Arts (C) RTVSLO 2017 Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. https://ars.rtvslo.si/ocene-presoje-mnenja/ Ocene https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/173250873/logo_1.jpg Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174883320 RTVSLO – Ars 193 clean Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 28 Jun 2022 07:45:00 +0000 Elvis Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič 174883150 RTVSLO – Ars 339 clean Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič Mon, 27 Jun 2022 16:00:00 +0000 Tone Peršak: Praznovanje Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko 174883148 RTVSLO – Ars 267 clean Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko Mon, 27 Jun 2022 16:00:00 +0000 Ace Mermolja: Lukov greh Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič 174883149 RTVSLO – Ars 260 clean Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič Mon, 27 Jun 2022 16:00:00 +0000 Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič 174883151 RTVSLO – Ars 345 clean Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič Mon, 27 Jun 2022 16:00:00 +0000 John Muir: Dolg sprehod do zaliva Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič 174881731 RTVSLO – Ars 408 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič Mon, 20 Jun 2022 16:00:00 +0000 Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič 174881730 RTVSLO – Ars 373 clean Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič Mon, 20 Jun 2022 16:00:00 +0000 Peter Mlakar: Drugačni svet Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič 174881729 RTVSLO – Ars 286 clean Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič Mon, 20 Jun 2022 16:00:00 +0000 Ana Schnabl: Plima Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko 174881732 RTVSLO – Ars 294 clean Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko Mon, 20 Jun 2022 16:00:00 +0000 Max Brod: Franz Kafka, biografija Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ... 174880363 RTVSLO – Ars 651 clean Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ... Tue, 14 Jun 2022 09:00:00 +0000 Milan Dekleva: Nevidnosti Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman 174880188 RTVSLO – Ars 369 clean Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman Mon, 13 Jun 2022 16:00:00 +0000 Marjan Žiberna: Dedič Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič 174880187 RTVSLO – Ars 416 clean Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič Mon, 13 Jun 2022 16:00:00 +0000 Karmina Šilec: Baba Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni<p>Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni</p><p><p>Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni. Je najboljši možen ogled za vse generacije in se bo gotovo vpisal v zgodovino dokumentarnega filma ter filma nasploh.</p> <p>Je dokumentarec o dveh fotografih in ljubiteljih živali ter divjine, ki se v Tibet odpravita poiskat in v objektiv ujet snežnega leoparda, vrsto, za katero nekateri domnevajo, da je izumrla. Pri tem se spopadata s pokrajino, ki je polna pomenov, prikritih mestnemu človeku, ki ne pozna življenja živali. Skozi iskanje prizorov za fotografiranje nas film pripelje do meditativnih položajev, ki nas po stopinjah življenja različnih vrst pripelje do razumevanja širnih planjav, gora, snežnih in puščavskih področij, kamnitih sten, poti, križišč, opazovalnic in domovanj številnih bitij. Narava je zanje tako polna znakov in smisla, kot so za nas mesta.</p> <p>Opazujemo jih z razdalje, skozi izostreno fotografijo in izjemno poetiko, ki omogoči, da v vsaki živali vidimo njeno osebnost, da uzremo njeno obličje in notranji svet na ozadju tibetanske narave. Ta pa nam skozi njihov molčeči pogled postane domačna vse do točke, ko se izbrišejo vse meje in svet postane univerzalno prizorišče življenja in nedeljene zavesti, na kateri vsi deležimo. Pri tem največjo vlogo odigra molčeča igra sence, svetlobe in barv, ki jo polnijo glasovi živali. Ti v omenjeni tišini in skozi omenjeno izražanje osebnosti dobijo značaj jezika, govorice, ki je ne razumemo, a njen pomen več kot slutimo.</p> <p>Vmes se človeška protagonista spoprijateljita in veliko razmišljata o smislu svojega življenja ter početja. Skozi poetične in filozofične prebliske včasih do nas prispe skrivnostna in neuničljiva modrost tisočletij, do katere skozi čuječno motrenje ljudje lahko dostopajo kjer koli in kadar koli. Spet drugič se zdi, da je to, kar razumeta in doživljata, neizrekljivo, zato se tu in tam zatečeta v klišeje, ki so pravzaprav edini manjši problem filma. Območje neizrekljivega, pravzaprav mističnega, je tako globoko in sluteno, da ga besede kdaj zmotijo.</p> <p>Iskanje sámo piše zgodbo in nas sooča s polnopomenskimi naključji. Eno od njih je srečanje s skupino tibetanskih otrok, ki nas vodi v prizore izjemne topline in prisrčnosti. Snežni leopard nas v nasprotju z večino <em>fast food</em> dokumentarcev o živalih popelje v doživljanje, kjer je meja med subjektom in objektom filma zabrisana, in nas s tem približa idealnemu totalnemu filmu, čisti vizualni poeziji, ki je eno z okoljem.</p></p> 174878641 RTVSLO – Ars 201 clean Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni<p>Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni</p><p><p>Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni. Je najboljši možen ogled za vse generacije in se bo gotovo vpisal v zgodovino dokumentarnega filma ter filma nasploh.</p> <p>Je dokumentarec o dveh fotografih in ljubiteljih živali ter divjine, ki se v Tibet odpravita poiskat in v objektiv ujet snežnega leoparda, vrsto, za katero nekateri domnevajo, da je izumrla. Pri tem se spopadata s pokrajino, ki je polna pomenov, prikritih mestnemu človeku, ki ne pozna življenja živali. Skozi iskanje prizorov za fotografiranje nas film pripelje do meditativnih položajev, ki nas po stopinjah življenja različnih vrst pripelje do razumevanja širnih planjav, gora, snežnih in puščavskih področij, kamnitih sten, poti, križišč, opazovalnic in domovanj številnih bitij. Narava je zanje tako polna znakov in smisla, kot so za nas mesta.</p> <p>Opazujemo jih z razdalje, skozi izostreno fotografijo in izjemno poetiko, ki omogoči, da v vsaki živali vidimo njeno osebnost, da uzremo njeno obličje in notranji svet na ozadju tibetanske narave. Ta pa nam skozi njihov molčeči pogled postane domačna vse do točke, ko se izbrišejo vse meje in svet postane univerzalno prizorišče življenja in nedeljene zavesti, na kateri vsi deležimo. Pri tem največjo vlogo odigra molčeča igra sence, svetlobe in barv, ki jo polnijo glasovi živali. Ti v omenjeni tišini in skozi omenjeno izražanje osebnosti dobijo značaj jezika, govorice, ki je ne razumemo, a njen pomen več kot slutimo.</p> <p>Vmes se človeška protagonista spoprijateljita in veliko razmišljata o smislu svojega življenja ter početja. Skozi poetične in filozofične prebliske včasih do nas prispe skrivnostna in neuničljiva modrost tisočletij, do katere skozi čuječno motrenje ljudje lahko dostopajo kjer koli in kadar koli. Spet drugič se zdi, da je to, kar razumeta in doživljata, neizrekljivo, zato se tu in tam zatečeta v klišeje, ki so pravzaprav edini manjši problem filma. Območje neizrekljivega, pravzaprav mističnega, je tako globoko in sluteno, da ga besede kdaj zmotijo.</p> <p>Iskanje sámo piše zgodbo in nas sooča s polnopomenskimi naključji. Eno od njih je srečanje s skupino tibetanskih otrok, ki nas vodi v prizore izjemne topline in prisrčnosti. Snežni leopard nas v nasprotju z večino <em>fast food</em> dokumentarcev o živalih popelje v doživljanje, kjer je meja med subjektom in objektom filma zabrisana, in nas s tem približa idealnemu totalnemu filmu, čisti vizualni poeziji, ki je eno z okoljem.</p></p> Tue, 07 Jun 2022 06:00:00 +0000 Snežni leopard Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko 174878660 RTVSLO – Ars 255 clean Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko Mon, 06 Jun 2022 16:00:00 +0000 Janko Messner - Solidarnost ob meji Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko 174878661 RTVSLO – Ars 364 clean Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko Mon, 06 Jun 2022 16:00:00 +0000 Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko 174878662 RTVSLO – Ars 406 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko Mon, 06 Jun 2022 16:00:00 +0000 Nataša Skušek: Pasja sreča Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan 174878659 RTVSLO – Ars 298 clean Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan Mon, 06 Jun 2022 16:00:00 +0000 Drago Jančar: Ob nastanku sveta Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri<p>Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri</p><p><p>V zadnjih mesecih so vzporedne resničnosti oziroma filmska večvesolja vroča tema, saj je bil ta koncept v središču dveh največjih uspešnic leta, Spider-man: Ni poti domov in Doktor Strange in multivesolje norosti. A ob ogledu neodvisnega filma Vse povsod naenkrat kmalu postane jasno, da stripovski spektakli tega fantastičnega koncepta ne znajo izkoristiti za drugo kot spektakel, medtem ko ta film postreže s kompleksnimi liki, pristnimi odnosi in vizualno svežino, ki si jo bomo zapomnili bolj kot poplavo digitalnih posebnih učinkov.</p> <p>Glavna junakinja Vse povsod naenkrat je Evelyn, lastnica družinske pralnice, ki se ukvarja s strogo davčno revizijo in vse bolj skrhanimi odnosi z družinskimi člani. A ta brezup vsakdana se nenadoma spreobrne v divjo pustolovščino, ko z njo vzpostavijo stik subjekti vzporednega vesolja, ki potrebujejo njeno pomoč, da bi ustavili veliko zlo. Koncept in številni elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri, pogosto prežete z nepričakovanim humorjem in pristno, skorajda patetično srčnostjo.</p> <p>Na simbolni ravni film, če ga primerjamo z Matrico, ni kritika odtujenosti korporativnega sveta in potrošniške družbe, temveč skozi znanstvenofantastično zgodbo govori predvsem o družinskih odnosih, generacijskem razkoraku in nenazadnje o osebni rasti.</p> <p>Osebna rast je sicer prav tako skupna točka z Matrico in s transspolno preobrazbo njenih režiserjev, saj je ena ključnih interpretacij filma Vse povsod naenkrat priznavanje lastne drugačnosti in iskanje moči v njej. A tukaj se zgodi ključen razkorak, v katerem korenito preseže Matrico. Medtem ko se je v Matrici junakova moč pokazala v orgiji genialno posnetega nasilja, poseže Evelyn po nasprotnem pristopu k razreševanju konfliktov in ponudi gledalcu bistveno bolj pozitiven konec.</p> <p>Navduši tudi vizualna podoba filma, ki v veliki meri temelji na praktično izvedenih učinkih in izpiljenih ter brezhibno izvedenih bojnih koreografijah. Pri tem se izkažeta tudi glavna igralca Michelle Yeoh, ki je v enaki formi kot pred dvema desetletjema v uspešnici Prežeči tiger, skriti zmaj, in Ke Huy Quan, nekdanji otroški zvezdnik iz Indiane Jonesa in templja prekletstva, ki se je po dvajsetih letih dela za kamero vrnil k igri.</p></p> 174878409 RTVSLO – Ars 182 clean Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri<p>Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri</p><p><p>V zadnjih mesecih so vzporedne resničnosti oziroma filmska večvesolja vroča tema, saj je bil ta koncept v središču dveh največjih uspešnic leta, Spider-man: Ni poti domov in Doktor Strange in multivesolje norosti. A ob ogledu neodvisnega filma Vse povsod naenkrat kmalu postane jasno, da stripovski spektakli tega fantastičnega koncepta ne znajo izkoristiti za drugo kot spektakel, medtem ko ta film postreže s kompleksnimi liki, pristnimi odnosi in vizualno svežino, ki si jo bomo zapomnili bolj kot poplavo digitalnih posebnih učinkov.</p> <p>Glavna junakinja Vse povsod naenkrat je Evelyn, lastnica družinske pralnice, ki se ukvarja s strogo davčno revizijo in vse bolj skrhanimi odnosi z družinskimi člani. A ta brezup vsakdana se nenadoma spreobrne v divjo pustolovščino, ko z njo vzpostavijo stik subjekti vzporednega vesolja, ki potrebujejo njeno pomoč, da bi ustavili veliko zlo. Koncept in številni elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri, pogosto prežete z nepričakovanim humorjem in pristno, skorajda patetično srčnostjo.</p> <p>Na simbolni ravni film, če ga primerjamo z Matrico, ni kritika odtujenosti korporativnega sveta in potrošniške družbe, temveč skozi znanstvenofantastično zgodbo govori predvsem o družinskih odnosih, generacijskem razkoraku in nenazadnje o osebni rasti.</p> <p>Osebna rast je sicer prav tako skupna točka z Matrico in s transspolno preobrazbo njenih režiserjev, saj je ena ključnih interpretacij filma Vse povsod naenkrat priznavanje lastne drugačnosti in iskanje moči v njej. A tukaj se zgodi ključen razkorak, v katerem korenito preseže Matrico. Medtem ko se je v Matrici junakova moč pokazala v orgiji genialno posnetega nasilja, poseže Evelyn po nasprotnem pristopu k razreševanju konfliktov in ponudi gledalcu bistveno bolj pozitiven konec.</p> <p>Navduši tudi vizualna podoba filma, ki v veliki meri temelji na praktično izvedenih učinkih in izpiljenih ter brezhibno izvedenih bojnih koreografijah. Pri tem se izkažeta tudi glavna igralca Michelle Yeoh, ki je v enaki formi kot pred dvema desetletjema v uspešnici Prežeči tiger, skriti zmaj, in Ke Huy Quan, nekdanji otroški zvezdnik iz Indiane Jonesa in templja prekletstva, ki se je po dvajsetih letih dela za kamero vrnil k igri.</p></p> Mon, 06 Jun 2022 10:40:00 +0000 Vse povsod naenkrat Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru. <p>Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru. </p><p><p><strong>Premiera: 3. junij 2022</strong></p> <p><strong>Informativni program RA SLO</strong></p> <p>V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bil včeraj premieren lutkovno – gledališki, predvsem pa interaktiven dogodek za malčke in starše z naslovom Slišati morje. Raziskovalno estetsko potovanje je režirala Saška Rakef, predstavo pa si je ogledala Magda Tušar:</p> </p> 174878080 RTVSLO – Ars 105 clean Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru. <p>Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru. </p><p><p><strong>Premiera: 3. junij 2022</strong></p> <p><strong>Informativni program RA SLO</strong></p> <p>V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bil včeraj premieren lutkovno – gledališki, predvsem pa interaktiven dogodek za malčke in starše z naslovom Slišati morje. Raziskovalno estetsko potovanje je režirala Saška Rakef, predstavo pa si je ogledala Magda Tušar:</p> </p> Sat, 04 Jun 2022 17:00:00 +0000 Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih<p>Ljubljana: Beletrina </p><p><p>Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki <strong><em>Marmor</em></strong> izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu <em>Lepo in prav</em> je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom <em>Užij dan</em> in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.</p> <p>V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi <em>Lubenica</em>, <em>Rožiči</em> in <em>Koromač</em>. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. <em>»Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« </em>Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v <strong><em>Marmorju</em></strong> pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: <em>»Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« </em>Tako je pesem <em>Valentinovo</em> razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.</p> <p>Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi <em>Aerosoli</em> in <em>Fotoni</em> precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi <em>Aerosoli</em> pravi: <em>»Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.« </em></p> <p>Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.</p> <p>Tako kot pesmi v prvencu <em>Lepo in prav</em> tudi pesmi v <strong><em>Marmorju</em></strong> ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi <em>Psalm</em> in <em>J. S. Bach: Matejev pasijon</em>. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka <strong><em>Marmor</em></strong> prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.</p></p> 174876632 RTVSLO – Ars 259 clean Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih<p>Ljubljana: Beletrina </p><p><p>Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki <strong><em>Marmor</em></strong> izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu <em>Lepo in prav</em> je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom <em>Užij dan</em> in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.</p> <p>V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi <em>Lubenica</em>, <em>Rožiči</em> in <em>Koromač</em>. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. <em>»Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« </em>Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v <strong><em>Marmorju</em></strong> pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: <em>»Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« </em>Tako je pesem <em>Valentinovo</em> razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.</p> <p>Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi <em>Aerosoli</em> in <em>Fotoni</em> precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi <em>Aerosoli</em> pravi: <em>»Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.« </em></p> <p>Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.</p> <p>Tako kot pesmi v prvencu <em>Lepo in prav</em> tudi pesmi v <strong><em>Marmorju</em></strong> ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi <em>Psalm</em> in <em>J. S. Bach: Matejev pasijon</em>. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka <strong><em>Marmor</em></strong> prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.</p></p> Mon, 30 May 2022 16:00:00 +0000 Ana Svetel: Marmor Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja<p>Trst : Založba Mladika, 2021</p><p><p>Roman Leona Marca <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> je postavljen v namišljen prostor primorskega podeželja. Bralec ga lahko predvsem s pomočjo poslikav lucidnega Toneta Kralja locira na širše območje nekdanje rapalske meje, ljubitelj gurmanskih užitkov pa ga lahko še ožje postavi v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Zakaj je v uvodu treba govoriti o dogajalnem prostoru, ni težko ugotoviti. Svojstveno razlago prinaša večkrat sicer le bežno omenjeni Tone Kralj, slikar, ki je domala ves mejni primorski prostor poslikal z nabožnimi freskami, ki pa poleg biblijske motivike vsebujejo tudi izrazito protifašistično noto. In njegovi naročniki niso bili nihče drug kot čedermaci, torej zavedna primorska duhovščina.</p> <p>Roman <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> prinaša sodoben, kritičen in poglobljen pretres številnih vprašanj, ki zadevajo kar najrazličnejša področja družbenega življenja v preteklosti in sedanjosti, a so pogosto omejena na odnos 'za' ali 'proti'. Vsi osrednji protagonisti romana, med katerimi se večkrat krešejo mnenja, so katoliški slovenski izobraženci. Tradicionalistični, brezkompromisni župnik Peter Bogataj, ki v času socialistične Jugoslavije 27. aprila pred župnišče izobesi državno zastavo na pol droga, je bolj »pes čuvaj, kot pastir svoje črede«. Precej bolj empatičen, svetovljanski in širokim nazorom odprt je dekan Cerkovelj Marjan Furlan in ne nazadnje je tu še šentviški župnik Gregor Kobal. Med romanesknimi liki ne moremo prezreti še energičnega mladega bogoslovca, poznejšega novomašnika Janeza, ter ptujskega škofa in kandidata za kardinala Božidarja.</p> <p>V osredju njihovega zanimanja je vprašanje poslanstva in mesta Cerkve nekoč in danes. Cerkev je razumljena v kar najširšem pomenu kot mesto druženja, zbiranja, kot prostor svobode in izmenjave idej, ki je svoj prispevek dodala tudi ob osamosvojitvi Slovenije, protagonisti romana pa razmišljajo tudi o Cerkvi kot avtoritativni ali permisivni materi, Leon Marc se v delu ne izogne niti problematiki ženskega duhovništva, homoseksualnosti in pedofilije za cerkvenimi zidovi, pravic skupnosti LGBT in finančnim škandalom, povezanih z aferami slovenske duhovščine. Iz tovrstnih razglabljanj izhaja luciden, prepotreben klic po reformi cerkvene organiziranosti in delovanja, ki občasno zadiši celo po pravi revoluciji.</p> <p>V tovrstni konstelaciji bolj ali manj svobodomiselnih idej je najbolj očitno črno-belo prikazana polpretekla zgodovina s partizani kot hudobnimi fanti in nekoliko naivnim, a slovenskemu življu nič hudega želečim domobranstvom. Prve v času poslednje spovedi oziroma ob svojem odhodu v onostranstvo ponazarja nekdanji politkomisar in likvidator Vrabec, oče zdaj uspešnega podjetnika, druge pa slikajo posamezni poskusi ideološkega zagovora »taktične« kolaboracije in podobnega. Marc v tovrstnih izsekih v precejšnji meri pozablja, da so čedermaci in tudi Tone Kralj pekel povezali s fašizmom.</p> <p>Bolj večplastno je prikazan poskus sprave v sklepnem delu romana <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong>. Uspešen in mednarodno uveljavljen arhitekt, tudi faran Bogatajeve župnije, osvoji prvo nagrado na natečaju prenove osrednjega trga slovenske prestolnice. V njegovi nagrajeni rešitvi je aktualizirana nikdar uresničena Plečnikova Katedrala svobode, osrednje stičišče le-te postanejo brižinski spomeniki, Boris Kidrič pa dobi okoli nog simbolno kito modrih las iz Hude jame.</p> <p>Vsaj omeniti je treba še odnos med krščanstvom in drugimi religijami, ki pa ga ne zaznamuje toliko relacija med krščanstvom in islamom, kot bi morda pričakovali, temveč med krščanstvom in newagevskimi gibanji. Prvega najodločneje brani že omenjeni župnik Bogataj, drugega pa zagovarja vaška učiteljica joge Melita Vrabec.</p> <p>Roman Leona Marca <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> prinaša zrel, kritičen, skoraj sokratski dialog med katoliškimi intelektualci z občutno kontemplativno noto. Opazna je težnja po sintezi profanega in sakralnega, trdno usmerjeni tako v tostransko življenje (z vsemi svojimi napakami) kot tudi v vse tisto, kar naj bi bivalo v večnosti onostranstva. Izrazit je esejistični pridih, ki več kot le občasno (za)zveni v blagem sozvočju z dobro znanim <em>Nokturnom za Primorsko</em> Alojza Rebule.</p></p> 174876633 RTVSLO – Ars 331 clean Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja<p>Trst : Založba Mladika, 2021</p><p><p>Roman Leona Marca <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> je postavljen v namišljen prostor primorskega podeželja. Bralec ga lahko predvsem s pomočjo poslikav lucidnega Toneta Kralja locira na širše območje nekdanje rapalske meje, ljubitelj gurmanskih užitkov pa ga lahko še ožje postavi v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Zakaj je v uvodu treba govoriti o dogajalnem prostoru, ni težko ugotoviti. Svojstveno razlago prinaša večkrat sicer le bežno omenjeni Tone Kralj, slikar, ki je domala ves mejni primorski prostor poslikal z nabožnimi freskami, ki pa poleg biblijske motivike vsebujejo tudi izrazito protifašistično noto. In njegovi naročniki niso bili nihče drug kot čedermaci, torej zavedna primorska duhovščina.</p> <p>Roman <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> prinaša sodoben, kritičen in poglobljen pretres številnih vprašanj, ki zadevajo kar najrazličnejša področja družbenega življenja v preteklosti in sedanjosti, a so pogosto omejena na odnos 'za' ali 'proti'. Vsi osrednji protagonisti romana, med katerimi se večkrat krešejo mnenja, so katoliški slovenski izobraženci. Tradicionalistični, brezkompromisni župnik Peter Bogataj, ki v času socialistične Jugoslavije 27. aprila pred župnišče izobesi državno zastavo na pol droga, je bolj »pes čuvaj, kot pastir svoje črede«. Precej bolj empatičen, svetovljanski in širokim nazorom odprt je dekan Cerkovelj Marjan Furlan in ne nazadnje je tu še šentviški župnik Gregor Kobal. Med romanesknimi liki ne moremo prezreti še energičnega mladega bogoslovca, poznejšega novomašnika Janeza, ter ptujskega škofa in kandidata za kardinala Božidarja.</p> <p>V osredju njihovega zanimanja je vprašanje poslanstva in mesta Cerkve nekoč in danes. Cerkev je razumljena v kar najširšem pomenu kot mesto druženja, zbiranja, kot prostor svobode in izmenjave idej, ki je svoj prispevek dodala tudi ob osamosvojitvi Slovenije, protagonisti romana pa razmišljajo tudi o Cerkvi kot avtoritativni ali permisivni materi, Leon Marc se v delu ne izogne niti problematiki ženskega duhovništva, homoseksualnosti in pedofilije za cerkvenimi zidovi, pravic skupnosti LGBT in finančnim škandalom, povezanih z aferami slovenske duhovščine. Iz tovrstnih razglabljanj izhaja luciden, prepotreben klic po reformi cerkvene organiziranosti in delovanja, ki občasno zadiši celo po pravi revoluciji.</p> <p>V tovrstni konstelaciji bolj ali manj svobodomiselnih idej je najbolj očitno črno-belo prikazana polpretekla zgodovina s partizani kot hudobnimi fanti in nekoliko naivnim, a slovenskemu življu nič hudega želečim domobranstvom. Prve v času poslednje spovedi oziroma ob svojem odhodu v onostranstvo ponazarja nekdanji politkomisar in likvidator Vrabec, oče zdaj uspešnega podjetnika, druge pa slikajo posamezni poskusi ideološkega zagovora »taktične« kolaboracije in podobnega. Marc v tovrstnih izsekih v precejšnji meri pozablja, da so čedermaci in tudi Tone Kralj pekel povezali s fašizmom.</p> <p>Bolj večplastno je prikazan poskus sprave v sklepnem delu romana <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong>. Uspešen in mednarodno uveljavljen arhitekt, tudi faran Bogatajeve župnije, osvoji prvo nagrado na natečaju prenove osrednjega trga slovenske prestolnice. V njegovi nagrajeni rešitvi je aktualizirana nikdar uresničena Plečnikova Katedrala svobode, osrednje stičišče le-te postanejo brižinski spomeniki, Boris Kidrič pa dobi okoli nog simbolno kito modrih las iz Hude jame.</p> <p>Vsaj omeniti je treba še odnos med krščanstvom in drugimi religijami, ki pa ga ne zaznamuje toliko relacija med krščanstvom in islamom, kot bi morda pričakovali, temveč med krščanstvom in newagevskimi gibanji. Prvega najodločneje brani že omenjeni župnik Bogataj, drugega pa zagovarja vaška učiteljica joge Melita Vrabec.</p> <p>Roman Leona Marca <strong><em>Katedrale, male in velike</em></strong> prinaša zrel, kritičen, skoraj sokratski dialog med katoliškimi intelektualci z občutno kontemplativno noto. Opazna je težnja po sintezi profanega in sakralnega, trdno usmerjeni tako v tostransko življenje (z vsemi svojimi napakami) kot tudi v vse tisto, kar naj bi bivalo v večnosti onostranstva. Izrazit je esejistični pridih, ki več kot le občasno (za)zveni v blagem sozvočju z dobro znanim <em>Nokturnom za Primorsko</em> Alojza Rebule.</p></p> Mon, 30 May 2022 16:00:00 +0000 Leon Marc: Katedrale, male in velike Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih<p>Novo mesto: Goga, 2022</p><p><p>Goran Vojnović je eden najbolj uveljavljenih in branih pisateljev na Slovenskem Miselni in doživljajski svet pisatelja, filmskega režiserja in esejista združuje veliko aktualnih tem. V knjigi <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong> se vedno znova vrača v otroštvo; rojen je bil sicer v Ljubljani, a piše o svojem bosanskem poreklu in negotovosti, ki jo je doživljal kot otrok priseljencev, prav tako o tem, kako se je znašel v večjezičnosti. Spomin je ponekod zamegljen, toda nikakor ne more pozabiti, da je v njegovi preteklosti ugasnila Jugoslavija. Vrača se v čas, ko so ga preganjali strahovi v stiku z vrstniki, sčasoma pa se dokoplje do spoznanja, da je strah tudi druge ljudi, tako otroke kot odrasle.</p> <p>Pretresla ga je vojna, ki je izbruhnila ob razkroju prejšnje države, bolijo ga posledice nesmiselnosti in krutosti vojnih spopadov, preganjajo ga žrtve Srebrenice. Na oživljanje fašizma ter paberkovanje in kramljanje o vojnih zločincih se odziva z ogorčenjem in zgroženostjo. Ni mu vseeno, da je v svetu toliko zla; čedalje bolj spoznava, da je zlo trdoživo in skoraj neobvladljivo. Vse preveč je ljudi, ki ga namerno in načrtno ohranjajo, se sprenevedajo ter lažejo sebi in drugim. V tem kaotičnem bivanju se pisatelj pogosto počuti ogroženega, kaj kmalu pa se zave, da mu ne sme biti vseeno, zato se svoji angažiranosti in kritičnosti nikakor ne bo odrekel. Vsako dobro dejanje šteje in prispeva k spreminjanju sveta na bolje. Pomembno je njegovo spoznanje, da ljudje sicer zganjamo vsakršne norosti, toda »<em>večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«</em></p> <p><em> </em>Goran Vojnović je humanist, zagovornik svobode in pacifist. Kot pogumen človek govori tudi tistim, ki so prepričani, da je zveličavna in prava samo njihova resnica. Grebe po svoji notranjosti in se hkrati skuša vživljati v druge ljudi. Od njih se v marsičem tudi razlikuje, na primer v tem, da si prizna, kako se je na določene okoliščine odzival v preteklosti in se sčasoma spremenil. Meni, da življenje v Jugoslaviji ni bilo samo črno-belo in da se je zgodilo tudi veliko tistega, kar je vredno spomina. Njegova nostalgija za jugom nima nič skupnega z nekdanjo državno strukturo. Vojnović tako kot pokojni, žal prezgodaj umrli pesnik in vsestranski ustvarjalec Aleš Debeljak, govori o nostalgiji za nekdanjim kulturnim prostorom in jugoslovansko kulturo. V novi slovenski državi so to kulturo iztrgali iz zavesti ljudi. »<em>Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.« </em>Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, Miroslav Krleža in Danilo Kiš nikakor ne bi smeli utoniti v pozabo.</p> <p>Ni mu do poenostavitev in nestrpnosti, odstranjuje predsodke. Spoštuje različnost in razume ljudi, ki so iz kakršnih koli vzrokov, med drugim tudi zaradi porekla, potisnjeni na družbeni rob. Vojnović je subtilen človek in ustvarjalec, ki se na vse okoli sebe odziva kot umetnik. Marsikaj se mu prikazuje v filmskih podobah. Dogajanje teče mimo njega in se ga v hipu dotakne. Nostalgije, ki jo občuti po nekdanjih časih, ne odganja od sebe. Toliko vsega se je nakopičilo v njem, vredno se je vračati k preteklim dogodkom in se odzivati nanje. Hkrati pa se ima za človeka, ki hrepeni po védenju, jasnosti in razumljivosti sporočila. Ko je skoraj vse videti jasno, odgovore obrne in si zastavi nova vprašanja. Njegov svet se šele gradi in se oblikuje, dokončnost mu je tuja. Določili pisateljeve eksistence sta samoizpraševanje in nepripadnost. Parafrazira Descartesa in dahne: »Ne pripadam, torej sem.« Množice pridejo in grejo, ostanejo pa nepripadajoči, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz. Nepripadanje je lahko tudi privilegij.</p> <p>V zbirko strahov so uvrščeni otroški strah pred temo in zapuščenostjo, strah pred velikimi psi, ki nevarno režijo, in prav takimi krohotajočimi se nasilnimi fanti, pred letenjem, osamljenostjo, posmehom, ponižanjem in razkritjem strahu in pred smrtjo. Nekega dne zbiralec strahov vendarle ostane brez svoje zbirke. Po tridesetih letih začuti osvobajajoč mir. »<em>Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«</em></p> <p>Čeprav je tematika v marsičem že znana iz drugih Vojnovićevih del, je vsebina knjige <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong> sveža, zanimiva, vznemirljiva in zelo bralna. Avtor v sebi povezuje preteklost in sedanjost ter prepoznava prostor, ki ga je nekoč določal, in skuša nekdanje doživljanje povezati s sedanjim. Zasluti neizgovorjen opomin svoje drage, češ da se spet ukvarja z neobstoječimi problemi, se sizifovsko trudi iz nič ustvariti nekaj in si umišljati, da se je zgodilo kaj pomembnega. Da, samokritično vse to priznava, toda veličina njegove umetnosti so prav ti ujeti trenutki, obvladana žalost, nenehno spominjanje, iskanje samega sebe in vrednotenje dogajanja. Toliko vsega je vredno premisleka. Goran Vojnović ni samo pripovedovalec zgodb, temveč je čarovnik lepote. Njegovo čaranje privablja ljudi in morda v njihova življenja prikliče tudi drobce dobrote.</p> <p>Na platnici je natisnjenih nekaj naklonjenih besed Borisa Dežulovića in Svetlane Slapšak. Antropologinja in pisateljica pravi, da Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij; te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi dvoumnosti in razdrobljenosti.</p></p> 174876630 RTVSLO – Ars 428 clean Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih<p>Novo mesto: Goga, 2022</p><p><p>Goran Vojnović je eden najbolj uveljavljenih in branih pisateljev na Slovenskem Miselni in doživljajski svet pisatelja, filmskega režiserja in esejista združuje veliko aktualnih tem. V knjigi <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong> se vedno znova vrača v otroštvo; rojen je bil sicer v Ljubljani, a piše o svojem bosanskem poreklu in negotovosti, ki jo je doživljal kot otrok priseljencev, prav tako o tem, kako se je znašel v večjezičnosti. Spomin je ponekod zamegljen, toda nikakor ne more pozabiti, da je v njegovi preteklosti ugasnila Jugoslavija. Vrača se v čas, ko so ga preganjali strahovi v stiku z vrstniki, sčasoma pa se dokoplje do spoznanja, da je strah tudi druge ljudi, tako otroke kot odrasle.</p> <p>Pretresla ga je vojna, ki je izbruhnila ob razkroju prejšnje države, bolijo ga posledice nesmiselnosti in krutosti vojnih spopadov, preganjajo ga žrtve Srebrenice. Na oživljanje fašizma ter paberkovanje in kramljanje o vojnih zločincih se odziva z ogorčenjem in zgroženostjo. Ni mu vseeno, da je v svetu toliko zla; čedalje bolj spoznava, da je zlo trdoživo in skoraj neobvladljivo. Vse preveč je ljudi, ki ga namerno in načrtno ohranjajo, se sprenevedajo ter lažejo sebi in drugim. V tem kaotičnem bivanju se pisatelj pogosto počuti ogroženega, kaj kmalu pa se zave, da mu ne sme biti vseeno, zato se svoji angažiranosti in kritičnosti nikakor ne bo odrekel. Vsako dobro dejanje šteje in prispeva k spreminjanju sveta na bolje. Pomembno je njegovo spoznanje, da ljudje sicer zganjamo vsakršne norosti, toda »<em>večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«</em></p> <p><em> </em>Goran Vojnović je humanist, zagovornik svobode in pacifist. Kot pogumen človek govori tudi tistim, ki so prepričani, da je zveličavna in prava samo njihova resnica. Grebe po svoji notranjosti in se hkrati skuša vživljati v druge ljudi. Od njih se v marsičem tudi razlikuje, na primer v tem, da si prizna, kako se je na določene okoliščine odzival v preteklosti in se sčasoma spremenil. Meni, da življenje v Jugoslaviji ni bilo samo črno-belo in da se je zgodilo tudi veliko tistega, kar je vredno spomina. Njegova nostalgija za jugom nima nič skupnega z nekdanjo državno strukturo. Vojnović tako kot pokojni, žal prezgodaj umrli pesnik in vsestranski ustvarjalec Aleš Debeljak, govori o nostalgiji za nekdanjim kulturnim prostorom in jugoslovansko kulturo. V novi slovenski državi so to kulturo iztrgali iz zavesti ljudi. »<em>Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.« </em>Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, Miroslav Krleža in Danilo Kiš nikakor ne bi smeli utoniti v pozabo.</p> <p>Ni mu do poenostavitev in nestrpnosti, odstranjuje predsodke. Spoštuje različnost in razume ljudi, ki so iz kakršnih koli vzrokov, med drugim tudi zaradi porekla, potisnjeni na družbeni rob. Vojnović je subtilen človek in ustvarjalec, ki se na vse okoli sebe odziva kot umetnik. Marsikaj se mu prikazuje v filmskih podobah. Dogajanje teče mimo njega in se ga v hipu dotakne. Nostalgije, ki jo občuti po nekdanjih časih, ne odganja od sebe. Toliko vsega se je nakopičilo v njem, vredno se je vračati k preteklim dogodkom in se odzivati nanje. Hkrati pa se ima za človeka, ki hrepeni po védenju, jasnosti in razumljivosti sporočila. Ko je skoraj vse videti jasno, odgovore obrne in si zastavi nova vprašanja. Njegov svet se šele gradi in se oblikuje, dokončnost mu je tuja. Določili pisateljeve eksistence sta samoizpraševanje in nepripadnost. Parafrazira Descartesa in dahne: »Ne pripadam, torej sem.« Množice pridejo in grejo, ostanejo pa nepripadajoči, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz. Nepripadanje je lahko tudi privilegij.</p> <p>V zbirko strahov so uvrščeni otroški strah pred temo in zapuščenostjo, strah pred velikimi psi, ki nevarno režijo, in prav takimi krohotajočimi se nasilnimi fanti, pred letenjem, osamljenostjo, posmehom, ponižanjem in razkritjem strahu in pred smrtjo. Nekega dne zbiralec strahov vendarle ostane brez svoje zbirke. Po tridesetih letih začuti osvobajajoč mir. »<em>Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«</em></p> <p>Čeprav je tematika v marsičem že znana iz drugih Vojnovićevih del, je vsebina knjige <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong> sveža, zanimiva, vznemirljiva in zelo bralna. Avtor v sebi povezuje preteklost in sedanjost ter prepoznava prostor, ki ga je nekoč določal, in skuša nekdanje doživljanje povezati s sedanjim. Zasluti neizgovorjen opomin svoje drage, češ da se spet ukvarja z neobstoječimi problemi, se sizifovsko trudi iz nič ustvariti nekaj in si umišljati, da se je zgodilo kaj pomembnega. Da, samokritično vse to priznava, toda veličina njegove umetnosti so prav ti ujeti trenutki, obvladana žalost, nenehno spominjanje, iskanje samega sebe in vrednotenje dogajanja. Toliko vsega je vredno premisleka. Goran Vojnović ni samo pripovedovalec zgodb, temveč je čarovnik lepote. Njegovo čaranje privablja ljudi in morda v njihova življenja prikliče tudi drobce dobrote.