskovšek</strong>, župan občine Dobje</p> <p>Na gradu Pungart je živela grofica trdega srca. Tudi preklinjala je in njena kletev je imela moč, da je vsakega prekletega v hipu okamenela. Metliko so nekoč pogosto napadali Turki, vendar gradu Pungart niso mogli nikoli zavzeti. Neko noč pa sta dva stražarja na stolpu zaspala in Turki so vdrli v grad. Grofica je v jezi preklela zaspana stražarja in spremenila sta se v črna krokarja. Turki so grad zažgali, ostal je le stolp, na katerem sta venomer posedala dva krokarja in žalostno krakala noč in dan.<br /> - Legenda o nastanku metliškega grba. Pripoveduje <strong>Alenka Misja</strong>, kustosinja v Belokranjskem muzeju</p></blockquote></p> Sun, 23 May 2021 13:01:52 +0000 Ptice slovenskih občinskih grbov Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. 174775992 RTVSLO – Prvi 1886 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. Sun, 16 May 2021 13:01:26 +0000 V čebelnjaku Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.<p>Čebelarsko popoldne pri Danijeli in Blažu Ambrožiču v Selu pri Bledu</p><p><p>20. maja, bomo četrtič obeležili Svetovni dan čebel. Čebele so eden od pomembnih opraševalcev, ki zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno doprinesejo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja.<br /> Slovenci smo zelo ponosni na kranjsko čebelo, z latinskim poimenovanjem Apis mellifera carnica. Kranjska sivka, kakor jo tudi imenujemo, je trenutno za italijansko čebelo druga najbolj razširjena vrsta medonosne čebele na svetu. Kakšno je življenje čebelje družine? Zakaj čebele rojijo in kaj pomeni čebelji rop? Kdaj se začne čebelje leto? S kakšnimi težavami se soočajo slovenski čebelarji v zadnjih letih, ki jih zaznamujejo vremensko neugodni pogoji za čebelarjenje? V<a> reprizi oddaje Nedeljska reportaža</a> je Bojan Leskovec obiskal Čebelarstvo Ambrožič v Selu pri Bledu.</p></p> 174775585 RTVSLO – Prvi 1828 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.<p>Čebelarsko popoldne pri Danijeli in Blažu Ambrožiču v Selu pri Bledu</p><p><p>20. maja, bomo četrtič obeležili Svetovni dan čebel. Čebele so eden od pomembnih opraševalcev, ki zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno doprinesejo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja.<br /> Slovenci smo zelo ponosni na kranjsko čebelo, z latinskim poimenovanjem Apis mellifera carnica. Kranjska sivka, kakor jo tudi imenujemo, je trenutno za italijansko čebelo druga najbolj razširjena vrsta medonosne čebele na svetu. Kakšno je življenje čebelje družine? Zakaj čebele rojijo in kaj pomeni čebelji rop? Kdaj se začne čebelje leto? S kakšnimi težavami se soočajo slovenski čebelarji v zadnjih letih, ki jih zaznamujejo vremensko neugodni pogoji za čebelarjenje? V<a> reprizi oddaje Nedeljska reportaža</a> je Bojan Leskovec obiskal Čebelarstvo Ambrožič v Selu pri Bledu.</p></p> Sun, 16 May 2021 12:30:00 +0000 "Čebele so našle mene" Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>V sodobnem mestu je danes veliko težje posaditi in vzgojiti mogočno drevo kot pa zgraditi visoko hišo – Društvo Pazi!park</p><p><p>Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. <a>V reprizi oddaje Nedeljska reportaža</a> bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič, ki se je o ljubljanskih drevesih pogovarjal z doktorjem gozdarstva, dendrologom Robertom Brusom, krajinsko arhitektko in umetnostno zgodovinarko doktorico Ines Babnik, članom društva Pazi!pak Luko Vidicem in aboristom Nejcem Praznikom.</p></p> 174774321 RTVSLO – Prvi 1729 clean Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>V sodobnem mestu je danes veliko težje posaditi in vzgojiti mogočno drevo kot pa zgraditi visoko hišo – Društvo Pazi!park</p><p><p>Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. <a>V reprizi oddaje Nedeljska reportaža</a> bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič, ki se je o ljubljanskih drevesih pogovarjal z doktorjem gozdarstva, dendrologom Robertom Brusom, krajinsko arhitektko in umetnostno zgodovinarko doktorico Ines Babnik, članom društva Pazi!pak Luko Vidicem in aboristom Nejcem Praznikom.</p></p> Sun, 09 May 2021 12:58:49 +0000 Ljubljanska drevesa Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.<p>Kdo je tu nor?</p><p><p>Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega stalno živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, ponovno prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v medijski fokus. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je sedaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič. </p></p> 174772611 RTVSLO – Prvi 1828 clean Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.<p>Kdo je tu nor?</p><p><p>Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega stalno živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, ponovno prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v medijski fokus. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je sedaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič. </p></p> Sun, 02 May 2021 13:00:28 +0000 Muzej norosti 2021 Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.<p>Rimski legionarji so del novodobne oživitve zgodbe Zlatega studenca v okviru društva »Gremo naprej« iz Frama.</p><p><p>Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine ponovno obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja.</p> </p> 174771144 RTVSLO – Prvi 1333 clean Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.<p>Rimski legionarji so del novodobne oživitve zgodbe Zlatega studenca v okviru društva »Gremo naprej« iz Frama.</p><p><p>Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine ponovno obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja.</p> </p> Sun, 25 Apr 2021 12:52:13 +0000 Varuhi Zlatega studenca antične Petovione Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Očarljivi biser stavbne dediščine, ki mu zgodb ne zmanjka </p><p><p>Vabljeni na sprehod po prostorih in okolici čudovitega dvorca <strong>Gutenbuchel</strong> v Ravnah pri Šoštanju. Tam vladata skladnost in mir, ki so ju v preteklosti uživali podjetni lastniki, po drugi svetovni vojni pacienti psihiatrične bolnišnice Vojnik, danes pa občudovalci lepega in iskalci zgodb, ki jih dvorcu ne zmanjka nikoli. <i> </i></p> <p>Po dvorcu Gutenbuchel nas vodi njegova skrbnica, arhitektka <strong>Mateja Kumer</strong>:</p> <blockquote><p>"Eno največjih bogastev dvorca je čudovit, ročno izdelan intarzijski parket. Po nekih podatkih naj bi bil ta parket prinešen celo s cesarskega dvorca Schönbrunn na Dunaju, vendar tega še ni bilo mogoče potrditi."</p> <p>"V gozdu za vrtovi in rastlinjakom smo našli kamnit spomenik, kjer je nekdanja lastnica dvorca pokopala svojega psa. In smo zaradi tega spomenika tudi razširili območje varovanja stavbne dediščine."</p> <p>"V času, ko je bil v dvorcu oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik, so v njegov park namensko naselili ptice pevke za terapijo tukajšnjim pacientom. In tukaj ptice prekrasno pojejo v vseh letnih časih."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174769433 RTVSLO – Prvi 1834 clean Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Očarljivi biser stavbne dediščine, ki mu zgodb ne zmanjka </p><p><p>Vabljeni na sprehod po prostorih in okolici čudovitega dvorca <strong>Gutenbuchel</strong> v Ravnah pri Šoštanju. Tam vladata skladnost in mir, ki so ju v preteklosti uživali podjetni lastniki, po drugi svetovni vojni pacienti psihiatrične bolnišnice Vojnik, danes pa občudovalci lepega in iskalci zgodb, ki jih dvorcu ne zmanjka nikoli. <i> </i></p> <p>Po dvorcu Gutenbuchel nas vodi njegova skrbnica, arhitektka <strong>Mateja Kumer</strong>:</p> <blockquote><p>"Eno največjih bogastev dvorca je čudovit, ročno izdelan intarzijski parket. Po nekih podatkih naj bi bil ta parket prinešen celo s cesarskega dvorca Schönbrunn na Dunaju, vendar tega še ni bilo mogoče potrditi."</p> <p>"V gozdu za vrtovi in rastlinjakom smo našli kamnit spomenik, kjer je nekdanja lastnica dvorca pokopala svojega psa. In smo zaradi tega spomenika tudi razširili območje varovanja stavbne dediščine."</p> <p>"V času, ko je bil v dvorcu oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik, so v njegov park namensko naselili ptice pevke za terapijo tukajšnjim pacientom. In tukaj ptice prekrasno pojejo v vseh letnih časih."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 18 Apr 2021 13:00:34 +0000 Dvorec Gutenbuchel Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.<p>Zakaj bi se morali vsi učiti cirkuških veščin</p><p><p>'Cirkus' je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija pa še ne.<br /> Tokratna Nedeljska reportaža - medtem ko se uči žongliranja s tremi žogicami - spoznava, zakaj bi bilo dobro, da bi čisto vsak med nami obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.</p> <blockquote><p>S cirkuškimi veščinami je najbolje začeti nekje od osnovne šole naprej. Mlajši gibalnih sposobnosti še nimajo tako razvitih, od sedmih ali osmih let naprej pa že lahko. Omejitve navzgor pa ni!<br /> <strong>- Jaka Srpčič</strong>, cirkuški artist Klovn Jaka</p> <p>Meni je pri cirkusu zelo všeč, da je sodelovalen in ne tekmovalen. Srečanje z drugimi cirkuškimi ljudmi je bilo vedno prostor skupnega ustvarjanja. Skupaj se učimo, si pomagamo in smo drug za drugega veseli. In ta atmosfera me je vedno vlekla zraven.<br /> <strong>- Andrej Pivk</strong>, socialni delavec, ki v program Vzgojnega zavoda Planina vpleta cirkuške veščine</p></blockquote> </p> 174767709 RTVSLO – Prvi 1816 clean Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.<p>Zakaj bi se morali vsi učiti cirkuških veščin</p><p><p>'Cirkus' je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija pa še ne.<br /> Tokratna Nedeljska reportaža - medtem ko se uči žongliranja s tremi žogicami - spoznava, zakaj bi bilo dobro, da bi čisto vsak med nami obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.</p> <blockquote><p>S cirkuškimi veščinami je najbolje začeti nekje od osnovne šole naprej. Mlajši gibalnih sposobnosti še nimajo tako razvitih, od sedmih ali osmih let naprej pa že lahko. Omejitve navzgor pa ni!<br /> <strong>- Jaka Srpčič</strong>, cirkuški artist Klovn Jaka</p> <p>Meni je pri cirkusu zelo všeč, da je sodelovalen in ne tekmovalen. Srečanje z drugimi cirkuškimi ljudmi je bilo vedno prostor skupnega ustvarjanja. Skupaj se učimo, si pomagamo in smo drug za drugega veseli. In ta atmosfera me je vedno vlekla zraven.<br /> <strong>- Andrej Pivk</strong>, socialni delavec, ki v program Vzgojnega zavoda Planina vpleta cirkuške veščine</p></blockquote> </p> Sun, 11 Apr 2021 13:00:16 +0000 Zganjajmo cirkus! Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Pomota ali posebnost</p><p><p>Nedeljska reportaža nas vodi v Malečnik. V kraj, stisnjen med staro strugo reke Drave in bližnje vinorodne gorice. Ob velikonočnem času sredi pandemijske vihre, je tudi tam praznično vzdušje pokvarjeno in Marko Radmilovič je za las še ujel mojstra jasličarja Dušana Knehtla, ki je v farni cerkvi pospravljal jaslice. Toda počakajte trenutek; jaslice, velika noč in pandemija? Je vse to mogoče stlačiti v eno samo reportažo? Da: v Nedeljsko reportažo z naslovom Pasijonske jaslice!</p> <p></p></p> 174766126 RTVSLO – Prvi 1638 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Pomota ali posebnost</p><p><p>Nedeljska reportaža nas vodi v Malečnik. V kraj, stisnjen med staro strugo reke Drave in bližnje vinorodne gorice. Ob velikonočnem času sredi pandemijske vihre, je tudi tam praznično vzdušje pokvarjeno in Marko Radmilovič je za las še ujel mojstra jasličarja Dušana Knehtla, ki je v farni cerkvi pospravljal jaslice. Toda počakajte trenutek; jaslice, velika noč in pandemija? Je vse to mogoče stlačiti v eno samo reportažo? Da: v Nedeljsko reportažo z naslovom Pasijonske jaslice!</p> <p></p></p> Sun, 04 Apr 2021 12:57:18 +0000 Nedeljska reportaža Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine</p><p><p>Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali <a>vasi Cerovo</a> v <a>občini Grosuplje</a> blizu <a>Turjaka</a>.</p> <p>Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo<strong><a> Po sledeh vodomca</a></strong> in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, <a><strong>Vodomčevim gajem</strong></a>.</p> <p><strong>Pot Po sledeh vodomca</strong> ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do <a>zaselka Podlom</a> in <a>izvira Podlomščice</a>.</p> <p>Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do <a>Županove jame</a>.</p> <p>Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih <a>protiturških taborov</a>, <a>Taboru Cerovo</a>.</p> <p>Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.</p> <p>Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.</p> <p>Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in<a> pomenu biotske raznovrstnosti</a> ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Tjaša Zaletelj</a>, <a>Andreja Lotrič</a>, <a>Lučka Jere</a>.</p> <p><a>Anton Lesnik</a></p> <h3>Nekaj zgodovine</h3> <p>V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji<a> domačija družine Koščak</a>. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. <a>Sedlarstvo</a> je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi <a>islandskih konj</a> in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila <a>društvo Cer</a>, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati <strong>Vodomčev gaj</strong>, leta 2018 pa so slovesno odprli  5,2 km dolgo učno pot  <strong>Po sledeh vodomca,</strong> nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.</p> <p></p> <p></p> <h3>Vodomčev gaj</h3> <p>Ko govorimo o poti <strong>Po sledeh vodomca</strong>, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu <strong>Vodomčev gaj</strong>, ki  je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je <strong>Pot po sledeh vodomca</strong>, ki je odprta za vse obiskovalce.</p> <p></p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h4>Zavarovano območje</h4> <p>Meja ob učni poti in nasad na otoku v <strong>Vodomčevem gaju</strong> sta zasajena z različnimi vrstami <a>grmovnic</a>. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne <a>medovite rastline</a>, stoji čebelnjak. Vrednost <strong>Vodomčevega gaja</strong> kot območja, na katerem imajo postajališče <a>ptice selivke</a>, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h4>Žabja vas v Vodomčevem gaju</h4> <p>V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Ornitologi</h3> <p>Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z <a>opazovalnicami za ptic</a>e, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.</p> <p></p> <h3>Pot Po sledeh vodomca</h3> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p><strong>Pot Po sledeh vodomca</strong> je tudi del <a>evropske pešpoti E6</a>.</p> </p> 174762541 RTVSLO – Prvi 1690 clean Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine</p><p><p>Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali <a>vasi Cerovo</a> v <a>občini Grosuplje</a> blizu <a>Turjaka</a>.</p> <p>Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo<strong><a> Po sledeh vodomca</a></strong> in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, <a><strong>Vodomčevim gajem</strong></a>.</p> <p><strong>Pot Po sledeh vodomca</strong> ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do <a>zaselka Podlom</a> in <a>izvira Podlomščice</a>.</p> <p>Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do <a>Županove jame</a>.</p> <p>Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih <a>protiturških taborov</a>, <a>Taboru Cerovo</a>.</p> <p>Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.</p> <p>Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.</p> <p>Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in<a> pomenu biotske raznovrstnosti</a> ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Tjaša Zaletelj</a>, <a>Andreja Lotrič</a>, <a>Lučka Jere</a>.</p> <p><a>Anton Lesnik</a></p> <h3>Nekaj zgodovine</h3> <p>V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji<a> domačija družine Koščak</a>. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. <a>Sedlarstvo</a> je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi <a>islandskih konj</a> in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila <a>društvo Cer</a>, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati <strong>Vodomčev gaj</strong>, leta 2018 pa so slovesno odprli  5,2 km dolgo učno pot  <strong>Po sledeh vodomca,</strong> nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.</p> <p></p> <p></p> <h3>Vodomčev gaj</h3> <p>Ko govorimo o poti <strong>Po sledeh vodomca</strong>, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu <strong>Vodomčev gaj</strong>, ki  je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je <strong>Pot po sledeh vodomca</strong>, ki je odprta za vse obiskovalce.</p> <p></p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h4>Zavarovano območje</h4> <p>Meja ob učni poti in nasad na otoku v <strong>Vodomčevem gaju</strong> sta zasajena z različnimi vrstami <a>grmovnic</a>. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne <a>medovite rastline</a>, stoji čebelnjak. Vrednost <strong>Vodomčevega gaja</strong> kot območja, na katerem imajo postajališče <a>ptice selivke</a>, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h4>Žabja vas v Vodomčevem gaju</h4> <p>V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Ornitologi</h3> <p>Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z <a>opazovalnicami za ptic</a>e, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.