Arts (C) RTVSLO 2017 Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. https://ars.rtvslo.si/ocene-presoje-mnenja/ Ocene https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/173250873/logo_1.jpg NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174919595 RTVSLO – Ars 108 clean NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 06 Dec 2022 14:30:27 +0000 Katarina Morano: Kako je padlo drevo NAPOVED: Da me je strah? je naslov romana Maruše Krese, pisateljice, pesnice in novinarke, ki je leta 2012, ko je izšel, pritegnil veliko pozornost. Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča Kranj uprizorjena drama, nastala po tem romanu in ima isti naslov. Dramatizacijo sta naredili dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić. Scenograf je bil Sven Štralleger, kostumografinja Tina Bonča, avtorica glasbe Polona Janežič. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Maruša Krese Krstna uprizoritev Premiera 24. novembra 2022, 100 minut, brez odmora Dramatizacija Simona Hamer in Anđelka Nikolić Režiserka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Scenograf Sven Štralleger KostumografinjaTina Bonča Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalec maske Matej Pajntar Svetovalka za gib Vita Osojnik Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174919565 RTVSLO – Ars 104 clean NAPOVED: Da me je strah? je naslov romana Maruše Krese, pisateljice, pesnice in novinarke, ki je leta 2012, ko je izšel, pritegnil veliko pozornost. Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča Kranj uprizorjena drama, nastala po tem romanu in ima isti naslov. Dramatizacijo sta naredili dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić. Scenograf je bil Sven Štralleger, kostumografinja Tina Bonča, avtorica glasbe Polona Janežič. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Maruša Krese Krstna uprizoritev Premiera 24. novembra 2022, 100 minut, brez odmora Dramatizacija Simona Hamer in Anđelka Nikolić Režiserka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Scenograf Sven Štralleger KostumografinjaTina Bonča Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalec maske Matej Pajntar Svetovalka za gib Vita Osojnik Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 06 Dec 2022 12:15:00 +0000 Maruša Krese: Da me je strah? Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami. 174919312 RTVSLO – Ars 398 clean Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami. Mon, 05 Dec 2022 17:00:56 +0000 Johann Gottlieb Fichte - Osnova celotnega vedoslovja Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige. 174919316 RTVSLO – Ars 430 clean Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige. Mon, 05 Dec 2022 17:00:47 +0000 Ajda Bračič: Leteči ljudje Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame. 174919310 RTVSLO – Ars 325 clean Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame. Mon, 05 Dec 2022 17:00:23 +0000 Katja Gorečan: Materinska knjižica Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … / 174919311 RTVSLO – Ars 212 clean Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … / Mon, 05 Dec 2022 17:00:00 +0000 Mojca Seliškar: Sanjarije samotne sprehajalke NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder 174919286 RTVSLO – Ars 100 clean NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Sun, 04 Dec 2022 09:51:33 +0000 Dimitrije Kokanov: Nenadoma, reka Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174918530 RTVSLO – Ars 150 clean Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 02 Dec 2022 13:05:00 +0000 Kapa Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša … 174917366 RTVSLO – Ars 357 clean Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša … Mon, 28 Nov 2022 17:00:55 +0000 Peter Rezman: Velunja Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno. 174917367 RTVSLO – Ars 432 clean Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno. Mon, 28 Nov 2022 17:00:46 +0000 Javier Marias: Napisana življenja Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano. 174917365 RTVSLO – Ars 397 clean Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano. Mon, 28 Nov 2022 17:00:03 +0000 Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi! 174917364 RTVSLO – Ars 294 clean Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi! Mon, 28 Nov 2022 11:53:57 +0000 Pino Pograjc: Trgetanje Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja. 174916603 RTVSLO – Ars 147 clean Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja. Fri, 25 Nov 2022 13:05:00 +0000 Črni panter: Wakanda za vedno Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje. 174916605 RTVSLO – Ars 162 clean Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje. Fri, 25 Nov 2022 13:05:00 +0000 Moja Vesna Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti. 174916604 RTVSLO – Ars 211 clean Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti. Fri, 25 Nov 2022 13:05:00 +0000 Trikotnik žalosti Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti. 174915743 RTVSLO – Ars 258 clean Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti. Tue, 22 Nov 2022 12:25:50 +0000 Rudi Mlinar: Nemirni duh Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji. 174915462 RTVSLO – Ars 317 clean Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji. Mon, 21 Nov 2022 17:00:49 +0000 Gianbattista Basile: Zgodba zgodb Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?! 174915460 RTVSLO – Ars 317 clean Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?! Mon, 21 Nov 2022 17:00:16 +0000 Vesna Mikolič: Ali bereš Cankarja? Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost. 174915463 RTVSLO – Ars 338 clean Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost. Mon, 21 Nov 2022 17:00:07 +0000 Zdenko Kodrič: Slovenski Faust. Sinoči Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir) 174914977 RTVSLO – Ars 84 clean Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir) Fri, 18 Nov 2022 19:00:00 +0000 Tretji večer cikla Kromatika Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič 174914759 RTVSLO – Ars 107 clean Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič Fri, 18 Nov 2022 12:00:00 +0000 Lutkovno gledališče Ljubljana: Mala čarovnica Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Nevidno žensko, ki jo je Ivana Djilas režirala po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulić. Predstava, s Špelo Frlic v glavni vlogi, se sprašuje: zakaj še vedno ne govorimo o starosti in staranju, zakaj je to še vedno družbeni tabu? Premiero si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Ivana Djilas Koreografija: Branko Potočan Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik Oblikovanje videa: Vesna Krebs Kostumografija: Jelena Proković Glasba: Boštjan Gombač Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Garderoba: Nataša Recer Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar Nastopajo: Špela Frlic, Maja Kunšič, Katja Povše 174913242 RTVSLO – Ars 97 clean Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Nevidno žensko, ki jo je Ivana Djilas režirala po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulić. Predstava, s Špelo Frlic v glavni vlogi, se sprašuje: zakaj še vedno ne govorimo o starosti in staranju, zakaj je to še vedno družbeni tabu? Premiero si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Ivana Djilas Koreografija: Branko Potočan Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik Oblikovanje videa: Vesna Krebs Kostumografija: Jelena Proković Glasba: Boštjan Gombač Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Garderoba: Nataša Recer Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar Nastopajo: Špela Frlic, Maja Kunšič, Katja Povše Sat, 12 Nov 2022 17:31:27 +0000 Nevidna ženska Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Etnolog in umetnostni zgodovinar, zaslužni profesor Janez Bogataj s knjigo Hrana, najstarejše diplomatsko orodje zaokroža eno od področij svoje dolgoletne raziskovalne in publicistične dejavnosti, ki sega od aktualiziranja Valvazorjevega, Vodnikovega in Trdinovega pisanja do odkrivanja tradicije in inovativnosti naših dni. Tukaj se posebej posveča uveljavljanju slovenske gastronomije in kulinarike v službi promocije državnih političnih, gospodarskih in kulturnih interesov. Tako so recepture in z njimi povezane slikovite zgodbe, strnjene med drugim v monografijah o potici, kranjski klobasi, kolinah in drugih značilnih jedeh in prehranskih šegah na Slovenskem, nadomestili jedilniki ter pravila in merila, veljavna ob srečanjih najvišjih predstavnikov držav in na drugih ravneh diplomacije. »Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi,« je Bogatajeva izhodiščna misel na začetku nove knjige. Naslov ji je dal po izjavi Hilary Clinton, ki je seveda dobro vedela, kaj govori, ko je hrano označila za najstarejše diplomatsko orodje. Pri izbiri jedi, so pokazala opazovanja, je zelo pomemben tudi okus, saj vpliva na razmišljanje in vedenje zbranih za mizo. Avtor dejavnost, ki povezuje gastronomijo in kulinariko, gospodarstvo, kulturo, umetnost in turizem, imenuje gastronomska (ponekod je v rabi tudi oznaka pametna) diplomacija. V njej vidi obliko javne diplomacije, za katero je značilno promoviranje destinacijskih kuhinj v svetu s podporo države. Tovrstno širjenje kulinaričnih tradicij, ki spodbuja delitev vrednot in tradicij, je idealno orodje za uporabo živil, jedi in pijač za ustvarjanje medkulturnega razumevanja. S sistematičnim odpiranjem svojih restavracij po svetu velja za pionirko gastronomske diplomacije Tajska. Poleg velikih držav avtor posebej omenja še Uzbekistan in Peru, v Evropi pa ob Italijanih in Francozih izpostavlja Špance in Skandinavce. Bogataj v prvih poglavjih opozarja na antične in mlajše vire, ki poročajo o velikih slavjih ob sklepanju političnih sporazumov med vladarji za bogato obloženimi mizami. Niza pa tudi primere iz našega okolja, ohranjene v slikovitih opisih kulinaričnih užitkov grofa Ulrika II. Celjskega na poti v Kompostelo sredi 15. stoletja ter v nekoliko mlajšem poročilu o pojedinah ob vizitacijah oglejskega kanclerja Paola Santonina na gradovih in v samostanih na Slovenskem. Še zgovornejše je pričevanje barona Žige Herbersteina iz Vipave, odposlanca nemškega cesarja Maksimiljana I., o diplomatskih kulinaričnih prigodah na vzhodu, opisanih v leta 1549 na Dunaju objavljeni knjigi Moskovski zapiski. Zadnja tretjina knjige govori o položaju gastronomske diplomacije pri nas. Termina gastronomija in prehranska kultura sta izenačena, pri čemer je kultura – ali bi vsaj morala biti – ena poglavitnih značilnosti diplomatskih izmenjav sporočil. Še več, veljati mora tudi na nižjih ravneh odnosov med domačini in tujci, gostitelji in gosti. Slovenija je sicer dobila prvo gastronomsko strategijo leta 2006, ko je bila sprejeta tudi za nadaljnji razvoj pomembna razdelitev države na 24 gastronomskih regij. Ti koraki pa so bili v naslednjih letih namenjeni le turistični promociji, medtem ko drugi resorji večinoma niti niso vedeli za strategijo. Trikrat je bila zamenjana tudi celostna podoba gastronomske prepoznavnosti države s sloganom Okusiti Slovenijo, ki pa sprva, kot kritično ugotavlja Janez Bogataj, »ni bila uporabljena za oblikovanje menijev protokolarnih prireditev. Tudi navajanje jedi je bilo zelo nestrokovno in pogosto z napakami,« piše. Prelom je prineslo oblikovanje slovenskih gastronomskih regij – tudi z Bogatajevim sodelovanjem – z Osrednjo Slovenijo na čelu. Veliko pozornosti je po svetu pritegnilo tudi uspešno vključevanje osnovnošolcev v obujanje domače kulinarične tradicije. Ti in posamezni drugi primeri zgledne promocije slovenske kulinarike, ki jih v nadaljevanju navaja avtor, pa še več let niso pomenili začetka premišljene in povezane gastronomske diplomacije slovenske države. In še vedno se marsikje zatika. Profesor Bogataj ne piše načelno ali na pamet, temveč navaja svoja opažanja v tujini in doma. Skupaj s povsem konkretnimi nasveti in napotki – kako, kaj in česa ne – so zdaj zbrani v knjigi Hrana, najstarejše diplomatsko orodje, ki bi morala postati brevir vseh protokolov od predsedniškega in ministrskih navzdol. Tudi kulturnega ob snovanju slovenske predstavitve na naslednjem knjižnem sejmu v Frankfurtu! Zapisano spremljajo in dopolnjujejo številne pozornosti vredne opombe. 174911872 RTVSLO – Ars 351 clean Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Etnolog in umetnostni zgodovinar, zaslužni profesor Janez Bogataj s knjigo Hrana, najstarejše diplomatsko orodje zaokroža eno od področij svoje dolgoletne raziskovalne in publicistične dejavnosti, ki sega od aktualiziranja Valvazorjevega, Vodnikovega in Trdinovega pisanja do odkrivanja tradicije in inovativnosti naših dni. Tukaj se posebej posveča uveljavljanju slovenske gastronomije in kulinarike v službi promocije državnih političnih, gospodarskih in kulturnih interesov. Tako so recepture in z njimi povezane slikovite zgodbe, strnjene med drugim v monografijah o potici, kranjski klobasi, kolinah in drugih značilnih jedeh in prehranskih šegah na Slovenskem, nadomestili jedilniki ter pravila in merila, veljavna ob srečanjih najvišjih predstavnikov držav in na drugih ravneh diplomacije. »Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi,« je Bogatajeva izhodiščna misel na začetku nove knjige. Naslov ji je dal po izjavi Hilary Clinton, ki je seveda dobro vedela, kaj govori, ko je hrano označila za najstarejše diplomatsko orodje. Pri izbiri jedi, so pokazala opazovanja, je zelo pomemben tudi okus, saj vpliva na razmišljanje in vedenje zbranih za mizo. Avtor dejavnost, ki povezuje gastronomijo in kulinariko, gospodarstvo, kulturo, umetnost in turizem, imenuje gastronomska (ponekod je v rabi tudi oznaka pametna) diplomacija. V njej vidi obliko javne diplomacije, za katero je značilno promoviranje destinacijskih kuhinj v svetu s podporo države. Tovrstno širjenje kulinaričnih tradicij, ki spodbuja delitev vrednot in tradicij, je idealno orodje za uporabo živil, jedi in pijač za ustvarjanje medkulturnega razumevanja. S sistematičnim odpiranjem svojih restavracij po svetu velja za pionirko gastronomske diplomacije Tajska. Poleg velikih držav avtor posebej omenja še Uzbekistan in Peru, v Evropi pa ob Italijanih in Francozih izpostavlja Špance in Skandinavce. Bogataj v prvih poglavjih opozarja na antične in mlajše vire, ki poročajo o velikih slavjih ob sklepanju političnih sporazumov med vladarji za bogato obloženimi mizami. Niza pa tudi primere iz našega okolja, ohranjene v slikovitih opisih kulinaričnih užitkov grofa Ulrika II. Celjskega na poti v Kompostelo sredi 15. stoletja ter v nekoliko mlajšem poročilu o pojedinah ob vizitacijah oglejskega kanclerja Paola Santonina na gradovih in v samostanih na Slovenskem. Še zgovornejše je pričevanje barona Žige Herbersteina iz Vipave, odposlanca nemškega cesarja Maksimiljana I., o diplomatskih kulinaričnih prigodah na vzhodu, opisanih v leta 1549 na Dunaju objavljeni knjigi Moskovski zapiski. Zadnja tretjina knjige govori o položaju gastronomske diplomacije pri nas. Termina gastronomija in prehranska kultura sta izenačena, pri čemer je kultura – ali bi vsaj morala biti – ena poglavitnih značilnosti diplomatskih izmenjav sporočil. Še več, veljati mora tudi na nižjih ravneh odnosov med domačini in tujci, gostitelji in gosti. Slovenija je sicer dobila prvo gastronomsko strategijo leta 2006, ko je bila sprejeta tudi za nadaljnji razvoj pomembna razdelitev države na 24 gastronomskih regij. Ti koraki pa so bili v naslednjih letih namenjeni le turistični promociji, medtem ko drugi resorji večinoma niti niso vedeli za strategijo. Trikrat je bila zamenjana tudi celostna podoba gastronomske prepoznavnosti države s sloganom Okusiti Slovenijo, ki pa sprva, kot kritično ugotavlja Janez Bogataj, »ni bila uporabljena za oblikovanje menijev protokolarnih prireditev. Tudi navajanje jedi je bilo zelo nestrokovno in pogosto z napakami,« piše. Prelom je prineslo oblikovanje slovenskih gastronomskih regij – tudi z Bogatajevim sodelovanjem – z Osrednjo Slovenijo na čelu. Veliko pozornosti je po svetu pritegnilo tudi uspešno vključevanje osnovnošolcev v obujanje domače kulinarične tradicije. Ti in posamezni drugi primeri zgledne promocije slovenske kulinarike, ki jih v nadaljevanju navaja avtor, pa še več let niso pomenili začetka premišljene in povezane gastronomske diplomacije slovenske države. In še vedno se marsikje zatika. Profesor Bogataj ne piše načelno ali na pamet, temveč navaja svoja opažanja v tujini in doma. Skupaj s povsem konkretnimi nasveti in napotki – kako, kaj in česa ne – so zdaj zbrani v knjigi Hrana, najstarejše diplomatsko orodje, ki bi morala postati brevir vseh protokolov od predsedniškega in ministrskih navzdol. Tudi kulturnega ob snovanju slovenske predstavitve na naslednjem knjižnem sejmu v Frankfurtu! Zapisano spremljajo in dopolnjujejo številne pozornosti vredne opombe. Mon, 07 Nov 2022 17:16:08 +0000 Janez Bogataj: Hrana - najstarejše diplomatsko orodje Piše: Cvetka Bevc Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih Izredno pretanjena in tankočutno izpisana je pesniška zbirka mladega pesnika Aljaža Primožiča Čisto potiho. Pesmi, pisane v prostem verzu brez velikih začetnic in ločil, prinašajo raznoliko tematiko, menjavajo se podobe iz narave in spomini iz otroštva, smrt in minevanje, erotika in hrepenenje, pa tudi razmišljanje o poeziji in smislu bivanja, vprašanja o lastni bitnosti in identiteti. Zdi se, kot da je pesnik kljub konkretnim zaznamkom nenehno v lovu za drugo resničnostjo, za skrivnostnim in nedoumljivim. Naj pesniški subjekt pripoveduje ali izpoveduje, ali oboje prepleta, je na delu izredno občutljiv opazovalec zunanjega sveta in notranjega dogajanja. Včasih vzniknejo poetične zgodbe, kot v pesmi konec, z uvodnim spominom na čas, ko je babica cvrla bezgove cvetove, kar se v nadaljevanju razveja v razmislek o minevanju in pesnjenju, v sklepnem delu pa konča z verzi o babicah, ki bodo razmišljale o poeziji in »poskušale razumeti / kako napačen se je / danes zdel / konec / iz ust njihovih / vnučkov.« Pri vnosih realnosti, ali bolje: pri posameznih drobcih in impresijah, nikakor ne gre za bežno poetizacijo vsakdanjosti. Ta je vselej vpeta v iskanje nečesa globljega, bralcu ponuja spust v pesnikovo intimo, zlasti v izpovedih, kot je to v pesmi izgube toplote. Zbirka deluje celovito in zaokroženo, k temu prispeva tudi razdelitev v pet osmišljenih pesniških sklopov: čisto potiho, brati pesnika, ruske bajke o babi jagi, voda bo usahnila in ko si bova povedala že čisto vse. Naj izpostavimo pretresljiv ciklus ruske bajke o babi jagi. Pesmi so odziv bodisi na posamezne kraje, kot so Suringir z najstarejšimi ostanki mislečega človeka, Mologa, od koder so zaradi gradnje hidrocentrale izselili ljudi, in Kolimska avtocesta, cesta kosti, ki so jo gradili ruski politični zaporniki. Tu so tudi Ivan Grozni in postarane ruske ženske, ki izdelujejo lesene punčke. In navdih za pesem je lahko ruska bojna ladja Imperatorica Marija, ki je zgorela v pristanišču v Sevastopolu. Pesnik jo nagovarja kot živo bitje: »zdaj jim boš morala povedati / da te boli.« A to vsekakor ni edino mesto, kjer pesnik izkaže svojo empatijo, ne nazadnje do vsega obstoječega. Pomembno mesto zavzema poetološka tematika, zlasti v ciklu brati pesnike. In to ne le z vpogledi v njihovo ustvarjanje, ampak tudi z odsevi, ki jih poznavanje njihovega dela lahko vzdrami v pesniku. Med njimi najdemo priznanje, kakršno izrečejo le redki, kadar v nekom prepoznajo močan glas. Aljaž Primožič je to storil v pesmi lari, namreč da bi ji »na uho šepetal / glasnejša si od mene«. Nekatere pesmi odlikujejo razgibana dinamika pripovedi, večplastnost in različnost leg, a nikakor ne razbohotena, prej asketska, v svoji krhkosti pa nemara prav zaradi tega deluje še močneje. Tudi kadar je govora o samoti: kadar pred spanjem nimaš nikogar da bi mu pripovedoval o dnevu ki odletava z gorskih lišajev se z julijskih alp vračajo duhovi in ti šepetajo da bodo oni poslušali da bodo oni ostali čez noč in hladili tvojo razpokano sredico s podobami gamsov in svizcev in orlov ki žrejo planince ki pridejo do vrha Branje Primožičeve poezije (naslov zbirke Čisto potiho je še kako primeren) nemara lahko prikliče pred oči Pavčkove verze o tišini. Potrebujemo tišino, da slišimo skriti glas, tudi glas src in njih bolečine. Pesmi nas nagovarjajo, da mu prisluhnemo. To uspeva le močni poeziji. V pričakovanju njegove naslednje knjige lahko dodamo le to, da čeravno je zbirka Čisto potiho prvenec, kaže na izbrušeno pesniško pisavo. Pesnik, sicer tudi lavreat male Veronike in dobitnik nagrade Župančičeva frulica, ni neznano ime, zagotovo pa bomo o njem še slišali. 174911871 RTVSLO – Ars 298 clean Piše: Cvetka Bevc Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih Izredno pretanjena in tankočutno izpisana je pesniška zbirka mladega pesnika Aljaža Primožiča Čisto potiho. Pesmi, pisane v prostem verzu brez velikih začetnic in ločil, prinašajo raznoliko tematiko, menjavajo se podobe iz narave in spomini iz otroštva, smrt in minevanje, erotika in hrepenenje, pa tudi razmišljanje o poeziji in smislu bivanja, vprašanja o lastni bitnosti in identiteti. Zdi se, kot da je pesnik kljub konkretnim zaznamkom nenehno v lovu za drugo resničnostjo, za skrivnostnim in nedoumljivim. Naj pesniški subjekt pripoveduje ali izpoveduje, ali oboje prepleta, je na delu izredno občutljiv opazovalec zunanjega sveta in notranjega dogajanja. Včasih vzniknejo poetične zgodbe, kot v pesmi konec, z uvodnim spominom na čas, ko je babica cvrla bezgove cvetove, kar se v nadaljevanju razveja v razmislek o minevanju in pesnjenju, v sklepnem delu pa konča z verzi o babicah, ki bodo razmišljale o poeziji in »poskušale razumeti / kako napačen se je / danes zdel / konec / iz ust njihovih / vnučkov.« Pri vnosih realnosti, ali bolje: pri posameznih drobcih in impresijah, nikakor ne gre za bežno poetizacijo vsakdanjosti. Ta je vselej vpeta v iskanje nečesa globljega, bralcu ponuja spust v pesnikovo intimo, zlasti v izpovedih, kot je to v pesmi izgube toplote. Zbirka deluje celovito in zaokroženo, k temu prispeva tudi razdelitev v pet osmišljenih pesniških sklopov: čisto potiho, brati pesnika, ruske bajke o babi jagi, voda bo usahnila in ko si bova povedala že čisto vse. Naj izpostavimo pretresljiv ciklus ruske bajke o babi jagi. Pesmi so odziv bodisi na posamezne kraje, kot so Suringir z najstarejšimi ostanki mislečega človeka, Mologa, od koder so zaradi gradnje hidrocentrale izselili ljudi, in Kolimska avtocesta, cesta kosti, ki so jo gradili ruski politični zaporniki. Tu so tudi Ivan Grozni in postarane ruske ženske, ki izdelujejo lesene punčke. In navdih za pesem je lahko ruska bojna ladja Imperatorica Marija, ki je zgorela v pristanišču v Sevastopolu. Pesnik jo nagovarja kot živo bitje: »zdaj jim boš morala povedati / da te boli.« A to vsekakor ni edino mesto, kjer pesnik izkaže svojo empatijo, ne nazadnje do vsega obstoječega. Pomembno mesto zavzema poetološka tematika, zlasti v ciklu brati pesnike. In to ne le z vpogledi v njihovo ustvarjanje, ampak tudi z odsevi, ki jih poznavanje njihovega dela lahko vzdrami v pesniku. Med njimi najdemo priznanje, kakršno izrečejo le redki, kadar v nekom prepoznajo močan glas. Aljaž Primožič je to storil v pesmi lari, namreč da bi ji »na uho šepetal / glasnejša si od mene«. Nekatere pesmi odlikujejo razgibana dinamika pripovedi, večplastnost in različnost leg, a nikakor ne razbohotena, prej asketska, v svoji krhkosti pa nemara prav zaradi tega deluje še močneje. Tudi kadar je govora o samoti: kadar pred spanjem nimaš nikogar da bi mu pripovedoval o dnevu ki odletava z gorskih lišajev se z julijskih alp vračajo duhovi in ti šepetajo da bodo oni poslušali da bodo oni ostali čez noč in hladili tvojo razpokano sredico s podobami gamsov in svizcev in orlov ki žrejo planince ki pridejo do vrha Branje Primožičeve poezije (naslov zbirke Čisto potiho je še kako primeren) nemara lahko prikliče pred oči Pavčkove verze o tišini. Potrebujemo tišino, da slišimo skriti glas, tudi glas src in njih bolečine. Pesmi nas nagovarjajo, da mu prisluhnemo. To uspeva le močni poeziji. V pričakovanju njegove naslednje knjige lahko dodamo le to, da čeravno je zbirka Čisto potiho prvenec, kaže na izbrušeno pesniško pisavo. Pesnik, sicer tudi lavreat male Veronike in dobitnik nagrade Župančičeva frulica, ni neznano ime, zagotovo pa bomo o njem še slišali. Mon, 07 Nov 2022 17:00:00 +0000 Aljaž Primožič: Čisto potiho Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Knjiga Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je literarnozvrstno hibridno delo; v različnih virih je pretežno označeno za roman, a mogoče bi bilo trditi tudi, da gre za zbirko novel. Delo namreč nima osrednje pripovedi, grajeno je iz pripovedi enajstih žensk in ene nebinarne osebe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, zdaj pa se dojema kot agender in uporablja zase tako moške kot ženske zaimke – te pri skupinskem naslavljanju zaradi radiofonskosti uporablja tudi pričujoča kritika. Ta zasnova besedilu omogoča, da se literarno vesolje dela vzpostavlja nelinearno in nehierarhično ter zajema zgodbe oseb z zelo raznolikimi izkušnjami, tudi na presekih različnih oblik zatiranja. Temu ustreza tudi dejstvo, da se likinje nahajajo v različnih obdobjih, bivajo v različnih okoljih (v podeželskem ali mestnem okolju Velike Britanije, v Afriki ali v ZDA) in imajo raznolika družinska ozadja. Na ta način avtorica v romanu razgrajuje podobo temnopolte ženske v Veliki Britaniji, obenem pa v svojem literarnem svetu odmerja prostor številnim likinjam, gradi na mnoštvu, na heterogenizaciji družbene skupine in s tem nastopa proti dejstvu, da so temnopolte ženske v angleški literaturi še vedno slabo zastopane – tudi v primerjavi z literaturami drugih angleško govorečih okolij. Posamične pripovedi nam ponujajo pogled tako v družinsko ozadje kot tudi v način mišljenja, vrednote, zmožnosti in cilje vsake od žensk; vse imajo afriške prednice in prednike, tudi Penelope, ki do genetskega testiranja v starosti nikoli ne podvomi o svoji belskosti. Vse so obremenjene z rasnim vprašanjem, toda obenem jih – od likinje do likinje različno – zaznamujejo tudi revščina, priseljenstvo, spol, spolna usmerjenost, izkušnje spolnega, telesnega in čustvenega nasilja, najstniška nosečnost in tako dalje; gre za širok nabor sistemskih zatiranj in njihovih konkretnih izrazov. Roman raziskuje, kako se te okoliščine prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo individualne, neponovljive osebne zgodbe, s tem pa se razgrajuje tudi podoba temnopoltih žensk v Veliki Britaniji kot nekakšne monolitne družbene skupine z enako monolitnim bivanjskim izkustvom. Pripovedi so med seboj povezane zgolj z vezmi, ki si jih nastopajoče delijo; gre za pare matere in hčere, prijateljic, partnerk, ki jih v najširšem smislu poveže obisk predstave, ki jo režira ena od njih. Razen tega gre pretežno za ločene vsebinske enote, ki popisujejo življenjsko zgodbo vsake od njih od rojstva prek odraščanja in odraslosti, vse do starosti v času dogajanja romana. Ker likinje obstajajo v različnih časovnih okvirjih, spremljamo tudi, kako se spreminjajo družbene okoliščine v Veliki Britaniji, kako se spreminja odnos do temnopoltih, do priseljenske populacije in kaj se (ne) dogaja z rasizmom, pa tudi feminizmom, kvirom in razrednim bojem skozi čas, pa tudi skozi prostor; nakazane so razlike v mentaliteti, ki vznika zlasti po liniji razreda in (ne)urbanosti okolja, pri čemer je londonsko občasno mestoma ironizirano, periferija in podeželje pa predstavljena s plastičnimi raznolikostmi. Sprejemajočnost in solidarnost tako nista nekaj, kar bi bilo vezano na urbana okolja ali humanistične, intelektualne kroge; pogosto se vzpostavljata kot del medosebnih odnosov v manjših skupnostih. Zadržek, ki ga je ob delu Dekle, ženska, druga_i mogoče izraziti, je zlasti ta, da zgodbe ponekod izzvenijo pretirano opisno, skorajda shematično, kot svojevrstni portreti, ki so vsi opredeljeni z družinskim ozadjem, karierno potjo in partnerskim odnosom. V tako ozko odmerjenem prostoru se zdi, da bi si bilo mogoče želeti več detajlnosti, več specifik o nastopajočih, četudi se, po drugi strani, prav skozi to shemo dobro izrišejo nekateri grobi preseki in razhajanja med likinjami. Prevajalsko je delo zahtevno, saj se giblje nekje med poetičnim in proznim. Avtorica uporablja za prozno besedilo neobičajne prelome vrstic, ne uporablja končnih ločil, prehaja po različnih naglasih in dialektih, ena od likinj je tudi spolno nebinarna oseba. Katja Zakrajšek je delo pretežno izvrstno prevedla, uspelo ji je doseči raznolikost glasov in dialektov, tudi jezikov, krasna so številna slovenjenja slengovskih besed. Nekoliko zmoti le eden izmed dialektov, ki radikalneje sega v slovensko slovnico in sintakso, rezultat pa je zelo nenaraven vtis, lomljenje jezika, ki si ga je težko zamišljati v govorjeni obliki in ki, če beremo vzporedno z izvirnikom, v angleščini deluje, ima smisel, v slovenščini, z uporabo njenih specifik (npr. sklanjatve), pa resnično ne. Dekle, ženska, druga¬¬_i Bernardine Evaristo je roman, ki strukturno ponekod deluje nekoliko shematsko, ponuja pa bogat literarni svet in kompleksen pogled v rasno in razredno vprašanje ter vprašanje spolne identitete. 