</p> <p>Na platnici je natisnjenih nekaj naklonjenih besed Borisa Dežulovića in Svetlane Slapšak. Antropologinja in pisateljica pravi, da Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij; te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi dvoumnosti in razdrobljenosti.</p></p> Mon, 30 May 2022 16:00:00 +0000 Goran Vojnović: Zbiralec strahov Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja<p>Prevedla Jana Pavlič; Ljubljana: Beletrina, 2021</p><p><p><em>»Nevarnost ... je v odsotnosti enotnosti, v pravici, ki jo ima vsakdo, da strelja po svoje ... Kaj pomeni vse to? Razkosanje. In kaj potrebujemo? Enotnost ... Sklep je diktatura.«</em> Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793. Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.</p> <p>Zgodbo o poskusu simbolne sprave <strong><em>Triindevetdeset</em></strong> je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene <em>Revije dveh svetov</em> (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi vse 19. stoletje.</p> <p>Hugo je politično pot je začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman <strong><em>Triindevetdeset</em></strong>, ki se osredotoča na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljni razvoj revolucije. »Vendeje ni več,« naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, »umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo.« Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.</p> <p>Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara <em>Notredamski zvonar</em>, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares <em>spravljivo</em>; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.</p> <p>Roman<strong> <em>Triindevetdeset</em></strong> je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom <em>Leto strahote</em>; gledano nazaj bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Zahvaljujoč mojstrskemu prevodu Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.</p></p> 174876631 RTVSLO – Ars 305 clean Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja<p>Prevedla Jana Pavlič; Ljubljana: Beletrina, 2021</p><p><p><em>»Nevarnost ... je v odsotnosti enotnosti, v pravici, ki jo ima vsakdo, da strelja po svoje ... Kaj pomeni vse to? Razkosanje. In kaj potrebujemo? Enotnost ... Sklep je diktatura.«</em> Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793. Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.</p> <p>Zgodbo o poskusu simbolne sprave <strong><em>Triindevetdeset</em></strong> je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene <em>Revije dveh svetov</em> (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi vse 19. stoletje.</p> <p>Hugo je politično pot je začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman <strong><em>Triindevetdeset</em></strong>, ki se osredotoča na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljni razvoj revolucije. »Vendeje ni več,« naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, »umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo.« Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.</p> <p>Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara <em>Notredamski zvonar</em>, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares <em>spravljivo</em>; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.</p> <p>Roman<strong> <em>Triindevetdeset</em></strong> je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom <em>Leto strahote</em>; gledano nazaj bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Zahvaljujoč mojstrskemu prevodu Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.</p></p> Mon, 30 May 2022 16:00:00 +0000 Victor Hugo: Triindevetdeset SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj 174876578 RTVSLO – Ars 94 clean SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj Mon, 30 May 2022 12:05:00 +0000 Margaret Atwood: Penelopiada Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.<p>SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 </p><p><p>Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.</p> <blockquote><p>Režija: <strong>Livija Pandur<br /> </strong>Prevajalec in avtor priredbe: <strong>Tibor Hrs Pandur<br /> </strong>Dramaturg: <strong>Tibor Hrs Pandur</strong><br /> Scenograf: <strong>Sven Jonke</strong><br /> Kostumograf<strong>:</strong> <strong>Leo Kulaš</strong><br /> Svetovalka za gib<strong>:</strong> <strong>Sanja Nešković Peršin</strong><br /> Glasba<strong>: Silence<br /> </strong>Oblikovanje svetlobe: <strong>Vesna Kolarec<br /> </strong>Glasbena vodja: <strong>Špela Ploj Peršuh<br /> </strong>Lektorica: <strong>Tatjana Stanič<br /> </strong>Asistentka dramaturga (študijsko): <strong>Brina Jenček<br /> </strong>Asistent kostumografa: <strong>Matic Veler<br /> </strong>Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina</p></blockquote></p> 174876581 RTVSLO – Ars 94 clean Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.<p>SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 </p><p><p>Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.</p> <blockquote><p>Režija: <strong>Livija Pandur<br /> </strong>Prevajalec in avtor priredbe: <strong>Tibor Hrs Pandur<br /> </strong>Dramaturg: <strong>Tibor Hrs Pandur</strong><br /> Scenograf: <strong>Sven Jonke</strong><br /> Kostumograf<strong>:</strong> <strong>Leo Kulaš</strong><br /> Svetovalka za gib<strong>:</strong> <strong>Sanja Nešković Peršin</strong><br /> Glasba<strong>: Silence<br /> </strong>Oblikovanje svetlobe: <strong>Vesna Kolarec<br /> </strong>Glasbena vodja: <strong>Špela Ploj Peršuh<br /> </strong>Lektorica: <strong>Tatjana Stanič<br /> </strong>Asistentka dramaturga (študijsko): <strong>Brina Jenček<br /> </strong>Asistent kostumografa: <strong>Matic Veler<br /> </strong>Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina</p></blockquote></p> Mon, 30 May 2022 09:50:00 +0000 Margaret Atwood : Penelopiada Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani <p>Arthur Schnitzler: Samotna pot</p><p><p>Arthur Schnitzler: Samotna pot<br /> Der einsame Wag, 1904<br /> Prva slovenska uprizoritev</p> <p>Prevajalka Amalija Maček<br /> Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek<br /> Dramaturginja Eva Mahkovec<br /> Kostumografka Tina Bonča<br /> Avtor glasbe Laren Polič Zdravič<br /> Lektorica Maja Cerar<br /> Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos<br /> Oblikovalec zvoka Matija Zajc</p> <p>Nastopajo<br /> Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec,<br /> Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g.</p> <p>S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek.<br /> Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek.</p></p> 174876142 RTVSLO – Ars 87 clean Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani <p>Arthur Schnitzler: Samotna pot</p><p><p>Arthur Schnitzler: Samotna pot<br /> Der einsame Wag, 1904<br /> Prva slovenska uprizoritev</p> <p>Prevajalka Amalija Maček<br /> Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek<br /> Dramaturginja Eva Mahkovec<br /> Kostumografka Tina Bonča<br /> Avtor glasbe Laren Polič Zdravič<br /> Lektorica Maja Cerar<br /> Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos<br /> Oblikovalec zvoka Matija Zajc</p> <p>Nastopajo<br /> Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec,<br /> Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g.</p> <p>S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek.<br /> Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek.</p></p> Sat, 28 May 2022 13:30:00 +0000 Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije</p><p><p>Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.</p> <p>A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.</p> <p>A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.</p> <p>Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.</p></p> 174875916 RTVSLO – Ars 194 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije</p><p><p>Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.</p> <p>A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.</p> <p>A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.</p> <p>Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.</p></p> Fri, 27 May 2022 12:15:00 +0000 Top Gun: Maverick Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Žižkova interpretacija Antigone je, kot bi pričakovali, nasprotna večinski intuiciji</p><p><p>Žižkova interpretacija Antigone je, kot bi pričakovali, nasprotna večinski intuiciji. Glavna junakinja drame ni politična borka za univerzalno dobro, temveč za partikularno. V kontekstu sodobne Evrope jo mislec primerja s skrajno desnico, ki zahteva vračilo k domnevnim lokalnim tradicijam. Kreon, na drugi strani, je resnični tragični lik, ki z doslednim uveljavljanjem zakona skuša ohraniti družbeno vezivo, in za to plača visoko ceno. Filozofova drama je dialektična: v skladu s siceršnjimi izpeljavami sta tako lažni progresizem Antigone kot slepi legalizem Kreona slabi izbiri. Zadevo lahko reši samo revolucionarni subjekt, ki gre z njima onkraj njiju.</p> <p>Film sestavljajo tri jasno razmejene linije. Prva je Žižkovo izvajanje tez v črnem filmskem prostoru. Drugi je uprizarjanje prizorov njegove drame, ki ga slovenski gledalci izvajajo na različnih lokacijah v Ljubljani. Tretja pa kolaž arhivskih posnetkov, političnih govorov in protestov, ki segajo vse od druge svetovne vojne do sodobnosti, posnetkov, ki odsevajo razvoj protislovij Evrope ter nastanek in krizo Evropske unije.</p> <p>Gledalci, ki ne poznajo Žižkove misli in njenih osnovnih izhodišč, bodo vse tri najbrž težko prepletli. To je namreč, vse do konca, dokajšen izziv tudi za tiste, ki se s filozofijo bolj redno ukvarjajo. Ne gre za to, da bi bil osrednji protagonist filma hermetičen, prej za to, da nam režiser pomen skozi omenjeno razcepljenost zgolj nakazuje.</p> <p>Vsebinsko jedro filma je toliko bolj zaprto, ker se ukvarja z Evropo kot bolj ali manj izoliranim in enovitim območjem. Simptomatična je Žižkova izjava, da je do stanja celine kritičen, vendar vse kritike, na primer protirasistična in feministična, vendarle izhajajo iz evropske tradicije. Pri tem spregleda, da je tudi rasizem sam v današnji obliki produkt Evrope, da so ideje in prakse enakopravnosti spolov obstajale na drugih celinah, da je vpliv evropske filozofije razumljiv tudi zaradi idejnega kolonializma. Pa seveda to, da je evropska identiteta, kot tudi druge, fikcija, utemeljena na namernem potlačevanju drugih vplivov, in da ima morda Južna Evropa več skupnega s severno Afriko kot Skandinavijo. Stara Grčija, denimo, temelji tudi na idejah starega Egipta in Perzije.</p> <p>Levičarska rešitev, kakor jo ponudi režiser v igranem delu, je smiselna, vendar poigravanje s starim komunističnim imaginarijem ter črnim humorjem o streljanju nasprotnikov deluje organsko preživeto. Na filmu je preprosto nekaj <em>boomerskega</em>; nekaj takega, kar bi morda delovalo pred nekaj leti, medtem ko se je zdajšnji zgodovinski trenutek od tega pospešeno oddaljil. Kljub temu si ga je vredno ogledati; Žižkove izpeljave so vendarle intelektualno stimulativne, poetika igranih prizorov ter izvedbe domačih igralcev vzbudita radovednost, arhivski posnetki pa osvežujejo spomin in stvari postavljajo v kontekst.</p></p> 174875917 RTVSLO – Ars 216 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Žižkova interpretacija Antigone je, kot bi pričakovali, nasprotna večinski intuiciji</p><p><p>Žižkova interpretacija Antigone je, kot bi pričakovali, nasprotna večinski intuiciji. Glavna junakinja drame ni politična borka za univerzalno dobro, temveč za partikularno. V kontekstu sodobne Evrope jo mislec primerja s skrajno desnico, ki zahteva vračilo k domnevnim lokalnim tradicijam. Kreon, na drugi strani, je resnični tragični lik, ki z doslednim uveljavljanjem zakona skuša ohraniti družbeno vezivo, in za to plača visoko ceno. Filozofova drama je dialektična: v skladu s siceršnjimi izpeljavami sta tako lažni progresizem Antigone kot slepi legalizem Kreona slabi izbiri. Zadevo lahko reši samo revolucionarni subjekt, ki gre z njima onkraj njiju.</p> <p>Film sestavljajo tri jasno razmejene linije. Prva je Žižkovo izvajanje tez v črnem filmskem prostoru. Drugi je uprizarjanje prizorov njegove drame, ki ga slovenski gledalci izvajajo na različnih lokacijah v Ljubljani. Tretja pa kolaž arhivskih posnetkov, političnih govorov in protestov, ki segajo vse od druge svetovne vojne do sodobnosti, posnetkov, ki odsevajo razvoj protislovij Evrope ter nastanek in krizo Evropske unije.</p> <p>Gledalci, ki ne poznajo Žižkove misli in njenih osnovnih izhodišč, bodo vse tri najbrž težko prepletli. To je namreč, vse do konca, dokajšen izziv tudi za tiste, ki se s filozofijo bolj redno ukvarjajo. Ne gre za to, da bi bil osrednji protagonist filma hermetičen, prej za to, da nam režiser pomen skozi omenjeno razcepljenost zgolj nakazuje.</p> <p>Vsebinsko jedro filma je toliko bolj zaprto, ker se ukvarja z Evropo kot bolj ali manj izoliranim in enovitim območjem. Simptomatična je Žižkova izjava, da je do stanja celine kritičen, vendar vse kritike, na primer protirasistična in feministična, vendarle izhajajo iz evropske tradicije. Pri tem spregleda, da je tudi rasizem sam v današnji obliki produkt Evrope, da so ideje in prakse enakopravnosti spolov obstajale na drugih celinah, da je vpliv evropske filozofije razumljiv tudi zaradi idejnega kolonializma. Pa seveda to, da je evropska identiteta, kot tudi druge, fikcija, utemeljena na namernem potlačevanju drugih vplivov, in da ima morda Južna Evropa več skupnega s severno Afriko kot Skandinavijo. Stara Grčija, denimo, temelji tudi na idejah starega Egipta in Perzije.</p> <p>Levičarska rešitev, kakor jo ponudi režiser v igranem delu, je smiselna, vendar poigravanje s starim komunističnim imaginarijem ter črnim humorjem o streljanju nasprotnikov deluje organsko preživeto. Na filmu je preprosto nekaj <em>boomerskega</em>; nekaj takega, kar bi morda delovalo pred nekaj leti, medtem ko se je zdajšnji zgodovinski trenutek od tega pospešeno oddaljil. Kljub temu si ga je vredno ogledati; Žižkove izpeljave so vendarle intelektualno stimulativne, poetika igranih prizorov ter izvedbe domačih igralcev vzbudita radovednost, arhivski posnetki pa osvežujejo spomin in stvari postavljajo v kontekst.</p></p> Fri, 27 May 2022 12:10:00 +0000 Antigona – Kako si upamo! Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.<p>Premiera v SNG Drama Ljubljana, 26. 5. 2022</p><p><p>Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava <em>Kabaret Kaspar</em> hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.</p></p> 174875829 RTVSLO – Ars 89 clean Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.<p>Premiera v SNG Drama Ljubljana, 26. 5. 2022</p><p><p>Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava <em>Kabaret Kaspar</em> hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.</p></p> Fri, 27 May 2022 06:50:00 +0000 Kabaret Kaspar Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll<p>Ljubljana in Koper: Beletrina in Annales, 2021</p><p><p>Hamburškega pesnika in prevajalca Jana Wagnerja, ki je leta 2017 prejel nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišoče avtorje, leta 2021 pa slovensko mednarodno književno nagrado pont, je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Pongea v knjigi <em>Le parti pris des choses / V imenu stvari</em>, ki jo imamo od leta 2010 tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Enainšestdeset pesmi in petih krajših esejev v knjigi <strong><em>Avtoportret z rojem čebel</em></strong> je prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ Sara Virk, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Urška Potočnik Černe in Amalija Maček, potem pa še Lučka Jenčič, Milan Dekleva in Gregor Podlogar. Izbor pesmi, ki je v knjigi objavljen dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je avtorjevo delo in je dopolnjen z novimi in še neprevedenimi pesmimi.</p> <p>Jan Wagner je Slovenijo obiskal večkrat. Pred letošnjo predstavitvijo nove knjige v Kopru in Ljubljani je bil na festivalih v Medani in na Ptuju ter v Vilenici. Revijalno smo ga lahko spoznali v prevodih Maruše Mugerli za Lirikonfestove zbornike. Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v tem knjižnem izboru posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Vsekakor je privrženec lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem <em>»iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane«</em>. Kakor izpričuje nabor besedil, ki ustreza pesnikovemu izboru, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost in zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Prav zato je vsaj v slovenščini občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto uganke.</p> <p>Opisovanje stvari, prihajanje do jedra in opis samega bistva je pogost postopek ne le pri obravnavanem avtorju, ampak je vznemirjalo tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc. In kakor Boris A. Novak in več drugih privržencev predpisanih pesniških oblik in tradicionalnih form, nemški pesnik, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesemskih oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Prek omejitve osvoboditev. Zanimivo nasprotje zvestobe tradicionalni formi pa je kršenje pravopisne norme, saj Jan Wagner v pesmih ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene.</p> <p>V slovenskem izboru so poleg esejev haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Andražu Gombaču je Jan Wagner v intervjuju za Primorske novice priznal, da se najtežje spopada z elegijami, pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi zaradi smrti ljudi. Vendar je vsaj štiri z besedo elegija v naslovu umestil v slovensko knjigo. Ko je bil gost v Sloveniji, je razvil misel o poeziji danes na podlagi imena nagrade pont, ki pomeni most, in poudaril, da »v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam<em>!«<strong> Avtoportret z rojem čebel </strong></em>je eden od takšnih prijateljskih prevajanj. Prvi esej je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita krajši zahvali: prva je namenjena Nemški akademiji za jezik in pesništvo, druga pa Akademiji znanosti in književnosti v Mainzu, od koder izhaja njegov ded. V govoru se opira na Američana Walta Whitmana, zaupa svojim vzorom in učiteljem v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečim pesnikom Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom <em>Pod jezikovnim skalpelom</em>.</p> <p>V esejističnem delu knjige je najbolj zanimivo obsežnejše münchensko predavanje o poeziji z naslovom <em>Zaprti prostor</em>. V njem Wagner vzpostavlja povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter pesniki liriki. Nad kriminalkami so se denimo navduševali Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetnini gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa sprva vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Allan Poe, pri katerem si je Wagner izposodil idejo in razvil misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesemske uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller in so zanimive ravno do trenutka, ko izvemo, kaj je odgovor uganke. Vendar so različne od pesmi, ki jih piše sam. Te pogosto opisujejo predmet ali stvar, a pesem sama razpira širša vprašanja in podobe, ustvari zasuk, domislico. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprt, hermetičen prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca. Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se večkrat znajdemo v neznosni tesni, tedaj se spomnimo na njegovo misel: <em>»Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.«</em></p></p> 174874802 RTVSLO – Ars 356 clean Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll<p>Ljubljana in Koper: Beletrina in Annales, 2021</p><p><p>Hamburškega pesnika in prevajalca Jana Wagnerja, ki je leta 2017 prejel nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišoče avtorje, leta 2021 pa slovensko mednarodno književno nagrado pont, je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Pongea v knjigi <em>Le parti pris des choses / V imenu stvari</em>, ki jo imamo od leta 2010 tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Enainšestdeset pesmi in petih krajših esejev v knjigi <strong><em>Avtoportret z rojem čebel</em></strong> je prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ Sara Virk, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Urška Potočnik Černe in Amalija Maček, potem pa še Lučka Jenčič, Milan Dekleva in Gregor Podlogar. Izbor pesmi, ki je v knjigi objavljen dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je avtorjevo delo in je dopolnjen z novimi in še neprevedenimi pesmimi.</p> <p>Jan Wagner je Slovenijo obiskal večkrat. Pred letošnjo predstavitvijo nove knjige v Kopru in Ljubljani je bil na festivalih v Medani in na Ptuju ter v Vilenici. Revijalno smo ga lahko spoznali v prevodih Maruše Mugerli za Lirikonfestove zbornike. Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v tem knjižnem izboru posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Vsekakor je privrženec lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem <em>»iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane«</em>. Kakor izpričuje nabor besedil, ki ustreza pesnikovemu izboru, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost in zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Prav zato je vsaj v slovenščini občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto uganke.</p> <p>Opisovanje stvari, prihajanje do jedra in opis samega bistva je pogost postopek ne le pri obravnavanem avtorju, ampak je vznemirjalo tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc. In kakor Boris A. Novak in več drugih privržencev predpisanih pesniških oblik in tradicionalnih form, nemški pesnik, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesemskih oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Prek omejitve osvoboditev. Zanimivo nasprotje zvestobe tradicionalni formi pa je kršenje pravopisne norme, saj Jan Wagner v pesmih ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene.</p> <p>V slovenskem izboru so poleg esejev haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Andražu Gombaču je Jan Wagner v intervjuju za Primorske novice priznal, da se najtežje spopada z elegijami, pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi zaradi smrti ljudi. Vendar je vsaj štiri z besedo elegija v naslovu umestil v slovensko knjigo. Ko je bil gost v Sloveniji, je razvil misel o poeziji danes na podlagi imena nagrade pont, ki pomeni most, in poudaril, da »v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam<em>!«<strong> Avtoportret z rojem čebel </strong></em>je eden od takšnih prijateljskih prevajanj. Prvi esej je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita krajši zahvali: prva je namenjena Nemški akademiji za jezik in pesništvo, druga pa Akademiji znanosti in književnosti v Mainzu, od koder izhaja njegov ded. V govoru se opira na Američana Walta Whitmana, zaupa svojim vzorom in učiteljem v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečim pesnikom Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom <em>Pod jezikovnim skalpelom</em>.</p> <p>V esejističnem delu knjige je najbolj zanimivo obsežnejše münchensko predavanje o poeziji z naslovom <em>Zaprti prostor</em>. V njem Wagner vzpostavlja povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter pesniki liriki. Nad kriminalkami so se denimo navduševali Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetnini gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa sprva vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Allan Poe, pri katerem si je Wagner izposodil idejo in razvil misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesemske uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller in so zanimive ravno do trenutka, ko izvemo, kaj je odgovor uganke. Vendar so različne od pesmi, ki jih piše sam. Te pogosto opisujejo predmet ali stvar, a pesem sama razpira širša vprašanja in podobe, ustvari zasuk, domislico. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprt, hermetičen prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca. Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se večkrat znajdemo v neznosni tesni, tedaj se spomnimo na njegovo misel: <em>»Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.«</em></p></p> Mon, 23 May 2022 16:00:00 +0000 Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko<p>Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022</p><p><p>Med naraščajočo množico vrtičkarjev in vrtnarji – če izvzamemo poklicne in upoštevamo, da so izjeme na obeh straneh – je velika razlika. Ne toliko v praviloma manjših obdelovalnih površinah vrtičkarjev v primerjavi z večjimi »pravimi« vrtovi, kot v odnosu enih in drugih do živega dogajanja na zemlji, ki jo obdelujejo. Vrtičkarji si prizadevajo na svojih gredah pridelati kar največ za lažje preživljanje, za vrtnarje, ki z vrtom in za vrt živijo, pa je vrt del bivalnega okolja. Ne bojišče s polži in plevelom, temveč prostor premišljevanja in raziskovanja, dajanja in jemanja,  počitka in navdiha.</p> <p>Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige <strong><em>Fižolozofija</em></strong>, duhovno in dejavno pripada drugi skupini. »<em>Moj mali vrt,« </em>piše,<em> »je velika knjiga. … Ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stari v življenju.«</em> Je tudi vsakoleten projekt. Nadaljevanje izročila mame in stare mame, ki je sledila še starejšim izkušnjam, na primer, da se graha ne sme saditi pregloboko, <em>»ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve«</em>. Sčasoma je spoznala, da imata vrtnarjenje in pisanje zgodb nekaj skupnega, <em>»ena stvar vodi k drugi«. </em>In še:<em> »Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša.«</em></p> <p>Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura, kjer je začel pisati knjigo <em>1984</em>. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. <em>»Zanj je bilo to, da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija.«</em> Dodaja, da bi cenil tudi ekološko vrtnarjenje, saj je verjel, da je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik,« Marcelu Proustu pa najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih slikal le še ribnik v svojem vrtu, Kleeja in Kandinskega je vrt naučil vsega o abstrakciji, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi platna Frido Kahlo.</p> <p>Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.</p> <p>Avtorica <strong><em>Fižolozofije</em></strong> namenja pozornost tudi slikovitim mislim in rekom znanega in neznanega izvora, povezanim s čudežem vrtnarjenja: Ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Prav tako dragocena so opozorila na mnoge, neizkušenemu pogledu nevidne pojave in dogajanja v vrtu. Med drugim na koristnost deževnikov ter neslišno lebdečih, čebelam in osam podobnih muh trepetavk, ki jajčeca najpogosteje odlagajo naravnost v kolonije listnih uši, s katerimi se hranijo njihove ličinke, odrasle žuželke pa so izvrstne opraševalke.</p> <p>Irena Štaudohar tudi vrača dobro ime <em>Domačim in tujim živalim v podobah</em> Frana Erjavca, uspešnici izpred poldrugega stoletja, nad katero so poznejši zoologi vihali nosove. Resda ne velja več, da je strupene kače treba pobijati, Erjavčevo pisanje, na primer o pticah, pa je še vedno vredno upoštevanja. Zadreg je manj, sklene avtorica, če to knjigo, čeprav gre za naravoslovno delo, beremo kot leposlovje.</p> <p>Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so <em>»eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.«</em></p> <p>Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol zaokroži z mislijo: »<em>Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.« </em></p></p> 174874804 RTVSLO – Ars 388 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko<p>Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022</p><p><p>Med naraščajočo množico vrtičkarjev in vrtnarji – če izvzamemo poklicne in upoštevamo, da so izjeme na obeh straneh – je velika razlika. Ne toliko v praviloma manjših obdelovalnih površinah vrtičkarjev v primerjavi z večjimi »pravimi« vrtovi, kot v odnosu enih in drugih do živega dogajanja na zemlji, ki jo obdelujejo. Vrtičkarji si prizadevajo na svojih gredah pridelati kar največ za lažje preživljanje, za vrtnarje, ki z vrtom in za vrt živijo, pa je vrt del bivalnega okolja. Ne bojišče s polži in plevelom, temveč prostor premišljevanja in raziskovanja, dajanja in jemanja,  počitka in navdiha.</p> <p>Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige <strong><em>Fižolozofija</em></strong>, duhovno in dejavno pripada drugi skupini. »<em>Moj mali vrt,« </em>piše,<em> »je velika knjiga. … Ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stari v življenju.«</em> Je tudi vsakoleten projekt. Nadaljevanje izročila mame in stare mame, ki je sledila še starejšim izkušnjam, na primer, da se graha ne sme saditi pregloboko, <em>»ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve«</em>. Sčasoma je spoznala, da imata vrtnarjenje in pisanje zgodb nekaj skupnega, <em>»ena stvar vodi k drugi«. </em>In še:<em> »Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša.«</em></p> <p>Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura, kjer je začel pisati knjigo <em>1984</em>. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. <em>»Zanj je bilo to, da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija.«</em> Dodaja, da bi cenil tudi ekološko vrtnarjenje, saj je verjel, da je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik,« Marcelu Proustu pa najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih slikal le še ribnik v svojem vrtu, Kleeja in Kandinskega je vrt naučil vsega o abstrakciji, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi platna Frido Kahlo.</p> <p>Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.</p> <p>Avtorica <strong><em>Fižolozofije</em></strong> namenja pozornost tudi slikovitim mislim in rekom znanega in neznanega izvora, povezanim s čudežem vrtnarjenja: Ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Prav tako dragocena so opozorila na mnoge, neizkušenemu pogledu nevidne pojave in dogajanja v vrtu. Med drugim na koristnost deževnikov ter neslišno lebdečih, čebelam in osam podobnih muh trepetavk, ki jajčeca najpogosteje odlagajo naravnost v kolonije listnih uši, s katerimi se hranijo njihove ličinke, odrasle žuželke pa so izvrstne opraševalke.</p> <p>Irena Štaudohar tudi vrača dobro ime <em>Domačim in tujim živalim v podobah</em> Frana Erjavca, uspešnici izpred poldrugega stoletja, nad katero so poznejši zoologi vihali nosove. Resda ne velja več, da je strupene kače treba pobijati, Erjavčevo pisanje, na primer o pticah, pa je še vedno vredno upoštevanja. Zadreg je manj, sklene avtorica, če to knjigo, čeprav gre za naravoslovno delo, beremo kot leposlovje.</p> <p>Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so <em>»eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.«</em></p> <p>Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol zaokroži z mislijo: »<em>Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.« </em></p></p> Mon, 23 May 2022 16:00:00 +0000 Irena Štaudohar: Fižolozofija Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko<p>Prevedla Lili Potpara; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022</p><p><p><strong><em>Istanbul, Istanbul</em></strong> je eden izmed petih romanov, ki jih je izdal pisatelj turško-kurdskega rodu Burhan Sönmez, vendar ostali žal še niso prevedeni v slovenščino. V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana <strong><em>Istanbul Istanbul</em></strong> bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: <em>“Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.” </em></p> <p>Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje:<em> “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?”</em></p> <p>Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: <em>“Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” </em>Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: <em>“Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.”</em></p> <p>Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so <em>Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa</em>, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav <strong><em>Istanbul Istanbul</em> </strong>bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.</p></p> 174874805 RTVSLO – Ars 421 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko<p>Prevedla Lili Potpara; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022</p><p><p><strong><em>Istanbul, Istanbul</em></strong> je eden izmed petih romanov, ki jih je izdal pisatelj turško-kurdskega rodu Burhan Sönmez, vendar ostali žal še niso prevedeni v slovenščino. V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana <strong><em>Istanbul Istanbul</em></strong> bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: <em>“Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.” </em></p> <p>Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje:<em> “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?”</em></p> <p>Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: <em>“Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” </em>Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: <em>“Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.”</em></p> <p>Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so <em>Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa</em>, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav <strong><em>Istanbul Istanbul</em> </strong>bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.</p></p> Mon, 23 May 2022 16:00:00 +0000 Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul . Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko<p>Novo mesto: Goga 2021</p><p><p>Roman Dušana Šarotarja <strong><em>Zvezdna karta</em></strong> se začne s poroko v hotelu Slon v Soboti v času med obema vojnama, v času, ko se je podjetni trgovec iz Čakovca Franjo oziroma Franc poročil z Rožo in prenesel svoja kupčkanja in kupčevanja čez reko in novozgrajeni most. Kmalu se jima rodi sin Evgen in pristno prijateljuje s sosedovo Heleno, ki ima morda od rojstva nekoliko okvarjen kolk. Roman je tridelen, v prvem so v ospredju Roža in njena pričakovanja ob poroki, tudi nekoliko nenavadno vedenje, saj se včasih zastrmi v nič in imajo prisotni občutek, da je nekam odplavala, da je njeno nenavadno vedenje posledica tistega, kar vidi v prihodnosti. Že dejstvo, da  je cel roman pričevanje njihove služkinje in pomočnice na posestvu Žalne, ta s svojim imenom napoveduje katastrofo, pa da je drugi del posvečen domačemu sinu Evgenu in tretji retorično in v argumentih spretni, kolerični in ekscentrični figuri rabina Lazarja, vse nam že na začetku daje slutiti, da se za družino in njene obiskovalce in prijatelje ne bo dobro končalo.</p> <p>Tudi zato, ker je v Šarotarjevem pripovednem opusu  kar nekaj romanov in kratkih zgodb posvečenih njegovim prednikom, še natančneje, deportaciji soboških Judov v iztrebljevalno taborišče Auschwitz po madžarski zasedbi Prekmurja v času druge svetovne vojne. Temu delu zgodovine so namenjeni na primer roman <em>Biljard v Dobrayu</em> – tam nastopa Franc kot edini preživeli iz družine, ki je v ospredju tokratnega pisateljevega zanimanja. Ob koncu vojne, ko se je izvil delovnim taboriščem in obveznostim pri kopanju jarkov za vojsko, se pretika po Soboti, ki je polna defetističnih in dekadentnih madžarskih vojakov, poteka pa tudi živahna obveščevalna in protiokupacijska dejavnost, vse je pripravljeno na veliki finale, na veliki konec vojne. V <strong><em>Zvezdni karti</em></strong> Šarotar popisuje obdobje pred tem, ko se je v mirno meščansko življenje, ki so ga ogrožali le slabi plačniki in trgovska konkurenca, že začela zajedati slutnja vojne, o kateri so slišali po radiu, o bojiščih v Afriki in bombardiranju prestolnice države, Beograda.</p> <p>Zgodbo o judovski družini in potem o njihovem zadnjem dušnem pastirju, rabinu Lazarju, pripoveduje priča, ki je vse dobro poznala in preživela. Žalna je nosilka zdrave kmečke logike, ki marsičesa ne razume povsem, vendar s svojo srčnostjo in intuicijo sluti, kaj tare družino, da je na vidiku usoda, ki se ji ni mogoče izogniti. V romanu je veliko več opisov krajine, nekakšnega nestrpnega pričakovanja, kot prave akcije, to prinesejo kvečjemu rabinovi ekscentrični prepiri z naključnimi mimoidočimi, kadar ga ravno zagrabi, ter potujoči mednarodni cirkus, ki naznanja, da se je nekje, v prebivalcem te ravničarske regije daljnih in nedoumljivih krajih, že začelo.