</p> <p></p> <h3>Pot Po sledeh vodomca</h3> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p><strong>Pot Po sledeh vodomca</strong> je tudi del <a>evropske pešpoti E6</a>.</p> </p> Sun, 21 Mar 2021 13:58:10 +0000 Po sledeh vodomca Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>'Bele lise' na zemljevidu pokritosti ozemlja Slovenije z mobilnim signalom </p><p> <blockquote> </blockquote></p> 174760678 RTVSLO – Prvi 1688 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>'Bele lise' na zemljevidu pokritosti ozemlja Slovenije z mobilnim signalom </p><p> <blockquote> </blockquote></p> Sun, 14 Mar 2021 13:58:08 +0000 Nedeljska reportaža Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah</p><p><p>Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis <a>Turističnega društva Gorje</a>: <em>navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje <a>Julijcev</a>, obdanih z gozdnim zelenjem <a>Pokljuke</a> in <a>Mežakle</a>, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne <a>cerkve sv. Jurija</a> se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje <strong>U Gorjah zvoni, da se turn maje</strong>. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč <a>Godba Gorje</a>, <a>Alpski kvintet</a> in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž <a>reke Radovne</a> posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani <a>Vintgar</a>. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal <a>Ivan Godec</a>:</em></p> <blockquote><p><em>"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."</em></p></blockquote> <p>Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del  starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad<a> Poljšico</a>, ki ji pravimo <a>Poglejska cerkev</a>, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Tomaž Bregant je strokovni vodja</a> v <a>Turističnem društvu Gorje</a>.</p> <p><a>Dr. Milan Sagadin</a> je upokojeni konservator svetnik.</p> <p><a>Judita Lux,</a> arheologinja konservatorka, <a>Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.</a></p> <h3>Gorje</h3> <p>Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod <a>Triglavom</a>. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični <a>ledeniški obliki krnici</a>.</p> <p><a>Gorje</a> obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.</p> <h3>Poglejska cerkev</h3> <p>Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.</p> <p></p> <p>Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del <a>starejše kamene dobe</a> (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije.  Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja <a>starih Slovanov.</a></p> <p> </p> <p>Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Točka</h3> <p>Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.</p> <p></p> <p></p> <h3>Prireditve</h3> <p>Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p></p> 174758990 RTVSLO – Prvi 1730 clean Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah</p><p><p>Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis <a>Turističnega društva Gorje</a>: <em>navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje <a>Julijcev</a>, obdanih z gozdnim zelenjem <a>Pokljuke</a> in <a>Mežakle</a>, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne <a>cerkve sv. Jurija</a> se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje <strong>U Gorjah zvoni, da se turn maje</strong>. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč <a>Godba Gorje</a>, <a>Alpski kvintet</a> in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž <a>reke Radovne</a> posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani <a>Vintgar</a>. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal <a>Ivan Godec</a>:</em></p> <blockquote><p><em>"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."</em></p></blockquote> <p>Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del  starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad<a> Poljšico</a>, ki ji pravimo <a>Poglejska cerkev</a>, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Tomaž Bregant je strokovni vodja</a> v <a>Turističnem društvu Gorje</a>.</p> <p><a>Dr. Milan Sagadin</a> je upokojeni konservator svetnik.</p> <p><a>Judita Lux,</a> arheologinja konservatorka, <a>Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.</a></p> <h3>Gorje</h3> <p>Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod <a>Triglavom</a>. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični <a>ledeniški obliki krnici</a>.</p> <p><a>Gorje</a> obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.</p> <h3>Poglejska cerkev</h3> <p>Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.</p> <p></p> <p>Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del <a>starejše kamene dobe</a> (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije.  Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja <a>starih Slovanov.</a></p> <p> </p> <p>Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Točka</h3> <p>Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.</p> <p></p> <p></p> <h3>Prireditve</h3> <p>Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 07 Mar 2021 13:58:50 +0000 Poglejska cerkev Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.<p>Po hlod v Pameče</p><p><p>Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega ne bi bilo niti nas in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to temeljno rada pozablja. Z gozdom na globalni ravni ravnamo kot svinja z mehom in ker je gozd star in pameten, bo preživel. Mi pa si z njegovim krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo vzorni bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu pretijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Kot kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.</p> </p> 174757263 RTVSLO – Prvi 1862 clean Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.<p>Po hlod v Pameče</p><p><p>Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega ne bi bilo niti nas in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to temeljno rada pozablja. Z gozdom na globalni ravni ravnamo kot svinja z mehom in ker je gozd star in pameten, bo preživel. Mi pa si z njegovim krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo vzorni bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu pretijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Kot kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.</p> </p> Sun, 28 Feb 2021 14:01:02 +0000 Velika dražba vrednejšega lesa Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.<p>Za na videz še tako nenavadnimi frizurami se skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti</p><p><p>Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi v času izrednih razmer frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec v <a>eni od preteklih oddaj Nedeljska reportaža</a> odpravil raziskovat Jure K. Čokl.</p> <p>Da so frizerke in frizerji marsikaj, je jasno – spretni obrtni mojstri svojega poklica, ustvarjalci trendov, poslušalci in v marsikateri skupnosti tudi središče družabnega življenja. Ko so se zaprli frizerski saloni, je izginilo tudi vse našteto, zato je razumljivo, da so se vrste, ko so se frizerski saloni vsaj pogojno odprli, vile neskončno daleč. Frizerske storitve so za nekaj časa postale celo politično orodje, saj so se nekateri spraševali, od kod politikom urejene frizure, če pa so saloni zaprti. Odgovorov na ta vprašanja v tokratni oddaji ne bomo iskali, tudi zato, ker frizerji o svojih strankah podobno kot zdravniki ne govorijo. Torej sem stranke v salonu Žana Zajca Usagija v Slovenj Gradcu o pomenu frizerskih uslug zanje to vprašal kar sam. Jana, ki je ravno sedela na frizerskem stolu, je svoj obisk razložila kot preplet socialnega s koristnim in kot čas, ki ga lahko porabi samo zase. Prihaja samo zaradi striženja? Nikakor. Morda je včasih res veljalo, da so ženske stranke bolj zahtevne od moških, a v teh časih zagotovo ni več tako, doda Nina. Frizure so moškim pomembne vsaj toliko kot ženskam.</p> <p>Očitno je razlogov za obisk veliko in če smo do zdaj mislili, da gre samo za frizure, lahko sklenemo, da ni čisto tako. In ko je v to sožitje posegla epidemija, ni bilo nikomur lahko, pripoveduje Žan Zajc Usagi, modni frizer iz koroške metropole. Malo manj težav so imeli frizerji s prilagajanjem zdravstvenim ukrepom, saj so jih večino upoštevali že prej, pove Žan Zajc.</p> <p>Vsega je enkrat konec in končala se bo tudi epidemija, dodajata mojstra pričesk Zala Vitrih in Žan Zajc Usagi. Bo kateri izmed ukrepov ostal, ker se je izkazal za dobrega? Vsekakor.</p> <p>Normalnost. To pa je tisto, česar si navsezadnje želimo vsi. In če k njej veliko doprinesejo tudi mojstrice in mojstri frizur, potem si lahko samo želimo, da bi na cestah videvali čim več različnih pričesk, saj se za na videz še tako nenavadnimi frizurami skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti.</p></p> 174755543 RTVSLO – Prvi 1194 clean Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.<p>Za na videz še tako nenavadnimi frizurami se skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti</p><p><p>Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi v času izrednih razmer frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec v <a>eni od preteklih oddaj Nedeljska reportaža</a> odpravil raziskovat Jure K. Čokl.</p> <p>Da so frizerke in frizerji marsikaj, je jasno – spretni obrtni mojstri svojega poklica, ustvarjalci trendov, poslušalci in v marsikateri skupnosti tudi središče družabnega življenja. Ko so se zaprli frizerski saloni, je izginilo tudi vse našteto, zato je razumljivo, da so se vrste, ko so se frizerski saloni vsaj pogojno odprli, vile neskončno daleč. Frizerske storitve so za nekaj časa postale celo politično orodje, saj so se nekateri spraševali, od kod politikom urejene frizure, če pa so saloni zaprti. Odgovorov na ta vprašanja v tokratni oddaji ne bomo iskali, tudi zato, ker frizerji o svojih strankah podobno kot zdravniki ne govorijo. Torej sem stranke v salonu Žana Zajca Usagija v Slovenj Gradcu o pomenu frizerskih uslug zanje to vprašal kar sam. Jana, ki je ravno sedela na frizerskem stolu, je svoj obisk razložila kot preplet socialnega s koristnim in kot čas, ki ga lahko porabi samo zase. Prihaja samo zaradi striženja? Nikakor. Morda je včasih res veljalo, da so ženske stranke bolj zahtevne od moških, a v teh časih zagotovo ni več tako, doda Nina. Frizure so moškim pomembne vsaj toliko kot ženskam.</p> <p>Očitno je razlogov za obisk veliko in če smo do zdaj mislili, da gre samo za frizure, lahko sklenemo, da ni čisto tako. In ko je v to sožitje posegla epidemija, ni bilo nikomur lahko, pripoveduje Žan Zajc Usagi, modni frizer iz koroške metropole. Malo manj težav so imeli frizerji s prilagajanjem zdravstvenim ukrepom, saj so jih večino upoštevali že prej, pove Žan Zajc.</p> <p>Vsega je enkrat konec in končala se bo tudi epidemija, dodajata mojstra pričesk Zala Vitrih in Žan Zajc Usagi. Bo kateri izmed ukrepov ostal, ker se je izkazal za dobrega? Vsekakor.</p> <p>Normalnost. To pa je tisto, česar si navsezadnje želimo vsi. In če k njej veliko doprinesejo tudi mojstrice in mojstri frizur, potem si lahko samo želimo, da bi na cestah videvali čim več različnih pričesk, saj se za na videz še tako nenavadnimi frizurami skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti.</p></p> Sun, 21 Feb 2021 13:49:54 +0000 Frizerji med korono Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”</p><p><p>Ko prvič vidiš zapis<a> Društvo dolomitne lutke,</a> seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.</p> <blockquote><p><strong>Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku <a>apnenca</a> in <a>dolomita</a>.</strong></p></blockquote> <p>Društvo ima svoj sedež na <a>Bloški Polici,</a> ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: <a>gradom Snežnik</a>, <a>Križno jamo</a> in <a>Cerkniškim jezerom</a>. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med <a>Notranjsko</a> in <a>Cerkljanskim</a>. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.</p> <blockquote><p><em>»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«</em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Matej Kržič</a></p> <p><a>Polona Klavžar</a></p> <p>Boris Kočevar</p> <p></p> <h3>Lokacija</h3> <p>Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na <a>Bloke</a>, in potem na <a>Dolenjsko</a>, drugi pa pelje mimo <a>Križne jame</a> v starodavno <a>mesto Lož</a> in naprej proti <a>Babnemu Polju</a>. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.</p> <p></p> <h3> </h3> <h3></h3> <h3>Poslanstvo</h3> <p>Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za  svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Drugače</h3> <p>Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo  drugačne programe.</p> <blockquote><p><em>"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."</em></p></blockquote> <h4>Delavnice</h4> <h4>Izdelovanje lesenih žlic</h4> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h4>Polstenje</h4> <p> </p> <h4>Mladinske delavnice</h4> <p> </p> <p>V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Svoja pot</h3> <p>Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna.  Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.</p> <h4>Pohodi</h4> <p> </p> <blockquote><p><em>"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."</em></p></blockquote> <h3>Video vsebine</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174753766 RTVSLO – Prvi 1769 clean Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. <p>Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”</p><p><p>Ko prvič vidiš zapis<a> Društvo dolomitne lutke,</a> seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.</p> <blockquote><p><strong>Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku <a>apnenca</a> in <a>dolomita</a>.</strong></p></blockquote> <p>Društvo ima svoj sedež na <a>Bloški Polici,</a> ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: <a>gradom Snežnik</a>, <a>Križno jamo</a> in <a>Cerkniškim jezerom</a>. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med <a>Notranjsko</a> in <a>Cerkljanskim</a>. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.</p> <blockquote><p><em>»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«</em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Matej Kržič</a></p> <p><a>Polona Klavžar</a></p> <p>Boris Kočevar</p> <p></p> <h3>Lokacija</h3> <p>Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na <a>Bloke</a>, in potem na <a>Dolenjsko</a>, drugi pa pelje mimo <a>Križne jame</a> v starodavno <a>mesto Lož</a> in naprej proti <a>Babnemu Polju</a>. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.</p> <p></p> <h3> </h3> <h3></h3> <h3>Poslanstvo</h3> <p>Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za  svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Drugače</h3> <p>Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo  drugačne programe.</p> <blockquote><p><em>"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."</em></p></blockquote> <h4>Delavnice</h4> <h4>Izdelovanje lesenih žlic</h4> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h4>Polstenje</h4> <p> </p> <h4>Mladinske delavnice</h4> <p> </p> <p>V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Svoja pot</h3> <p>Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna.  Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.</p> <h4>Pohodi</h4> <p> </p> <blockquote><p><em>"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."</em></p></blockquote> <h3>Video vsebine</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 14 Feb 2021 13:59:29 +0000 Dolomitne lutke Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.<p>Napovedniki Televizije Slovenija</p><p><p>Televizijski napovedniki za prihajajoče oddaje, filme in serije so nekaj imenitnega. Ko spremljamo program Televizije Slovenija, jih imamo kar naprej pred očmi, vendar zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s svojimi posebnimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi stoji kar nekaj ustvarjalnih ljudi.</p> <p>V radijski Nedeljski reportaži jih bomo spoznali skozi pripovedi teh ljudi; dveh montažerjev oz. producentov, tekstopiske, napovedovalke ter vodje Oddelka za promocijo programov in oddaj TV Slovenija.</p> <blockquote><p>"Napovednik je ena taka haiku poezija. V zelo kratkem času mora biti atraktiven, odražati mora neko osnovno idejo filma, serije ali oddaje, in prepričati te mora, da boš potem to pogledal, da boš pogledal celoto."<br /> - <strong>Doris Vozny Potočki</strong>, vodja oddelka za promocijo programov TV Slovenija</p></blockquote></p> 174752083 RTVSLO – Prvi 1814 clean Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.<p>Napovedniki Televizije Slovenija</p><p><p>Televizijski napovedniki za prihajajoče oddaje, filme in serije so nekaj imenitnega. Ko spremljamo program Televizije Slovenija, jih imamo kar naprej pred očmi, vendar zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s svojimi posebnimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi stoji kar nekaj ustvarjalnih ljudi.</p> <p>V radijski Nedeljski reportaži jih bomo spoznali skozi pripovedi teh ljudi; dveh montažerjev oz. producentov, tekstopiske, napovedovalke ter vodje Oddelka za promocijo programov in oddaj TV Slovenija.