174911874 RTVSLO – Ars 363 clean Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Knjiga Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je literarnozvrstno hibridno delo; v različnih virih je pretežno označeno za roman, a mogoče bi bilo trditi tudi, da gre za zbirko novel. Delo namreč nima osrednje pripovedi, grajeno je iz pripovedi enajstih žensk in ene nebinarne osebe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, zdaj pa se dojema kot agender in uporablja zase tako moške kot ženske zaimke – te pri skupinskem naslavljanju zaradi radiofonskosti uporablja tudi pričujoča kritika. Ta zasnova besedilu omogoča, da se literarno vesolje dela vzpostavlja nelinearno in nehierarhično ter zajema zgodbe oseb z zelo raznolikimi izkušnjami, tudi na presekih različnih oblik zatiranja. Temu ustreza tudi dejstvo, da se likinje nahajajo v različnih obdobjih, bivajo v različnih okoljih (v podeželskem ali mestnem okolju Velike Britanije, v Afriki ali v ZDA) in imajo raznolika družinska ozadja. Na ta način avtorica v romanu razgrajuje podobo temnopolte ženske v Veliki Britaniji, obenem pa v svojem literarnem svetu odmerja prostor številnim likinjam, gradi na mnoštvu, na heterogenizaciji družbene skupine in s tem nastopa proti dejstvu, da so temnopolte ženske v angleški literaturi še vedno slabo zastopane – tudi v primerjavi z literaturami drugih angleško govorečih okolij. Posamične pripovedi nam ponujajo pogled tako v družinsko ozadje kot tudi v način mišljenja, vrednote, zmožnosti in cilje vsake od žensk; vse imajo afriške prednice in prednike, tudi Penelope, ki do genetskega testiranja v starosti nikoli ne podvomi o svoji belskosti. Vse so obremenjene z rasnim vprašanjem, toda obenem jih – od likinje do likinje različno – zaznamujejo tudi revščina, priseljenstvo, spol, spolna usmerjenost, izkušnje spolnega, telesnega in čustvenega nasilja, najstniška nosečnost in tako dalje; gre za širok nabor sistemskih zatiranj in njihovih konkretnih izrazov. Roman raziskuje, kako se te okoliščine prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo individualne, neponovljive osebne zgodbe, s tem pa se razgrajuje tudi podoba temnopoltih žensk v Veliki Britaniji kot nekakšne monolitne družbene skupine z enako monolitnim bivanjskim izkustvom. Pripovedi so med seboj povezane zgolj z vezmi, ki si jih nastopajoče delijo; gre za pare matere in hčere, prijateljic, partnerk, ki jih v najširšem smislu poveže obisk predstave, ki jo režira ena od njih. Razen tega gre pretežno za ločene vsebinske enote, ki popisujejo življenjsko zgodbo vsake od njih od rojstva prek odraščanja in odraslosti, vse do starosti v času dogajanja romana. Ker likinje obstajajo v različnih časovnih okvirjih, spremljamo tudi, kako se spreminjajo družbene okoliščine v Veliki Britaniji, kako se spreminja odnos do temnopoltih, do priseljenske populacije in kaj se (ne) dogaja z rasizmom, pa tudi feminizmom, kvirom in razrednim bojem skozi čas, pa tudi skozi prostor; nakazane so razlike v mentaliteti, ki vznika zlasti po liniji razreda in (ne)urbanosti okolja, pri čemer je londonsko občasno mestoma ironizirano, periferija in podeželje pa predstavljena s plastičnimi raznolikostmi. Sprejemajočnost in solidarnost tako nista nekaj, kar bi bilo vezano na urbana okolja ali humanistične, intelektualne kroge; pogosto se vzpostavljata kot del medosebnih odnosov v manjših skupnostih. Zadržek, ki ga je ob delu Dekle, ženska, druga_i mogoče izraziti, je zlasti ta, da zgodbe ponekod izzvenijo pretirano opisno, skorajda shematično, kot svojevrstni portreti, ki so vsi opredeljeni z družinskim ozadjem, karierno potjo in partnerskim odnosom. V tako ozko odmerjenem prostoru se zdi, da bi si bilo mogoče želeti več detajlnosti, več specifik o nastopajočih, četudi se, po drugi strani, prav skozi to shemo dobro izrišejo nekateri grobi preseki in razhajanja med likinjami. Prevajalsko je delo zahtevno, saj se giblje nekje med poetičnim in proznim. Avtorica uporablja za prozno besedilo neobičajne prelome vrstic, ne uporablja končnih ločil, prehaja po različnih naglasih in dialektih, ena od likinj je tudi spolno nebinarna oseba. Katja Zakrajšek je delo pretežno izvrstno prevedla, uspelo ji je doseči raznolikost glasov in dialektov, tudi jezikov, krasna so številna slovenjenja slengovskih besed. Nekoliko zmoti le eden izmed dialektov, ki radikalneje sega v slovensko slovnico in sintakso, rezultat pa je zelo nenaraven vtis, lomljenje jezika, ki si ga je težko zamišljati v govorjeni obliki in ki, če beremo vzporedno z izvirnikom, v angleščini deluje, ima smisel, v slovenščini, z uporabo njenih specifik (npr. sklanjatve), pa resnično ne. Dekle, ženska, druga¬¬_i Bernardine Evaristo je roman, ki strukturno ponekod deluje nekoliko shematsko, ponuja pa bogat literarni svet in kompleksen pogled v rasno in razredno vprašanje ter vprašanje spolne identitete. Mon, 07 Nov 2022 17:00:00 +0000 Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Na Oddelku za politične vede Univerze v Las Palmasu na otoku Gran Canaria raznese bombo. En človek umre, eden je pridržan. To so izhodiščne koordinate romana Primoža Mlačnika Otok psov, ki pa logično vprašanje kdo je storilec? razcepi do te mere, da se na koncu zdi povsem nepomembno. Ali pač? Roman odpirata novinarska prispevka, ki nas vržeta in medias res dogajanja dan potem, nato pa sledijo poglavja, v katerih beremo prvoosebne pripovedi, nekakšne notranje monologe posameznikov, ki so tako ali drugače povezani z eksplozijo in ne nazadnje tudi med sabo. Tovrstna formalna zasnova ne priča le o veščem preigravanju in subtilnem parodiranju različnih diskurzov, temveč opozarja, da tudi z žanrsko oznako ne bomo opravili tako zlahka. Če se vsaj na začetku zdi, da gre za nekoliko nekonvencionalen krimič ali pa vsaj politični triler, se na koncu izkaže, da roman tovrstne konvencije zgolj s pridom izkorišča, a jih brez zadržkov izpljune, takoj ko mu postanejo pretesne. Morda gre res, kot v Delu ugotavlja Anja Radaljac, prej za marketinško kot pa za literarnovedno oznako, ki se ji tudi Otok psov ni izognil. Če bo to pripomoglo k večji branosti, prav, v tem primeru nimam zadržkov. Policijski načelnik, ki ga spoznamo takoj na začetku, klasični cinični badboy, ponosen pripadnik represivnega aparata, namreč ni tisti, ki bi pred nami sestavljal koščke sestavljanke, ki se bodo na koncu neizogibno sestavili v enodimenzionalno sliko jasno motiviranega storilca. Njegova perspektiva je namreč le ena od perspektiv, s pomočjo katerih bralec sestavlja zgodbo o tem, kaj se je zgodilo. Roman je v tem smislu izrazito dialoški, osnovna fabula pa – da bi se lahko konstituirala – zahteva bralca-preiskovalca in je zato odvisna od preiskovalčevega interesa in natančnosti branja. Ali roman deluje tudi mimo vprašanja, kdo je storilec? Povsem suvereno. Pripovedovalci so namreč psihološko izrazito kompleksni posamezniki, ki se večinoma poskušajo razložiti predvsem sebi, šele nato pa morda tudi komu drugemu. Pri tem gre opozoriti, da so tudi slogovno diferencirani, kar odločilno pripomore k temu, da delo deluje izrazito polifonično. Kot nekakšen lajtmotiv se v romanu Otok psov kaže vprašanje nasilja. Že na samem začetku tistega mesenega, ki ga povzroča policijski načelnik, nato spolnega, partnerskega, oziroma tistega krovnega, psihološkega, o katerem beremo predvsem v poglavju doktorske študentke in mlade raziskovalke Pinocchio. Mlačnik namreč na primeru akademskega miljeja razgalja igre moči, ki segajo tako v sfero intimnega kot tudi političnega. Kot pravi Pinocchio, je sistem mlade raziskovalce »povišal v status nejasnega in vzvišenega občevanja, v katerem so bili naši domnevni privilegiji neločljivi od izkoriščanja«, in jih pretvoril v »lutke z darom govora, ki nikoli ne bodo postale pravi ljudje«. A vendar se junaki tovrstnemu občutku brezusodnosti ne predajajo v celoti. Statusu quo se sopostavlja občutenje »svete, pravičniške jeze«, ki morda lahko opraviči celo umor ali pa vsaj izniči občutek krivde. Odgovor na vprašanje, kaj je prav, bi bilo seveda iluzorno pričakovati, že zaradi formalne zasnove pa roman ponuja številne vstope in možnosti branja, pri čemer predvsem razgalja določene medčloveške postulate. Pri tem se ne morem izogniti občutku, da se naslanja na postmodernistično tradicijo pluralnosti perspektiv in posledično percepcijo resničnosti, ki je izrazito diskurzivno pogojena. Tovrstni tezi v prid ne govori le formalna zasnova in idejna razplastenost romana, temveč tudi slogovne izbire. Roman se namreč odmika od tako imenovanega komunikativnega sloga, a njegovi junaki niso zato nič manj polnokrvni. Jezik je razčlenjen in bogat, občasno tudi teoretsko podkrepljen, a pri tem ne pada v suhoparnost, temveč je lucidno duhovit. Predvsem pa opozarja, da gre pri določenih diskurzih pogosto le za pretvezo, ki opravičuje takšne in drugačne igre moči. Sem in tja se v besedilo povsem subtilno prikrade tudi kakšna pasja metafora, ki skupaj s številnimi aluzijami ali pa kar neposrednimi medbesedilnimi navezavami, tako literarnimi kot teoretskimi, gradi pasji otok in Otok psov – literarno poslastico za vse arheologe vednosti pa tudi tiste, ki bi si to želeli postati. 174911875 RTVSLO – Ars 334 clean Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Na Oddelku za politične vede Univerze v Las Palmasu na otoku Gran Canaria raznese bombo. En človek umre, eden je pridržan. To so izhodiščne koordinate romana Primoža Mlačnika Otok psov, ki pa logično vprašanje kdo je storilec? razcepi do te mere, da se na koncu zdi povsem nepomembno. Ali pač? Roman odpirata novinarska prispevka, ki nas vržeta in medias res dogajanja dan potem, nato pa sledijo poglavja, v katerih beremo prvoosebne pripovedi, nekakšne notranje monologe posameznikov, ki so tako ali drugače povezani z eksplozijo in ne nazadnje tudi med sabo. Tovrstna formalna zasnova ne priča le o veščem preigravanju in subtilnem parodiranju različnih diskurzov, temveč opozarja, da tudi z žanrsko oznako ne bomo opravili tako zlahka. Če se vsaj na začetku zdi, da gre za nekoliko nekonvencionalen krimič ali pa vsaj politični triler, se na koncu izkaže, da roman tovrstne konvencije zgolj s pridom izkorišča, a jih brez zadržkov izpljune, takoj ko mu postanejo pretesne. Morda gre res, kot v Delu ugotavlja Anja Radaljac, prej za marketinško kot pa za literarnovedno oznako, ki se ji tudi Otok psov ni izognil. Če bo to pripomoglo k večji branosti, prav, v tem primeru nimam zadržkov. Policijski načelnik, ki ga spoznamo takoj na začetku, klasični cinični badboy, ponosen pripadnik represivnega aparata, namreč ni tisti, ki bi pred nami sestavljal koščke sestavljanke, ki se bodo na koncu neizogibno sestavili v enodimenzionalno sliko jasno motiviranega storilca. Njegova perspektiva je namreč le ena od perspektiv, s pomočjo katerih bralec sestavlja zgodbo o tem, kaj se je zgodilo. Roman je v tem smislu izrazito dialoški, osnovna fabula pa – da bi se lahko konstituirala – zahteva bralca-preiskovalca in je zato odvisna od preiskovalčevega interesa in natančnosti branja. Ali roman deluje tudi mimo vprašanja, kdo je storilec? Povsem suvereno. Pripovedovalci so namreč psihološko izrazito kompleksni posamezniki, ki se večinoma poskušajo razložiti predvsem sebi, šele nato pa morda tudi komu drugemu. Pri tem gre opozoriti, da so tudi slogovno diferencirani, kar odločilno pripomore k temu, da delo deluje izrazito polifonično. Kot nekakšen lajtmotiv se v romanu Otok psov kaže vprašanje nasilja. Že na samem začetku tistega mesenega, ki ga povzroča policijski načelnik, nato spolnega, partnerskega, oziroma tistega krovnega, psihološkega, o katerem beremo predvsem v poglavju doktorske študentke in mlade raziskovalke Pinocchio. Mlačnik namreč na primeru akademskega miljeja razgalja igre moči, ki segajo tako v sfero intimnega kot tudi političnega. Kot pravi Pinocchio, je sistem mlade raziskovalce »povišal v status nejasnega in vzvišenega občevanja, v katerem so bili naši domnevni privilegiji neločljivi od izkoriščanja«, in jih pretvoril v »lutke z darom govora, ki nikoli ne bodo postale pravi ljudje«. A vendar se junaki tovrstnemu občutku brezusodnosti ne predajajo v celoti. Statusu quo se sopostavlja občutenje »svete, pravičniške jeze«, ki morda lahko opraviči celo umor ali pa vsaj izniči občutek krivde. Odgovor na vprašanje, kaj je prav, bi bilo seveda iluzorno pričakovati, že zaradi formalne zasnove pa roman ponuja številne vstope in možnosti branja, pri čemer predvsem razgalja določene medčloveške postulate. Pri tem se ne morem izogniti občutku, da se naslanja na postmodernistično tradicijo pluralnosti perspektiv in posledično percepcijo resničnosti, ki je izrazito diskurzivno pogojena. Tovrstni tezi v prid ne govori le formalna zasnova in idejna razplastenost romana, temveč tudi slogovne izbire. Roman se namreč odmika od tako imenovanega komunikativnega sloga, a njegovi junaki niso zato nič manj polnokrvni. Jezik je razčlenjen in bogat, občasno tudi teoretsko podkrepljen, a pri tem ne pada v suhoparnost, temveč je lucidno duhovit. Predvsem pa opozarja, da gre pri določenih diskurzih pogosto le za pretvezo, ki opravičuje takšne in drugačne igre moči. Sem in tja se v besedilo povsem subtilno prikrade tudi kakšna pasja metafora, ki skupaj s številnimi aluzijami ali pa kar neposrednimi medbesedilnimi navezavami, tako literarnimi kot teoretskimi, gradi pasji otok in Otok psov – literarno poslastico za vse arheologe vednosti pa tudi tiste, ki bi si to želeli postati. Mon, 07 Nov 2022 17:00:00 +0000 Primož Mlačnik: Otok psov V sodelovanju Mini teatra in Judovskega kulturnega centra so sinoči uprizorili dramsko delo izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur z naslovom Amsterdam, ki ga je prevedla tudi dramaturginja v predstavi in igralka v njej Nika Korenjak. Metagledališko predstavo, ki izpostavlja različne vidike družbenega nasilja nad drugimi, večkrat gre za posebno politično klimo, kulturno različnost ali za podrejanje in žrtvovanje žensk, je režiral Aljoša Živadinov Zupančič. Poleg osrednjega lika, ki ga upodablja Korenjak, v drami igrajo tudi Luka Bokšan, Timotej Novaković in Borut Doljšak. Predstava je nastala v okviru programa Produkcija mladega avtorja. 174911067 RTVSLO – Ars 88 clean V sodelovanju Mini teatra in Judovskega kulturnega centra so sinoči uprizorili dramsko delo izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur z naslovom Amsterdam, ki ga je prevedla tudi dramaturginja v predstavi in igralka v njej Nika Korenjak. Metagledališko predstavo, ki izpostavlja različne vidike družbenega nasilja nad drugimi, večkrat gre za posebno politično klimo, kulturno različnost ali za podrejanje in žrtvovanje žensk, je režiral Aljoša Živadinov Zupančič. Poleg osrednjega lika, ki ga upodablja Korenjak, v drami igrajo tudi Luka Bokšan, Timotej Novaković in Borut Doljšak. Predstava je nastala v okviru programa Produkcija mladega avtorja. Thu, 03 Nov 2022 18:34:05 +0000 Mini teater: Amsterdam Piše: Marica Škorjanec-Kosterca Bere: Jasna Rodošek Knjigo Vaški godec je Breda Mulec, doktorica prava in predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici, napisala na podlagi številnih virov. V zadnjih letih se poleg znanstvenega dela s posebnim zanimanjem za zgodovino in ljudska pričevanja vrača v domače kraje, deželo prednikov, kjer je preživela otroštvo, v vasi ob Dravi in bližnjih Slovenskih Goricah: Duplek, Vurberk, Korena, Ciglence… Po pravljici o vurberškem zmaju se je posvetila zgodovinskim pričevanjem in spominskemu izročilu pripovedovalcev, dedov, prastricev in pratet. V zadnjih desetletjih se z globalnim tehnološkim razvojem in uporabo medijev tudi na podeželju izgublja zgodovinski spomin, pozabljene so nekdanje pesmi in »povesti«, ko je skupno delo še povezovalo ljudi in spodbujalo pripovedovanje zgodb in prigod. Zelo natančno so v knjigi navedeni viri, iz katerih pisateljica zajema snov za svoje pripovedi. Gradivo je črpala iz nadškofijskih arhivov, urbarjev, registrov, kronik in druge dokumentacije. Tudi imena pripovedovalcev so natančno navedena, na primer: po pripovedovanju prastrica Franca Mulca, po pripovedovanju nečakinje vaškega godca itn. Prva od desetih pripovednih enot v knjigi je nostalgično spominsko besedilo je zgodba o Lujzeku Brodnjaku iz Vurberka z naslovom Lujzek, dupleški vaški godec. Bil je telesno zaznamovan, zaostal je v rasti, vendar si je z življenjsko radostjo in lepoto glasbe pridobil naklonjenost vaščanov, da so ga vzeli za sebi enakega. Naslovna napoved Vojna bo opisuje tesnobo in strah domačinov pred drugo svetovno vojno, življenje med nemško okupacijo na Štajerskem, pripoveduje o žrtvah, mladih fantih, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, eden od njih je preživel celo zgodovinsko izkrcanje zaveznikov v Normandiji in se vrnil domov. Pripoveduje pa tudi o težkih časih po vojni, o križarjih ali Matjaževi vojski v Slovenskih goricah, političnem razkolu in razmerah pod novo oblastjo v socializmu. V 19. stoletje pa je zamaknjena zgodba Razburljiva leta višjega topničarja Jožeta iz Dupleka. Poglavje Bolezni nas reši, o Gospod! Pa neumnosti tudi! je nastalo med epidemijo covida in je premišljevanje o drugih nalezljivih boleznih, ki so stoletja razsajale po Evropi in v naših krajih, pomorile na tisoče otrok in izbrisale mnogo družin. Tuberkuloza, črne koze, španska gripa … največ žrtev pa je pobrala kuga še v 17. stoletju. Za zdravljenje bolezni so modre ženske, čarovnice, varile krastačja mazila in zmlete veverice. Spominu na izumrle poklice so posvečene večinoma družinske zgodbe o nekdanjih mlinih in mlinarjih, o ciglenčarjih iz vasi Ciglence, ki so doma žgali opeko, in o flosarjih (splavarjih) na Dravi. V zakladnici Bogastvo pripovedk Dupleka z okolico so zgodbe o hudobnih in dobrih čarovnicah, o duhovih in strahovih, celo o pesjanih (pasjeglavcih) in Kresniku. Etnolog Zmago Šmitek je Vurberk z okolico umestil v mitološko središče Slovenije. Zelo zanimivo je preigravanje stilov, od vzvišenega verskega govora, ljudskega pripovedovanja in uradnega pisanja do osebnih spominov avtorice, ki je v otroštvu rada prisluhnila pripovedovanju starejših. V spremni besedi h knjigi Vaški godec Tone Partljič ugotavlja, da je Breda Mulec s tenkim ušesom prisluhnila pripovedovanju domačinov in ga hitro zasledimo v zapisu sočnih domačih besed. »Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko,« je zapisal. Ilustracije mladega likovnika Vanje Flisa pogosto z domiselnim humorjem ali fantastiko skladno dopolnjujejo posamezne prizore zgodb, na primer kako si višji topničar na straži zaželi dobro rejene kokoši ali kakšno je bilo srečanje s hudičem pri Nackovem križu. Literarizirana kronika obdravskih krajev odpira vrata v preteklost, obuja spomin na minule rodove, njihove radosti in trpljenje; je pričevanje o ljudskem izročilu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Knjiga Vaški godec je pomemben prispevek k slovenskemu narodopisju, predvsem pa pripovedno zanimiv literarni in zgodovinski dokument o življenju v Dupleku, Vurberku, Ciglencah in drugih vaseh ob Dravi. 174908937 RTVSLO – Ars 323 clean Piše: Marica Škorjanec-Kosterca Bere: Jasna Rodošek Knjigo Vaški godec je Breda Mulec, doktorica prava in predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici, napisala na podlagi številnih virov. V zadnjih letih se poleg znanstvenega dela s posebnim zanimanjem za zgodovino in ljudska pričevanja vrača v domače kraje, deželo prednikov, kjer je preživela otroštvo, v vasi ob Dravi in bližnjih Slovenskih Goricah: Duplek, Vurberk, Korena, Ciglence… Po pravljici o vurberškem zmaju se je posvetila zgodovinskim pričevanjem in spominskemu izročilu pripovedovalcev, dedov, prastricev in pratet. V zadnjih desetletjih se z globalnim tehnološkim razvojem in uporabo medijev tudi na podeželju izgublja zgodovinski spomin, pozabljene so nekdanje pesmi in »povesti«, ko je skupno delo še povezovalo ljudi in spodbujalo pripovedovanje zgodb in prigod. Zelo natančno so v knjigi navedeni viri, iz katerih pisateljica zajema snov za svoje pripovedi. Gradivo je črpala iz nadškofijskih arhivov, urbarjev, registrov, kronik in druge dokumentacije. Tudi imena pripovedovalcev so natančno navedena, na primer: po pripovedovanju prastrica Franca Mulca, po pripovedovanju nečakinje vaškega godca itn. Prva od desetih pripovednih enot v knjigi je nostalgično spominsko besedilo je zgodba o Lujzeku Brodnjaku iz Vurberka z naslovom Lujzek, dupleški vaški godec. Bil je telesno zaznamovan, zaostal je v rasti, vendar si je z življenjsko radostjo in lepoto glasbe pridobil naklonjenost vaščanov, da so ga vzeli za sebi enakega. Naslovna napoved Vojna bo opisuje tesnobo in strah domačinov pred drugo svetovno vojno, življenje med nemško okupacijo na Štajerskem, pripoveduje o žrtvah, mladih fantih, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, eden od njih je preživel celo zgodovinsko izkrcanje zaveznikov v Normandiji in se vrnil domov. Pripoveduje pa tudi o težkih časih po vojni, o križarjih ali Matjaževi vojski v Slovenskih goricah, političnem razkolu in razmerah pod novo oblastjo v socializmu. V 19. stoletje pa je zamaknjena zgodba Razburljiva leta višjega topničarja Jožeta iz Dupleka. Poglavje Bolezni nas reši, o Gospod! Pa neumnosti tudi! je nastalo med epidemijo covida in je premišljevanje o drugih nalezljivih boleznih, ki so stoletja razsajale po Evropi in v naših krajih, pomorile na tisoče otrok in izbrisale mnogo družin. Tuberkuloza, črne koze, španska gripa … največ žrtev pa je pobrala kuga še v 17. stoletju. Za zdravljenje bolezni so modre ženske, čarovnice, varile krastačja mazila in zmlete veverice. Spominu na izumrle poklice so posvečene večinoma družinske zgodbe o nekdanjih mlinih in mlinarjih, o ciglenčarjih iz vasi Ciglence, ki so doma žgali opeko, in o flosarjih (splavarjih) na Dravi. V zakladnici Bogastvo pripovedk Dupleka z okolico so zgodbe o hudobnih in dobrih čarovnicah, o duhovih in strahovih, celo o pesjanih (pasjeglavcih) in Kresniku. Etnolog Zmago Šmitek je Vurberk z okolico umestil v mitološko središče Slovenije. Zelo zanimivo je preigravanje stilov, od vzvišenega verskega govora, ljudskega pripovedovanja in uradnega pisanja do osebnih spominov avtorice, ki je v otroštvu rada prisluhnila pripovedovanju starejših. V spremni besedi h knjigi Vaški godec Tone Partljič ugotavlja, da je Breda Mulec s tenkim ušesom prisluhnila pripovedovanju domačinov in ga hitro zasledimo v zapisu sočnih domačih besed. »Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko,« je zapisal. Ilustracije mladega likovnika Vanje Flisa pogosto z domiselnim humorjem ali fantastiko skladno dopolnjujejo posamezne prizore zgodb, na primer kako si višji topničar na straži zaželi dobro rejene kokoši ali kakšno je bilo srečanje s hudičem pri Nackovem križu. Literarizirana kronika obdravskih krajev odpira vrata v preteklost, obuja spomin na minule rodove, njihove radosti in trpljenje; je pričevanje o ljudskem izročilu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Knjiga Vaški godec je pomemben prispevek k slovenskemu narodopisju, predvsem pa pripovedno zanimiv literarni in zgodovinski dokument o življenju v Dupleku, Vurberku, Ciglencah in drugih vaseh ob Dravi. Mon, 31 Oct 2022 17:00:45 +0000 Breda Mulec: Vaški godec Piše: Leonora Flis Bere: Igor Velše Knjiga Blaža Kosovela Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo temelji na avtorjevi disertaciji Rojstvo postmodernizma iz duha Amerike. Znanstveni temelji monografije so očitni. Knjiga je natančen sociološki, zgodovinski in kulturološko-antropološki pregled ne le razvoja ZDA, temveč tega, čemur pravimo civilizacija nasploh. Kosovel začne svojo analizo v antičnem Rimu in nas prek najpomembnejših postaj v evropski zgodovini popelje v ZDA. Kot avtor že v uvodu pove, so ZDA resnično zanimiv primerek države, ki svojo kulturo izvaža po vsem svetu, ob tem pa nima ministrstva za kulturo. ZDA niso zgrajene po enakih načelih kot evropske države, predvsem gre v njih za logiko ekonomske svobode in svetosti zasebne lastnine. Prvi del knjige ima naslov Rim: cultura, civis in religio, drugi del z naslovom Evropa: moderna družba, civilizacija in kultura se osredotoča na staro celino, tretji del pa, kot že rečeno, v precep vzame nastanek in razvoj Amerike in ima naslov ZDA: Nova civilizacija. Kosovel z akademsko dikcijo (knjiga vsebuje veliko citatov in sprotnih opomb) ustvari kompleksno sliko razlike med staro celino in ZDA, pri tem se opira na velika imena, kot so John Locke, Norbert Elias, Benedict Anderson, Zygmunt Bauman, Hannah Arendt, Michel Foucault in drugi. Kot pravi Hannah Arendt, se je »koncept kulture najprej pojavil sredi prvenstveno poljedelskega ljudstva in umetniške konotacije, ki so bile morebiti povezane s to kulturo, so zadevale tesno povezavo latinskih ljudi z naravo«. Od nekdaj je kultura je označevala tudi skrb za spomenike in za ohranjanje dediščine. Stari Grki pa so raje kot o kulturi govorili o umetnosti. Polis je kraj (mesto), kjer je umetnost mogoča; starogrški svet je bil svet slavne sedanjosti, pravi Kosovel, in ne dediščine preteklosti. Pravi koncept kulture nastane z namenom oblikovanja privatnega prostora, tako v smislu zemlje v zasebni lasti kot tudi lastne duše. Kultura, kot jo poznamo na evropski celini, je torej najprej stvar privatnosti in ne splošne javnosti. Kosovel se ustavi tudi pri renesančnem oblikovanju individuuma, ki ni le abstrakten filozofski koncept, ampak drugačno vedenje v medosebnih odnosih in v razumevanju samega sebe. V renesansi se slog zahodnega sveta oblikuje na dvorih, začne se tudi tekma v kulturnem prestižu, tekma v tem, kdo pozna in lahko vabi boljše umetnike in kulturne ustvarjalce. V knjigi Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo beremo: »Rafiniranje in kultiviranje je odmikanje od vsega, kar je razumljeno kot naravno, v svet umetno ustvarjenega, posredovanega, svet, ki je postavljen kot višji in zato tudi boljši in pomembnejši.« Šele z novim vekom se razumevanje kulture zasnuje tako, da se kulturo razume kot nekaj, kar se lahko prenese tudi na množice, da ni nujno zgolj domena elit. Narod je torej mogoče kultivirati ali civilizirati, eno od osnovnih orodij za dosega tega cilja je seveda izobraževanje. Kultura je bila za Evropo od samega začetka pojem za preoblikovanje ali kultiviranje ljudi na določenem ozemlju države, pojasnjuje Kosovel, kultura je bila način homogenizacije prebivalstva. Če v Evropi veljajo tudi pravila dedne aristokracije, v ZDA ni bilo tako. Dedne aristokracije tam ni, vse od samega formiranja države pa vlada načelo oblikovanja nove čistosti, privilegiranosti bele rase. Ameriška družba je zgrajena na fundamentalno drugačnih temeljih kot evropska in zato kulture pravzaprav ni potrebovala. Vzpostavljanje ideje nove čistosti seveda prinese s seboj ropanje, genocid, zasužnjevanje lokalnega prebivalstva in suženjske delovne sile iz Afrike. Amerika je utemeljena na rasni hierarhiji in belem supremacizmu. Tako Kosovel pojasnjuje temelje, na katerih so se oblikovale ZDA (skozi migracije, kolonizacijo, segregacijo in tako dalje). Institucija kulture v ZDA umanjka, saj je poudarek na političnih institucijah, ki favorizirajo pridobivanje nove lastnine, in na idealih, kot sta svoboda govora in svoboda zavesti. Namesto kulture, piše Kosovel, obstajajo ameriške sanje«. Ameriškega naroda ne ustvarjajo humanistični intelektualci, temveč inženirji in znanstveniki. Kljub temu se je konec 19. stoletja tudi v ZDA oblikovala visoka kultura, ki je namenjena elitam, denar zanjo pa priskrbijo bogati kultivirani posamezniki. Tudi vzpostavljanje kulturnih institucij (knjižnic, muzejev ...) poteka mimo oziroma neodvisno od javnih ustanov. Administracija, torej vladna sekcija ZDA, pa je vendarle pograbila tisto manj zahtevno, množično kulturo, ki jo ZDA oblikujejo, to je predvsem kultura potrošništva, ki so jo ZDA izvozile praktično povsod po svetu. Kultura je v ZDA postala še ena oblika ekonomije, prostor konzumacije. Izvažanju množične kulture smo priča vsak dan, amerikanizacija je preplavila svet. Blaž Kosovel dobro in prepričljivo utemeljuje svojo tezo, ki jo je izpostavil v naslovu knjige, tako da je natančno preučil oblikovanje ZDA in ga primerjal z oblikovanjem evropskih nacionalnih držav. Za Evropo je »kultura tisto mesto, ki legitimira oblikovanje narodov s tem, da oblikuje skupno zgodovino,« ugotavlja. Ameriški narod pa se je oblikoval predvsem kot ideja za prihodnost. Kredo, na katerem je utemeljena Amerika, je sekularizirana oblika protestantizma; ZDA ne potrebujejo ničesar drugega kot institucije, ki omogočajo prosti trg, ekonomsko svobodo; kultura, ki bi zasedala polje javnega, je torej nepotrebna. Kosovelovo delo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo je izčrpno, ne sicer najlažje branje, ki prinaša pronicljive vpoglede in analize. 174908933 RTVSLO – Ars 430 clean Piše: Leonora Flis Bere: Igor Velše Knjiga Blaža Kosovela Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo temelji na avtorjevi disertaciji Rojstvo postmodernizma iz duha Amerike. Znanstveni temelji monografije so očitni. Knjiga je natančen sociološki, zgodovinski in kulturološko-antropološki pregled ne le razvoja ZDA, temveč tega, čemur pravimo civilizacija nasploh. Kosovel začne svojo analizo v antičnem Rimu in nas prek najpomembnejših postaj v evropski zgodovini popelje v ZDA. Kot avtor že v uvodu pove, so ZDA resnično zanimiv primerek države, ki svojo kulturo izvaža po vsem svetu, ob tem pa nima ministrstva za kulturo. ZDA niso zgrajene po enakih načelih kot evropske države, predvsem gre v njih za logiko ekonomske svobode in svetosti zasebne lastnine. Prvi del knjige ima naslov Rim: cultura, civis in religio, drugi del z naslovom Evropa: moderna družba, civilizacija in kultura se osredotoča na staro celino, tretji del pa, kot že rečeno, v precep vzame nastanek in razvoj Amerike in ima naslov ZDA: Nova civilizacija. Kosovel z akademsko dikcijo (knjiga vsebuje veliko citatov in sprotnih opomb) ustvari kompleksno sliko razlike med staro celino in ZDA, pri tem se opira na velika imena, kot so John Locke, Norbert Elias, Benedict Anderson, Zygmunt Bauman, Hannah Arendt, Michel Foucault in drugi. Kot pravi Hannah Arendt, se je »koncept kulture najprej pojavil sredi prvenstveno poljedelskega ljudstva in umetniške konotacije, ki so bile morebiti povezane s to kulturo, so zadevale tesno povezavo latinskih ljudi z naravo«. Od nekdaj je kultura je označevala tudi skrb za spomenike in za ohranjanje dediščine. Stari Grki pa so raje kot o kulturi govorili o umetnosti. Polis je kraj (mesto), kjer je umetnost mogoča; starogrški svet je bil svet slavne sedanjosti, pravi Kosovel, in ne dediščine preteklosti. Pravi koncept kulture nastane z namenom oblikovanja privatnega prostora, tako v smislu zemlje v zasebni lasti kot tudi lastne duše. Kultura, kot jo poznamo na evropski celini, je torej najprej stvar privatnosti in ne splošne javnosti. Kosovel se ustavi tudi pri renesančnem oblikovanju individuuma, ki ni le abstrakten filozofski koncept, ampak drugačno vedenje v medosebnih odnosih in v razumevanju samega sebe. V renesansi se slog zahodnega sveta oblikuje na dvorih, začne se tudi tekma v kulturnem prestižu, tekma v tem, kdo pozna in lahko vabi boljše umetnike in kulturne ustvarjalce. V knjigi Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo beremo: »Rafiniranje in kultiviranje je odmikanje od vsega, kar je razumljeno kot naravno, v svet umetno ustvarjenega, posredovanega, svet, ki je postavljen kot višji in zato tudi boljši in pomembnejši.« Šele z novim vekom se razumevanje kulture zasnuje tako, da se kulturo razume kot nekaj, kar se lahko prenese tudi na množice, da ni nujno zgolj domena elit. Narod je torej mogoče kultivirati ali civilizirati, eno od osnovnih orodij za dosega tega cilja je seveda izobraževanje. Kultura je bila za Evropo od samega začetka pojem za preoblikovanje ali kultiviranje ljudi na določenem ozemlju države, pojasnjuje Kosovel, kultura je bila način homogenizacije prebivalstva. Če v Evropi veljajo tudi pravila dedne aristokracije, v ZDA ni bilo tako. Dedne aristokracije tam ni, vse od samega formiranja države pa vlada načelo oblikovanja nove čistosti, privilegiranosti bele rase. Ameriška družba je zgrajena na fundamentalno drugačnih temeljih kot evropska in zato kulture pravzaprav ni potrebovala. Vzpostavljanje ideje nove čistosti seveda prinese s seboj ropanje, genocid, zasužnjevanje lokalnega prebivalstva in suženjske delovne sile iz Afrike. Amerika je utemeljena na rasni hierarhiji in belem supremacizmu. Tako Kosovel pojasnjuje temelje, na katerih so se oblikovale ZDA (skozi migracije, kolonizacijo, segregacijo in tako dalje). Institucija kulture v ZDA umanjka, saj je poudarek na političnih institucijah, ki favorizirajo pridobivanje nove lastnine, in na idealih, kot sta svoboda govora in svoboda zavesti. Namesto kulture, piše Kosovel, obstajajo ameriške sanje«. Ameriškega naroda ne ustvarjajo humanistični intelektualci, temveč inženirji in znanstveniki. Kljub temu se je konec 19. stoletja tudi v ZDA oblikovala visoka kultura, ki je namenjena elitam, denar zanjo pa priskrbijo bogati kultivirani posamezniki. Tudi vzpostavljanje kulturnih institucij (knjižnic, muzejev ...) poteka mimo oziroma neodvisno od javnih ustanov. Administracija, torej vladna sekcija ZDA, pa je vendarle pograbila tisto manj zahtevno, množično kulturo, ki jo ZDA oblikujejo, to je predvsem kultura potrošništva, ki so jo ZDA izvozile praktično povsod po svetu. Kultura je v ZDA postala še ena oblika ekonomije, prostor konzumacije. Izvažanju množične kulture smo priča vsak dan, amerikanizacija je preplavila svet. Blaž Kosovel dobro in prepričljivo utemeljuje svojo tezo, ki jo je izpostavil v naslovu knjige, tako da je natančno preučil oblikovanje ZDA in ga primerjal z oblikovanjem evropskih nacionalnih držav. Za Evropo je »kultura tisto mesto, ki legitimira oblikovanje narodov s tem, da oblikuje skupno zgodovino,« ugotavlja. Ameriški narod pa se je oblikoval predvsem kot ideja za prihodnost. Kredo, na katerem je utemeljena Amerika, je sekularizirana oblika protestantizma; ZDA ne potrebujejo ničesar drugega kot institucije, ki omogočajo prosti trg, ekonomsko svobodo; kultura, ki bi zasedala polje javnega, je torej nepotrebna. Kosovelovo delo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo je izčrpno, ne sicer najlažje branje, ki prinaša pronicljive vpoglede in analize. Mon, 31 Oct 2022 17:00:41 +0000 Blaž Kosovel: Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo? Piše: Andrej Lutman Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Knjiga Postile, izdana ob peti obletnici odhoda Milana Vincetiča v brezčasje in opremljena s slikami dveh akademskih slikarjev, Aleksandra Červeka in Mirka Rajnerja, je ena izmed bolj dovršenih knjig, ki sestavljajo Vincetičevo vseživljenjsko ustvarjanje. Naslov izhaja iz liturgičnega podajanja delov besedil, uporabljanih pri pridigah oziroma interpretacijah evangelijev. Tak je tudi naslov dela knjige, ki vsebuje pesnikove verjetno zadnje palimpsestne stvaritve. Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju. Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti. Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek. Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“ Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ. Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“ Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.« 174908936 RTVSLO – Ars 329 clean Piše: Andrej Lutman Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Knjiga Postile, izdana ob peti obletnici odhoda Milana Vincetiča v brezčasje in opremljena s slikami dveh akademskih slikarjev, Aleksandra Červeka in Mirka Rajnerja, je ena izmed bolj dovršenih knjig, ki sestavljajo Vincetičevo vseživljenjsko ustvarjanje. Naslov izhaja iz liturgičnega podajanja delov besedil, uporabljanih pri pridigah oziroma interpretacijah evangelijev. Tak je tudi naslov dela knjige, ki vsebuje pesnikove verjetno zadnje palimpsestne stvaritve. Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju. Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti. Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek. Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“ Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ. Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“ Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.« Mon, 31 Oct 2022 17:00:04 +0000 Milan Vincetič: Postile Piše: Miša Gams Bereta: Igor Velše in Jasna Rodošek Zbirka kratkih zgodb Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko se bere kot roman o dedu in vnukinji. Zgodbe so namreč zapisane v kronološkem zaporedju – v prvi zgodbi z naslovom Zamrzovalne skrinje se vnukinja še skriva v trebuhu snahe, medtem ko ded na podlagi svojih izkušenj z ženskami premleva, v kakšen svet se bo rodila; zadnja zgodba z naslovom Po svoje pa se odvija v domu ostarelih, kjer ded preživlja zadnje dni življenja. Vesna Lemaić je po romanih Odlagališče in Kokoška in ptiči izdala kratkoprozni zbirki Popularne zgodbe in Dobrodošli. Nova knjiga Trznil je, odprla je oko nas na duhovit način vodi v obujanje spominov na preživljanje dragocenih trenutkov s starimi starši, obenem pa jo lahko beremo kot družbeno refleksijo tranzicijskega obdobja, ko so se novonastale države po razpadu Jugoslavije soočale s pomanjkanjem delovnih mest in nastankom prekariata, del katerega je tudi odraščajoča vnukinja. Medtem ko njeni prijatelji služijo denar v tujini kot varuške in animatorji na čezoceanskih ladjah, ona v domovini izumlja čudaške tržne niše, kot je na primer delo spiritualne čistilke najrazličnejših duhov, ter po bližnjem Balkanu išče dedkovo rojstno hišo v povsem zapuščeni vasici Srakoperlog, ki se ji celo lokalni poštar izogiba kot hudič križa. Pri tem se ves čas zaveda, da je v globaliziranem svetu povsem zamenljiva in odveč: “Bila ni nič posebnega, ena izmed mnogih, v pravih letih, ubitega upanja in polna moči. Njena generacija je bila na potezi, da se izkaže.” Ko se nekega lepega dne vpraša, “kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla?” najde pragmatičen odgovor, s katerim se nazadnje le potolaži: “Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaš deda.” Vnukinjo, ki je medtem že končala študij in si utira pot v svet nezanesljivega in podplačanega prekarnega dela, v zgodbi z naslovom Služba vznemiri dogodek, ki se nekega dne pripeti dedu. Dva študenta izkoristita njegovo starost in ga psihično prisilita v nakup atlasa. Zdi se, da vnukinja bolj razume stisko mladih, ki pri prodaji dostikrat dobijo le določen odstotek od prodanega izvoda, kot razume dedkovo nemoč, da bi tovrstne vztrajne prodajalce zatrl že v kali. Ne more verjeti, da je ded, nekdanji jugoslovanski oficir, ki je bil vse življenje borben in suveren, tako hitro klonil pred “mlečnozobima” akviziterjema. Ob “prisilnem” nakupu atlasa jo prešine odrešilna misel: “Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju. Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.” Pa vendar, tudi če bi se dogodek odvil na ta način, bi ostalo v zraku vprašanje – se s kapitalizmom, tem nevidnim in povsod prisotnim “sovražnikom”, lahko spopadamo z orožjem? Ali je upokojenim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade v uteho, da imajo pod pultom dosegljivo pištolo, ko jim na vrata trkajo lačni prekarci, ki bodo tisti dan ostali brez honorarja in povračila za malico in potne stroške, če ne bodo prodali niti enega izvoda? Morda zato vnukinji ded vsakič znova ponudi svojo malico, ko jo zagleda, čeprav mu ona zatrjuje, da ni lačna, a malico kljub temu vsakič poje, saj dedu s tem omogoči zadoščenje ob dobrodelni gesti. Izmed vseh zgodb v knjigi Trznil je, odprla je oko pisateljice Vesne Lemaić je najbolj pretresljiva prav zadnja z naslovom Po svoje, v kateri vnukinjina navezanost na starega očeta pokaže najbolj sentimentalen in obenem najbolj dramatičen obraz. Medtem ko dedek v domu upokojencev preživlja zadnje dni življenja ob branju knjige o ekspediciji na Antarktiko in opazovanju venenja južnoameriške cvetlice, se vnukinja nikakor ne more sprijazniti z njegovo vdanostjo v usodo. Človek, ki je po dolgoživosti prekašal še deset let mlajše oficirje, je na neki točki vnukinjo ugledal drugače: “Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurugu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.” Zgodba, ki govori o neizogibnosti minevanja in smrti, je napisana skozi oči dedka, ki sočustvuje z vnukinjo in z njeno težnjo po podaljševanju njegovega življenja, a obenem vztraja pri tem, da ga mora pustiti oditi. Tako nas zgodbe Vesne Lemaić, kot smo tega vajeni še iz njenih prejšnjih del, ne morejo pustiti ravnodušnih. S pomočjo duhovitih dialogov in bizarnih življenjskih situacij, ki smo jim priča že na vsakem koraku, nam omogoča bralski užitek posebne vrste. Pri tem pa nas spomni na obdobje pred epidemijo covida, ko smo še brez slabe vesti objemali stare starše in poslušali njihove zgodbe iz časov, za katere se zdaj zdi, da so le še oddaljene sanje … Ne glede na to, ali gre formalno gledano za zbirko kratkih zgodb ali za roman, je Vesna Lemaić s knjigo Trznil je, odprla je oko na domačem literarnem prizorišču pustila pomemben pečat, za katerega upamo, da ga bodo prihodnje generacije znale ceniti. 174908934 RTVSLO – Ars 392 clean Piše: Miša Gams Bereta: Igor Velše in Jasna Rodošek Zbirka kratkih zgodb Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko se bere kot roman o dedu in vnukinji. Zgodbe so namreč zapisane v kronološkem zaporedju – v prvi zgodbi z naslovom Zamrzovalne skrinje se vnukinja še skriva v trebuhu snahe, medtem ko ded na podlagi svojih izkušenj z ženskami premleva, v kakšen svet se bo rodila; zadnja zgodba z naslovom Po svoje pa se odvija v domu ostarelih, kjer ded preživlja zadnje dni življenja. Vesna Lemaić je po romanih Odlagališče in Kokoška in ptiči izdala kratkoprozni zbirki Popularne zgodbe in Dobrodošli. Nova knjiga Trznil je, odprla je oko nas na duhovit način vodi v obujanje spominov na preživljanje dragocenih trenutkov s starimi starši, obenem pa jo lahko beremo kot družbeno refleksijo tranzicijskega obdobja, ko so se novonastale države po razpadu Jugoslavije soočale s pomanjkanjem delovnih mest in nastankom prekariata, del katerega je tudi odraščajoča vnukinja. Medtem ko njeni prijatelji služijo denar v tujini kot varuške in animatorji na čezoceanskih ladjah, ona v domovini izumlja čudaške tržne niše, kot je na primer delo spiritualne čistilke najrazličnejših duhov, ter po bližnjem Balkanu išče dedkovo rojstno hišo v povsem zapuščeni vasici Srakoperlog, ki se ji celo lokalni poštar izogiba kot hudič križa. Pri tem se ves čas zaveda, da je v globaliziranem svetu povsem zamenljiva in odveč: “Bila ni nič posebnega, ena izmed mnogih, v pravih letih, ubitega upanja in polna moči. Njena generacija je bila na potezi, da se izkaže.” Ko se nekega lepega dne vpraša, “kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla?” najde pragmatičen odgovor, s katerim se nazadnje le potolaži: “Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaš deda.” Vnukinjo, ki je medtem že končala študij in si utira pot v svet nezanesljivega in podplačanega prekarnega dela, v zgodbi z naslovom Služba vznemiri dogodek, ki se nekega dne pripeti dedu. Dva študenta izkoristita njegovo starost in ga psihično prisilita v nakup atlasa. Zdi se, da vnukinja bolj razume stisko mladih, ki pri prodaji dostikrat dobijo le določen odstotek od prodanega izvoda, kot razume dedkovo nemoč, da bi tovrstne vztrajne prodajalce zatrl že v kali. Ne more verjeti, da je ded, nekdanji jugoslovanski oficir, ki je bil vse življenje borben in suveren, tako hitro klonil pred “mlečnozobima” akviziterjema. Ob “prisilnem” nakupu atlasa jo prešine odrešilna misel: “Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju. Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.” Pa vendar, tudi če bi se dogodek odvil na ta način, bi ostalo v zraku vprašanje – se s kapitalizmom, tem nevidnim in povsod prisotnim “sovražnikom”, lahko spopadamo z orožjem? Ali je upokojenim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade v uteho, da imajo pod pultom dosegljivo pištolo, ko jim na vrata trkajo lačni prekarci, ki bodo tisti dan ostali brez honorarja in povračila za malico in potne stroške, če ne bodo prodali niti enega izvoda? Morda zato vnukinji ded vsakič znova ponudi svojo malico, ko jo zagleda, čeprav mu ona zatrjuje, da ni lačna, a malico kljub temu vsakič poje, saj dedu s tem omogoči zadoščenje ob dobrodelni gesti. Izmed vseh zgodb v knjigi Trznil je, odprla je oko pisateljice Vesne Lemaić je najbolj pretresljiva prav zadnja z naslovom Po svoje, v kateri vnukinjina navezanost na starega očeta pokaže najbolj sentimentalen in obenem najbolj dramatičen obraz. Medtem ko dedek v domu upokojencev preživlja zadnje dni življenja ob branju knjige o ekspediciji na Antarktiko in opazovanju venenja južnoameriške cvetlice, se vnukinja nikakor ne more sprijazniti z njegovo vdanostjo v usodo. Človek, ki je po dolgoživosti prekašal še deset let mlajše oficirje, je na neki točki vnukinjo ugledal drugače: “Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurugu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.” Zgodba, ki govori o neizogibnosti minevanja in smrti, je napisana skozi oči dedka, ki sočustvuje z vnukinjo in z njeno težnjo po podaljševanju njegovega življenja, a obenem vztraja pri tem, da ga mora pustiti oditi. Tako nas zgodbe Vesne Lemaić, kot smo tega vajeni še iz njenih prejšnjih del, ne morejo pustiti ravnodušnih. S pomočjo duhovitih dialogov in bizarnih življenjskih situacij, ki smo jim priča že na vsakem koraku, nam omogoča bralski užitek posebne vrste. Pri tem pa nas spomni na obdobje pred epidemijo covida, ko smo še brez slabe vesti objemali stare starše in poslušali njihove zgodbe iz časov, za katere se zdaj zdi, da so le še oddaljene sanje … Ne glede na to, ali gre formalno gledano za zbirko kratkih zgodb ali za roman, je Vesna Lemaić s knjigo Trznil je, odprla je oko na domačem literarnem prizorišču pustila pomemben pečat, za katerega upamo, da ga bodo prihodnje generacije znale ceniti. Mon, 31 Oct 2022 16:58:38 +0000 Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj uprizorili predstavo Izginjajoči svet, v kateri so ustvarjalci v prikazu ozadji nastanka televizijskega dokumentarnega filma, soočili naravne in digitalne procese v nastajajočih in usihajočih življenjskih okoljih. Predstava je nastala v sodelovanju z Botaničnim vrtom UL, zanjo sta koncept razvila Tjaša Bertoncelj in režiser Tin Grabnar. Režiser:Tin Grabnar Avtorja koncepta:Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj Dramaturginja:Tjaša Bertoncelj Scenografka:Sara Slivnik Kostumografka:Tina Bonča Glasba in oblikovanje zvoka:Eduardo Raon Avtorica videa:Vesna Krebs Oblikovalca svetlobe:Gregor Kuhar in Tin Grabnar Asistentka režiserja:Tončica Knez (projekt Erasmus+) Lektorica:Maja Cerar Fotografiranje s časovnim zamikom:Borut Kumperščak Nastopajo:Martina Maurič Lazar, Lana Bučevec k. g., Gregor Kuhar Nastopajoči na posnetku:Izidor Kozelj, Jure Popovič, Vesna Krebs Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Luka Bernetič Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučno vodstvo:Gregor Kuhar Scenski tehnik:Kemal Vrabac Kordiš Izdelava scene, lutk, rekvizitov in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Zala Kalan, David Klemenčič, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Katarina Planinc, Zoran Srdić, Uroš Mehle <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174909805 RTVSLO – Ars 98 clean V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj uprizorili predstavo Izginjajoči svet, v kateri so ustvarjalci v prikazu ozadji nastanka televizijskega dokumentarnega filma, soočili naravne in digitalne procese v nastajajočih in usihajočih življenjskih okoljih. Predstava je nastala v sodelovanju z Botaničnim vrtom UL, zanjo sta koncept razvila Tjaša Bertoncelj in režiser Tin Grabnar. Režiser:Tin Grabnar Avtorja koncepta:Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj Dramaturginja:Tjaša Bertoncelj Scenografka:Sara Slivnik Kostumografka:Tina Bonča Glasba in oblikovanje zvoka:Eduardo Raon Avtorica videa:Vesna Krebs Oblikovalca svetlobe:Gregor Kuhar in Tin Grabnar Asistentka režiserja:Tončica Knez (projekt Erasmus+) Lektorica:Maja Cerar Fotografiranje s časovnim zamikom:Borut Kumperščak Nastopajo:Martina Maurič Lazar, Lana Bučevec k. g., Gregor Kuhar Nastopajoči na posnetku:Izidor Kozelj, Jure Popovič, Vesna Krebs Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Luka Bernetič Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučno vodstvo:Gregor Kuhar Scenski tehnik:Kemal Vrabac Kordiš Izdelava scene, lutk, rekvizitov in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Zala Kalan, David Klemenčič, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Katarina Planinc, Zoran Srdić, Uroš Mehle <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 28 Oct 2022 14:17:13 +0000 Lutkovno gledališče Ljubljana: Izginjajoči svet Krize Režija: Žiga Divjak Premiera: 27. 10. 2022, Nova pošta Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska, Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb) Na Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča je bila ljubljanska premiera predstave Krize, ki se je v režiji Žige Divjáka predstavila že na festivalu Bitef v Beogradu. Režiser se z avtorsko ekipo igralcev in sodelavcev znova osredotoča na podnebno krizo, v predstavi pa se sprašuje, kako preživeti po večjih, globalnih katastrofah. Krize si je ogledala Petra Tanko. 174909957 RTVSLO – Ars 102 clean Krize Režija: Žiga Divjak Premiera: 27. 10. 2022, Nova pošta Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska, Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb) Na Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča je bila ljubljanska premiera predstave Krize, ki se je v režiji Žige Divjáka predstavila že na festivalu Bitef v Beogradu. Režiser se z avtorsko ekipo igralcev in sodelavcev znova osredotoča na podnebno krizo, v predstavi pa se sprašuje, kako preživeti po večjih, globalnih katastrofah. Krize si je ogledala Petra Tanko. Fri, 28 Oct 2022 13:30:27 +0000 Krize Piše: Andrej Lutman Bereta Maja Moll in Matjaž Romih Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas. Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“ Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala? V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“ Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje. 174908711 RTVSLO – Ars 244 clean Piše: Andrej Lutman Bereta Maja Moll in Matjaž Romih Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas. Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“ Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala? V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“ Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje. Mon, 24 Oct 2022 16:00:48 +0000 Miša Gams: V kraljestvu Minotavra Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci. Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije. Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti. Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«. Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos, Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji. Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije. 174908437 RTVSLO – Ars 370 clean Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci. Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije. Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti. Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«. Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos, Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji. Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije. Mon, 24 Oct 2022 16:00:46 +0000 Stane Granda: Pot v samoslovenstvo Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta. 174908709 RTVSLO – Ars 413 clean Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta. Mon, 24 Oct 2022 16:00:18 +0000 Marcel Štefančič: Kaj ne vidite, da gorimo! Piše: Matej Bogataj Bere: Matjaž Romih Aktivistovi zapisi prevajalca, pesnika, založnika, urednika in pisatelja Braneta Mozetiča so zbirka skoraj štirih ducatov poenotenih, po stran dolgih fragmentov, ki se spogledujejo s spominskim pisanjem in rekapitulacijo doživetega in doseženega. Pokazati poskušajo korake in postaje na avtorjevem štiri desetletja trajajočem angažmaju za pravice skupnosti istospolno usmerjenih. Čeprav lahko prepoznamo nekatere postaje na poti, recimo anekdoto o nastanku naslovnice ene od njegovih knjig, in čeprav je pogosto podprto s faktografijo, z datumi dogodkov, se to pisanje pogosto izogne neposrednemu pričevanju in se približuje prozi ali pesmi v prozi, saj so v fragmentih priklicani in simulirani tudi drugi glasovi, ob tistem, ki je blizu avtorju in pritrjevalen zastavku za stvari skupnosti, tudi tisti, ki niso zelo naklonjeni enakopravnosti istospolno usmerjenih. Iz Mozetičeve zbirke veje grenko razočaranje, saj kljub vztrajnemu ozaveščanju javnosti in predvsem tistih z zadržki in predsodki, kljub parlamentarnemu in ustavnemu posodabljanju zakonov in definicije družine nasprotnikov enakosti nikoli ne zmanjka. Enkrat se sklicujejo na svetopisemske navedke, ki jih ni in izpadejo ignoranti glede knjige knjig, ali pa prenapeteži in brihte vzamejo stvari v svoje roke in je v knjigi tudi niz opisov brutalnih fizičnih napadov na lokale, zbirališča in posameznike, ki so se izpostavili; po napadih pa pravičnost za žrtve praviloma umanjka, kar seveda pritrjuje občutku, da je skupnost zapostavljena in odrinjena na rob. Tako ne preseneča, da se Mozetičeva zbirka Aktivistovi zapisi začne in konča nekoliko resignirano. Uvodni zapis opisuje pospravljanje stola, na katerem je sedelo nepreštevno število pomoči in nasvetov potrebnih, očitno gre za zadnje slovo od pisarne, ki je služila kot prostor za načrtovanje različnih aktivnosti in za svetovanja, in ki zdaj zapira svoje delovanje in čaka nove sile, da bodo prevzele obrambno linijo. Vse to je imenitna priložnost za pogled nazaj, na prehojeno pot, na uspehe in včasih tudi neuspehe aktivizma. Mozetičev aktivizem je zastavljen kar najbolj široko; ne gre le za družbeno delovanje, dežuranje v prostorih druženja in literarna branja doma ter še bolj v svetu in na včasih specializiranih festivalih so prežeta s tistim, kar je tudi sicer prepoznavna poteza njegovega literarnega ustvarjanja – z erotiko, z zaljubljanji, s spomini na fante, s katerimi so se srečevali, čustveno in telesno zapletali in se seveda tudi razhajali. Mozetičeva poezija in proza sta nabita s podobami kože, ki išče sorodno, a tudi s posebno klubsko atmosfero, ki je pogosto podprta s kemijo, in pospeševalci in poglabljevalci razpoloženja, to je socialno in včasih tudi psihično obrobje v svojem pravem pomenu, z vsem, kar sodi zraven. Zloraba drog, predoziranja s plesnimi bomboni, zraven še socialni problemi, ki nastanejo zaradi upiranja domačemu okolju in vodijo v brezdomnost, uličarstvo, tudi prostitucijo. Poleg so tudi tisti, ki so psihološko manj stabilni, tudi zaradi pritiskov normativne množice in skrivanja svoje spolne usmerjenosti. V tem smislu so Aktivistovi zapisi nekakšen seštevek Mozetičevega delovanja, so kar najbolj intimno pričevanje o erotiki in srečevanjih na tabuiziranih področjih, hkrati so kronologija nekega boja, tudi seznam spopadov z neugodnim izidom. Vendar so v zbirko pripuščeni tudi glasovi tistih zraven, ne neposredno vpletenih, na primer fingirano pismo prikritega občudovalca revije Revolver, ki iz nje črpa praktične nasvete, glas dobi celo psihiater, ki se do konca upira sprejemanju drugačnosti in se nam zdi, da vemo, za katerega trdorokca gre. Vse to pa Mozetič izpisuje z rahlo nostalgijo in včasih s ščepcem resignacije, ki je za njegovo prozo in poezijo v zadnjem času morda sploh značilna, predvsem pa jezikovno okretno. Tej pisavi se pozna, da je njen tvorec še dlje kot na področju pravic istospolnih aktiven v jeziku, prevajalec nekaterih težkih pesniških opusov ali njihovih delov, tako da so Aktivistovi zapisi delno ritmizirani, pogosto je ponavljanje, ki deluje kot zaklinjanje in hkrati opozarja, da je ob nenehni ofenzivi druge strani včasih sicer mučno, vendar potrebno ponavljati ene in iste stavke in se z njimi braniti pred enimi in istimi, iz prstov izsesanimi predsodki, ki imajo sami sebe za argumente. Mozetičev aktivizem – in zastavek ostalih aktivistov – je ne nazadnje omogočil, da nekateri javno izpostavljeni pripadniki skupnosti istospolno usmerjenih v zadnjem času pišejo literaturo, ki kaže, da je istospolna ljubezen, tako kot vsaka druga, izpostavljena staranju in obrabi, zato to lahko počnejo bolj duhovito in samoironično. 174910613 RTVSLO – Ars 337 clean Piše: Matej Bogataj Bere: Matjaž Romih Aktivistovi zapisi prevajalca, pesnika, založnika, urednika in pisatelja Braneta Mozetiča so zbirka skoraj štirih ducatov poenotenih, po stran dolgih fragmentov, ki se spogledujejo s spominskim pisanjem in rekapitulacijo doživetega in doseženega. Pokazati poskušajo korake in postaje na avtorjevem štiri desetletja trajajočem angažmaju za pravice skupnosti istospolno usmerjenih. Čeprav lahko prepoznamo nekatere postaje na poti, recimo anekdoto o nastanku naslovnice ene od njegovih knjig, in čeprav je pogosto podprto s faktografijo, z datumi dogodkov, se to pisanje pogosto izogne neposrednemu pričevanju in se približuje prozi ali pesmi v prozi, saj so v fragmentih priklicani in simulirani tudi drugi glasovi, ob tistem, ki je blizu avtorju in pritrjevalen zastavku za stvari skupnosti, tudi tisti, ki niso zelo naklonjeni enakopravnosti istospolno usmerjenih. Iz Mozetičeve zbirke veje grenko razočaranje, saj kljub vztrajnemu ozaveščanju javnosti in predvsem tistih z zadržki in predsodki, kljub parlamentarnemu in ustavnemu posodabljanju zakonov in definicije družine nasprotnikov enakosti nikoli ne zmanjka. Enkrat se sklicujejo na svetopisemske navedke, ki jih ni in izpadejo ignoranti glede knjige knjig, ali pa prenapeteži in brihte vzamejo stvari v svoje roke in je v knjigi tudi niz opisov brutalnih fizičnih napadov na lokale, zbirališča in posameznike, ki so se izpostavili; po napadih pa pravičnost za žrtve praviloma umanjka, kar seveda pritrjuje občutku, da je skupnost zapostavljena in odrinjena na rob. Tako ne preseneča, da se Mozetičeva zbirka Aktivistovi zapisi začne in konča nekoliko resignirano. Uvodni zapis opisuje pospravljanje stola, na katerem je sedelo nepreštevno število pomoči in nasvetov potrebnih, očitno gre za zadnje slovo od pisarne, ki je služila kot prostor za načrtovanje različnih aktivnosti in za svetovanja, in ki zdaj zapira svoje delovanje in čaka nove sile, da bodo prevzele obrambno linijo. Vse to je imenitna priložnost za pogled nazaj, na prehojeno pot, na uspehe in včasih tudi neuspehe aktivizma. Mozetičev aktivizem je zastavljen kar najbolj široko; ne gre le za družbeno delovanje, dežuranje v prostorih druženja in literarna branja doma ter še bolj v svetu in na včasih specializiranih festivalih so prežeta s tistim, kar je tudi sicer prepoznavna poteza njegovega literarnega ustvarjanja – z erotiko, z zaljubljanji, s spomini na fante, s katerimi so se srečevali, čustveno in telesno zapletali in se seveda tudi razhajali. Mozetičeva poezija in proza sta nabita s podobami kože, ki išče sorodno, a tudi s posebno klubsko atmosfero, ki je pogosto podprta s kemijo, in pospeševalci in poglabljevalci razpoloženja, to je socialno in včasih tudi psihično obrobje v svojem pravem pomenu, z vsem, kar sodi zraven. Zloraba drog, predoziranja s plesnimi bomboni, zraven še socialni problemi, ki nastanejo zaradi upiranja domačemu okolju in vodijo v brezdomnost, uličarstvo, tudi prostitucijo. Poleg so tudi tisti, ki so psihološko manj stabilni, tudi zaradi pritiskov normativne množice in skrivanja svoje spolne usmerjenosti. V tem smislu so Aktivistovi zapisi nekakšen seštevek Mozetičevega delovanja, so kar najbolj intimno pričevanje o erotiki in srečevanjih na tabuiziranih področjih, hkrati so kronologija nekega boja, tudi seznam spopadov z neugodnim izidom. Vendar so v zbirko pripuščeni tudi glasovi tistih zraven, ne neposredno vpletenih, na primer fingirano pismo prikritega občudovalca revije Revolver, ki iz nje črpa praktične nasvete, glas dobi celo psihiater, ki se do konca upira sprejemanju drugačnosti in se nam zdi, da vemo, za katerega trdorokca gre. Vse to pa Mozetič izpisuje z rahlo nostalgijo in včasih s ščepcem resignacije, ki je za njegovo prozo in poezijo v zadnjem času morda sploh značilna, predvsem pa jezikovno okretno. Tej pisavi se pozna, da je njen tvorec še dlje kot na področju pravic istospolnih aktiven v jeziku, prevajalec nekaterih težkih pesniških opusov ali njihovih delov, tako da so Aktivistovi zapisi delno ritmizirani, pogosto je ponavljanje, ki deluje kot zaklinjanje in hkrati opozarja, da je ob nenehni ofenzivi druge strani včasih sicer mučno, vendar potrebno ponavljati ene in iste stavke in se z njimi braniti pred enimi in istimi, iz prstov izsesanimi predsodki, ki imajo sami sebe za argumente. Mozetičev aktivizem – in zastavek ostalih aktivistov – je ne nazadnje omogočil, da nekateri javno izpostavljeni pripadniki skupnosti istospolno usmerjenih v zadnjem času pišejo literaturo, ki kaže, da je istospolna ljubezen, tako kot vsaka druga, izpostavljena staranju in obrabi, zato to lahko počnejo bolj duhovito in samoironično. Mon, 24 Oct 2022 16:00:00 +0000 Brane Mozetič: Aktivistovi zapisi Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili črno komedijo francoske avtorice Yasmine Reza Bog masakra. Leta 2006 napisano igro, ki jo je prevedel Aleš Berger, pogosto uprizarjajo – tudi na slovenskih odrih. Tokrat jo režira Diego de Brea, ki mu je tekst všeč predvsem zato, ker ni napisan intelektualistično. Yasmina Reza ga je pisala z izjemnim občutkom za odnos, predvsem pa za gledališki konflikt, pravi. Le Dieu Du Carnage, 2006 Črna komedija Premiera: 20. oktober 2022 Prevajalec Aleš Berger Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme Diego De Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec tona Gašper Zidanič Asistent scenografa Janez Koleša Nastopajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bog-masakra-2/ 174908797 RTVSLO – Ars 80 clean Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili črno komedijo francoske avtorice Yasmine Reza Bog masakra. Leta 2006 napisano igro, ki jo je prevedel Aleš Berger, pogosto uprizarjajo – tudi na slovenskih odrih. Tokrat jo režira Diego de Brea, ki mu je tekst všeč predvsem zato, ker ni napisan intelektualistično. Yasmina Reza ga je pisala z izjemnim občutkom za odnos, predvsem pa za gledališki konflikt, pravi. Le Dieu Du Carnage, 2006 Črna komedija Premiera: 20. oktober 2022 Prevajalec Aleš Berger Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme Diego De Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec tona Gašper Zidanič Asistent scenografa Janez Koleša Nastopajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bog-masakra-2/ Fri, 21 Oct 2022 10:50:43 +0000 Mestno gledališče ljubljansko - Yasmina Reza: Bog masakra Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem. 174908897 RTVSLO – Ars 194 clean Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem. Fri, 21 Oct 2022 01:45:26 +0000 Močno me objemi Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier. 174907419 RTVSLO – Ars 83 clean Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier. Thu, 20 Oct 2022 11:00:00 +0000 Ofelija v ciklu Sodobne orkestrske skladbe Piše: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič Knjižna zbirka Bralna znamenja je od leta 2007, ko je izšla prva knjiga, slovenskemu bralstvu predstavila ključna dela Alberta Manguela, Josepha Epsteina, Roberta Darntona, Chrisa Andersona in drugih najpomembnejših raziskovalcev zgodovine knjig, pisav in tiska pa tudi knjigotrštva in knjižničarstva. V zadnjih nekaj letih je bolj stopilo v ospredje založništvo in z njim tudi domači avtorji – Miha Kovač, Samo Rugelj, Slavko Pregl in Alenka Kepic. Knjiga Žiga Valetiča Nomadi med platnicami se od dosedanjih Bralnih znamenj že na prvi pogled močno razlikuje, a kljub temu sodi mednje. Predvsem zato, ker odpira pogled v izvedbeni del procesa nastajanja knjige, torej pomembno področje, ki so ga mojstri teorije večinoma puščali ob robu, čeprav knjige in drugi tiski, kakršne poznamo, brez prispevka ustvarjalcev in delavcev v ozadju ne bi mogli nastajati. V prvih poglavjih je Valetičeva knjiga bolj osebna, celo avtobiografska, kot so bile prejšnje. In je prav zato vredna pozornosti in branja. Govori namreč o družinskem izročilu, manjši očetovi domači tiskarni, v kateri je avtor še kot otrok spoznaval tiskarske ter deloma tudi osnovne oblikovalske in knjigoveške postopke. Med odraščanjem je spoznaval tudi druge svetove, ki so ga občasno pritegnili, a se je vedno znova vračal h grafičnemu oblikovanju in se nazadnje dokončno zasidral med knjigami. Po materinem zgledu je tudi sam postal strasten bralec. In hkrati zbiralec, med drugim vsega, kar je dišalo po humorju in satiri, ter izvrsten poznavalec stripa in filma. Knjige je ustvarjal kot avtor – med drugim je podpisal nadrealistični roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki – in prevajalec mistične poezije. Znašel se je tudi v vlogi glasbenega in knjižnega recenzenta, urednika, založnika, publicista, scenarista, režiserja ter mentorja in spodbujevalca drugih, da so objavili, kar so nosili v sebi. Posebne omembe je vredno Valetičevo vodenje literarne delavnice v društvu Altra, ki povezuje ljudi z različnimi težavami v duševnem zdravju. Podobno kot zbiranje knjig za knjižnico v zaporu za mlade odrasle v Celju, kamor je hodil kot mentor in predavatelj pa tudi gostitelj reperja Zlatka, Esada Babačića, Damijana Stepančiča, Izarja Lunačka in drugih ustvarjalnih prijateljev. Podnaslov Grafični oblikovalec med tiskarstvom, umetnostjo in založništvom le nakaže izjemno raznovrstnost avtorja, ki je s knjigami imel in ima še opraviti na toliko ravneh in na toliko načinov, kot težko še kdo. Oznaka multipraktik, ki si jo je nadel kar sam, je povsem upravičena. Bil je priča hitremu razvoju tiskarskih in drugih reprodukcijskih tehnik ter jih eno za drugo, večidel kot samouk, uvajal tudi sam. Premeril je pot od rezanja in lepljenja posameznih vrstic na prosojno folijo za ofsetni tisk prek sitotiska in linotajpa do fotostavka, začetka računalniškega tipkanja in oblikovanja besedil. Dokler ni s photoshopom dokončno vstopil v svet digitalnih postopkov in medijev ter se po več začasnih zaposlitvah odločil iti na svoje. Pri tem je sklenil, da kot oblikovalec ne bo delal za pornografijo, religijo, vojsko in onesnaževalce. Po pozornem bralskem sprehodu skozi knjigo Žige Valetiča Nomadi med platnicami je mogoče le prikimati ugotovitvi, kako pomembna ob vsej teoriji je praksa. Človek, več kot petindvajset let na različnih koncih vpet v knjižno založništvo, ki je kot oblikovalec v tisk poslal približno tisoč knjig različnih avtorjev ter sam kot avtor sodeloval z desetimi založbami in njihovimi urednicami in uredniki, seveda ve, kaj govori. In zna nekatera spoznanja strniti tudi v skoraj aforistični formi. Na primer: »Prodati knjigo je dober občutek. Denar ni nikoli tako velik, da bi lahko bil razlog za dober občutek.« O svoji življenjski odločitvi za oblikovalsko ustvarjanje pa je zapisal: »Tukaj smo zato, da pripeljemo kompozicijo vagonov, po imenu knjiga, na prave tirnice, med prave ljudi …« 174906676 RTVSLO – Ars 302 clean Piše: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič Knjižna zbirka Bralna znamenja je od leta 2007, ko je izšla prva knjiga, slovenskemu bralstvu predstavila ključna dela Alberta Manguela, Josepha Epsteina, Roberta Darntona, Chrisa Andersona in drugih najpomembnejših raziskovalcev zgodovine knjig, pisav in tiska pa tudi knjigotrštva in knjižničarstva. V zadnjih nekaj letih je bolj stopilo v ospredje založništvo in z njim tudi domači avtorji – Miha Kovač, Samo Rugelj, Slavko Pregl in Alenka Kepic. Knjiga Žiga Valetiča Nomadi med platnicami se od dosedanjih Bralnih znamenj že na prvi pogled močno razlikuje, a kljub temu sodi mednje. Predvsem zato, ker odpira pogled v izvedbeni del procesa nastajanja knjige, torej pomembno področje, ki so ga mojstri teorije večinoma puščali ob robu, čeprav knjige in drugi tiski, kakršne poznamo, brez prispevka ustvarjalcev in delavcev v ozadju ne bi mogli nastajati. V prvih poglavjih je Valetičeva knjiga bolj osebna, celo avtobiografska, kot so bile prejšnje. In je prav zato vredna pozornosti in branja. Govori namreč o družinskem izročilu, manjši očetovi domači tiskarni, v kateri je avtor še kot otrok spoznaval tiskarske ter deloma tudi osnovne oblikovalske in knjigoveške postopke. Med odraščanjem je spoznaval tudi druge svetove, ki so ga občasno pritegnili, a se je vedno znova vračal h grafičnemu oblikovanju in se nazadnje dokončno zasidral med knjigami. Po materinem zgledu je tudi sam postal strasten bralec. In hkrati zbiralec, med drugim vsega, kar je dišalo po humorju in satiri, ter izvrsten poznavalec stripa in filma. Knjige je ustvarjal kot avtor – med drugim je podpisal nadrealistični roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki – in prevajalec mistične poezije. Znašel se je tudi v vlogi glasbenega in knjižnega recenzenta, urednika, založnika, publicista, scenarista, režiserja ter mentorja in spodbujevalca drugih, da so objavili, kar so nosili v sebi. Posebne omembe je vredno Valetičevo vodenje literarne delavnice v društvu Altra, ki povezuje ljudi z različnimi težavami v duševnem zdravju. Podobno kot zbiranje knjig za knjižnico v zaporu za mlade odrasle v Celju, kamor je hodil kot mentor in predavatelj pa tudi gostitelj reperja Zlatka, Esada Babačića, Damijana Stepančiča, Izarja Lunačka in drugih ustvarjalnih prijateljev. Podnaslov Grafični oblikovalec med tiskarstvom, umetnostjo in založništvom le nakaže izjemno raznovrstnost avtorja, ki je s knjigami imel in ima še opraviti na toliko ravneh in na toliko načinov, kot težko še kdo. Oznaka multipraktik, ki si jo je nadel kar sam, je povsem upravičena. Bil je priča hitremu razvoju tiskarskih in drugih reprodukcijskih tehnik ter jih eno za drugo, večidel kot samouk, uvajal tudi sam. Premeril je pot od rezanja in lepljenja posameznih vrstic na prosojno folijo za ofsetni tisk prek sitotiska in linotajpa do fotostavka, začetka računalniškega tipkanja in oblikovanja besedil. Dokler ni s photoshopom dokončno vstopil v svet digitalnih postopkov in medijev ter se po več začasnih zaposlitvah odločil iti na svoje. Pri tem je sklenil, da kot oblikovalec ne bo delal za pornografijo, religijo, vojsko in onesnaževalce. Po pozornem bralskem sprehodu skozi knjigo Žige Valetiča Nomadi med platnicami je mogoče le prikimati ugotovitvi, kako pomembna ob vsej teoriji je praksa. Človek, več kot petindvajset let na različnih koncih vpet v knjižno založništvo, ki je kot oblikovalec v tisk poslal približno tisoč knjig različnih avtorjev ter sam kot avtor sodeloval z desetimi založbami in njihovimi urednicami in uredniki, seveda ve, kaj govori. In zna nekatera spoznanja strniti tudi v skoraj aforistični formi. Na primer: »Prodati knjigo je dober občutek. Denar ni nikoli tako velik, da bi lahko bil razlog za dober občutek.