</p> <p><strong><em>Zvezdna karta</em></strong> je roman, ki dopolnjuje in širi Šarotarjev obsežni in premišljeni, kakovostno visoko izenačeni del opusa. On je nosilec spomina na te kraje in dogodke v njih, podobno kot njegov rojak Feri Lainšček, samo da njega zanima bolj divja, poganska  in arhaična plat zgodovine,  zanimajo ga marginalci in mitske razsežnosti prostora, podobno kot njunega prleškega soseda Vlada Žabota, ki se je v svojih najbolj uspešnih in odmevnih delih posvetil slovanski mitologiji in vsemu, kar uhaja zapovedanemu krščanskemu. Šarotar se je osredotočil na mestni  in judovski del prekmurske zgodovine, pri tem pa tudi sam pri pisanju prevzel počasen temperament reke, ki seka in se preliva skozi to krajino dobrih ljudi. V <strong><em>Zvezdni karti</em></strong> je kar nekaj prebliskov, ki jih doživi večinoma ona, Roža, ko recimo zasluti neko usodnost v hotelu na poročno noč in odhiti na cesto v premajhni poročni obleki, premajhni zaradi naraščajočega trebuha, ki je to poroko očitno malo pospešil in katerega naraščanja pri pomerjanju pač niso mogli upoštevati. Roža sluti in vidi v prihodnost, vidi, pravi, kot na fotografiji in vidi, da ne more nič spremeniti, in ni jo strah vojne in ne lastne smrti; strah jo je le, da tudi njen sin vidi vse to in je zato prezgodaj odrasel, že starček, čeprav je še otrok.</p> <p>Vse strašljivo se ima še zgoditi, zato je Šarotarjev kompozicijsko spretno napisani roman o treh slikah, treh izsekih, od katerih ima vsak svojega nosilca, elegičen. Zaključi se s stavki, da <em>»je bilo, kot bi vse bil že spomin, notranja predstava, ne več resnično«</em>. Na ta način pred bralcem drsijo elegične krajine, čakanje na usodo, ki se je večinoma ne veselijo, še otroci ne. Vse to je faktografsko podprto in opremljeno s pisateljevimi pretežno krajinarskimi fotografijami, pri čemer je kar nekaj tudi urbanih krajin – soboška križišča, silosi ali rezervoarji za vodo – še več je zaraščenih in divjih, človeka osvobojenih zaraščenih interierjev. Mešanico literarnega in fotografskega potopisa je avtor že uporabil pri pisanju o tavanju in odkrivanju daljnih severnomorskih krajev, tam je melanholičen poprh in izpostavljenost vremenskim neprijetnostim tudi fotografsko dokumentiral.</p> <p>Šarotar na zgodovino naslonjeno pisanje polni z dejstvi, <strong><em>Zvezdna karta</em></strong> je roman, ki gradi na raziskavi preteklosti, omenja gradnjo in dokončanje mostu ali, kadar gre za fantazijski in bralni svet mladostnika, na citatih iz takratnih ilustriranih revij za mladostnike – tam se kaže, kako velik je bil takrat svet, velik zaradi dolgih potovalnih časov in počasnosti potovanja, in kako se je odpiral otroški domišljiji in otežil potovanja trgovcem, ki so morali te razdalje premagovati. Mešanica preteklega, kolikor nam je dostopno, in osebne izkušnje je očarljiva, Šarotarjeva pisava pa v fazi zrele teže jezika in visoke slogovne artikulacije.</p></p> 174874807 RTVSLO – Ars 435 clean Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko<p>Novo mesto: Goga 2021</p><p><p>Roman Dušana Šarotarja <strong><em>Zvezdna karta</em></strong> se začne s poroko v hotelu Slon v Soboti v času med obema vojnama, v času, ko se je podjetni trgovec iz Čakovca Franjo oziroma Franc poročil z Rožo in prenesel svoja kupčkanja in kupčevanja čez reko in novozgrajeni most. Kmalu se jima rodi sin Evgen in pristno prijateljuje s sosedovo Heleno, ki ima morda od rojstva nekoliko okvarjen kolk. Roman je tridelen, v prvem so v ospredju Roža in njena pričakovanja ob poroki, tudi nekoliko nenavadno vedenje, saj se včasih zastrmi v nič in imajo prisotni občutek, da je nekam odplavala, da je njeno nenavadno vedenje posledica tistega, kar vidi v prihodnosti. Že dejstvo, da  je cel roman pričevanje njihove služkinje in pomočnice na posestvu Žalne, ta s svojim imenom napoveduje katastrofo, pa da je drugi del posvečen domačemu sinu Evgenu in tretji retorično in v argumentih spretni, kolerični in ekscentrični figuri rabina Lazarja, vse nam že na začetku daje slutiti, da se za družino in njene obiskovalce in prijatelje ne bo dobro končalo.</p> <p>Tudi zato, ker je v Šarotarjevem pripovednem opusu  kar nekaj romanov in kratkih zgodb posvečenih njegovim prednikom, še natančneje, deportaciji soboških Judov v iztrebljevalno taborišče Auschwitz po madžarski zasedbi Prekmurja v času druge svetovne vojne. Temu delu zgodovine so namenjeni na primer roman <em>Biljard v Dobrayu</em> – tam nastopa Franc kot edini preživeli iz družine, ki je v ospredju tokratnega pisateljevega zanimanja. Ob koncu vojne, ko se je izvil delovnim taboriščem in obveznostim pri kopanju jarkov za vojsko, se pretika po Soboti, ki je polna defetističnih in dekadentnih madžarskih vojakov, poteka pa tudi živahna obveščevalna in protiokupacijska dejavnost, vse je pripravljeno na veliki finale, na veliki konec vojne. V <strong><em>Zvezdni karti</em></strong> Šarotar popisuje obdobje pred tem, ko se je v mirno meščansko življenje, ki so ga ogrožali le slabi plačniki in trgovska konkurenca, že začela zajedati slutnja vojne, o kateri so slišali po radiu, o bojiščih v Afriki in bombardiranju prestolnice države, Beograda.</p> <p>Zgodbo o judovski družini in potem o njihovem zadnjem dušnem pastirju, rabinu Lazarju, pripoveduje priča, ki je vse dobro poznala in preživela. Žalna je nosilka zdrave kmečke logike, ki marsičesa ne razume povsem, vendar s svojo srčnostjo in intuicijo sluti, kaj tare družino, da je na vidiku usoda, ki se ji ni mogoče izogniti. V romanu je veliko več opisov krajine, nekakšnega nestrpnega pričakovanja, kot prave akcije, to prinesejo kvečjemu rabinovi ekscentrični prepiri z naključnimi mimoidočimi, kadar ga ravno zagrabi, ter potujoči mednarodni cirkus, ki naznanja, da se je nekje, v prebivalcem te ravničarske regije daljnih in nedoumljivih krajih, že začelo.</p> <p><strong><em>Zvezdna karta</em></strong> je roman, ki dopolnjuje in širi Šarotarjev obsežni in premišljeni, kakovostno visoko izenačeni del opusa. On je nosilec spomina na te kraje in dogodke v njih, podobno kot njegov rojak Feri Lainšček, samo da njega zanima bolj divja, poganska  in arhaična plat zgodovine,  zanimajo ga marginalci in mitske razsežnosti prostora, podobno kot njunega prleškega soseda Vlada Žabota, ki se je v svojih najbolj uspešnih in odmevnih delih posvetil slovanski mitologiji in vsemu, kar uhaja zapovedanemu krščanskemu. Šarotar se je osredotočil na mestni  in judovski del prekmurske zgodovine, pri tem pa tudi sam pri pisanju prevzel počasen temperament reke, ki seka in se preliva skozi to krajino dobrih ljudi. V <strong><em>Zvezdni karti</em></strong> je kar nekaj prebliskov, ki jih doživi večinoma ona, Roža, ko recimo zasluti neko usodnost v hotelu na poročno noč in odhiti na cesto v premajhni poročni obleki, premajhni zaradi naraščajočega trebuha, ki je to poroko očitno malo pospešil in katerega naraščanja pri pomerjanju pač niso mogli upoštevati. Roža sluti in vidi v prihodnost, vidi, pravi, kot na fotografiji in vidi, da ne more nič spremeniti, in ni jo strah vojne in ne lastne smrti; strah jo je le, da tudi njen sin vidi vse to in je zato prezgodaj odrasel, že starček, čeprav je še otrok.</p> <p>Vse strašljivo se ima še zgoditi, zato je Šarotarjev kompozicijsko spretno napisani roman o treh slikah, treh izsekih, od katerih ima vsak svojega nosilca, elegičen. Zaključi se s stavki, da <em>»je bilo, kot bi vse bil že spomin, notranja predstava, ne več resnično«</em>. Na ta način pred bralcem drsijo elegične krajine, čakanje na usodo, ki se je večinoma ne veselijo, še otroci ne. Vse to je faktografsko podprto in opremljeno s pisateljevimi pretežno krajinarskimi fotografijami, pri čemer je kar nekaj tudi urbanih krajin – soboška križišča, silosi ali rezervoarji za vodo – še več je zaraščenih in divjih, človeka osvobojenih zaraščenih interierjev. Mešanico literarnega in fotografskega potopisa je avtor že uporabil pri pisanju o tavanju in odkrivanju daljnih severnomorskih krajev, tam je melanholičen poprh in izpostavljenost vremenskim neprijetnostim tudi fotografsko dokumentiral.</p> <p>Šarotar na zgodovino naslonjeno pisanje polni z dejstvi, <strong><em>Zvezdna karta</em></strong> je roman, ki gradi na raziskavi preteklosti, omenja gradnjo in dokončanje mostu ali, kadar gre za fantazijski in bralni svet mladostnika, na citatih iz takratnih ilustriranih revij za mladostnike – tam se kaže, kako velik je bil takrat svet, velik zaradi dolgih potovalnih časov in počasnosti potovanja, in kako se je odpiral otroški domišljiji in otežil potovanja trgovcem, ki so morali te razdalje premagovati. Mešanica preteklega, kolikor nam je dostopno, in osebne izkušnje je očarljiva, Šarotarjeva pisava pa v fazi zrele teže jezika in visoke slogovne artikulacije.</p></p> Mon, 23 May 2022 16:00:00 +0000 Dušan Šarotar: Zvezdna karta Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih Zborovanj v ljubezni Piera Paola Pasolinija</p><p><p>"Gre za reportažo v njeni najžlahtnejši obliki", svoj prvi skupni celovečerec označujejo trije režiserji in scenaristi <strong>Alice Rohrwacher</strong>,<strong> Pietro Marcello </strong>in <strong>Francesco Munzi</strong> in res bi za film <em>Futura</em> težko našli bolj točno oznako. Projekt, h kateremu so z namenom ustvariti zares skupinsko delo pristopili režijsko in scenaristično celostno, namreč vestno reportažno dokumentira številne mladostnike po vsej Italiji ter njihov pogled na prihodnost, ki jih čaka. S tem, ko razen z nekaj vprašanji ne posegajo v misli italijanske mladine, ampak ji puščajo vso svobodo razmišljanja in izražanja, ko z ničimer ne komentirajo njihovih izredno različnih pogledov na ne več tako zelo oddaljeno odraslost, ustvarjalci postanejo predvsem zeitgeistovske priče nekega obdobja in – bolj posledično kot vzročno – pozneje tudi njeni glasniki. Svojevrsten most med generacijami, ki so že dosegle svoj zenit in tistimi, ki prihajajo za njimi.</p> <p>Poseben pečat je filmu, ki kljub uvrščenosti v specifično nacionalno okolje preizprašuje globalna vprašanja verjetno večine mladih ta hip, vsekakor pa tudi slovenske mladine, dala epidemija covida 19, ki je zaznamovala in tudi nekoliko zaustavila ustvarjalni proces že kmalu po njegovem začetku. A čeprav je to brez dvoma pomenilo številne organizacijske zaplete, dramaturško gledano filmu prinaša izjemno dodano vrednost, ki jo je bilo vnaprej nemogoče predvideti. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se <strong>Marcello</strong>,<strong> Munzi </strong>in <strong>Rohrwacher</strong> znašli ravno ob pravem času na pravem kraju ter tako s svojim izjemnim občutkom za nepričakovane, a tektonske družbene spremembe, še bolj pa z iskrenim zanimanjem za mnenja mladih, dali glas generaciji, ki je bila v zadnjih nekaj letih največkrat povsem preslišana in utišana. Obdobje odraščanja, ki so ga na subtilen, nežen in niti za hip podcenjujoč ali pokroviteljski način ujeli na temi zelo primeren rahlo zrnat 16-milimetrski filmski trak, je tako iz »običajnih« problemov mladostnikov dobilo še mnogo širše razsežnosti.</p> <p><em>Futura</em>, film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih <em>Zborovanj v ljubezni</em> <strong>Piera Paola Pasolinija</strong>, je film o mladih, ki pa bi si ga morali ogledati tudi nekoliko starejši, saj se le z iskrenim zanimanjem za mlajše generacije lahko izognemo vsiljevanju nekih idej, ki dandanes nimajo več prav nobenega smisla, kaj šele prihodnosti.</p></p> 174874210 RTVSLO – Ars 180 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih Zborovanj v ljubezni Piera Paola Pasolinija</p><p><p>"Gre za reportažo v njeni najžlahtnejši obliki", svoj prvi skupni celovečerec označujejo trije režiserji in scenaristi <strong>Alice Rohrwacher</strong>,<strong> Pietro Marcello </strong>in <strong>Francesco Munzi</strong> in res bi za film <em>Futura</em> težko našli bolj točno oznako. Projekt, h kateremu so z namenom ustvariti zares skupinsko delo pristopili režijsko in scenaristično celostno, namreč vestno reportažno dokumentira številne mladostnike po vsej Italiji ter njihov pogled na prihodnost, ki jih čaka. S tem, ko razen z nekaj vprašanji ne posegajo v misli italijanske mladine, ampak ji puščajo vso svobodo razmišljanja in izražanja, ko z ničimer ne komentirajo njihovih izredno različnih pogledov na ne več tako zelo oddaljeno odraslost, ustvarjalci postanejo predvsem zeitgeistovske priče nekega obdobja in – bolj posledično kot vzročno – pozneje tudi njeni glasniki. Svojevrsten most med generacijami, ki so že dosegle svoj zenit in tistimi, ki prihajajo za njimi.</p> <p>Poseben pečat je filmu, ki kljub uvrščenosti v specifično nacionalno okolje preizprašuje globalna vprašanja verjetno večine mladih ta hip, vsekakor pa tudi slovenske mladine, dala epidemija covida 19, ki je zaznamovala in tudi nekoliko zaustavila ustvarjalni proces že kmalu po njegovem začetku. A čeprav je to brez dvoma pomenilo številne organizacijske zaplete, dramaturško gledano filmu prinaša izjemno dodano vrednost, ki jo je bilo vnaprej nemogoče predvideti. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se <strong>Marcello</strong>,<strong> Munzi </strong>in <strong>Rohrwacher</strong> znašli ravno ob pravem času na pravem kraju ter tako s svojim izjemnim občutkom za nepričakovane, a tektonske družbene spremembe, še bolj pa z iskrenim zanimanjem za mnenja mladih, dali glas generaciji, ki je bila v zadnjih nekaj letih največkrat povsem preslišana in utišana. Obdobje odraščanja, ki so ga na subtilen, nežen in niti za hip podcenjujoč ali pokroviteljski način ujeli na temi zelo primeren rahlo zrnat 16-milimetrski filmski trak, je tako iz »običajnih« problemov mladostnikov dobilo še mnogo širše razsežnosti.</p> <p><em>Futura</em>, film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih <em>Zborovanj v ljubezni</em> <strong>Piera Paola Pasolinija</strong>, je film o mladih, ki pa bi si ga morali ogledati tudi nekoliko starejši, saj se le z iskrenim zanimanjem za mlajše generacije lahko izognemo vsiljevanju nekih idej, ki dandanes nimajo več prav nobenega smisla, kaj šele prihodnosti.</p></p> Fri, 20 May 2022 16:40:00 +0000 Gaja Pöschl: Futura Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.<p>Festival se je odprl v torek z zombijevskim filmom z oskarjem za režijo nagrajenega Michela Hazanaviciusa.</p><p><p>Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.</p></p> 174874202 RTVSLO – Ars 509 clean Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.<p>Festival se je odprl v torek z zombijevskim filmom z oskarjem za režijo nagrajenega Michela Hazanaviciusa.</p><p><p>Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.</p></p> Fri, 20 May 2022 16:10:00 +0000 Cannes 2022 SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar 174874034 RTVSLO – Ars 114 clean SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar Fri, 20 May 2022 14:00:00 +0000 Alexandra Wood: Dolg Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor<p>Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Avtofikcijski esejistični roman Dijane Matković <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> je v veliki meri literarni poskus validacije – pripovedovalke, avtorice, a tudi vseh njenih, vseh tistih, ki jim, kot avtorica poudari že v prvem delu besedila, ko piše o otroštvu, niti na misel ne pride, da bi sploh lahko pisale, imele glas ali da bi ta celo kaj štel.</p> <p>Vsaka avtorica – ali avtor – v prostor vstopa z vsemi svojimi individualnimi okoliščinami, v katerih pa se, kot opozarja Dijana Matković, vselej spenjata javno in zasebno. V esejističnih, razpravljalnih delih knjige ugotavlja, da tisti, ki ima svoj glas ozaveščen in ga tudi brez obotavljanja uveljavlja, pogosto ne nosi mnoštva sistemskih deprivilegiranosti; v našem kulturnem okolju je to pogosto moški iz višjega socioekonomskega razreda brez (očitnih) generacijskih travm in z družinsko tradicijo udinjanja v akademskem okolju. Posledica tovrstnih vstopanj je nevidnost oseb, ki se znajdevajo na presečišču številnih sistemskih zatiranj. Ta nevidnost se lahko odvija po liniji spola, narodnosti, spolne usmerjenosti, rase … in, kot morda najnatančneje orisuje knjiga <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong>, po razredni liniji. Z orodji intersekcionalnosti lahko ugotavljamo, da množenje teh obremenjenosti močno zmanjša možnosti, ki se osebi v družbi ponujajo, zavest o tem pa je tudi eden od ključnih razlogov, da je <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> prepričljivo literarno delo.</p> <p>Dijana Matković se pri pisanju z veliko surovosti in razkritosti loteva lastnega bivanjskega izkustva. To izkustvo in avtoričino razmišljanje o tem sta takšna, da avtorica validira tudi izkušnje, ki se ne prekrivajo z njenimi, temveč so morda le presečne. Delo <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> je s pripovednega, dogajalnega vidika zgodba o ženski iz priseljenske družine, obremenjene z generacijsko travmo, iz nižje izobraženega delavskega razreda; je zgodba o osebi s psihiatričnimi motnjami, o osamljenosti in o bivanju z zavestjo, da je prihodnost – kolikor je je še – grozeča.</p> <p>Pisanje Dijane Matković je dovolj življenjsko, plastično in osebno, da se v vsaj eni od obremenjenosti – pogosto pa v več njih – najdejo številne osebe iz številnih družbenih skupin; jasno, saj temeljni družbeni sistemi in ideologije, kakršni so patriarhat, kapitalizem in rasizem, določajo življenja vseh. Knjiga <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> tako ponuja validacijo številnih izkustev in obremenjenosti, ob tem pa spodbuja solidarnostno branje o tistih obremenjenostih, ki so nam bile prihranjene.</p> <p>Dijana Matković svojo družbeno analizo podaja z odločnostjo in samozavestjo, ki pa ju nikakor ne gre razumeti kot sredstvo za utišanje drugih glasov. Šele to, da nekdo, ki izrašča iz prepleta obremenjenosti, spregovori samozaverovano, odpira osvoboditveni potencial. Nenehen dvom o sebi, občutek negotovosti, samospraševanje … so tisto, kar vodi v molk in kar ohranja nevidnost in brezglasnost, obenem pa tudi normalizira samozaverovanost izrekanja tistih, ki jim je njihov glas samoumeven; <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> sporoča, da tistim, ki so h govoru pripuščeni, ni treba kričati. Avtorica se ob tem zaveda, da teoretsko izvajanje brez lukenj, praznih mest ali spodletelih argumentov ni mogoče; še več; vse to je predpogoj, da se vzpostavi dialog, ki pa ni mogoč, dokler je množica glasov v javnem prostoru kljub številčnosti z mnogih vidikov tako monolitna. Manjši zadržek knjigi je v tem smislu mogoče gojiti predvsem na nivoju teoretskih in literarnih referenc, kjer bi si bilo mogoče želeti več raznorodnosti, denimo kakšno žensko referenco več, ter na nivoju jezika; tudi ta ni spolno vključujoč.</p> <p>Četudi se delo <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> na vsakem koraku ukvarja z družbenimi določenostmi posameznice, je po drugi strani tudi dokument preživetja taistih obremenjenosti, ki ubira individualne pristope in osebne odločitve. V tem smislu knjige ne moremo brati kot napotek, kako preživeti, kako se spopadati z vsem, kar nas določa, lahko pa jo beremo kot življenjsko pričevanje o tem, kako se neka druga oseba spopada z njimi. Četudi (ali pa ravno zato), ker nikogar ne prepričuje, kako živeti, <strong><em>Zakaj ne pišem </em></strong>ni knjiga o sprijaznjenju ali pasivizaciji spričo družbenega determinizma. Je knjiga o iskanju načinov preživetja, iskanju rešitev in premišljanju o drugačnih možnostih tvorjenja skupnosti, pa tudi knjiga, ki validira vse tiste, ki aktivnosti in iskanja rešitev preprosto ne zmorejo. In tudi to je v redu.</p></p> 174872941 RTVSLO – Ars 304 clean Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor<p>Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Avtofikcijski esejistični roman Dijane Matković <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> je v veliki meri literarni poskus validacije – pripovedovalke, avtorice, a tudi vseh njenih, vseh tistih, ki jim, kot avtorica poudari že v prvem delu besedila, ko piše o otroštvu, niti na misel ne pride, da bi sploh lahko pisale, imele glas ali da bi ta celo kaj štel.</p> <p>Vsaka avtorica – ali avtor – v prostor vstopa z vsemi svojimi individualnimi okoliščinami, v katerih pa se, kot opozarja Dijana Matković, vselej spenjata javno in zasebno. V esejističnih, razpravljalnih delih knjige ugotavlja, da tisti, ki ima svoj glas ozaveščen in ga tudi brez obotavljanja uveljavlja, pogosto ne nosi mnoštva sistemskih deprivilegiranosti; v našem kulturnem okolju je to pogosto moški iz višjega socioekonomskega razreda brez (očitnih) generacijskih travm in z družinsko tradicijo udinjanja v akademskem okolju. Posledica tovrstnih vstopanj je nevidnost oseb, ki se znajdevajo na presečišču številnih sistemskih zatiranj. Ta nevidnost se lahko odvija po liniji spola, narodnosti, spolne usmerjenosti, rase … in, kot morda najnatančneje orisuje knjiga <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong>, po razredni liniji. Z orodji intersekcionalnosti lahko ugotavljamo, da množenje teh obremenjenosti močno zmanjša možnosti, ki se osebi v družbi ponujajo, zavest o tem pa je tudi eden od ključnih razlogov, da je <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> prepričljivo literarno delo.</p> <p>Dijana Matković se pri pisanju z veliko surovosti in razkritosti loteva lastnega bivanjskega izkustva. To izkustvo in avtoričino razmišljanje o tem sta takšna, da avtorica validira tudi izkušnje, ki se ne prekrivajo z njenimi, temveč so morda le presečne. Delo <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> je s pripovednega, dogajalnega vidika zgodba o ženski iz priseljenske družine, obremenjene z generacijsko travmo, iz nižje izobraženega delavskega razreda; je zgodba o osebi s psihiatričnimi motnjami, o osamljenosti in o bivanju z zavestjo, da je prihodnost – kolikor je je še – grozeča.</p> <p>Pisanje Dijane Matković je dovolj življenjsko, plastično in osebno, da se v vsaj eni od obremenjenosti – pogosto pa v več njih – najdejo številne osebe iz številnih družbenih skupin; jasno, saj temeljni družbeni sistemi in ideologije, kakršni so patriarhat, kapitalizem in rasizem, določajo življenja vseh. Knjiga <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> tako ponuja validacijo številnih izkustev in obremenjenosti, ob tem pa spodbuja solidarnostno branje o tistih obremenjenostih, ki so nam bile prihranjene.</p> <p>Dijana Matković svojo družbeno analizo podaja z odločnostjo in samozavestjo, ki pa ju nikakor ne gre razumeti kot sredstvo za utišanje drugih glasov. Šele to, da nekdo, ki izrašča iz prepleta obremenjenosti, spregovori samozaverovano, odpira osvoboditveni potencial. Nenehen dvom o sebi, občutek negotovosti, samospraševanje … so tisto, kar vodi v molk in kar ohranja nevidnost in brezglasnost, obenem pa tudi normalizira samozaverovanost izrekanja tistih, ki jim je njihov glas samoumeven; <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> sporoča, da tistim, ki so h govoru pripuščeni, ni treba kričati. Avtorica se ob tem zaveda, da teoretsko izvajanje brez lukenj, praznih mest ali spodletelih argumentov ni mogoče; še več; vse to je predpogoj, da se vzpostavi dialog, ki pa ni mogoč, dokler je množica glasov v javnem prostoru kljub številčnosti z mnogih vidikov tako monolitna. Manjši zadržek knjigi je v tem smislu mogoče gojiti predvsem na nivoju teoretskih in literarnih referenc, kjer bi si bilo mogoče želeti več raznorodnosti, denimo kakšno žensko referenco več, ter na nivoju jezika; tudi ta ni spolno vključujoč.</p> <p>Četudi se delo <strong><em>Zakaj ne pišem</em></strong> na vsakem koraku ukvarja z družbenimi določenostmi posameznice, je po drugi strani tudi dokument preživetja taistih obremenjenosti, ki ubira individualne pristope in osebne odločitve. V tem smislu knjige ne moremo brati kot napotek, kako preživeti, kako se spopadati z vsem, kar nas določa, lahko pa jo beremo kot življenjsko pričevanje o tem, kako se neka druga oseba spopada z njimi. Četudi (ali pa ravno zato), ker nikogar ne prepričuje, kako živeti, <strong><em>Zakaj ne pišem </em></strong>ni knjiga o sprijaznjenju ali pasivizaciji spričo družbenega determinizma. Je knjiga o iskanju načinov preživetja, iskanju rešitev in premišljanju o drugačnih možnostih tvorjenja skupnosti, pa tudi knjiga, ki validira vse tiste, ki aktivnosti in iskanja rešitev preprosto ne zmorejo. In tudi to je v redu.</p></p> Mon, 16 May 2022 16:00:00 +0000 Dijana Matković: Zakaj ne pišem Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko<p>Maribor: Kulturni center, 2021 </p><p><p>V spremni besedi k zbirki kratke proze Marine Bahovec <strong><em>Življenje je mačka, ki stoji na glavi</em></strong> je Mateja Seliškar Kenda izpostavila, da si avtorica vzame svobodo pri zasnovi svojih junakov. Primer za tovrstno trditev najdemo v daljši pripovedi z naslovom <em>Svetovno prvenstvo vrvohodcev</em>, kjer piše: <em>„Življenje vrvohodca je kratko, njegova kariera še krajša.“</em></p> <p>Pripovedi so večinoma krajše. Na naslovnici je pisateljičina slika mačke, ki se morda pripravlja, da se postavi na glavo. Pisateljica predstavlja tudi druge živali in z njimi ošvrkne, osmeši in izpostavi človekove bestialnosti, na primer v zgodbi z naslovom <em>Priročnik o striženju ovc</em>.</p> <p>Številne zgodbe so naslovljene v angleščini, nemščini, latinščini, italijanščini … in tudi sicer se v pisavo vriva neslovensko besedišče. Za branje takšnega pisanja pa je potrebno razgledano bralstvo. Marina Bahovec je po diplomi iz angleščine in francoščine v Ljubljani diplomirala tudi na likovni akademiji v Benetkah, prepotovala je ves svet ter objavila več pesniških in proznih knjig. Našteto priča o tem, da pisateljica svojo izobražensko kilometrino preprosto zapiše in ko zadosti svoji umetniški žilici za besede, vzame slikarsko žlico ali čopič ter s ploskvami odslika podobe, ki se včasih ločijo od prispodob, včasih pa jih prekrijejo.</p> <p>Zgodbe in zgodbice, prigodnice in črtice v zbirki <strong><em>Življenje je mačka, ki stoji na glavi</em></strong> delujejo lahkotno, opisujejo povsem enopomenske vsakdanjosti, a zgodi se, da zaradi pričakovane razgledanosti bralstva izpadejo iz konteksta naučenih načinov branja. To pa je kaša na mlin na glavi sedeči mački. Z ustvarjalnimi načini, ki predočijo nesorazmernosti in zagate življenja, pisateljica dosega učinke, ki mejijo na šok terapijo in njene posledice. Ena od posledic je prehajanje knjižne oziroma slovnične slovenščine v pogovorščino, v slenge, žargone, narečja. Ob tovrstni pisavi pa tudi lektura ostane brez moči in ustreznih pristopov.</p> <p>Kaj pa bralstvo? Bralstvo naj se spomni, da je slovenščina umeščena v tako imenovano Gutenbergovo galaksijo med meteorje, med tiste znanilce mladega vesolja, ki se ob trkih in s trki oplemeniti, obregne, preusmeri. Tako spremenjena slovenščina pač preizkuša svojo usodo in srečo in možnosti ter izzive prihodnosti.</p> <p>V eni od zgodbic, ki je morda novela, se pojavi stavek: <em>„Apartmajček je podoben tvoji bejbi.“</em> Prehajanje osebka na predmet in nasprotno je skorajda pisateljičina agenda. Žanrsko obarvane literarne nastavljenke ali literarni krokiji vztrajajo v svoji samozadostnosti. Naracija šepa in s tem podaljša agonijo razbiranja smisla. Bralstvo, ki ni podrobno seznanjeno s polpreteklo pop produkcijo svetovnih uspešnic, bo prikrajšano za slogovne poante pisateljičinih črtic. S še hujšim pomanjkanjem bo soočeno bralstvo, ki ne pozna slovenskih narečij in otroškega govora.</p> <p>V enem od besedil se pojavi stavek: <em>„Nezmožnost komunikacije, konec literarnih zvrsti.“</em> Izraža zloveščost, a grožnja je upravičena. Na okope, čistunstvo! bi se lahko zatrdilo ob tako na prvo branje površno napisanem besedilu. V zgodbah se namreč pozna vpliv ameriških „cestnih zgodbic“, ki nastajajo na potovanjih z avtom ali avtodomom, in sloga z oznako „asociativna kreacija“. Obe oznaki sta lahko krinka za pisanje, ki mu primanjkuje notranje zgradbe. Pri tovrstnem načinu pisanja je pomembnejša splošna frfotavost, kar neke vrste blebetanje. In Bahovčeva se odloča prav za tovrsten slog. Takemu slogu pa je zlahka mogoče poočitati nezrelost ali celo žaljiv odnos do bralstva. Ob vsem tem se nemara vrine tudi oznaka pogrošna literatura ali pa literatura, ki meji na slog časopisnega rumenega tiska ali celo plažne literature. Takšne oznake so pisanju, ki ga podpisuje Marina Bahovec, na nek način kompliment, saj dajejo književnosti lahkotnost in neobremenjenost. Vprašanje pa ostaja: bo bralstvo res zadovoljeno?</p></p> 174872944 RTVSLO – Ars 313 clean Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko<p>Maribor: Kulturni center, 2021 </p><p><p>V spremni besedi k zbirki kratke proze Marine Bahovec <strong><em>Življenje je mačka, ki stoji na glavi</em></strong> je Mateja Seliškar Kenda izpostavila, da si avtorica vzame svobodo pri zasnovi svojih junakov. Primer za tovrstno trditev najdemo v daljši pripovedi z naslovom <em>Svetovno prvenstvo vrvohodcev</em>, kjer piše: <em>„Življenje vrvohodca je kratko, njegova kariera še krajša.“</em></p> <p>Pripovedi so večinoma krajše. Na naslovnici je pisateljičina slika mačke, ki se morda pripravlja, da se postavi na glavo. Pisateljica predstavlja tudi druge živali in z njimi ošvrkne, osmeši in izpostavi človekove bestialnosti, na primer v zgodbi z naslovom <em>Priročnik o striženju ovc</em>.</p> <p>Številne zgodbe so naslovljene v angleščini, nemščini, latinščini, italijanščini … in tudi sicer se v pisavo vriva neslovensko besedišče. Za branje takšnega pisanja pa je potrebno razgledano bralstvo. Marina Bahovec je po diplomi iz angleščine in francoščine v Ljubljani diplomirala tudi na likovni akademiji v Benetkah, prepotovala je ves svet ter objavila več pesniških in proznih knjig. Našteto priča o tem, da pisateljica svojo izobražensko kilometrino preprosto zapiše in ko zadosti svoji umetniški žilici za besede, vzame slikarsko žlico ali čopič ter s ploskvami odslika podobe, ki se včasih ločijo od prispodob, včasih pa jih prekrijejo.</p> <p>Zgodbe in zgodbice, prigodnice in črtice v zbirki <strong><em>Življenje je mačka, ki stoji na glavi</em></strong> delujejo lahkotno, opisujejo povsem enopomenske vsakdanjosti, a zgodi se, da zaradi pričakovane razgledanosti bralstva izpadejo iz konteksta naučenih načinov branja. To pa je kaša na mlin na glavi sedeči mački. Z ustvarjalnimi načini, ki predočijo nesorazmernosti in zagate življenja, pisateljica dosega učinke, ki mejijo na šok terapijo in njene posledice. Ena od posledic je prehajanje knjižne oziroma slovnične slovenščine v pogovorščino, v slenge, žargone, narečja. Ob tovrstni pisavi pa tudi lektura ostane brez moči in ustreznih pristopov.</p> <p>Kaj pa bralstvo? Bralstvo naj se spomni, da je slovenščina umeščena v tako imenovano Gutenbergovo galaksijo med meteorje, med tiste znanilce mladega vesolja, ki se ob trkih in s trki oplemeniti, obregne, preusmeri. Tako spremenjena slovenščina pač preizkuša svojo usodo in srečo in možnosti ter izzive prihodnosti.</p> <p>V eni od zgodbic, ki je morda novela, se pojavi stavek: <em>„Apartmajček je podoben tvoji bejbi.“</em> Prehajanje osebka na predmet in nasprotno je skorajda pisateljičina agenda. Žanrsko obarvane literarne nastavljenke ali literarni krokiji vztrajajo v svoji samozadostnosti. Naracija šepa in s tem podaljša agonijo razbiranja smisla. Bralstvo, ki ni podrobno seznanjeno s polpreteklo pop produkcijo svetovnih uspešnic, bo prikrajšano za slogovne poante pisateljičinih črtic. S še hujšim pomanjkanjem bo soočeno bralstvo, ki ne pozna slovenskih narečij in otroškega govora.</p> <p>V enem od besedil se pojavi stavek: <em>„Nezmožnost komunikacije, konec literarnih zvrsti.“</em> Izraža zloveščost, a grožnja je upravičena. Na okope, čistunstvo! bi se lahko zatrdilo ob tako na prvo branje površno napisanem besedilu. V zgodbah se namreč pozna vpliv ameriških „cestnih zgodbic“, ki nastajajo na potovanjih z avtom ali avtodomom, in sloga z oznako „asociativna kreacija“. Obe oznaki sta lahko krinka za pisanje, ki mu primanjkuje notranje zgradbe. Pri tovrstnem načinu pisanja je pomembnejša splošna frfotavost, kar neke vrste blebetanje. In Bahovčeva se odloča prav za tovrsten slog. Takemu slogu pa je zlahka mogoče poočitati nezrelost ali celo žaljiv odnos do bralstva. Ob vsem tem se nemara vrine tudi oznaka pogrošna literatura ali pa literatura, ki meji na slog časopisnega rumenega tiska ali celo plažne literature. Takšne oznake so pisanju, ki ga podpisuje Marina Bahovec, na nek način kompliment, saj dajejo književnosti lahkotnost in neobremenjenost. Vprašanje pa ostaja: bo bralstvo res zadovoljeno?</p></p> Mon, 16 May 2022 16:00:00 +0000 Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja<p>Ljubljana: Slovenska matica 2021</p><p><p>Ob zborniku <strong><em>Simon Rutar in Beneška Slovenija</em></strong> naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: <em>»Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …«</em></p> <p>Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke <em>Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru</em>. Prvemu delu, <em>Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska</em>, sta sledila <em>Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra</em> leta 1897 ter čez dve leti še <em>Beneška Slovenija</em>, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja.</p> <p>Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v <em>Zgodovini Tolminskega</em>. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: <em>»Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …«</em> Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu.</p> <p>Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij.</p> <p>Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem.</p> <p>Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike.</p> <p>Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje <em>O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih</em>. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile <em>»še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,«</em> spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja.</p> <p>Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine.</p> <p>Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku <em>Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji</em> opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura.</p> <p>Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.</p></p> 174872942 RTVSLO – Ars 379 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja<p>Ljubljana: Slovenska matica 2021</p><p><p>Ob zborniku <strong><em>Simon Rutar in Beneška Slovenija</em></strong> naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: <em>»Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …«</em></p> <p>Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke <em>Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru</em>. Prvemu delu, <em>Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska</em>, sta sledila <em>Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra</em> leta 1897 ter čez dve leti še <em>Beneška Slovenija</em>, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja.</p> <p>Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v <em>Zgodovini Tolminskega</em>. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: <em>»Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …«</em> Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu.</p> <p>Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij.</p> <p>Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem.</p> <p>Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike.</p> <p>Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje <em>O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih</em>. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile <em>»še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,«</em> spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja.</p> <p>Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine.</p> <p>Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku <em>Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji</em> opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura.</p> <p>Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.</p></p> Mon, 16 May 2022 16:00:00 +0000 Simon Rutar in Beneška Slovenija Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko<p>Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021</p><p><p>Dvojezična knjiga <strong><em>In povsod je bil sneg / And all around there was snow</em></strong> je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.</p> <p>Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.</p> <p>V formalnem smislu zbirka<strong><em> In povsod je bil sneg</em></strong> resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: <em>»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« </em>Ob tem se priduša: <em>»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« </em>Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: <em>»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« </em>Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: <em>»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.