</p> <blockquote><p>"Napovednik je ena taka haiku poezija. V zelo kratkem času mora biti atraktiven, odražati mora neko osnovno idejo filma, serije ali oddaje, in prepričati te mora, da boš potem to pogledal, da boš pogledal celoto."<br /> - <strong>Doris Vozny Potočki</strong>, vodja oddelka za promocijo programov TV Slovenija</p></blockquote></p> Sun, 07 Feb 2021 13:30:00 +0000 Nocoj ob dvajsetih - napovedniki Televizije Slovenija V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja</p><p><p>V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto <a>tematskih poti</a>, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. <a>Turistična zveza Slovenije</a> sicer skupaj z <a>Zavodom za gozdove Slovenije</a> in <a>Slovenio Outdoor</a> oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer <a><strong>tematske poti Strunjan v podobah morja</strong></a>.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h4><a>Jože Prah</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.</p> <p>&nbsp;</p> <h4><a>Marija Imperl</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.</p> <p>&nbsp;</p> <h4><a>Samanta Makovac</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na <a>Javnem zavodu Krajinski park Strunjan</a>.</p> <p><a>https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/</a></p> <h4><a>Marko Slapnik</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Naj poti</h3> <p>Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.</p> <p></p> <p>Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.</p> <h3>Rast</h3> <p>Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.</p> <p></p> <p>Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Nagrada je spodbuda</h3> <p>Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <h3>Programi vodenja</h3> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <h3>Cilji akcije Naj poti</h3> <p>Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske,  socialne in ekonomske vidike poti.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174750342 RTVSLO – Prvi 1819 clean V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.<p>Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja</p><p><p>V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto <a>tematskih poti</a>, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. <a>Turistična zveza Slovenije</a> sicer skupaj z <a>Zavodom za gozdove Slovenije</a> in <a>Slovenio Outdoor</a> oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer <a><strong>tematske poti Strunjan v podobah morja</strong></a>.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h4><a>Jože Prah</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.</p> <p>&nbsp;</p> <h4><a>Marija Imperl</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.</p> <p>&nbsp;</p> <h4><a>Samanta Makovac</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na <a>Javnem zavodu Krajinski park Strunjan</a>.</p> <p><a>https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/</a></p> <h4><a>Marko Slapnik</a></h4> <p>&nbsp;</p> <p>Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Naj poti</h3> <p>Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.</p> <p></p> <p>Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.</p> <h3>Rast</h3> <p>Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.</p> <p></p> <p>Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Nagrada je spodbuda</h3> <p>Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <h3>Programi vodenja</h3> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <h3>Cilji akcije Naj poti</h3> <p>Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske,  socialne in ekonomske vidike poti.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 31 Jan 2021 14:00:19 +0000 Naj poti Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Prvi turist</p><p><p>Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je, ali obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost, prinesla v naše kraje, je dolga in pisana. Tudi dobro dokumentirana in s strani naših raziskovalcev tudi objavljena. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najbolj znamenito ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa - pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda tudi mnoge druge popotnike, sta v Sloveniji minulih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega pa še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown.</p></p> 174748608 RTVSLO – Prvi 1783 clean Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Prvi turist</p><p><p>Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je, ali obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost, prinesla v naše kraje, je dolga in pisana. Tudi dobro dokumentirana in s strani naših raziskovalcev tudi objavljena. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najbolj znamenito ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa - pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda tudi mnoge druge popotnike, sta v Sloveniji minulih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega pa še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown.</p></p> Sun, 24 Jan 2021 13:59:43 +0000 Nenavadno potovanje gospoda Edwarda Browna Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.<p>Velika zavzetost in nič zamudnine</p><p><p>Rakitna, vas na visoki planoti južno Ljubljanskega barja, je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Hkrati pa je od centrov vsega mogočega dogajanja tudi tako daleč, da bi imelo njenih 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki se skrivata v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno in nato znova pred štiridesetimi leti vzpostavili svoje vaške knjižnice. Knjižnice brez članarine in zamudnine, a z veliko iznajdljivosti in zavzetosti.</p> <blockquote><p>"To, da nimamo zamudnine, bomo ohranjali. Morda za nas to tu in tam ni najbolje, saj katerega gradiva tudi nismo dobili nazaj, še posebej če so se ljudje preselili in pač pozabili, da so imeli izposojeno gradivo. Vendar teh težav v zadnjih letih ni. /.../ Nimamo torej zamudnine, opozorimo pa naše uporabnike po recimo kakšnem letu, naj knjigo vendarle počasi vrnejo."<br /> - <strong>Alenka Kovačič</strong>, vodja Knjižnice Rakitna</p></blockquote></p> 174746976 RTVSLO – Prvi 1666 clean Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.<p>Velika zavzetost in nič zamudnine</p><p><p>Rakitna, vas na visoki planoti južno Ljubljanskega barja, je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Hkrati pa je od centrov vsega mogočega dogajanja tudi tako daleč, da bi imelo njenih 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki se skrivata v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno in nato znova pred štiridesetimi leti vzpostavili svoje vaške knjižnice. Knjižnice brez članarine in zamudnine, a z veliko iznajdljivosti in zavzetosti.</p> <blockquote><p>"To, da nimamo zamudnine, bomo ohranjali. Morda za nas to tu in tam ni najbolje, saj katerega gradiva tudi nismo dobili nazaj, še posebej če so se ljudje preselili in pač pozabili, da so imeli izposojeno gradivo. Vendar teh težav v zadnjih letih ni. /.../ Nimamo torej zamudnine, opozorimo pa naše uporabnike po recimo kakšnem letu, naj knjigo vendarle počasi vrnejo."<br /> - <strong>Alenka Kovačič</strong>, vodja Knjižnice Rakitna</p></blockquote></p> Sun, 17 Jan 2021 13:57:46 +0000 Amaterska knjižnica Rakitna Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Restavratorstvo je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa </p><p><p>Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje <a>Triptih</a> iz <a>Škofje Loke</a>. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. <a>Triptih</a> je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta <a>Hans Memling</a> in <a>Hieronymus Bosch</a>, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz (vir: Wikipedia).</p> <p>V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom <a>mag. Ivana Bogovčiča</a>, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja <a>Luka Bogovčič</a>, direktor, občasno pa se mu  pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, <a>leseni polihromirani plastiki</a>, <a>oltarjih</a>, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih.</p> <p>Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Ime</h3> <p></p> <p>Luka Bogovčič je bil pobudnik za ustanovitev družinskega podjetja in je tudi  predlagal, da bi se podjetje, restavratorski atelje, imenovao Triptih. Tako so začeli skupno pot trije, on, njegov brat Jure in oče Ivan. Poleg teh pa v večino projektov vključujejo še druge sodelavce – akademske restavratorje, študente in absolvente restavratorstva ter vrsto sodelavcev s specialnimi znanji.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Začetki</h3> <p><a>Mag. Ivan Bogovčič</a>, akademski slikar v pokoju, se z restavratorstvom ukvarja že od leta 1961, poklicno pa od leta 1970 naprej. Sinova sta se mu pridružila v začetku 90. let prejšnjega stoletja ob koncu osnovne šole. Najprej se mu je pridružil starejši sin Luka in sodeloval v<a> Kostanjevici na Krki</a> ter potem na <a>Visokem pod Kureščkom</a> in v Izoli.</p> <p>Čez nekaj let pa se jima je pridružil še mlajši Jure. Tako sta oba sinova spoznala restavratorsko delo najprej neobvezno kot zunanja sodelavca in se sčasoma ogrela za to dejavnost, nam je povedal mag. Ivan Bogovčič.</p> <h3>Posebnosti</h3> <p><a>Restavratorstvo</a> je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Luka Bogovčič se spominja, da so bili časi, ko so začeli delati v podjetju Triptih, precej boljši kot danes. Za restavratorje je bilo namreč precej več dela kot danes. Poleg tega so se v tem času znašli v obdobju treh kriz.</p> <h3>Oltarji</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Ko občudujemo pozlačene, sijoče oltarje, marsikdo vpraša, koliko zlata je restavrator porabil za obnovo.</p> <p></p> <h3></h3> <h3>Deli oltarjev</h3> <h3></h3> <h3>Kipi</h3> <h3></h3> <h3>Oprema cerkva</h3> <h3>Freske</h3> <p></p> <h3></h3> <h3>Slike</h3> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Drobne umetnine</h3> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p>V Triptihu ob končanih delih včasih pripravijo tudi predavanje oziroma zainteresirano občinstvo seznanijo s svojim delom, pripravljajo pa tudi razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174745392 RTVSLO – Prvi 1561 clean Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Restavratorstvo je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa </p><p><p>Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje <a>Triptih</a> iz <a>Škofje Loke</a>. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. <a>Triptih</a> je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta <a>Hans Memling</a> in <a>Hieronymus Bosch</a>, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz (vir: Wikipedia).</p> <p>V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom <a>mag. Ivana Bogovčiča</a>, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja <a>Luka Bogovčič</a>, direktor, občasno pa se mu  pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, <a>leseni polihromirani plastiki</a>, <a>oltarjih</a>, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih.</p> <p>Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Ime</h3> <p></p> <p>Luka Bogovčič je bil pobudnik za ustanovitev družinskega podjetja in je tudi  predlagal, da bi se podjetje, restavratorski atelje, imenovao Triptih. Tako so začeli skupno pot trije, on, njegov brat Jure in oče Ivan. Poleg teh pa v večino projektov vključujejo še druge sodelavce – akademske restavratorje, študente in absolvente restavratorstva ter vrsto sodelavcev s specialnimi znanji.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Začetki</h3> <p><a>Mag. Ivan Bogovčič</a>, akademski slikar v pokoju, se z restavratorstvom ukvarja že od leta 1961, poklicno pa od leta 1970 naprej. Sinova sta se mu pridružila v začetku 90. let prejšnjega stoletja ob koncu osnovne šole. Najprej se mu je pridružil starejši sin Luka in sodeloval v<a> Kostanjevici na Krki</a> ter potem na <a>Visokem pod Kureščkom</a> in v Izoli.</p> <p>Čez nekaj let pa se jima je pridružil še mlajši Jure. Tako sta oba sinova spoznala restavratorsko delo najprej neobvezno kot zunanja sodelavca in se sčasoma ogrela za to dejavnost, nam je povedal mag. Ivan Bogovčič.</p> <h3>Posebnosti</h3> <p><a>Restavratorstvo</a> je zelo specifično področje dela, ki zahteva veliko znanj, izkušenj, potrpežljivosti in še česa.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Luka Bogovčič se spominja, da so bili časi, ko so začeli delati v podjetju Triptih, precej boljši kot danes. Za restavratorje je bilo namreč precej več dela kot danes. Poleg tega so se v tem času znašli v obdobju treh kriz.</p> <h3>Oltarji</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Ko občudujemo pozlačene, sijoče oltarje, marsikdo vpraša, koliko zlata je restavrator porabil za obnovo.</p> <p></p> <h3></h3> <h3>Deli oltarjev</h3> <h3></h3> <h3>Kipi</h3> <h3></h3> <h3>Oprema cerkva</h3> <h3>Freske</h3> <p></p> <h3></h3> <h3>Slike</h3> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Drobne umetnine</h3> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p>V Triptihu ob končanih delih včasih pripravijo tudi predavanje oziroma zainteresirano občinstvo seznanijo s svojim delom, pripravljajo pa tudi razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 10 Jan 2021 13:56:01 +0000 Nedeljska reportaža Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.<p>Letos mineva 40 let od odkritja najvišje ležeče turistične jame v naši državi</p><p><p>Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj svet, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13.000 jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi ta, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 proglašeno za svetovno leto jam in krasa. V nadaljevanju bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi.<br /> Je najvišje ležeča turistična jama v naši državi, v kateri je – precej netipično za visokogorje – mogoče opazovati kraške pojave. Letos mineva 40 let od njenega odkritja. Leta 1981 je bil pri odkritju zraven tudi <strong>Darko Naraglav</strong>, član Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki jamo upravlja:</p> <blockquote><p>"Zadnji dan tabora, bila je nedelja, ko smo že odhajali, smo odkrili to udornico. V njej je bilo nekaj metrov snega, med snegom in skalno steno pa smo opazili razpoko, iz katere je močno pihalo in to je bil za nas neki pokazatelj, da so spodaj večji prostori. Sneg smo malo odkopali, spustili v jamo enega fanta, Polovičko, tako smo mu rekli, ker je bil tak bolj majhen, in dejansko ugotovili, da gre jama naprej noter. Prvi dan smo prišli do brezna in v tej veri smo odšli domov, ker s seboj nismo imeli opreme, da bi se lahko spustili vanj. Čez 14 dni smo šli spet gor. Trije so šli prej gor, da bi to brezno opremili. Ko smo prišli drugi, so oni že vriskali, ker se je že dejansko videlo, da gre jama naprej in ji ni konca. Do takrat, vsaj na naših tleh, česa takšnega še nismo doživeli."</p></blockquote> <p>Prvi del jame je mrtev, fosilen, kapniki zaradi prenizke temperature tam ne rastejo. Zato pa rastejo ledeni kapniki in ko so razmere primerne, nastanejo tudi ledeni stebri. V začetnem delu jame je t. i. praled. Jama oživi, ko temperatura zraste vsaj do treh stopinj in pol. Na to, da se nekaj dogaja, kažejo kapljice, ki so prisotne na kamnini:</p> <blockquote><p>"Vsak kapnik ima kapljico, kapljica pomeni življenje, pomeni rast. V tem delu jama oživi, kapniki se tvorijo, iz odlomljenih delov rastejo novi."</p></blockquote> <p>Jama je zanimiva tudi zato, "ker je prinesla nekatera zanimiva odkritja o geološki in kraški preteklosti našega ozemlja", pravi <strong>izr. prof. dr. Nadja Zupan Hajna</strong> z Inštituta za raziskovanje krasa. Njeni sodelavci so v jami nazadnje raziskovali jamsko mleko. Kapniki, na katerih se nahaja, so beli, mehki, v sigotvorni vodi so mikroorganizmi, ki so tudi v kravjem mleku.</p> <p>Turistični del Snežne jame je dolg približno 600 metrov, celoten glavni rov 1400, skupaj pa so jamarji do zdaj izmerili več kot dva kilometra prostorov. Jamarskemu klubu Črni Galeb iz Prebolda sicer največ težav povzroča začetni del jame. Zaradi podnebnih sprememb se led v jami že nekaj let vztrajno znižuje, kar onemogoča dostop do jame oz. je zanj treba vsako leto poskrbeti na novo. Jamarje pa seveda vznemirja tudi še neodkrito – prepričani so, da Snežne jame še niso popolnoma raziskali.</p></p> 174743790 RTVSLO – Prvi 1795 clean Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.<p>Letos mineva 40 let od odkritja najvišje ležeče turistične jame v naši državi</p><p><p>Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj svet, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13.000 jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi ta, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 proglašeno za svetovno leto jam in krasa. V nadaljevanju bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi.<br /> Je najvišje ležeča turistična jama v naši državi, v kateri je – precej netipično za visokogorje – mogoče opazovati kraške pojave. Letos mineva 40 let od njenega odkritja. Leta 1981 je bil pri odkritju zraven tudi <strong>Darko Naraglav</strong>, član Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki jamo upravlja:</p> <blockquote><p>"Zadnji dan tabora, bila je nedelja, ko smo že odhajali, smo odkrili to udornico. V njej je bilo nekaj metrov snega, med snegom in skalno steno pa smo opazili razpoko, iz katere je močno pihalo in to je bil za nas neki pokazatelj, da so spodaj večji prostori. Sneg smo malo odkopali, spustili v jamo enega fanta, Polovičko, tako smo mu rekli, ker je bil tak bolj majhen, in dejansko ugotovili, da gre jama naprej noter. Prvi dan smo prišli do brezna in v tej veri smo odšli domov, ker s seboj nismo imeli opreme, da bi se lahko spustili vanj. Čez 14 dni smo šli spet gor. Trije so šli prej gor, da bi to brezno opremili. Ko smo prišli drugi, so oni že vriskali, ker se je že dejansko videlo, da gre jama naprej in ji ni konca. Do takrat, vsaj na naših tleh, česa takšnega še nismo doživeli."</p></blockquote> <p>Prvi del jame je mrtev, fosilen, kapniki zaradi prenizke temperature tam ne rastejo. Zato pa rastejo ledeni kapniki in ko so razmere primerne, nastanejo tudi ledeni stebri. V začetnem delu jame je t. i. praled. Jama oživi, ko temperatura zraste vsaj do treh stopinj in pol. Na to, da se nekaj dogaja, kažejo kapljice, ki so prisotne na kamnini:</p> <blockquote><p>"Vsak kapnik ima kapljico, kapljica pomeni življenje, pomeni rast. V tem delu jama oživi, kapniki se tvorijo, iz odlomljenih delov rastejo novi."</p></blockquote> <p>Jama je zanimiva tudi zato, "ker je prinesla nekatera zanimiva odkritja o geološki in kraški preteklosti našega ozemlja", pravi <strong>izr. prof. dr. Nadja Zupan Hajna</strong> z Inštituta za raziskovanje krasa. Njeni sodelavci so v jami nazadnje raziskovali jamsko mleko. Kapniki, na katerih se nahaja, so beli, mehki, v sigotvorni vodi so mikroorganizmi, ki so tudi v kravjem mleku.</p> <p>Turistični del Snežne jame je dolg približno 600 metrov, celoten glavni rov 1400, skupaj pa so jamarji do zdaj izmerili več kot dva kilometra prostorov. Jamarskemu klubu Črni Galeb iz Prebolda sicer največ težav povzroča začetni del jame. Zaradi podnebnih sprememb se led v jami že nekaj let vztrajno znižuje, kar onemogoča dostop do jame oz. je zanj treba vsako leto poskrbeti na novo. Jamarje pa seveda vznemirja tudi še neodkrito – prepričani so, da Snežne jame še niso popolnoma raziskali.</p></p> Sun, 03 Jan 2021 13:59:55 +0000 Snežna jama na Raduhi Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Drvošec je najboljša tematska pot v letu 2020</p><p><p>Tudi letos je posebna strokovna komisija <a>Turistične zveze Slovenije</a> izbrala najboljšo tematsko pot v okviru <a>akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna</a>, in sicer je to  Tematska <a>pot Drvošec</a> ob <a>Cerkniškem jezeru</a>, ki so jo v <a>Notranjskem parku</a> odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenjega jezera na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z <a>lojtrnimi vozovi</a> na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla.</p> <p>Učna pot Drvošec poteka od <a>požiralnikov Rešeto</a> in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred <a>vasjo Otok</a>. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Eva Kobe,</a> strokovna sodelavka za stike z javnostmi v Notranjskem regijskem parku.</p> <p><a>Damjan Intihar</a>, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.</p> <p><a>Janja Mihelčič</a>, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom.</p> <p>Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji <a>Jože Prah</a> iz Zavoda za gozdove Slovenije.</p> <h3>Izbira</h3> <p>Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz <a>Zavoda za gozdove Slovenije</a> nam je povedal, da je komisijo pot Drvošec res prepričala. Komisija vsako leto namreč ocenjuje vse tematske poti po petih kriterijih, in vse te letošnja pot Drvošec izpolnjuje.</p> <h3>Trasa</h3> <p>Naj pot Drvošec poteka po zanimivem terenu ob nivoju Cerkniškega jezera in nad njim, tako da ima obiskovalec poseben pogled na jezersko gladino, in to je seveda težko opisati, nam je povedal Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Točke</h3> <h3>Dodatna ponudba</h3> <p>Tematske in učne poti so seveda uspešne, če so vanje vključeni domačini s svojo ponudbo od vodenja do izobraževalnih programov, kulinarične in druge ponudbe. Tako z Notranjskim parkom sodelujeta tudi <a>Tjaša Dernikovič  in Janja Mihelčič</a>. Njuno sodelovanje prinaša zanimivo dejavnost za obiskovalce, nam je povedala Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom, ki jo izvaja na poti Drvošec v okviru Tematskih vikendov Notranjskega parka.</p> <h3>Pot izvirov</h3> <p>Sicer pa so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je Pot izvirov in druga je Drvošec. <a>Pot izvirov</a> se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero.</p> <h3>Celovit pristop</h3> <p>Skrivnostno Cerkniško jezero je od nekdaj slovelo doma in v tujini. In marsikateri popotnik in učenjak mu je posvetil svojo pozornost. Ali s krajšo ali daljšo omembo, opisom ali študijo. Časi se spreminjajo in naključni avanturizem počasi zamenjujejo urejeni obiski tega notranjskega bisera, za to poleg Notranjskega regijskega parka in <a>Občine Cerknica</a> zanj skrbijo tudi domačini. Notranjski park tako posveča pozornost tudi sprehajalnim in drugim potem ter infrastrukturi, ki jo vsako zavarovano območje nujno potrebuje. To je recimo vstopna točka ali center za obiskovalce ob vstopu na Cerkniško jezero. Del tega centra bodo namenili za Turistično-informacijski center, kjer bodo na voljo informacije, letaki, brošure in spominki, na drugi strani pa tudi multimedijske vsebine s predstavitvijo Cerkniškega jezera v štirih letnih časih, videosoba, kjer bodo predavanja in drugi dogodki.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju <a>Javornikov</a> in skozi <a>Rakov Škocjan</a>. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah.</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Širša slika</h3> <p>Vsa ta prizadevanja sodijo v okvir projektov za vnovično <a>renaturacijo</a> ali vračanje Cerkniškega jezera v njegovo prvotno obliko, v čase pred melioracijami, pred posegi v strugo in požiralnike. Vse skupaj seveda izhaja iz naravovarstvenih prizadevanj za ohranitev jezera in njegovo povezavo s turizmom.</p> <h3> Problemi</h3> <p>Velika težava so na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici divje vožnje vsevprek po travnikih in gozdovih. Tudi odpravljanja teh problemov se bodo v Notranjskem parku lotili v okviru svojih pristojnosti.</p> <h3>Navdihujoča lepota jezera</h3> </p> 174742498 RTVSLO – Prvi 1699 clean Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Drvošec je najboljša tematska pot v letu 2020</p><p><p>Tudi letos je posebna strokovna komisija <a>Turistične zveze Slovenije</a> izbrala najboljšo tematsko pot v okviru <a>akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna</a>, in sicer je to  Tematska <a>pot Drvošec</a> ob <a>Cerkniškem jezeru</a>, ki so jo v <a>Notranjskem parku</a> odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenjega jezera na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z <a>lojtrnimi vozovi</a> na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla.</p> <p>Učna pot Drvošec poteka od <a>požiralnikov Rešeto</a> in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred <a>vasjo Otok</a>. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Eva Kobe,</a> strokovna sodelavka za stike z javnostmi v Notranjskem regijskem parku.</p> <p><a>Damjan Intihar</a>, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.</p> <p><a>Janja Mihelčič</a>, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom.</p> <p>Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji <a>Jože Prah</a> iz Zavoda za gozdove Slovenije.</p> <h3>Izbira</h3> <p>Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz <a>Zavoda za gozdove Slovenije</a> nam je povedal, da je komisijo pot Drvošec res prepričala. Komisija vsako leto namreč ocenjuje vse tematske poti po petih kriterijih, in vse te letošnja pot Drvošec izpolnjuje.</p> <h3>Trasa</h3> <p>Naj pot Drvošec poteka po zanimivem terenu ob nivoju Cerkniškega jezera in nad njim, tako da ima obiskovalec poseben pogled na jezersko gladino, in to je seveda težko opisati, nam je povedal Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Točke</h3> <h3>Dodatna ponudba</h3> <p>Tematske in učne poti so seveda uspešne, če so vanje vključeni domačini s svojo ponudbo od vodenja do izobraževalnih programov, kulinarične in druge ponudbe. Tako z Notranjskim parkom sodelujeta tudi <a>Tjaša Dernikovič  in Janja Mihelčič</a>. Njuno sodelovanje prinaša zanimivo dejavnost za obiskovalce, nam je povedala Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom, ki jo izvaja na poti Drvošec v okviru Tematskih vikendov Notranjskega parka.</p> <h3>Pot izvirov</h3> <p>Sicer pa so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je Pot izvirov in druga je Drvošec. <a>Pot izvirov</a> se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero.</p> <h3>Celovit pristop</h3> <p>Skrivnostno Cerkniško jezero je od nekdaj slovelo doma in v tujini. In marsikateri popotnik in učenjak mu je posvetil svojo pozornost. Ali s krajšo ali daljšo omembo, opisom ali študijo. Časi se spreminjajo in naključni avanturizem počasi zamenjujejo urejeni obiski tega notranjskega bisera, za to poleg Notranjskega regijskega parka in <a>Občine Cerknica</a> zanj skrbijo tudi domačini. Notranjski park tako posveča pozornost tudi sprehajalnim in drugim potem ter infrastrukturi, ki jo vsako zavarovano območje nujno potrebuje. To je recimo vstopna točka ali center za obiskovalce ob vstopu na Cerkniško jezero. Del tega centra bodo namenili za Turistično-informacijski center, kjer bodo na voljo informacije, letaki, brošure in spominki, na drugi strani pa tudi multimedijske vsebine s predstavitvijo Cerkniškega jezera v štirih letnih časih, videosoba, kjer bodo predavanja in drugi dogodki.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju <a>Javornikov</a> in skozi <a>Rakov Škocjan</a>. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah.</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Širša slika</h3> <p>Vsa ta prizadevanja sodijo v okvir projektov za vnovično <a>renaturacijo</a> ali vračanje Cerkniškega jezera v njegovo prvotno obliko, v čase pred melioracijami, pred posegi v strugo in požiralnike. Vse skupaj seveda izhaja iz naravovarstvenih prizadevanj za ohranitev jezera in njegovo povezavo s turizmom.</p> <h3> Problemi</h3> <p>Velika težava so na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici divje vožnje vsevprek po travnikih in gozdovih. Tudi odpravljanja teh problemov se bodo v Notranjskem parku lotili v okviru svojih pristojnosti.</p> <h3>Navdihujoča lepota jezera</h3> </p> Sun, 27 Dec 2020 13:58:19 +0000 Nedeljska reportaža Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?<p>Kako sta hkrati nastali voščilnica in reportaža</p><p><p>Po svetu v teh dneh že potujejo milijoni voščilnic – so vendarle prazniki!<br /> Niso pa vse po pošti poslane voščilnice 'ustvarjene enake': izdelane so lahko ročno ali pa tovarniško; so osebne ali pa generične; dobimo jih od prijateljev ali od kadrovske službe in tako naprej.</p> <p>Pri vseh voščilnicah gre sicer za neko obliko simbolnega daru. Največjo simbolno težo za prejemnika pa vsekakor nosijo tiste voščilnice, v katere je bilo vidno vloženega nekaj časa in truda.</p> <p>In tudi avtor tokratne Nedeljske reportaže se je odločil, da bo voščilnico izdelal sam. Težava je le, da je pri ročnih spretnostih bolj ... no ... khm ... okoren.<br /> Zato je v goste povabil Nežo Cankar, izkušeno in kreativno ustvarjalko voščilnic in vsega ostalega, kar zahteva spretne prste in pozorno oko.</p> <blockquote><p>V teh časih je tako ali tako najlažje, da sedeš za računalnik ali podrsaš po telefonu; idej je na internetu malo morje. Lahko najdeš kaj enostavnega, lahko najdeš filmčke, ki ti pomagajo pri izdelavi, Pinterest je zakladnica idej ... pravzaprav se izgubiš med vsemi idejami, ki so tam. V eni osnovi si zamisliš, kaj bi rad, potem pa ti tega internet vrže ven veliko.<br /> - <strong>Neža Cankar</strong> o tem, kje iskati ideje za voščilnice</p> <p>Odvisno je od tega, koliko osebo poznaš. Jaz že kar vem, kdo bo znal ceniti voščilnico, ki jo bo dobil, kdo pa je takšen, da mu je vseeno, ali dobi voščilnico, ki jo mimogrede kupiš na pošti. Nekaterim je to pač samo še en papir, ki ga dobijo, nekateri pa to shranjujejo in potem čez čas to spet pregledajo in jim je to ljub spomin. Jaz torej vedno pomislim, koliko časa bom komu namenila. Morda je to sebično, ampak tudi sama cenim svoje delo.<br /> - <strong>Neža Cankar</strong> o personalizaciji voščilnic</p></blockquote> </p> 174741053 RTVSLO – Prvi 1708 clean Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?<p>Kako sta hkrati nastali voščilnica in reportaža</p><p><p>Po svetu v teh dneh že potujejo milijoni voščilnic – so vendarle prazniki!<br /> Niso pa vse po pošti poslane voščilnice 'ustvarjene enake': izdelane so lahko ročno ali pa tovarniško; so osebne ali pa generične; dobimo jih od prijateljev ali od kadrovske službe in tako naprej.</p> <p>Pri vseh voščilnicah gre sicer za neko obliko simbolnega daru. Največjo simbolno težo za prejemnika pa vsekakor nosijo tiste voščilnice, v katere je bilo vidno vloženega nekaj časa in truda.</p> <p>In tudi avtor tokratne Nedeljske reportaže se je odločil, da bo voščilnico izdelal sam. Težava je le, da je pri ročnih spretnostih bolj ... no ... khm ... okoren.<br /> Zato je v goste povabil Nežo Cankar, izkušeno in kreativno ustvarjalko voščilnic in vsega ostalega, kar zahteva spretne prste in pozorno oko.</p> <blockquote><p>V teh časih je tako ali tako najlažje, da sedeš za računalnik ali podrsaš po telefonu; idej je na internetu malo morje. Lahko najdeš kaj enostavnega, lahko najdeš filmčke, ki ti pomagajo pri izdelavi, Pinterest je zakladnica idej ... pravzaprav se izgubiš med vsemi idejami, ki so tam. V eni osnovi si zamisliš, kaj bi rad, potem pa ti tega internet vrže ven veliko.<br /> - <strong>Neža Cankar</strong> o tem, kje iskati ideje za voščilnice</p> <p>Odvisno je od tega, koliko osebo poznaš. Jaz že kar vem, kdo bo znal ceniti voščilnico, ki jo bo dobil, kdo pa je takšen, da mu je vseeno, ali dobi voščilnico, ki jo mimogrede kupiš na pošti. Nekaterim je to pač samo še en papir, ki ga dobijo, nekateri pa to shranjujejo in potem čez čas to spet pregledajo in jim je to ljub spomin. Jaz torej vedno pomislim, koliko časa bom komu namenila. Morda je to sebično, ampak tudi sama cenim svoje delo.<br /> - <strong>Neža Cankar</strong> o personalizaciji voščilnic</p></blockquote> </p> Sun, 20 Dec 2020 13:58:28 +0000 Nedeljska reportaža Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.<p>Izbrana poglavja iz kolin</p><p><p>Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generacija mladih niti sanja ne, na kakšen način ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljenega in na mizo prispejo sveže klobase.</p> </p> 174739285 RTVSLO – Prvi 1614 clean Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.<p>Izbrana poglavja iz kolin</p><p><p>Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generacija mladih niti sanja ne, na kakšen način ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljenega in na mizo prispejo sveže klobase.</p> </p> Sun, 13 Dec 2020 13:56:54 +0000 Nedeljska reportaža Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.<p>Lectarska delavnica gostišča Lectar v Radovljici</p><p><p>Nedeljska reportaža se podaja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice.<br /> Tam je hišna lectarija, ki kot muzej hrani spomin na staro slovensko lectarsko obrt; kot živa in živahna delavnica pa s svojimi lectovimi izdelki - srci, konjički, podkvami, pikapolonicami in Miklavži - skrbi, da gre tradicija, ki je hiši dala ime, naprej.</p> <blockquote><p>Posebnost recepta je, da lectovi izdelki zdržijo desetletja in desetletja. Osnova je medenjak, glavne sestavine so torej moka, med in začimbe. Že sama moka se ne pokvari, med je konzervans in začimbe so konzervans. Barva in okrasje pa sta iz sladkorja in škroba. V lectu torej ni ničesar, kar bi se lahko pokvarilo.<br /> <strong>- Jože Andrejaš</strong></p> <p>Včasih je bil zelo popularen lect v obliki stenske ure. Ko smo pa to začeli delati mi, pa že nihče več ni hotel tega kupiti. Pa smo vzeli isto obliko in iz nje naredili pikapolonico. To je bil pa potem velik hit.<br /> <strong>- Mojca Geč</strong></p></blockquote> </p> 174737565 RTVSLO – Prvi 1616 clean Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.<p>Lectarska delavnica gostišča Lectar v Radovljici</p><p><p>Nedeljska reportaža se podaja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice.<br /> Tam je hišna lectarija, ki kot muzej hrani spomin na staro slovensko lectarsko obrt; kot živa in živahna delavnica pa s svojimi lectovimi izdelki - srci, konjički, podkvami, pikapolonicami in Miklavži - skrbi, da gre tradicija, ki je hiši dala ime, naprej.</p> <blockquote><p>Posebnost recepta je, da lectovi izdelki zdržijo desetletja in desetletja. Osnova je medenjak, glavne sestavine so torej moka, med in začimbe. Že sama moka se ne pokvari, med je konzervans in začimbe so konzervans. Barva in okrasje pa sta iz sladkorja in škroba. V lectu torej ni ničesar, kar bi se lahko pokvarilo.<br /> <strong>- Jože Andrejaš</strong></p> <p>Včasih je bil zelo popularen lect v obliki stenske ure. Ko smo pa to začeli delati mi, pa že nihče več ni hotel tega kupiti. Pa smo vzeli isto obliko in iz nje naredili pikapolonico. To je bil pa potem velik hit.