« O svoji življenjski odločitvi za oblikovalsko ustvarjanje pa je zapisal: »Tukaj smo zato, da pripeljemo kompozicijo vagonov, po imenu knjiga, na prave tirnice, med prave ljudi …« Mon, 17 Oct 2022 16:00:00 +0000 Žiga Valetič: Nomadi med platnicami Piše: Katja Šifkovič Bere: Jure Franko Renato Bratkovič je s prvencem Plavalec zasnoval zgodbo, ki ji lahko rečemo kar triler, podoben babuški. Z vsako stranjo se bralci spuščajo globlje in odkrivajo nove plasti človekove krutosti in preračunljivosti. Zanimivo in prav nič banalno zapisana zgodba je polna obratov, presenečenj in pasti. Protagonistka romana inšpektorica Luna med plavanjem na prisilnem dopustu trči v truplo. Na prisilnem dopustu se je znašla zato, ker je pri preiskavi mednarodne mreže z drogami naredila napako in pomembne podatke dobila pri nezanesljivem viru. Kriminalka, ki je v bistvu tudi detektivski roman, raziskuje smrt utopljenega neznanca, ki pa ima – prvi zaplet! – brata dvojčka. Luna je kriminalistična inšpektorica, paraplegičarka, ki svoje življenje dokaj spretno manevrira okoli svoje invalidnosti in svojega očeta, ki prepogosto sega po alkoholu. Prav zaradi njega se je v zgodnji mladosti znašla na invalidskem vozičku, saj je zaradi vinjenosti povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tragično poškodovala. Nekonvencionalna zaradi tega, ker je ženska, kriminalistka in obenem še invalidna, se Luna pri preiskovanju umora pogosteje zanaša na intuicijo kot pa na holmovsko dedukcijo. To je najbrž tudi eden izmed razlogov, zakaj je pri branju te kriminalke težko predvideti konec in seveda razrešitev umora. Z branjem kriminalnega romana Plavalec se bralci podajajo na edinstveno iskanje morilca. Konstantna napetost morda postavlja Bratkoviča ob bok drugim odličnim piscem slovenskih kriminalk, zato roman priporočam bralcem, ki uživajo v odkrivanju in iskanju namigov. Prav tako je pomembno omeniti, da je roman Plavalec več kot le kriminalka, saj poglobljeno obravnava tudi družbene razlike, ljubezen, spolnost in psihologijo patološkega oportunizma. Odnosi med protagonisti so morda zasnovani malce satirično, sicer pa je roman napisan v stvarnem in neprisiljenem slogu, kar daje zgodbi dodatno dimenzijo verjetnosti. Bratkovičev jezik se bere kot skandinavski noir, ki pa se dogaja v Sloveniji. Med branjem ura tiktaka, napetost se stopnjuje, prizorišče se spreminja, načrti se rušijo, avtor pa zagotovo premaga bralčevo sposobnost ugibanja. Roman boste želeli prebrati v enem dihu, napetost pa bo držala do zadnje strani. 174906674 RTVSLO – Ars 174 clean Piše: Katja Šifkovič Bere: Jure Franko Renato Bratkovič je s prvencem Plavalec zasnoval zgodbo, ki ji lahko rečemo kar triler, podoben babuški. Z vsako stranjo se bralci spuščajo globlje in odkrivajo nove plasti človekove krutosti in preračunljivosti. Zanimivo in prav nič banalno zapisana zgodba je polna obratov, presenečenj in pasti. Protagonistka romana inšpektorica Luna med plavanjem na prisilnem dopustu trči v truplo. Na prisilnem dopustu se je znašla zato, ker je pri preiskavi mednarodne mreže z drogami naredila napako in pomembne podatke dobila pri nezanesljivem viru. Kriminalka, ki je v bistvu tudi detektivski roman, raziskuje smrt utopljenega neznanca, ki pa ima – prvi zaplet! – brata dvojčka. Luna je kriminalistična inšpektorica, paraplegičarka, ki svoje življenje dokaj spretno manevrira okoli svoje invalidnosti in svojega očeta, ki prepogosto sega po alkoholu. Prav zaradi njega se je v zgodnji mladosti znašla na invalidskem vozičku, saj je zaradi vinjenosti povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tragično poškodovala. Nekonvencionalna zaradi tega, ker je ženska, kriminalistka in obenem še invalidna, se Luna pri preiskovanju umora pogosteje zanaša na intuicijo kot pa na holmovsko dedukcijo. To je najbrž tudi eden izmed razlogov, zakaj je pri branju te kriminalke težko predvideti konec in seveda razrešitev umora. Z branjem kriminalnega romana Plavalec se bralci podajajo na edinstveno iskanje morilca. Konstantna napetost morda postavlja Bratkoviča ob bok drugim odličnim piscem slovenskih kriminalk, zato roman priporočam bralcem, ki uživajo v odkrivanju in iskanju namigov. Prav tako je pomembno omeniti, da je roman Plavalec več kot le kriminalka, saj poglobljeno obravnava tudi družbene razlike, ljubezen, spolnost in psihologijo patološkega oportunizma. Odnosi med protagonisti so morda zasnovani malce satirično, sicer pa je roman napisan v stvarnem in neprisiljenem slogu, kar daje zgodbi dodatno dimenzijo verjetnosti. Bratkovičev jezik se bere kot skandinavski noir, ki pa se dogaja v Sloveniji. Med branjem ura tiktaka, napetost se stopnjuje, prizorišče se spreminja, načrti se rušijo, avtor pa zagotovo premaga bralčevo sposobnost ugibanja. Roman boste želeli prebrati v enem dihu, napetost pa bo držala do zadnje strani. Mon, 17 Oct 2022 16:00:00 +0000 Renato Bratkovič: Plavalec Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Besede na strehi brez črk v roki, ki je ob zbirki Moralke še eno izmed žanrsko hibridnih Grušovnikovih del, bi bilo mogoče opredeliti kot avtobiografsko filozofsko-esejistično knjigo, ta žanrska opredelitev pa ponuja tudi dobro vstopno točko v analizo dela. Tomaž Grušovnik, univerzitetni profesor filozofije, ki se med drugim ukvarja s hoteno nevednostjo, okoljsko etiko in etiko živali, je Besede na strehi brez črk v roki zasnoval kot zbirko besedil, ki osvetljujejo potenciale vsakodnevne rabe filozofije; filozofski razmisleki se v zbirki vpisujejo v avtobiografsko prozo, ki refleksijo konkretizirajo, ji ponudijo stvarnejšo oporo in umestijo v konkretni časoprostor. S tem se teoretski diskurz trdno usidra v stvarnosti, kar se zdi pomembno, saj je filozofija pogosto razumljena kot področje, ki je umeščeno v strogo intelektualno sfero. Obenem ti prozni odlomki nimajo zgolj nekakšne »didaktične« vloge; v literarnem smislu gre za prepričljive, intrigantne tekste, ki so slogovno dovršeni, izražajo pa tudi avtorjev občutek za detajl, izbiro literarno pomenljivih dogodkov in prizorov ter karakterizacijo; predvsem se skozi besedila počasi izrisuje lik Tomaža Grušovnika (ki ga je pomembno ločiti od avtorja), nekoliko impulzivnega filozofa, ki se pogosto zagreto loteva raznih etiško-politično obarvanih razprav z bližnjimi, nato pa na metaravni anksiozno, kritično premišljuje o svojih pristopih. Pogosto šele ta metaanaliza lastne reakcije pripelje do osrednjega filozofskega premisleka posamičnega besedila. Pri zasnovi proznejših odlomkov je pomembno, da pretežno ohlapno sledijo nekakšni sokratski metodi dialoga in preizpraševanja; filozofska, esejistična razmišljanja imajo za izhodišče navadno dialog, v katerem pa se pomenljivo srečujeta Grušovnik filozof in Grušovnik literarni lik; prvi začenja pogovore s številnimi vprašanji, osebo na drugi strani skuša spodbuditi k premisleku in razvijanju lastne misli, a z literarnega vidika so morda še zanimivejši »zdrsi« v debatah, kjer Grušovnikov lik nekako iztiri iz filozofske metode in se spusti v razpravljanje in soočanje argumentov. Pozneje pogosto ugotavlja, da bi morda moral ravnati kako drugače, in raziskuje motive svojih reakcij. Na primer, ko se razburi nad osebama, ki ob pleskanju stanovanja mečeta stran tudi knjige, sam s seboj odpre premislek o tem, zakaj se ob tem početju počuti eksistencialno ogroženega. Ugotavlja, da je ta občutek bržkone povezan z Wittgensteinovim spoznanjem, da lahko biva in razumeva zgolj v jeziku. Wittgensteinovi vplivi na Grušovnikovo misel so sicer razpredeni skozi več besedil in so pomembno izhodišče njegovi misli; v delu se večkrat pojavljajo vprašanja o obstoju in tvorjenju pomena skozi besedo. Drugo pomembno teoretsko izhodišče besedilom je vsekakor filozofija etike, neredko skozi utilitaristični pristop. K filozofiji etike se Grušovnik obrača, ko naslavlja čezvrstne odnose, kjer se vrača tudi k principu moralnih trpnikov in moralnih akterjev, ki ga je razvijal že v svojem strokovnem delu Etika živali. Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo. Izjema je morda riba, ki jo pogosto opazuje z mostička nad potokom – poimenoval jo je Petra. Etiških vprašanj pa Grušovnik ne zamejuje na odnose do drugih vrst; pogosto se besedila v zbirki lotevajo tudi političnih vprašanj, vprašanj drugosti, razmerij med ideološkimi in političnimi stališči, kakor se pojavljajo na celotnem političnem spektru. V tem smislu je mogoče reči, da gre tudi za aktualistično delo. Tem tematikam nasproti se po drugi strani že postavljajo »velika vprašanja«, ki jih knjiga prav tako načenja; vprašanje boga, svobode, načinov bivanja zavesti ipd. Knjižica Tomaža Grušovnika Besede na strehi brez črk v roki je tako zvrstno, literarno, kot tudi idejno zelo raznoliko delo, ki kaže, kakšna je lahko vloga filozofije v vsakdanjem življenju ter pri razumevanju sveta in sebe v svetu. 174906673 RTVSLO – Ars 338 clean Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Besede na strehi brez črk v roki, ki je ob zbirki Moralke še eno izmed žanrsko hibridnih Grušovnikovih del, bi bilo mogoče opredeliti kot avtobiografsko filozofsko-esejistično knjigo, ta žanrska opredelitev pa ponuja tudi dobro vstopno točko v analizo dela. Tomaž Grušovnik, univerzitetni profesor filozofije, ki se med drugim ukvarja s hoteno nevednostjo, okoljsko etiko in etiko živali, je Besede na strehi brez črk v roki zasnoval kot zbirko besedil, ki osvetljujejo potenciale vsakodnevne rabe filozofije; filozofski razmisleki se v zbirki vpisujejo v avtobiografsko prozo, ki refleksijo konkretizirajo, ji ponudijo stvarnejšo oporo in umestijo v konkretni časoprostor. S tem se teoretski diskurz trdno usidra v stvarnosti, kar se zdi pomembno, saj je filozofija pogosto razumljena kot področje, ki je umeščeno v strogo intelektualno sfero. Obenem ti prozni odlomki nimajo zgolj nekakšne »didaktične« vloge; v literarnem smislu gre za prepričljive, intrigantne tekste, ki so slogovno dovršeni, izražajo pa tudi avtorjev občutek za detajl, izbiro literarno pomenljivih dogodkov in prizorov ter karakterizacijo; predvsem se skozi besedila počasi izrisuje lik Tomaža Grušovnika (ki ga je pomembno ločiti od avtorja), nekoliko impulzivnega filozofa, ki se pogosto zagreto loteva raznih etiško-politično obarvanih razprav z bližnjimi, nato pa na metaravni anksiozno, kritično premišljuje o svojih pristopih. Pogosto šele ta metaanaliza lastne reakcije pripelje do osrednjega filozofskega premisleka posamičnega besedila. Pri zasnovi proznejših odlomkov je pomembno, da pretežno ohlapno sledijo nekakšni sokratski metodi dialoga in preizpraševanja; filozofska, esejistična razmišljanja imajo za izhodišče navadno dialog, v katerem pa se pomenljivo srečujeta Grušovnik filozof in Grušovnik literarni lik; prvi začenja pogovore s številnimi vprašanji, osebo na drugi strani skuša spodbuditi k premisleku in razvijanju lastne misli, a z literarnega vidika so morda še zanimivejši »zdrsi« v debatah, kjer Grušovnikov lik nekako iztiri iz filozofske metode in se spusti v razpravljanje in soočanje argumentov. Pozneje pogosto ugotavlja, da bi morda moral ravnati kako drugače, in raziskuje motive svojih reakcij. Na primer, ko se razburi nad osebama, ki ob pleskanju stanovanja mečeta stran tudi knjige, sam s seboj odpre premislek o tem, zakaj se ob tem početju počuti eksistencialno ogroženega. Ugotavlja, da je ta občutek bržkone povezan z Wittgensteinovim spoznanjem, da lahko biva in razumeva zgolj v jeziku. Wittgensteinovi vplivi na Grušovnikovo misel so sicer razpredeni skozi več besedil in so pomembno izhodišče njegovi misli; v delu se večkrat pojavljajo vprašanja o obstoju in tvorjenju pomena skozi besedo. Drugo pomembno teoretsko izhodišče besedilom je vsekakor filozofija etike, neredko skozi utilitaristični pristop. K filozofiji etike se Grušovnik obrača, ko naslavlja čezvrstne odnose, kjer se vrača tudi k principu moralnih trpnikov in moralnih akterjev, ki ga je razvijal že v svojem strokovnem delu Etika živali. Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo. Izjema je morda riba, ki jo pogosto opazuje z mostička nad potokom – poimenoval jo je Petra. Etiških vprašanj pa Grušovnik ne zamejuje na odnose do drugih vrst; pogosto se besedila v zbirki lotevajo tudi političnih vprašanj, vprašanj drugosti, razmerij med ideološkimi in političnimi stališči, kakor se pojavljajo na celotnem političnem spektru. V tem smislu je mogoče reči, da gre tudi za aktualistično delo. Tem tematikam nasproti se po drugi strani že postavljajo »velika vprašanja«, ki jih knjiga prav tako načenja; vprašanje boga, svobode, načinov bivanja zavesti ipd. Knjižica Tomaža Grušovnika Besede na strehi brez črk v roki je tako zvrstno, literarno, kot tudi idejno zelo raznoliko delo, ki kaže, kakšna je lahko vloga filozofije v vsakdanjem življenju ter pri razumevanju sveta in sebe v svetu. Mon, 17 Oct 2022 16:00:00 +0000 Tomaž Grušovnik: Besede na strehi brez črk v roki Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih. 174906668 RTVSLO – Ars 415 clean Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih. Mon, 17 Oct 2022 16:00:00 +0000 Ivo Svetina: Méle Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar 174906953 RTVSLO – Ars 90 clean Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar Sun, 16 Oct 2022 10:00:00 +0000 Prometej 22 Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar 174908766 RTVSLO – Ars 90 clean Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar Sun, 16 Oct 2022 10:00:00 +0000 Prometej 22 Ocena filma Izvirni naslov: Halloween Ends Režiser: David Gordon Green Nastopajo: Jamie Lee Curtis, Andi Matichak, James Jude Courtney, Will Patton, Rohan Campbell, Kyle Richards Piše: Igor Harb Bere: Ajda Sokler S trinajstim filmom iz franšize Noč čarovnic se končuje še aktualna trilogija o neustavljivem psihopatskem morilcu Michaelu Myersu in nekdanji varuški Laurie Strode, ki mora dokončno obračunati s preteklostjo. Prva Noč čarovnic iz leta 1978 si je kmalu prislužila kultni status in zato nenehno privlačila različno sposobne filmarje, ki so poskušali ustvariti dostojno nadaljevanje. Če ne štejemo tistega, ki ga je posnel avtor izvirnika John Carpenter, je pred štirimi leti režiser David Gordon Green morda prišel še najbližje, a je žal krepko razočaral z obema nadaljevanjema. Nov film sicer ponudi obetajoč začetek in v skladu s prakso podžanra klalnikov v uvodu prikaže zelo krvavo smrt, ki naj bi nato služila kot iztočnica za nadaljnji razplet. Izkaže se, da je to samo eden od številnih nedodelanih nastavkov, ki izzvenijo v prazno. Režiser je že v prejšnjem filmu odpiral družbene teme o vlogi skupnosti pri spoprijemanju z grozo in o nevarnostih množične panike v zaprtih skupinah, ki tudi to pot tlijo v ozadju, a brez pravega fokusa in razrešitve. Podobno je s konceptom lastništva tragične osebne zgodbe in nadzora nad njo, kar je zanimiva ideja, s katero se ne ukvarjajo samo poslednja dekleta iz grozljivk, temveč na širši ravni bolezni in nesreč bolj ali manj vsakdo. V filmu se s to idejo na različne načine sreča več junakov, ko jim drugi razlagajo, kako razumejo smrt njihovih staršev ali otrok, ali pa ko zgodba junakinje preraste v legendo. A Noč čarovnic je grozljivka in tovrstna filozofija lahko filmu sicer doda umetniško vrednost, smisel pa je še vedno v sami grozi. Po izrednem uvodnem segmentu, ki odlično gradi razpoloženje in grozo, se režiser večji del filma zadovolji s ponavljanjem standardnih nastavkov in preobratov. Pri tem je večina teh scen konfliktov med človeškimi in torej relativno enakovrednimi nasprotniki, kjer se boj razvije brez večjih presenečenj, a vseeno z dobro mero krvi, medtem ko se legendarni neustavljivi morilec pojavi le nekajkrat in nikoli ne vzbudi enakega občutka neizogibnosti podzavestnega, ki pritiče temu antagonistu. Pravzaprav je veliko bolj učinkovit, dokler ga sploh ne vidimo, saj s svojo odsotnostjo mesto drži na trnih. Nasploh se zdi, da so scenaristi z novimi junaki našli skoraj zadovoljivo zgodbo in so Myersovo pojavo vanjo stlačili na silo, da bi podaljšali končni spopad. Tako nova Noč čarovnic ni nič drugega kot še eden v seriji trinajstih filmov, med katerimi najdemo nekaj zanimivih družbenih komentarjev časa, v katerem so nastajali, veliko vbodov z noži in hektolitre krvi, a jih z izjemo izvirnika lahko ločimo predvsem po tem, kako slabi so. 174906004 RTVSLO – Ars 223 clean Ocena filma Izvirni naslov: Halloween Ends Režiser: David Gordon Green Nastopajo: Jamie Lee Curtis, Andi Matichak, James Jude Courtney, Will Patton, Rohan Campbell, Kyle Richards Piše: Igor Harb Bere: Ajda Sokler S trinajstim filmom iz franšize Noč čarovnic se končuje še aktualna trilogija o neustavljivem psihopatskem morilcu Michaelu Myersu in nekdanji varuški Laurie Strode, ki mora dokončno obračunati s preteklostjo. Prva Noč čarovnic iz leta 1978 si je kmalu prislužila kultni status in zato nenehno privlačila različno sposobne filmarje, ki so poskušali ustvariti dostojno nadaljevanje. Če ne štejemo tistega, ki ga je posnel avtor izvirnika John Carpenter, je pred štirimi leti režiser David Gordon Green morda prišel še najbližje, a je žal krepko razočaral z obema nadaljevanjema. Nov film sicer ponudi obetajoč začetek in v skladu s prakso podžanra klalnikov v uvodu prikaže zelo krvavo smrt, ki naj bi nato služila kot iztočnica za nadaljnji razplet. Izkaže se, da je to samo eden od številnih nedodelanih nastavkov, ki izzvenijo v prazno. Režiser je že v prejšnjem filmu odpiral družbene teme o vlogi skupnosti pri spoprijemanju z grozo in o nevarnostih množične panike v zaprtih skupinah, ki tudi to pot tlijo v ozadju, a brez pravega fokusa in razrešitve. Podobno je s konceptom lastništva tragične osebne zgodbe in nadzora nad njo, kar je zanimiva ideja, s katero se ne ukvarjajo samo poslednja dekleta iz grozljivk, temveč na širši ravni bolezni in nesreč bolj ali manj vsakdo. V filmu se s to idejo na različne načine sreča več junakov, ko jim drugi razlagajo, kako razumejo smrt njihovih staršev ali otrok, ali pa ko zgodba junakinje preraste v legendo. A Noč čarovnic je grozljivka in tovrstna filozofija lahko filmu sicer doda umetniško vrednost, smisel pa je še vedno v sami grozi. Po izrednem uvodnem segmentu, ki odlično gradi razpoloženje in grozo, se režiser večji del filma zadovolji s ponavljanjem standardnih nastavkov in preobratov. Pri tem je večina teh scen konfliktov med človeškimi in torej relativno enakovrednimi nasprotniki, kjer se boj razvije brez večjih presenečenj, a vseeno z dobro mero krvi, medtem ko se legendarni neustavljivi morilec pojavi le nekajkrat in nikoli ne vzbudi enakega občutka neizogibnosti podzavestnega, ki pritiče temu antagonistu. Pravzaprav je veliko bolj učinkovit, dokler ga sploh ne vidimo, saj s svojo odsotnostjo mesto drži na trnih. Nasploh se zdi, da so scenaristi z novimi junaki našli skoraj zadovoljivo zgodbo in so Myersovo pojavo vanjo stlačili na silo, da bi podaljšali končni spopad. Tako nova Noč čarovnic ni nič drugega kot še eden v seriji trinajstih filmov, med katerimi najdemo nekaj zanimivih družbenih komentarjev časa, v katerem so nastajali, veliko vbodov z noži in hektolitre krvi, a jih z izjemo izvirnika lahko ločimo predvsem po tem, kako slabi so. Fri, 14 Oct 2022 00:32:00 +0000 Noč čarovnic se konča Ocena filma Izvirni naslov: Eami Režiserka: Paz Encina Nastopajo: Anel Picanerai, Curia Chiquejno Etacoro, Ducubaide Chiquenoi, Basui Picanerai Etacore, Lucas Etacori, Guesa Picanerai, Lazaro Dosapei Cutamijo Piše: Muanis Sinanović Bere: Ajda Sokler V okviru letošnje izvedbe festivala Mesto žensk smo si v ljubljanskem Kinodvoru lahko med drugim ogledali paragvajski film Eami. Gotovo gre za eno izvirnejših letošnjih pri nas dostopnih produkcij. Vprašanja se zastavljajo že pri zvrstni uvrstitvi, saj se ta upira lahkemu kategoriziranju. Zasilna in najočitnejša opredelitev bi bila, da gre za dokumentarni film. Vendar ne podaja dejstev, s katerimi bi jasno uokvirjal svojo temo. Morda bi ustreznejša oznaka izhajala iz opisnega poimenovanja. V tem primeru bi mu lahko rekli poetični filmski esej. Prav tako vsebuje igrane elemente, tako na ravni sicer smiselno omejene rekonstrukcije dogodkov kot nastopanja pripovedovalcev. Spremljamo izpoved dekleta Eami iz uničenega pragozda, predstavnico staroselskega plemena, ki živi na izvoren način in se ni vključilo v sodobno kapitalistično civilizacijo. Njegov bivanjski prostor je bil uničen zaradi izsekavanja. Vendar je ta izpoved povedana v njenem jeziku, ki s svojo simbolno nabitostjo precej drugače konceptualizira svet kot naš jezik. Tako poslušamo zelo poetično obnovo dogodkov skupnostne in osebne narave, ki pred nas stopa s tančico, skozi katero jo dojemamo po koščkih, nelinearno in nekoliko odtujeno. To je največji dosežek filma. Ko nas sooči z radikalno drugačnostjo, povzroči, da se od nje odbija naša lastna podoba. Ugotovimo, da smo bližje uničevalcem, to pa nas sooči z našo lastno posredno vlogo pri razlaščevanju in povzročanju katastrof. Temu se pridruži še zabrisanost pri uporabi samih filmskih sredstev. Mešajo se poetični detajli okolja, kot biseri iztrgani vsakdanjemu pogledu, arhivski posnetki ter bližnji posnetki in gola telesa ljudstva, ki uporablja malo oziroma nič oblačil. Časovnica dogajanja je nejasna, posnetki detajlov pa nas odtrgajo od mimobežnosti in nas prisilijo, da se naša zavest samodejno usmeri k neznanemu in tesnobnemu. Toliko slabše za film je, da si pri tem pristopu ne upa do konca in se včasih vendarle prepusti komunikaciji na nekoliko neposrečene načine. Eamijina pripoved tu in tam postane pretirano sentimentalna, tako da s sočutjem lažje blaži tesnobo gledalcev in s tem nekoliko preusmerja pozornost. Ne glede na to se tudi med temi trenutki najde kakšen moment pristnega prepoznanja bolečine in izgube. Včasih se zdi, da gola telesa kurira, jih postavlja v okvire kadrov, kot bi s prstom kazala na posebnost kulture. Včasih je sočustvovanje pač lažje prenesti kot nejasnost in tesnobo. Seveda same komunikativnosti ne moremo očitati. Režiserka Paz Encina se je znašla v težavnem položaju: naj bo njen film povsem nedostopen ali naj vendarle skuša doseči nekoliko širše občinstvo. Pri zadnjem ji je uspelo, vendar za ceno koherentnosti svojega izdelka. Eami tako s samo svojo obliko odpira ključna estetska in etična vprašanja o naravi filma. Njegova ideja je izvrstna in izvirna. S svojo vizualno poetiko nas navduši in utira pot pripovedi ljudstvom in drugim skupinam ljudi, ki doslej večinoma niso imeli glasu. Tudi kot pionirski izdelek si gotovo zasluži svojevrstno priznanje. 174906000 RTVSLO – Ars 253 clean Ocena filma Izvirni naslov: Eami Režiserka: Paz Encina Nastopajo: Anel Picanerai, Curia Chiquejno Etacoro, Ducubaide Chiquenoi, Basui Picanerai Etacore, Lucas Etacori, Guesa Picanerai, Lazaro Dosapei Cutamijo Piše: Muanis Sinanović Bere: Ajda Sokler V okviru letošnje izvedbe festivala Mesto žensk smo si v ljubljanskem Kinodvoru lahko med drugim ogledali paragvajski film Eami. Gotovo gre za eno izvirnejših letošnjih pri nas dostopnih produkcij. Vprašanja se zastavljajo že pri zvrstni uvrstitvi, saj se ta upira lahkemu kategoriziranju. Zasilna in najočitnejša opredelitev bi bila, da gre za dokumentarni film. Vendar ne podaja dejstev, s katerimi bi jasno uokvirjal svojo temo. Morda bi ustreznejša oznaka izhajala iz opisnega poimenovanja. V tem primeru bi mu lahko rekli poetični filmski esej. Prav tako vsebuje igrane elemente, tako na ravni sicer smiselno omejene rekonstrukcije dogodkov kot nastopanja pripovedovalcev. Spremljamo izpoved dekleta Eami iz uničenega pragozda, predstavnico staroselskega plemena, ki živi na izvoren način in se ni vključilo v sodobno kapitalistično civilizacijo. Njegov bivanjski prostor je bil uničen zaradi izsekavanja. Vendar je ta izpoved povedana v njenem jeziku, ki s svojo simbolno nabitostjo precej drugače konceptualizira svet kot naš jezik. Tako poslušamo zelo poetično obnovo dogodkov skupnostne in osebne narave, ki pred nas stopa s tančico, skozi katero jo dojemamo po koščkih, nelinearno in nekoliko odtujeno. To je največji dosežek filma. Ko nas sooči z radikalno drugačnostjo, povzroči, da se od nje odbija naša lastna podoba. Ugotovimo, da smo bližje uničevalcem, to pa nas sooči z našo lastno posredno vlogo pri razlaščevanju in povzročanju katastrof. Temu se pridruži še zabrisanost pri uporabi samih filmskih sredstev. Mešajo se poetični detajli okolja, kot biseri iztrgani vsakdanjemu pogledu, arhivski posnetki ter bližnji posnetki in gola telesa ljudstva, ki uporablja malo oziroma nič oblačil. Časovnica dogajanja je nejasna, posnetki detajlov pa nas odtrgajo od mimobežnosti in nas prisilijo, da se naša zavest samodejno usmeri k neznanemu in tesnobnemu. Toliko slabše za film je, da si pri tem pristopu ne upa do konca in se včasih vendarle prepusti komunikaciji na nekoliko neposrečene načine. Eamijina pripoved tu in tam postane pretirano sentimentalna, tako da s sočutjem lažje blaži tesnobo gledalcev in s tem nekoliko preusmerja pozornost. Ne glede na to se tudi med temi trenutki najde kakšen moment pristnega prepoznanja bolečine in izgube. Včasih se zdi, da gola telesa kurira, jih postavlja v okvire kadrov, kot bi s prstom kazala na posebnost kulture. Včasih je sočustvovanje pač lažje prenesti kot nejasnost in tesnobo. Seveda same komunikativnosti ne moremo očitati. Režiserka Paz Encina se je znašla v težavnem položaju: naj bo njen film povsem nedostopen ali naj vendarle skuša doseči nekoliko širše občinstvo. Pri zadnjem ji je uspelo, vendar za ceno koherentnosti svojega izdelka. Eami tako s samo svojo obliko odpira ključna estetska in etična vprašanja o naravi filma. Njegova ideja je izvrstna in izvirna. S svojo vizualno poetiko nas navduši in utira pot pripovedi ljudstvom in drugim skupinam ljudi, ki doslej večinoma niso imeli glasu. Tudi kot pionirski izdelek si gotovo zasluži svojevrstno priznanje. Fri, 14 Oct 2022 00:32:00 +0000 Eami Piše: Miša Gams Bere: Eva Longyka Marušič Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo. Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.” Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke. Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174905202 RTVSLO – Ars 405 clean Piše: Miša Gams Bere: Eva Longyka Marušič Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo. Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.” Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke. Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 11 Oct 2022 12:22:00 +0000 Jurij Devetak: Nekropola, roman v stripu premiera, 10.10, 2022 informativne oddaje RA SLO V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila sinoči premierno uprizorjena predstava Tunel, ki je nastala v koprodukciji te ustanove z Lutkovnim gledališčem Klajpeda. O predstavi za otroke, ki jo je režiral Miha Golob - tudi avtor likovne podobe in scenograf, več Magda Tušar. foto:LGL/Mitja Vasič Režiser, avtor likovne podobe, scenograf:Miha Golob Dramaturginja:Mojca Redjko Kostumografka:Dajana Ljubičić Avtor glasbe:Andrius Šiurys Oblikovalec virtualnih vsebin:Borut Kumperščak Oblikovalec svetlobe:Gregor Kuhar Igrajo:Miha Arh, Gašper Malnar, Barbara Kanc k. g. , Filip Šebšajevič k. g.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174905245 RTVSLO – Ars 103 clean premiera, 10.10, 2022 informativne oddaje RA SLO V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila sinoči premierno uprizorjena predstava Tunel, ki je nastala v koprodukciji te ustanove z Lutkovnim gledališčem Klajpeda. O predstavi za otroke, ki jo je režiral Miha Golob - tudi avtor likovne podobe in scenograf, več Magda Tušar. foto:LGL/Mitja Vasič Režiser, avtor likovne podobe, scenograf:Miha Golob Dramaturginja:Mojca Redjko Kostumografka:Dajana Ljubičić Avtor glasbe:Andrius Šiurys Oblikovalec virtualnih vsebin:Borut Kumperščak Oblikovalec svetlobe:Gregor Kuhar Igrajo:Miha Arh, Gašper Malnar, Barbara Kanc k. g. , Filip Šebšajevič k. g.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 11 Oct 2022 11:00:00 +0000 Lutkovno gledališče Ljubljana: Tunel V Kromatiki sta sinoči zazvenela Mendelssohnova Četrta simfonija, »Italijanska« in Dvořakov Koncert za violončelo. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je nastopil solist Thomas Carroll, dirigiral je Rossen Milanov. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj. 174905157 RTVSLO – Ars 79 clean V Kromatiki sta sinoči zazvenela Mendelssohnova Četrta simfonija, »Italijanska« in Dvořakov Koncert za violončelo. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je nastopil solist Thomas Carroll, dirigiral je Rossen Milanov. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj. Tue, 11 Oct 2022 09:30:00 +0000 Drugi večer cikla Kromatika Piše: Aljaž Koprivnikar Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Ustvarjanje Kaje Teržan je slovenskemu bralcu znano po značilni avtorski govorici, ki se vse od pesniškega prvenca Delta (2015) gradi med koreografijo lirskega jaza in pesniškega jezika. Po njem se premikamo ob izmenjavah oblikovne zasnove, od bolj lirsko do bolj narativno zasnovanih besedil, pri tem pa smo priča predvsem eksistencialni tematiki in bivanjskim vprašanjem. Slednje je vidno tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog (2018), ki v večinoma proznih pesmih izpostavlja samoizpraševanje subjekta na relaciji zunanjega in notranjega sveta, v odnosu opazovalke do lastne preteklosti oziroma identitete, pri tem pa prinaša aktualno družbeno problematiko, medosebne odnose ter preverjena, večna življenjska vprašanja. Zelo podobno lahko razumemo nadaljevanje v tretji avtoričini knjigi, Nekoč bom imela čas. V primerjavi s prejšnjim ustvarjanjem Kaja Teržan v njej še nekoliko bolj zareže v svojega bralca oziroma se pred njim razgali. Tudi v tej zbirki ima veliko vlogo preteklost, a tokrat skorajda povsem zajame subjektov horizont in bolj izrazito prehaja iz otroštva kot formativnega obdobja človekove osebnosti, časa socializacije in (s)prejemanja norm in vzorcev, ki bodisi pozitivno bodisi negativno vplivajo na našo življenjsko pot. Pesnica pri tem prepotuje vse do najzgodnejših spominov, pri čemer bralci, opremljeni s avtobiografskimi podatki, prepoznamo mešanje fikcije in realnosti, saj lahko ob spominih iz peska prve pesmi povlečemo vzporednice s pesničinim odraščanjem na Švedskem, ki se ob izgubljenem času kot diptih zaokroža tudi v verzih besedila Materino telo in iz preteklosti ponuja sodobno in prihodnjo (samo)refleksijo. Menjavanje časovne perspektive in glediščne točke med otroškim in odraslim pogledom se krepi tudi v nadaljevanju, kjer avtorica izpostavlja osebnostno razdaljo in bližino, v ospredje pa prehajajo medsebojni odnosi. Ti so pogosto izraženi problematično, bodisi s kritiko zatohle družinske in družbene situacije bodisi skozi prizmo intime in ljubezenske naklonjenosti, ki večji del poteka prek ranjenja ali bolečine subjekta ali subjektinje. Slednje je razvidno ob hrepenenju po bližini, podanem skozi otroški pogled, ki zgolj išče zavetje, še bolj pa prek odrasle osebe, ki analizira dogajanje okoli sebe in v sebi. V precej tesnobnem pesniškem ozračju prikazuje družbeno vkalupljenost in determiniranost ter notranjo osebno ujetost in stisko. Začetna besedila so naravnana na otroštvo in preteklost, nadaljevanje pa toliko bolj posega v sodobno stanje subjekta, njegovo brezizhodno razdvojenost in nemoč. Ob tem se, četudi morebiti na videz subtilno, krepi želja po imeti prostor zase. To je opaziti denimo v ciklu Bakterije, ki prinaša zatohlo ozračje družbenih omejitev in začrtanih družinskih vzorcev: »Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.« Ti vzorci izraziteje nastopijo v nadaljevanju, ko telo postane »državna last«, tam kjer stoji »krvavi križ« in kjer obstajamo zgolj v svoji otopelosti. Na plan pridejo žensko telo, vprašanje spola in odkrivanje pripadnosti in identitete, ki jih vselej spremljajo pritiski in zahteve okolja. Kaja Teržan z ironijo in sarkazmom slikovito izpostavlja različne družbene vloge, s čimer opozarja na položaj in odnos do ženske v sodobni družbi: »Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...« Iskanje lastnega prostora, kjer bi lahko skrila svoje golo telo in misli in bila brez spola, kot je to vidno v pesmi Bitka z dvigalom, zatorej poteka prek stremljenja k samosti, svobodi, ki jo je, kot je že značilno za avtoričino pisanje, pogosto najti v (samo)izgonu iz sveta, hkrati pa v bližini navidezne ali resnične smrti. Izpostavitvi boja na nož se ob domišljiji, asociacijah, številnih preobratih in prispodobah, ki prikazujejo obče sistemske in posameznikove osebne omejitve, na vsebinski ravni priključujejo motivi narave, zapuščene in preganjane živali in druga simbolika, kar v sicer ponavljajočih se temah ponuja nekoliko več raznovrstnosti. To je še toliko bolj dobrodošlo, saj tudi druga polovica zbirke gradi na izmenjavanju preteklosti in sedanjosti, lastne volje in ujetosti, hrepenenja in odtujenosti, pri tem pa se mantra razdvojenosti bolj vidno izraža z željo po pripadnosti (»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«), posredovano prek vzorcev ljubezni in nasilja, predanosti in izločenosti ter prepada subjektinje med dvema skrajnostma – notranjo retrospektivo in zunanjo resničnostjo. Hrepenenje po času, v katerem bi subjektinja srečala svojo samoto, porušila zunanji svet in se osvobodila njegovih spon, se zatorej, podobno kot v prejšnjih zbirkah, lahko odvije ali razreši le na bojišču telesa, saj odnos do telesa pomeni odnos do sveta in stik z njim, rešitev pa se ponuja prav v njunem neravnovesju, prostem padu v (samo)osamitev in v sebi lasten prostor v svetu, ki ga moramo še najti oziroma si ga izbojevati. Lucidna introspekcija in (samo)analiza, ki črpa iz otroštva in sega v sedanjost in vprašanje prihodnjega, torej tudi v knjigi Nekoč bom imela čas prinaša avtoričine že preverjene teme. Čeprav jih odlikuje ostra in neposredna govorica, pa pesmi pri tem prepogosto zapadejo v ponavljajoča se tesnobna stanja, ki v notranjem uporu subjektinje, v njenem razosebljanju in razblinjanju, bolj kot ne obstanejo v pričakovanju razpleta. Zaključek, ki naj bi označeval želeno osvoboditev, ob koncu zbirke v hrepenečem izginjanju »v težko pričakovani nič« in razpadu vezivnega tkiva tako sicer odprto nakazuje morebitno novo rojstvo ali nov boj na ruševinah starega, a hkrati na poti preigravanja podobnih, če ne vedno istih tematik prav zavoljo predvidljivosti lahko tudi prazno izzveni. 