« </em></p> <p>Kljub vsemu pa knjige<strong><em> In povsod je bil sneg</em></strong> ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na <em>Namen pelerine)</em>, spet drugje pa celo: <em>»zločin je / ugasniti pleme«</em>. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi <em>brbral</em>, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, <em>in povsod je bil sneg</em>, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.</p></p> 174872943 RTVSLO – Ars 388 clean Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko<p>Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021</p><p><p>Dvojezična knjiga <strong><em>In povsod je bil sneg / And all around there was snow</em></strong> je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.</p> <p>Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.</p> <p>V formalnem smislu zbirka<strong><em> In povsod je bil sneg</em></strong> resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: <em>»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« </em>Ob tem se priduša: <em>»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« </em>Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: <em>»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« </em>Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: <em>»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.« </em></p> <p>Kljub vsemu pa knjige<strong><em> In povsod je bil sneg</em></strong> ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na <em>Namen pelerine)</em>, spet drugje pa celo: <em>»zločin je / ugasniti pleme«</em>. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi <em>brbral</em>, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, <em>in povsod je bil sneg</em>, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.</p></p> Mon, 16 May 2022 16:00:00 +0000 Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič<p>Maribor: Litera 2021</p><p><p><strong><em>Površinska napetost</em></strong> je že sedmi roman Toma Podstenška, mariborskega pisatelja, ki je svojo literarno pot začel pred enajstimi leti s prvencem <em>Dvigalo</em>. V tem času je dodobra izoblikoval slog in se po uvodnem spopadu z dramaturškimi finesami ustalil kot prepoznaven avtor, ki gradi zgodbo na podlagi psihološke raznovrstnosti likov, prek katerih spretno zrcali vsakdanjo družbeno realnost. Čeprav je zgodba v romanu <strong><em>Površinska napetost</em></strong> povsem drugačna od dogajanja v <em>Dvigalu</em>, pa v osnovi razvijata isto misel, kot jo je izpostavil Sartre v drami <em>Zaprta vrata</em>: pekel so ljudje, ki se nahajajo okoli tebe.</p> <p>Protagonistka <strong><em>Površinske napetosti</em></strong> ni fizično ujeta v zaprtem prostoru, je pa na simbolni ravni in tudi <em>de facto</em> stisnjena ob zid, saj je odvisna od odločitev ljudi, ki jim poslovni etični kodeks odreka možnost osebne izbire. Od trenutka, ko odpošlje pismo ženi svojega ljubimca, je namreč ujeta v kolesje, ki ne pozna naključja in izjeme niti usmiljenja. Za nameček malo zatem izve, da je ljubimčeva žena hudo zbolela in da ji bo mož pri tem stal ob strani, kar jo še bolj spodbudi k temu, da z vsemi sredstvi pride do pisma, s katerim bi sicer “podpisala” smrtno obsodbo lastne in tuje ljubezenske zveze. Vprašanje, ki ga pisatelj posebej ne izpostavi, a se bralcu takoj izkristalizira, je, ali je od trenutka, ko pismo odda, vse v “božjih rokah” ali pa ima morda v tej igri posameznik še kakšno možnost, da poseže v usodo, ki deluje kot že vnaprej strogo determinirana. Protagonistka, o kateri vemo le to, da je po poklicu nepremičninska agentka, ki zaradi težje obsesivno-kompulzivne motnje vsak dan fotografira svoje stanovanje v upanju, da bo na ta način preprečila nesrečo, se poda na “križev pot” iskanja svojega pisma. Glavni izziv ji je nejeverni poštar, ki ga mora v šestih urah – toliko namreč traja, da s kolesom razvozi pošiljke po svojem rajonu – prepričati, da ji izroči pismo. Tako ji ne preostane drugega, kot da mu pomaga deliti reklamne letake, ob tem pa mu poskuša približati svojo življenjsko zgodbo in pojasniti čustvene dejavnike, ki so pripeljali k temu, da je pismo v trenutku zmanjšane prištevnosti tudi odposlala: <em>“V vsakem primeru sem bila čustveno vznemirjena. V stanju zmanjšane prištevnosti, bi rekli temu na sodišču. Se vam ne zdi, da bi lahko to upoštevali kot olajševalno okoliščino, zaradi katere imam pravico preklicati svojo odločitev in zahtevati, da mi vrnete pismo nazaj?”</em></p> <p>Čeprav ji poštar že na začetku pove, da ji pisma kljub njenim prigovorom ne bo izročil, ji to pomeni le še večji izziv. Vmes mu pojasni detajle iz svojega razmerja, povzame razprave z najboljšo prijateljico, izpove travmatično izkušnjo zlorabe ter mu iz obupa celo ponudi večjo vsoto denarja, vendar doseže kvečjemu nasproten učinek. Bolj ko se trudi v njem prebuditi človečnost, bolj se poštar sklicuje na poslovno etiko, pravico zaščite svojih strank in na stališče, da “tako se ne dela”. Po drugi strani pa se protagonistka kot nekakšna sodobna Antigona zanaša na naravno pravo, pri tem pa poštarju očita ozkoglednost, neodločnost in strahopetnost: “<em>Morala bi mu povedati, da je tista njegova pravičniška poza v resnici navadna strahopetnost – noče se vmešavati, ker ne želi prevzeti nobene odgovornosti. Raje se sklicuje na zakone in pravila kot kakšen jebeni stražar v Auschwitzu.” </em></p> <p>Podstenšek v romanu <strong><em>Površinska napetost</em></strong> ne podaja sodbe niti mu ni v interesu, da bi pričakovanje razpleta zgodbe razelektril do te mere, da bi imela katarzičen učinek na vse vpletene. Dialog med ključnima protagonistoma je vrednostno uravnotežen, bralec se zaloti, da pritrjuje tako enemu kot drugemu in da celo išče primerjave z dogajanjem v bližnji preteklosti, ko so epidemiološke razmere razdelile ljudi na dva tabora, ki sta drug drugemu očitala nečlovečnost, neodgovornost in pomanjkanje altruizma. Čeprav imamo od samega začetka občutek, da nauk celotne zgodbe temelji na zadnji poštarjevi odločitvi, na samem fizičnem dejstvu o tem ali bo pismo prišlo v roke prevarane žene ali ne, se na koncu zgodita še dva večja dramaturška preobrata, ki zvabita solze v oči še tako zahtevnemu bralcu. Medtem ko sta bila protagonista zaverovana v razrešitev etične dileme, ki jo oba zaznavata črno-belo, se je okrog njiju zgrnila barvna paleta zgodb osamljenih ljudi, ki jim je obisk poštarja glavni dogodek dneva.</p> <p>Čeprav ima Tomo Podstenšek velik potencial za pisanje kriminalk, pa mu je vsekakor bliže žanr psihološke drame, saj na ta način lahko večplastno oriše družbeno realnost in predstavi probleme, etične dileme, predsodke in izzive, ki nam dajejo misliti, da ni nič tako, kakor se kaže na prvi pogled. Da je treba včasih poleg zdravega razuma angažirati tudi intuicijo in spremeniti zorni kot opazovanja, ki za sabo potegne nov “domino efekt” izvirnih rešitev …</p></p> 174872934 RTVSLO – Ars 371 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič<p>Maribor: Litera 2021</p><p><p><strong><em>Površinska napetost</em></strong> je že sedmi roman Toma Podstenška, mariborskega pisatelja, ki je svojo literarno pot začel pred enajstimi leti s prvencem <em>Dvigalo</em>. V tem času je dodobra izoblikoval slog in se po uvodnem spopadu z dramaturškimi finesami ustalil kot prepoznaven avtor, ki gradi zgodbo na podlagi psihološke raznovrstnosti likov, prek katerih spretno zrcali vsakdanjo družbeno realnost. Čeprav je zgodba v romanu <strong><em>Površinska napetost</em></strong> povsem drugačna od dogajanja v <em>Dvigalu</em>, pa v osnovi razvijata isto misel, kot jo je izpostavil Sartre v drami <em>Zaprta vrata</em>: pekel so ljudje, ki se nahajajo okoli tebe.</p> <p>Protagonistka <strong><em>Površinske napetosti</em></strong> ni fizično ujeta v zaprtem prostoru, je pa na simbolni ravni in tudi <em>de facto</em> stisnjena ob zid, saj je odvisna od odločitev ljudi, ki jim poslovni etični kodeks odreka možnost osebne izbire. Od trenutka, ko odpošlje pismo ženi svojega ljubimca, je namreč ujeta v kolesje, ki ne pozna naključja in izjeme niti usmiljenja. Za nameček malo zatem izve, da je ljubimčeva žena hudo zbolela in da ji bo mož pri tem stal ob strani, kar jo še bolj spodbudi k temu, da z vsemi sredstvi pride do pisma, s katerim bi sicer “podpisala” smrtno obsodbo lastne in tuje ljubezenske zveze. Vprašanje, ki ga pisatelj posebej ne izpostavi, a se bralcu takoj izkristalizira, je, ali je od trenutka, ko pismo odda, vse v “božjih rokah” ali pa ima morda v tej igri posameznik še kakšno možnost, da poseže v usodo, ki deluje kot že vnaprej strogo determinirana. Protagonistka, o kateri vemo le to, da je po poklicu nepremičninska agentka, ki zaradi težje obsesivno-kompulzivne motnje vsak dan fotografira svoje stanovanje v upanju, da bo na ta način preprečila nesrečo, se poda na “križev pot” iskanja svojega pisma. Glavni izziv ji je nejeverni poštar, ki ga mora v šestih urah – toliko namreč traja, da s kolesom razvozi pošiljke po svojem rajonu – prepričati, da ji izroči pismo. Tako ji ne preostane drugega, kot da mu pomaga deliti reklamne letake, ob tem pa mu poskuša približati svojo življenjsko zgodbo in pojasniti čustvene dejavnike, ki so pripeljali k temu, da je pismo v trenutku zmanjšane prištevnosti tudi odposlala: <em>“V vsakem primeru sem bila čustveno vznemirjena. V stanju zmanjšane prištevnosti, bi rekli temu na sodišču. Se vam ne zdi, da bi lahko to upoštevali kot olajševalno okoliščino, zaradi katere imam pravico preklicati svojo odločitev in zahtevati, da mi vrnete pismo nazaj?”</em></p> <p>Čeprav ji poštar že na začetku pove, da ji pisma kljub njenim prigovorom ne bo izročil, ji to pomeni le še večji izziv. Vmes mu pojasni detajle iz svojega razmerja, povzame razprave z najboljšo prijateljico, izpove travmatično izkušnjo zlorabe ter mu iz obupa celo ponudi večjo vsoto denarja, vendar doseže kvečjemu nasproten učinek. Bolj ko se trudi v njem prebuditi človečnost, bolj se poštar sklicuje na poslovno etiko, pravico zaščite svojih strank in na stališče, da “tako se ne dela”. Po drugi strani pa se protagonistka kot nekakšna sodobna Antigona zanaša na naravno pravo, pri tem pa poštarju očita ozkoglednost, neodločnost in strahopetnost: “<em>Morala bi mu povedati, da je tista njegova pravičniška poza v resnici navadna strahopetnost – noče se vmešavati, ker ne želi prevzeti nobene odgovornosti. Raje se sklicuje na zakone in pravila kot kakšen jebeni stražar v Auschwitzu.” </em></p> <p>Podstenšek v romanu <strong><em>Površinska napetost</em></strong> ne podaja sodbe niti mu ni v interesu, da bi pričakovanje razpleta zgodbe razelektril do te mere, da bi imela katarzičen učinek na vse vpletene. Dialog med ključnima protagonistoma je vrednostno uravnotežen, bralec se zaloti, da pritrjuje tako enemu kot drugemu in da celo išče primerjave z dogajanjem v bližnji preteklosti, ko so epidemiološke razmere razdelile ljudi na dva tabora, ki sta drug drugemu očitala nečlovečnost, neodgovornost in pomanjkanje altruizma. Čeprav imamo od samega začetka občutek, da nauk celotne zgodbe temelji na zadnji poštarjevi odločitvi, na samem fizičnem dejstvu o tem ali bo pismo prišlo v roke prevarane žene ali ne, se na koncu zgodita še dva večja dramaturška preobrata, ki zvabita solze v oči še tako zahtevnemu bralcu. Medtem ko sta bila protagonista zaverovana v razrešitev etične dileme, ki jo oba zaznavata črno-belo, se je okrog njiju zgrnila barvna paleta zgodb osamljenih ljudi, ki jim je obisk poštarja glavni dogodek dneva.</p> <p>Čeprav ima Tomo Podstenšek velik potencial za pisanje kriminalk, pa mu je vsekakor bliže žanr psihološke drame, saj na ta način lahko večplastno oriše družbeno realnost in predstavi probleme, etične dileme, predsodke in izzive, ki nam dajejo misliti, da ni nič tako, kakor se kaže na prvi pogled. Da je treba včasih poleg zdravega razuma angažirati tudi intuicijo in spremeniti zorni kot opazovanja, ki za sabo potegne nov “domino efekt” izvirnih rešitev …</p></p> Mon, 16 May 2022 00:00:00 +0000 Tomo Postenšek: Površinska napetost Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Prevedla Ana Pepelnik in Primož Čučnik; Ljubljana: LUD Šerpa, 2021.</p><p><p>S knjigo <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong> smo dobili nov pogled v delo Wallacea Stevensa, enega izmed velikanov ameriške modernistične poezije, ki je ustvarjal predvsem v prvi polovici dvajsetega stoletja. Leta 2000 smo z zbirko <em>Planet na mizi</em> brali selekcijo iz celotnega opusa njegove lirike, tokratni izbor pesmi in dveh esejev pa je osredotočen na njegovo poznejšo, zrelo fazo, ki je bila po mnenju ameriškega literarnega kritika in pisca Harolda Blooma tudi najboljša.</p> <p>Vključitev dveh Stevensovih esejev iz zbirke <em>Nujni angel</em> v izbor <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong> je za bralstvo zelo dobrodošla poteza, saj osvetljuje razbiranje pomenov za pesnikovimi stvaritvami, ki ob prvem branju – tako kot na primer pri Johnu Ashberyu – morda izpadejo kriptično, enigmatično, zaradi gostote podob in konceptov težje dostopno. V teh dveh esejih se v bistvu razkriva Stevensov umetniški kredo, vera v moč in veljavo domišljije, ki postane »dopolnilo resnice«. Domišljija pri njem ni nekaj odklopljenega od realnosti, je v soodvisnosti z njo, so-ustvarja umsko zrenje sveta in eksistence, pomaga loviti resnico, oziroma bi lahko rekli, da je njen prevodnik, svojstvena prizma, ki jo razgalja na različne načine. V pesnikovih zapisih bi celo lahko razbrali, da je domišljija eden izmed primarnih aktov zaznavanja, dojemanja sveta, ki pomaga tvoriti naše zaznavanje, se pravi, da ima znatno epistemološko vrednost. Domišljija kot »svoboda duha« je seveda nepogrešljiva in relevantna za samo pesnjenje, pri čemer pesnik s svojo imaginacijo pomaga ljudem »živeti lastna življenja«, se upirati »pritisku realnosti«: pesništvo torej blaži udarce stvarnosti, ponuja zatočišče, morda celo novo perspektivo, razlago obstoja. Pesnika ob tem opolnomoči dejstvo, da … <em>»ustvarja svet, h kateremu se nenehno vračamo, ne da bi ga poznali, in da življenju podarja najvišje izmišljije, brez katerih si ga sploh ne znamo zamisliti.«</em></p> <p>Pesmi v knjigi <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong>, izbrane iz zbirk <em>Jesenske avrore</em> in <em>Skala</em>, se povsem ujamejo s tem mišljenjem, ga ponazarjajo. Iz njih bomo težko izluščili jasno pesniško naracijo, spevi se vzpostavljajo s heterogenim, kompleksnim imaginarijem, podobe se spajajo z abstraktno pesniško govorico, refleksijo, kar tvori svojevrstno, gosto metaforično in abstraktno meditativno liriko. Duha, podlago zbirke dobro ujameta verza: <em>»Pesem je krik svojega trenutka, / je del stvari same in ne govori o njej«</em>.</p> <p>Stevens ne piše zgolj o realnosti, temveč jo tudi proizvaja, soustvarja, jo preceja skozi sito umetnosti. Pesniški jezik je vselej že akt mišljenja, motrenja in zapisovanja le te, lirika dodatno razklene besede, z domišljijo osvobodi pomen za njimi. Resničnost, transformirana prek zapletenega spleta metafor in meditacij, se nam kaže v novi luči, odpira se nam čisto nov, sprva malce tuj, pogled na obstoj.</p> <p><em>Jesenske avrore </em>s svojo topiko, barvitim tekstualnim slikanjem in uprizarjanjem aurore borealis sicer izklicujejo prezenco sublimnega, presežnega. Znajdemo se v območju kozmične imaginacije, kjer nas gibljiv tok podob nosi od nepojmljivih, nedoumljivih razsežnosti stvarnosti, do točke samega izvora, do čiste biti, končno tudi same izpraznjenosti življenja, vse bitnosti. Pesnik je ta, ki v samem središču, s srhom v sebi, beleži to gibanje, od de-kreacije, vračanja k prvobitnemu kaosu do vnovične vzpostavitve, porajanja resničnosti, tudi skozi pesem. Ali če ponazorimo s Stevensovimi verzi: <em>»Učenjak z eno samo svečo gleda / polarni sij na robu vsega, / kar je on sam. In zdaj ga je strah«. </em>Eksistenca se tako ne daje kot nekaj trdnega, vselej je proces negotovega nahajanja in nastajanja, je trhla površina, ki pa ji pesnik z vezano besedo skuša poiskati svoj red.</p> <p>Čeprav bi o Stevensovem poetičnem ustvarjanju s pogostimi momenti potujitve, distanciranosti, impersonalnosti morda kdo dejal, da je daleč od življenjskosti, lahko po drugi strani trdimo, da stoji v samem srcu življenja. Skozi najrazličnejše ubeseditve fenomenov, dejanskosti, skozi različne simbolne plasti in zapletenih liričnih sestavov ter registrov se na koncu vrača k samim osnovam, k »prvim« idejam, k čisti zavesti, iz česar vse izhaja. Znajde se tam, kjer smo eno z našo bitjo, kjer ne moremo ločiti »med idejo in nosilcem ideje«, v sami »hiši biti«. Iz tega nato gradi »teorijo poezije«, ki je »teorija življenja samega«.</p> <p>Ne moremo sicer reči, da branje Walacea Stevensa ne zahteva določenega napora, saj rabimo dlje časa, da najdemo dialog z njegovimi teksti, a ko ga vzpostavimo, je izkušnja dragocena: znajdemo se v konstrukcijah pesnikove čudovite slikarske domišljije, se čudimo njeni raznovrstnosti in večdimenzionalnosti ter preprosto uživamo v »skrivnostnih zlogih«.</p></p> 174872936 RTVSLO – Ars 364 clean Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Prevedla Ana Pepelnik in Primož Čučnik; Ljubljana: LUD Šerpa, 2021.</p><p><p>S knjigo <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong> smo dobili nov pogled v delo Wallacea Stevensa, enega izmed velikanov ameriške modernistične poezije, ki je ustvarjal predvsem v prvi polovici dvajsetega stoletja. Leta 2000 smo z zbirko <em>Planet na mizi</em> brali selekcijo iz celotnega opusa njegove lirike, tokratni izbor pesmi in dveh esejev pa je osredotočen na njegovo poznejšo, zrelo fazo, ki je bila po mnenju ameriškega literarnega kritika in pisca Harolda Blooma tudi najboljša.</p> <p>Vključitev dveh Stevensovih esejev iz zbirke <em>Nujni angel</em> v izbor <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong> je za bralstvo zelo dobrodošla poteza, saj osvetljuje razbiranje pomenov za pesnikovimi stvaritvami, ki ob prvem branju – tako kot na primer pri Johnu Ashberyu – morda izpadejo kriptično, enigmatično, zaradi gostote podob in konceptov težje dostopno. V teh dveh esejih se v bistvu razkriva Stevensov umetniški kredo, vera v moč in veljavo domišljije, ki postane »dopolnilo resnice«. Domišljija pri njem ni nekaj odklopljenega od realnosti, je v soodvisnosti z njo, so-ustvarja umsko zrenje sveta in eksistence, pomaga loviti resnico, oziroma bi lahko rekli, da je njen prevodnik, svojstvena prizma, ki jo razgalja na različne načine. V pesnikovih zapisih bi celo lahko razbrali, da je domišljija eden izmed primarnih aktov zaznavanja, dojemanja sveta, ki pomaga tvoriti naše zaznavanje, se pravi, da ima znatno epistemološko vrednost. Domišljija kot »svoboda duha« je seveda nepogrešljiva in relevantna za samo pesnjenje, pri čemer pesnik s svojo imaginacijo pomaga ljudem »živeti lastna življenja«, se upirati »pritisku realnosti«: pesništvo torej blaži udarce stvarnosti, ponuja zatočišče, morda celo novo perspektivo, razlago obstoja. Pesnika ob tem opolnomoči dejstvo, da … <em>»ustvarja svet, h kateremu se nenehno vračamo, ne da bi ga poznali, in da življenju podarja najvišje izmišljije, brez katerih si ga sploh ne znamo zamisliti.«</em></p> <p>Pesmi v knjigi <strong><em>Običajen večer v New Havnu</em></strong>, izbrane iz zbirk <em>Jesenske avrore</em> in <em>Skala</em>, se povsem ujamejo s tem mišljenjem, ga ponazarjajo. Iz njih bomo težko izluščili jasno pesniško naracijo, spevi se vzpostavljajo s heterogenim, kompleksnim imaginarijem, podobe se spajajo z abstraktno pesniško govorico, refleksijo, kar tvori svojevrstno, gosto metaforično in abstraktno meditativno liriko. Duha, podlago zbirke dobro ujameta verza: <em>»Pesem je krik svojega trenutka, / je del stvari same in ne govori o njej«</em>.</p> <p>Stevens ne piše zgolj o realnosti, temveč jo tudi proizvaja, soustvarja, jo preceja skozi sito umetnosti. Pesniški jezik je vselej že akt mišljenja, motrenja in zapisovanja le te, lirika dodatno razklene besede, z domišljijo osvobodi pomen za njimi. Resničnost, transformirana prek zapletenega spleta metafor in meditacij, se nam kaže v novi luči, odpira se nam čisto nov, sprva malce tuj, pogled na obstoj.</p> <p><em>Jesenske avrore </em>s svojo topiko, barvitim tekstualnim slikanjem in uprizarjanjem aurore borealis sicer izklicujejo prezenco sublimnega, presežnega. Znajdemo se v območju kozmične imaginacije, kjer nas gibljiv tok podob nosi od nepojmljivih, nedoumljivih razsežnosti stvarnosti, do točke samega izvora, do čiste biti, končno tudi same izpraznjenosti življenja, vse bitnosti. Pesnik je ta, ki v samem središču, s srhom v sebi, beleži to gibanje, od de-kreacije, vračanja k prvobitnemu kaosu do vnovične vzpostavitve, porajanja resničnosti, tudi skozi pesem. Ali če ponazorimo s Stevensovimi verzi: <em>»Učenjak z eno samo svečo gleda / polarni sij na robu vsega, / kar je on sam. In zdaj ga je strah«. </em>Eksistenca se tako ne daje kot nekaj trdnega, vselej je proces negotovega nahajanja in nastajanja, je trhla površina, ki pa ji pesnik z vezano besedo skuša poiskati svoj red.</p> <p>Čeprav bi o Stevensovem poetičnem ustvarjanju s pogostimi momenti potujitve, distanciranosti, impersonalnosti morda kdo dejal, da je daleč od življenjskosti, lahko po drugi strani trdimo, da stoji v samem srcu življenja. Skozi najrazličnejše ubeseditve fenomenov, dejanskosti, skozi različne simbolne plasti in zapletenih liričnih sestavov ter registrov se na koncu vrača k samim osnovam, k »prvim« idejam, k čisti zavesti, iz česar vse izhaja. Znajde se tam, kjer smo eno z našo bitjo, kjer ne moremo ločiti »med idejo in nosilcem ideje«, v sami »hiši biti«. Iz tega nato gradi »teorijo poezije«, ki je »teorija življenja samega«.</p> <p>Ne moremo sicer reči, da branje Walacea Stevensa ne zahteva določenega napora, saj rabimo dlje časa, da najdemo dialog z njegovimi teksti, a ko ga vzpostavimo, je izkušnja dragocena: znajdemo se v konstrukcijah pesnikove čudovite slikarske domišljije, se čudimo njeni raznovrstnosti in večdimenzionalnosti ter preprosto uživamo v »skrivnostnih zlogih«.</p></p> Mon, 16 May 2022 00:00:00 +0000 Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko<p>Prevedla Veronika Rot; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Nona Fernández sodi v literarno generacijo otrok diktature, rojeno v sedemdesetih letih, ki je začetno posvečanje intimi pozneje zamenjala za izrazito politične teme, piše v spremni besedi prevajalka romana <strong><em>Neznana dimenzija</em></strong> Veronika Rot. O tem romanu je gotovo mogoče reči, da je po eni strani sinteza obojega, a ob dodatnem premisleku ugotovimo, da je vprašanje intimnega, pogosto vezanega na realne epizode avtoričinega življenja, kvečjemu odvod političnega in na ravni romana skoraj nekakšno pomagalo k razlaganju politične realnosti.</p> <p>Ta je osrediščena okoli polpretekle zgodovine, natančneje okoli diktature Augusta Pinocheta. Vstopna točka je zgodba Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, nekdanjega agenta varnostnih služb, ki je sodeloval pri mučenju, ugrabitvah in umorih po naročilu oblasti, leta 1984 pa je podatke o tem izdal v odmevnem intervjuju za opozicijski časopis <em>Cauce</em>. Morales je v romanu prisoten v več časovnih obdobjih, sprva kot tako imenovani »mož, ki je mučil«, nato kot izdajalec in vir podatkov, pozneje, že izseljen v Francijo, pa kot pripovedovalkin oziroma avtoričin sogovornik.</p> <p>Že v tej osnovni kronološki strukturi je mogoče razbrati morda najmočnejšo plat <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong>: intrigantna igra z različnimi prostori in časi, ki nam z vsako stranjo razkrije moreč soobstoj demokracije in diktature, brezskrbnega otroštva in načrtnih ugrabitev in mučenj, mirnega vsakodnevnega življenja in krvavih spopadov. Dediščina diktature ima dolg rep, ki se vleče še v sedanjost, ki jo je težko spoznavati brez védenja o preteklosti.</p> <p>Te dimenzije lahko ločimo še drugače, po principu pripovedovalskih strategij, ki jih je v grobem mogoče razdeliti na tri skupine: prva operira s faktičnim zgodovinopisjem, osrediščenim okoli zločinov Pinochetovega režima, druga predstavlja pripovedovalkine oziroma avtoričine spomine, tretja pa njena predvidevanja, ki se pogosto ukvarjajo z vprašanjem, kaj so osebe, ki so mučile in osebe, ki so bile mučene, čutile in razmišljale med tem dogajanjem. Ali drugače: najbolj literarna plat <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong> je posvečena ugibanju, ki se pogojno rečeno umešča v tradicijo psihološkega romana.</p> <p>Morda se tako zdi, da romanu ob brutalnem nizanju okrutnih primerov umanjka poskus vzpostavitve širšega političnega okvira, ki bi raziskoval logiko Pinochetovih potez, še druge značilnosti njegovega vladanja, umestitev takratne oblasti v globalno skupnost ipd. Osnovni fokus romana so res ugrabitve in mučenja, a kratke omembe letargičnosti mednarodne skupnosti in neuspele izobraževalne zakonodaje v Čilu vendarle odpirajo nova polja možne refleksije, ki naposled ni zares razdelana.</p> <p>Tovrsten pristop bi bržkone izdatno umestil Pinochetovo diktaturo v pogojno rečeno »širši red stvari«, s tem pa še dodatno zaostril vtis o transhistoričnosti zloglasne vladavine. In morda v tem oziru ni zanemarljivo omeniti, da je slovenski prevod <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong> izšel le nekaj mesecev po smrti Pinochetove vdove Lucíe Hiriart. In nič manj zanemarljivo ni, da hiter pregled komentarjev spletnih prispevkov o Pinochetu ponuja preštevilne slavospeve nekdanjemu čilskemu diktatorju, s čimer dimenzija časovne in prostorske prekrivnosti postaja še toliko bolj pomenljiva.</p></p> 174872937 RTVSLO – Ars 258 clean Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko<p>Prevedla Veronika Rot; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Nona Fernández sodi v literarno generacijo otrok diktature, rojeno v sedemdesetih letih, ki je začetno posvečanje intimi pozneje zamenjala za izrazito politične teme, piše v spremni besedi prevajalka romana <strong><em>Neznana dimenzija</em></strong> Veronika Rot. O tem romanu je gotovo mogoče reči, da je po eni strani sinteza obojega, a ob dodatnem premisleku ugotovimo, da je vprašanje intimnega, pogosto vezanega na realne epizode avtoričinega življenja, kvečjemu odvod političnega in na ravni romana skoraj nekakšno pomagalo k razlaganju politične realnosti.</p> <p>Ta je osrediščena okoli polpretekle zgodovine, natančneje okoli diktature Augusta Pinocheta. Vstopna točka je zgodba Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, nekdanjega agenta varnostnih služb, ki je sodeloval pri mučenju, ugrabitvah in umorih po naročilu oblasti, leta 1984 pa je podatke o tem izdal v odmevnem intervjuju za opozicijski časopis <em>Cauce</em>. Morales je v romanu prisoten v več časovnih obdobjih, sprva kot tako imenovani »mož, ki je mučil«, nato kot izdajalec in vir podatkov, pozneje, že izseljen v Francijo, pa kot pripovedovalkin oziroma avtoričin sogovornik.</p> <p>Že v tej osnovni kronološki strukturi je mogoče razbrati morda najmočnejšo plat <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong>: intrigantna igra z različnimi prostori in časi, ki nam z vsako stranjo razkrije moreč soobstoj demokracije in diktature, brezskrbnega otroštva in načrtnih ugrabitev in mučenj, mirnega vsakodnevnega življenja in krvavih spopadov. Dediščina diktature ima dolg rep, ki se vleče še v sedanjost, ki jo je težko spoznavati brez védenja o preteklosti.</p> <p>Te dimenzije lahko ločimo še drugače, po principu pripovedovalskih strategij, ki jih je v grobem mogoče razdeliti na tri skupine: prva operira s faktičnim zgodovinopisjem, osrediščenim okoli zločinov Pinochetovega režima, druga predstavlja pripovedovalkine oziroma avtoričine spomine, tretja pa njena predvidevanja, ki se pogosto ukvarjajo z vprašanjem, kaj so osebe, ki so mučile in osebe, ki so bile mučene, čutile in razmišljale med tem dogajanjem. Ali drugače: najbolj literarna plat <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong> je posvečena ugibanju, ki se pogojno rečeno umešča v tradicijo psihološkega romana.</p> <p>Morda se tako zdi, da romanu ob brutalnem nizanju okrutnih primerov umanjka poskus vzpostavitve širšega političnega okvira, ki bi raziskoval logiko Pinochetovih potez, še druge značilnosti njegovega vladanja, umestitev takratne oblasti v globalno skupnost ipd. Osnovni fokus romana so res ugrabitve in mučenja, a kratke omembe letargičnosti mednarodne skupnosti in neuspele izobraževalne zakonodaje v Čilu vendarle odpirajo nova polja možne refleksije, ki naposled ni zares razdelana.</p> <p>Tovrsten pristop bi bržkone izdatno umestil Pinochetovo diktaturo v pogojno rečeno »širši red stvari«, s tem pa še dodatno zaostril vtis o transhistoričnosti zloglasne vladavine. In morda v tem oziru ni zanemarljivo omeniti, da je slovenski prevod <strong><em>Neznane dimenzije</em></strong> izšel le nekaj mesecev po smrti Pinochetove vdove Lucíe Hiriart. In nič manj zanemarljivo ni, da hiter pregled komentarjev spletnih prispevkov o Pinochetu ponuja preštevilne slavospeve nekdanjemu čilskemu diktatorju, s čimer dimenzija časovne in prostorske prekrivnosti postaja še toliko bolj pomenljiva.</p></p> Mon, 16 May 2022 00:00:00 +0000 Nona Fernández: Neznana dimenzija Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Brežice: Primus, 2021</p><p><p>Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo <em>O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij</em>. Napisal je več strokovno-publicističnih del: <em>Kazen brez zločina</em> (1998), <em>Mediji in nasilje</em> (2003), <em>Kult žrtve</em> (2005) in <em>Nasilje pod masko</em> (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah <em>Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe</em> (2015) in <em>Pismo nigerijske</em> <em>vdove</em> (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong> uvrstil v sedem poglavij z naslovi: <em>Človeško na tnalu</em>,<em> Stranpota demokracije</em>,<em> Pravica za prakso</em>,<em> Nacionalizem kot domoljubje</em>,<em> (Pol)preteklost zdaj</em>,<em> Ad personam </em>in <em>Prvoosebno</em>.</p> <p><em>»Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«</em>, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong>, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju <em>Prvoosebno</em> pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude.</p> <p>Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.</p> <blockquote><p><em> »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«</em></p></blockquote> <p>Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong> se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.</p></p> 174872938 RTVSLO – Ars 261 clean Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Brežice: Primus, 2021</p><p><p>Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo <em>O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij</em>. Napisal je več strokovno-publicističnih del: <em>Kazen brez zločina</em> (1998), <em>Mediji in nasilje</em> (2003), <em>Kult žrtve</em> (2005) in <em>Nasilje pod masko</em> (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah <em>Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe</em> (2015) in <em>Pismo nigerijske</em> <em>vdove</em> (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong> uvrstil v sedem poglavij z naslovi: <em>Človeško na tnalu</em>,<em> Stranpota demokracije</em>,<em> Pravica za prakso</em>,<em> Nacionalizem kot domoljubje</em>,<em> (Pol)preteklost zdaj</em>,<em> Ad personam </em>in <em>Prvoosebno</em>.</p> <p><em>»Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«</em>, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong>, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju <em>Prvoosebno</em> pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude.</p> <p>Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.</p> <blockquote><p><em> »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«</em></p></blockquote> <p>Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi <strong><em>Stopinje upora</em></strong> se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.</p></p> Mon, 16 May 2022 00:00:00 +0000 Dragan Petrovec: Stopinje upora avtor: Muanis Sinanović<p>Filmu uidejo lastna protislovja.</p><p><p>Dej no je še eden v seriji visokoletečih ameriških filmov zadnjih let, ki se na melodramatičen način ukvarjajo z družinskimi zadevami in pri tem merijo na visok umetniški status, s čimer jim uspe osvojiti kritike. Podobno kot pri, denimo, pretirano proslavljeni Zakonski zgodbi je njegov uspeh mogoče razložiti predvsem s sociološkimi dejavniki, povezanimi s sloji, ki ustvarjajo mnenje, ter odjemalci filmov v umetniških kinih.</p> <p>Vendarle pa je Dej no ob vseh podobnostih – mednje lahko prištejemo tudi stavo na vroča igralska imena – precej boljši film. V svojem prikazu družinskih, še posebej medgeneracijskih odnosov, je bolj subtilen. Izviren je denimo že fokus na odnos med stricem in nečakom v vsej njegovi dvoumnosti. Skuša se umakniti iz samoumevnosti načina življenja tistih Američanov, ki jim ni treba razmišljati o golem preživetju, ter poskuša nagovoriti krizo lastne države. To počne predvsem z izleti v pogosto posrečene lirične razglednice ameriških mest, predvsem pa skozi intervjuje z otroki, ki jih opravlja radijec Johnny, eden od dveh glavnih protagonistov, ki ga odlično upodobi Joaquin Phoenix. Ti predstavljajo svojo vizijo bodoče Amerike. V ospredju je tudi sicer otroški pogled, s krizo dečka Jesseja na čelu, ki v ospredje izstreli izjemnega otroškega igralca Woodyja Normana.</p> <p>Črno-beli film je prežet z elementi dekadence, množične depresije, izvirnost njegovega pristopa pa je, da je ta predvsem implicirana. Ne želi je kritizirati na grotesken način, raziskati želi njen vpliv na poštene, etične, nežne ljudi. Kljub vsem prednostim pa se zdi, da se zaleti ob meje lastnih predpostavk.</p> <p>Christopher Lash je v svoji sloviti knjigi Kultura narcisizma že v sedemdesetih opazil, da se Američani ob množično razširjenem občutku praznine zatekajo v neprestano brkljanje po sebi, raziskovanje odnosov, v psihologizacijo sveta, obsedenost s terapijo. To je v skladu z ugotovitvijo Michela Foucaulta, da se moč v današnji zahodni kulturi ne uveljavlja skozi neposredne pritiske, temveč skozi stalno samoizpraševanje, kategoriziranje, iskanje identitete. Dej no išče rešitev tam, kjer je problem: v navidezno samoumevni, dejansko pa še kako ideološko posredovani obsesiji z lastnimi čustvi, travmami. Vsi dobronamerni liki filma so tako zatopljeni sami vase, da ne morejo vzpostaviti odnosov, čeprav mislijo, da počnejo ravno to. Tudi politična, navzven usmerjena dimenzija je utemeljena na intervjujih otrok, poklicanih k brkljanju po samih sebi.</p> <p>Filmu Dej no uidejo lastna protislovja: nepremagljivo ostane zatopljen v perspektivo razmeroma preskrbljenega sloja izobraženih liberalnih Američanov, zato tudi njegova poetika kljub dobremu poskusu včasih deluje kot prazno estetiziranje.</p></p> 174872306 RTVSLO – Ars 191 clean avtor: Muanis Sinanović<p>Filmu uidejo lastna protislovja.</p><p><p>Dej no je še eden v seriji visokoletečih ameriških filmov zadnjih let, ki se na melodramatičen način ukvarjajo z družinskimi zadevami in pri tem merijo na visok umetniški status, s čimer jim uspe osvojiti kritike. Podobno kot pri, denimo, pretirano proslavljeni Zakonski zgodbi je njegov uspeh mogoče razložiti predvsem s sociološkimi dejavniki, povezanimi s sloji, ki ustvarjajo mnenje, ter odjemalci filmov v umetniških kinih.</p> <p>Vendarle pa je Dej no ob vseh podobnostih – mednje lahko prištejemo tudi stavo na vroča igralska imena – precej boljši film. V svojem prikazu družinskih, še posebej medgeneracijskih odnosov, je bolj subtilen. Izviren je denimo že fokus na odnos med stricem in nečakom v vsej njegovi dvoumnosti. Skuša se umakniti iz samoumevnosti načina življenja tistih Američanov, ki jim ni treba razmišljati o golem preživetju, ter poskuša nagovoriti krizo lastne države. To počne predvsem z izleti v pogosto posrečene lirične razglednice ameriških mest, predvsem pa skozi intervjuje z otroki, ki jih opravlja radijec Johnny, eden od dveh glavnih protagonistov, ki ga odlično upodobi Joaquin Phoenix. Ti predstavljajo svojo vizijo bodoče Amerike. V ospredju je tudi sicer otroški pogled, s krizo dečka Jesseja na čelu, ki v ospredje izstreli izjemnega otroškega igralca Woodyja Normana.</p> <p>Črno-beli film je prežet z elementi dekadence, množične depresije, izvirnost njegovega pristopa pa je, da je ta predvsem implicirana. Ne želi je kritizirati na grotesken način, raziskati želi njen vpliv na poštene, etične, nežne ljudi. Kljub vsem prednostim pa se zdi, da se zaleti ob meje lastnih predpostavk.