<br /> <strong>- Mojca Geč</strong></p></blockquote> </p> Sun, 06 Dec 2020 13:56:56 +0000 Za sladek spomin Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.<p>Vam datum 29.11. zveni znano?</p><p><p>Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.</p></p> 174735899 RTVSLO – Prvi 1868 clean Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.<p>Vam datum 29.11. zveni znano?</p><p><p>Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.</p></p> Sun, 29 Nov 2020 14:01:08 +0000 Dan republike Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih</p><p><h3>Začetki</h3> <p>Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času <a>antike</a>, v času rimskega<a> Celja</a>, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje <a>starejše železne dobe</a>. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času <a>Keltov</a>, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času <a>keltskega plemena Tavriskov</a>, ki je tu živelo pred prihodom <a>Rimljanov</a>.</p> <h3>Najnovejše</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pomen</h3> <p>O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene <a>province Norik</a> podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>V antiki</h3> <p>Mesto Celeia je imelo <a>status municipija</a>, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz <a>vzhodnega dela rimskega cesarstva, </a>nam je med drugim povedal<a> dr. Jure Krajšek</a> višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v <a>Pokrajinskem muzeju Celje</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Mesto, ki nikoli ne ugasne</h3> <p><span><span>Ime Celeia ali tudi </span><span>Keleia </span><span>je </span><span>po vsej verjetnosti </span><span>nastalo </span><span>že </span><span>v obdobju pred Kelti, </span><span>zanimivo </span><span>pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar </span><span>med drugim </span><span>kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. </span><span>Takrat </span><span>je obsegalo več kot 70 ha površine, </span><span>ko </span><span>naj bi v mestu živelo </span><span>celo </span><span>do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.</span></span></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Fotografiji:  V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Bogate najdbe</h3> <p><span><span>Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del </span><span>območja že od srednjega veka dalje </span><span>nepozidan in dejansko so </span><span>na Glavnem trgu </span><span>40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. </span><span>Odkrili so zidove </span><span>bogatih hiš, </span><span>ceste </span><span>in </span><span>mozaike</span><span>, enega </span><span>teh </span><span>je mogoče videti v prostorih <a>Turistično informacijskega centra</a>, pove <a>dr. Maja Bausovac</a>, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.</span></span></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Srednjeveško obzidje</h3> <p>Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z<a> grofi in knezi Celjskimi</a>, ko je bila njihova moč na vrhuncu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.</p> <p><strong>Ljubljanska vrata</strong></p> <p>Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču <a>Celeia – mesto pod mestom</a>. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.</p> <p>Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. <a>Mag. Damir Žerič</a> nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.</p> <p><strong>Savinjska vrata</strong></p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Gledališki stolp</strong></p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Vodni stolp</strong></p> <p> </p> <h3>Primestni dvorec</h3> <p>Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.</p> <p>Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. <a>Celjska kronika</a> poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil <a>Jan Vitovec</a>. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že <a>Paolo Santonino</a> v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Foto utrinki</h3> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174734146 RTVSLO – Prvi 1648 clean Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih</p><p><h3>Začetki</h3> <p>Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času <a>antike</a>, v času rimskega<a> Celja</a>, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje <a>starejše železne dobe</a>. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času <a>Keltov</a>, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času <a>keltskega plemena Tavriskov</a>, ki je tu živelo pred prihodom <a>Rimljanov</a>.</p> <h3>Najnovejše</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pomen</h3> <p>O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene <a>province Norik</a> podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>V antiki</h3> <p>Mesto Celeia je imelo <a>status municipija</a>, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz <a>vzhodnega dela rimskega cesarstva, </a>nam je med drugim povedal<a> dr. Jure Krajšek</a> višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v <a>Pokrajinskem muzeju Celje</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Mesto, ki nikoli ne ugasne</h3> <p><span><span>Ime Celeia ali tudi </span><span>Keleia </span><span>je </span><span>po vsej verjetnosti </span><span>nastalo </span><span>že </span><span>v obdobju pred Kelti, </span><span>zanimivo </span><span>pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar </span><span>med drugim </span><span>kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. </span><span>Takrat </span><span>je obsegalo več kot 70 ha površine, </span><span>ko </span><span>naj bi v mestu živelo </span><span>celo </span><span>do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.</span></span></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Fotografiji:  V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Bogate najdbe</h3> <p><span><span>Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del </span><span>območja že od srednjega veka dalje </span><span>nepozidan in dejansko so </span><span>na Glavnem trgu </span><span>40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. </span><span>Odkrili so zidove </span><span>bogatih hiš, </span><span>ceste </span><span>in </span><span>mozaike</span><span>, enega </span><span>teh </span><span>je mogoče videti v prostorih <a>Turistično informacijskega centra</a>, pove <a>dr. Maja Bausovac</a>, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.</span></span></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Srednjeveško obzidje</h3> <p>Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z<a> grofi in knezi Celjskimi</a>, ko je bila njihova moč na vrhuncu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.</p> <p><strong>Ljubljanska vrata</strong></p> <p>Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču <a>Celeia – mesto pod mestom</a>. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.</p> <p>Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. <a>Mag. Damir Žerič</a> nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.</p> <p><strong>Savinjska vrata</strong></p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Gledališki stolp</strong></p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Vodni stolp</strong></p> <p> </p> <h3>Primestni dvorec</h3> <p>Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.</p> <p>Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. <a>Celjska kronika</a> poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil <a>Jan Vitovec</a>. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že <a>Paolo Santonino</a> v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Foto utrinki</h3> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 22 Nov 2020 13:57:28 +0000 Celjsko obzidje Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.<p>Od tehtanja novorojenčkov do paliativne oskrbe</p><p><p>Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic!</p> <blockquote><p>Vsak dan je drugačen, drugače poteka in se sproti prilagajamo temu, kar nam prinese. Po eni strani je tako zahteven, po drugi pa ravno zato zanimiv poklic. Vsak dan, ko prideš v službo praktično ne veš, kaj boš delal.<br /> - Nataša Kunstič, patronažna medicinska sestra</p> <p>Se je že zgodilo, da sem šla na obisk in ko je bilo konec obiska, je bilo treba skidati sneg, da sem se sploh lahko odpeljala. In zato imam vedno majhno zložljivo lopato s seboj.<br /> - Urška Pospiš, patronažna medicinska sestra</p></blockquote></p> 174732444 RTVSLO – Prvi 1514 clean Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.<p>Od tehtanja novorojenčkov do paliativne oskrbe</p><p><p>Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic!</p> <blockquote><p>Vsak dan je drugačen, drugače poteka in se sproti prilagajamo temu, kar nam prinese. Po eni strani je tako zahteven, po drugi pa ravno zato zanimiv poklic. Vsak dan, ko prideš v službo praktično ne veš, kaj boš delal.<br /> - Nataša Kunstič, patronažna medicinska sestra</p> <p>Se je že zgodilo, da sem šla na obisk in ko je bilo konec obiska, je bilo treba skidati sneg, da sem se sploh lahko odpeljala. In zato imam vedno majhno zložljivo lopato s seboj.<br /> - Urška Pospiš, patronažna medicinska sestra</p></blockquote></p> Sun, 15 Nov 2020 13:55:14 +0000 Patronažne medicinske sestre Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.<p>Kako se orientiramo, zakurimo ogenj, postavimo bivak in izvajamo druge preživetvene tehnike, ki nas bodo v primeru, da se izgubimo, pripeljale nazaj v civilizacijo</p><p><p>Izhodišče Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Veščine nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.</p> </p> 174730821 RTVSLO – Prvi 1909 clean Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.<p>Kako se orientiramo, zakurimo ogenj, postavimo bivak in izvajamo druge preživetvene tehnike, ki nas bodo v primeru, da se izgubimo, pripeljale nazaj v civilizacijo</p><p><p>Izhodišče Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Veščine nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.</p> </p> Sun, 08 Nov 2020 14:01:49 +0000 Postopki preživetja v naravi Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. 174729242 RTVSLO – Prvi 1891 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem. Sun, 01 Nov 2020 14:01:31 +0000 Kako napisati nagrobnik Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi</p><p><p><a>Arhitekt Jože Plečnik</a> je močno zaznamoval podobo <a>Ljubljane</a> in drugih mest, predvsem <a>Prage</a>. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali  poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.</p> <p>Nas bo v tej oddaji zanimala njegova <a>zapornica na Ljubljanici</a>, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta <a>Pariz</a> v obdobju po <a>Napoleonu III.</a>, ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana <a>struga Ljubljanice</a> s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.</p> <p>Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.</p> <p></p> <p>Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na <a>praškem gradu</a>, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del <a>kraljevine</a>, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal <a>prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.</a></p> <h3>Zapornica</h3> <p>Monumentalna  zapornica na reki Ljubljanici <em>( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina)</em> je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve <a>ljubljanske vodne osi, </a>drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal <a>dr. Franci Lazarini,</a> raziskovalec na <a>Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU</a> ter predavatelj na <a>Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru</a>.</p> <p></p> <p>Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.</p> <p></p> <p>Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.</p> <p></p> <p>Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.</p> <p>Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal <a>Urban Logar, turistični vodnik</a>. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.</p> <h3>Navdih</h3> <p>Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Minka Jerebič</a> je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.</p></p> 174727639 RTVSLO – Prvi 1565 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi</p><p><p><a>Arhitekt Jože Plečnik</a> je močno zaznamoval podobo <a>Ljubljane</a> in drugih mest, predvsem <a>Prage</a>. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali  poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.</p> <p>Nas bo v tej oddaji zanimala njegova <a>zapornica na Ljubljanici</a>, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta <a>Pariz</a> v obdobju po <a>Napoleonu III.</a>, ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana <a>struga Ljubljanice</a> s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.</p> <p>Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.</p> <p></p> <p>Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na <a>praškem gradu</a>, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del <a>kraljevine</a>, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal <a>prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.</a></p> <h3>Zapornica</h3> <p>Monumentalna  zapornica na reki Ljubljanici <em>( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina)</em> je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve <a>ljubljanske vodne osi, </a>drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal <a>dr. Franci Lazarini,</a> raziskovalec na <a>Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU</a> ter predavatelj na <a>Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru</a>.</p> <p></p> <p>Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.</p> <p></p> <p>Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.</p> <p></p> <p>Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.</p> <p>Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal <a>Urban Logar, turistični vodnik</a>. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.</p> <h3>Navdih</h3> <p>Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Minka Jerebič</a> je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.</p></p> Sun, 25 Oct 2020 13:56:05 +0000 Nedeljska reportaža Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.<p>Kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla</p><p><p>Kotlje so majhno naselje, ki se stiska k Uršlji gori, štiri kilometre jugovzhodno od Raven na Koroškem v Mežiški dolini. Najbolj znane so zaradi pisatelja Lovra Kuharja oziroma Prežihovega Voranca. Če se v Kotlje pripeljemo iz Slovenj Gradca in v edinem pravem križišču v naselju zavijemo levo ter nato čez dobrih dvesto metrov to ponovimo še enkrat, se pripeljemo v moderno naselje, kjer se skriva majhna delavnica, v kateri nastajajo noži, kakršnih smo vajeni predvsem iz kuharskih oddajah ali filmov. Vendar jih v tem primeru ne izdeluje japonski mojster, ampak študent strojništva Žiga Pisar. Njegova delavnica bolj spominja na kaščo, vendar se v njej skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled.</p> <p></p> <p>Po drugi strani tudi Žiga ni videti kot stereotipen kovač. Je študent strojništva, ki ga je v razvoj nožarske obrti usmerila epidemija koronavirusa. Iz konjička se je rodila čisto prava znanost, ta pa postaja obrt, ki jo (ne samo Korošci) vedno bolj povezujejo s 'ta mladim' Pisarjem. Zanimivo je, da je večino tistega, kar vidimo v njegovi delavnici, razvil sam. Skromno pojasnjuje, da večina tistih, ki se ukvarjajo z nožarstvom, naredi podobno.</p> <p></p> <p></p> <p>Svoje nože oblikuje po japonskih vzorih, enako velja za tehnologijo, ki jo uporablja. Taki noži potrebujejo več vzdrževanja, vendar so tako obstojni, da se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Materiali, ki so poleg znanja najpomembnejši segment, so v teh količinah pri nas nedostopni. K sreči je tu svetovni splet, po katerem je dandanes, kakor pravi Žiga, mogoče dobiti skoraj vse. Tudi drugo, kar spada k izdelovanju nožev, ravno tako izdeluje sam - nožnice, olje za vzdrževanje nožev, škatle za darilne pakete, vizitke in drugo. Pri delu mu z izkušnjami in poznavanjem lesa pomaga njegov stari oče, ki je mizar. Za ročaje teh nožev skrbno izbirata zgolj koroški les. Kot poklon deželi in ljudem, ki tam živijo.</p> <p></p> <p>Koroški mojster japonskih nožev za en izdelek porabi veliko ur, v povprečju okoli 50. Za zdaj, kakor pravi, od tega ne more živeti. "Hobi je hobi, pa če ga imamo še tako radi," se zaveda koroški mojster japonskih nožev. "A kdo ve, morda bom nekoč lahko kruh na mizo tudi postavil, ne samo rezal." dodaja Žiga Pisar, koroški ljubiteljski izdelovalec zelo kakovostnih japonskih nožev z nekaj slovenskega pridiha. Verjetno so nekoč tako tudi japonski mojstri začeli svojo obrt, ki je zaslovela po vsem svetu. Zakaj se torej naši mojstri ne bi dobesedno odrezali podobno?</p> <p> </p></p> 174725910 RTVSLO – Prvi 1484 clean Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.