174904940 RTVSLO – Ars 449 clean Piše: Aljaž Koprivnikar Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Ustvarjanje Kaje Teržan je slovenskemu bralcu znano po značilni avtorski govorici, ki se vse od pesniškega prvenca Delta (2015) gradi med koreografijo lirskega jaza in pesniškega jezika. Po njem se premikamo ob izmenjavah oblikovne zasnove, od bolj lirsko do bolj narativno zasnovanih besedil, pri tem pa smo priča predvsem eksistencialni tematiki in bivanjskim vprašanjem. Slednje je vidno tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog (2018), ki v večinoma proznih pesmih izpostavlja samoizpraševanje subjekta na relaciji zunanjega in notranjega sveta, v odnosu opazovalke do lastne preteklosti oziroma identitete, pri tem pa prinaša aktualno družbeno problematiko, medosebne odnose ter preverjena, večna življenjska vprašanja. Zelo podobno lahko razumemo nadaljevanje v tretji avtoričini knjigi, Nekoč bom imela čas. V primerjavi s prejšnjim ustvarjanjem Kaja Teržan v njej še nekoliko bolj zareže v svojega bralca oziroma se pred njim razgali. Tudi v tej zbirki ima veliko vlogo preteklost, a tokrat skorajda povsem zajame subjektov horizont in bolj izrazito prehaja iz otroštva kot formativnega obdobja človekove osebnosti, časa socializacije in (s)prejemanja norm in vzorcev, ki bodisi pozitivno bodisi negativno vplivajo na našo življenjsko pot. Pesnica pri tem prepotuje vse do najzgodnejših spominov, pri čemer bralci, opremljeni s avtobiografskimi podatki, prepoznamo mešanje fikcije in realnosti, saj lahko ob spominih iz peska prve pesmi povlečemo vzporednice s pesničinim odraščanjem na Švedskem, ki se ob izgubljenem času kot diptih zaokroža tudi v verzih besedila Materino telo in iz preteklosti ponuja sodobno in prihodnjo (samo)refleksijo. Menjavanje časovne perspektive in glediščne točke med otroškim in odraslim pogledom se krepi tudi v nadaljevanju, kjer avtorica izpostavlja osebnostno razdaljo in bližino, v ospredje pa prehajajo medsebojni odnosi. Ti so pogosto izraženi problematično, bodisi s kritiko zatohle družinske in družbene situacije bodisi skozi prizmo intime in ljubezenske naklonjenosti, ki večji del poteka prek ranjenja ali bolečine subjekta ali subjektinje. Slednje je razvidno ob hrepenenju po bližini, podanem skozi otroški pogled, ki zgolj išče zavetje, še bolj pa prek odrasle osebe, ki analizira dogajanje okoli sebe in v sebi. V precej tesnobnem pesniškem ozračju prikazuje družbeno vkalupljenost in determiniranost ter notranjo osebno ujetost in stisko. Začetna besedila so naravnana na otroštvo in preteklost, nadaljevanje pa toliko bolj posega v sodobno stanje subjekta, njegovo brezizhodno razdvojenost in nemoč. Ob tem se, četudi morebiti na videz subtilno, krepi želja po imeti prostor zase. To je opaziti denimo v ciklu Bakterije, ki prinaša zatohlo ozračje družbenih omejitev in začrtanih družinskih vzorcev: »Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.« Ti vzorci izraziteje nastopijo v nadaljevanju, ko telo postane »državna last«, tam kjer stoji »krvavi križ« in kjer obstajamo zgolj v svoji otopelosti. Na plan pridejo žensko telo, vprašanje spola in odkrivanje pripadnosti in identitete, ki jih vselej spremljajo pritiski in zahteve okolja. Kaja Teržan z ironijo in sarkazmom slikovito izpostavlja različne družbene vloge, s čimer opozarja na položaj in odnos do ženske v sodobni družbi: »Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...« Iskanje lastnega prostora, kjer bi lahko skrila svoje golo telo in misli in bila brez spola, kot je to vidno v pesmi Bitka z dvigalom, zatorej poteka prek stremljenja k samosti, svobodi, ki jo je, kot je že značilno za avtoričino pisanje, pogosto najti v (samo)izgonu iz sveta, hkrati pa v bližini navidezne ali resnične smrti. Izpostavitvi boja na nož se ob domišljiji, asociacijah, številnih preobratih in prispodobah, ki prikazujejo obče sistemske in posameznikove osebne omejitve, na vsebinski ravni priključujejo motivi narave, zapuščene in preganjane živali in druga simbolika, kar v sicer ponavljajočih se temah ponuja nekoliko več raznovrstnosti. To je še toliko bolj dobrodošlo, saj tudi druga polovica zbirke gradi na izmenjavanju preteklosti in sedanjosti, lastne volje in ujetosti, hrepenenja in odtujenosti, pri tem pa se mantra razdvojenosti bolj vidno izraža z željo po pripadnosti (»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«), posredovano prek vzorcev ljubezni in nasilja, predanosti in izločenosti ter prepada subjektinje med dvema skrajnostma – notranjo retrospektivo in zunanjo resničnostjo. Hrepenenje po času, v katerem bi subjektinja srečala svojo samoto, porušila zunanji svet in se osvobodila njegovih spon, se zatorej, podobno kot v prejšnjih zbirkah, lahko odvije ali razreši le na bojišču telesa, saj odnos do telesa pomeni odnos do sveta in stik z njim, rešitev pa se ponuja prav v njunem neravnovesju, prostem padu v (samo)osamitev in v sebi lasten prostor v svetu, ki ga moramo še najti oziroma si ga izbojevati. Lucidna introspekcija in (samo)analiza, ki črpa iz otroštva in sega v sedanjost in vprašanje prihodnjega, torej tudi v knjigi Nekoč bom imela čas prinaša avtoričine že preverjene teme. Čeprav jih odlikuje ostra in neposredna govorica, pa pesmi pri tem prepogosto zapadejo v ponavljajoča se tesnobna stanja, ki v notranjem uporu subjektinje, v njenem razosebljanju in razblinjanju, bolj kot ne obstanejo v pričakovanju razpleta. Zaključek, ki naj bi označeval želeno osvoboditev, ob koncu zbirke v hrepenečem izginjanju »v težko pričakovani nič« in razpadu vezivnega tkiva tako sicer odprto nakazuje morebitno novo rojstvo ali nov boj na ruševinah starega, a hkrati na poti preigravanja podobnih, če ne vedno istih tematik prav zavoljo predvidljivosti lahko tudi prazno izzveni. Mon, 10 Oct 2022 16:00:00 +0000 Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas Piše: Ana Geršak Bere: Eva Longyka Marušič Zdi se, da se pri obravnavanju romana Lenarta Zajca Odred ni mogoče izogniti faktografiji, ki delo tako vsebinsko kot idejno kontekstualizira. Na začetku romana se avtor namreč zahvaljuje »vsem, ki so pomagali pri prilagajanju zgodbe zgodovinskim dejstvom«, kar že napoveduje besedilo z močno mimetično, če ne že kar didaktično komponento. Zvestoba dejstvom je tu še kako pomembna, Odred je namreč prvi del ambiciozno zasnovane trilogije o slovenski partizanski gverili in organiziranju prvih upornikov. Ozadje nastanka romana je podrobneje opisano v spremni besedi, v kateri Tone Kregar vzpostavi navezavo (kot zapiše: »bolj karakterno kot ideološko«) s slovenskim partizanskim komandantom Stanetom Semičem – Dakijem, avtorjem spominov Najboljši so padli. Avtobiografija je bila Zajcu osnova za pripoved in Daki se pojavlja tudi v romanu, a vsaj zaenkrat še kot stranska figura. V prepletu zgodovinsko preverljivih elementov in fikcije, zgodovinske osebnosti ohranjajo svoje vloge, spremlja pa jih kopica izmišljenih likov, ki karakterno še niso povsem zaživeli. Povezave med njimi se namreč šele vzpostavljajo, ozadje njihovega značaja in delovanja napolnjujejo podrobnosti, ki bodo verjetno imele večjo vlogo v nadaljevanjih. Nasploh je Odred zastavljen kot uvod, zato je ekspozicija razpotegnjena. Dogajanje je prostorsko in časovno zgoščeno na okolico Ljubljane od pomladi 1941 do januarja 1942. Lenart Zajc se v Odredu osredotoča na človeško plat boja, kar pomeni, da se, gotovo premišljeno, izogiba politizaciji. Ideje socializma oziroma komunizma se razvijajo skozi dialoge, o njih najpogosteje govorijo posamezniki, ki se s politično teorijo ukvarjajo po sili razmer in za katere se zdi, da lahko hitro zapadejo v nekritično idealiziranje ali apriorno sovražno zavračanje. O politiki govorijo površinsko, naučeno, lik, ki je predstavljen kot najbolj načitan, pa se hitro izkaže za teoretskega prenapeteža brez občutka za tako imenovano »resnično življenje«. V ospredju zanimanja romana je torej dinamika različnih značajev, ki se kakor po naključju znajdejo v skrajni situaciji, ki jih sili v odločanje o življenju in smrti. Osebni trki so vsaj zaenkrat pogosteje povezani z individualnimi značajskimi potezami kot z ideologijo, čeprav se v zadnjem poglavju odnosi tudi na tej ravni začenjajo zaostrovati, kakor napoved bodočih razkolov. Odred je nemara vsaj malo generacijski roman, saj so osrednji liki precej mladi, tako kot so bili mladi tudi prvi borci, na kar dodatno opozarja Kregar. Mladost Zajc povezuje z nekakšnim nereflektiranim zanosom, ki se pogosto spaja z naivnostjo neizkušenosti. Čeprav gre po svoje za kolektivni roman, je v prvem delu bodoče trilogije junakinja ljubljanska gimnazijka Fani kot utelešenje osrednjih lastnosti borcev, v pripoved pa vnaša tudi njihovo razredno raznolikost. Fani je pač iz premožne družine, izkaže se celo, da je njen oče eden glavnih organizatorjev četniškega upora, a ideološko soočenje med hčerjo in očetom nas, kot kaže, čaka v naslednjem delu. Zajc večkrat spretno opozori na zmedo v naslavljanju, ki je vladala na začetku, ko ni bilo zares jasno, kdo se bori proti komu in kako se imenuje, tako da se liki večkrat namerno zmotijo, ko rečejo, da grejo k četnikom namesto k partizanom. Kot lik je Fani zamujena priložnost: veliko prostora je namenjenega opevanju njenega junaštva, vendar v večini pogledov ostaja stereotipno zasnovana. Medtem ko se romaneskni fantje za boj odločajo po sili razmer, iz ideoloških, avanturističnih, eksistencialnih ali celo sadističnih vzgibov, se Fani na bojišče poda kar zaradi izgubljene ljubezni, in seveda ni treba dolgo čakati, da najde novo. Pričakovano se tako zasnovani lik sprva otepa orožja in ubijanja, dokler se temu ni več mogoče izogniti, prav tako je pričakovano, da bo Fani, kljub izpričanemu pogumu in odločnosti, kot ženski lik predvsem simbol humanističnih vrednot. Tako kot je pričakovano tudi, da bo kot edina ženska v odredu poskrbela za nekaj »erotične napetosti«. Spolnost, ki naj bi bila novatorska plat tega sodobnega partizanskega romana, je prikazana precej klišejsko. Težava Odreda je vsaj delno tudi v njegovi zgovornosti. Dogajanje je razpršeno, kot bi šlo za niz anekdot, dialogi pa ponavljajo informacije pripovednega dela besedila. Zdi se, da je skušal avtor zadevo predstaviti čim bolj predočeno oziroma, kot bi se reklo, »realistično« v smislu mimetičnosti. Zadrega z romanom Lenarta Zajca Odred je morda v tem, da skuša temo narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji predstaviti v novi luči, vendar za to uporablja preživele literarne postopke, kot bi želel nadaljevati linijo povojnega realizma. Kot da se mu pri takšni tematiki ne bi bilo mogoče izogniti. V tem smislu bo zanimivo videti, kako se bo razvijalo nadaljevanje. 174904938 RTVSLO – Ars 373 clean Piše: Ana Geršak Bere: Eva Longyka Marušič Zdi se, da se pri obravnavanju romana Lenarta Zajca Odred ni mogoče izogniti faktografiji, ki delo tako vsebinsko kot idejno kontekstualizira. Na začetku romana se avtor namreč zahvaljuje »vsem, ki so pomagali pri prilagajanju zgodbe zgodovinskim dejstvom«, kar že napoveduje besedilo z močno mimetično, če ne že kar didaktično komponento. Zvestoba dejstvom je tu še kako pomembna, Odred je namreč prvi del ambiciozno zasnovane trilogije o slovenski partizanski gverili in organiziranju prvih upornikov. Ozadje nastanka romana je podrobneje opisano v spremni besedi, v kateri Tone Kregar vzpostavi navezavo (kot zapiše: »bolj karakterno kot ideološko«) s slovenskim partizanskim komandantom Stanetom Semičem – Dakijem, avtorjem spominov Najboljši so padli. Avtobiografija je bila Zajcu osnova za pripoved in Daki se pojavlja tudi v romanu, a vsaj zaenkrat še kot stranska figura. V prepletu zgodovinsko preverljivih elementov in fikcije, zgodovinske osebnosti ohranjajo svoje vloge, spremlja pa jih kopica izmišljenih likov, ki karakterno še niso povsem zaživeli. Povezave med njimi se namreč šele vzpostavljajo, ozadje njihovega značaja in delovanja napolnjujejo podrobnosti, ki bodo verjetno imele večjo vlogo v nadaljevanjih. Nasploh je Odred zastavljen kot uvod, zato je ekspozicija razpotegnjena. Dogajanje je prostorsko in časovno zgoščeno na okolico Ljubljane od pomladi 1941 do januarja 1942. Lenart Zajc se v Odredu osredotoča na človeško plat boja, kar pomeni, da se, gotovo premišljeno, izogiba politizaciji. Ideje socializma oziroma komunizma se razvijajo skozi dialoge, o njih najpogosteje govorijo posamezniki, ki se s politično teorijo ukvarjajo po sili razmer in za katere se zdi, da lahko hitro zapadejo v nekritično idealiziranje ali apriorno sovražno zavračanje. O politiki govorijo površinsko, naučeno, lik, ki je predstavljen kot najbolj načitan, pa se hitro izkaže za teoretskega prenapeteža brez občutka za tako imenovano »resnično življenje«. V ospredju zanimanja romana je torej dinamika različnih značajev, ki se kakor po naključju znajdejo v skrajni situaciji, ki jih sili v odločanje o življenju in smrti. Osebni trki so vsaj zaenkrat pogosteje povezani z individualnimi značajskimi potezami kot z ideologijo, čeprav se v zadnjem poglavju odnosi tudi na tej ravni začenjajo zaostrovati, kakor napoved bodočih razkolov. Odred je nemara vsaj malo generacijski roman, saj so osrednji liki precej mladi, tako kot so bili mladi tudi prvi borci, na kar dodatno opozarja Kregar. Mladost Zajc povezuje z nekakšnim nereflektiranim zanosom, ki se pogosto spaja z naivnostjo neizkušenosti. Čeprav gre po svoje za kolektivni roman, je v prvem delu bodoče trilogije junakinja ljubljanska gimnazijka Fani kot utelešenje osrednjih lastnosti borcev, v pripoved pa vnaša tudi njihovo razredno raznolikost. Fani je pač iz premožne družine, izkaže se celo, da je njen oče eden glavnih organizatorjev četniškega upora, a ideološko soočenje med hčerjo in očetom nas, kot kaže, čaka v naslednjem delu. Zajc večkrat spretno opozori na zmedo v naslavljanju, ki je vladala na začetku, ko ni bilo zares jasno, kdo se bori proti komu in kako se imenuje, tako da se liki večkrat namerno zmotijo, ko rečejo, da grejo k četnikom namesto k partizanom. Kot lik je Fani zamujena priložnost: veliko prostora je namenjenega opevanju njenega junaštva, vendar v večini pogledov ostaja stereotipno zasnovana. Medtem ko se romaneskni fantje za boj odločajo po sili razmer, iz ideoloških, avanturističnih, eksistencialnih ali celo sadističnih vzgibov, se Fani na bojišče poda kar zaradi izgubljene ljubezni, in seveda ni treba dolgo čakati, da najde novo. Pričakovano se tako zasnovani lik sprva otepa orožja in ubijanja, dokler se temu ni več mogoče izogniti, prav tako je pričakovano, da bo Fani, kljub izpričanemu pogumu in odločnosti, kot ženski lik predvsem simbol humanističnih vrednot. Tako kot je pričakovano tudi, da bo kot edina ženska v odredu poskrbela za nekaj »erotične napetosti«. Spolnost, ki naj bi bila novatorska plat tega sodobnega partizanskega romana, je prikazana precej klišejsko. Težava Odreda je vsaj delno tudi v njegovi zgovornosti. Dogajanje je razpršeno, kot bi šlo za niz anekdot, dialogi pa ponavljajo informacije pripovednega dela besedila. Zdi se, da je skušal avtor zadevo predstaviti čim bolj predočeno oziroma, kot bi se reklo, »realistično« v smislu mimetičnosti. Zadrega z romanom Lenarta Zajca Odred je morda v tem, da skuša temo narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji predstaviti v novi luči, vendar za to uporablja preživele literarne postopke, kot bi želel nadaljevati linijo povojnega realizma. Kot da se mu pri takšni tematiki ne bi bilo mogoče izogniti. V tem smislu bo zanimivo videti, kako se bo razvijalo nadaljevanje. Mon, 10 Oct 2022 16:00:00 +0000 Lenart Zajc: Odred Jan P. Matuszyński je film Ne puščaj sledi zasnoval po istoimenski knjigi Cezaryja Łazarewicza, ki pod drobnogled jemlje tragičen dogodek iz leta 1983, predvsem pa poznejše politično kolesje, ki je poskrbelo, da za smrt Grzegorza Przemyka še do danes ni odgovarjal nihče od odgovornih. Grzegorzu in njegovemu prijatelju Jurku ob praznovanju mature v središču Varšave pot prekriža policija. Ko ju ta prosi za osebni izkaznici, Grzegorz, ki se kot sin opozicijske aktivistke in pesnice Barbare Sadowske dobro zaveda dejstva, da po dveh letih vojnega stanja tovrstna identifikacija ni več obvezujoča, to zavrne. Policija fanta strpa v kombi in ju odpelje na postajo, kjer se na Grzegorza spravijo s pendreki in pestmi. Po navodilu enega od prisotnih udarce usmerjajo v trebuh, »da ne bi pustili sledi«. Pozneje ga namesto v bolnišnico odpeljejo na psihiatrični oddelek, kmalu zatem pa, ker ni dobil takojšnje primerne zdravniške oskrbe, zaradi notranjih krvavitev umre. Film se od opisanega izhodiščnega dogodka osredotoča na prijatelja Jurka. Ta kot glavna priča predstavlja moralno os filma, ki vztraja pri resnici kljub vojski pravosodnih uradnikov, politikov in pripadnikov tajne službe, ki se, potem ko vest o policijskem umoru doseže zahodne medije, združijo v cilju, da Jurka diskreditirajo, dogodek pa prikažejo kot nesrečo. Na osebni ravni se v filmu vzpostavi izrazita dihotomija med varšavskim domom Grzegorzeve liberalne mame Barbare, pripadnice opozicijske inteligence, katere dom je slikan kot nekakšen vedno odprt politični salon, ter tradicionalnim domom Jurka na periferiji in njegovimi konservativnimi starši. Medtem ko tajna služba skuša razkriti morebitne neprimerne odnose liberalne Barbare z Jurkom, si na drugi strani precej uspešno prizadevajo njegove starše obrniti proti njemu. Čeprav je jasen režiserjev namen, da prikaže vdor avtoritarne politike v zasebno, celo družinsko življenje, se omenjeni družinski okolji zdita premočno oprti na strogo odmerjenih plastičnih lastnostih, ki jim umanjka nians. Podobno se film loteva tudi prikaza politično-birokratskega ustroja, ki razkriva procedure policije, pa tajne službe, pravosodja, celo takratnega poljskega komunističnega političnega vrha. Film tako s scenografijo kot kostumografijo sicer izjemno slika zatohlo ozračje pisarn in uradov, ki snujejo za njih potrebne manipulacije, pa vendar karakterizacije posamičnih likov prepogosto preidejo v karikaturne. Film Ne puščaj sledi, ki traja kar dve uri in štirideset minut, zaradi razdrobljenosti na različne pripovedne ravni v drugi polovici deluje scenaristično okorno. Nasičenost s podrobnostmi, ki jih je režiser v film umestil zaradi natančnega zgodovinskega popisa, prav tako ne deluje filmu v prid. Pogosto namreč odpira vprašanja, na katera v filmu ne dobimo odgovora, saj za to ni več časa. Ob tem dobimo vtis, da bi glede na količino zgodovinskega gradiva in različnih ravni, ki jih je nedvomno vredno raziskati, tovrstna pripoved morda lahko bolje zaživela v obliki miniserije. Petra Meterc 174904323 RTVSLO – Ars 228 clean Jan P. Matuszyński je film Ne puščaj sledi zasnoval po istoimenski knjigi Cezaryja Łazarewicza, ki pod drobnogled jemlje tragičen dogodek iz leta 1983, predvsem pa poznejše politično kolesje, ki je poskrbelo, da za smrt Grzegorza Przemyka še do danes ni odgovarjal nihče od odgovornih. Grzegorzu in njegovemu prijatelju Jurku ob praznovanju mature v središču Varšave pot prekriža policija. Ko ju ta prosi za osebni izkaznici, Grzegorz, ki se kot sin opozicijske aktivistke in pesnice Barbare Sadowske dobro zaveda dejstva, da po dveh letih vojnega stanja tovrstna identifikacija ni več obvezujoča, to zavrne. Policija fanta strpa v kombi in ju odpelje na postajo, kjer se na Grzegorza spravijo s pendreki in pestmi. Po navodilu enega od prisotnih udarce usmerjajo v trebuh, »da ne bi pustili sledi«. Pozneje ga namesto v bolnišnico odpeljejo na psihiatrični oddelek, kmalu zatem pa, ker ni dobil takojšnje primerne zdravniške oskrbe, zaradi notranjih krvavitev umre. Film se od opisanega izhodiščnega dogodka osredotoča na prijatelja Jurka. Ta kot glavna priča predstavlja moralno os filma, ki vztraja pri resnici kljub vojski pravosodnih uradnikov, politikov in pripadnikov tajne službe, ki se, potem ko vest o policijskem umoru doseže zahodne medije, združijo v cilju, da Jurka diskreditirajo, dogodek pa prikažejo kot nesrečo. Na osebni ravni se v filmu vzpostavi izrazita dihotomija med varšavskim domom Grzegorzeve liberalne mame Barbare, pripadnice opozicijske inteligence, katere dom je slikan kot nekakšen vedno odprt politični salon, ter tradicionalnim domom Jurka na periferiji in njegovimi konservativnimi starši. Medtem ko tajna služba skuša razkriti morebitne neprimerne odnose liberalne Barbare z Jurkom, si na drugi strani precej uspešno prizadevajo njegove starše obrniti proti njemu. Čeprav je jasen režiserjev namen, da prikaže vdor avtoritarne politike v zasebno, celo družinsko življenje, se omenjeni družinski okolji zdita premočno oprti na strogo odmerjenih plastičnih lastnostih, ki jim umanjka nians. Podobno se film loteva tudi prikaza politično-birokratskega ustroja, ki razkriva procedure policije, pa tajne službe, pravosodja, celo takratnega poljskega komunističnega političnega vrha. Film tako s scenografijo kot kostumografijo sicer izjemno slika zatohlo ozračje pisarn in uradov, ki snujejo za njih potrebne manipulacije, pa vendar karakterizacije posamičnih likov prepogosto preidejo v karikaturne. Film Ne puščaj sledi, ki traja kar dve uri in štirideset minut, zaradi razdrobljenosti na različne pripovedne ravni v drugi polovici deluje scenaristično okorno. Nasičenost s podrobnostmi, ki jih je režiser v film umestil zaradi natančnega zgodovinskega popisa, prav tako ne deluje filmu v prid. Pogosto namreč odpira vprašanja, na katera v filmu ne dobimo odgovora, saj za to ni več časa. Ob tem dobimo vtis, da bi glede na količino zgodovinskega gradiva in različnih ravni, ki jih je nedvomno vredno raziskati, tovrstna pripoved morda lahko bolje zaživela v obliki miniserije. Petra Meterc Fri, 07 Oct 2022 12:56:00 +0000 Ne puščaj sledi Tip romantične komedije, v kateri se par po ločitvi znova znajde skupaj, je v hollywoodskem filmu že dolgo prisoten. Še več, je tako zakoreninjen v njegovo zgodovino, da mu je Stanley Cavell, pred nekaj leti preminuli velikan svetovne filozofije, leta 1981 posvetil knjigo The Pursuit of Happiness (Na lovu za srečo). Prav nenavadna je vztrajnost določenih arhetipov v popularni kulturi, vztrajnost, ki jo izkazuje tudi Pot v raj z ostarelima, a vitalnima Julio Roberts in Georgeem Clooneyjem v glavnih vlogah. Film je poln žanrskih klišejev. Srečujemo se z zlizanimi šalami, predvidljivimi zapleti in razpleti, klišejskimi liki, kičastimi prizori in glasbo, ki ves čas skrbi, da idealnotipski obiskovalec kinematografov ne zaspi. Pa vendarle gre za film, ki nam lahko marsikaj ponudi. Če se zazremo onkraj prehitro razvijajoče se zgodbe in tipičnosti likov, lahko v njihovih dinamikah odkrijemo veliko zanimivih izhodišč. Ločenca se odpravita na otok Bali, kjer se je njuna hči zaljubila v lokalnega fanta in se namerava z njim poročiti. Tam je s svojo najboljšo prijateljico. Vsi liki Američanov so pravzaprav odlično strateško razporejeni in izražajo določen tip bolečine. Clooney je v vlogi ranjenega, nostalgičnega, a sprijaznjenega in modrega moškega srednjih let pravzaprav odličen. Imamo ženo, ki je ostala ujeta med različne pritiske in težnje sodobnosti ter, kot se to v življenju navadno zgodi, ostala ujeta v medli vmesnosti ter nostalgiji za mladostjo. Hči želi z izletom v eksotiko in mir tradicije ubežati ambicioznim neuresničenim težnjam staršev. Njena prijateljica pa zdravilo za težave v razbiti družini išče v promiskuitetnosti. Gre, skratka, za simpatično prikazano druščino izgubljenih duš iz valilnice ameriških sanj, s katero se bo marsikateri zahodni gledalec zlahka poistovetil. Pri tem Pot v raj onkraj svojega očitnega zgodbovnega razvoja ves čas sadi mala semena upora, znake in protislovja, ki so pravzaprav tiha kritika vladajočih pripovedi o osebni svobodi, uspehu in uresničenju. Gre za nenavadno prizemljeno, osvežujoče mirno in nevsiljivo pomenljivo produkcijo. To je očitno v sopostavitvi s kar nekoliko preveč idilično, a ne tudi pokroviteljsko prikazano domorodno skupnostjo v njeni globalizirani podobi. Poleg večnega motiva starih ljubezni je posebej zgovoren še odnos starejših Američanov do svoje v domovini izgubljene preteklosti ter otoške tradicije, ki se pravzaprav kaže kot prihodnost. Pot v raj tako spominja na tiste posrečene albume glasbenih popevk, ki lahko nagovorijo naše potrebe po enostavnem in prvinskem čustvovanju ter udobnosti spektakla, a v ta isti spektakel prinašajo nove zorne kote in bombice pronicljivosti. Muanis Sinanović 174904324 RTVSLO – Ars 213 clean Tip romantične komedije, v kateri se par po ločitvi znova znajde skupaj, je v hollywoodskem filmu že dolgo prisoten. Še več, je tako zakoreninjen v njegovo zgodovino, da mu je Stanley Cavell, pred nekaj leti preminuli velikan svetovne filozofije, leta 1981 posvetil knjigo The Pursuit of Happiness (Na lovu za srečo). Prav nenavadna je vztrajnost določenih arhetipov v popularni kulturi, vztrajnost, ki jo izkazuje tudi Pot v raj z ostarelima, a vitalnima Julio Roberts in Georgeem Clooneyjem v glavnih vlogah. Film je poln žanrskih klišejev. Srečujemo se z zlizanimi šalami, predvidljivimi zapleti in razpleti, klišejskimi liki, kičastimi prizori in glasbo, ki ves čas skrbi, da idealnotipski obiskovalec kinematografov ne zaspi. Pa vendarle gre za film, ki nam lahko marsikaj ponudi. Če se zazremo onkraj prehitro razvijajoče se zgodbe in tipičnosti likov, lahko v njihovih dinamikah odkrijemo veliko zanimivih izhodišč. Ločenca se odpravita na otok Bali, kjer se je njuna hči zaljubila v lokalnega fanta in se namerava z njim poročiti. Tam je s svojo najboljšo prijateljico. Vsi liki Američanov so pravzaprav odlično strateško razporejeni in izražajo določen tip bolečine. Clooney je v vlogi ranjenega, nostalgičnega, a sprijaznjenega in modrega moškega srednjih let pravzaprav odličen. Imamo ženo, ki je ostala ujeta med različne pritiske in težnje sodobnosti ter, kot se to v življenju navadno zgodi, ostala ujeta v medli vmesnosti ter nostalgiji za mladostjo. Hči želi z izletom v eksotiko in mir tradicije ubežati ambicioznim neuresničenim težnjam staršev. Njena prijateljica pa zdravilo za težave v razbiti družini išče v promiskuitetnosti. Gre, skratka, za simpatično prikazano druščino izgubljenih duš iz valilnice ameriških sanj, s katero se bo marsikateri zahodni gledalec zlahka poistovetil. Pri tem Pot v raj onkraj svojega očitnega zgodbovnega razvoja ves čas sadi mala semena upora, znake in protislovja, ki so pravzaprav tiha kritika vladajočih pripovedi o osebni svobodi, uspehu in uresničenju. Gre za nenavadno prizemljeno, osvežujoče mirno in nevsiljivo pomenljivo produkcijo. To je očitno v sopostavitvi s kar nekoliko preveč idilično, a ne tudi pokroviteljsko prikazano domorodno skupnostjo v njeni globalizirani podobi. Poleg večnega motiva starih ljubezni je posebej zgovoren še odnos starejših Američanov do svoje v domovini izgubljene preteklosti ter otoške tradicije, ki se pravzaprav kaže kot prihodnost. Pot v raj tako spominja na tiste posrečene albume glasbenih popevk, ki lahko nagovorijo naše potrebe po enostavnem in prvinskem čustvovanju ter udobnosti spektakla, a v ta isti spektakel prinašajo nove zorne kote in bombice pronicljivosti. Muanis Sinanović Fri, 07 Oct 2022 12:54:00 +0000 Pot v raj Orkester Slovenske filharmonije je sinoči začel še abonmajski cikel SMS – Same mogočne skladbe. Ocenjujemi nastop orkestra v ciklu pod vodstvom znanega britanskega dirigenta Ivorja Boltona.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174904226 RTVSLO – Ars 58 clean Orkester Slovenske filharmonije je sinoči začel še abonmajski cikel SMS – Same mogočne skladbe. Ocenjujemi nastop orkestra v ciklu pod vodstvom znanega britanskega dirigenta Ivorja Boltona.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 07 Oct 2022 06:00:00 +0000 Orkester Slovenske filharmonije in Ivor Bolton Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bere: Barbara Zupan Kaj se zgodi s tistimi, ki ostanejo, se sprašuje pisateljica in urednica Tina Vrščaj v tenkočutnem romanu Na klancu, prečiščeni prozi, ki se dogaja točno ta trenutek v našem času. Spremljamo Evo, ki z družino – hčerkama in možem Gregorjem – živi na Klancu. Pripoved slika razpadajoč odnos med protagonistko in njenim možem – Eva in tudi tretjeosebni pripovedovalec v romanu razmišljata o materinstvu, zakonu, varstvu okolja, svetosti življenja in celo odvisnosti od tehnologije. Eva je protagonistka, ki jo je težko imeti rad. Je pikra, neprilagodljiva, agresivna in jezna na svoj položaj v družini in svetu. Ima motnjo prehranjevanja in je poročena z odtujenim možem, ki ji nemalokrat očita njeno brezposelnost. Strnjena poglavja sekajo spomini na manipulativno mater, odsotnega očeta in zlorabo. Roman deluje le kot celota, saj se zgodba pojasnjuje z vsako prebrano stranjo. V drugi polovici romana se Evina zgodba počasi začne razpletati, protagonistko razumemo in smo na njeni strani. Končno. Saj veste, kaj pravijo, nikoli ne sodi človeka, dokler nisi prehodil milje v njegovih čevljih. Številni avtorji pišejo o patriarhatu, družinskih odnosih, razlikah med mestom in vasjo, a to, kar odlikuje roman Tine Vrščaj Na klancu, niso obravnavane teme, temveč odlične, skorajda pesniške rešitve v jeziku, s katerimi nam podaja zgodbo. Avtorica išče neizkoriščeni potencial v jeziku vsakdanjega življenja in prek njega ji je uspelo napisati pomembno zgodbo o nič kaj preveč posebnem življenju. Jezik je pristen, neolepšan, subtilen, a oster. Iz kaotičnega življenja, kakršno je usojeno vsem, je izluščila, prečistila in aktualizirala najpomembnejše. Je vredno brskati po samem sebi in ugotavljati, kdo si, če te bo odgovor spremenil? Roman Tine Vrščaj vas bo pogoltnil v celoti in o njem boste razmišljali še dolgo po tem, ko ga boste prebrali. Če je bila njena zbirka kratke proze Plašč sprehod po parku, je roman Na klancu sprehod po parku brez jakne sredi zimskega meteža. 174903293 RTVSLO – Ars 149 clean Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bere: Barbara Zupan Kaj se zgodi s tistimi, ki ostanejo, se sprašuje pisateljica in urednica Tina Vrščaj v tenkočutnem romanu Na klancu, prečiščeni prozi, ki se dogaja točno ta trenutek v našem času. Spremljamo Evo, ki z družino – hčerkama in možem Gregorjem – živi na Klancu. Pripoved slika razpadajoč odnos med protagonistko in njenim možem – Eva in tudi tretjeosebni pripovedovalec v romanu razmišljata o materinstvu, zakonu, varstvu okolja, svetosti življenja in celo odvisnosti od tehnologije. Eva je protagonistka, ki jo je težko imeti rad. Je pikra, neprilagodljiva, agresivna in jezna na svoj položaj v družini in svetu. Ima motnjo prehranjevanja in je poročena z odtujenim možem, ki ji nemalokrat očita njeno brezposelnost. Strnjena poglavja sekajo spomini na manipulativno mater, odsotnega očeta in zlorabo. Roman deluje le kot celota, saj se zgodba pojasnjuje z vsako prebrano stranjo. V drugi polovici romana se Evina zgodba počasi začne razpletati, protagonistko razumemo in smo na njeni strani. Končno. Saj veste, kaj pravijo, nikoli ne sodi človeka, dokler nisi prehodil milje v njegovih čevljih. Številni avtorji pišejo o patriarhatu, družinskih odnosih, razlikah med mestom in vasjo, a to, kar odlikuje roman Tine Vrščaj Na klancu, niso obravnavane teme, temveč odlične, skorajda pesniške rešitve v jeziku, s katerimi nam podaja zgodbo. Avtorica išče neizkoriščeni potencial v jeziku vsakdanjega življenja in prek njega ji je uspelo napisati pomembno zgodbo o nič kaj preveč posebnem življenju. Jezik je pristen, neolepšan, subtilen, a oster. Iz kaotičnega življenja, kakršno je usojeno vsem, je izluščila, prečistila in aktualizirala najpomembnejše. Je vredno brskati po samem sebi in ugotavljati, kdo si, če te bo odgovor spremenil? Roman Tine Vrščaj vas bo pogoltnil v celoti in o njem boste razmišljali še dolgo po tem, ko ga boste prebrali. Če je bila njena zbirka kratke proze Plašč sprehod po parku, je roman Na klancu sprehod po parku brez jakne sredi zimskega meteža. Mon, 03 Oct 2022 16:00:00 +0000 Tina Vrščaj: Na Klancu Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Pesniška zbirka Uroša Zupana Psica in poletje se začne z Handkejevim odlomkom in tudi številne druge pesmi iz te zbirke se začenjajo s citati klasikov zahodnega kanona. Odlomki tako postanejo nekakšni moti, ki usmerjajo tisto, kar bo sledilo, in tako že na začetku slutimo, da bosta poglavitni temi minevanje in umetnost kot vrhoven poskus osmišljanja in ovekovečenja minevanja. Ali z Zupanovimi besedami: »Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.« A zdi se, da izpod te deklarativne možnosti venomer sili tesnoba, ki nas opominja, da to ostaja le poskus. Umetnost pa ni le poskus zaustavitve minevanja, ampak tudi hvalnica tosvetnemu: medčloveškim odnosom, živalim, naravi. Poraja se vprašanje, ali ni največja sreča povsem zliti se s svetom, tako da izgine vsakršna distanca med njim in nami. Uroš Zupan to pripisuje svoji psički: »In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.« Naslov Psica in poletje nakazuje negibnost in prisotnost v tu in zdaj, ki se pojavljata skozi celotno zbirko: »Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.