</p> <p>Christopher Lash je v svoji sloviti knjigi Kultura narcisizma že v sedemdesetih opazil, da se Američani ob množično razširjenem občutku praznine zatekajo v neprestano brkljanje po sebi, raziskovanje odnosov, v psihologizacijo sveta, obsedenost s terapijo. To je v skladu z ugotovitvijo Michela Foucaulta, da se moč v današnji zahodni kulturi ne uveljavlja skozi neposredne pritiske, temveč skozi stalno samoizpraševanje, kategoriziranje, iskanje identitete. Dej no išče rešitev tam, kjer je problem: v navidezno samoumevni, dejansko pa še kako ideološko posredovani obsesiji z lastnimi čustvi, travmami. Vsi dobronamerni liki filma so tako zatopljeni sami vase, da ne morejo vzpostaviti odnosov, čeprav mislijo, da počnejo ravno to. Tudi politična, navzven usmerjena dimenzija je utemeljena na intervjujih otrok, poklicanih k brkljanju po samih sebi.</p> <p>Filmu Dej no uidejo lastna protislovja: nepremagljivo ostane zatopljen v perspektivo razmeroma preskrbljenega sloja izobraženih liberalnih Američanov, zato tudi njegova poetika kljub dobremu poskusu včasih deluje kot prazno estetiziranje.</p></p> Fri, 13 May 2022 14:54:50 +0000 Dej no avtor: Igor Harb<p>Lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme</p><p><p>Nicolas Cage je eden najbolj slavnih igralcev svoje generacije, ki si je skozi natančno sto filmov prislužil tako salve aplavzov in nagrad za prelomna filmska dela kot tudi zasmehovanje zaradi palete obupnih vlog. V aktualnem filmu pa poskuša združiti oboje, ko igra Nicka Cagea, različico slavnega igralca, ki je po seriji neuspešnih filmov in ločitvi v finančni stiski. Tako sprejme povabilo skrivnostnega oboževalca in se za milijon dolarjev udeleži njegove zabave. S Javijem se kmalu odlično ujameta in bi postala najboljša prijatelja, če Cagea ne bi ustavila agenta Cie, ki je na lovu za Javijem, ker je mafijec in ga sumijo ugrabitve politikove hčerke. Lik Cagea se tako prelevi v like, ki jih je ta igral v filmih, in skuša postati pravi vohun, čeprav je povsem jasno, da je stopil v prevelike čevlje. Zgodba filma nato krmari med arhetipi o prijateljstvu in starševstvu na eni strani ter prepletom kriminalke z meta-komentarjem Cageevih filmov na drugi.</p> <p>Filmu to nenavadno mešanico do neke mere uspe uravnotežiti in gledalcu ponudi tako kritiko neumnosti akcijskih klišejev kot tudi dejanske akcijske klišeje. Težava Neznosnega bremena ogromnega talenta je v tem, da bo vsakdo, ki ceni Cageeve filme, zelo hitro ugotovil, da je igralec tak film že posnel pred dvajsetimi leti. Prilagajanje je vrhunski film oskarjevcev Charlieja Kaufmana in Spika Jonesa, v katerem Nicolas Cage igra scenarista, ki skuša prirediti knjigo, in njegovega odštekanega brata dvojčka. Oba filma na novo izprašujeta koncept pripovedovanja zgodbe in žanrskih elementov, ki se nato tudi odvrtijo, in v obeh Cage igra dva lika v konfliktu. Tudi sama ideja slovitega igralca v zatonu kariere in v finančnih težavah, ki se mora spoprijeti s svojo hollywoodsko podobo, ni sveža. Bolj zanimivo jo je denimo izkoristil belgijski JCVD, v katerem se Jean Claude van Damme znajde na banki med ropom, kjer film sledi vzoru kultnega Pasjega popoldneva, nato pa se prelevi v metafizično introspekcijo zvezdništva in tako ustvarjene osebnosti.</p> <p>Neznosno breme ogromnega talenta prav tako izpostavi ta vprašanja, a namesto poglobljenega vpogleda v človeka z razklano osebnostjo ponudi lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme. Vse to je zelo zabavno, a ne gre spregledati zgrešene priložnosti. Nicolas Cage je z vlogami v Divjih v srcu, Mesečnica, Pokvarjenemu poročniku 2, Brez obraza, Mandy in seveda Prilagajanju ustvaril navdušujoče filmske junake in prikazal neverjeten igralski talent, ki je v tem filmu izkoriščen zgolj za trivialen humor.</p></p> 174872307 RTVSLO – Ars 179 clean avtor: Igor Harb<p>Lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme</p><p><p>Nicolas Cage je eden najbolj slavnih igralcev svoje generacije, ki si je skozi natančno sto filmov prislužil tako salve aplavzov in nagrad za prelomna filmska dela kot tudi zasmehovanje zaradi palete obupnih vlog. V aktualnem filmu pa poskuša združiti oboje, ko igra Nicka Cagea, različico slavnega igralca, ki je po seriji neuspešnih filmov in ločitvi v finančni stiski. Tako sprejme povabilo skrivnostnega oboževalca in se za milijon dolarjev udeleži njegove zabave. S Javijem se kmalu odlično ujameta in bi postala najboljša prijatelja, če Cagea ne bi ustavila agenta Cie, ki je na lovu za Javijem, ker je mafijec in ga sumijo ugrabitve politikove hčerke. Lik Cagea se tako prelevi v like, ki jih je ta igral v filmih, in skuša postati pravi vohun, čeprav je povsem jasno, da je stopil v prevelike čevlje. Zgodba filma nato krmari med arhetipi o prijateljstvu in starševstvu na eni strani ter prepletom kriminalke z meta-komentarjem Cageevih filmov na drugi.</p> <p>Filmu to nenavadno mešanico do neke mere uspe uravnotežiti in gledalcu ponudi tako kritiko neumnosti akcijskih klišejev kot tudi dejanske akcijske klišeje. Težava Neznosnega bremena ogromnega talenta je v tem, da bo vsakdo, ki ceni Cageeve filme, zelo hitro ugotovil, da je igralec tak film že posnel pred dvajsetimi leti. Prilagajanje je vrhunski film oskarjevcev Charlieja Kaufmana in Spika Jonesa, v katerem Nicolas Cage igra scenarista, ki skuša prirediti knjigo, in njegovega odštekanega brata dvojčka. Oba filma na novo izprašujeta koncept pripovedovanja zgodbe in žanrskih elementov, ki se nato tudi odvrtijo, in v obeh Cage igra dva lika v konfliktu. Tudi sama ideja slovitega igralca v zatonu kariere in v finančnih težavah, ki se mora spoprijeti s svojo hollywoodsko podobo, ni sveža. Bolj zanimivo jo je denimo izkoristil belgijski JCVD, v katerem se Jean Claude van Damme znajde na banki med ropom, kjer film sledi vzoru kultnega Pasjega popoldneva, nato pa se prelevi v metafizično introspekcijo zvezdništva in tako ustvarjene osebnosti.</p> <p>Neznosno breme ogromnega talenta prav tako izpostavi ta vprašanja, a namesto poglobljenega vpogleda v človeka z razklano osebnostjo ponudi lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme. Vse to je zelo zabavno, a ne gre spregledati zgrešene priložnosti. Nicolas Cage je z vlogami v Divjih v srcu, Mesečnica, Pokvarjenemu poročniku 2, Brez obraza, Mandy in seveda Prilagajanju ustvaril navdušujoče filmske junake in prikazal neverjeten igralski talent, ki je v tem filmu izkoriščen zgolj za trivialen humor.</p></p> Fri, 13 May 2022 14:50:00 +0000 Neznosno breme ogromnega talenta Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1 <p>Besedilo sodobnih britanskih avtoric po motivih Ovidovih Heroid je režiral Aleksandar Popovski</p><p><p>Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda.</p> <p>Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda<br /> 15 Heroines, 2021<br /> Prva slovenska uprizoritev<br /> Premiera: 12. maj 2022</p> <p>Prevajalka Alenka Klabus Vesel<br /> Režiser in scenograf Aleksandar Popovski<br /> Dramaturginja Eva Mahkovic<br /> Kostumografka Mia Popovska<br /> Avtor glasbe Kiril Džajkovski<br /> Lektorica Barbara Rogelj<br /> Svetovalka za gib Anja Möderndorfer<br /> Asistent scenografa Janez Koleša<br /> Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen<br /> Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik<br /> Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš<br /> Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin</p> <p>Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič<br /> Avtor fotografije je Peter Giodani</p></p> 174872196 RTVSLO – Ars 85 clean Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1 <p>Besedilo sodobnih britanskih avtoric po motivih Ovidovih Heroid je režiral Aleksandar Popovski</p><p><p>Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda.</p> <p>Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda<br /> 15 Heroines, 2021<br /> Prva slovenska uprizoritev<br /> Premiera: 12. maj 2022</p> <p>Prevajalka Alenka Klabus Vesel<br /> Režiser in scenograf Aleksandar Popovski<br /> Dramaturginja Eva Mahkovic<br /> Kostumografka Mia Popovska<br /> Avtor glasbe Kiril Džajkovski<br /> Lektorica Barbara Rogelj<br /> Svetovalka za gib Anja Möderndorfer<br /> Asistent scenografa Janez Koleša<br /> Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen<br /> Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik<br /> Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš<br /> Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin</p> <p>Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič<br /> Avtor fotografije je Peter Giodani</p></p> Fri, 13 May 2022 11:30:00 +0000 Junakinje na odru MGL Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. 174871901 RTVSLO – Ars 98 clean Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. Thu, 12 May 2022 11:15:00 +0000 Veliki diktator Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan<p>Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana</p><p><p>Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.</p> <p>Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek <em>Velikega diktatorja</em> na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.</p></p> 174871888 RTVSLO – Ars 98 clean Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan<p>Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana</p><p><p>Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.</p> <p>Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek <em>Velikega diktatorja</em> na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.</p></p> Thu, 12 May 2022 00:02:38 +0000 Veliki diktator Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih</p><p><p>Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči.  Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.</p> <p>V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.</p> <p>Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.</p> <p>Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.</p> <p>Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.</p> <p>Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.</p> <p>Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.</p></p> 174871293 RTVSLO – Ars 222 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih</p><p><p>Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči.  Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.</p> <p>V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.</p> <p>Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.</p> <p>Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.</p> <p>Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.</p> <p>Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.</p> <p>Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.</p></p> Tue, 10 May 2022 11:25:00 +0000 Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk<p>Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk</p><p><p>Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.</p> <p>V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.</p> <p>A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.</p></p> 174871291 RTVSLO – Ars 182 clean Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk<p>Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk</p><p><p>Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.</p> <p>V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.</p> <p>A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.</p></p> Tue, 10 May 2022 11:20:00 +0000 Doktor Strange in multivesolje norosti Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>S humorjem podšita žanrska zmes</p><p><p>Karel Čapek si je v svoji zgodbi Morilski napad za osrednji lik izbral politika, Darko Sinko pa je v ospredje postavil povsem običajnega moškega srednjih let srednjega razreda, slehernika, čigar življenje poteka po ustaljenih, skrajno nevznemirljivih tirnicah. Ime mu je Boris in živi v ličnih terasastih blokih v Kosezah skupaj z ženo Alenko, njun sin, kot izvemo pozneje, pa je družinsko gnezdece že zapustil in si ustvaril svoje. Boris se zdi tako zelo zaverovan v predvidljivost vsakdana, da bi ga v življenju stežka kaj presenetilo. Potem pa, nekega večera, skozi okno kabineta, v katerem zvečer ob hrvaških šlagerjih in kozarcu vina prebira knjigo, švigneta dva strela.</p> <p>Ko na vratih pozvoni policija z resnobnim detektivom Andrejem na čelu, se znajdemo v resni preiskavi – če kdo, je prav omenjeni detektiv tisti, ki bi menda znal ugotoviti, kdo in zakaj je streljal na Borisa, ali kot ta pozneje reče ženi: »Še sreča, da se človek lahko zanese na policijo.« Najprej se še zdi, da se bo filmska pripoved usmerila v klasično razpletanje uganke, saj se Boris, kot mu zatrdi detektiv, ne zdi ravno tip človeka, ki bi ga kdo želel ustreliti, vendar se kmalu pokaže, da bo prava kriminalka potekala predvsem na psihološki ravni. Pa da ne bo pomote – v mislih nimamo psihološkega trilerja, temveč nekakšno mešanico kriminalke z eksistencialno dramo; recimo ji kar eksistencialna kriminalka. Sinko se namreč nameni raziskati, kaj se zgodi človeku, v katerega se, čeprav je kar se da običajen človek, ki pove, da ga imajo ljudje kar radi, zaseje dvom o njegovih odnosih in o tem, ali se ni morda res komu s čim tako zameril, da bi mu stregel po življenju.</p> <p>Sprva mora detektiv Borisa celo prepričevati o tem, da si tudi nekonflikten in prijazen človek lahko nevede nakoplje sovražnika, a ravno ko protagonist povsem ponotranji razpoko, ki je zazevala v njegovem popredalčkanem svetu, se uradna preiskava zaradi pomanjkanja dokazov, motiva, prič in še česa preprosto konča. A ne za Borisa, ki se zdaj ne more več sprijazniti s sklepom, da je morda šlo zgolj za naključje. V nadaljevanju pripovedi tako spremljamo junaka, ki se vedno bolj pogreznjen v dvome glede vsega, predvsem pa vseh, ob iskanju potencialnega sovražnika zave, da nič ni samoumevno, ter tako brez še do pred kratkim oprijemljivih koordinat povsem izgubi tudi tisto, kar se mu je zdelo lastno samemu sebi.</p> <p>Sinko se na ravni režije ne prepusti razpoloženju eksistencialne drame, temveč se ves čas, tako na ravni domiselnih dialogov kot v ponavljajoči se dinamiki zapletanja in razpletanja scenarija, z vzročnostmi, ki bi jih bili morda vajeni ob taki temi, poigrava. Resneje ko protagonisti izrekajo nekatere fraze, absurdneje namreč izzvenijo. Skupaj z izvrstno igro prav vseh glavnih igralcev: Radoša Bolčine kot Borisa, Mirel Knez v vlogi žene in Dejana Spasića kot detektiva, pa je <em>Inventura </em>film, ki je v svoji komičnosti izjemno svež. Čeprav je v ospredju ves čas razrvan posameznik in se Sinko eksplicitno ne obrega ob širše družbene teme, je njegov prvenec brez dvoma tudi subtilno piker portret mehurčka srednjega razreda in ujetosti v polikane, a mlačne odnose, v katerih se navidezne urejenosti življenja zaradi predanosti coni udobja praviloma ne prevprašuje.</p></p> 174871289 RTVSLO – Ars 239 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>S humorjem podšita žanrska zmes</p><p><p>Karel Čapek si je v svoji zgodbi Morilski napad za osrednji lik izbral politika, Darko Sinko pa je v ospredje postavil povsem običajnega moškega srednjih let srednjega razreda, slehernika, čigar življenje poteka po ustaljenih, skrajno nevznemirljivih tirnicah. Ime mu je Boris in živi v ličnih terasastih blokih v Kosezah skupaj z ženo Alenko, njun sin, kot izvemo pozneje, pa je družinsko gnezdece že zapustil in si ustvaril svoje. Boris se zdi tako zelo zaverovan v predvidljivost vsakdana, da bi ga v življenju stežka kaj presenetilo. Potem pa, nekega večera, skozi okno kabineta, v katerem zvečer ob hrvaških šlagerjih in kozarcu vina prebira knjigo, švigneta dva strela.</p> <p>Ko na vratih pozvoni policija z resnobnim detektivom Andrejem na čelu, se znajdemo v resni preiskavi – če kdo, je prav omenjeni detektiv tisti, ki bi menda znal ugotoviti, kdo in zakaj je streljal na Borisa, ali kot ta pozneje reče ženi: »Še sreča, da se človek lahko zanese na policijo.« Najprej se še zdi, da se bo filmska pripoved usmerila v klasično razpletanje uganke, saj se Boris, kot mu zatrdi detektiv, ne zdi ravno tip človeka, ki bi ga kdo želel ustreliti, vendar se kmalu pokaže, da bo prava kriminalka potekala predvsem na psihološki ravni. Pa da ne bo pomote – v mislih nimamo psihološkega trilerja, temveč nekakšno mešanico kriminalke z eksistencialno dramo; recimo ji kar eksistencialna kriminalka. Sinko se namreč nameni raziskati, kaj se zgodi človeku, v katerega se, čeprav je kar se da običajen človek, ki pove, da ga imajo ljudje kar radi, zaseje dvom o njegovih odnosih in o tem, ali se ni morda res komu s čim tako zameril, da bi mu stregel po življenju.</p> <p>Sprva mora detektiv Borisa celo prepričevati o tem, da si tudi nekonflikten in prijazen človek lahko nevede nakoplje sovražnika, a ravno ko protagonist povsem ponotranji razpoko, ki je zazevala v njegovem popredalčkanem svetu, se uradna preiskava zaradi pomanjkanja dokazov, motiva, prič in še česa preprosto konča. A ne za Borisa, ki se zdaj ne more več sprijazniti s sklepom, da je morda šlo zgolj za naključje. V nadaljevanju pripovedi tako spremljamo junaka, ki se vedno bolj pogreznjen v dvome glede vsega, predvsem pa vseh, ob iskanju potencialnega sovražnika zave, da nič ni samoumevno, ter tako brez še do pred kratkim oprijemljivih koordinat povsem izgubi tudi tisto, kar se mu je zdelo lastno samemu sebi.</p> <p>Sinko se na ravni režije ne prepusti razpoloženju eksistencialne drame, temveč se ves čas, tako na ravni domiselnih dialogov kot v ponavljajoči se dinamiki zapletanja in razpletanja scenarija, z vzročnostmi, ki bi jih bili morda vajeni ob taki temi, poigrava. Resneje ko protagonisti izrekajo nekatere fraze, absurdneje namreč izzvenijo. Skupaj z izvrstno igro prav vseh glavnih igralcev: Radoša Bolčine kot Borisa, Mirel Knez v vlogi žene in Dejana Spasića kot detektiva, pa je <em>Inventura </em>film, ki je v svoji komičnosti izjemno svež. Čeprav je v ospredju ves čas razrvan posameznik in se Sinko eksplicitno ne obrega ob širše družbene teme, je njegov prvenec brez dvoma tudi subtilno piker portret mehurčka srednjega razreda in ujetosti v polikane, a mlačne odnose, v katerih se navidezne urejenosti življenja zaradi predanosti coni udobja praviloma ne prevprašuje.</p></p> Tue, 10 May 2022 11:15:00 +0000 Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.<p>Novo delo igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec</p><p><p>Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave <em>Mandićcirkus</em>, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.</p></p> 174870962 RTVSLO – Ars 104 clean Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.<p>Novo delo igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec</p><p><p>Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave <em>Mandićcirkus</em>, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.</p></p> Mon, 09 May 2022 11:15:00 +0000 Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si 174870975 RTVSLO – Ars 104 clean Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si Sat, 07 May 2022 13:45:00 +0000 Mandićcirkus Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž 174870226 RTVSLO – Ars 94 clean Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž Fri, 06 May 2022 14:00:00 +0000 Philip Ridley: Razparač Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja<p>Trst: Mladika, 2021</p><p><p>Pisateljica Jasna Blažič je prvi knjigi <em>Smrt in angel</em> in <em>Eksil</em> izdala med štiriletnim bivanjem na Dunaju, nato se je vrnila v rojstno Ljubljano. V naslednjem delu <em>Angeli in volkovi </em>se vrača v čas odraščanja v mestu, ki ji je bilo tuje in se nanj ni mogla navezati, četrta knjiga <em>Ujemanja </em>pa vsebuje kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja.</p> <p>V najnovejšem delu <strong><em>Izvir</em></strong> podoživlja otroška poletja od najzgodnejšega obdobja, ko je v odročne, težko dostopne kraje, od koder izvira njen rod, »potovala« še v materinem naročju, in se nato vračala vsako poletje. To slikovito pokrajino med Čepovanom in Dolenjo Trebušo njena mama imenuje »naš Kavkaz« in je zanjo, učiteljico v mestu, edini kraj, kjer si lahko opomore. Tudi osemletna deklica se veseli srečanja z nono in sorodniki, z vasjo, kjer pozna vsako hišo in vse razglede s cvetočimi spominčicami in marjeticami, neskončnim gozdnim zelenilom, kjer izpod zelenih skal, med obrazoma dveh grmov, teče navpična črta, bel curek svetlobe. Nonin izvir.</p> <p>Pisateljici se je uspelo iz odraslosti preseliti v doživljanje otroka in prvoosebno spregovoriti o čustvih in razmišljanju osemletnice. V spominu še hrani podobe in vtise iz prejšnjih počitniških dni. Spominja se poti med grapami in prepadi, nad hudourniki in rekami, vasi, kjer se razgrinja travnik, modrine neba nad hišo, na klopi pa sedi nona. Deklica iz mestnega bloka težko čaka na potovanje v svojo sanjsko deželo z mamo in bratcem, dojenčkom Bu-Bujem. Med vožnjo po svoje prestreza pogovore med voznikom spačka, prijaznim gospodom Krajgerjem in starši. Ne more razumeti, da je gospodov brat, ki je bil komunist, umrl zaradi oljnega madeža na cesti. Beseda »partija« se ji zdi nekakšna močna ženska, obilna in stroga.</p> <p>Polna vznemirjenosti sprejema spremembe, ki so v njeni sanjski deželi nastale od zadnjih počitnic. K noni in stricu se je priselila Nevesta, teta Ela, ki jo je imela rada, pa se je preselila. Začudeno spoznava, da se nekateri ljudje sovražijo, da eni hodijo k maši, drugi pa ne. Še bolj jo vznemiri, ko ji prijateljica Milenka pove, da ima »smrtni greh« in ji pokaže rano na nogi, češ da je slišala o tem v cerkvi. Prestraši jo tudi temačna zamočvirjena globel, kjer so med vojno ubili mladega fanta in ga je našla njena mama, partizanska kurirka.</p> <p>Tiha domačija se povsem spremeni ob košnji, ki privabi številne sorodnike, tete in strice z otroki, njihov hrup pa napolni hišo z glasnimi pogovori:</p> <blockquote><p><em>»Iz kuhinje se oglaša ropotanje žlic in posodja, gromki glas strica Dorčeta, visoki glas Neveste, zvonko govorjenje moje mame in nizki, šumeči glas none.«</em></p></blockquote> <p>Vsi pogovori domačih so zapisani v narečju, kar daje besedilu še posebno pristnost:</p> <blockquote><p><em>»Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«, je glasno povzel Dorče.« Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …«</em></p></blockquote> <p>Vedno več mladih je takrat, po letu 1960, ko je zasanjana deklica preživljala najlepša poletja pri noni, odhajalo za zaslužkom v mesta, odročne vasi pa so se počasi praznile. Deklica s strahom sprejema prve spremembe, ki jih prinaša civilizacija za pomoč samotni kmetiji, kjer ne pridelajo dovolj za življenje. Stroji uničujejo pravljično podobo pokrajine z gradnjo ceste, poravnajo veliko njivo s sanjskim travnikom, da bi naredili drevesnico, ki naj bi lastniku olajšala preživetje. Nona pa dvomi: <em>»Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …«</em></p> <p>Kljub temu počitniški dnevi tečejo prijazno, med igrami otrok, nepričakovanim obiskom, ki prinaša neljube spomine iz mamine mladosti, ljubečo povezanostjo sorodnikov pod skupno streho in dogodki, ki se v pogovorih z nono vračajo v čas Franca Jožefa, še preden je bila v njihovih krajih Italija in kasneje »<em>zaradi stvari, ki so jih lahko razumeli le odrasli, je bilo tu nekaj drugega in ne več Italija … Jugoslavija.«</em></p> <p><strong><em>Izvir</em></strong> je poema o čudežni deželi, kjer je pisateljica Jasna Blažič doživljala najbolj prvinske stike z naravo in ljudmi. Njena proza o izviru in izvoru družine se ponekod bere kot lirska pesem, kljub temu pa ji ne moremo očitati sentimentalnosti. V tem skoraj nedotaknjenem svetu se trda in ne vedno lepa resničnost povezuje z otroško fantazijo, ki onstran vsakdanjosti ustvarja pravljične kraje.</p></p> 174870044 RTVSLO – Ars 304 clean Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja<p>Trst: Mladika, 2021</p><p><p>Pisateljica Jasna Blažič je prvi knjigi <em>Smrt in angel</em> in <em>Eksil</em> izdala med štiriletnim bivanjem na Dunaju, nato se je vrnila v rojstno Ljubljano. V naslednjem delu <em>Angeli in volkovi </em>se vrača v čas odraščanja v mestu, ki ji je bilo tuje in se nanj ni mogla navezati, četrta knjiga <em>Ujemanja </em>pa vsebuje kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja.</p> <p>V najnovejšem delu <strong><em>Izvir</em></strong> podoživlja otroška poletja od najzgodnejšega obdobja, ko je v odročne, težko dostopne kraje, od koder izvira njen rod, »potovala« še v materinem naročju, in se nato vračala vsako poletje. To slikovito pokrajino med Čepovanom in Dolenjo Trebušo njena mama imenuje »naš Kavkaz« in je zanjo, učiteljico v mestu, edini kraj, kjer si lahko opomore. Tudi osemletna deklica se veseli srečanja z nono in sorodniki, z vasjo, kjer pozna vsako hišo in vse razglede s cvetočimi spominčicami in marjeticami, neskončnim gozdnim zelenilom, kjer izpod zelenih skal, med obrazoma dveh grmov, teče navpična črta, bel curek svetlobe. Nonin izvir.</p> <p>Pisateljici se je uspelo iz odraslosti preseliti v doživljanje otroka in prvoosebno spregovoriti o čustvih in razmišljanju osemletnice. V spominu še hrani podobe in vtise iz prejšnjih počitniških dni. Spominja se poti med grapami in prepadi, nad hudourniki in rekami, vasi, kjer se razgrinja travnik, modrine neba nad hišo, na klopi pa sedi nona. Deklica iz mestnega bloka težko čaka na potovanje v svojo sanjsko deželo z mamo in bratcem, dojenčkom Bu-Bujem. Med vožnjo po svoje prestreza pogovore med voznikom spačka, prijaznim gospodom Krajgerjem in starši. Ne more razumeti, da je gospodov brat, ki je bil komunist, umrl zaradi oljnega madeža na cesti. Beseda »partija« se ji zdi nekakšna močna ženska, obilna in stroga.</p> <p>Polna vznemirjenosti sprejema spremembe, ki so v njeni sanjski deželi nastale od zadnjih počitnic. K noni in stricu se je priselila Nevesta, teta Ela, ki jo je imela rada, pa se je preselila. Začudeno spoznava, da se nekateri ljudje sovražijo, da eni hodijo k maši, drugi pa ne. Še bolj jo vznemiri, ko ji prijateljica Milenka pove, da ima »smrtni greh« in ji pokaže rano na nogi, češ da je slišala o tem v cerkvi. Prestraši jo tudi temačna zamočvirjena globel, kjer so med vojno ubili mladega fanta in ga je našla njena mama, partizanska kurirka.</p> <p>Tiha domačija se povsem spremeni ob košnji, ki privabi številne sorodnike, tete in strice z otroki, njihov hrup pa napolni hišo z glasnimi pogovori:</p> <blockquote><p><em>»Iz kuhinje se oglaša ropotanje žlic in posodja, gromki glas strica Dorčeta, visoki glas Neveste, zvonko govorjenje moje mame in nizki, šumeči glas none.«</em></p></blockquote> <p>Vsi pogovori domačih so zapisani v narečju, kar daje besedilu še posebno pristnost:</p> <blockquote><p><em>»Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«, je glasno povzel Dorče.« Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …«</em></p></blockquote> <p>Vedno več mladih je takrat, po letu 1960, ko je zasanjana deklica preživljala najlepša poletja pri noni, odhajalo za zaslužkom v mesta, odročne vasi pa so se počasi praznile. Deklica s strahom sprejema prve spremembe, ki jih prinaša civilizacija za pomoč samotni kmetiji, kjer ne pridelajo dovolj za življenje. Stroji uničujejo pravljično podobo pokrajine z gradnjo ceste, poravnajo veliko njivo s sanjskim travnikom, da bi naredili drevesnico, ki naj bi lastniku olajšala preživetje. Nona pa dvomi: <em>»Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …«</em></p> <p>Kljub temu počitniški dnevi tečejo prijazno, med igrami otrok, nepričakovanim obiskom, ki prinaša neljube spomine iz mamine mladosti, ljubečo povezanostjo sorodnikov pod skupno streho in dogodki, ki se v pogovorih z nono vračajo v čas Franca Jožefa, še preden je bila v njihovih krajih Italija in kasneje »<em>zaradi stvari, ki so jih lahko razumeli le odrasli, je bilo tu nekaj drugega in ne več Italija … Jugoslavija.«</em></p> <p><strong><em>Izvir</em></strong> je poema o čudežni deželi, kjer je pisateljica Jasna Blažič doživljala najbolj prvinske stike z naravo in ljudmi. Njena proza o izviru in izvoru družine se ponekod bere kot lirska pesem, kljub temu pa ji ne moremo očitati sentimentalnosti. V tem skoraj nedotaknjenem svetu se trda in ne vedno lepa resničnost povezuje z otroško fantazijo, ki onstran vsakdanjosti ustvarja pravljične kraje.</p></p> Thu, 05 May 2022 00:00:00 +0000 Jasna Blažič: Izvir Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič<p>Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021</p><p><p>Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong>. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.</p> <p><em>»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,«</em> pravi Eribon. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.</p> <p>Kajti kot že prej bell hooks v knjigi <em>Naša pozicija: razred je pomemben</em>, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.</p> <p>Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev <strong><em>Vrnitve v Reims</em></strong> je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.</p> <p>Delo <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.</p> <p>Na koncu lahko rečemo, da je <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«</p></p> 174870045 RTVSLO – Ars 409 clean Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič<p>Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021</p><p><p>Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong>. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.</p> <p><em>»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,«</em> pravi Eribon. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.</p> <p>Kajti kot že prej bell hooks v knjigi <em>Naša pozicija: razred je pomemben</em>, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.</p> <p>Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev <strong><em>Vrnitve v Reims</em></strong> je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.</p> <p>Delo <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.</p> <p>Na koncu lahko rečemo, da je <strong><em>Vrnitev v Reims</em></strong> izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«</p></p> Thu, 05 May 2022 00:00:00 +0000 Didier Eribon: Vrnitev v Reims Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja<p>Trst: Mladika, 2021</p><p><p>Zavedni tržaški Slovenec Roman Pahor se je pri sedemintridesetih letih znašel med 299 osumljenci, ki jih je po odkritju orožja, eksploziva in ilegalne protifašistične literature v Julijski krajini prijela fašistična tajna policija. Dobra polovica jih je prejela stroge opomine, 45 jih je moralo takoj v konfinacijo, ostale pa so postavili pred Posebno sodišče za zaščito države. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bil obsojen na 12 let ječe, vendar je njegova tragična življenjska zgodba ostala v senci deveterice obsojenih na smrt, med katerimi so bili Pinko Tomažič in še štirje protifašisti tudi ustreljeni na Opčinah.</p> <p>Časnikar Peter Verč, vnuk Romana Pahorja, dedove zgodbe v knjigi <strong><em>Za vse, ne zase</em></strong> ne pripoveduje sam, temveč je to vlogo prepustil njegovi hčeri, teti Sonji. Odnos med očetom in hčerjo je res lahko bolj čustven, a zaradi osebne bližine tudi bolj stvaren, utemeljen na pisnih družinskih in drugih arhivskih virih. Verč jih je le izluščil iz bogate dokumentarne zapuščine in pričevanj Pahorjevih svojcev in sodelavcev ter jih povezal v celoto. Vse pisno gradivo je, tako zagotavlja, »prepisal dobesedno, s starinskimi izrazi vred, da bi bila čim bolj avtentično prikazana njegova osebnost in duh časa.« Nastajajoči rokopis je sproti pošiljal teti, ta pa ga je po potrebi popravila ali dopolnila.</p> <p>Pogosto prav s svojimi spomini na redka srečanja z očetom zapornikom. Podrobnosti o nekaterih obiskih se ji niso vtisnile v spomin, ni pa pozabila pretresa, ko jo je, petletno deklico, surovi paznik v koprskem zaporu, potem ko mu je povedala, da ji je ime Sonja, udaril in zakričal: <em>»Tvoje ime je Sofia, piccola sciava …! Klofuta je pekla na licu, po katerem so polzele solze. Razumela sem, da ne bom smela zapeti Barčica po morju plava, ker je to bila pesem v jeziku, ki ga takrat nismo smeli govoriti …,«</em> je Sonja po dolgih letih opisala bridko doživetje.</p> <p>Življenje Romana Pahorja, iskrenega rodoljuba, za fašistične oblasti pa »slovenskega nacionalista«, je bilo ena sama kalvarija. Od prve obsodbe leta 1928 naprej je več časa prebil v konfinaciji, taboriščih in zaporih, tudi najbolj surovih z mučilnicami, kot na prostosti. Nad razmerami med prvim bivanjem na otočku Ponza v Tirenskem morju se ni pritoževal. Najel si je sobo, čez dan se je smel prosto gibati, dovolili so mu celo odhajati v Neapelj, kjer je študiral in opravil nekaj izpitov. Obiskala ga je tudi zaročenka Angela.</p> <p>Leta 1936 se je kot soorganizator velikonočne obdaritve slovenskih otrok v Trstu in okolici znova znašel za zapahi. Druga konfinacija na predvečer vojne je bila veliko težja. Nasilje in pomanjkanje sta mu trajno načeli zdravje. Ob italijanskem napadu na Jugoslavijo so v Trstu zaprli tudi Angelo Pahor, zgolj zato, ker je bila njegova žena. Zaprta in preganjana sta bila tudi brata Karluči in Just, ki sta pobegnila v Jugoslavijo, a sta med okupacijo znova padla v roke fašistične policije.</p> <p>Roman Pahor se je jeseni 1944, ko se mu je uspelo vrniti v Trst, pridružil Osvobodilni fronti in prevzel vodenje Rdečega križa. Na svojih nevarnih poteh, ko je sredi vojnega meteža posredoval pri iskanju in reševanju pregnancev in ujetnikov z obeh strani, se je znašel tudi med partizani. Spremljali so ga sumi in nezaupanje, ki se jih ni mogel otresti niti po vojni, čeprav so mu hkrati nalagali pomembne naloge. Težave je imel povsod, kjer se je zaposlil.  Nazadnje je, čeprav brez oprijemljivih dokazov, nadenj padla celo senca sodelavca Udbe. <em>»Marsikaj je možno,«</em> na koncu povzema Peter Verč. Odgovor prepušča zgodovinarjem, sam pa verjame, <em>»da je Roman Pahor v svojem življenju vedno ravnal po načelih človekoljubja«</em>.</p> <p>Pahorjeva predanost ciljem, ki jim je sledil, od organiziranja mladinskega gibanja do delovanja za Rdeči križ, je izražena že v naslovu knjige: <strong><em>Za vse, ne zase</em></strong>. Pri tem »zase« pomeni tudi starše, brata in lastno družino. Večina srečanj z bližnjimi je trajala le nekaj minut, tako da je vezi med njimi ohranjalo zlasti dopisovanje. Med prvo konfinacijo večinoma še v slovenščini, pozneje pa le v italijanščini in pod budnimi očmi cenzorjev.</p> <p>O zvestobi in požrtvovalnosti Romana Pahorja so po njegovi prezgodnji smrti pri 48 letih spregovorili mnogi, ki so ga poznali. Med njimi tudi Boris Pahor: <em>»… bil je človek zelo mirnega, pozitivnega značaja, človek brez velikih besed, ampak človek dejanj.«</em> Pozneje ga je pisatelj kot Roberta Preloga vključil v svoj roman <em>Parnik trobi nji</em>. Edini vidni spomin na naši strani je dvojezično poimenovanje ulice po njem v koprski Semedeli.</p></p> 174870043 RTVSLO – Ars 362 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja<p>Trst: Mladika, 2021</p><p><p>Zavedni tržaški Slovenec Roman Pahor se je pri sedemintridesetih letih znašel med 299 osumljenci, ki jih je po odkritju orožja, eksploziva in ilegalne protifašistične literature v Julijski krajini prijela fašistična tajna policija. Dobra polovica jih je prejela stroge opomine, 45 jih je moralo takoj v konfinacijo, ostale pa so postavili pred Posebno sodišče za zaščito države. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bil obsojen na 12 let ječe, vendar je njegova tragična življenjska zgodba ostala v senci deveterice obsojenih na smrt, med katerimi so bili Pinko Tomažič in še štirje protifašisti tudi ustreljeni na Opčinah.</p> <p>Časnikar Peter Verč, vnuk Romana Pahorja, dedove zgodbe v knjigi <strong><em>Za vse, ne zase</em></strong> ne pripoveduje sam, temveč je to vlogo prepustil njegovi hčeri, teti Sonji. Odnos med očetom in hčerjo je res lahko bolj čustven, a zaradi osebne bližine tudi bolj stvaren, utemeljen na pisnih družinskih in drugih arhivskih virih. Verč jih je le izluščil iz bogate dokumentarne zapuščine in pričevanj Pahorjevih svojcev in sodelavcev ter jih povezal v celoto. Vse pisno gradivo je, tako zagotavlja, »prepisal dobesedno, s starinskimi izrazi vred, da bi bila čim bolj avtentično prikazana njegova osebnost in duh časa.« Nastajajoči rokopis je sproti pošiljal teti, ta pa ga je po potrebi popravila ali dopolnila.</p> <p>Pogosto prav s svojimi spomini na redka srečanja z očetom zapornikom. Podrobnosti o nekaterih obiskih se ji niso vtisnile v spomin, ni pa pozabila pretresa, ko jo je, petletno deklico, surovi paznik v koprskem zaporu, potem ko mu je povedala, da ji je ime Sonja, udaril in zakričal: <em>»Tvoje ime je Sofia, piccola sciava …! Klofuta je pekla na licu, po katerem so polzele solze. Razumela sem, da ne bom smela zapeti Barčica po morju plava, ker je to bila pesem v jeziku, ki ga takrat nismo smeli govoriti …,«</em> je Sonja po dolgih letih opisala bridko doživetje.