<p>Kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla</p><p><p>Kotlje so majhno naselje, ki se stiska k Uršlji gori, štiri kilometre jugovzhodno od Raven na Koroškem v Mežiški dolini. Najbolj znane so zaradi pisatelja Lovra Kuharja oziroma Prežihovega Voranca. Če se v Kotlje pripeljemo iz Slovenj Gradca in v edinem pravem križišču v naselju zavijemo levo ter nato čez dobrih dvesto metrov to ponovimo še enkrat, se pripeljemo v moderno naselje, kjer se skriva majhna delavnica, v kateri nastajajo noži, kakršnih smo vajeni predvsem iz kuharskih oddajah ali filmov. Vendar jih v tem primeru ne izdeluje japonski mojster, ampak študent strojništva Žiga Pisar. Njegova delavnica bolj spominja na kaščo, vendar se v njej skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled.</p> <p></p> <p>Po drugi strani tudi Žiga ni videti kot stereotipen kovač. Je študent strojništva, ki ga je v razvoj nožarske obrti usmerila epidemija koronavirusa. Iz konjička se je rodila čisto prava znanost, ta pa postaja obrt, ki jo (ne samo Korošci) vedno bolj povezujejo s 'ta mladim' Pisarjem. Zanimivo je, da je večino tistega, kar vidimo v njegovi delavnici, razvil sam. Skromno pojasnjuje, da večina tistih, ki se ukvarjajo z nožarstvom, naredi podobno.</p> <p></p> <p></p> <p>Svoje nože oblikuje po japonskih vzorih, enako velja za tehnologijo, ki jo uporablja. Taki noži potrebujejo več vzdrževanja, vendar so tako obstojni, da se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Materiali, ki so poleg znanja najpomembnejši segment, so v teh količinah pri nas nedostopni. K sreči je tu svetovni splet, po katerem je dandanes, kakor pravi Žiga, mogoče dobiti skoraj vse. Tudi drugo, kar spada k izdelovanju nožev, ravno tako izdeluje sam - nožnice, olje za vzdrževanje nožev, škatle za darilne pakete, vizitke in drugo. Pri delu mu z izkušnjami in poznavanjem lesa pomaga njegov stari oče, ki je mizar. Za ročaje teh nožev skrbno izbirata zgolj koroški les. Kot poklon deželi in ljudem, ki tam živijo.</p> <p></p> <p>Koroški mojster japonskih nožev za en izdelek porabi veliko ur, v povprečju okoli 50. Za zdaj, kakor pravi, od tega ne more živeti. "Hobi je hobi, pa če ga imamo še tako radi," se zaveda koroški mojster japonskih nožev. "A kdo ve, morda bom nekoč lahko kruh na mizo tudi postavil, ne samo rezal." dodaja Žiga Pisar, koroški ljubiteljski izdelovalec zelo kakovostnih japonskih nožev z nekaj slovenskega pridiha. Verjetno so nekoč tako tudi japonski mojstri začeli svojo obrt, ki je zaslovela po vsem svetu. Zakaj se torej naši mojstri ne bi dobesedno odrezali podobno?</p> <p> </p></p> Sun, 18 Oct 2020 12:54:44 +0000 Zgodba nekega noža Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem</p><p><p>Med <a>Grosupljem</a> in <a>Turjakom</a>, blizu vasi <a>Velike Lipljene</a>, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama <a>Županova jama</a>, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.</p> <p>Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil <a>Josip Perme</a>. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.</p> <p>Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja <a>Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje,</a> ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Jama dveh imen</h3> <p>V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi <a>Taborska jama</a>. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan <a>protiturški Tabor nad Cerovim</a>.  Svoje ime- Županova,  je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.</p> <p></p> <p></p> <h3>Čas odkritja</h3> <p>Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz <a>Društva za raziskovanje jam Ljubljana.</a></p> <p>Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s <a>Postojnsko jamo</a>. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju <a>Kraljevine SHS,</a> Postojnska jama in <a>Škocjanske jame</a> pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal<a> Damjan Viršek,</a> predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.</p> <p></p> <h3>Lepote podzemlja</h3> <p>Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij.  Opisoval jo je tudi <a>J. V. Valvasor</a> v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami <a>Lučka Jere</a>. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Jamske živali</h3> <p>Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pred jamo</h3> <p>V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami.  Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3></h3> <h3>Delavnice, in številni drugi programi</h3> <p>Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.</p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <p>Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.</p> <h3>Spust</h3> <p>Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz <a>Jamarskega kluba Novo mesto.</a> Na spletni strani društva so zapisali:</p> <blockquote><p>Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013</p> <p>Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.</p></blockquote> <blockquote><p>Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.</p></blockquote> <h3>Pohodne poti in okolica</h3> <p>Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.</p> <p>Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot <strong>Po sledeh vodomca</strong>. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.</p> <h3>Filmski "safari"</h3> <p>Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.</p> <p></p> <p>Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- <a>Kekčeve ukane</a>, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.</p> <p>V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal  film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!</p> <p>Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme<a> http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama</a></p></p> 174724212 RTVSLO – Prvi 1325 clean Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem</p><p><p>Med <a>Grosupljem</a> in <a>Turjakom</a>, blizu vasi <a>Velike Lipljene</a>, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama <a>Županova jama</a>, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.</p> <p>Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil <a>Josip Perme</a>. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.</p> <p>Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja <a>Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje,</a> ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Jama dveh imen</h3> <p>V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi <a>Taborska jama</a>. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan <a>protiturški Tabor nad Cerovim</a>.  Svoje ime- Županova,  je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.</p> <p></p> <p></p> <h3>Čas odkritja</h3> <p>Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz <a>Društva za raziskovanje jam Ljubljana.</a></p> <p>Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s <a>Postojnsko jamo</a>. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju <a>Kraljevine SHS,</a> Postojnska jama in <a>Škocjanske jame</a> pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal<a> Damjan Viršek,</a> predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.</p> <p></p> <h3>Lepote podzemlja</h3> <p>Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij.  Opisoval jo je tudi <a>J. V. Valvasor</a> v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami <a>Lučka Jere</a>. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Jamske živali</h3> <p>Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pred jamo</h3> <p>V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami.  Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3></h3> <h3>Delavnice, in številni drugi programi</h3> <p>Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.</p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <p>Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.</p> <h3>Spust</h3> <p>Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz <a>Jamarskega kluba Novo mesto.</a> Na spletni strani društva so zapisali:</p> <blockquote><p>Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013</p> <p>Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.</p></blockquote> <blockquote><p>Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.</p></blockquote> <h3>Pohodne poti in okolica</h3> <p>Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.</p> <p>Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot <strong>Po sledeh vodomca</strong>. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.</p> <h3>Filmski "safari"</h3> <p>Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.</p> <p></p> <p>Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- <a>Kekčeve ukane</a>, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.</p> <p>V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal  film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!</p> <p>Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme<a> http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama</a></p></p> Sun, 11 Oct 2020 12:52:05 +0000 Županova jama V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«! <p>Zgodba o ženički in hiši</p><p><p>V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo s pomočjo strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!</p> </p> 174722542 RTVSLO – Prvi 1763 clean V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«! <p>Zgodba o ženički in hiši</p><p><p>V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo s pomočjo strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!</p> </p> Sun, 04 Oct 2020 12:59:23 +0000 Cila in njena Iža Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini</p><p><p>Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na <a>Primorskem</a> in na <a>Krasu</a> pa so opazni  kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo <a>Pivški kamniti križi</a>, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.</p> <p>Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu  "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.</p> <p>Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v<a> Košanski dolini</a> in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je <a>Osojnica</a>. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Raziskovanje</h3> <p>Raziskovalec kamnite dediščine <a>dr. Božidar Premrl</a> je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom <strong>Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini</strong>,  pri tem je sodeloval z<a> Društvom  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki</a>.  V uvodu  je med drugim zapisal:</p> <blockquote> <p><em>"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.</em><br /> <em>Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in </em><em>pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.</em></p> <p><em>Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v </em><em>naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."</em></p> </blockquote> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Docent dr. Leon Debevec</a> je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.</p> <p>Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Mag. Janko Boštjančič</a> je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi <a>Park vojaške zgodovine v Pivki</a>.</p> <h3>Križi</h3> <p>Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:</p> <blockquote><p>"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."</p></blockquote> <p>Fotografije Pivški kamnitih križev nam je  posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.</p> <p></p> <p><em>Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.</em></p> <p></p> <p><em>Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.</em></p> <p></p> <p><em>Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.</em></p> <p></p> <p><em>Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.</em></p> <p></p> <p><em>V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.</em></p> <p></p> <p><em>Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.</em></p> <p></p> <p><em>Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.</em></p> <p><em>Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.</em></p> <p></p> <p><em>Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.</em></p> <h3>Po poteh</h3> <p>Društvo  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.</p> </p> 174720920 RTVSLO – Prvi 1597 clean Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.<p>Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini</p><p><p>Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na <a>Primorskem</a> in na <a>Krasu</a> pa so opazni  kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo <a>Pivški kamniti križi</a>, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.</p> <p>Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu  "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.</p> <p>Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v<a> Košanski dolini</a> in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je <a>Osojnica</a>. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Raziskovanje</h3> <p>Raziskovalec kamnite dediščine <a>dr. Božidar Premrl</a> je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom <strong>Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini</strong>,  pri tem je sodeloval z<a> Društvom  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki</a>.  V uvodu  je med drugim zapisal:</p> <blockquote> <p><em>"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.</em><br /> <em>Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in </em><em>pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.</em></p> <p><em>Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v </em><em>naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."</em></p> </blockquote> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a>Docent dr. Leon Debevec</a> je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.</p> <p>Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Mag. Janko Boštjančič</a> je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi <a>Park vojaške zgodovine v Pivki</a>.</p> <h3>Križi</h3> <p>Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:</p> <blockquote><p>"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."</p></blockquote> <p>Fotografije Pivški kamnitih križev nam je  posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.</p> <p></p> <p><em>Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.</em></p> <p></p> <p><em>Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.</em></p> <p></p> <p><em>Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.</em></p> <p></p> <p><em>Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.</em></p> <p></p> <p><em>V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.</em></p> <p></p> <p><em>Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.</em></p> <p></p> <p><em>Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.</em></p> <p><em>Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.</em></p> <p></p> <p><em>Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.</em></p> <h3>Po poteh</h3> <p>Društvo  za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.</p> </p> Sun, 27 Sep 2020 12:56:37 +0000 Pivški križi Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved. <p>Inkluzijski pohod za gibalno ovirane in osebe s posebnimi potrebami na Lavričevo kočo na Gradišče nad Stično</p><p><p>Z akcijo Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohódov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo vzpodbuditi, da naredijo nekaj zase, da se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.</p></p> 174719304 RTVSLO – Prvi 1855 clean Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved. <p>Inkluzijski pohod za gibalno ovirane in osebe s posebnimi potrebami na Lavričevo kočo na Gradišče nad Stično</p><p><p>Z akcijo Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohódov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo vzpodbuditi, da naredijo nekaj zase, da se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.</p></p> Sun, 20 Sep 2020 13:00:55 +0000 Akcija GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.<p>Kaj smo počeli na dvoriščih</p><p><p>V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti bolj pravilno imenovati »neo kičkarji«!</p> </p> 174717726 RTVSLO – Prvi 1787 clean V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.<p>Kaj smo počeli na dvoriščih</p><p><p>V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti bolj pravilno imenovati »neo kičkarji«!</p> </p> Sun, 13 Sep 2020 12:59:47 +0000 Kratka zgodovina kičkanja Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.<p>Bliskovit spust in čof v vodo</p><p><p>Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih ter med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, izgradnjo, varnostna vprašanja, kratko zgodovino in seveda vse užitke, ki jih kopalcem nudijo njihove številne edinstvene različice.</p> <blockquote><p>"Pri toboganu Aqualoop v Termah 3000, ki je bil prvi tovrstni na svetu, je projektant izrecno zahteval prvi spust, ker je s tem hotel dokazati, da povsem stoji za tem, kar je sprojektiral."</p> <p>- Nina Ledinek Rezman, direktorica podjetja Veplas, ki je izdelalo vodne tobogane za večino slovenskih kopališč.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174716186 RTVSLO – Prvi 1504 clean Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.<p>Bliskovit spust in čof v vodo</p><p><p>Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih ter med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, izgradnjo, varnostna vprašanja, kratko zgodovino in seveda vse užitke, ki jih kopalcem nudijo njihove številne edinstvene različice.