« Pesmi, namenjene poletju, so temu primerno gostobesedne in obširne, medtem ko tiste o zimi spominjajo na haikuje. Ne vrhunca poletja, ki je tudi vrhunec življenja, ne življenja ni mogoče zagrabiti: »Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.« A človek ostaja bitje, rojeno v smrt. Iskanje sreče na tem svetu je zaznamovano z neizogibnim koncem, ki daje mero celotnemu življenju. Vsebinska podstat zbirke Psica in poletje dosledno odslikava avtorjevo občudovanje na eni strani narave kot odsotnosti zavedanja o minevanju in na drugi strani poezije kot najčistejšega izraza tega zavedanja. Na oblikovni ravni pa so pesmi raznovrstne, nekatere so kratke impresije, najdemo pa tudi pesmi v prozi. Kljub kopici medbesedilnih navezav in pesnikovemu enciklopedičnemu znanju je jezik jasen in razumljiv. »Razumljiv kot let ptic« piše avtor, saj »Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu«. Uroš Zupan najdeva sogovorce v klasikih literature in glasbe dvajsetega stoletja. Mnoge pesmi so v celoti posvečene njim. A ko govori o njih, hkrati govori o sebi. Za nekatere pesmi se zdi, da lebdijo v brezčasju, drugod je družbeni kontekst jasno navzoč. Vse bolj pa avtorja preganja minevanje: »Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.« Poezija pa je edina, ki »prinaša hipne odrešitve in nas v hipih, ko jo z veliko zbranostjo beremo, za hip odreši.« 174903291 RTVSLO – Ars 253 clean Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Pesniška zbirka Uroša Zupana Psica in poletje se začne z Handkejevim odlomkom in tudi številne druge pesmi iz te zbirke se začenjajo s citati klasikov zahodnega kanona. Odlomki tako postanejo nekakšni moti, ki usmerjajo tisto, kar bo sledilo, in tako že na začetku slutimo, da bosta poglavitni temi minevanje in umetnost kot vrhoven poskus osmišljanja in ovekovečenja minevanja. Ali z Zupanovimi besedami: »Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.« A zdi se, da izpod te deklarativne možnosti venomer sili tesnoba, ki nas opominja, da to ostaja le poskus. Umetnost pa ni le poskus zaustavitve minevanja, ampak tudi hvalnica tosvetnemu: medčloveškim odnosom, živalim, naravi. Poraja se vprašanje, ali ni največja sreča povsem zliti se s svetom, tako da izgine vsakršna distanca med njim in nami. Uroš Zupan to pripisuje svoji psički: »In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.« Naslov Psica in poletje nakazuje negibnost in prisotnost v tu in zdaj, ki se pojavljata skozi celotno zbirko: »Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.« Pesmi, namenjene poletju, so temu primerno gostobesedne in obširne, medtem ko tiste o zimi spominjajo na haikuje. Ne vrhunca poletja, ki je tudi vrhunec življenja, ne življenja ni mogoče zagrabiti: »Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.« A človek ostaja bitje, rojeno v smrt. Iskanje sreče na tem svetu je zaznamovano z neizogibnim koncem, ki daje mero celotnemu življenju. Vsebinska podstat zbirke Psica in poletje dosledno odslikava avtorjevo občudovanje na eni strani narave kot odsotnosti zavedanja o minevanju in na drugi strani poezije kot najčistejšega izraza tega zavedanja. Na oblikovni ravni pa so pesmi raznovrstne, nekatere so kratke impresije, najdemo pa tudi pesmi v prozi. Kljub kopici medbesedilnih navezav in pesnikovemu enciklopedičnemu znanju je jezik jasen in razumljiv. »Razumljiv kot let ptic« piše avtor, saj »Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu«. Uroš Zupan najdeva sogovorce v klasikih literature in glasbe dvajsetega stoletja. Mnoge pesmi so v celoti posvečene njim. A ko govori o njih, hkrati govori o sebi. Za nekatere pesmi se zdi, da lebdijo v brezčasju, drugod je družbeni kontekst jasno navzoč. Vse bolj pa avtorja preganja minevanje: »Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.« Poezija pa je edina, ki »prinaša hipne odrešitve in nas v hipih, ko jo z veliko zbranostjo beremo, za hip odreši.« Mon, 03 Oct 2022 16:00:00 +0000 Uroš Zupan: Psica in poletje Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Z Rdečo kapico, prvo iz serije psiholoških kriminalk, v kateri skrivnostne umore razrešuje tragično zaznamovan okrožni državni tožilec Mio Aurelli, se je Irena Svetek uspešno zavihtela med že uveljavljena imena slovenskega kriminalnega žanra, le da je zgodba, polna vsakovrstnih sprevrženosti in zlorab, njegova najtemačnejša verzija doslej. Z Belim volkom je stopila še korak dlje v temo. Dogajanje je tokrat postavila na Kočevsko in v Belo krajino, sem in tja tudi v Ljubljano. Sredi kočevskih gozdov najdejo golo truplo mlade ženske s prerezanim vratom in z volčjo masko na obrazu. Ali kot poetično zapiše Svetkova: »Ptica roparica zaokroži čez nebo. Prameni šibke svetlobe se začnejo plaziti skozi gozd, žarki jutranjega sonca prodrejo med drevesa in osvetlijo truplo ženske, ki leži na tleh. Z njenega obraza strmijo volčje oči, z njenih ust režijo volčji zobje.« To je nov primer za Mia Aurellia, okrožnega državnega tožilca, ki se je spet zbližal z bivšo ženo, arhitektko Violo, in ji poleti na Vinici pomagal obnavljati hišo njenih prednikov. Vendar mu je kljub temu, da je začasno ozdravljen odvisnosti od iger na srečo in alkohola, »v zgubanem tkivu pod lobanjskimi kostmi že vznikala misel na to, da je sreča le hoja po tankem ledu, ki lahko vsak trenutek poči, on pa se bo znašel v temnih vodah, kjer ga bo znana sila ponovno potegnila proti dnu«. Ta misel je pravzaprav lajtmotiv vseh oseb v romanu. Ob preiskovanju zločina se Mio vrne v kraje, kjer so še vedno živi poganski običaji in staroslovansko zaklinjanje za zaščito pred volkovi in kjer so ljudje strašljivo daleč od običajnosti. Vsak protagonist ima neko težko travmo ali anomalijo, osebnostno motnjo, grdo razvado, nenaravno nagnjenje. Avtoritativni predsednik Društva za zaščito kočevskega volka Herman Veles ima očitno raje volkove kot ljudi. Lepotec Jurij Dimitrovski, preprodajalec drog in narkoman, je zaznamovan od nasilne matere, prostitutke Bojane, »ki je udrihala po njem s pasom, na katerem je bila kovinska zaponka, da je od bolečine večkrat padel v nezavest in obležal na tleh«. Tudi njegovo mlado ženo Maro, ki je moževo drogiranje ne moti, »ker pač mora jemati drogo, to so stvari, ki jih vzameš v zakup«, so zaznamovala leta v psihiatrični ustanovi, kamor so jo vtaknili, ker je nenehno risala votline in volkodlaka, ki posiljuje njeno mamo. Marina starša sta enooka intuitivna Mokoš in čudaški redkobesedni Perun. In tu je še v Maro nesmrtno zaljubljen in neuslišan prijatelj Mišo Cvitkovič, na katerega je pijani oče »zlival ledeno vodo in se ob tem glasno smejal, kot bi ga sinovo trpljenje vzburjalo«. Pa še reže se, Mišo, in seksa z napihljivo lutko. Ob iskanju krivca za gnusno dejanje (in kmalu je odkrita še ena iznakažena žrtev) sledimo še tihotapcem heroina iz Afganistana v Slovenijo, da bi iz njega izdelali petdesetkrat močnejšo sintetično drogo, ki se je je na ulici prijelo ime beli volk. Zaradi čvrste povezanosti na prvi pogled »raztreščene« vsebine, kjer pa se nazadnje staknejo vsi konci, je težko kar koli napisati, ne da bi razkrili preveč in tistim, ki kriminalke še niso brali, pokvarili bralnega užitka. Knjiga, v katero težko vstopiš zaradi preskakovanja časov, prizorišč, oseb in dogodkov, kasneje steče v dobrem ritmu, z inteligentnim uvidom, z izdelanim jezikom in slogom, presenetljivim koncem, s pridihom magičnega. Dosledna rdeča nit pripovedi so volkovi, tudi kot metafora za družinsko krdelo (družina je krdelo) in spoznanje, da je prava zver človek, ne volk. Pisateljica v kratkem dodatku razloži, da se je ob pisanju naslonila na staroslovansko mitološko izročilo, ljubezenski trikotnik med bogovi Perunom, Velesom in Mokoš; od tod tudi (nepotrebno) nenavadna imena treh njenih junakov. Pravi, da je za kriminalni žanr zanimiv kontrast, večni princip dobrega in zla (svetlobe in teme), ki se ne izključujeta, ampak se nadgrajujeta, eno brez drugega ne gre. Vegetacijski mit pa mu vdihne cikličnost, nenehno ponavljanje istega, brezizhodno naprezanje spremeniti svojo usodo, od rojstva do smrti. Po pisateljski in raziskovalni plati je to obrtniško odlično opravljeno delo. Tudi izredno vizualno, filmično; Svetkovi se pozna scenaristična kilometrina (iz Rdeče kapice že nastaja televizijska nadaljevanka). Po drugi strani pa je Beli volk izredno hladna, surova, preračunljivo napisana knjiga, v kateri tema absolutno premaga svetlobo – kot da se je pisateljica ves čas pretirano trudila pisati stvari, ki bi bralca šokirale. Do samodestruktivnih glavnih junakov in njihovih družin ne čutiš nikakršne empatije, ne smilijo se ti, ne dihaš z njimi; skratka niso živi, ampak kompleksen pisateljski konstrukt, ki ga je treba po vseh duševnih in telesnih mučenjih na koncu neusmiljeno uničiti, pa četudi z odrezanjem penisa. Tudi tožilec Mio ne vzbuja simpatij ali kakršnegakoli čustva, čeprav vnovič izgubi ženo Violo, ki je, mimogrede, odvisnica od mladih moških teles. Toliko nefunkcionalnih posameznikov na kupu je za eno knjigo preprosto preveč. Kot je preveč tudi nasilnih misli, dejanj in dogodkov. Zaradi tega zgodba zgubi verodostojnost in na trenutke deluje prav »za lase privlečeno«. Pa vendar Svetkova ne ustavi senzacionalističnega masakra vse do zadnjega stavka, v katerem se, kot da jih že ne bi bilo dovolj, na veji stoletnega hrasta v vetru rahlo pozibava truplo. Čigavo, naj ostane skrivnost. Pisanje Irene Svetek me je spomnilo na ameriško pisateljico Gillian Flyn, ki se v kriminalnih uspešnicah Ni je več in Ostrina prav tako že na meji znosnega loteva patoloških medosebnih, predvsem družinskih odnosov. Beli volk pa zadiši tudi po Nesbojevem Macbethu, ki ga je norveški avtor kot sodoben triler brutalno in krvavo napisal po Shakespearjevi dramski predlogi. Ampak pozabite na skandinavski noir, slovenski zna biti strášnejši. 174903294 RTVSLO – Ars 431 clean Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Z Rdečo kapico, prvo iz serije psiholoških kriminalk, v kateri skrivnostne umore razrešuje tragično zaznamovan okrožni državni tožilec Mio Aurelli, se je Irena Svetek uspešno zavihtela med že uveljavljena imena slovenskega kriminalnega žanra, le da je zgodba, polna vsakovrstnih sprevrženosti in zlorab, njegova najtemačnejša verzija doslej. Z Belim volkom je stopila še korak dlje v temo. Dogajanje je tokrat postavila na Kočevsko in v Belo krajino, sem in tja tudi v Ljubljano. Sredi kočevskih gozdov najdejo golo truplo mlade ženske s prerezanim vratom in z volčjo masko na obrazu. Ali kot poetično zapiše Svetkova: »Ptica roparica zaokroži čez nebo. Prameni šibke svetlobe se začnejo plaziti skozi gozd, žarki jutranjega sonca prodrejo med drevesa in osvetlijo truplo ženske, ki leži na tleh. Z njenega obraza strmijo volčje oči, z njenih ust režijo volčji zobje.« To je nov primer za Mia Aurellia, okrožnega državnega tožilca, ki se je spet zbližal z bivšo ženo, arhitektko Violo, in ji poleti na Vinici pomagal obnavljati hišo njenih prednikov. Vendar mu je kljub temu, da je začasno ozdravljen odvisnosti od iger na srečo in alkohola, »v zgubanem tkivu pod lobanjskimi kostmi že vznikala misel na to, da je sreča le hoja po tankem ledu, ki lahko vsak trenutek poči, on pa se bo znašel v temnih vodah, kjer ga bo znana sila ponovno potegnila proti dnu«. Ta misel je pravzaprav lajtmotiv vseh oseb v romanu. Ob preiskovanju zločina se Mio vrne v kraje, kjer so še vedno živi poganski običaji in staroslovansko zaklinjanje za zaščito pred volkovi in kjer so ljudje strašljivo daleč od običajnosti. Vsak protagonist ima neko težko travmo ali anomalijo, osebnostno motnjo, grdo razvado, nenaravno nagnjenje. Avtoritativni predsednik Društva za zaščito kočevskega volka Herman Veles ima očitno raje volkove kot ljudi. Lepotec Jurij Dimitrovski, preprodajalec drog in narkoman, je zaznamovan od nasilne matere, prostitutke Bojane, »ki je udrihala po njem s pasom, na katerem je bila kovinska zaponka, da je od bolečine večkrat padel v nezavest in obležal na tleh«. Tudi njegovo mlado ženo Maro, ki je moževo drogiranje ne moti, »ker pač mora jemati drogo, to so stvari, ki jih vzameš v zakup«, so zaznamovala leta v psihiatrični ustanovi, kamor so jo vtaknili, ker je nenehno risala votline in volkodlaka, ki posiljuje njeno mamo. Marina starša sta enooka intuitivna Mokoš in čudaški redkobesedni Perun. In tu je še v Maro nesmrtno zaljubljen in neuslišan prijatelj Mišo Cvitkovič, na katerega je pijani oče »zlival ledeno vodo in se ob tem glasno smejal, kot bi ga sinovo trpljenje vzburjalo«. Pa še reže se, Mišo, in seksa z napihljivo lutko. Ob iskanju krivca za gnusno dejanje (in kmalu je odkrita še ena iznakažena žrtev) sledimo še tihotapcem heroina iz Afganistana v Slovenijo, da bi iz njega izdelali petdesetkrat močnejšo sintetično drogo, ki se je je na ulici prijelo ime beli volk. Zaradi čvrste povezanosti na prvi pogled »raztreščene« vsebine, kjer pa se nazadnje staknejo vsi konci, je težko kar koli napisati, ne da bi razkrili preveč in tistim, ki kriminalke še niso brali, pokvarili bralnega užitka. Knjiga, v katero težko vstopiš zaradi preskakovanja časov, prizorišč, oseb in dogodkov, kasneje steče v dobrem ritmu, z inteligentnim uvidom, z izdelanim jezikom in slogom, presenetljivim koncem, s pridihom magičnega. Dosledna rdeča nit pripovedi so volkovi, tudi kot metafora za družinsko krdelo (družina je krdelo) in spoznanje, da je prava zver človek, ne volk. Pisateljica v kratkem dodatku razloži, da se je ob pisanju naslonila na staroslovansko mitološko izročilo, ljubezenski trikotnik med bogovi Perunom, Velesom in Mokoš; od tod tudi (nepotrebno) nenavadna imena treh njenih junakov. Pravi, da je za kriminalni žanr zanimiv kontrast, večni princip dobrega in zla (svetlobe in teme), ki se ne izključujeta, ampak se nadgrajujeta, eno brez drugega ne gre. Vegetacijski mit pa mu vdihne cikličnost, nenehno ponavljanje istega, brezizhodno naprezanje spremeniti svojo usodo, od rojstva do smrti. Po pisateljski in raziskovalni plati je to obrtniško odlično opravljeno delo. Tudi izredno vizualno, filmično; Svetkovi se pozna scenaristična kilometrina (iz Rdeče kapice že nastaja televizijska nadaljevanka). Po drugi strani pa je Beli volk izredno hladna, surova, preračunljivo napisana knjiga, v kateri tema absolutno premaga svetlobo – kot da se je pisateljica ves čas pretirano trudila pisati stvari, ki bi bralca šokirale. Do samodestruktivnih glavnih junakov in njihovih družin ne čutiš nikakršne empatije, ne smilijo se ti, ne dihaš z njimi; skratka niso živi, ampak kompleksen pisateljski konstrukt, ki ga je treba po vseh duševnih in telesnih mučenjih na koncu neusmiljeno uničiti, pa četudi z odrezanjem penisa. Tudi tožilec Mio ne vzbuja simpatij ali kakršnegakoli čustva, čeprav vnovič izgubi ženo Violo, ki je, mimogrede, odvisnica od mladih moških teles. Toliko nefunkcionalnih posameznikov na kupu je za eno knjigo preprosto preveč. Kot je preveč tudi nasilnih misli, dejanj in dogodkov. Zaradi tega zgodba zgubi verodostojnost in na trenutke deluje prav »za lase privlečeno«. Pa vendar Svetkova ne ustavi senzacionalističnega masakra vse do zadnjega stavka, v katerem se, kot da jih že ne bi bilo dovolj, na veji stoletnega hrasta v vetru rahlo pozibava truplo. Čigavo, naj ostane skrivnost. Pisanje Irene Svetek me je spomnilo na ameriško pisateljico Gillian Flyn, ki se v kriminalnih uspešnicah Ni je več in Ostrina prav tako že na meji znosnega loteva patoloških medosebnih, predvsem družinskih odnosov. Beli volk pa zadiši tudi po Nesbojevem Macbethu, ki ga je norveški avtor kot sodoben triler brutalno in krvavo napisal po Shakespearjevi dramski predlogi. Ampak pozabite na skandinavski noir, slovenski zna biti strášnejši. Mon, 03 Oct 2022 16:00:00 +0000 Irena Svetek: Beli volk Avtro recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat Vprašanje staroverstva na Slovenskem se je v zadnjih desetih letih – po knjigah Borisa Čoka V siju mesečine in Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba in po veliki razstavi v Goriškem muzeju ter vrsti polemik – večkrat znašlo v ospredju pozornosti strokovne in širše javnosti. Zbornik Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo že v naslovu nakazuje, da nesoglasja še zdaleč niso razčiščena. Niti na najosnovnejši ravni ne: ali gre za soočanje z ostanki skrivnega verovanja na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ali za sicer zanimive ugotovitve, ki pa zahtevajo še temeljito znanstveno preučevanje, ali morda le za konstrukt, utemeljen na nepreverjenih ali celo potvorjenih in izmišljenih pričevanjih in dokazih. Med etnologi, antropologi, arheologi in raziskovalci z drugih področij humanistično-družboslovnih ved, ki so tem vprašanjem namenili pozornost, sta se izoblikovali dve struji: ena verjame v verodostojnost gradiva in želi ovrednotiti znanje in prakse starovercev, druga pa bolj razmišlja o diskurzih, skupnosti in identiteti, ki jih poraja – po njihovem mnenju – neverodostojno gradivo. Tem dilemam je bil v zadnjih dveh letih namenjen ciljnoraziskovalni projekt Popis, analiza in ovrednotenje primarnih in sekundarnih virov slovenskih raziskovalcev o »posoškem staroverstvu«. V marsičem nasprotujoči si izsledki sodelujočih so zdaj zbrani v knjigi, ki sta jo uredili Saša Babič in Mateja Belak. Namen avtorjev Katje Hrobat Virloget, Matjaža Bizjaka, Cirile Toplak, Lenarta Škofa, Miha Miheliča in Andreja Pleterskega ni bil potrditev ali vnaprejšnje zanikanje pristnosti virov, zgodb, znanj in svetišč, marveč njihovo kritično ovrednotenje in umestitev v zgodovinski, prostorski in družbeni kontekst. Poleg tega so, kot pripominjata urednici, iskali potencial, ki ga tako gradivo ima, in prek pozitivne naklonjenosti nizali spoznanja in predvidevanja o veri v naravo in njeno moč. Da ne bi ostalo le pri njihovih znanstvenih sodbah in dvomih, so v dodatku prepustili prostor tudi za objavo gradiva, v katerem Rudi Čop in Franc Šturm poskušata na podlagi meritev aplikativno dokazati znanje staroverske družbe in s tem eksplicitno izkazati popolno prepričanost v t. i. staroverski sistem. Do verodostojnosti Medveščkovih virov zadržana etnologinja Katja Hrobat Virloget polemizira s posameznimi raziskovalci z obeh strani. Poudarja, da je vsakršno etnografsko gradivo treba jemati s kritično distanco, in ugotavlja, da je prav razdeljenost med etnologi, ki širši javnosti ne ponujajo sprejemljivih napotkov za sprejemanje gradiva o starovercih, pripeljala do laičnih raziskovanj in s tem tudi stranpoti. Med drugim navaja vrsto analogij med Medveščkovimi zapisi o starovercih in tradicijskimi verovanji – zlasti o čaščenju babe, arhaičnega mitskega bitja – na katera je tudi sama naletela na Krasu in drugod. Zgodovinar Matjaž Bizjak dodaja oris poselitvene zgodovine srednjega Posočja, poglavitnega območja raziskovanja staroverstva na Slovenskem. Politologinja Cirila Toplak, ki zaupa verodostojnosti Medveščkovih navedb, pa se nato posebej opredeljuje do besednih zvez »posoško staroverstvo« oziroma »zahodnoslovensko naravoverstvo«. Filozof Lenart Škof v eseju Elementi slovenske prvotne religije primerja Medveščkovo poročilo in interpretacijo staroverstva v knjigi Iz nevidne strani neba s sodobnimi teorijami domorodnih religij. Specifično versko okolje slovenske avtohtone religije – ki ga v zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav po svoje upodablja tudi France Bevk – pa nato predstavi kot elementarno religijo in teologijo narave. Arheolog Miha Mihelič se v nadaljevanju posveča verovanju v boga Belina, sorodnega Belenu iz keltskega panteona, in v magično zdravilno moč ključa sv. Belina. V njem vidi srednjeveško-novoveško spajanje krščanskih in staroverskih, iz prazgodovine izvirajočih elementov, ki so bili vsaj v začetku 20. stoletja še živi v ustnem izročilu zahodne Slovenije. Največ prostora – z uvodnim zapisom Kratko o knjigi in s sklepno razpravo Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov – je pripadlo arheologu, etnologu in zgodovinarju Andreju Pleterskemu, avtorju spremne študije v Medveščkovi ključni knjigi iz leta 2015. Tukaj dopolnjuje nekatere takratne ugotovitve. Znova opozarja na pogosto protislovne izjave Medveščkovih sogovornikov in med drugim posebej pojasnjuje pomen host, političnih skupnosti s svojim družbenim redom, ki vključuje izvajanje avtoritete hostarjev, tudi s prisilo, kot vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja navznoter in neodvisnosti navzven. Opozarja tudi na pomen tročanov, najpogosteje s kamni vzpostavljenih trikotnikov svetih mest, katerih učinka staroverci niso znali pojasniti, so ga pa poznali. Tako postane jasno, še piše Pleterski, zakaj so ljudje tako vztrajno spravljali v obup tiste krščanske duhovnike, ki niso mogli razumeti, kaj ljudem sveta mesta pomenijo, in so bili prepričani, da gre za nagajanje hudiča. »Če razumemo staroverstvo,« sklene, »razumemo čas in način življenja, v katerem sta bili religija in znanost še eno in isto.« 174903290 RTVSLO – Ars 379 clean Avtro recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat Vprašanje staroverstva na Slovenskem se je v zadnjih desetih letih – po knjigah Borisa Čoka V siju mesečine in Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba in po veliki razstavi v Goriškem muzeju ter vrsti polemik – večkrat znašlo v ospredju pozornosti strokovne in širše javnosti. Zbornik Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo že v naslovu nakazuje, da nesoglasja še zdaleč niso razčiščena. Niti na najosnovnejši ravni ne: ali gre za soočanje z ostanki skrivnega verovanja na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ali za sicer zanimive ugotovitve, ki pa zahtevajo še temeljito znanstveno preučevanje, ali morda le za konstrukt, utemeljen na nepreverjenih ali celo potvorjenih in izmišljenih pričevanjih in dokazih. Med etnologi, antropologi, arheologi in raziskovalci z drugih področij humanistično-družboslovnih ved, ki so tem vprašanjem namenili pozornost, sta se izoblikovali dve struji: ena verjame v verodostojnost gradiva in želi ovrednotiti znanje in prakse starovercev, druga pa bolj razmišlja o diskurzih, skupnosti in identiteti, ki jih poraja – po njihovem mnenju – neverodostojno gradivo. Tem dilemam je bil v zadnjih dveh letih namenjen ciljnoraziskovalni projekt Popis, analiza in ovrednotenje primarnih in sekundarnih virov slovenskih raziskovalcev o »posoškem staroverstvu«. V marsičem nasprotujoči si izsledki sodelujočih so zdaj zbrani v knjigi, ki sta jo uredili Saša Babič in Mateja Belak. Namen avtorjev Katje Hrobat Virloget, Matjaža Bizjaka, Cirile Toplak, Lenarta Škofa, Miha Miheliča in Andreja Pleterskega ni bil potrditev ali vnaprejšnje zanikanje pristnosti virov, zgodb, znanj in svetišč, marveč njihovo kritično ovrednotenje in umestitev v zgodovinski, prostorski in družbeni kontekst. Poleg tega so, kot pripominjata urednici, iskali potencial, ki ga tako gradivo ima, in prek pozitivne naklonjenosti nizali spoznanja in predvidevanja o veri v naravo in njeno moč. Da ne bi ostalo le pri njihovih znanstvenih sodbah in dvomih, so v dodatku prepustili prostor tudi za objavo gradiva, v katerem Rudi Čop in Franc Šturm poskušata na podlagi meritev aplikativno dokazati znanje staroverske družbe in s tem eksplicitno izkazati popolno prepričanost v t. i. staroverski sistem. Do verodostojnosti Medveščkovih virov zadržana etnologinja Katja Hrobat Virloget polemizira s posameznimi raziskovalci z obeh strani. Poudarja, da je vsakršno etnografsko gradivo treba jemati s kritično distanco, in ugotavlja, da je prav razdeljenost med etnologi, ki širši javnosti ne ponujajo sprejemljivih napotkov za sprejemanje gradiva o starovercih, pripeljala do laičnih raziskovanj in s tem tudi stranpoti. Med drugim navaja vrsto analogij med Medveščkovimi zapisi o starovercih in tradicijskimi verovanji – zlasti o čaščenju babe, arhaičnega mitskega bitja – na katera je tudi sama naletela na Krasu in drugod. Zgodovinar Matjaž Bizjak dodaja oris poselitvene zgodovine srednjega Posočja, poglavitnega območja raziskovanja staroverstva na Slovenskem. Politologinja Cirila Toplak, ki zaupa verodostojnosti Medveščkovih navedb, pa se nato posebej opredeljuje do besednih zvez »posoško staroverstvo« oziroma »zahodnoslovensko naravoverstvo«. Filozof Lenart Škof v eseju Elementi slovenske prvotne religije primerja Medveščkovo poročilo in interpretacijo staroverstva v knjigi Iz nevidne strani neba s sodobnimi teorijami domorodnih religij. Specifično versko okolje slovenske avtohtone religije – ki ga v zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav po svoje upodablja tudi France Bevk – pa nato predstavi kot elementarno religijo in teologijo narave. Arheolog Miha Mihelič se v nadaljevanju posveča verovanju v boga Belina, sorodnega Belenu iz keltskega panteona, in v magično zdravilno moč ključa sv. Belina. V njem vidi srednjeveško-novoveško spajanje krščanskih in staroverskih, iz prazgodovine izvirajočih elementov, ki so bili vsaj v začetku 20. stoletja še živi v ustnem izročilu zahodne Slovenije. Največ prostora – z uvodnim zapisom Kratko o knjigi in s sklepno razpravo Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov – je pripadlo arheologu, etnologu in zgodovinarju Andreju Pleterskemu, avtorju spremne študije v Medveščkovi ključni knjigi iz leta 2015. Tukaj dopolnjuje nekatere takratne ugotovitve. Znova opozarja na pogosto protislovne izjave Medveščkovih sogovornikov in med drugim posebej pojasnjuje pomen host, političnih skupnosti s svojim družbenim redom, ki vključuje izvajanje avtoritete hostarjev, tudi s prisilo, kot vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja navznoter in neodvisnosti navzven. Opozarja tudi na pomen tročanov, najpogosteje s kamni vzpostavljenih trikotnikov svetih mest, katerih učinka staroverci niso znali pojasniti, so ga pa poznali. Tako postane jasno, še piše Pleterski, zakaj so ljudje tako vztrajno spravljali v obup tiste krščanske duhovnike, ki niso mogli razumeti, kaj ljudem sveta mesta pomenijo, in so bili prepričani, da gre za nagajanje hudiča. »Če razumemo staroverstvo,« sklene, »razumemo čas in način življenja, v katerem sta bili religija in znanost še eno in isto.« Mon, 03 Oct 2022 16:00:00 +0000 ur. Babič in Belak: Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo Napoved: V Prešernovem gledališču v Kranju so sinoči pripravili že drugo premiero v tej sezoni in sicer dramo ZAPRTA ŠTUDIJA. »New Constructive Ethics« (nju konstráktiv étiks). Napisal jo je Ivan Viripajev, oseminštiridesetletni ruski dramatik, režiser, igralec in producent. Njegovo ime najdemo med desetimi najboljšimi dramatiki sveta. Zaprto študijo je prevedel Miha Javornik, dramaturga sta bila Tibor Hrs Pandur in Marinka Poštrak, režirala jo je Nina Rajić Kranjac, ki je za izhodišče oblikovanja predstave izbrala razkorak med deklarativnim in resničnim ravnanjem. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalec Miha Javornik Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturga Tibor Hrs Pandur, Marinka Poštrak Scenografka Urša Vidic Kostumografka Marina Sremac Skladatelj Branko Rožman Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Lektorica Maja Cerar Oblikovalca maske Matej Pajntar, Alja Sušnik Igrajo Monika Borovska, psihologinja Darja Reichman Rachel Donelan, biologinja Tamara Avguštin k. g. Morgan Smith, nevrobiolog Branko Jordan k. g. Moški glas Borut Veselko Ženski glas Doroteja Nadrah Inspicient Ciril 174903224 RTVSLO – Ars 100 clean Napoved: V Prešernovem gledališču v Kranju so sinoči pripravili že drugo premiero v tej sezoni in sicer dramo ZAPRTA ŠTUDIJA. »New Constructive Ethics« (nju konstráktiv étiks). Napisal jo je Ivan Viripajev, oseminštiridesetletni ruski dramatik, režiser, igralec in producent. Njegovo ime najdemo med desetimi najboljšimi dramatiki sveta. Zaprto študijo je prevedel Miha Javornik, dramaturga sta bila Tibor Hrs Pandur in Marinka Poštrak, režirala jo je Nina Rajić Kranjac, ki je za izhodišče oblikovanja predstave izbrala razkorak med deklarativnim in resničnim ravnanjem. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalec Miha Javornik Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturga Tibor Hrs Pandur, Marinka Poštrak Scenografka Urša Vidic Kostumografka Marina Sremac Skladatelj Branko Rožman Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Lektorica Maja Cerar Oblikovalca maske Matej Pajntar, Alja Sušnik Igrajo Monika Borovska, psihologinja Darja Reichman Rachel Donelan, biologinja Tamara Avguštin k. g. Morgan Smith, nevrobiolog Branko Jordan k. g. Moški glas Borut Veselko Ženski glas Doroteja Nadrah Inspicient Ciril Mon, 03 Oct 2022 10:00:00 +0000 Zaprta študija Nova sezona na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana se je začela s predstavo Pasji sin. Zamisel in režija je delo mednarodno priznanega madžarskega režiserja Arpada Schillinga, ki je s predstavami večkrat gostoval tudi pri nas. Literarno predlogo sta napisala skupaj z dramaturginjo Evo Zabeszinszkij, v njej pa so združeni motivi sodobnega suženjstva in brezprizivno razslojene družbe z družinskimi disfunkcijami in zlorabo otrok. na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti in Petra Govc, foto: Peter Uhan, izsek<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174903085 RTVSLO – Ars 108 clean Nova sezona na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana se je začela s predstavo Pasji sin. Zamisel in režija je delo mednarodno priznanega madžarskega režiserja Arpada Schillinga, ki je s predstavami večkrat gostoval tudi pri nas. Literarno predlogo sta napisala skupaj z dramaturginjo Evo Zabeszinszkij, v njej pa so združeni motivi sodobnega suženjstva in brezprizivno razslojene družbe z družinskimi disfunkcijami in zlorabo otrok. na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti in Petra Govc, foto: Peter Uhan, izsek<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sun, 02 Oct 2022 12:05:00 +0000 Pasji sin Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili poetično dramo slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše, ki je živel med letoma 1930 in 1987; igro, ki je nastala leta 1969 kot televizijska igra, razmeroma pogosto uprizarjajo na slovenskih odrih; tokrat jo režira Jan Krmelj, ki je o Strniševem tekstu in uprizoritvi povedal: "Hkrati je poezija, hkrati je konkreten, hkrati govori zgodbo, hkrati preveč ne zapira zgodbe. Bil je zelo intenziven proces, ker so Žabe tekst, ki te intenzivno sooči z mejami medija, kot je gledališče, z mejami jezika, s tem, kako so nekatere stvari lahko preprosto tudi nerazložljive, pa še vedno govorijo zgodbo." Gregor Strniša: Žabe Moraliteta 1969 Premiera: 29. september 2022 Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovanje in izdelava mask Nika Erjavec Asistent režiserja Marko Rengeo (študijsko) Asistent dramaturginje Tilen Oblak Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Matevž Sluga AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zabe/ 174902667 RTVSLO – Ars 81 clean Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili poetično dramo slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše, ki je živel med letoma 1930 in 1987; igro, ki je nastala leta 1969 kot televizijska igra, razmeroma pogosto uprizarjajo na slovenskih odrih; tokrat jo režira Jan Krmelj, ki je o Strniševem tekstu in uprizoritvi povedal: "Hkrati je poezija, hkrati je konkreten, hkrati govori zgodbo, hkrati preveč ne zapira zgodbe. Bil je zelo intenziven proces, ker so Žabe tekst, ki te intenzivno sooči z mejami medija, kot je gledališče, z mejami jezika, s tem, kako so nekatere stvari lahko preprosto tudi nerazložljive, pa še vedno govorijo zgodbo." Gregor Strniša: Žabe Moraliteta 1969 Premiera: 29. september 2022 Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovanje in izdelava mask Nika Erjavec Asistent režiserja Marko Rengeo (študijsko) Asistent dramaturginje Tilen Oblak Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Matevž Sluga AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zabe/ Fri, 30 Sep 2022 13:30:00 +0000 Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena - Gregor Strniša: Žabe 10. januarja 2016 so se družabna omrežja, če nekoliko pretiravamo, skoraj sesula. V javnost je prišla vest, da je umrl David Bowie, eden najbolj univerzalno priljubljenih glasbenikov – še več, glasbena in popkulturna ikona, ki jo je občinstvo skoraj religiozno oboževalo. Od filma o kultnem pevcu, ki je do 33. leta izdal že 17 albumov, o kameleonu, pantomimiku, ki je prestopal meje v seksualnosti, mojstru ustvarjanja in igranja likov, kostumografije, maske in še česa, bi pričakovali, da bo tudi vizualni, ne le glasbeni spektakel – tako kot je Bowie podiral meje glasbenih žanrov, bi tudi film o njem moral vsaj načeti meje žanra glasbenega dokumentarca … Moonage Daydream, težko pričakovani film Bretta Morgna, se tega zaveda. Zaveda se tudi moči podob, ki jih imajo Bowijevi nastopi, in čustvenega naboja njegovih najbolj prepoznavnih pesmi. Nič čudnega, da svojo pripoved začne graditi počasi – z manj ikoničnimi skladbami, Bowijevim hrbtom in njegovim obrazom, ki sprva poblisne le od daleč. Uspešnice, kot so Space oddity, Life on Mars in še posebno Sound and Vision, zazvenijo šele pozneje, kot vrhunci filma. Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … tako se izriše delno zasenčen portret javne osebnosti, človeka, ki sta ga k izjemni ustvarjalnosti, raziskovanju mej umetnostnih zvrsti in podiranju tabujev v večjem delu življenja gnala tako domišljija kot tudi notranji nemir. Ključni del filma so tudi likovna dela (z Bowijevimi vred), prepoznavni filmski odlomki, popkulturni kolaž, ki z Bowiejem niti nima neposredne zveze. Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija. David Bowie – spektakel – je predvsem Bowie v mladih letih; zrelega ali celo postaranega Bowija v filmu vidimo le tu in tam. Še v končnih prizorih filma, ko Majorja Toma nadomesti Črna zvezda, se ta prikaže le za nekaj trenutkov … a morda ima tako podoba njegovega zadnjega studijskega albuma, ki je izšel na njegov 69. rojstni dan, še večjo moč. Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, »večji od življenja« – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo. 174902644 RTVSLO – Ars 227 clean 10. januarja 2016 so se družabna omrežja, če nekoliko pretiravamo, skoraj sesula. V javnost je prišla vest, da je umrl David Bowie, eden najbolj univerzalno priljubljenih glasbenikov – še več, glasbena in popkulturna ikona, ki jo je občinstvo skoraj religiozno oboževalo. Od filma o kultnem pevcu, ki je do 33. leta izdal že 17 albumov, o kameleonu, pantomimiku, ki je prestopal meje v seksualnosti, mojstru ustvarjanja in igranja likov, kostumografije, maske in še česa, bi pričakovali, da bo tudi vizualni, ne le glasbeni spektakel – tako kot je Bowie podiral meje glasbenih žanrov, bi tudi film o njem moral vsaj načeti meje žanra glasbenega dokumentarca … Moonage Daydream, težko pričakovani film Bretta Morgna, se tega zaveda. Zaveda se tudi moči podob, ki jih imajo Bowijevi nastopi, in čustvenega naboja njegovih najbolj prepoznavnih pesmi. Nič čudnega, da svojo pripoved začne graditi počasi – z manj ikoničnimi skladbami, Bowijevim hrbtom in njegovim obrazom, ki sprva poblisne le od daleč. Uspešnice, kot so Space oddity, Life on Mars in še posebno Sound and Vision, zazvenijo šele pozneje, kot vrhunci filma. Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … tako se izriše delno zasenčen portret javne osebnosti, človeka, ki sta ga k izjemni ustvarjalnosti, raziskovanju mej umetnostnih zvrsti in podiranju tabujev v večjem delu življenja gnala tako domišljija kot tudi notranji nemir. Ključni del filma so tudi likovna dela (z Bowijevimi vred), prepoznavni filmski odlomki, popkulturni kolaž, ki z Bowiejem niti nima neposredne zveze. Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija. David Bowie – spektakel – je predvsem Bowie v mladih letih; zrelega ali celo postaranega Bowija v filmu vidimo le tu in tam. Še v končnih prizorih filma, ko Majorja Toma nadomesti Črna zvezda, se ta prikaže le za nekaj trenutkov … a morda ima tako podoba njegovega zadnjega studijskega albuma, ki je izšel na njegov 69. rojstni dan, še večjo moč. Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, »večji od življenja« – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo. Fri, 30 Sep 2022 12:05:00 +0000 Moonage Daydream Dobro desetletje po premieri se je finančno najuspešnejši film vseh časov vrnil v ki-nodvorane v nekoliko prenovljeni podobi, da nas opomni, kakšni bi morali biti filmi v 3D-tehniki. Predvsem pa, da nas opomni, da konec leta prihaja nadaljevanje. Čeprav je Avatar na prvi pogled isti film, kot smo ga imeli priložnost videti v kinu leta 2009, je režiser James Cameron z ekipo uvedel nekaj sprememb. Najbolj opazna je zamenjava zapisa podnapisov jezika ljudstva Na’vi, ki zdaj uporablja bolj klasično pisavo namesto izumetničene papyrus. To je studio sicer uvedel že, ko je uvrstil Ava-tarja v svojo pretočno videoteko. Večje nadgradnje so tiste, ki jih na prvi pogled ne opazimo, a nedvomno izboljšajo užitek ob ogledu. Tukaj gre denimo za dvig ločljivo-sti in podporo najnovejšim standardom prostorskega zvoka ter dvig števila sličic pri najbolj razgibanih scenah, ki so v izvirniku v 3D-projekciji nekaterim gledalcem pov-zročale utripanje slike. Film je s temi izboljšavami videti bolje kot kdajkoli doslej, a vizualna in zvočna po-doba ter spektakularnost izkušnje 3D-tehnike nikoli nista bili težava. Negativne kri-tike so zmeraj letele na plehko zgodbo, na ceneni simbolizem, na kulturno apropria-cijo, ki avtorjevo ambicijo po protirasističnemu in ekološkemu sporočilu razkrije kot pokroviteljsko in v svoji srži nič manj kolonialistično od tarče svoje kritične osti. Vse to je seveda še zmeraj del filma. Ta se odvija v prihodnosti, ko je človeštvo osvojilo vesolje in planet Pandora, kjer iz-kopavajo posebno rudo. Domorodci planeta so ogromna humanoidna bitja modre barve, ki živijo na civilizacijski ravni amazonskih staroselcev in imajo posebne pove-zave z vsemi živimi bitji planeta. Ljudje razvijejo naslovne avatarje, posebna gensko ustvarjena telesa, ki so videti kot Na’viji, v katera se mentalno povežejo, da posku-šajo komunicirati z njimi. Glavni junak Jake je nekdanji marinec, ki dobi nalogo, naj se infiltrira med Na’vije in preuči njihove šibke točke, vendar medtem odkrije, da so bolj humani kot ljudje in se jim v prelomnem trenutku pridruži. Mnogo vidikov zgodbe je precej podobnih oskarjevskemu vesternu Pleše z volkovi in animaciji Fern-gully: Zadnji deževni gozd, le da so postavljeni v znanstvenofantastično okolje. A zgodba je le eden od vidikov celovitega umetniškega dela, ki sestavljajo film. In na mnogih področjih je Avatar filmska mojstrovina. Čeprav traja skoraj tri ure, je tempo zgrajen tako, da gledalca ves čas drži prilepljenega na platno, akcijske scene so po-snete z občutkom za gibanje in prostor, predvsem pa iz planeta Pandora zgradi tako bogat in navdušujočih detajlov poln svet, da je film že zaradi tega vreden večkratnih ogledov. In potem je tukaj še seveda 3D-tehnika. Začetki formata segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so ga uporabljali za šok v grozljivkah in se je z njim poigraval celo moj-ster Hitchcock, a Avatar je postavil temelje sodobnega pristopa. Ta daje gledalcu ob-čutek, da gleda skozi okno in ne na platno, saj je mogoče videti globino prostora in ne samo izstopajočega elementa, kot je bil standard v starejših filmih. A ne glede na to, da je Avatar prišel v kino pred 13. leti, je še zmeraj eden redkih filmov, ki s to teh-niko dejansko ponudijo boljšo filmsko izkušnjo, vredno višje cene vstopnice. Po-novni ogled to potrdi in čeprav vse kaže, da bo decembra njegovo nadaljevanje prav tako ponudilo izredno doživetje, se je vseeno treba vprašati, ali je nadaljnji obstoj teh-nologije smiseln, če jo dobro uporablja samo en režiser. 174902646 RTVSLO – Ars 238 clean Dobro desetletje po premieri se je finančno najuspešnejši film vseh časov vrnil v ki-nodvorane v nekoliko prenovljeni podobi, da nas opomni, kakšni bi morali biti filmi v 3D-tehniki. Predvsem pa, da nas opomni, da konec leta prihaja nadaljevanje. Čeprav je Avatar na prvi pogled isti film, kot smo ga imeli priložnost videti v kinu leta 2009, je režiser James Cameron z ekipo uvedel nekaj sprememb. Najbolj opazna je zamenjava zapisa podnapisov jezika ljudstva Na’vi, ki zdaj uporablja bolj klasično pisavo namesto izumetničene papyrus. To je studio sicer uvedel že, ko je uvrstil Ava-tarja v svojo pretočno videoteko. Večje nadgradnje so tiste, ki jih na prvi pogled ne opazimo, a nedvomno izboljšajo užitek ob ogledu. Tukaj gre denimo za dvig ločljivo-sti in podporo najnovejšim standardom prostorskega zvoka ter dvig števila sličic pri najbolj razgibanih scenah, ki so v izvirniku v 3D-projekciji nekaterim gledalcem pov-zročale utripanje slike. Film je s temi izboljšavami videti bolje kot kdajkoli doslej, a vizualna in zvočna po-doba ter spektakularnost izkušnje 3D-tehnike nikoli nista bili težava. Negativne kri-tike so zmeraj letele na plehko zgodbo, na ceneni simbolizem, na kulturno apropria-cijo, ki avtorjevo ambicijo po protirasističnemu in ekološkemu sporočilu razkrije kot pokroviteljsko in v svoji srži nič manj kolonialistično od tarče svoje kritične osti. Vse to je seveda še zmeraj del filma. Ta se odvija v prihodnosti, ko je človeštvo osvojilo vesolje in planet Pandora, kjer iz-kopavajo posebno rudo. Domorodci planeta so ogromna humanoidna bitja modre barve, ki živijo na civilizacijski ravni amazonskih staroselcev in imajo posebne pove-zave z vsemi živimi bitji planeta. Ljudje razvijejo naslovne avatarje, posebna gensko ustvarjena telesa, ki so videti kot Na’viji, v katera se mentalno povežejo, da posku-šajo komunicirati z njimi. Glavni junak Jake je nekdanji marinec, ki dobi nalogo, naj se infiltrira med Na’vije in preuči njihove šibke točke, vendar medtem odkrije, da so bolj humani kot ljudje in se jim v prelomnem trenutku pridruži. Mnogo vidikov zgodbe je precej podobnih oskarjevskemu vesternu Pleše z volkovi in animaciji Fern-gully: Zadnji deževni gozd, le da so postavljeni v znanstvenofantastično okolje. A zgodba je le eden od vidikov celovitega umetniškega dela, ki sestavljajo film. In na mnogih področjih je Avatar filmska mojstrovina. Čeprav traja skoraj tri ure, je tempo zgrajen tako, da gledalca ves čas drži prilepljenega na platno, akcijske scene so po-snete z občutkom za gibanje in prostor, predvsem pa iz planeta Pandora zgradi tako bogat in navdušujočih detajlov poln svet, da je film že zaradi tega vreden večkratnih ogledov. In potem je tukaj še seveda 3D-tehnika. Začetki formata segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so ga uporabljali za šok v grozljivkah in se je z njim poigraval celo moj-ster Hitchcock, a Avatar je postavil temelje sodobnega pristopa. Ta daje gledalcu ob-čutek, da gleda skozi okno in ne na platno, saj je mogoče videti globino prostora in ne samo izstopajočega elementa, kot je bil standard v starejših filmih. A ne glede na to, da je Avatar prišel v kino pred 13. leti, je še zmeraj eden redkih filmov, ki s to teh-niko dejansko ponudijo boljšo filmsko izkušnjo, vredno višje cene vstopnice. Po-novni ogled to potrdi in čeprav vse kaže, da bo decembra njegovo nadaljevanje prav tako ponudilo izredno doživetje, se je vseeno treba vprašati, ali je nadaljnji obstoj teh-nologije smiseln, če jo dobro uporablja samo en režiser. Fri, 30 Sep 2022 12:05:00 +0000 Avatar 3D Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo. 174902648 RTVSLO – Ars 223 clean Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo. Fri, 30 Sep 2022 12:05:00 +0000 Vorteks Orkester Slovenske filharmonije tudi v novi sezoni v abonmaju SOS načrtno goji novejši orkestrski repertoar. Sinočnji prvi koncert, ki ga je vodil dirigent Simon Krečič, ocenjuje Primož Trdan. 174902379 RTVSLO – Ars 92 clean Orkester Slovenske filharmonije tudi v novi sezoni v abonmaju SOS načrtno goji novejši orkestrski repertoar. Sinočnji prvi koncert, ki ga je vodil dirigent Simon Krečič, ocenjuje Primož Trdan. Thu, 29 Sep 2022 11:15:00 +0000 Začetek cikla Sodobne orkestrske skladbe Mini teater, 26. 9. premiera V Mini teatru so sinoči večkratne dolge aplavze doživeli igralci predstave Kdo se boji Virginie Woolf: Klara Kuk, Branko Šturbej, Nataša Barbara Gračner in Benjamin Krnetić. Predstava, ki je bila po ptujski premieri, ko so jo datumsko prestavili, tokrat uprizorjena v Ljubljani, je nastala po slavnem besedilu Edwarda Albeeja, režiral pa jo je Ivica Buljan. To je predstava o dramskih likih, dveh zakonskih parih, ki v svojih nepotentnih življenjih, kariernih porazih ter neuresničenih "naravnih nujnostih" iščejo človeško oporo, vse pa se izjalovi v ponavljajoče se potrebe po teatralnih izgredih. Tako eksplozivni orkanski izbruhi prerastejo v impulzivno čustven medčloveški masaker. Iluzije trčijo ob zid resničnosti; nemoč, ujetost, bojazen, nemir, zaviti v nervozno in divjo napadalnost, dobijo svoje travmatične podlage, ljudje pa se prilagodijo in vdajo ... Vrhunska, napeta, drzna uprizoritev, ki naplavi vso zverinskost, častihlepnost in preračunljivost ameriške družbe v 60. letih, v globalizirani sodobnosti pa se takšne podobe brezčutnosti in brezobzirnosti zrcalijo povsod po zahodnem svetu, je z izvrstno igralsko zasedbo prepričala tudi v odtenkih humorja, utelešene izzivalnosti, poudarjenega temperamenta, utopljene žalosti … Foto: Mini teater Prevajalec: Zdravko Duša Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Nataša Barbara Gračner Branko Šturbej Benjamin Krnetić Klara Kuk Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Glasba: Benjamin Krnetić Oblikovanje luči: Sonda Toni Soprano Meneglejte Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Koprodukcija: Mini teater Mestno gledališče Ptuj <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174901999 RTVSLO – Ars 115 clean Mini teater, 26. 9. premiera V Mini teatru so sinoči večkratne dolge aplavze doživeli igralci predstave Kdo se boji Virginie Woolf: Klara Kuk, Branko Šturbej, Nataša Barbara Gračner in Benjamin Krnetić. Predstava, ki je bila po ptujski premieri, ko so jo datumsko prestavili, tokrat uprizorjena v Ljubljani, je nastala po slavnem besedilu Edwarda Albeeja, režiral pa jo je Ivica Buljan. To je predstava o dramskih likih, dveh zakonskih parih, ki v svojih nepotentnih življenjih, kariernih porazih ter neuresničenih "naravnih nujnostih" iščejo človeško oporo, vse pa se izjalovi v ponavljajoče se potrebe po teatralnih izgredih. Tako eksplozivni orkanski izbruhi prerastejo v impulzivno čustven medčloveški masaker. Iluzije trčijo ob zid resničnosti; nemoč, ujetost, bojazen, nemir, zaviti v nervozno in divjo napadalnost, dobijo svoje travmatične podlage, ljudje pa se prilagodijo in vdajo ... Vrhunska, napeta, drzna uprizoritev, ki naplavi vso zverinskost, častihlepnost in preračunljivost ameriške družbe v 60. letih, v globalizirani sodobnosti pa se takšne podobe brezčutnosti in brezobzirnosti zrcalijo povsod po zahodnem svetu, je z izvrstno igralsko zasedbo prepričala tudi v odtenkih humorja, utelešene izzivalnosti, poudarjenega temperamenta, utopljene žalosti … Foto: Mini teater Prevajalec: Zdravko Duša Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Nataša Barbara Gračner Branko Šturbej Benjamin Krnetić Klara Kuk Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Glasba: Benjamin Krnetić Oblikovanje luči: Sonda Toni Soprano Meneglejte Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Koprodukcija: Mini teater Mestno gledališče Ptuj <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Tue, 27 Sep 2022 16:30:00 +0000 Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf? Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Veliko piscev prvenec posveti obdobju svojega odraščanja, strani zapolnijo z avtobiografskimi prvinami in tako poskušajo iz odrasle dobe obrniti pogled nazaj v leta, ki jih pogosto imenujemo transformativna. Le redkim pa uspe, da iz tovrstnih zapisov ustvarijo pravo pravcato mojstrovino. Mlademu ameriškemu pisatelju vietnamskega rodu Oceanu Vuongu je uspelo prav to. Pred romanesknim prvencem Bežnim trenutkom bajnosti je Vuong leta 2016 izdal uspešno pesniško zbirko Nočno nebo z izhodnimi ranami in zanjo prejel nagrado Thomasa Stearnsa Eliota, s čimer je postal šele drugi pesnik, ki je to prestižno nagrado prejel za svojo prvo zbirko. Njegov jezik tudi v prozi ostaja pesniško spreten, ponekod povsem naravno preide celo v ritmizirano prozo. Ta še poudari vtis valujoče fragmentirane pripovedi, ki se vztrajno izmika klasični pripovedni strukturi. Ves čas se pretaplja v vedno nove vinjetne prizore, v spomin vtisnjene podobe in njihove raznovrstne odzvene. Avtor kot navdih za tovrsten pristop navaja japonsko pripovedno strukturo, imenovano kišotenkecu, ki zavrača umeščanje konflikta v zgodbo kot sredstva za njeno napredovanje in meni, da lahko pripovedna struktura preživi in uspeva zgolj z bližino, prav ta pa je zanj tista, ki ustvarja napetost. Vuongov roman je v osnovi zastavljen kot pismo, naslovljeno svoji nepismeni mami, prvoosebni pripovedovalec pa je v vseh vlogah, najsibo kot priseljenski otrok v družini, katere vsakdan je prežet s travmo vojne in izseljenstva, kot mlad fant, ki odkriva svojo spolno usmerjenost, ali pa kot mladi avtor, ki se spominja in premišljuje o preteklosti, skrajno intimen. Čeprav je glavnina pripovedi zasidrana v otroštvu in mladosti glavnega junaka, spominski drobci občasno sežejo dlje v preteklost, v čas vietnamske vojne, kot jo je doživela in mu o njej pripovedovala njegova babica. Spomine na otroštvo, ki so pogosto brutalno iskreni in pričajo o revščini ameriškega predmestja, o odtujenosti od okolja, o nepredvidljivem, včasih celo nasilnem vedenju mame in o od resničnosti odmaknjeni babici, ki ju obe še vedno preganjajo podobe vojne, avtor popisuje iz mesta skrajne intime in brezpogojne nežnosti. Prav zaradi takšnega mesta izrekanja pripoved, ki jo Vuong v knjigi imenuje tudi brodolom – kot plavajoče, končno berljive drobce – kljub raztreščenosti spominov, izkušenj in občutij ves čas ohranja enakomeren in nepopustljiv tok, po katerem ponese bralca vse od premislekov o usedlinah kolektivne travme vojne, ki jih ciklično prinaša na površje, o lepotnih salonih in tamkajšnji skupnosti priseljenskih delavk, pa do tega, kako je bil kot otrok zaradi boljšega znanja angleščine potisnjen v vlogo družinskega tolmača, o prvi ljubezni in spolnosti, o odvisnosti in smrtih bližnjih ter o soočanju s še vedno nezaceljenimi ranami prek pisanja samega. Če se na začetku romana Vuong sprašuje, kdaj je vojna zares končana – konec koncev se odnos mame in babice do sina oziroma vnuka ponekod zdi kot nenehna priprava na vojno – in kdaj bo lahko izrekel mamino ime, ne da bi to pomenilo vse tisto, kar je pustila za sabo, s čimer v vojni zasidra izvore svoje družine, se ob koncu pripovedi popravi: »Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.« Takšna pa je tudi Vuongova proza. Kljub vseprisotnemu nasilju, tako v spominih kot v vsakdanu, se iz nje kar naprej izrisuje lepota; bežni trenutki bajnosti. 174901869 RTVSLO – Ars 270 clean Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Veliko piscev prvenec posveti obdobju svojega odraščanja, strani zapolnijo z avtobiografskimi prvinami in tako poskušajo iz odrasle dobe obrniti pogled nazaj v leta, ki jih pogosto imenujemo transformativna. Le redkim pa uspe, da iz tovrstnih zapisov ustvarijo pravo pravcato mojstrovino. Mlademu ameriškemu pisatelju vietnamskega rodu Oceanu Vuongu je uspelo prav to. Pred romanesknim prvencem Bežnim trenutkom bajnosti je Vuong leta 2016 izdal uspešno pesniško zbirko Nočno nebo z izhodnimi ranami in zanjo prejel nagrado Thomasa Stearnsa Eliota, s čimer je postal šele drugi pesnik, ki je to prestižno nagrado prejel za svojo prvo zbirko. Njegov jezik tudi v prozi ostaja pesniško spreten, ponekod povsem naravno preide celo v ritmizirano prozo. Ta še poudari vtis valujoče fragmentirane pripovedi, ki se vztrajno izmika klasični pripovedni strukturi. Ves čas se pretaplja v vedno nove vinjetne prizore, v spomin vtisnjene podobe in njihove raznovrstne odzvene. Avtor kot navdih za tovrsten pristop navaja japonsko pripovedno strukturo, imenovano kišotenkecu, ki zavrača umeščanje konflikta v zgodbo kot sredstva za njeno napredovanje in meni, da lahko pripovedna struktura preživi in uspeva zgolj z bližino, prav ta pa je zanj tista, ki ustvarja napetost. Vuongov roman je v osnovi zastavljen kot pismo, naslovljeno svoji nepismeni mami, prvoosebni pripovedovalec pa je v vseh vlogah, najsibo kot priseljenski otrok v družini, katere vsakdan je prežet s travmo vojne in izseljenstva, kot mlad fant, ki odkriva svojo spolno usmerjenost, ali pa kot mladi avtor, ki se spominja in premišljuje o preteklosti, skrajno intimen. Čeprav je glavnina pripovedi zasidrana v otroštvu in mladosti glavnega junaka, spominski drobci občasno sežejo dlje v preteklost, v čas vietnamske vojne, kot jo je doživela in mu o njej pripovedovala njegova babica. Spomine na otroštvo, ki so pogosto brutalno iskreni in pričajo o revščini ameriškega predmestja, o odtujenosti od okolja, o nepredvidljivem, včasih celo nasilnem vedenju mame in o od resničnosti odmaknjeni babici, ki ju obe še vedno preganjajo podobe vojne, avtor popisuje iz mesta skrajne intime in brezpogojne nežnosti. Prav zaradi takšnega mesta izrekanja pripoved, ki jo Vuong v knjigi imenuje tudi brodolom – kot plavajoče, končno berljive drobce – kljub raztreščenosti spominov, izkušenj in občutij ves čas ohranja enakomeren in nepopustljiv tok, po katerem ponese bralca vse od premislekov o usedlinah kolektivne travme vojne, ki jih ciklično prinaša na površje, o lepotnih salonih in tamkajšnji skupnosti priseljenskih delavk, pa do tega, kako je bil kot otrok zaradi boljšega znanja angleščine potisnjen v vlogo družinskega tolmača, o prvi ljubezni in spolnosti, o odvisnosti in smrtih bližnjih ter o soočanju s še vedno nezaceljenimi ranami prek pisanja samega. Če se na začetku romana Vuong sprašuje, kdaj je vojna zares končana – konec koncev se odnos mame in babice do sina oziroma vnuka ponekod zdi kot nenehna priprava na vojno – in kdaj bo lahko izrekel mamino ime, ne da bi to pomenilo vse tisto, kar je pustila za sabo, s čimer v vojni zasidra izvore svoje družine, se ob koncu pripovedi popravi: »Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.« Takšna pa je tudi Vuongova proza. Kljub vseprisotnemu nasilju, tako v spominih kot v vsakdanu, se iz nje kar naprej izrisuje lepota; bežni trenutki bajnosti. Tue, 27 Sep 2022 07:22:00 +0000 Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralec: Jure Franko Jure Gantar, v Kanadi živeči univerzitetni profesor in nekdanji dramaturški sodelavec Drame SNG Maribor, v zbirki Eseji o komediji nadaljuje raziskovanje tega mnogokrat zapostavljenega žanra. Če dramo, kot pravi avtor sam, jemljemo resno, pa smo do komičnega velikokrat podcenjujoči in na komedije gledamo kot na manjvredne. Avtor esejev opozarja, da si komedija zasluži resnejšo obravnavo, saj velikokrat prav ona razkriva družbene paradokse in socialne neenakosti. Eseji o komediji so pravzaprav izbrani zapisi iz gledaliških listov uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega ter mariborske in ljubljanske Drame, delo je uredila Petra Pogorevc. Kronološko si sledijo po nastanku obravnavane drame in ne avtorjeve objave besedila, zato je Gantarjev raziskovalni razvoj težje določiti. Poleg predmeta obravnave, to je komedija kot osrednja tema vseh esejev, jih po sklopih združuje tudi metoda, saj avtor mnogo predstav obravnava s primerjalno analizo, ki mu omogoča razvoj nadaljnjih misli in interpretacije. Najbolj jasno se primerjalna analiza izkaže pri obravnavi Cankarjevega dela Za narodov blagor, ki ga postavlja v dialog s Flaubertovo komedijo Kandidat. Podobno velja za dela Karla Valentina, ki mu ob bok postavlja Charlija Chaplina, ter Brechtove Malomeščanske svatbe, ki jo, nenavadno, primerja z ideološkimi besedili Adolfa Hitlerja. V drugi metodološki sklop lahko umestimo historično in socialno-psihološko analizo izbranih besedil ter njihovo aplikacijo na filozofske discipline. Kljub heterogenosti pristopa in različnim obdobjem obravnavanih predstav je iz Gantarjevih esejev mogoče izluščiti nekaj pomembnih ugotovitev o žanru komedije. Prva je ta, da se je komedija, bolj kot vsi žanri, znašla v krizi žanrske identitete, druga pa, da se v sržu nje same zagotovo skrivajo protirežimske tendence. Kvalitetna komedija pa se po avtorjevem mnenju izkaže tudi v smehu, ki se nevarno približuje robu solz. Če se komičnost absurda kaže v razkrivanju nezadostnosti racionalističnega pogleda na svet, se situacijska komika izkaže kot nujna potreba besede po performativnosti. Navsezadnje kot uvod v eseje lahko beremo članek, ki ga je avtor izdal v reviji Maska in v katerem kot razlog za smeh ob erotičnih prizorih navaja pomanjkljivost odrskega pristopa samega. Smeh je velikokrat vezan na reprezentacijo, menjavo spolnih vlog in spolne fluidnosti v zgodovini gledališča, saj so ženske vloge igrali moški. Pomemben je avtorjev poudarek, da so bile komedije v zgodovini napisane tudi z mislijo na to uprizoritveno dejstvo. Nekateri Gantarjevi eseji so splošnemu bralstvu manj dostopni predvsem z vidika avtorjevega poglabljanja v značaje, dogodke in vsebinske analize obravnavanih kanonskih besedil. Zato pa pridejo prav tistim, ki raziskujejo raznolikost interpretacij specifično izbranega dramskega besedila. Za bolj obče zanimivega se sicer izkaže esej Komedija in država, ki obravnava vlogo komedije v različnih političnih sistemih. Ta je v demokraciji, diktaturi ali monarhiji različna. Ponekod je cenzurirana, drugod revolucionarna, spet drugje pomaga utrjevati oblast manjšine. Tudi esej Črni humor in psihopatologija malomeščanskega vsakdana presega potapljanje v besedilo in za interpretacijo uporablja nekaj nasledkov teoretske psihoanalize. Zelo nenavaden pristop pa Gantar zavzame v eseju Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, kjer vzporeja socialistično in nacionalsocialistično ekonomijo. Čeprav Gantar na koncu Brechta povzdigne kot izjemnega kritika malomeščanstva, ki se v želji po vrnitvi tradicionalnih vrednost prepoznava v pripadništvu nacistične stranke, esej že zaradi začetne primerjave vzbuja misel, da bi socializem in nacionalsocializem lahko temeljila na podobnih predpostavkah. Kvaliteta izbranih esejev je prav v mnogoterosti podatkov in zgodovinskih dejstev, s katerimi avtor suvereno operira. Vili Ravnjak, avtor spremne besede, v njih vidi celo enciklopedične značilnosti. Vendar pa zbirka sama ne ponuja nobene nove metodološke obravnave ali pristopa do obravnave tega žanra, komičnega kot takšnega teoretsko ne zajame. Čeprav je večina obravnavanih besedil kanonskih, Eseji o komediji deloma izkazujejo tudi kriterij, kaj naj bi kvalitetna komedija sploh pomenila. Heterogenost Gantarjevih zapisov pa govori o tem, kako težko je komedijo žanrsko ujeti v en sam označevalec. 174901870 RTVSLO – Ars 332 clean Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralec: Jure Franko Jure Gantar, v Kanadi živeči univerzitetni profesor in nekdanji dramaturški sodelavec Drame SNG Maribor, v zbirki Eseji o komediji nadaljuje raziskovanje tega mnogokrat zapostavljenega žanra. Če dramo, kot pravi avtor sam, jemljemo resno, pa smo do komičnega velikokrat podcenjujoči in na komedije gledamo kot na manjvredne. Avtor esejev opozarja, da si komedija zasluži resnejšo obravnavo, saj velikokrat prav ona razkriva družbene paradokse in socialne neenakosti. Eseji o komediji so pravzaprav izbrani zapisi iz gledaliških listov uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega ter mariborske in ljubljanske Drame, delo je uredila Petra Pogorevc. Kronološko si sledijo po nastanku obravnavane drame in ne avtorjeve objave besedila, zato je Gantarjev raziskovalni razvoj težje določiti. Poleg predmeta obravnave, to je komedija kot osrednja tema vseh esejev, jih po sklopih združuje tudi metoda, saj avtor mnogo predstav obravnava s primerjalno analizo, ki mu omogoča razvoj nadaljnjih misli in interpretacije. Najbolj jasno se primerjalna analiza izkaže pri obravnavi Cankarjevega dela Za narodov blagor, ki ga postavlja v dialog s Flaubertovo komedijo Kandidat. Podobno velja za dela Karla Valentina, ki mu ob bok postavlja Charlija Chaplina, ter Brechtove Malomeščanske svatbe, ki jo, nenavadno, primerja z ideološkimi besedili Adolfa Hitlerja. V drugi metodološki sklop lahko umestimo historično in socialno-psihološko analizo izbranih besedil ter njihovo aplikacijo na filozofske discipline. Kljub heterogenosti pristopa in različnim obdobjem obravnavanih predstav je iz Gantarjevih esejev mogoče izluščiti nekaj pomembnih ugotovitev o žanru komedije. Prva je ta, da se je komedija, bolj kot vsi žanri, znašla v krizi žanrske identitete, druga pa, da se v sržu nje same zagotovo skrivajo protirežimske tendence. Kvalitetna komedija pa se po avtorjevem mnenju izkaže tudi v smehu, ki se nevarno približuje robu solz. Če se komičnost absurda kaže v razkrivanju nezadostnosti racionalističnega pogleda na svet, se situacijska komika izkaže kot nujna potreba besede po performativnosti. Navsezadnje kot uvod v eseje lahko beremo članek, ki ga je avtor izdal v reviji Maska in v katerem kot razlog za smeh ob erotičnih prizorih navaja pomanjkljivost odrskega pristopa samega. Smeh je velikokrat vezan na reprezentacijo, menjavo spolnih vlog in spolne fluidnosti v zgodovini gledališča, saj so ženske vloge igrali moški. Pomemben je avtorjev poudarek, da so bile komedije v zgodovini napisane tudi z mislijo na to uprizoritveno dejstvo. Nekateri Gantarjevi eseji so splošnemu bralstvu manj dostopni predvsem z vidika avtorjevega poglabljanja v značaje, dogodke in vsebinske analize obravnavanih kanonskih besedil. Zato pa pridejo prav tistim, ki raziskujejo raznolikost interpretacij specifično izbranega dramskega besedila. Za bolj obče zanimivega se sicer izkaže esej Komedija in država, ki obravnava vlogo komedije v različnih političnih sistemih. Ta je v demokraciji, diktaturi ali monarhiji različna. Ponekod je cenzurirana, drugod revolucionarna, spet drugje pomaga utrjevati oblast manjšine. Tudi esej Črni humor in psihopatologija malomeščanskega vsakdana presega potapljanje v besedilo in za interpretacijo uporablja nekaj nasledkov teoretske psihoanalize. Zelo nenavaden pristop pa Gantar zavzame v eseju Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, kjer vzporeja socialistično in nacionalsocialistično ekonomijo. Čeprav Gantar na koncu Brechta povzdigne kot izjemnega kritika malomeščanstva, ki se v želji po vrnitvi tradicionalnih vrednost prepoznava v pripadništvu nacistične stranke, esej že zaradi začetne primerjave vzbuja misel, da bi socializem in nacionalsocializem lahko temeljila na podobnih predpostavkah. Kvaliteta izbranih esejev je prav v mnogoterosti podatkov in zgodovinskih dejstev, s katerimi avtor suvereno operira. Vili Ravnjak, avtor spremne besede, v njih vidi celo enciklopedične značilnosti. Vendar pa zbirka sama ne ponuja nobene nove metodološke obravnave ali pristopa do obravnave tega žanra, komičnega kot takšnega teoretsko ne zajame. Čeprav je večina obravnavanih besedil kanonskih, Eseji o komediji deloma izkazujejo tudi kriterij, kaj naj bi kvalitetna komedija sploh pomenila. Heterogenost Gantarjevih zapisov pa govori o tem, kako težko je komedijo žanrsko ujeti v en sam označevalec. Tue, 27 Sep 2022 07:22:00 +0000 Jure Gantar: Eseji o komediji Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje. 174901867 RTVSLO – Ars 416 clean Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje. Tue, 27 Sep 2022 07:22:00 +0000 Lukas Debeljak: Poznati kot voda Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pisatelj Franjo H. Naji je pred štirimi leti izdal zbirko kratkih zgodb Križišče, od takrat pa praktično vsako leto izda nov roman. Po romanu Zadnji gozd, v katerem se loteva tako imenovanih vaških straž, ki na južni meji prežijo na begunce, in romanu Ringlšpil, v katerem se je pozabaval z izzivi odraščanja v tranzicijski družbi, je pred nami Noč na obisku, roman o vprašanju evtanazije, do katerega je zahodna družba (in tudi medicina) nadvse razdvojena. Zagovorniki pravijo, da si vsak zasluži dostojno umiranje in tudi pomoč pri dokončanju življenja, če umirajoči zaradi nemobilnosti in nezavedanja sam tega ni zmožen izvesti, na drugi strani pa so zagovorniki vztrajanja pri življenju za vsako ceno, ne glede na to, v kakšnem stanju je. Franjo H. Naji v romanu Noč na obisku kaže, da pogled na to problematiko ni črno-bel, temveč vsebuje celoten mavrični spekter, ki ni odvisen le od družinskega in družbenega konsenza, temveč tudi od razumevanja delovanja možganov in kognitivnih funkcij. V ospredju zgodbe je Jan, moški, ki se bliža petdesetemu letu in je vrsto let srečno poročen z Andrejo ter oče že odrasli hčeri Niki in sinu Tomažu. Kolesarska nesreča ga nenadoma priklene na posteljo in preden se mu stanje drastično poslabša, ženi v bolnišnici razkrije željo po predčasnem končanju življenja, če bi postal trajno paraliziran in nezmožen razumske presoje. Ko pozneje res pride do tega in se žena po več mesecih nespremenjenega stanja in po pogovoru z otrokoma poigrava z možnostjo evtanazije, ugotovi, da ustna izjava bolnika ni dovolj za prejetje smrtonosnega koktejla, katerega tudi v Švici lahko spije le bolnik sam, ko je še telesno in mentalno zmožen tega. Po drugi strani pa ji tudi zdravniki niso v oporo, saj ji kvečjemu nudijo antibiotike za lajšanje težav pri pljučnici. Potihem ji sicer dajo vedeti, da so na njeni strani in da nima smisla podaljševati njegovih muk, po drugi strani pa se zavedajo, da nimajo ustrezne pravne podlage. Ta v veliki meri temelji na javni razpravi in družbenem konsenzu, ki pa v Sloveniji, kakor za zdaj kaže, še dolgo časa ne bo dosežen. Posebnost romana Noč na obisku je v orisih delovanja družinske celice pred nesrečo in po njej. S kirurško natančnostjo se loteva celega spektra čustev, s katerimi se spopadajo Janova otroka in žena, ki ob prebiranju sporočil na moževem mobitelu za nameček še podvomi o njegovi spolni usmerjenosti. Ko se spominja lepih trenutkov iz skupnega življenja, bi ga najraje za večno obdržala ob sebi, ne glede na to, v kakšnem stanju se nahaja, saj jo upanje na čudežno prebuditev iz kome drži pokonci. Ko pa ozavesti nerazrešene družinske konflikte in dvome o njegovi zvestobi, bi najraje vse skupaj čim prej pokopala. Vendar pri tem zapada v paradoksalno situacijo – čim bolj detektivsko raziskuje možev odnos s homoseksualnim prijateljem Lovrom in čim bolj secira svoj odnos do življenja in smrti, tem težje se odloča za kakršne koli drastične rešitve: “… živali nimajo teh težav, ko svoje žrtve, ki jih ulovijo, nameravajo pojesti, ne mučijo jih z življenjem, ko pa oba vesta, tako žrtev in plen, da je življenja konec, zato jih najprej ubijejo … narava je to uredila … a mi smo pametnejši od narave, a ne, pametnejši, večji, bolj modri, zato ker imamo boga in bog je ustvaril naravo, torej lahko naravo zaobidemo … no, mene ni strah božje sodbe … strah me je lastne vesti … precej bolj … precej bolj … in strah me je tega, da te, dragi moj