</p> <p>Življenje Romana Pahorja, iskrenega rodoljuba, za fašistične oblasti pa »slovenskega nacionalista«, je bilo ena sama kalvarija. Od prve obsodbe leta 1928 naprej je več časa prebil v konfinaciji, taboriščih in zaporih, tudi najbolj surovih z mučilnicami, kot na prostosti. Nad razmerami med prvim bivanjem na otočku Ponza v Tirenskem morju se ni pritoževal. Najel si je sobo, čez dan se je smel prosto gibati, dovolili so mu celo odhajati v Neapelj, kjer je študiral in opravil nekaj izpitov. Obiskala ga je tudi zaročenka Angela.</p> <p>Leta 1936 se je kot soorganizator velikonočne obdaritve slovenskih otrok v Trstu in okolici znova znašel za zapahi. Druga konfinacija na predvečer vojne je bila veliko težja. Nasilje in pomanjkanje sta mu trajno načeli zdravje. Ob italijanskem napadu na Jugoslavijo so v Trstu zaprli tudi Angelo Pahor, zgolj zato, ker je bila njegova žena. Zaprta in preganjana sta bila tudi brata Karluči in Just, ki sta pobegnila v Jugoslavijo, a sta med okupacijo znova padla v roke fašistične policije.</p> <p>Roman Pahor se je jeseni 1944, ko se mu je uspelo vrniti v Trst, pridružil Osvobodilni fronti in prevzel vodenje Rdečega križa. Na svojih nevarnih poteh, ko je sredi vojnega meteža posredoval pri iskanju in reševanju pregnancev in ujetnikov z obeh strani, se je znašel tudi med partizani. Spremljali so ga sumi in nezaupanje, ki se jih ni mogel otresti niti po vojni, čeprav so mu hkrati nalagali pomembne naloge. Težave je imel povsod, kjer se je zaposlil.  Nazadnje je, čeprav brez oprijemljivih dokazov, nadenj padla celo senca sodelavca Udbe. <em>»Marsikaj je možno,«</em> na koncu povzema Peter Verč. Odgovor prepušča zgodovinarjem, sam pa verjame, <em>»da je Roman Pahor v svojem življenju vedno ravnal po načelih človekoljubja«</em>.</p> <p>Pahorjeva predanost ciljem, ki jim je sledil, od organiziranja mladinskega gibanja do delovanja za Rdeči križ, je izražena že v naslovu knjige: <strong><em>Za vse, ne zase</em></strong>. Pri tem »zase« pomeni tudi starše, brata in lastno družino. Večina srečanj z bližnjimi je trajala le nekaj minut, tako da je vezi med njimi ohranjalo zlasti dopisovanje. Med prvo konfinacijo večinoma še v slovenščini, pozneje pa le v italijanščini in pod budnimi očmi cenzorjev.</p> <p>O zvestobi in požrtvovalnosti Romana Pahorja so po njegovi prezgodnji smrti pri 48 letih spregovorili mnogi, ki so ga poznali. Med njimi tudi Boris Pahor: <em>»… bil je človek zelo mirnega, pozitivnega značaja, človek brez velikih besed, ampak človek dejanj.«</em> Pozneje ga je pisatelj kot Roberta Preloga vključil v svoj roman <em>Parnik trobi nji</em>. Edini vidni spomin na naši strani je dvojezično poimenovanje ulice po njem v koprski Semedeli.</p></p> Thu, 05 May 2022 00:00:00 +0000 Peter Verč: Za vse, ne zase Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Ljubljana: LUD Šerpa, 2021</p><p><p>Pesniška zbirka Matjaža Pikala <strong><em>Ameriški sprehajalec</em></strong> je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.</p> <p>Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: <em>»razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«</em></p> <p>Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke<em> Duh s knjigo in sekiro</em>. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (<em>cowboy poetry</em>) pri nas in morda celo v Evropi.</p> <p>V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »<em>Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« </em>Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi <em>Mustang, </em>ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali:<em> »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«</em></p> <p>Zelo ilustrativna je pesem <em>Pismo v Kanado</em>, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:</p> <blockquote><p><em>Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?<br /> </em><em>Mesec pravi:<br /> </em><em>Dom je tempelj,<br /> </em><em>Sedma hiša, v kateri stanuje duša.<br /> </em><em>Pojdi in jo naseli.</em></p></blockquote> <p>In ta isti mesec v pesmi <em>Masaker</em> preroško reče: »<em>Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«</em></p> <p>Vsaka pesem v zbirki <strong><em>Ameriški sprehajalec</em></strong> je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.</p> <p>Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.</p></p> 174873805 RTVSLO – Ars 275 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Ljubljana: LUD Šerpa, 2021</p><p><p>Pesniška zbirka Matjaža Pikala <strong><em>Ameriški sprehajalec</em></strong> je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.</p> <p>Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: <em>»razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«</em></p> <p>Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke<em> Duh s knjigo in sekiro</em>. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (<em>cowboy poetry</em>) pri nas in morda celo v Evropi.</p> <p>V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »<em>Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« </em>Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi <em>Mustang, </em>ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali:<em> »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«</em></p> <p>Zelo ilustrativna je pesem <em>Pismo v Kanado</em>, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:</p> <blockquote><p><em>Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?<br /> </em><em>Mesec pravi:<br /> </em><em>Dom je tempelj,<br /> </em><em>Sedma hiša, v kateri stanuje duša.<br /> </em><em>Pojdi in jo naseli.</em></p></blockquote> <p>In ta isti mesec v pesmi <em>Masaker</em> preroško reče: »<em>Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«</em></p> <p>Vsaka pesem v zbirki <strong><em>Ameriški sprehajalec</em></strong> je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.</p> <p>Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.</p></p> Mon, 02 May 2022 14:00:00 +0000 Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije. 174868616 RTVSLO – Ars 189 clean Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije. Fri, 29 Apr 2022 11:04:00 +0000 Tekmeca Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.<p>Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnosti</p><p><p><span>Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim <i>Kvadratom</i>, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. <i>Tekmeca</i> je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.</span></p> <p><span>Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu.</span></p> <p><span>Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika.</span></p> <p><span>Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost.</span></p> <p><span>Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino<i> all-star</i> zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.</span></p></p> 174868615 RTVSLO – Ars 189 clean Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.<p>Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnosti</p><p><p><span>Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim <i>Kvadratom</i>, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. <i>Tekmeca</i> je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.</span></p> <p><span>Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu.</span></p> <p><span>Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika.</span></p> <p><span>Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost.</span></p> <p><span>Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino<i> all-star</i> zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.</span></p></p> Fri, 29 Apr 2022 11:04:00 +0000 Tekmeca Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.<p>Otok za cinefile</p><p><p>Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.</p> <p>Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.</p> <p>Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.</p> <p>Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija <em>Prizori iz zakonskega življenja</em>. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, <em>Bergmanov otok</em> je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.</p> <p>A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohm<strong>e</strong>rja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.</p></p> 174868613 RTVSLO – Ars 215 clean Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.<p>Otok za cinefile</p><p><p>Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.</p> <p>Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.</p> <p>Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.</p> <p>Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija <em>Prizori iz zakonskega življenja</em>. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, <em>Bergmanov otok</em> je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.</p> <p>A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohm<strong>e</strong>rja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 10:58:00 +0000 Bergmanov otok: otok za cinefile Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Maribor: Litera, 2021</p><p><p>Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec <em>Glas noči</em> je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> se že prva zgodba <em>Sladoledarjevo poročilo</em> vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu <em>Tujec </em>– začne se s skoraj enakimi stavki: <em>“Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.”</em> Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb <em>Divji pesnik </em>in<em> Kirurginja</em> sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: <em>“Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” </em></p> <p>Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe <em>Angeli nad Atosom</em> išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom <em>1943</em> se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: <em>“Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” </em></p> <p>Naslov knjige <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe <em>Trolovo pismo politikom</em> ogorčeno zapiše: <em>“Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” </em></p> <p>Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi<strong> 20 4 9</strong>, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.</p> <p>Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu <strong><em>Glas noči</em></strong> je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba <em>1943</em> je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, <em>Trolovo pismo politikom</em> je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba <em>20 4  9</em> pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe <em>Angeli nad Atosom</em>, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom <em>V kazenski koloniji</em> začne z besedami: “<em>Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.”</em></p> <p>Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …</p></p> 174867635 RTVSLO – Ars 426 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Maribor: Litera, 2021</p><p><p>Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec <em>Glas noči</em> je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> se že prva zgodba <em>Sladoledarjevo poročilo</em> vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu <em>Tujec </em>– začne se s skoraj enakimi stavki: <em>“Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.”</em> Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb <em>Divji pesnik </em>in<em> Kirurginja</em> sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: <em>“Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” </em></p> <p>Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe <em>Angeli nad Atosom</em> išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom <em>1943</em> se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: <em>“Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” </em></p> <p>Naslov knjige <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe <em>Trolovo pismo politikom</em> ogorčeno zapiše: <em>“Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” </em></p> <p>Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi<strong> 20 4 9</strong>, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.</p> <p>Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke <strong><em>Zgodbe nekega slabiča</em></strong> mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu <strong><em>Glas noči</em></strong> je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba <em>1943</em> je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, <em>Trolovo pismo politikom</em> je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba <em>20 4  9</em> pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe <em>Angeli nad Atosom</em>, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom <em>V kazenski koloniji</em> začne z besedami: “<em>Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.”</em></p> <p>Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …</p></p> Mon, 25 Apr 2022 16:00:00 +0000 Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Ljubljana: Hiša poezije, 2021</p><p><blockquote><p><em>"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."</em></p></blockquote> <p>Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša <strong><em>Milje do Trsta</em></strong> v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi <em>Odpiranje v trajnico</em> subjekt vpraša naslovnika:</p> <blockquote><p><em>"... kaj misliš o tem, </em></p> <p><em>/.../</em></p> <p><em>poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,</em></p> <p><em>obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,</em></p> <p><em>kako tanka črta se boči med obema?"</em></p></blockquote> <p>Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi <em>Orfejevridika</em>. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem <em>Draga Sabina</em>, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki<strong><em> Milje do Trsta</em></strong> so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.</p> <p>Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige <strong><em>Milje do Trsta</em></strong>, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom <em>Leta v oklepaju</em> (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi <em>Učna ura: eine Jüdin?,</em> ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. <strong><em>Milje do Trsta</em></strong> so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.</p></p> 174867636 RTVSLO – Ars 333 clean Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko<p>Ljubljana: Hiša poezije, 2021</p><p><blockquote><p><em>"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."</em></p></blockquote> <p>Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša <strong><em>Milje do Trsta</em></strong> v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi <em>Odpiranje v trajnico</em> subjekt vpraša naslovnika:</p> <blockquote><p><em>"... kaj misliš o tem, </em></p> <p><em>/.../</em></p> <p><em>poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,</em></p> <p><em>obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,</em></p> <p><em>kako tanka črta se boči med obema?"</em></p></blockquote> <p>Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi <em>Orfejevridika</em>. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem <em>Draga Sabina</em>, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki<strong><em> Milje do Trsta</em></strong> so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.</p> <p>Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige <strong><em>Milje do Trsta</em></strong>, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom <em>Leta v oklepaju</em> (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi <em>Učna ura: eine Jüdin?,</em> ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. <strong><em>Milje do Trsta</em></strong> so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.</p></p> Mon, 25 Apr 2022 16:00:00 +0000 Barbara Jurša: Milje do Trsta Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič<p>Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022</p><p><p>Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta <em>Vijolični hibiskus</em> in <em>Polovica rumenega sonca</em>, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej <strong><em>Zapiski o žalovanju</em></strong>, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.</p> <p><em>»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,«</em> piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.</p> <p>Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.</p> <p>Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.</p> <p>Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.</p> <p>Čeprav so <strong><em>Zapiski o žalovanju</em></strong> drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.</p></p> 174867637 RTVSLO – Ars 254 clean Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič<p>Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022</p><p><p>Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta <em>Vijolični hibiskus</em> in <em>Polovica rumenega sonca</em>, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej <strong><em>Zapiski o žalovanju</em></strong>, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.</p> <p><em>»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,«</em> piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.</p> <p>Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.</p> <p>Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.</p> <p>Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.</p> <p>Čeprav so <strong><em>Zapiski o žalovanju</em></strong> drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.</p></p> Mon, 25 Apr 2022 16:00:00 +0000 Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko<p>Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Natisnjene knjige, v osnovi komaj kaj drugačne od prvih Gutenbergovih ročnih izdelkov izpred skoraj šeststotih let, vedno znova presenečajo s svojo trdoživostjo. Čeprav so jim zlasti v zadnjih petdesetih letih že večkrat napovedali zaton, vztrajajo in se prilagajajo novim okoliščinam. Navsezadnje tradicionalno knjigo navzven oponašajo tudi elektronski zapisi z bralniki vseh formatov, pri čemer se, bolj v sožitju kot rivalstvu z novimi zaslonskimi tehnologijami, venomer spreminja.</p> <p>Komparativistka in jezikoslovka Alenka Kepic Mohar se v raziskavi <strong><em>Nevidna moč knjig</em></strong> ne ukvarja toliko s knjigami kot kulturnimi in civilizacijskimi dosežki, kot se je pred njo večina uglednih tujih in domačih avtorjev v knjižni zbirki Bralna znamenja, ampak več pozornosti namenja odnosu do knjig in njihovi vlogi v digitalni dobi iz založniško knjigotrškega in izobraževalnega vidika. Ali krajše, predvsem iz vidika branja in učenja. V svojih dognanjih najprej izhaja iz akademskih teorij zgodovine in razvoja knjige, v nadaljevanju monografije pa jih vse bolj utemeljuje na lastni skoraj dvajsetletni uredniški in nazadnje menedžerski praksi na čelu izobraževalnega oddelka največje slovenske založbe. Z njo je tudi sodelovala pri pripravi učnih gradiv, ki so prejela vrsto mednarodnih priznanj, med njimi nagrado <em>belma</em> za najboljša učna gradiva v Evropi.</p> <p><strong><em>Nevidna moč knjig</em></strong>, za širše bralstvo nekoliko prirejena doktorska disertacija, je torej strokovno delo, ki na svojem področju v marsičem orje ledino v korist vseh, ki kljub hitro spreminjajočim se tržnim, občasno tudi družbenim in političnim razmeram še vztrajajo pri pripravljanju in izdajanju osnovnih učbenikov, priročnikov in interaktivnih učnih gradiv. Izhaja iz preteklosti, upošteva sedanjost in razmišlja o prihodnosti. Na vprašanje, kaj bi prinesla morebitna zamenjava tiskanih učbenikov za zgolj interaktivna gradiva, odgovarja, da bi to "<em>pomenilo spremembo materialne kulture, kakršno poznamo od uvedbe obveznega šolstva, in bi imelo prelomne družbene posledice za celotno založništvo, knjižno kulturo in kognitivni razvoj prihodnjih generacij."</em></p> <p>Pri razmisleku o spremembah je avtorica Alenka Kepic Mohar, kot pravi, segla tudi onkraj založništva, saj knjigo predstavlja z "<em>antropološke perspektive kot del materialne kulture sodobnega časa, branje s stališča nevro znanosti prikaže kot telesno dejanje utelešene kognicije, beroči um pa kot povod za kognitivno evolucijo človeka in razvoj razmišljujočega posameznika."</em> Branje kot povezano dejanje uma in telesa je sploh ena od rdečih niti, ki jim sledi od začetka do konca raziskave. Druga je knjiga kot predmet, kot založniški in tiskarniški izdelek ter hkrati tisti del materialne kulture, ki oblikuje snovnost našega bivanja. Avtorica je trdno prepričana, "<em>da duhovna moč knjižnega izročila daleč presega vso materialnost tega sveta, saj nas kaže v tem, kar smo, ne v tem, kar se vidi, da smo."  </em></p> <p>In četudi knjige niso bile del okolja, v katerem se je človek rodil, še ugotavlja avtorica, "<em>so v razvitem svetu z obveznim šolanjem in učbenikom kot osnovnim virom za učenje neizogibno postale del naše predmetne stvarnosti v procesu izobraževanja. In se s tem postavile v krog predmetov, ob katerih smo odraščali."</em> V kako neenakih okoliščinah poteka odraščanje, je med drugim odvisno tudi od dostopnosti knjig v družinskem okolju ter od izobraženosti staršev. Avtorica tukaj postreže s podatkom iz angleške strokovne literature: otroci akademsko izobraženih staršev do četrtega leta slišijo 48 milijonov besed, v neizobraženih družinah pa le 13 milijonov besed. Pozneje se razlike le še povečujejo.</p> <p>Alenka Kepic Mohar v sklepnih razmišljanjih še poudarja, da daje knjigam nevidno moč samoumevnost njihovega obstoja, ki ga je ustoličilo izobraževanje. To posebno moč imajo v notranjem redu materialne kulture /…/, kjer kot predmeti narekujejo naše ravnanje najpozneje od prvega šolskega dne. In dodaja, da bo knjiga v izobraževanju v takšni ali drugačni zunanji obliki "<em>odločala o nadaljnji usodi knjige kot predmeta in o kulturi civilizacije, ki bo povezovala znanje preteklosti in znanje prihodnosti."</em> Že nekaj prej pa opozarja, da podobno kot velja za ozaveščanje o pomenu gibanja in zdravega življenja, tudi mentalna telovadba, kakršno je branje, potrebuje tovrsten preboj v množičnosti, "<em>najprej v obliki sistematičnih ukrepov za ozaveščanje pomena branja."</em></p></p> 174867638 RTVSLO – Ars 339 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko<p>Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021</p><p><p>Natisnjene knjige, v osnovi komaj kaj drugačne od prvih Gutenbergovih ročnih izdelkov izpred skoraj šeststotih let, vedno znova presenečajo s svojo trdoživostjo. Čeprav so jim zlasti v zadnjih petdesetih letih že večkrat napovedali zaton, vztrajajo in se prilagajajo novim okoliščinam. Navsezadnje tradicionalno knjigo navzven oponašajo tudi elektronski zapisi z bralniki vseh formatov, pri čemer se, bolj v sožitju kot rivalstvu z novimi zaslonskimi tehnologijami, venomer spreminja.</p> <p>Komparativistka in jezikoslovka Alenka Kepic Mohar se v raziskavi <strong><em>Nevidna moč knjig</em></strong> ne ukvarja toliko s knjigami kot kulturnimi in civilizacijskimi dosežki, kot se je pred njo večina uglednih tujih in domačih avtorjev v knjižni zbirki Bralna znamenja, ampak več pozornosti namenja odnosu do knjig in njihovi vlogi v digitalni dobi iz založniško knjigotrškega in izobraževalnega vidika. Ali krajše, predvsem iz vidika branja in učenja. V svojih dognanjih najprej izhaja iz akademskih teorij zgodovine in razvoja knjige, v nadaljevanju monografije pa jih vse bolj utemeljuje na lastni skoraj dvajsetletni uredniški in nazadnje menedžerski praksi na čelu izobraževalnega oddelka največje slovenske založbe. Z njo je tudi sodelovala pri pripravi učnih gradiv, ki so prejela vrsto mednarodnih priznanj, med njimi nagrado <em>belma</em> za najboljša učna gradiva v Evropi.</p> <p><strong><em>Nevidna moč knjig</em></strong>, za širše bralstvo nekoliko prirejena doktorska disertacija, je torej strokovno delo, ki na svojem področju v marsičem orje ledino v korist vseh, ki kljub hitro spreminjajočim se tržnim, občasno tudi družbenim in političnim razmeram še vztrajajo pri pripravljanju in izdajanju osnovnih učbenikov, priročnikov in interaktivnih učnih gradiv. Izhaja iz preteklosti, upošteva sedanjost in razmišlja o prihodnosti. Na vprašanje, kaj bi prinesla morebitna zamenjava tiskanih učbenikov za zgolj interaktivna gradiva, odgovarja, da bi to "<em>pomenilo spremembo materialne kulture, kakršno poznamo od uvedbe obveznega šolstva, in bi imelo prelomne družbene posledice za celotno založništvo, knjižno kulturo in kognitivni razvoj prihodnjih generacij."</em></p> <p>Pri razmisleku o spremembah je avtorica Alenka Kepic Mohar, kot pravi, segla tudi onkraj založništva, saj knjigo predstavlja z "<em>antropološke perspektive kot del materialne kulture sodobnega časa, branje s stališča nevro znanosti prikaže kot telesno dejanje utelešene kognicije, beroči um pa kot povod za kognitivno evolucijo človeka in razvoj razmišljujočega posameznika."</em> Branje kot povezano dejanje uma in telesa je sploh ena od rdečih niti, ki jim sledi od začetka do konca raziskave. Druga je knjiga kot predmet, kot založniški in tiskarniški izdelek ter hkrati tisti del materialne kulture, ki oblikuje snovnost našega bivanja. Avtorica je trdno prepričana, "<em>da duhovna moč knjižnega izročila daleč presega vso materialnost tega sveta, saj nas kaže v tem, kar smo, ne v tem, kar se vidi, da smo."  </em></p> <p>In četudi knjige niso bile del okolja, v katerem se je človek rodil, še ugotavlja avtorica, "<em>so v razvitem svetu z obveznim šolanjem in učbenikom kot osnovnim virom za učenje neizogibno postale del naše predmetne stvarnosti v procesu izobraževanja. In se s tem postavile v krog predmetov, ob katerih smo odraščali."</em> V kako neenakih okoliščinah poteka odraščanje, je med drugim odvisno tudi od dostopnosti knjig v družinskem okolju ter od izobraženosti staršev. Avtorica tukaj postreže s podatkom iz angleške strokovne literature: otroci akademsko izobraženih staršev do četrtega leta slišijo 48 milijonov besed, v neizobraženih družinah pa le 13 milijonov besed. Pozneje se razlike le še povečujejo.</p> <p>Alenka Kepic Mohar v sklepnih razmišljanjih še poudarja, da daje knjigam nevidno moč samoumevnost njihovega obstoja, ki ga je ustoličilo izobraževanje. To posebno moč imajo v notranjem redu materialne kulture /…/, kjer kot predmeti narekujejo naše ravnanje najpozneje od prvega šolskega dne. In dodaja, da bo knjiga v izobraževanju v takšni ali drugačni zunanji obliki "<em>odločala o nadaljnji usodi knjige kot predmeta in o kulturi civilizacije, ki bo povezovala znanje preteklosti in znanje prihodnosti."</em> Že nekaj prej pa opozarja, da podobno kot velja za ozaveščanje o pomenu gibanja in zdravega življenja, tudi mentalna telovadba, kakršno je branje, potrebuje tovrsten preboj v množičnosti, "<em>najprej v obliki sistematičnih ukrepov za ozaveščanje pomena branja."</em></p></p> Mon, 25 Apr 2022 16:00:00 +0000 Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.<p>Premiera v Španskih borcih, 22. 4. 2022</p><p><p>Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.</p> <blockquote><p>Koncept: Sebastijan Horvat, Milan Ramšak Marković<br /> Režija: Sebastijan Horvat<br /> Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)<br /> Dramaturgija: Milan Ramšak Marković<br /> Scenografija, video in fotografija: Igor Vasiljev<br /> Avtorska glasba: Drago Ivanuša<br /> Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc<br /> Kostumografija: Belinda Radulović<br /> Igralska zasedba v videu: Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, delavke in delavci podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje<br /> Prevod besedila Herakles 2 ali Hidra: Mojca Kranjc<br /> Branje besedila: Igor Samobor<br /> Prevod spremnega besedila: Predrag Petrović</p></blockquote></p> 174867619 RTVSLO – Ars 90 clean Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.<p>Premiera v Španskih borcih, 22. 4. 2022</p><p><p>Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.</p> <blockquote><p>Koncept: Sebastijan Horvat, Milan Ramšak Marković<br /> Režija: Sebastijan Horvat<br /> Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)<br /> Dramaturgija: Milan Ramšak Marković<br /> Scenografija, video in fotografija: Igor Vasiljev<br /> Avtorska glasba: Drago Ivanuša<br /> Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc<br /> Kostumografija: Belinda Radulović<br /> Igralska zasedba v videu: Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, delavke in delavci podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje<br /> Prevod besedila Herakles 2 ali Hidra: Mojca Kranjc<br /> Branje besedila: Igor Samobor<br /> Prevod spremnega besedila: Predrag Petrović</p></blockquote></p> Mon, 25 Apr 2022 12:30:00 +0000 En Knap Group: Hidra Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopa</p><p><p>Severnjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov.</p> <p>Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt.</p> <p>Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet.</p> <p>Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.</p></p> 174866902 RTVSLO – Ars 181 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopa</p><p><p>Severnjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov.</p> <p>Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt.</p> <p>Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet.</p> <p>Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 12:05:00 +0000 Igor Harb: Severnjak Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?</p><p><p>Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in  osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …</p> <p><em>Vesolje med nami</em>, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke <strong>Rahele Jagrič Pirc</strong> ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna <strong>Alenka Kraigher</strong>, nergaško zoprni <strong>Ivo Barišič</strong> in nostalgično zasanjani <strong>Aljaž Jovanovič</strong> –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo <strong>Darka Heriča</strong> in nadvse posrečen glasbeni izbor.</p> <p>Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.</p></p> 174866893 RTVSLO – Ars 190 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?</p><p><p>Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in  osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …</p> <p><em>Vesolje med nami</em>, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke <strong>Rahele Jagrič Pirc</strong> ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna <strong>Alenka Kraigher</strong>, nergaško zoprni <strong>Ivo Barišič</strong> in nostalgično zasanjani <strong>Aljaž Jovanovič</strong> –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo <strong>Darka Heriča</strong> in nadvse posrečen glasbeni izbor.</p> <p>Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 12:00:00 +0000 Gaja Pöschl: Vesolje med nami Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin) 174866551 RTVSLO – Ars 102 clean Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin) Thu, 21 Apr 2022 11:35:00 +0000 TV-mreža Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat<p>Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021</p><p><p>Pesniška zbirka Valentina Bruna <strong><em>Pogozdovanje</em> </strong>je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.</p> <p>Že naslov zbirke <strong><em>Pogozdovanje</em></strong> je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:</p> <blockquote><p><em>»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«</em></p></blockquote> <p>Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta <em>Vzpon na goro ljubezni</em> in <em>Razveseljevanje</em>, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.</p> <p>V <strong><em>Pogozdovanju</em></strong> nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:</p> <blockquote><p><em>»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«</em></p></blockquote> <p>Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.</p> <p>Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:</p> <blockquote><p><em>»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«. </em></p></blockquote> <p>Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.</p> <p>Pesnik skozi celotno zbirko <strong><em>Pogozdovanje</em></strong> slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.</p></p> 174864806 RTVSLO – Ars 267 clean Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat<p>Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021</p><p><p>Pesniška zbirka Valentina Bruna <strong><em>Pogozdovanje</em> </strong>je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.</p> <p>Že naslov zbirke <strong><em>Pogozdovanje</em></strong> je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:</p> <blockquote><p><em>»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«</em></p></blockquote> <p>Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta <em>Vzpon na goro ljubezni</em> in <em>Razveseljevanje</em>, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.</p> <p>V <strong><em>Pogozdovanju</em></strong> nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:</p> <blockquote><p><em>»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«</em></p></blockquote> <p>Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.</p> <p>Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:</p> <blockquote><p><em>»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«. </em></p></blockquote> <p>Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.</p> <p>Pesnik skozi celotno zbirko <strong><em>Pogozdovanje</em></strong> slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.</p></p> Mon, 18 Apr 2022 16:00:00 +0000 Valentin Brun: Pogozdovanje Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat<p>Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021</p><p><p>Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi <strong><em>Vrnitev k resničnosti</em></strong> nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.</p> <p>Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.</p> <p>Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.</p> <p>Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.</p> <p>Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.</p> <p>Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona <strong><em>Vrnitev k resničnosti</em></strong> za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.</p></p> 174864807 RTVSLO – Ars 287 clean Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat<p>Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021</p><p><p>Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi <strong><em>Vrnitev k resničnosti</em></strong> nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.</p> <p>Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.</p> <p>Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.</p> <p>Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.</p> <p>Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.</p> <p>Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona <strong><em>Vrnitev k resničnosti</em></strong> za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.</p></p> Mon, 18 Apr 2022 16:00:00 +0000 Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat<p>Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021</p><p><p><strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.</p> <p>Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.</p> <p>Naslov romana <strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih <em>David Copperfield</em>, <em>Oliver Twist</em> in <em>Nicholas Nickleby</em>, ali z vodilnim motivom, kot so <em>Veliko pričakovanje</em>, <em>Pusta hiša</em>, <em>Povest o dveh mestih</em>. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.</p> <p>O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.</p> <p>V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:</p> <blockquote><p><em>»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«</em></p></blockquote> <p>Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot <em>kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.</em></p> <blockquote><p><em> </em><em>»Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«</em></p></blockquote> <p>Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.</p> <p>Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.</p> <p>Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:</p> <blockquote><p><em> </em><em>»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«</em></p></blockquote> <p>V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.</p> <p>Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.</p> <p>Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu <strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> o Dickensu piše: »<em>Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«</em></p> <p>Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.