</p> <blockquote><p>"Pri toboganu Aqualoop v Termah 3000, ki je bil prvi tovrstni na svetu, je projektant izrecno zahteval prvi spust, ker je s tem hotel dokazati, da povsem stoji za tem, kar je sprojektiral."</p> <p>- Nina Ledinek Rezman, direktorica podjetja Veplas, ki je izdelalo vodne tobogane za večino slovenskih kopališč.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 06 Sep 2020 12:55:04 +0000 Vodni tobogani Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič. <p>Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908</p><p><p><a>Ruska dača</a> je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v <a>Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani.</a> Leta 1907  jo je kupil bogat<a>i ljubljanski trgovec Franc Petrič</a> in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo.</p> <p>Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa so jo še večkrat prodali različnim lastnikom. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila zamenjala več lastnikov, vse do sedanje družbe Ruska dača, katere lastnik je <a>dr. Aleš Musar</a>. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju. Prav zato so se sedanji novi lastniki odločili in podeželsko vilo obnovili v skladu s tistim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom <a>Zavoda za varstvo kulturne dediščine.</a> Tako po dve letih prenove vila sije v svojih prvotnih barvah. Prenova je namreč potekala skladno s konservatorskim načrtom. Za vsak kos lesa so ocenili, ali ga je bilo mogoče ponovno uporabiti ali pa so morali narediti repliko, obnovili so vse vitraže, stropovje, stene, tla in vse stavbno pohištvo. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Pred prenovo</h3> <p>Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908, potem ko so leta 2018 končali njeno popolno prenovo, tako rekoč od vrha do tal. Pri opremljanju so pazili tudi na najmanjše podrobnosti, da bi povsem ujeli duha časa, ko je vila sijala v svoji najlepši luči. Zato so sedanji lastniki tudi vsak kos pohištva, vsako sliko, skodelico, vazo, knjigo, lestenec, stenske luči skrbno izbrali in zato vse našteto izvira iz časa med prehodom iz 19. v 20. stoletje in začetkom prve svetovne vojne. Ruska dača je uradno, z odlokom <a>MOL</a>, postala kulturni spomenik leta 2011, vendar prav zaradi Petričevega obdobja, oz. tistega leta 1908, ko je zaradi njegove prenove v zdajšnjo podobo postala vila.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Lastnik Ruske dače in direktor istoimenskega podjetja dr. Aleš Musar po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, goji pa veliko ljubezen do umetnosti in zgodovine, to ga preprosto zanima.</p> <p>Ruska dača ni muzej, je pa odprta za obiskovalce, saj tam pripravljajo najrazličnejše prireditve, ki privabljajo zelo različne goste. <a>Darinka Pavlič Kamien,</a> vodja odnosov z javnostmi Ruska dača.</p> <p>Uspešnost prenove Ruske dače je povezana z obnovo še enega podobnega, vendar precej zahtevnejšega in večjega objekta, in sicer Švicarije v parku Tivoli v Ljubljani. Tudi tam je prenovo opravljalo <a>podjetje Gnom</a> iz Ljubljane in njegovi delavci so prav pri obnovi omenjene stavbe dobili odlične izkušnje za poznejšo prenovo Ruske dače, nam je povedal  <a>Jože Drešar</a>, vodja podjetja Gnom.</p> <h3>Kavarnica</h3> <h3>Notranjost</h3> <h3>Ponudba</h3> <h3>Prireditve, ogledi, programi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174714809 RTVSLO – Prvi 1585 clean Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič. <p>Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908</p><p><p><a>Ruska dača</a> je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v <a>Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani.</a> Leta 1907  jo je kupil bogat<a>i ljubljanski trgovec Franc Petrič</a> in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo.</p> <p>Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa so jo še večkrat prodali različnim lastnikom. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila zamenjala več lastnikov, vse do sedanje družbe Ruska dača, katere lastnik je <a>dr. Aleš Musar</a>. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju. Prav zato so se sedanji novi lastniki odločili in podeželsko vilo obnovili v skladu s tistim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom <a>Zavoda za varstvo kulturne dediščine.</a> Tako po dve letih prenove vila sije v svojih prvotnih barvah. Prenova je namreč potekala skladno s konservatorskim načrtom. Za vsak kos lesa so ocenili, ali ga je bilo mogoče ponovno uporabiti ali pa so morali narediti repliko, obnovili so vse vitraže, stropovje, stene, tla in vse stavbno pohištvo. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Pred prenovo</h3> <p>Ruska dača, podeželska vila v Zgornjih Gameljnah, je po desetletjih propadanja dobila nazaj svojo sijočo podobo iz leta 1908, potem ko so leta 2018 končali njeno popolno prenovo, tako rekoč od vrha do tal. Pri opremljanju so pazili tudi na najmanjše podrobnosti, da bi povsem ujeli duha časa, ko je vila sijala v svoji najlepši luči. Zato so sedanji lastniki tudi vsak kos pohištva, vsako sliko, skodelico, vazo, knjigo, lestenec, stenske luči skrbno izbrali in zato vse našteto izvira iz časa med prehodom iz 19. v 20. stoletje in začetkom prve svetovne vojne. Ruska dača je uradno, z odlokom <a>MOL</a>, postala kulturni spomenik leta 2011, vendar prav zaradi Petričevega obdobja, oz. tistega leta 1908, ko je zaradi njegove prenove v zdajšnjo podobo postala vila.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Lastnik Ruske dače in direktor istoimenskega podjetja dr. Aleš Musar po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, goji pa veliko ljubezen do umetnosti in zgodovine, to ga preprosto zanima.</p> <p>Ruska dača ni muzej, je pa odprta za obiskovalce, saj tam pripravljajo najrazličnejše prireditve, ki privabljajo zelo različne goste. <a>Darinka Pavlič Kamien,</a> vodja odnosov z javnostmi Ruska dača.</p> <p>Uspešnost prenove Ruske dače je povezana z obnovo še enega podobnega, vendar precej zahtevnejšega in večjega objekta, in sicer Švicarije v parku Tivoli v Ljubljani. Tudi tam je prenovo opravljalo <a>podjetje Gnom</a> iz Ljubljane in njegovi delavci so prav pri obnovi omenjene stavbe dobili odlične izkušnje za poznejšo prenovo Ruske dače, nam je povedal  <a>Jože Drešar</a>, vodja podjetja Gnom.</p> <h3>Kavarnica</h3> <h3>Notranjost</h3> <h3>Ponudba</h3> <h3>Prireditve, ogledi, programi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 30 Aug 2020 12:56:25 +0000 Ruska dača Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Kako smo skoraj ujeli ribo</p><p><p>Menda je ni prostočasne dejavnosti, ki bi bila tako razvejana, kot je ribolov. Ne le komercialni in turistični, temveč tudi športni ribolov imajo zapisano svojo sled v zgodovini človeške civilizacije. O lovu na krape, ki so ena najmanj radijsko prijaznih dejavnosti, ki jih je mogoče početi na prostem, nam poroča Marko Radmilovič v oddaji Nedeljska reportaža.</p> </p> 174713379 RTVSLO – Prvi 1640 clean Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.<p>Kako smo skoraj ujeli ribo</p><p><p>Menda je ni prostočasne dejavnosti, ki bi bila tako razvejana, kot je ribolov. Ne le komercialni in turistični, temveč tudi športni ribolov imajo zapisano svojo sled v zgodovini človeške civilizacije. O lovu na krape, ki so ena najmanj radijsko prijaznih dejavnosti, ki jih je mogoče početi na prostem, nam poroča Marko Radmilovič v oddaji Nedeljska reportaža.</p> </p> Sun, 23 Aug 2020 12:57:20 +0000 Mož, ribnik in krap Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Muzej tehničnih podvigov, povezanih z Janezom Puhom</p><p><p>Društvo rojaka Janeza Puha že dve desetletji uspešno ohranja spomin na genija tehniške zgodovine Janeza Puha, rojenega leta 1862 v Sakušaku pri Juršincih. Janez ali Johann Puh ali Puch je avtor številnih iznajdb, ki jih uporabljamo še danes, nekateri njegovi izumi pa so omogočili kasnejši razvoj koles, motornih koles in avtomobilov. Društveno delo je omogočilo, da bo v Puhovem Sakušaku kmalu pod eno streho na ogled več kot 200 starodobnikov.</p> </p> 174712086 RTVSLO – Prvi 1558 clean Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.<p>Muzej tehničnih podvigov, povezanih z Janezom Puhom</p><p><p>Društvo rojaka Janeza Puha že dve desetletji uspešno ohranja spomin na genija tehniške zgodovine Janeza Puha, rojenega leta 1862 v Sakušaku pri Juršincih. Janez ali Johann Puh ali Puch je avtor številnih iznajdb, ki jih uporabljamo še danes, nekateri njegovi izumi pa so omogočili kasnejši razvoj koles, motornih koles in avtomobilov. Društveno delo je omogočilo, da bo v Puhovem Sakušaku kmalu pod eno streho na ogled več kot 200 starodobnikov.</p> </p> Sun, 16 Aug 2020 12:55:58 +0000 Zvonec s Puhovega kolesa »Styria« Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano. <p>Bogastvo skrivnosti</p><p><p>Nedeljska reportaža se potaplja v najgloblje jezero v Sloveniji, v Divje jezero pri Idriji. Do dna mu ne bo prišla, bo pa predstavila neizmerno bogastvo, ki se skriva v skrivnostnem poplavljenem jamskem sistemu pod in na nedostopnih prepadnih stenah nad njim. Skalnemu "kotlu", kjer jezero počiva, vladata hlad in neverjeten mir; vse dokler ob deževjih iz njegovih globin ne začne z vso silo bruhati voda.</p> <p>Naša vodnika bosta domačina: ljubiteljska raziskovalka in botaničarka, Anka Rudolf, ter geolog, dr. Jože Čar.</p> <blockquote><p>Sploh priporočam obisk po kakšnem hudem deževju na Idrijskem. Ampak je treba priti pogledat takoj, ko napovedo, da bo konec deževja čez kakšni dve uri. Takrat začnejo bruhati gromozanske količine vode in zraven se počutiš zares majhnega.<br /> - Jože Čar</p></blockquote></p> 174710875 RTVSLO – Prvi 1577 clean Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano. <p>Bogastvo skrivnosti</p><p><p>Nedeljska reportaža se potaplja v najgloblje jezero v Sloveniji, v Divje jezero pri Idriji. Do dna mu ne bo prišla, bo pa predstavila neizmerno bogastvo, ki se skriva v skrivnostnem poplavljenem jamskem sistemu pod in na nedostopnih prepadnih stenah nad njim. Skalnemu "kotlu", kjer jezero počiva, vladata hlad in neverjeten mir; vse dokler ob deževjih iz njegovih globin ne začne z vso silo bruhati voda.</p> <p>Naša vodnika bosta domačina: ljubiteljska raziskovalka in botaničarka, Anka Rudolf, ter geolog, dr. Jože Čar.</p> <blockquote><p>Sploh priporočam obisk po kakšnem hudem deževju na Idrijskem. Ampak je treba priti pogledat takoj, ko napovedo, da bo konec deževja čez kakšni dve uri. Takrat začnejo bruhati gromozanske količine vode in zraven se počutiš zares majhnega.<br /> - Jože Čar</p></blockquote></p> Sun, 09 Aug 2020 12:56:17 +0000 Divje jezero NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min <p>Obisk oslarije v Gabrovici pri Komnu na Krasu.</p><p><p>Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža.</p> <p>Oslovska kopita so najožja od vseh kopitarjev, a kljub temu osli mojstrsko lovijo ravnotežje tudi na najtežje prehodnih terenih. Za transport blaga jih ne uporabljajo samo domačini v odročnih predelih sveta, na oslovsko pomoč se zanese celo tehnološko najbolj razvita in najbolje opremljena vojska sveta- ameriška vojska. Če je za transport blaga z osli prižgana zelena luč, pa to še ne pomeni, da je osel ustvarjen za jahanje. No vsaj ne za prenašanje pretežkih turistov. <strong>Stane Sušnik</strong>, rejec oslov v Gabrovici pri Komnu.</p> <blockquote><p>Etiopski pregovor pravi, da ženska, ki nima osla, je sama oslica. To ne pomeni, da je neumna, pač pa da mora sama opraviti dela, prenašati tovor, vodo in še kaj, kar bi sicer postoril osel.</p></blockquote> <p>Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev.<br /> Ob poslušanju tokratne nedeljske reportaže boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj osli ne plešejo Straussovih valčkov.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174708431 RTVSLO – Prvi 1438 clean NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min <p>Obisk oslarije v Gabrovici pri Komnu na Krasu.</p><p><p>Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža.</p> <p>Oslovska kopita so najožja od vseh kopitarjev, a kljub temu osli mojstrsko lovijo ravnotežje tudi na najtežje prehodnih terenih. Za transport blaga jih ne uporabljajo samo domačini v odročnih predelih sveta, na oslovsko pomoč se zanese celo tehnološko najbolj razvita in najbolje opremljena vojska sveta- ameriška vojska. Če je za transport blaga z osli prižgana zelena luč, pa to še ne pomeni, da je osel ustvarjen za jahanje. No vsaj ne za prenašanje pretežkih turistov. <strong>Stane Sušnik</strong>, rejec oslov v Gabrovici pri Komnu.</p> <blockquote><p>Etiopski pregovor pravi, da ženska, ki nima osla, je sama oslica. To ne pomeni, da je neumna, pač pa da mora sama opraviti dela, prenašati tovor, vodo in še kaj, kar bi sicer postoril osel.</p></blockquote> <p>Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev.<br /> Ob poslušanju tokratne nedeljske reportaže boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj osli ne plešejo Straussovih valčkov.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 26 Jul 2020 12:53:58 +0000 Nedeljska reportaža Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.<p>Življenje družine Pirnat, lastnikov gradu Tuštanj</p><p><p>Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.</p> <p>Oddaja nas pelje na grad Tuštanj v Moravški dolini, ki ga ima že nekaj generacij v lasti družina Pirnat. Grad je nedotaknjen preživel drugo svetovno vojno, po spletu naključij pa po vojni ni bil nacionaliziran, kar je pri nas edinstven primer. Družina Pirnat tako v njem živi neprekinjeno od 19. stoletja, njegov trenutni gospodar, Peter Pirnat, pa se je skupaj z ženo lotil njegove obnove ter grajske zidove in sobane napolnil z najrazličnejšimi vsebinami.</p> <blockquote><p>Vsakega zanima: "Koliko vas pa pozimi zebe?" To je tista predstava, da so gradovi hladni, mrzli. No, včasih je imela vsaka soba svojo peč /.../ zdaj pa, ko je sodobno ogrevanje na biomaso, se pa ti zidovi segrejejo in akumulirajo toploto, in nas res nikoli ne zebe. Poleti je pa prijetno hladno, ne potrebujemo nobene klime.</p> <p>Marsikateri grad je lepo obnovljen, ampak če mu ne daš življenja, je potem tudi ta obnova zaman. Ker je Tuštanj zasebna lastnina, se z ženo še toliko bolj potrudiva, da mu dava življenje. Najbrž imava zato drugačen odnos do vsega tega.<br /> - Peter Pirnat</p></blockquote></p> 174707198 RTVSLO – Prvi 1511 clean Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.<p>Življenje družine Pirnat, lastnikov gradu Tuštanj</p><p><p>Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.</p> <p>Oddaja nas pelje na grad Tuštanj v Moravški dolini, ki ga ima že nekaj generacij v lasti družina Pirnat. Grad je nedotaknjen preživel drugo svetovno vojno, po spletu naključij pa po vojni ni bil nacionaliziran, kar je pri nas edinstven primer. Družina Pirnat tako v njem živi neprekinjeno od 19. stoletja, njegov trenutni gospodar, Peter Pirnat, pa se je skupaj z ženo lotil njegove obnove ter grajske zidove in sobane napolnil z najrazličnejšimi vsebinami.</p> <blockquote><p>Vsakega zanima: "Koliko vas pa pozimi zebe?" To je tista predstava, da so gradovi hladni, mrzli. No, včasih je imela vsaka soba svojo peč /.../ zdaj pa, ko je sodobno ogrevanje na biomaso, se pa ti zidovi segrejejo in akumulirajo toploto, in nas res nikoli ne zebe. Poleti je pa prijetno hladno, ne potrebujemo nobene klime.</p> <p>Marsikateri grad je lepo obnovljen, ampak če mu ne daš življenja, je potem tudi ta obnova zaman. Ker je Tuštanj zasebna lastnina, se z ženo še toliko bolj potrudiva, da mu dava življenje. Najbrž imava zato drugačen odnos do vsega tega.<br /> - Peter Pirnat</p></blockquote></p> Sun, 19 Jul 2020 12:55:11 +0000 Doma imamo grad Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.<p>S kolesom po temenu granitnega velikana</p><p><p>Pred petnajstimi leti, v času gorsko-kolesarskega booma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.</p> </p> 174705841 RTVSLO – Prvi 1867 clean Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.<p>S kolesom po temenu granitnega velikana</p><p><p>Pred petnajstimi leti, v času gorsko-kolesarskega booma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.</p> </p> Sun, 12 Jul 2020 13:01:07 +0000 Nedeljska reportaža Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.<p>V njem lahko med drugim občudujemo pisanega ptiča čebelarja, polsuhe travnike in redke rastlinske vrste</p><p><p>Eden najstarejših regijskih parkov na Slovenskem je Kozjanski. Zadnjih deset let ima ta park skupaj z Obsoteljem status biosfernega območja (pod zaščito UNESCA) in je del mednarodnega programa Človek in biosfera. Neposredni vzrok za obisk parka je bil pisani ptič <em>čebelar</em>. Že skoraj pol stoletja ob koncu aprila prileti približno 30 parov teh ptic iz tropske Afrike v gnezda v peskokopu Župjek pri Bizeljskem in tam preživi nekaj mesecev, čas, v katerem obnovijo svoj zarod. To je razmeroma kratko obdobje, saj preostali del leta preživijo na tolpem na črni celini. Kljub pozornosti, ki jo pritegnejo te in druge ptice, je park tako poln naravnih in kulturnih vrednot, da se je vredno poglobiti v to naravno in kulturno dediščino. Tu so na primer polsuhi travniki, ki se bohotijo in so prekriti s pisano cvetno preprogo, pa nasadi starih sort jabolk, košati mešani gozdovi, v katerih rastejo redke rastlinske sorte in tudi zelo redke majhne gobe <em>vlažnice.</em></p> <p></p> <p>Čeprav se zdi protislovno, a vendar sta nekdanja odmaknjenost in neindustrializacija Kozjanskemu dolgoročno bolj koristili kot ne. K sreči. Bistvena prednost je, da v te kraje industrija ni nikoli našla nobene poti. Tako se je skoraj v celoti ohranila pretekla vrednota, vrednota, ki jo morajo marsikje obnavljati. Gre za naravo in za vračanje »na staro«, z rečnimi meandri, čiščenji jam, obnavljanji prvinskih travnikov in planin in tako naprej.</p></p> 174704524 RTVSLO – Prvi 1912 clean Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.<p>V njem lahko med drugim občudujemo pisanega ptiča čebelarja, polsuhe travnike in redke rastlinske vrste</p><p><p>Eden najstarejših regijskih parkov na Slovenskem je Kozjanski. Zadnjih deset let ima ta park skupaj z Obsoteljem status biosfernega območja (pod zaščito UNESCA) in je del mednarodnega programa Človek in biosfera. Neposredni vzrok za obisk parka je bil pisani ptič <em>čebelar</em>. Že skoraj pol stoletja ob koncu aprila prileti približno 30 parov teh ptic iz tropske Afrike v gnezda v peskokopu Župjek pri Bizeljskem in tam preživi nekaj mesecev, čas, v katerem obnovijo svoj zarod. To je razmeroma kratko obdobje, saj preostali del leta preživijo na tolpem na črni celini. Kljub pozornosti, ki jo pritegnejo te in druge ptice, je park tako poln naravnih in kulturnih vrednot, da se je vredno poglobiti v to naravno in kulturno dediščino. Tu so na primer polsuhi travniki, ki se bohotijo in so prekriti s pisano cvetno preprogo, pa nasadi starih sort jabolk, košati mešani gozdovi, v katerih rastejo redke rastlinske sorte in tudi zelo redke majhne gobe <em>vlažnice.</em></p> <p></p> <p>Čeprav se zdi protislovno, a vendar sta nekdanja odmaknjenost in neindustrializacija Kozjanskemu dolgoročno bolj koristili kot ne. K sreči. Bistvena prednost je, da v te kraje industrija ni nikoli našla nobene poti. Tako se je skoraj v celoti ohranila pretekla vrednota, vrednota, ki jo morajo marsikje obnavljati. Gre za naravo in za vračanje »na staro«, z rečnimi meandri, čiščenji jam, obnavljanji prvinskih travnikov in planin in tako naprej.</p></p> Sun, 05 Jul 2020 13:01:52 +0000 Kozjanski park Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.<p>Planido je ekološka-izletniška kmetija, kjer gojijo ogroženo starodavno pasmo bosansko planinskih konj</p><p><p>Poznate <a>Kum</a>, ki je s 1220 metri najvišji vrh <a>Posavskega hribovja</a> in ga  nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani.</p> <p>Verjetno pa vam je malo manj znan kraj <a>Podkum</a> in <a>vas Rtiče</a>, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi <a>ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido</a>, kjer gojijo <a>bosanske planinske konje</a>. Grki omenjajo te majhne konje že v 4. stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani pa so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje s temi konji. Ti so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga,  od  Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, celo do Egipta.  Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.</p> <p>In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido. To bomo  spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Okolje</h3> <p>Naša zgodba bi nekako obvisela v zraku, če ne bi spoznali zahtevnih razmer, v katerih  delujejo turistične, ekološke in druge kmetije v Zasavju,  kamor spada tudi ekološko-izletniška  kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Ta je del občine Zagorje ob Savi, ki z drugimi zasavskimi občinami  slovi po bogati rudarski tradiciji in težki industriji. Močna industrializacija je zelo zaznamovala te kraje, od tega, da je dajala kruh številnim generacijam in energetsko oskrbovala dobršen del  držav, ki so se tu zvrstile, do tega , da je močno onesnažila naravo. To pa je pomenilo, da je bilo tu kmetovanje od nekdaj zelo težavno.  V zadnjem času, ko je večina omenjenih industrij ugasnila oziroma se preoblikovala, pa lahko govorimo tudi o kmetijstvu v povezavi s turizmom in o ekologiji.</p> <h3>Pozitiva</h3> <p>Ko govorimo o pozitivnih zgodbah, je ena takih zagotovo ekološko-izletniška kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Vzrok za njen nastanek  je bila ljubezen do že skoraj izumrle, pozabljene pasme bosanskih planinskih konj, ki jim je v njihovi domovini Bosni, bila plat zvona.</p> <p></p> <h3>Zbirke</h3> <p>Etnološka zbirka</p> <p> </p> <h3>Konjska soba</h3> <p></p> <p> </p> <h3>Mlin in žrmlje</h3> <p> </p> <h3>Konji</h3> <p>Glavna posebnost pa so na ekološko-izletniški kmetiji in konjereji, ergeli, Planido, bosansko planinski konji. Anton Dolinšek, ki je vrsto let delal v predstavništvu  enega od zasavskih podjetij v Bosni, se je leta 2000 odločil, da bo končal s svojimi službenimi zadolžitvami v teh krajih. Glede na to, da  je njegovo podjetje poslovno sodelovalo z lastniki kobilarne, kjer so še imeli bosanske konje, je Anton Dolinšek hotel del te črede preseliti v Slovenijo. Za tak podvig pa je potreboval prostor, kjer bi se lahko konji prosto gibali v naravi in zato so Dolinškovi kupili kmetijo v velikosti 40 hektarjev.</p> <p> </p> </p> 174703151 RTVSLO – Prvi 1603 clean Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.<p>Planido je ekološka-izletniška kmetija, kjer gojijo ogroženo starodavno pasmo bosansko planinskih konj</p><p><p>Poznate <a>Kum</a>, ki je s 1220 metri najvišji vrh <a>Posavskega hribovja</a> in ga  nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani.</p> <p>Verjetno pa vam je malo manj znan kraj <a>Podkum</a> in <a>vas Rtiče</a>, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi <a>ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido</a>, kjer gojijo <a>bosanske planinske konje</a>. Grki omenjajo te majhne konje že v 4. stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani pa so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje s temi konji. Ti so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga,  od  Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, celo do Egipta.  Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.</p> <p>In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido. To bomo  spoznali v Nedeljski reportaži.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Okolje</h3> <p>Naša zgodba bi nekako obvisela v zraku, če ne bi spoznali zahtevnih razmer, v katerih  delujejo turistične, ekološke in druge kmetije v Zasavju,  kamor spada tudi ekološko-izletniška  kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Ta je del občine Zagorje ob Savi, ki z drugimi zasavskimi občinami  slovi po bogati rudarski tradiciji in težki industriji. Močna industrializacija je zelo zaznamovala te kraje, od tega, da je dajala kruh številnim generacijam in energetsko oskrbovala dobršen del  držav, ki so se tu zvrstile, do tega , da je močno onesnažila naravo. To pa je pomenilo, da je bilo tu kmetovanje od nekdaj zelo težavno.  V zadnjem času, ko je večina omenjenih industrij ugasnila oziroma se preoblikovala, pa lahko govorimo tudi o kmetijstvu v povezavi s turizmom in o ekologiji.</p> <h3>Pozitiva</h3> <p>Ko govorimo o pozitivnih zgodbah, je ena takih zagotovo ekološko-izletniška kmetija in kobilarna Planido v Rtičah.  Vzrok za njen nastanek  je bila ljubezen do že skoraj izumrle, pozabljene pasme bosanskih planinskih konj, ki jim je v njihovi domovini Bosni, bila plat zvona.</p> <p></p> <h3>Zbirke</h3> <p>Etnološka zbirka</p> <p> </p> <h3>Konjska soba</h3> <p></p> <p> </p> <h3>Mlin in žrmlje</h3> <p> </p> <h3>Konji</h3> <p>Glavna posebnost pa so na ekološko-izletniški kmetiji in konjereji, ergeli, Planido, bosansko planinski konji. Anton Dolinšek, ki je vrsto let delal v predstavništvu  enega od zasavskih podjetij v Bosni, se je leta 2000 odločil, da bo končal s svojimi službenimi zadolžitvami v teh krajih. Glede na to, da  je njegovo podjetje poslovno sodelovalo z lastniki kobilarne, kjer so še imeli bosanske konje, je Anton Dolinšek hotel del te črede preseliti v Slovenijo. Za tak podvig pa je potreboval prostor, kjer bi se lahko konji prosto gibali v naravi in zato so Dolinškovi kupili kmetijo v velikosti 40 hektarjev.</p> <p> </p> </p> Sun, 28 Jun 2020 12:56:43 +0000 Nedeljska reportaža Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!<p>Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se vozili na izlete na podeželje</p><p><h3>Prekratka in predolga noga</h3> <p>Prvo kolo, ki se je pojavilo v Ljubljani, je bilo velociped. A neposreden pogon na prvo kolo, ki sta ga sicer zasnovala francoska brata Micheaux, je povzročal kar nekaj težav.</p> <blockquote><p>"Sprednje kolo je bilo velikega premera, včasih več kot meter ali oz. nekje v tem obsegu. Voznik je sedel precej visoko in če se je ustavil, ni imel več stika s tlemi. Dokler je šlo to naravnost, ni bilo nobenega problema. Ko je bilo treba zaviti, pa je voznik obrnil balanco in takrat je nenadoma ena noga postala malo prekratka, druga pa malo predolga." – <strong>muzejski vodnik Božo Štajer, Tehniški muzej Slovenije v Bistri</strong></p></blockquote> <p>Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se s kolesi vozili na izlete na podeželje. Kmetje in delavci so si lahko kolo privoščili šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Takrat so se na kolesa povzpele tudi ženske.</p> <blockquote><p>"Še posebej v zahodnem delu Evrope, v Veliki Britaniji in drugod v razvitem industrijskem delu sveta, so ga uporabljale kot feministično emancipacijsko orodje, s katerim so pokazale, da so enakovredne moškim tudi fizično, dobesedno." – <strong>dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti</strong></p></blockquote> <h3>Zapuščina Tovarne koles Rog</h3> <p>Tovarno koles Rog so zaprli leta 1994. Preden se je v začetku leta 2006 območje odprlo samoorganizirani rabi, so jo opustošili.</p> <blockquote><p>"Nekdanji zaposleni in uporabniki so mi povedali, da je bila tovarna opustošena v smislu, da so bili stroji mogoče celo na črno prodani. Vsekakor pa odstranjeni iz tovarne. Odstranjeni so bili tudi nekateri železni, jekleni konstrukcijski deli, kar predstavlja nevarnost. In tudi električne inštalacije, ker so bile bakrene." – <strong>nekdanji uporabnik Roga in arhitekt Rastko Pečar</strong></p></blockquote> <p>Kdo še ohranja dediščino Roga? Če sploh kdo?</p> <blockquote><p>"Bil je neki trenutek, ko sem z naglavno lučko sredi noči popravljal kolo na teh katranastih tleh. In sem doumel, da je kolo, ki ga zdajle naključno popravljam, šel skozi ves ta proces dela in je šel tudi tukaj mimo mene ... Taka predstava preteklosti za nazaj s sedanjostjo. Kaj je samo še tukaj? Aha, torej samo še jaz sem ostal." – <strong>Tilen Mihelič Kurent, kipar in uporabnik Roga </strong>(njegov prostor je atelje, depo in popravljalnica koles)</p></blockquote> <p>Obiskala sem tudi malo bolj konvencionalen, a nič manj zanimiv servis koles. Nahaja se v središču prestolnice na Tavčarjevi 4:</p> <blockquote><p>"Najhujši so recimo lokali ob cesti, kjer razbijajo flaše. Pa tiste jeklene krtače od komunale, ki čistijo. Tisti majhni opilki so tako zoprni, se zapičijo noter in po enem mesecu predrejo. Če nisi pozoren, tudi trikrat menjaš zračnico. Pa še vedno spusti, ker pač nisi našel tistega." – <strong>serviser Milinko Kovačević </strong></p></blockquote> <h3>Nekoč je kolo plašilo živali, danes politike</h3> <p>To, da se protesti ob petkih dogajajo na kolesih, ni tako zelo nenavadno. "<em>V 60. letih, ko se začnejo sodobna okoljska gibanja, kolo postane idealna rešitev za tiste, ki skrbijo za okolje,</em>" potrdi dr. Rajko Muršič. Kolo je tako danes nekakšna vsestranska oblika alternative.</p> <blockquote><p>"Na protestih dragih, fensi koles tako rekoč sploh ne vidimo. In na neki način so ta kolesa celo skupnostna, zato ker (žal) pač obstaja praksa tukaj v Ljubljani, da se kolesa "izposojajo" za nedoločen čas."</p></blockquote> </p> 174701804 RTVSLO – Prvi 1701 clean Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!<p>Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se vozili na izlete na podeželje</p><p><h3>Prekratka in predolga noga</h3> <p>Prvo kolo, ki se je pojavilo v Ljubljani, je bilo velociped. A neposreden pogon na prvo kolo, ki sta ga sicer zasnovala francoska brata Micheaux, je povzročal kar nekaj težav.</p> <blockquote><p>"Sprednje kolo je bilo velikega premera, včasih več kot meter ali oz. nekje v tem obsegu. Voznik je sedel precej visoko in če se je ustavil, ni imel več stika s tlemi. Dokler je šlo to naravnost, ni bilo nobenega problema. Ko je bilo treba zaviti, pa je voznik obrnil balanco in takrat je nenadoma ena noga postala malo prekratka, druga pa malo predolga." – <strong>muzejski vodnik Božo Štajer, Tehniški muzej Slovenije v Bistri</strong></p></blockquote> <p>Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se s kolesi vozili na izlete na podeželje. Kmetje in delavci so si lahko kolo privoščili šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Takrat so se na kolesa povzpele tudi ženske.</p> <blockquote><p>"Še posebej v zahodnem delu Evrope, v Veliki Britaniji in drugod v razvitem industrijskem delu sveta, so ga uporabljale kot feministično emancipacijsko orodje, s katerim so pokazale, da so enakovredne moškim tudi fizično, dobesedno." – <strong>dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti</strong></p></blockquote> <h3>Zapuščina Tovarne koles Rog</h3> <p>Tovarno koles Rog so zaprli leta 1994. Preden se je v začetku leta 2006 območje odprlo samoorganizirani rabi, so jo opustošili.</p> <blockquote><p>"Nekdanji zaposleni in uporabniki so mi povedali, da je bila tovarna opustošena v smislu, da so bili stroji mogoče celo na črno prodani. Vsekakor pa odstranjeni iz tovarne. Odstranjeni so bili tudi nekateri železni, jekleni konstrukcijski deli, kar predstavlja nevarnost. In tudi električne inštalacije, ker so bile bakrene." – <strong>nekdanji uporabnik Roga in arhitekt Rastko Pečar</strong></p></blockquote> <p>Kdo še ohranja dediščino Roga? Če sploh kdo?</p> <blockquote><p>"Bil je neki trenutek, ko sem z naglavno lučko sredi noči popravljal kolo na teh katranastih tleh. In sem doumel, da je kolo, ki ga zdajle naključno popravljam, šel skozi ves ta proces dela in je šel tudi tukaj mimo mene ... Taka predstava preteklosti za nazaj s sedanjostjo. Kaj je samo še tukaj? Aha, torej samo še jaz sem ostal." – <strong>Tilen Mihelič Kurent, kipar in uporabnik Roga </strong>(njegov prostor je atelje, depo in popravljalnica koles)</p></blockquote> <p>Obiskala sem tudi malo bolj konvencionalen, a nič manj zanimiv servis koles. Nahaja se v središču prestolnice na Tavčarjevi 4:</p> <blockquote><p>"Najhujši so recimo lokali ob cesti, kjer razbijajo flaše. Pa tiste jeklene krtače od komunale, ki čistijo. Tisti majhni opilki so tako zoprni, se zapičijo noter in po enem mesecu predrejo. Če nisi pozoren, tudi trikrat menjaš zračnico. Pa še vedno spusti, ker pač nisi našel tistega." – <strong>serviser Milinko Kovačević </strong></p></blockquote> <h3>Nekoč je kolo plašilo živali, danes politike</h3> <p>To, da se protesti ob petkih dogajajo na kolesih, ni tako zelo nenavadno. "<em>V 60. letih, ko se začnejo sodobna okoljska gibanja, kolo postane idealna rešitev za tiste, ki skrbijo za okolje,</em>" potrdi dr. Rajko Muršič. Kolo je tako danes nekakšna vsestranska oblika alternative.</p> <blockquote><p>"Na protestih dragih, fensi koles tako rekoč sploh ne vidimo. In na neki način so ta kolesa celo skupnostna, zato ker (žal) pač obstaja praksa tukaj v Ljubljani, da se kolesa "izposojajo" za nedoločen čas."</p></blockquote> </p> Sun, 21 Jun 2020 12:58:21 +0000 »Kočije si ni mogel privoščiti vsak, s kolesom je bilo pa lažje« Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča<p>... ali Thompson v Mariboru</p><p><p>Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in kot je kasneje ugotovilo sodišče tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora, pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča</p></p> 174700242 RTVSLO – Prvi 1851 clean Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča<p>... ali Thompson v Mariboru</p><p><p>Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in kot je kasneje ugotovilo sodišče tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora, pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča</p></p> Sun, 14 Jun 2020 13:00:51 +0000 Hej, mašinca, zaori Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?<p>Drava, kot jo vidijo in doživljajo tri z njo skozi čas tesno povezane osebe </p><p><p>Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945? </p></p> 174698661 RTVSLO – Prvi 1605 clean Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?<p>Drava, kot jo vidijo in doživljajo tri z njo skozi čas tesno povezane osebe </p><p><p>Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945? </p></p> Sun, 07 Jun 2020 12:56:45 +0000 Trije pogledi na reko V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.<p>Klopce ljubezni</p><p><p>V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.</p> </p> 174696997 RTVSLO – Prvi 1819 clean V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.<p>Klopce ljubezni</p><p><p>V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.</p> </p> Sun, 31 May 2020 13:00:19 +0000 Klopca z razgledom RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. sl Sun, 26 Jun 2022 12:59:29 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sun, 26 Jun 2022 12:59:29 +0000 Nedeljska reportaža