</p> <p>Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:</p> <blockquote><p><em>»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«</em></p></blockquote> <p><em> </em>V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.</p></p> 174864808 RTVSLO – Ars 471 clean Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat<p>Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021</p><p><p><strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.</p> <p>Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.</p> <p>Naslov romana <strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih <em>David Copperfield</em>, <em>Oliver Twist</em> in <em>Nicholas Nickleby</em>, ali z vodilnim motivom, kot so <em>Veliko pričakovanje</em>, <em>Pusta hiša</em>, <em>Povest o dveh mestih</em>. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.</p> <p>O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.</p> <p>V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:</p> <blockquote><p><em>»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«</em></p></blockquote> <p>Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot <em>kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.</em></p> <blockquote><p><em> </em><em>»Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«</em></p></blockquote> <p>Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.</p> <p>Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.</p> <p>Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:</p> <blockquote><p><em> </em><em>»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«</em></p></blockquote> <p>V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.</p> <p>Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.</p> <p>Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu <strong><em>Naš skupni prijatelj</em></strong> o Dickensu piše: »<em>Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«</em></p> <p>Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.</p> <p>Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:</p> <blockquote><p><em>»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«</em></p></blockquote> <p><em> </em>V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.</p></p> Mon, 18 Apr 2022 16:00:00 +0000 Charles Dickens: Naš skupni prijatelj Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat<p>Novo mesto: Goga, 2021</p><p><p><strong><em>Sporočilo</em></strong> Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: <em>Grb, Portugalsko morje </em>in<em> Zakriti</em>, ti pa se členijo v še krajše cikle.</p> <p>Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec <strong><em>Sporočila</em></strong> Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, <em>»ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«</em>. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.</p> <p>Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel <em>Portugalsko morje</em>, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu <em>Zakriti</em> potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.</p> <p>Idejno ozadje <strong><em>Sporočila</em></strong> je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma <em>sebastijanizma</em>. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. <strong><em>Sporočilo</em></strong> ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne  zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: <em>»Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«</em></p> <p>Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s <strong><em>Sporočilom</em></strong> vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.</p> <p>V nasprotju z na primer <em>Pomorsko odo</em>, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je <strong><em>Sporočilo</em></strong> zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.</p></p> 174864809 RTVSLO – Ars 313 clean Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat<p>Novo mesto: Goga, 2021</p><p><p><strong><em>Sporočilo</em></strong> Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: <em>Grb, Portugalsko morje </em>in<em> Zakriti</em>, ti pa se členijo v še krajše cikle.</p> <p>Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec <strong><em>Sporočila</em></strong> Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, <em>»ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«</em>. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.</p> <p>Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel <em>Portugalsko morje</em>, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu <em>Zakriti</em> potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.</p> <p>Idejno ozadje <strong><em>Sporočila</em></strong> je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma <em>sebastijanizma</em>. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. <strong><em>Sporočilo</em></strong> ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne  zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: <em>»Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«</em></p> <p>Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s <strong><em>Sporočilom</em></strong> vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.</p> <p>V nasprotju z na primer <em>Pomorsko odo</em>, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je <strong><em>Sporočilo</em></strong> zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.</p></p> Mon, 18 Apr 2022 16:00:00 +0000 Fernando Pessoa: Sporočilo SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan 174864757 RTVSLO – Ars 96 clean SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan Thu, 14 Apr 2022 11:40:00 +0000 Tijana Grumić: 52 Hertzov Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.<p>SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 </p><p><p>Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.</p> <blockquote><p>Režija: Mojca Madon<br /> Prevajalka: Dijana Matković<br /> Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti<br /> Lektorica: Anja Pišot<br /> Scenografinja: Urša Vidic<br /> Kostumograf: Andrej Vrhovnik<br /> Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova<br /> Avtor glasbe: Luka Ipavec<br /> Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak<br /> Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini</p></blockquote></p> 174864786 RTVSLO – Ars 96 clean Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.<p>SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 </p><p><p>Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.</p> <blockquote><p>Režija: Mojca Madon<br /> Prevajalka: Dijana Matković<br /> Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti<br /> Lektorica: Anja Pišot<br /> Scenografinja: Urša Vidic<br /> Kostumograf: Andrej Vrhovnik<br /> Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova<br /> Avtor glasbe: Luka Ipavec<br /> Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak<br /> Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini</p></blockquote></p> Thu, 14 Apr 2022 11:30:00 +0000 Tijana Grumić: 52 hertzov Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.<p>Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili</p><p><p><strong>Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo <em>Svatba</em> in <em>Posvetitev pomladi</em> navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.</strong></p> <p>Balet Posvetitev pomladi (oziroma Pomladno obredje), s katerim se je Clug poklonil koreografu Vaclavu Nižinskemu, je po desetih letih izkušenj in dozorevanja ponovno osupnil z brutalnostjo in neposrednostjo. Telesa plesalcev, razgaljena v vsej svoji prvinskosti, so dihala v ritmu zapletene ritmične sheme, ki jo je narekovala glasba in brez kančka poetičnosti poustvarila poganski ritual žrtvovanja device. Gre za motiv iz legende predkrščanske Rusije o človeškem žrtvovanju v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Navdih za glasbeno delo je skladatelj Igor Stravinski dobil, ko je zaključeval balet Ognjeni ptič in svojo vizijo dekleta, ki v poganskem ritualu pleše do smrti, zaupal Nicholasu Roerichu, scenografu in kostumografu Ruskega baleta, enega najvplivnejših baletnih ansamblov 20. stoletja, ki ga je ustanovil umetnostni kritik in baletni impresarij Sergej Djagilev. Ob njegovi podpori in po uspehu baletov Petruška in Ognjeni ptič, je Stravinski ustvaril Pomladno obredje, ki je pravzaprav njuna logična posledica, z njim pa je ostal zvest tudi svoji dediščini, saj je snov prav tako črpal iz slovanske folklore. Djagilev je koreografijo za balet, premiero je doživel leta 1913 v Parizu, zaupal Nižinskemu, ki je s svojim delom doprinesel k burnemu odzivu občinstva in kritikov, saj so predstavo preimenovali v Pomladni masaker – glasbo so označili za navaden hrup, ples pa za grdo parodijo klasičnega baleta. Clug svojo koreografijo doživlja kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu neuspehu ob pariški premieri, saj prav ta, izvirna koreografija danes velja za prelomnico v zgodovini plesne umetnosti, saj od prve postavitve do danes lahko prav skoznjo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju.  In če je Roerich v praizvedbi plesalce oblekel v indijanske kostume, so v Clugovi različici, v kostumografiji Lea Kulaša, pred nami razgaljena telesa plesalcev, ki na ta način pomembno soustvarjajo končni učinek prvinskosti in same brutalnosti motiva žrtvovanja. Prav ta neposrednost in goli prikaz tega krutega in v svojem bistvu izprijenega rituala je najbolj glasen in hkrati najbolj impresiven element Clugove koreografije, ki sicer izhaja iz koreografskih stvaritev Maurica Béjarta in Pine Bausch, ki sta v zgodovini postavitev baleta Pomladno obredje uvedla novo narečje gibalnega jezika in z njim vplivala na nadaljne postavitve. Kot pove Clug ...</p> <blockquote><p><em>Po teh ključnih elementih plesa sem želel v 21. stoletju najti nek nov način interpretacije in menim, da nam je z elementom vode to tudi uspelo. Sami postavitvi smo tako dodali neko dodatno dimenzijo in predstava je ravno zaradi tega postala prepoznavna, kot drugačna od ostalih interpretacij in v zadnjih desetih letih zato tudi zelo popularna.</em></p></blockquote> <p>Element vode, še pojasni Clug, se je ponujal sam, saj gre vendarle za pomladni ritual, v katerem voda predstavlja ne samo očiščevanje zime, temveč tudi čaščenje pomladi in zemlje. Z uporabo vode je koreograf dosegel izjemno močan učinek, ki intenziven gibalni stroj nekoliko ohladi ter na simbolni ravni doda smisel celotnemu obredu. Ikonografija starodavne ruske legende v mariborski izvedbi baleta Posvetitev pomladi ostaja zgolj v sledeh, kot redukcija etnografskih simbolov V dolgih pletenih kitah in rdečih ličnicah deklet ter moških brad, ki sta spolna simbola moškega in ženske. Brade so tokrat sicer umanjkale, kar je lahko tudi posledica desetletnega zorenja in bogatega življenja predstave saj, kot pojasni Clug</p> <blockquote><p><em>Kar je zanimivo sem to predstavo skupaj s svojimi asistenti postavil tudi za druge baletne ansambe, torej z drugimi plesalci, ki imajo druge osebnosti in to tudi odnose v sami predstavi spremeni. In ravno te izkušnje, ki smo jih nabrali drugod smo uvedli v to našo verzijo tako da je skozi nek naraven proces predstava rasla in našla svoje mesto v zgodovini uprizarjanj tega baleta (on reče Posvetitev pomladi nasploh).</em></p></blockquote> <p>Skozi podobo šestih mladeničev in  prav toliko deklet v žrtvenem ritualu so plesalci mariborskega baletnega ansambla gledalcu izvrstno prikazali močno evolucijo čustev - od začetne vznesenosti skozi dvom, paniko in strah razvije v nestrpnost in krvoločnost, ki jo abruptno prekine šele smrt <em>Izbrane.</em> V tej vlogi je bila Evgenija Kóškina, kljub mestoma pomanjkljivi podpori soplesalcev, izjemno prepričljiva.</p> <p>Večer pa je otvoril vsebinsko soroden doživljajski antipód, balet <em>Svatba</em>, ki je bil pretekli teden v Mariboru izveden premierno. Ta po besedah koreografa predstavlja logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve iz leta 1923. Praizvedbo je koreografirala Bronislava Nižinska, Vaclavova sestra. Clug je, kot pravi, namerno sledil izvirnemu libretu in glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za stranpoti. O povezavi med obemi baletnimi delu Clug pove...</p> <blockquote><p><em>»Snov, ki privlači protagoniste obeh del na vsebinski ravni je nekakšna primarna sila, ki poganja mehanizem družbe v ritualu. Na eni strani imamo ritual poroke v Svatbi ter na drugi ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Zadnji, ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben a hkrati usodno privlačen.«</em></p></blockquote> <p>Balet Svatba, z opisnim podnaslovom »koreografirani prizori z glasbo in petjem«, ki ga je Stravinski prav tako posvetil Djagilevu in Ruskemu baletu, se naslanja na ljudske pesmi in svatovska besedila iz južnega in zahodnega dela Rusije. Tako kot glasbeno izročilo, tudi Clugova koreografija izhaja iz tradicionalne ruske kulture in ustvarja okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna in jo zaznamujejo štirje prizori, kjer se skozi ples nanizajo različni deli rituala. Če se na začetku ženin in nevesta pred občestvom svojih družin počutita kot žrtvi, sledi sprva plaho a nato igrivo spoznavanje. Ob živahni spremljavi in spodbujanju svatov pa se z naraščajočo intenziteto začne strast sproščati. Kaotičnost usodnega obreda se konča v umirjenem in melodičnem spevu dveh duš, ki se voljno predata svoji usodi. V mladoporočenca sta se izvrstno vživela Monja Obrúl in Tamáš Darái, ki sta tudi tehnično blestela medtem, ko je svatovski zbor kljub sami kakofonski zasnovi koreografije mestoma deloval neusklajeno. Scenografija Marka Japlja in kostumografija Lea Kulaša pa pričata o tem, da so s koreografom dobro uigrana ekipa, ki ustvarja vizualno in gibalno zelo zgovorne predstave.</p> <p>Izvajalsko zahtevno glasbo Igorja Stravinskega, ki ima za izhodišče naključno sestavljene kratke odlomke iz ljudskih svatovskih besedil in melodij, je Clug uspešno prevedel v gib in kljub zgoščeni gibalni povédi bogastvu glasbenega dela pustil dovolj prostora. Dobro pripravljene glasbenike je skozi izvedbo, ki sledi izvirni partituri vodil umetniški vodja Simon Krečič.</p> <blockquote><p><em>»Gre za dve kultni kompoziciji iz literature 20. stoletja. Posvetitev pomladi je skladba, ki je spremenila potek glasbene zgodovine in jo v Mariboru izvajamo prvič. Lahko rečem, da smo sedaj razvili in pomladili orkester do te mere, da lahko damo to delo, s pokončno glavo, na repertoar. Zato sem bil vesel povabila baletnega dela naše hiše, da se lotimo teh dveh kompozicij, ker menim, da bosta pripomogli k umetniški rasti vseh naših ansamblov. Pri predstavah namreč poleg plesalcev  sodeluje celoten orkester, zbor, solisti, tolkalci in štirje pianisti tako da je to na nek način prerez našega celotnega dela.«</em></p></blockquote> <p>Prav to sodelovanje in prikaz svojega dela so mariborski umetniki uspešno predstavili svoji publiki, ki jih nedvomno izjemno ceni in jih je tudi tokrat nagradila s stoječimi ovacijami. V svetu, ki drvi v vedno večjo razdvojenost in izključevalnost so prav vključevanje, spodbuda in podpora izraz upanja, da rodovitnost ostaja in vse žrtve niso bile zaman.</p></p> 174864787 RTVSLO – Ars 726 clean Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.<p>Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili</p><p><p><strong>Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo <em>Svatba</em> in <em>Posvetitev pomladi</em> navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.</strong></p> <p>Balet Posvetitev pomladi (oziroma Pomladno obredje), s katerim se je Clug poklonil koreografu Vaclavu Nižinskemu, je po desetih letih izkušenj in dozorevanja ponovno osupnil z brutalnostjo in neposrednostjo. Telesa plesalcev, razgaljena v vsej svoji prvinskosti, so dihala v ritmu zapletene ritmične sheme, ki jo je narekovala glasba in brez kančka poetičnosti poustvarila poganski ritual žrtvovanja device. Gre za motiv iz legende predkrščanske Rusije o človeškem žrtvovanju v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Navdih za glasbeno delo je skladatelj Igor Stravinski dobil, ko je zaključeval balet Ognjeni ptič in svojo vizijo dekleta, ki v poganskem ritualu pleše do smrti, zaupal Nicholasu Roerichu, scenografu in kostumografu Ruskega baleta, enega najvplivnejših baletnih ansamblov 20. stoletja, ki ga je ustanovil umetnostni kritik in baletni impresarij Sergej Djagilev. Ob njegovi podpori in po uspehu baletov Petruška in Ognjeni ptič, je Stravinski ustvaril Pomladno obredje, ki je pravzaprav njuna logična posledica, z njim pa je ostal zvest tudi svoji dediščini, saj je snov prav tako črpal iz slovanske folklore. Djagilev je koreografijo za balet, premiero je doživel leta 1913 v Parizu, zaupal Nižinskemu, ki je s svojim delom doprinesel k burnemu odzivu občinstva in kritikov, saj so predstavo preimenovali v Pomladni masaker – glasbo so označili za navaden hrup, ples pa za grdo parodijo klasičnega baleta. Clug svojo koreografijo doživlja kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu neuspehu ob pariški premieri, saj prav ta, izvirna koreografija danes velja za prelomnico v zgodovini plesne umetnosti, saj od prve postavitve do danes lahko prav skoznjo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju.  In če je Roerich v praizvedbi plesalce oblekel v indijanske kostume, so v Clugovi različici, v kostumografiji Lea Kulaša, pred nami razgaljena telesa plesalcev, ki na ta način pomembno soustvarjajo končni učinek prvinskosti in same brutalnosti motiva žrtvovanja. Prav ta neposrednost in goli prikaz tega krutega in v svojem bistvu izprijenega rituala je najbolj glasen in hkrati najbolj impresiven element Clugove koreografije, ki sicer izhaja iz koreografskih stvaritev Maurica Béjarta in Pine Bausch, ki sta v zgodovini postavitev baleta Pomladno obredje uvedla novo narečje gibalnega jezika in z njim vplivala na nadaljne postavitve. Kot pove Clug ...</p> <blockquote><p><em>Po teh ključnih elementih plesa sem želel v 21. stoletju najti nek nov način interpretacije in menim, da nam je z elementom vode to tudi uspelo. Sami postavitvi smo tako dodali neko dodatno dimenzijo in predstava je ravno zaradi tega postala prepoznavna, kot drugačna od ostalih interpretacij in v zadnjih desetih letih zato tudi zelo popularna.</em></p></blockquote> <p>Element vode, še pojasni Clug, se je ponujal sam, saj gre vendarle za pomladni ritual, v katerem voda predstavlja ne samo očiščevanje zime, temveč tudi čaščenje pomladi in zemlje. Z uporabo vode je koreograf dosegel izjemno močan učinek, ki intenziven gibalni stroj nekoliko ohladi ter na simbolni ravni doda smisel celotnemu obredu. Ikonografija starodavne ruske legende v mariborski izvedbi baleta Posvetitev pomladi ostaja zgolj v sledeh, kot redukcija etnografskih simbolov V dolgih pletenih kitah in rdečih ličnicah deklet ter moških brad, ki sta spolna simbola moškega in ženske. Brade so tokrat sicer umanjkale, kar je lahko tudi posledica desetletnega zorenja in bogatega življenja predstave saj, kot pojasni Clug</p> <blockquote><p><em>Kar je zanimivo sem to predstavo skupaj s svojimi asistenti postavil tudi za druge baletne ansambe, torej z drugimi plesalci, ki imajo druge osebnosti in to tudi odnose v sami predstavi spremeni. In ravno te izkušnje, ki smo jih nabrali drugod smo uvedli v to našo verzijo tako da je skozi nek naraven proces predstava rasla in našla svoje mesto v zgodovini uprizarjanj tega baleta (on reče Posvetitev pomladi nasploh).</em></p></blockquote> <p>Skozi podobo šestih mladeničev in  prav toliko deklet v žrtvenem ritualu so plesalci mariborskega baletnega ansambla gledalcu izvrstno prikazali močno evolucijo čustev - od začetne vznesenosti skozi dvom, paniko in strah razvije v nestrpnost in krvoločnost, ki jo abruptno prekine šele smrt <em>Izbrane.</em> V tej vlogi je bila Evgenija Kóškina, kljub mestoma pomanjkljivi podpori soplesalcev, izjemno prepričljiva.</p> <p>Večer pa je otvoril vsebinsko soroden doživljajski antipód, balet <em>Svatba</em>, ki je bil pretekli teden v Mariboru izveden premierno. Ta po besedah koreografa predstavlja logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve iz leta 1923. Praizvedbo je koreografirala Bronislava Nižinska, Vaclavova sestra. Clug je, kot pravi, namerno sledil izvirnemu libretu in glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za stranpoti. O povezavi med obemi baletnimi delu Clug pove...</p> <blockquote><p><em>»Snov, ki privlači protagoniste obeh del na vsebinski ravni je nekakšna primarna sila, ki poganja mehanizem družbe v ritualu. Na eni strani imamo ritual poroke v Svatbi ter na drugi ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Zadnji, ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben a hkrati usodno privlačen.«</em></p></blockquote> <p>Balet Svatba, z opisnim podnaslovom »koreografirani prizori z glasbo in petjem«, ki ga je Stravinski prav tako posvetil Djagilevu in Ruskemu baletu, se naslanja na ljudske pesmi in svatovska besedila iz južnega in zahodnega dela Rusije. Tako kot glasbeno izročilo, tudi Clugova koreografija izhaja iz tradicionalne ruske kulture in ustvarja okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna in jo zaznamujejo štirje prizori, kjer se skozi ples nanizajo različni deli rituala. Če se na začetku ženin in nevesta pred občestvom svojih družin počutita kot žrtvi, sledi sprva plaho a nato igrivo spoznavanje. Ob živahni spremljavi in spodbujanju svatov pa se z naraščajočo intenziteto začne strast sproščati. Kaotičnost usodnega obreda se konča v umirjenem in melodičnem spevu dveh duš, ki se voljno predata svoji usodi. V mladoporočenca sta se izvrstno vživela Monja Obrúl in Tamáš Darái, ki sta tudi tehnično blestela medtem, ko je svatovski zbor kljub sami kakofonski zasnovi koreografije mestoma deloval neusklajeno. Scenografija Marka Japlja in kostumografija Lea Kulaša pa pričata o tem, da so s koreografom dobro uigrana ekipa, ki ustvarja vizualno in gibalno zelo zgovorne predstave.</p> <p>Izvajalsko zahtevno glasbo Igorja Stravinskega, ki ima za izhodišče naključno sestavljene kratke odlomke iz ljudskih svatovskih besedil in melodij, je Clug uspešno prevedel v gib in kljub zgoščeni gibalni povédi bogastvu glasbenega dela pustil dovolj prostora. Dobro pripravljene glasbenike je skozi izvedbo, ki sledi izvirni partituri vodil umetniški vodja Simon Krečič.</p> <blockquote><p><em>»Gre za dve kultni kompoziciji iz literature 20. stoletja. Posvetitev pomladi je skladba, ki je spremenila potek glasbene zgodovine in jo v Mariboru izvajamo prvič. Lahko rečem, da smo sedaj razvili in pomladili orkester do te mere, da lahko damo to delo, s pokončno glavo, na repertoar. Zato sem bil vesel povabila baletnega dela naše hiše, da se lotimo teh dveh kompozicij, ker menim, da bosta pripomogli k umetniški rasti vseh naših ansamblov. Pri predstavah namreč poleg plesalcev  sodeluje celoten orkester, zbor, solisti, tolkalci in štirje pianisti tako da je to na nek način prerez našega celotnega dela.«</em></p></blockquote> <p>Prav to sodelovanje in prikaz svojega dela so mariborski umetniki uspešno predstavili svoji publiki, ki jih nedvomno izjemno ceni in jih je tudi tokrat nagradila s stoječimi ovacijami. V svetu, ki drvi v vedno večjo razdvojenost in izključevalnost so prav vključevanje, spodbuda in podpora izraz upanja, da rodovitnost ostaja in vse žrtve niso bile zaman.</p></p> Thu, 14 Apr 2022 11:30:00 +0000 Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu 174864137 RTVSLO – Ars 88 clean Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu Tue, 12 Apr 2022 11:40:00 +0000 Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.<p>Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022</p><p><p>V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.</p> <blockquote><p> Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter<br /> Glasba: Johann Sebastian Bach<br /> Dramaturgija: Pia Brezavšček<br /> Glasbena analiza: Sašo Vollmaier</p> <p>Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš</p> <p>Produkcija: Zavod Mirabelka<br /> Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska</p></blockquote></p> 174864144 RTVSLO – Ars 88 clean V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.<p>Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022</p><p><p>V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.</p> <blockquote><p> Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter<br /> Glasba: Johann Sebastian Bach<br /> Dramaturgija: Pia Brezavšček<br /> Glasbena analiza: Sašo Vollmaier</p> <p>Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš</p> <p>Produkcija: Zavod Mirabelka<br /> Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska</p></blockquote></p> Tue, 12 Apr 2022 09:15:00 +0000 Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.<p>Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021</p><p><p>Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu <em>Metro 2033</em>, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu <em>Piknik na robu ceste</em> obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.</p> <p><strong><em>Tekst</em></strong> je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova  je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.</p> <p>Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman <strong><em>Tekst</em></strong> tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, <em>»je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«</em>.</p> <p>Roman <strong><em>Tekst</em></strong> je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega <strong><em>Tekst</em></strong> satira, nič manj črna kot <em>Metro 2033</em>, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v <strong><em>Tekstu</em></strong> prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.</p></p> 174863906 RTVSLO – Ars 325 clean Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.<p>Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021</p><p><p>Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu <em>Metro 2033</em>, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu <em>Piknik na robu ceste</em> obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.</p> <p><strong><em>Tekst</em></strong> je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova  je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.</p> <p>Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman <strong><em>Tekst</em></strong> tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, <em>»je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«</em>.</p> <p>Roman <strong><em>Tekst</em></strong> je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega <strong><em>Tekst</em></strong> satira, nič manj črna kot <em>Metro 2033</em>, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v <strong><em>Tekstu</em></strong> prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.</p></p> Mon, 11 Apr 2022 16:00:00 +0000 Dmitrij Gluhovski: Tekst Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.<p>Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022</p><p><p>Mieko Kawakami v romanu <strong><em>Vsa moja poletja</em></strong> v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.</p> <p>Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.</p> <p>Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.</p> <p>Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.</p> <p>Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so <strong><em>Vsa moja poletja</em> </strong>roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.</p></p> 174863907 RTVSLO – Ars 269 clean Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.<p>Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022</p><p><p>Mieko Kawakami v romanu <strong><em>Vsa moja poletja</em></strong> v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.</p> <p>Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.</p> <p>Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.</p> <p>Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.</p> <p>Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so <strong><em>Vsa moja poletja</em> </strong>roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.</p></p> Mon, 11 Apr 2022 16:00:00 +0000 Mieko Kawakami: Vsa moja poletja Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.<p>Ljubljana: LUD Literatura, 2021</p><p><p>Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.</p> <p>Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: <em>»Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«</em></p> <p>Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen <em>Cona</em>, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane <em>mise en abyme</em>. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: <em>»Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«</em></p> <p>Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: <em>»Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«</em></p> <p>Če roman <strong><em>Triger</em></strong> beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas <strong><em>Triger</em></strong> opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: <em>»Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.«</em> Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.</p></p> 174863905 RTVSLO – Ars 217 clean Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.<p>Ljubljana: LUD Literatura, 2021</p><p><p>Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.</p> <p>Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: <em>»Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«</em></p> <p>Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen <em>Cona</em>, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane <em>mise en abyme</em>. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: <em>»Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«</em></p> <p>Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: <em>»Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«</em></p> <p>Če roman <strong><em>Triger</em></strong> beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas <strong><em>Triger</em></strong> opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: <em>»Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.«</em> Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.</p></p> Mon, 11 Apr 2022 16:00:00 +0000 Davorin Lenko: Triger Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.<p>Kaj naredi množičnega morilca?</p><p><p>Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest.</p> <p>Film <em>Nitram</em> – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser <strong>Justin Kurzel</strong>, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani <strong>Caleb Landry Jones</strong>, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče.</p> <p>Čeprav film <em>Nitram </em>v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.</p></p> 174863170 RTVSLO – Ars 149 clean Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.<p>Kaj naredi množičnega morilca?</p><p><p>Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest.</p> <p>Film <em>Nitram</em> – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser <strong>Justin Kurzel</strong>, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani <strong>Caleb Landry Jones</strong>, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče.</p> <p>Čeprav film <em>Nitram </em>v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.</p></p> Fri, 08 Apr 2022 12:50:00 +0000 Nitram Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.<p>Novi celovečerni film Olma Omerzuja</p><p><p>Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti?</p> <p><em>Atlas ptic</em>, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije <em>Nasledstvo</em>, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«.</p> <p>Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist <em>Atlasa ptic</em> je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste <em>Zimske muhe</em>; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami.</p> <p>Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo.</p> <p>Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega <em>Bledoličnega ubijalca</em>, samurajskega ujetnika usode.</p></p> 174863169 RTVSLO – Ars 244 clean Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.<p>Novi celovečerni film Olma Omerzuja</p><p><p>Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti?</p> <p><em>Atlas ptic</em>, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije <em>Nasledstvo</em>, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«.</p> <p>Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist <em>Atlasa ptic</em> je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste <em>Zimske muhe</em>; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami.</p> <p>Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo.</p> <p>Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega <em>Bledoličnega ubijalca</em>, samurajskega ujetnika usode.</p></p> Fri, 08 Apr 2022 12:45:00 +0000 Atlas ptic Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.<p>Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine</p><p><p>Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti.</p> <p>Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno.</p> <p>Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.</p></p> 174862588 RTVSLO – Ars 183 clean Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.<p>Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine</p><p><p>Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti.</p> <p>Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno.</p> <p>Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.</p></p> Wed, 06 Apr 2022 13:45:00 +0000 France Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.<p>Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila</p><p><p>Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih.</p> <p>A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca.</p> <p>Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas.<br /> A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.</p></p> 174862587 RTVSLO – Ars 219 clean Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.<p>Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila</p><p><p>Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih.</p> <p>A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca.</p> <p>Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas.<br /> A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.</p></p> Wed, 06 Apr 2022 13:40:00 +0000 Izgubljeno mesto Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov</p><p><p>Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.</p> <p>Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.</p> <p>Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.</p> <p>Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.</p> <p>Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.</p> <p>Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.</p></p> 174862586 RTVSLO – Ars 231 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov</p><p><p>Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.</p> <p>Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.</p> <p>Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.</p> <p>Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.</p> <p>Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.</p> <p>Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.</p></p> Wed, 06 Apr 2022 13:35:00 +0000 Odpuščanje Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.<p>Ljubljana : Hiša poezije, 2021</p><p><p>Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti –  tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana<strong><em> Pes v meni</em></strong>. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.</p> <p>Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.</p> <p>Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: <em>»Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.</em></p> <p>Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki <strong><em>Pes v meni</em></strong> se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: <em>»Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.«</em> In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.</p> <p>Pesniška zbirka Blaža Lukana<strong><em> Pes v meni</em></strong> nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.</p></p> 174861973 RTVSLO – Ars 349 clean Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.<p>Ljubljana : Hiša poezije, 2021</p><p><p>Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti –  tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana<strong><em> Pes v meni</em></strong>. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.</p> <p>Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.</p> <p>Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: <em>»Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.</em></p> <p>Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki <strong><em>Pes v meni</em></strong> se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: <em>»Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.«</em> In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.</p> <p>Pesniška zbirka Blaža Lukana<strong><em> Pes v meni</em></strong> nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.</p></p> Mon, 04 Apr 2022 16:00:00 +0000 Blaž Lukan: Pes v meni Avtorica recenzije:Anja Radaljac Bere Aleksander Golja<p>Prevedel Jure Potokar; Radovljica: Didakta, 2021</p><p><p>Postsekularizem, kakor ga razume filozofinja Rosi Braidotti, opozarja na prisvojiteljstvo in izbrise vednosti, naziranj in misli, ki se odvijejo v imenu razsvetljenskega projekta in zahodnega imperializma. Ko kapitalizem začne spodjedati fevdalni red, se s tem začne spreminjati tudi splošni družbeni narativ, ki orisuje odnos do stvarnosti, smisla (človekovega) bivanja in metafizike, ki je s sekularizmom tako rekoč spodrezana, izruvana, s tem pa pride tudi do izginotja filozofij, teozofij in védenj, ki so bila del tega duhovnega.</p> <p>Branje romana Ivane Šojat <strong><em>Ezan</em></strong> je tako lahko bralstvu, razmišljajočem v okvirih sekularnega narativa, odkritje med drugim tudi v smislu spoznavanja oziroma razkrivanja duhovne sfere človeškega bivanja. Ta je v romanu tesno prepletena s posvetnimi, političnimi, kulturnimi, umetniškimi in drugimi sferami, v sekularnem narativu pa popolnoma umanjka. Ivana Šojat nas že z naslovom romana, <strong><em>Ezan</em></strong>, kar v prevodu pomeni <em>klic k molitvi</em>, uvaja v duhovno, sakralno sfero.</p> <p>Ko Luka, pozneje Ibrahim, turški janičar, vojščak Otomanskega cesarstva, ki ga vodi sultan Sulejman Veličastni, popisuje svoje vojaško življenje, je sfera duhovnega, sakralnega, stalno prisotna kot hkratna, niti ne vzporedna, temveč na neki način razširjena ali poglobljena oprijemljiva stvarnost. Ibrahim tako vidi džine, ki po pokolih vznikajo na bojnih poljih, in sanja preroške sanje; zmožen je videti tisto, česar ne vidi vsak.</p> <p>Gosta, plastična, izpiljena pisava Ivane Šojat v Ibrahimovi prvoosebni pripovedi popisuje bitke s stalno zavestjo o bogu, Alahu, a obenem tudi o drugih duhovnih pokrajinah in bitjih; Ibrahimovo etiško presojanje se sklicuje na tako imenovana meleka, angela, ki v vsakem hipu stopata ob vsaki osebi in beležita njena dobra in slaba dejanja, preganjajoče sence preteklosti pa se skrivajo v džinih. Božje je nenehno prisotno kot dodatna, sekularnim družbam nevidna razsežnost stvarnosti; vse človeško delovanje, mišljenje in bitje se razvija v odnosu do te sfere; Ibrahim jo v svojih mišljenjih pretežno prepleta s filozofijo, zlasti filozofijo etike in družbeno analizo – prav zmožnost tega uvida, tudi duhovnega oziroma metafizičnega, je tisto, kar ga ustavlja, da ga ne bi scela zajela surovost. Vse do smrti ostajajo z njim oči prvega človeka, ki ga je ubil, postopoma pa se njegova misel vse bolj nagiba k pacifizmu. Sina, ki mu je romaneskna predsmrtna pripoved pravzaprav namenjena, želi obvarovati pred vojaško usodo; poudarja pomen notranjega smisla v človeku, poslanstva, ljubezni in sreče, ki jo odvezuje od materialnega ter jo veže z ljudmi, ki jih ljubimo in ljubijo nas.</p> <p>Roman <strong><em>Ezan</em></strong> z Ibrahimom rehabilitira zgodovino in otomanske vojščake prikazuje kot množico ljudi; med njimi so okrutni, surovi, razmišljujoči, duhovni, modri, milostni, trdi, neomajni … ljudje. Ivana Šojat s tem odvrača od črno-belih karakterizacij, ki niso neredkost kanonske zgodovine politike, in v naših očeh rehabilitira tudi islamsko vero – in vero oziroma duhovno sfero človeškega bivanja bolj obče.</p> <p>Ob teh družbenih razsežnostih pa je <strong><em>Ezan</em></strong> tudi izvrsten psihološki roman, ki v mojstrskem zamahu prikazuje kompleksna prijateljstva in ljubezenske odnose, plastičnost in globino vnaša tudi likom, ki se pojavljajo zgolj občasno, predvsem pa je mojstrski oris individualnega notranjega razvoja posameznika, ki živi vojno življenje, a vendarle ustvari svojevrsten odpor do političnega sistema, v katerega je bil indoktriniran. Kljub verskemu ozadju vojaških pohodov ga loči od duhovne sfere; najsi gre za pobijanje ljudi ali živali, s katerimi Ibrahim goji dva izmed najtesnejših, najglobljih osebnih razmerij in katerih ubijanje – izrecno tudi ubijanje za hrano – razume kot inherentno žalostno in boleče. Klanje je vselej v domeni človeškega.</p></p> 174861974 RTVSLO – Ars 298 clean Avtorica recenzije:Anja Radaljac Bere Aleksander Golja<p>Prevedel Jure Potokar; Radovljica: Didakta, 2021</p><p><p>Postsekularizem, kakor ga razume filozofinja Rosi Braidotti, opozarja na prisvojiteljstvo in izbrise vednosti, naziranj in misli, ki se odvijejo v imenu razsvetljenskega projekta in zahodnega imperializma. Ko kapitalizem začne spodjedati fevdalni red, se s tem začne spreminjati tudi splošni družbeni narativ, ki orisuje odnos do stvarnosti, smisla (človekovega) bivanja in metafizike, ki je s sekularizmom tako rekoč spodrezana, izruvana, s tem pa pride tudi do izginotja filozofij, teozofij in védenj, ki so bila del tega duhovnega.</p> <p>Branje romana Ivane Šojat <strong><em>Ezan</em></strong> je tako lahko bralstvu, razmišljajočem v okvirih sekularnega narativa, odkritje med drugim tudi v smislu spoznavanja oziroma razkrivanja duhovne sfere človeškega bivanja. Ta je v romanu tesno prepletena s posvetnimi, političnimi, kulturnimi, umetniškimi in drugimi sferami, v sekularnem narativu pa popolnoma umanjka. Ivana Šojat nas že z naslovom romana, <strong><em>Ezan</em></strong>, kar v prevodu pomeni <em>klic k molitvi</em>, uvaja v duhovno, sakralno sfero.</p> <p>Ko Luka, pozneje Ibrahim, turški janičar, vojščak Otomanskega cesarstva, ki ga vodi sultan Sulejman Veličastni, popisuje svoje vojaško življenje, je sfera duhovnega, sakralnega, stalno prisotna kot hkratna, niti ne vzporedna, temveč na neki način razširjena ali poglobljena oprijemljiva stvarnost. Ibrahim tako vidi džine, ki po pokolih vznikajo na bojnih poljih, in sanja preroške sanje; zmožen je videti tisto, česar ne vidi vsak.</p> <p>Gosta, plastična, izpiljena pisava Ivane Šojat v Ibrahimovi prvoosebni pripovedi popisuje bitke s stalno zavestjo o bogu, Alahu, a obenem tudi o drugih duhovnih pokrajinah in bitjih; Ibrahimovo etiško presojanje se sklicuje na tako imenovana meleka, angela, ki v vsakem hipu stopata ob vsaki osebi in beležita njena dobra in slaba dejanja, preganjajoče sence preteklosti pa se skrivajo v džinih. Božje je nenehno prisotno kot dodatna, sekularnim družbam nevidna razsežnost stvarnosti; vse človeško delovanje, mišljenje in bitje se razvija v odnosu do te sfere; Ibrahim jo v svojih mišljenjih pretežno prepleta s filozofijo, zlasti filozofijo etike in družbeno analizo – prav zmožnost tega uvida, tudi duhovnega oziroma metafizičnega, je tisto, kar ga ustavlja, da ga ne bi scela zajela surovost. Vse do smrti ostajajo z njim oči prvega človeka, ki ga je ubil, postopoma pa se njegova misel vse bolj nagiba k pacifizmu. Sina, ki mu je romaneskna predsmrtna pripoved pravzaprav namenjena, želi obvarovati pred vojaško usodo; poudarja pomen notranjega smisla v človeku, poslanstva, ljubezni in sreče, ki jo odvezuje od materialnega ter jo veže z ljudmi, ki jih ljubimo in ljubijo nas.</p> <p>Roman <strong><em>Ezan</em></strong> z Ibrahimom rehabilitira zgodovino in otomanske vojščake prikazuje kot množico ljudi; med njimi so okrutni, surovi, razmišljujoči, duhovni, modri, milostni, trdi, neomajni … ljudje. Ivana Šojat s tem odvrača od črno-belih karakterizacij, ki niso neredkost kanonske zgodovine politike, in v naših očeh rehabilitira tudi islamsko vero – in vero oziroma duhovno sfero človeškega bivanja bolj obče.</p> <p>Ob teh družbenih razsežnostih pa je <strong><em>Ezan</em></strong> tudi izvrsten psihološki roman, ki v mojstrskem zamahu prikazuje kompleksna prijateljstva in ljubezenske odnose, plastičnost in globino vnaša tudi likom, ki se pojavljajo zgolj občasno, predvsem pa je mojstrski oris individualnega notranjega razvoja posameznika, ki živi vojno življenje, a vendarle ustvari svojevrsten odpor do političnega sistema, v katerega je bil indoktriniran. Kljub verskemu ozadju vojaških pohodov ga loči od duhovne sfere; najsi gre za pobijanje ljudi ali živali, s katerimi Ibrahim goji dva izmed najtesnejših, najglobljih osebnih razmerij in katerih ubijanje – izrecno tudi ubijanje za hrano – razume kot inherentno žalostno in boleče. Klanje je vselej v domeni človeškega.</p></p> Mon, 04 Apr 2022 16:00:00 +0000 Ivana Šojat: Ezan Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.<p>Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana: Beletrina, 2022</p><p><p>Roman <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> spremlja misel, ki pravi, da je nelagodje dobro, <em>»ker v nelagodju smo takšni, kakršni smo v resnici«</em>. Misel se v nekoliko predrugačeni obliki kasneje ponovi: <em>»V izgubi najdemo sami sebe in smo, kar smo v resnici: ranljiva bitja, oskubljeni mladi škorci, ki kdaj padejo iz gnezda in upajo, da jih bo kdo pobral in vrnil mami.«</em> Nelagodje je torej že od začetka zaznamovano z izgubo, a tudi z iskanjem sebe. Otroški svet pripovedovalke, dvanajstletne deklice po imenu Jas, obvladujejo pravila čarobnega razmišljanja, ki pravi, da je smrt mogoče razumeti le prek približevanja: smrt se lahko ozavešča le s smrtjo. Člani družine Mulder namreč po tragični izgubi najstarejšega otroka vsak po svoje propadajo, med starši in preostalimi tremi otroki pa zazeva vrzel, ki se iz dneva v dan veča. Avtor Marieke Lucas Rijneveld je vsakemu liku pripisal samosvoj način spopadanja z izgubo, vsakega vse bolj očitno zapira v njegov mali svet in ga tako oddaljuje ne le od realnosti, temveč predvsem od najbližjih. Vsak po svoje se liki zatekajo k resignaciji, samomorilnosti ali sadizmu, predvsem pa k molku. Levji delež bremena nase vzame s krivdo obremenjena Jas: v želji, da bi preprečila uboj svojega najljubšega zajca, je boga prosila, naj raje vzame njenega brata. In ker se je Jasina želja izpolnila, mora zdaj odplačati svoj dolg pred družino, izpolniti daritve smrti, to pa počne tako, da si izmišlja najbolj nemogoče, pogosto krute in tudi seksualne rituale, s katerimi bi, tako se ji zdi, končala z nizom nesreč, ki zadevajo njeno družino.</p> <p><strong><em>Nelagodje večera</em></strong> je po svoje roman o nezmožnosti izražanja bolečine, s katero se odrasli ne zmorejo spopasti, otroci pa je ne znajo zajeti. Jasina čudaštva niso ekstremna, ker bi avtor sledil kakšni doktrini šoka, temveč zato, ker je kot lik tako zastavljena. Njena perspektiva ni otroška zaradi jezika, temveč zaradi načina, kako dojema svet in kako si predstavlja medčloveške odnose. Prizore, ki so na meji incesta ali opisujejo povsem neozaveščeno nasilje nad živalmi, spremlja grozljiva, moreča naivnost. Jas pravzaprav vse razume dobesedno, verjame, da bo petelin po udarcu s kladivom zakikirikal in mirno živel naprej, tako kot verjame, da ima njena vse bolj shujšana mati v trebuhu kamen ali da v kleti skriva Jude na begu. Jas je, kot sama pravi, »na pravi strani«, toda ta stran se je po bratovi smrti čustveno povsem izčrpala, morda zato, ker je bila obsojena na molk ali na zakodirano ponavljanje cerkvenih psalmov, ki v danem kontekstu dobivajo zlovešče podtone. Roman <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> ima to posebnost, da se zdi zunaj časa, čeprav poteka v začetku novega tisočletja in se spogleduje s tedaj aktualnimi referencami, predvsem s tisto na izbruh parkljevke in slinavke. Zgodba družine Mulder se odvija na nizozemskem podeželju, v kalvinski skupnosti, ki se preživlja pretežno s kmetijstvom, in »modernosti« ne zaupa preveč, vse to pa v romanu krepi občutek osamelosti ali bolje odmaknjenosti pripovedovalke od česarkoli zunanjega, kar bi ji bilo lahko v uteho. Že zaradi geografskih in ideoloških danosti se Jas lahko zanaša le nase in na svoj notranji svet, ta pa je pričakovano zmeden, tudi zato, ker je ravno na prelomu otroškosti in odraslosti.</p> <p>Rijneveldov roman v nekaterih potezah spominja na Del Amojevo <em>Živalsko kraljestvo</em> – tudi v tem, da podeželje v 21. stoletju očitno nosi v sebi nekaj smrtonosnega. <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> ima vse lastnosti prepričljivo izpeljanega dela, čeprav so liki že od vsega začetka tako zasidrani v svojo žalost, da je težko verjeti, da so bili kdaj prej drugačni. Prej nasprotno, kot bi bila katastrofa že od začetka vpisana v njihova življenja in kot bi zgodbo narekovala nekakšna predstava o neizogibnosti usode – v ospredju ni zaključek, temveč izpeljava propada. Ta pa se v <strong><em>Nelagodju večera</em></strong> razpleta s temačno privlačnostjo.</p></p> 174861975 RTVSLO – Ars 323 clean Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.<p>Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana: Beletrina, 2022</p><p><p>Roman <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> spremlja misel, ki pravi, da je nelagodje dobro, <em>»ker v nelagodju smo takšni, kakršni smo v resnici«</em>. Misel se v nekoliko predrugačeni obliki kasneje ponovi: <em>»V izgubi najdemo sami sebe in smo, kar smo v resnici: ranljiva bitja, oskubljeni mladi škorci, ki kdaj padejo iz gnezda in upajo, da jih bo kdo pobral in vrnil mami.«</em> Nelagodje je torej že od začetka zaznamovano z izgubo, a tudi z iskanjem sebe. Otroški svet pripovedovalke, dvanajstletne deklice po imenu Jas, obvladujejo pravila čarobnega razmišljanja, ki pravi, da je smrt mogoče razumeti le prek približevanja: smrt se lahko ozavešča le s smrtjo. Člani družine Mulder namreč po tragični izgubi najstarejšega otroka vsak po svoje propadajo, med starši in preostalimi tremi otroki pa zazeva vrzel, ki se iz dneva v dan veča. Avtor Marieke Lucas Rijneveld je vsakemu liku pripisal samosvoj način spopadanja z izgubo, vsakega vse bolj očitno zapira v njegov mali svet in ga tako oddaljuje ne le od realnosti, temveč predvsem od najbližjih. Vsak po svoje se liki zatekajo k resignaciji, samomorilnosti ali sadizmu, predvsem pa k molku. Levji delež bremena nase vzame s krivdo obremenjena Jas: v želji, da bi preprečila uboj svojega najljubšega zajca, je boga prosila, naj raje vzame njenega brata. In ker se je Jasina želja izpolnila, mora zdaj odplačati svoj dolg pred družino, izpolniti daritve smrti, to pa počne tako, da si izmišlja najbolj nemogoče, pogosto krute in tudi seksualne rituale, s katerimi bi, tako se ji zdi, končala z nizom nesreč, ki zadevajo njeno družino.</p> <p><strong><em>Nelagodje večera</em></strong> je po svoje roman o nezmožnosti izražanja bolečine, s katero se odrasli ne zmorejo spopasti, otroci pa je ne znajo zajeti. Jasina čudaštva niso ekstremna, ker bi avtor sledil kakšni doktrini šoka, temveč zato, ker je kot lik tako zastavljena. Njena perspektiva ni otroška zaradi jezika, temveč zaradi načina, kako dojema svet in kako si predstavlja medčloveške odnose. Prizore, ki so na meji incesta ali opisujejo povsem neozaveščeno nasilje nad živalmi, spremlja grozljiva, moreča naivnost. Jas pravzaprav vse razume dobesedno, verjame, da bo petelin po udarcu s kladivom zakikirikal in mirno živel naprej, tako kot verjame, da ima njena vse bolj shujšana mati v trebuhu kamen ali da v kleti skriva Jude na begu. Jas je, kot sama pravi, »na pravi strani«, toda ta stran se je po bratovi smrti čustveno povsem izčrpala, morda zato, ker je bila obsojena na molk ali na zakodirano ponavljanje cerkvenih psalmov, ki v danem kontekstu dobivajo zlovešče podtone. Roman <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> ima to posebnost, da se zdi zunaj časa, čeprav poteka v začetku novega tisočletja in se spogleduje s tedaj aktualnimi referencami, predvsem s tisto na izbruh parkljevke in slinavke. Zgodba družine Mulder se odvija na nizozemskem podeželju, v kalvinski skupnosti, ki se preživlja pretežno s kmetijstvom, in »modernosti« ne zaupa preveč, vse to pa v romanu krepi občutek osamelosti ali bolje odmaknjenosti pripovedovalke od česarkoli zunanjega, kar bi ji bilo lahko v uteho. Že zaradi geografskih in ideoloških danosti se Jas lahko zanaša le nase in na svoj notranji svet, ta pa je pričakovano zmeden, tudi zato, ker je ravno na prelomu otroškosti in odraslosti.</p> <p>Rijneveldov roman v nekaterih potezah spominja na Del Amojevo <em>Živalsko kraljestvo</em> – tudi v tem, da podeželje v 21. stoletju očitno nosi v sebi nekaj smrtonosnega. <strong><em>Nelagodje večera</em></strong> ima vse lastnosti prepričljivo izpeljanega dela, čeprav so liki že od vsega začetka tako zasidrani v svojo žalost, da je težko verjeti, da so bili kdaj prej drugačni. Prej nasprotno, kot bi bila katastrofa že od začetka vpisana v njihova življenja in kot bi zgodbo narekovala nekakšna predstava o neizogibnosti usode – v ospredju ni zaključek, temveč izpeljava propada. Ta pa se v <strong><em>Nelagodju večera</em></strong> razpleta s temačno privlačnostjo.</p></p> Mon, 04 Apr 2022 16:00:00 +0000 Marieke Lukas Rijneveld: Nelagodje večera Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.<p>Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021</p><p><p>Tone Hočevar, novinar, poročevalec, urednik, dolgoletni sodelavec RTV Slovenija in časopisa Delo, kinološki strokovnjak in prvi urednik prve slovenske revije za ljubitelje psov <em>Moj pes, </em>terapevt s pomočjo psa … in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo <em>Skušnjave, </em>v kateri živo in napeto opisuje leta svojega ‘terenskega’ poročevalstva z različnih koncev sveta. Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami.</p> <p><strong><em>Kosmata druščina</em></strong> se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar “velika cesta”. V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za “na ketno”. Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse zbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni <em>“nič dosti drugače kot z ljudmi”</em>. Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembe osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone ne nazadnje poročil z dekletom, ki je bila tako kot on “mahnjena” na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi.</p> <p>Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva <strong><em>Kosmata druščina</em></strong>, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica <em>Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom</em>, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot <em>Šepetalec psom </em>Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota.<em> “Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri,”</em> piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse.</p> <blockquote><p><em>“Toliko pasem in ‘nepasem’ kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, doker si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. </em><em>Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.” </em></p></blockquote> <p>V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.)</p> <p>Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bili ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova <em>muchacha</em>, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi <em>muchachi</em> uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako “človeška”, da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. <em>“Hecno,”</em> mu je rekel Tone, <em>“moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo.”</em></p> <p><strong><em>Kosmata druščina</em></strong> je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi in da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. <em>“Brez mešančkov bi bil svet prazen,”</em> je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar.</p> <p>Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.</p></p> 174861976 RTVSLO – Ars 478 clean Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.<p>Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021</p><p><p>Tone Hočevar, novinar, poročevalec, urednik, dolgoletni sodelavec RTV Slovenija in časopisa Delo, kinološki strokovnjak in prvi urednik prve slovenske revije za ljubitelje psov <em>Moj pes, </em>terapevt s pomočjo psa … in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo <em>Skušnjave, </em>v kateri živo in napeto opisuje leta svojega ‘terenskega’ poročevalstva z različnih koncev sveta. Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami.</p> <p><strong><em>Kosmata druščina</em></strong> se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar “velika cesta”. V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za “na ketno”. Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse zbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni <em>“nič dosti drugače kot z ljudmi”</em>. Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembe osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone ne nazadnje poročil z dekletom, ki je bila tako kot on “mahnjena” na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi.</p> <p>Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva <strong><em>Kosmata druščina</em></strong>, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica <em>Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom</em>, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot <em>Šepetalec psom </em>Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota.<em> “Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri,”</em> piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse.</p> <blockquote><p><em>“Toliko pasem in ‘nepasem’ kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, doker si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. </em><em>Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.” </em></p></blockquote> <p>V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.)</p> <p>Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bili ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova <em>muchacha</em>, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi <em>muchachi</em> uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako “človeška”, da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. <em>“Hecno,”</em> mu je rekel Tone, <em>“moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo.”</em></p> <p><strong><em>Kosmata druščina</em></strong> je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi in da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. <em>“Brez mešančkov bi bil svet prazen,”</em> je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar.</p> <p>Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.</p></p> Mon, 04 Apr 2022 16:00:00 +0000 Tone Hočevar: Kosmata druščina Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec <p> Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin</p><p><p>Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo <em>Srce v temi</em> nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. <strong>Mary Temple Grandin. </strong>Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala <strong>Tanja Lužar</strong>, avtorica videoprojekcij je <strong>Lena Kocutar</strong>. V kostumih <strong>Mojce Bernjak</strong> sta nastopila  <strong>Barbara Jamšek</strong> in<strong> Minca Lorenci</strong>.</p> <blockquote><p>Režiserka in scenografka <strong>Tanja Lužar</strong><br /> Avtorica videoprojekcij <strong>Lena Kocutar</strong><br /> Avtor glasbe <strong>Marjan Nečak</strong><br /> Lektorica <strong>Metka Damjan</strong><br /> Kostumografka in izdelovalka kostumov <strong>Mojca Bernjak</strong><br /> Igrata <strong>Barbara Jamšek</strong> in <strong>Minca Lorenci</strong> k. g.<br /> Mojster videa <strong>Grega Tanacek</strong><br /> Oblikovalec lutk <strong>Aleksander Andželović</strong><br /> Snemalec zvočnih posnetkov <strong>Marko Jakopanec</strong></p></blockquote></p> 174861473 RTVSLO – Ars 91 clean Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec <p> Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin</p><p><p>Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo <em>Srce v temi</em> nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. <strong>Mary Temple Grandin. </strong>Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala <strong>Tanja Lužar</strong>, avtorica videoprojekcij je <strong>Lena Kocutar</strong>. V kostumih <strong>Mojce Bernjak</strong> sta nastopila  <strong>Barbara Jamšek</strong> in<strong> Minca Lorenci</strong>.</p> <blockquote><p>Režiserka in scenografka <strong>Tanja Lužar</strong><br /> Avtorica videoprojekcij <strong>Lena Kocutar</strong><br /> Avtor glasbe <strong>Marjan Nečak</strong><br /> Lektorica <strong>Metka Damjan</strong><br /> Kostumografka in izdelovalka kostumov <strong>Mojca Bernjak</strong><br /> Igrata <strong>Barbara Jamšek</strong> in <strong>Minca Lorenci</strong> k. g.<br /> Mojster videa <strong>Grega Tanacek</strong><br /> Oblikovalec lutk <strong>Aleksander Andželović</strong><br /> Snemalec zvočnih posnetkov <strong>Marko Jakopanec</strong></p></blockquote></p> Fri, 01 Apr 2022 20:50:00 +0000 Srce v temi V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane <p> V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin</p><p><p>V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt<strong> Sanje Nešković Peršin</strong> <em>Skrito</em>. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg <strong>Nešković Peršin</strong>, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili <strong>Polett Kasza, Mateja Železnik </strong>in<strong> Luka Bokšan,</strong> s posebnim gostom <strong>Manuelom Rodríguezom. </strong>Avtorska glasba je delo <strong>Saša Kalana</strong> in <strong>Davorja Hercega</strong>, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju <strong>Eme Kobal</strong> in <strong>Mile Peršin</strong>.</p> <p>Koncept, režija in koreografija: <strong>Sanja Nešković Peršin<br /> </strong>Nastopajoči in soustvarjalci predstave: <strong>Polett Kasza</strong>,<strong> Mateja Železnik</strong>,<strong> Luka Bokšan<br /> </strong>Gost: <strong>Manuel Rodríguez<br /> </strong>Glasbenik: <strong>Davor Herceg<br /> </strong>Avtorska glasba: <strong>Sašo Kalan</strong>,<strong> Davor Herceg<br /> </strong>Kostumografija: <strong>Uroš Belantič<br /> </strong>Scenografija: <strong>Ema Kobal</strong>, <strong>Mila Peršin<br /> </strong>Fotografija: <strong>Barbara Čeferin<br /> </strong>Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER &amp; PLESNI TEATER LJUBLJANA<br /> V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane</p> <p>&nbsp;</p></p> 174861230 RTVSLO – Ars 85 clean V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane <p> V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin</p><p><p>V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt<strong> Sanje Nešković Peršin</strong> <em>Skrito</em>. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg <strong>Nešković Peršin</strong>, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili <strong>Polett Kasza, Mateja Železnik </strong>in<strong> Luka Bokšan,</strong> s posebnim gostom <strong>Manuelom Rodríguezom. </strong>Avtorska glasba je delo <strong>Saša Kalana</strong> in <strong>Davorja Hercega</strong>, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju <strong>Eme Kobal</strong> in <strong>Mile Peršin</strong>.</p> <p>Koncept, režija in koreografija: <strong>Sanja Nešković Peršin<br /> </strong>Nastopajoči in soustvarjalci predstave: <strong>Polett Kasza</strong>,<strong> Mateja Železnik</strong>,<strong> Luka Bokšan<br /> </strong>Gost: <strong>Manuel Rodríguez<br /> </strong>Glasbenik: <strong>Davor Herceg<br /> </strong>Avtorska glasba: <strong>Sašo Kalan</strong>,<strong> Davor Herceg<br /> </strong>Kostumografija: <strong>Uroš Belantič<br /> </strong>Scenografija: <strong>Ema Kobal</strong>, <strong>Mila Peršin<br /> </strong>Fotografija: <strong>Barbara Čeferin<br /> </strong>Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER &amp; PLESNI TEATER LJUBLJANA<br /> V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 01 Apr 2022 10:15:00 +0000 Sanja Nešković Peršin: Skrito Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. 174860102 RTVSLO – Ars 348 clean Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Mon, 28 Mar 2022 16:00:00 +0000 Samo Kreutz: Da te imenujem morje Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll. 174860103 RTVSLO – Ars 374 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll. Mon, 28 Mar 2022 16:00:00 +0000 Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946) Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja. 174860105 RTVSLO – Ars 244 clean Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja. Mon, 28 Mar 2022 16:00:00 +0000 Markus Werner: Kmalu nasvidenje Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. 174860104 RTVSLO – Ars 377 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Mon, 28 Mar 2022 16:00:00 +0000 Tomaž Kosmač: Ko jebe Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja. <p>Po zgodbah Petra Svetine / premiera: 26. marec </p><p><p>V Slovenskem mladinskem gledališču so ob začetku festivala Bobri igralci Lina Akif, Daša Doberšek, Blaž Šef in Stane Tomazin navdušili s premiero predstave Razcufane zgodbe. Uprizoritveno različico besedila, ki je nastala po zgodbah Petra Svetine, je režirala Maruša Kink, ogledala pa si jo tudi  Magda Tušar.</p></p> 174860708 RTVSLO – Ars 104 clean Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja. <p>Po zgodbah Petra Svetine / premiera: 26. marec </p><p><p>V Slovenskem mladinskem gledališču so ob začetku festivala Bobri igralci Lina Akif, Daša Doberšek, Blaž Šef in Stane Tomazin navdušili s premiero predstave Razcufane zgodbe. Uprizoritveno različico besedila, ki je nastala po zgodbah Petra Svetine, je režirala Maruša Kink, ogledala pa si jo tudi  Magda Tušar.</p></p> Sun, 27 Mar 2022 13:30:00 +0000 Razcufane zgodbe Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici</p><p><p>Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici in njegov rezultat je film z univerzalno temo o možnosti odpuščanja za zločin, pa tudi o procesu vznika starih, spečih in pozabljenih tradicij, ki jih sodobni človek (ne le v Albaniji) znova uporablja, da bi z njihovo pomočjo odgovoril na življenjske težave, ki ga pestijo.  Odpuščanje prikazuje poskus sprave med družinama, potem ko je bilo po večletnem sporu ubito 19-letno dekle. Čeprav je njen morilec v zaporu, se oče dekleta spopada s pritiski okolice, ki želi spravo in odpuščanje za zločin. Daljši pogovor z režiserko dokumentarca bomo objavili 7. aprila v oddaji Razgledi in razmisleki na programu Ars. V njem Marija Zidar razloži temeljne pojme, s katerimi se je srečala med ustvarjanjem filma: besa, krvno maščevanje, kanonsko pravo in možnost sprave pod določenimi pogoji.</p></p> 174859396 RTVSLO – Ars 313 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici</p><p><p>Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici in njegov rezultat je film z univerzalno temo o možnosti odpuščanja za zločin, pa tudi o procesu vznika starih, spečih in pozabljenih tradicij, ki jih sodobni človek (ne le v Albaniji) znova uporablja, da bi z njihovo pomočjo odgovoril na življenjske težave, ki ga pestijo.  Odpuščanje prikazuje poskus sprave med družinama, potem ko je bilo po večletnem sporu ubito 19-letno dekle. Čeprav je njen morilec v zaporu, se oče dekleta spopada s pritiski okolice, ki želi spravo in odpuščanje za zločin. Daljši pogovor z režiserko dokumentarca bomo objavili 7. aprila v oddaji Razgledi in razmisleki na programu Ars. V njem Marija Zidar razloži temeljne pojme, s katerimi se je srečala med ustvarjanjem filma: besa, krvno maščevanje, kanonsko pravo in možnost sprave pod določenimi pogoji.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 14:05:00 +0000 Odpuščanje Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>V slovenščino odlično sinhroniziran film je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let</p><p><p>Prej ko slej pride čas, ko se vsak otrok sreča smrtjo, minljivostjo, končnostjo, torej čas, ko mu morajo odrasli te teme kar se da prijazno približati in ga varno voditi skozi vsa težka, a hkrati povsem življenjska vprašanja. Pri tem so lahko v veliko pomoč tematsko zasnovani in dobro izpeljani otroški filmi, kakršen je na primer češka animirana pustolovščina <strong>Tudi miši gredo v nebesa</strong>. V naših kinematografih ga je te dni moč videti v distribuciji Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, uvrstil pa se je tudi na program ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.</p> <p>Po knjižni predlogi češke mladinske pisateljice Ive Procházkove ohlapno posneta dogodivščina spremlja napeto posmrtno popotovanje miške Hopke in lisjačka Beloprsca, ki sta bila za časa življenja največja sovražnika, v živalskih nebesih, kjer vsem dobro poznani naravni zakoni ne veljajo več, pa morata temeljito pretresti svoja prepričanja. Šele potem, ko bosta na stvari pogledala z drugega zornega kota, ko se bosta otresla vseh predsodkov in se – predvsem srborita in precej neotesana Hopka – temeljito zamislila tudi sama nad sabo, bo njuno prijateljstvo lahko zares zaživelo. Pa čeprav šele po smrti.</p> <p>Posebna odlika zgodbe filma Tudi miši gredo v nebesa, pretežno posnete v tako imenovani stop motion animaciji, za katero so ustvarjalci potrebovali več kot leto snemalnih dni, se skriva v njeni mračnosti. Smrt, strahovi, stiske, bojazni, travmatične izkušnje, prenarejanje … vse to morata Hopka in Beloprsec med svojim raziskovanjem živalskih nebes premagati, mladi gledalci pa seveda skupaj z njima in to brez kakšnega nepotrebnega pomilovalnega ali pokroviteljskega odnosa. Režiserja Denisa Grimmová in Jan Bubeníček otroškega dojemanja življenja in tudi njegovih nekoliko temnejših plati namreč ne podcenjujeta, kvečjemu nasprotno, svojemu mlademu občinstvu popolnoma zaupata in ob spretno izpeljanem razpletu simpatične zgodbe je rezultat pri otrocih skoraj osupljiv.</p> <p>V slovenščino odlično sinhroniziran film Tudi miši gredo v nebesa je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let. Otroci se ob njem lahko prvič soočijo s strahom pred smrtjo in minljivostjo, starejši pa se lahko opomnimo, kako zares živeti, preden bo prepozno.</p></p> 174859392 RTVSLO – Ars 164 clean Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.<p>V slovenščino odlično sinhroniziran film je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let</p><p><p>Prej ko slej pride čas, ko se vsak otrok sreča smrtjo, minljivostjo, končnostjo, torej čas, ko mu morajo odrasli te teme kar se da prijazno približati in ga varno voditi skozi vsa težka, a hkrati povsem življenjska vprašanja. Pri tem so lahko v veliko pomoč tematsko zasnovani in dobro izpeljani otroški filmi, kakršen je na primer češka animirana pustolovščina <strong>Tudi miši gredo v nebesa</strong>. V naših kinematografih ga je te dni moč videti v distribuciji Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, uvrstil pa se je tudi na program ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.</p> <p>Po knjižni predlogi češke mladinske pisateljice Ive Procházkove ohlapno posneta dogodivščina spremlja napeto posmrtno popotovanje miške Hopke in lisjačka Beloprsca, ki sta bila za časa življenja največja sovražnika, v živalskih nebesih, kjer vsem dobro poznani naravni zakoni ne veljajo več, pa morata temeljito pretresti svoja prepričanja. Šele potem, ko bosta na stvari pogledala z drugega zornega kota, ko se bosta otresla vseh predsodkov in se – predvsem srborita in precej neotesana Hopka – temeljito zamislila tudi sama nad sabo, bo njuno prijateljstvo lahko zares zaživelo. Pa čeprav šele po smrti.</p> <p>Posebna odlika zgodbe filma Tudi miši gredo v nebesa, pretežno posnete v tako imenovani stop motion animaciji, za katero so ustvarjalci potrebovali več kot leto snemalnih dni, se skriva v njeni mračnosti. Smrt, strahovi, stiske, bojazni, travmatične izkušnje, prenarejanje … vse to morata Hopka in Beloprsec med svojim raziskovanjem živalskih nebes premagati, mladi gledalci pa seveda skupaj z njima in to brez kakšnega nepotrebnega pomilovalnega ali pokroviteljskega odnosa. Režiserja Denisa Grimmová in Jan Bubeníček otroškega dojemanja življenja in tudi njegovih nekoliko temnejših plati namreč ne podcenjujeta, kvečjemu nasprotno, svojemu mlademu občinstvu popolnoma zaupata in ob spretno izpeljanem razpletu simpatične zgodbe je rezultat pri otrocih skoraj osupljiv.</p> <p>V slovenščino odlično sinhroniziran film Tudi miši gredo v nebesa je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let. Otroci se ob njem lahko prvič soočijo s strahom pred smrtjo in minljivostjo, starejši pa se lahko opomnimo, kako zares živeti, preden bo prepozno.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 14:00:00 +0000 Tudi miši grejo v nebesa RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. sl Tue, 28 Jun 2022 07:45:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/ocene-presoje-mnenja/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Tue, 28 Jun 2022 07:45:00 +0000 Ocene