Jan, mogoče enkrat, ko bo teh naših življenj konec, srečam tam v onstranstvu in me več ne boš hotel poznati, ker sem te tu mrcvarila in vlekla tvojo žalost v nedogled …” Pisatelj Franjo H. Naji svojih likov moralno v ničemer ne obsoja, temveč le kaže način njihovega razmišljanja, ki na koncu privede do tega, da so bodisi naklonjeni evtanaziji bodisi imajo do nje pomisleke. Po drugi strani pa posredno kaže tudi na to, da ima tako v naravi kot v družbi vsaka posledica svoj vzrok in da je nekaj, kar pojmujemo kot “nesreča” lahko rezultat množice v nezavedno potisnjenih dejavnikov, ki v seriji komunikacijskih šumov in človekovih napak privedejo do precej predvidljivega zaključka. V patriarhalno-mačistični družbi, kjer predstavniki moškega spola vsako spolno usmerjenost, ki odstopa od družbeno sprejemljive, sublimirajo z ekstremnim športom in pogovorom o številu osvojenih ženskih, se verjetnostni račun za nastanek prometne nesreče nevarno približa verjetnostnemu računu za samomor in tudi za uboj iz malomarnosti. Pisatelj Franjo H. Naji pa za vsem skupaj spretno slika družbeno odtujenost in neznosno osamljenost. O spremni besedi piše tudi kulturni antropolog in specialist psihiatrije Miran Pustoslemšek: “Novodobni človek, ženska, moški, ali predstavnik katerega izmed 69-ih spolov, ali kolikor jih pač je v taki inflaciji, ima zaradi sekularnih in postmodernih determinant tisoč in eno možnost tlakovanja poti v osamljenost.” Čeprav si je Naji za snov romana Noč na obisku izbral izredno zahtevno in kompleksno tematiko, mu je uspelo elegantno pomesti s številnimi dualnostmi, stereotipi in predsodki, kot dodano vrednost pa štejemo tudi njegovo poigravanje s stilom kot prikazom postopnega razpadanja kognitivnih funkcij glavnega junaka. Roman sklene krožna struktura razpršenih, a semantično povezanih asociacij umirajočega Jana, ki se na neki točki “telepatsko” združijo z ženinimi mislimi in dajo slutiti, da je vse v vesolju na nek način povezano in v soodvisnosti. Da kognitivni kaos v glavi umirajočega sovpada s fraktalno urejenim kaosom vesolja, ki nam daje vedeti, da je vse tako kot mora biti. In prav ta optimizem, s katerim se zaključi (in začne) roman Noč na obisku, bralca potolaži z mislijo, da v življenju ni napačnih izbir in da je vse, kar se nam zgodi, z določenim namenom oziroma pomenom. Ne nazadnje pa nam med vrsticami sporoča, da bo medicina morala veliko bolj delati na filozofskih in psiholoških vprašanjih, če se bo hotela še kdaj približati človeku … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174901868 RTVSLO – Ars 454 clean Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pisatelj Franjo H. Naji je pred štirimi leti izdal zbirko kratkih zgodb Križišče, od takrat pa praktično vsako leto izda nov roman. Po romanu Zadnji gozd, v katerem se loteva tako imenovanih vaških straž, ki na južni meji prežijo na begunce, in romanu Ringlšpil, v katerem se je pozabaval z izzivi odraščanja v tranzicijski družbi, je pred nami Noč na obisku, roman o vprašanju evtanazije, do katerega je zahodna družba (in tudi medicina) nadvse razdvojena. Zagovorniki pravijo, da si vsak zasluži dostojno umiranje in tudi pomoč pri dokončanju življenja, če umirajoči zaradi nemobilnosti in nezavedanja sam tega ni zmožen izvesti, na drugi strani pa so zagovorniki vztrajanja pri življenju za vsako ceno, ne glede na to, v kakšnem stanju je. Franjo H. Naji v romanu Noč na obisku kaže, da pogled na to problematiko ni črno-bel, temveč vsebuje celoten mavrični spekter, ki ni odvisen le od družinskega in družbenega konsenza, temveč tudi od razumevanja delovanja možganov in kognitivnih funkcij. V ospredju zgodbe je Jan, moški, ki se bliža petdesetemu letu in je vrsto let srečno poročen z Andrejo ter oče že odrasli hčeri Niki in sinu Tomažu. Kolesarska nesreča ga nenadoma priklene na posteljo in preden se mu stanje drastično poslabša, ženi v bolnišnici razkrije željo po predčasnem končanju življenja, če bi postal trajno paraliziran in nezmožen razumske presoje. Ko pozneje res pride do tega in se žena po več mesecih nespremenjenega stanja in po pogovoru z otrokoma poigrava z možnostjo evtanazije, ugotovi, da ustna izjava bolnika ni dovolj za prejetje smrtonosnega koktejla, katerega tudi v Švici lahko spije le bolnik sam, ko je še telesno in mentalno zmožen tega. Po drugi strani pa ji tudi zdravniki niso v oporo, saj ji kvečjemu nudijo antibiotike za lajšanje težav pri pljučnici. Potihem ji sicer dajo vedeti, da so na njeni strani in da nima smisla podaljševati njegovih muk, po drugi strani pa se zavedajo, da nimajo ustrezne pravne podlage. Ta v veliki meri temelji na javni razpravi in družbenem konsenzu, ki pa v Sloveniji, kakor za zdaj kaže, še dolgo časa ne bo dosežen. Posebnost romana Noč na obisku je v orisih delovanja družinske celice pred nesrečo in po njej. S kirurško natančnostjo se loteva celega spektra čustev, s katerimi se spopadajo Janova otroka in žena, ki ob prebiranju sporočil na moževem mobitelu za nameček še podvomi o njegovi spolni usmerjenosti. Ko se spominja lepih trenutkov iz skupnega življenja, bi ga najraje za večno obdržala ob sebi, ne glede na to, v kakšnem stanju se nahaja, saj jo upanje na čudežno prebuditev iz kome drži pokonci. Ko pa ozavesti nerazrešene družinske konflikte in dvome o njegovi zvestobi, bi najraje vse skupaj čim prej pokopala. Vendar pri tem zapada v paradoksalno situacijo – čim bolj detektivsko raziskuje možev odnos s homoseksualnim prijateljem Lovrom in čim bolj secira svoj odnos do življenja in smrti, tem težje se odloča za kakršne koli drastične rešitve: “… živali nimajo teh težav, ko svoje žrtve, ki jih ulovijo, nameravajo pojesti, ne mučijo jih z življenjem, ko pa oba vesta, tako žrtev in plen, da je življenja konec, zato jih najprej ubijejo … narava je to uredila … a mi smo pametnejši od narave, a ne, pametnejši, večji, bolj modri, zato ker imamo boga in bog je ustvaril naravo, torej lahko naravo zaobidemo … no, mene ni strah božje sodbe … strah me je lastne vesti … precej bolj … precej bolj … in strah me je tega, da te, dragi moj Jan, mogoče enkrat, ko bo teh naših življenj konec, srečam tam v onstranstvu in me več ne boš hotel poznati, ker sem te tu mrcvarila in vlekla tvojo žalost v nedogled …” Pisatelj Franjo H. Naji svojih likov moralno v ničemer ne obsoja, temveč le kaže način njihovega razmišljanja, ki na koncu privede do tega, da so bodisi naklonjeni evtanaziji bodisi imajo do nje pomisleke. Po drugi strani pa posredno kaže tudi na to, da ima tako v naravi kot v družbi vsaka posledica svoj vzrok in da je nekaj, kar pojmujemo kot “nesreča” lahko rezultat množice v nezavedno potisnjenih dejavnikov, ki v seriji komunikacijskih šumov in človekovih napak privedejo do precej predvidljivega zaključka. V patriarhalno-mačistični družbi, kjer predstavniki moškega spola vsako spolno usmerjenost, ki odstopa od družbeno sprejemljive, sublimirajo z ekstremnim športom in pogovorom o številu osvojenih ženskih, se verjetnostni račun za nastanek prometne nesreče nevarno približa verjetnostnemu računu za samomor in tudi za uboj iz malomarnosti. Pisatelj Franjo H. Naji pa za vsem skupaj spretno slika družbeno odtujenost in neznosno osamljenost. O spremni besedi piše tudi kulturni antropolog in specialist psihiatrije Miran Pustoslemšek: “Novodobni človek, ženska, moški, ali predstavnik katerega izmed 69-ih spolov, ali kolikor jih pač je v taki inflaciji, ima zaradi sekularnih in postmodernih determinant tisoč in eno možnost tlakovanja poti v osamljenost.” Čeprav si je Naji za snov romana Noč na obisku izbral izredno zahtevno in kompleksno tematiko, mu je uspelo elegantno pomesti s številnimi dualnostmi, stereotipi in predsodki, kot dodano vrednost pa štejemo tudi njegovo poigravanje s stilom kot prikazom postopnega razpadanja kognitivnih funkcij glavnega junaka. Roman sklene krožna struktura razpršenih, a semantično povezanih asociacij umirajočega Jana, ki se na neki točki “telepatsko” združijo z ženinimi mislimi in dajo slutiti, da je vse v vesolju na nek način povezano in v soodvisnosti. Da kognitivni kaos v glavi umirajočega sovpada s fraktalno urejenim kaosom vesolja, ki nam daje vedeti, da je vse tako kot mora biti. In prav ta optimizem, s katerim se zaključi (in začne) roman Noč na obisku, bralca potolaži z mislijo, da v življenju ni napačnih izbir in da je vse, kar se nam zgodi, z določenim namenom oziroma pomenom. Ne nazadnje pa nam med vrsticami sporoča, da bo medicina morala veliko bolj delati na filozofskih in psiholoških vprašanjih, če se bo hotela še kdaj približati človeku … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 26 Sep 2022 00:55:34 +0000 Franjo H. Naji: Noč na obisku V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/ 174901559 RTVSLO – Ars 92 clean V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/ Sun, 25 Sep 2022 13:30:00 +0000 Mestno gledališče ljubljansko - Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Idiot Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174901420 RTVSLO – Ars 104 clean Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 24 Sep 2022 11:00:00 +0000 Lucy Kirkwood: Otroci Sinoči so pred občinstvo v Gallusovi dvorani stopili naši radijski simfoniki s svojim šefom dirigentom Rossenom Milanovom ter dvema solistoma, saksofonistom Oskarjem Laznikom ter tolkalcem Simonom Klavžarjem. Za odprtje sezone abonmaja Kromatika so med drugim premierno predstavili noviteto skladatelja Mateja Bonina. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174901253 RTVSLO – Ars 94 clean Sinoči so pred občinstvo v Gallusovi dvorani stopili naši radijski simfoniki s svojim šefom dirigentom Rossenom Milanovom ter dvema solistoma, saksofonistom Oskarjem Laznikom ter tolkalcem Simonom Klavžarjem. Za odprtje sezone abonmaja Kromatika so med drugim premierno predstavili noviteto skladatelja Mateja Bonina. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 23 Sep 2022 14:00:00 +0000 Ocenjujemo uvodni večer Kromatike Ocena filma Izvirni naslov: Fall Režiser: Scott Mann Nastopajo: Grace Caroline Currey, Virginia Gardner, Jeffrey Dean Morgan Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Zgodba najnovejšega vratolomnega trilerja britanskega režiserja in soscenarista Scotta Manna Padec je sprva, milo rečeno, precej klišejska. Sveže poročeni par in njuna skupna prijateljica, vsi izkušeni in željni adrenalinskih podvigov, plezajo v živi skali, zgodi se nesreča in mož v slogu precej legendarnega filma Sylvestra Stalloneja iz leta 1993 omahne v globino. Žena Becky se z izgubo nikakor ne more sprijazniti, odtuji se od družine in skoraj leto pozneje je njen edini dnevni podvig zapijanje v bližnjem lokalu, medtem ko pepel njenega pokojnega moža še vedno čaka na raztros v njeni omari. A seveda se tik pred dokončnim Beckyinim potopom v obup na njenih vratih pojavi pričakovano nepričakovana rešitev – prijateljica Hunter, ki je šok prebolevala na povsem drugačen način. Postala je uspešna spletna vplivnica, ki svoje sledilce zabava z nevarnimi adrenalinskimi podvigi in na naslednjega bi rada zvabila tudi Becky. Plezanje na več kot 600 metrov visok opuščen radijski stolp sredi puščave naj bi Hunter dokončno ustoličil na spletnem univerzumu, Becky pa pomagal premagati strahove in ji povrniti voljo do življenja. In sploh – le kaj bi lahko šlo narobe? Vse, seveda, narobe gre čisto vse. Razen samega filma. V trenutku, ko se kot hišica iz kart podira načrt mladih prijateljic in se v povsem spodobnem tempu vrstijo en klišejski prizor za drugim, film skoraj neopazno zaživi in ob dramaturško izredno spretno stopnjevanem dogajanju gledalca vse bolj potiska na rob sedeža. Ne le, da se mu po določenem času skoraj nujno začne vrteti od presežka višine in primanjkljaja širine dogajalnega prostora, tudi vse drobne scenaristične nespretnosti se postopoma izkažejo za zelo dobro umeščene poudarke, ki pa zaživijo šele retrospektivno. Povsem nesmiselno bi bilo seveda iskati kakršne koli povezave z realno življenjsko situacijo ali celo s plezanjem kot takim, saj to lahko zelo hitro privede do popolnega sesutja verjetnosti same zgodbe, hkrati pa to – neko veristično ali dokumentaristično podajanje dogodkov – tudi očitno ni bil namen ustvarjalcev, ki so, kot zanimivost, glavnega distributerja dobili šele po koncu produkcije, zaradi česar so morali s pomočjo posebne tehnologije tudi nadsinhronizirati številne psovke v že dokončanem filmu. Padec tako v resnici ni plezalni film, ampak dih jemajoča, srhljiva in adrenalinska nizkoproračunska enodejanka o izgubi, prijateljstvu in želji po preživetju, ki dokazuje, da tudi veliko klišejev lahko osupne, če so le dovolj spretno povezani v celoto. 174901178 RTVSLO – Ars 189 clean Ocena filma Izvirni naslov: Fall Režiser: Scott Mann Nastopajo: Grace Caroline Currey, Virginia Gardner, Jeffrey Dean Morgan Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Zgodba najnovejšega vratolomnega trilerja britanskega režiserja in soscenarista Scotta Manna Padec je sprva, milo rečeno, precej klišejska. Sveže poročeni par in njuna skupna prijateljica, vsi izkušeni in željni adrenalinskih podvigov, plezajo v živi skali, zgodi se nesreča in mož v slogu precej legendarnega filma Sylvestra Stalloneja iz leta 1993 omahne v globino. Žena Becky se z izgubo nikakor ne more sprijazniti, odtuji se od družine in skoraj leto pozneje je njen edini dnevni podvig zapijanje v bližnjem lokalu, medtem ko pepel njenega pokojnega moža še vedno čaka na raztros v njeni omari. A seveda se tik pred dokončnim Beckyinim potopom v obup na njenih vratih pojavi pričakovano nepričakovana rešitev – prijateljica Hunter, ki je šok prebolevala na povsem drugačen način. Postala je uspešna spletna vplivnica, ki svoje sledilce zabava z nevarnimi adrenalinskimi podvigi in na naslednjega bi rada zvabila tudi Becky. Plezanje na več kot 600 metrov visok opuščen radijski stolp sredi puščave naj bi Hunter dokončno ustoličil na spletnem univerzumu, Becky pa pomagal premagati strahove in ji povrniti voljo do življenja. In sploh – le kaj bi lahko šlo narobe? Vse, seveda, narobe gre čisto vse. Razen samega filma. V trenutku, ko se kot hišica iz kart podira načrt mladih prijateljic in se v povsem spodobnem tempu vrstijo en klišejski prizor za drugim, film skoraj neopazno zaživi in ob dramaturško izredno spretno stopnjevanem dogajanju gledalca vse bolj potiska na rob sedeža. Ne le, da se mu po določenem času skoraj nujno začne vrteti od presežka višine in primanjkljaja širine dogajalnega prostora, tudi vse drobne scenaristične nespretnosti se postopoma izkažejo za zelo dobro umeščene poudarke, ki pa zaživijo šele retrospektivno. Povsem nesmiselno bi bilo seveda iskati kakršne koli povezave z realno življenjsko situacijo ali celo s plezanjem kot takim, saj to lahko zelo hitro privede do popolnega sesutja verjetnosti same zgodbe, hkrati pa to – neko veristično ali dokumentaristično podajanje dogodkov – tudi očitno ni bil namen ustvarjalcev, ki so, kot zanimivost, glavnega distributerja dobili šele po koncu produkcije, zaradi česar so morali s pomočjo posebne tehnologije tudi nadsinhronizirati številne psovke v že dokončanem filmu. Padec tako v resnici ni plezalni film, ampak dih jemajoča, srhljiva in adrenalinska nizkoproračunska enodejanka o izgubi, prijateljstvu in želji po preživetju, ki dokazuje, da tudi veliko klišejev lahko osupne, če so le dovolj spretno povezani v celoto. Fri, 23 Sep 2022 00:57:00 +0000 Padec Ocena filma Izvirni naslov: Petite maman Režiser: Céline Sciamma Nastopajo: Joséphine Sanz, Gabrielle Sanz, Nina Meurisse, Stéphane Varupenne, Margot Abascal Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Mala mama je preprost in nežen film za otroke in družine. Je v popolnem nasprotju s prevladujočim trendom otroških filmov. Ne gradi na učinkih, velikih in čudnih svetovih, ne izkorišča terena za novačenje otrok v to ali ono politično smer niti v spektakel zabavne industrije. Njegova navadnost je v tem pogledu pravzaprav že nenavadna. Tudi z dolžino nas ne želi posrkati v magijo filmskega platna, saj svojo zgodbo pove v uri in dvanajstih minutah. V ospredju je, kot namiguje že naslov, odnos med mamo in hčerjo, hkrati pa odnos obeh z babico. Gre, skratka, za tri generacije žensk in očeta najmlajše protagonistke, ki je tudi v ospredju in se mora soočiti s smrtjo babice ter mamino žalostjo ob njej. Ko se po tem dogodku družina umakne v hišo pokojne, se junakinja sreča z vzporednim svetom, kjer živi njena mama kot otrok, torej njena vrstnica, z babico. Tako se hči in mama spoprijateljita. Film otrok ne seznanja z družbenimi, temveč eksistencialnimi vprašanji. Z vprašanjem otroške samote in prvega soočanja s smrtnostjo, minljivostjo in krhkostjo staršev. Zaplet je minimalističen, niti tišina niti dialogi pa ne zavzemajo preveč prostora. Imajo jasno opredeljeno vlogo in od nje ne odstopajo. Srečamo se s prav tako zamejenim podeželskim svetom brez posebnih fantazijskih prvin, razen seveda omenjene časovne zanke. Ta ni pojasnjena s kakšnimi znanstvenofantastičnimi prvinami. Najšibkejši del filma, pa ne zaradi nepojasnjenosti, temveč zato, ker je v pripovednih svetovih že precej oguljen, je tematika dvojnika. Najbrž bi se jo dalo vseeno izpeljati z nekaj izvirnejšimi prijemi. Izvirnost zgodbe pa je to, da so vsi predstavljeni liki pravzaprav dobri. So v složnih in ljubečih odnosih in nimajo namena drug drugemu prizadejati bolečine. Kljub temu jih neogibnost življenjskih dejstev pripelje do okoliščin, v katerih jih ne morejo čisto razumeti. Pri tem pa starši niso v nič boljšem položaju kot otroci – še več, tem je na voljo domišljija, s katero se lahko po svoje spopadejo s težavami. Deklica ni v prav nič pokroviteljskem položaju, temveč je inteligentno bitje, katere pogled je predstavljen celovito. Mladi igralki, Gabrielle in Joséphine Sanz obvladujeta številne prvine igre, prikazovanje tančin čustev, še posebej pa je zanimiva njuna medsebojna kemija, sestrski odnos, ki ga preneseta na platno. Talent, ki ga izkazujeta, je prav osupljiv in je dober razlog za ogled filma. Mala mama najbrž ni klasik, je pa osvežujoč prispevek k sedanjemu kinematografskemu repertoarju in dobra priložnost za druženje otrok in staršev v kinu. 174901179 RTVSLO – Ars 200 clean Ocena filma Izvirni naslov: Petite maman Režiser: Céline Sciamma Nastopajo: Joséphine Sanz, Gabrielle Sanz, Nina Meurisse, Stéphane Varupenne, Margot Abascal Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Mala mama je preprost in nežen film za otroke in družine. Je v popolnem nasprotju s prevladujočim trendom otroških filmov. Ne gradi na učinkih, velikih in čudnih svetovih, ne izkorišča terena za novačenje otrok v to ali ono politično smer niti v spektakel zabavne industrije. Njegova navadnost je v tem pogledu pravzaprav že nenavadna. Tudi z dolžino nas ne želi posrkati v magijo filmskega platna, saj svojo zgodbo pove v uri in dvanajstih minutah. V ospredju je, kot namiguje že naslov, odnos med mamo in hčerjo, hkrati pa odnos obeh z babico. Gre, skratka, za tri generacije žensk in očeta najmlajše protagonistke, ki je tudi v ospredju in se mora soočiti s smrtjo babice ter mamino žalostjo ob njej. Ko se po tem dogodku družina umakne v hišo pokojne, se junakinja sreča z vzporednim svetom, kjer živi njena mama kot otrok, torej njena vrstnica, z babico. Tako se hči in mama spoprijateljita. Film otrok ne seznanja z družbenimi, temveč eksistencialnimi vprašanji. Z vprašanjem otroške samote in prvega soočanja s smrtnostjo, minljivostjo in krhkostjo staršev. Zaplet je minimalističen, niti tišina niti dialogi pa ne zavzemajo preveč prostora. Imajo jasno opredeljeno vlogo in od nje ne odstopajo. Srečamo se s prav tako zamejenim podeželskim svetom brez posebnih fantazijskih prvin, razen seveda omenjene časovne zanke. Ta ni pojasnjena s kakšnimi znanstvenofantastičnimi prvinami. Najšibkejši del filma, pa ne zaradi nepojasnjenosti, temveč zato, ker je v pripovednih svetovih že precej oguljen, je tematika dvojnika. Najbrž bi se jo dalo vseeno izpeljati z nekaj izvirnejšimi prijemi. Izvirnost zgodbe pa je to, da so vsi predstavljeni liki pravzaprav dobri. So v složnih in ljubečih odnosih in nimajo namena drug drugemu prizadejati bolečine. Kljub temu jih neogibnost življenjskih dejstev pripelje do okoliščin, v katerih jih ne morejo čisto razumeti. Pri tem pa starši niso v nič boljšem položaju kot otroci – še več, tem je na voljo domišljija, s katero se lahko po svoje spopadejo s težavami. Deklica ni v prav nič pokroviteljskem položaju, temveč je inteligentno bitje, katere pogled je predstavljen celovito. Mladi igralki, Gabrielle in Joséphine Sanz obvladujeta številne prvine igre, prikazovanje tančin čustev, še posebej pa je zanimiva njuna medsebojna kemija, sestrski odnos, ki ga preneseta na platno. Talent, ki ga izkazujeta, je prav osupljiv in je dober razlog za ogled filma. Mala mama najbrž ni klasik, je pa osvežujoč prispevek k sedanjemu kinematografskemu repertoarju in dobra priložnost za druženje otrok in staršev v kinu. Fri, 23 Sep 2022 00:57:00 +0000 Mala mama Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralka: Maja Moll<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Marija Švajncer</p> <p>Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?</p> <p>Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022</p> <p> </p> <p>Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.</p> <p>Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.</p> <p>Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.</p> <p> Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.</p> <p> Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.</p> <p> Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.</p> <p> Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.</p> </body> </html> 174898578 RTVSLO – Ars 397 clean Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralka: Maja Moll<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Marija Švajncer</p> <p>Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?</p> <p>Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022</p> <p> </p> <p>Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.</p> <p>Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.</p> <p>Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.</p> <p> Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.</p> <p> Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.</p> <p> Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.</p> <p> Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.</p> </body> </html> Mon, 19 Sep 2022 16:00:00 +0000 Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt? Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Sašo Puljarević</p> <p>Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo</p> <p>Maribor: Litera, 2022</p> <p> </p> <p>Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.</p> <p>Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.</p> <p>V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.</p> <p>A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.</p> <p>Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.</p> <p>Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.</p> </body> </html> 174898579 RTVSLO – Ars 348 clean Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Sašo Puljarević</p> <p>Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo</p> <p>Maribor: Litera, 2022</p> <p> </p> <p>Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.</p> <p>Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.</p> <p>V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.</p> <p>A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.</p> <p>Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.</p> <p>Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.</p> </body> </html> Mon, 19 Sep 2022 16:00:00 +0000 Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Renato Horvat<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Aljaž Krivec</p> <p>Eva Menasse: Živali za nadaljevalce</p> <p>Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021</p> <p> </p> <p>Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.</p> <p>A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.</p> <p>A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.</p> <p>V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.</p> <p>A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.</p> <p>Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.</p> <p>Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.</p> </body> </html> 174898581 RTVSLO – Ars 247 clean Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Renato Horvat<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Aljaž Krivec</p> <p>Eva Menasse: Živali za nadaljevalce</p> <p>Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021</p> <p> </p> <p>Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.</p> <p>A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.</p> <p>A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.</p> <p>V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.</p> <p>A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.</p> <p>Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.</p> <p>Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.</p> </body> </html> Mon, 19 Sep 2022 16:00:00 +0000 Eva Menasse: Živali za nadaljevalce Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralka: Lidija Hartman<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Piše: Tonja Jelen</p> <p>Uroš Zupan: Znamenja v kroženju</p> <p>Ljubljana: LUD Literatura, 2022</p> <p> </p> <p>Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.</p> <p>Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.</p> <p>Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.</p> <p>Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.</p> <p>Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.</p> <p>Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.</p> </body> </html> 174898582 RTVSLO – Ars 239 clean Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralka: Lidija Hartman<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Piše: Tonja Jelen</p> <p>Uroš Zupan: Znamenja v kroženju</p> <p>Ljubljana: LUD Literatura, 2022</p> <p> </p> <p>Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.</p> <p>Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.</p> <p>Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.</p> <p>Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.</p> <p>Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.</p> <p>Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.</p> </body> </html> Mon, 19 Sep 2022 16:00:00 +0000 Uroš Zupan: Znamenja v kroženju Ocena filma Izvirni naslov: Il buco (2021) Režiser: Michelangelo Frammartino Nastopajo: Paolo Cossi, Jacopo Elia, Denise Trombin, Nicola Lanza Piše: Špela Barlič Bere: Lidija Hartman Film Luknja (Il buco, 2021), ki ga je Michelangelo Frammartino posnel v drobovju gore Monte Pollino na jugu Italije, je vsekakor delo, ki ga je treba pogledati v kinu, in to iz več razlogov. Za začetek je film o prvem spustu v jamo Bifurto, ki je bil posnet v čisti temi, samo ob svetlobi luči na čeladah jamarjev, v vlažnih, spolzkih rovih in v skrajni točki na 683 metrih pod površino zemlje, nedvomno zavidljiv tehnični (in človeški) dosežek. In spodobi se, da mu damo priložnost, da zasije v svoji najboljši podobi. Drugi razlogi so vsebinske narave. Luknja deluje na dveh ravneh – kot neverjetno realistična, potopitvena, skoraj otipljiva izkušnja na eni in kot mistična alegorija na drugi strani. Frammartino nas najprej postavi nekaj desetletij v preteklost, nato pa nas suvereno, skoraj na način virtualne resničnosti, popelje v tisto temno, vlažno brezno, ki mu ni in ni videti dna. Gledalec se, pogreznjen v temo kinodvorane in obdan z zvoki udarjanja kapljic ob kamnite stene, odmevajočih vzklikov jamarjev, njihovega pokašljevanja in podrsavanja ob tesne rove, počuti, kot bi bil tudi sam del te fascinantne odprave v središče Zemlje. Spust v paralelni svet, ki za večino ljudi tudi danes ostaja neviden, je že sam po sebi očarljiv in človek se vpraša, zakaj si je režiser sploh dal opravka še s postavitvijo zgodbe v čas, ko so jamarji prvič raziskali jamo. Nedvomno je ta film tudi poklon njihovemu dosežku, a zdi se, da gre Frammartinu tu še bolj za to, da na njihov podvig naveže grozd simbolnih pomenov. Dogajanje je postavljeno v začetek 60. let preteklega stoletja, kar sicer ni nikjer jasno označeno, je pa nakazano z drobnimi namigi: s posnetkom reportaže o graditvi prvega nebotičnika v Milanu, s prvimi televizorji, pred katerimi se zbirajo cele vasi, z iztrganim listom revije z J. F. Kennedyjem na naslovnici. Svet je na pragu nove dobe, bliskovitega napredka, vse sili navzgor, proti oblakom, v nove, svetlejše čase, ti jamarji pa se nekje na koncu sveta spuščajo v črno luknjo. Kaj jih vleče tja dol? Morda nezavedna želja, da bi zlezli nazaj, v varno naročje Matere Zemlje, preden se svet dokončno sname s tečajev? Vzporedno s prikazom podviga jamarjev teče še ena tanka, nežna pripovedna nit, posvečena pastirju z obrazom, v katerega so vrezana leta življenja, preživetega na soncu in vetru. Stari pastir, ki dogajanje na »svoji« gori le od daleč opazuje, simbolizira popolno sozvočje med človekom in naravo in pomenljivo je, da začne s prihodom jamarjev počasi hirati, dokler na koncu, približno takrat, ko jamarji dosežeji dno, ne izdihne. Svet, ki je popolnoma raziskan, oropan vsakršne skrivnosti in v celoti podrejen človeku, ne more biti več njegov dom. S pastirjevega oddaljenega gledišča jamarji delujejo kot motnja v prej harmonični celoti, luknja pa kot vhod v svetišče, ki ga človek ne bi smel nikoli oskruniti. Šele konec filma s svojo mistično noto postavi stvari spet na svoje mesto. 174899633 RTVSLO – Ars 240 clean Ocena filma Izvirni naslov: Il buco (2021) Režiser: Michelangelo Frammartino Nastopajo: Paolo Cossi, Jacopo Elia, Denise Trombin, Nicola Lanza Piše: Špela Barlič Bere: Lidija Hartman Film Luknja (Il buco, 2021), ki ga je Michelangelo Frammartino posnel v drobovju gore Monte Pollino na jugu Italije, je vsekakor delo, ki ga je treba pogledati v kinu, in to iz več razlogov. Za začetek je film o prvem spustu v jamo Bifurto, ki je bil posnet v čisti temi, samo ob svetlobi luči na čeladah jamarjev, v vlažnih, spolzkih rovih in v skrajni točki na 683 metrih pod površino zemlje, nedvomno zavidljiv tehnični (in človeški) dosežek. In spodobi se, da mu damo priložnost, da zasije v svoji najboljši podobi. Drugi razlogi so vsebinske narave. Luknja deluje na dveh ravneh – kot neverjetno realistična, potopitvena, skoraj otipljiva izkušnja na eni in kot mistična alegorija na drugi strani. Frammartino nas najprej postavi nekaj desetletij v preteklost, nato pa nas suvereno, skoraj na način virtualne resničnosti, popelje v tisto temno, vlažno brezno, ki mu ni in ni videti dna. Gledalec se, pogreznjen v temo kinodvorane in obdan z zvoki udarjanja kapljic ob kamnite stene, odmevajočih vzklikov jamarjev, njihovega pokašljevanja in podrsavanja ob tesne rove, počuti, kot bi bil tudi sam del te fascinantne odprave v središče Zemlje. Spust v paralelni svet, ki za večino ljudi tudi danes ostaja neviden, je že sam po sebi očarljiv in človek se vpraša, zakaj si je režiser sploh dal opravka še s postavitvijo zgodbe v čas, ko so jamarji prvič raziskali jamo. Nedvomno je ta film tudi poklon njihovemu dosežku, a zdi se, da gre Frammartinu tu še bolj za to, da na njihov podvig naveže grozd simbolnih pomenov. Dogajanje je postavljeno v začetek 60. let preteklega stoletja, kar sicer ni nikjer jasno označeno, je pa nakazano z drobnimi namigi: s posnetkom reportaže o graditvi prvega nebotičnika v Milanu, s prvimi televizorji, pred katerimi se zbirajo cele vasi, z iztrganim listom revije z J. F. Kennedyjem na naslovnici. Svet je na pragu nove dobe, bliskovitega napredka, vse sili navzgor, proti oblakom, v nove, svetlejše čase, ti jamarji pa se nekje na koncu sveta spuščajo v črno luknjo. Kaj jih vleče tja dol? Morda nezavedna želja, da bi zlezli nazaj, v varno naročje Matere Zemlje, preden se svet dokončno sname s tečajev? Vzporedno s prikazom podviga jamarjev teče še ena tanka, nežna pripovedna nit, posvečena pastirju z obrazom, v katerega so vrezana leta življenja, preživetega na soncu in vetru. Stari pastir, ki dogajanje na »svoji« gori le od daleč opazuje, simbolizira popolno sozvočje med človekom in naravo in pomenljivo je, da začne s prihodom jamarjev počasi hirati, dokler na koncu, približno takrat, ko jamarji dosežeji dno, ne izdihne. Svet, ki je popolnoma raziskan, oropan vsakršne skrivnosti in v celoti podrejen človeku, ne more biti več njegov dom. S pastirjevega oddaljenega gledišča jamarji delujejo kot motnja v prej harmonični celoti, luknja pa kot vhod v svetišče, ki ga človek ne bi smel nikoli oskruniti. Šele konec filma s svojo mistično noto postavi stvari spet na svoje mesto. Fri, 16 Sep 2022 13:46:21 +0000 Luknja Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralec: Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Nada Breznik</p> <p>Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal</p> <p>Maribor: Litera, 2022</p> <p> </p> <p>Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.</p> <p> V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.</p> <p>Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.</p> </body> </html> 174898573 RTVSLO – Ars 247 clean Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralec: Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Nada Breznik</p> <p>Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal</p> <p>Maribor: Litera, 2022</p> <p> </p> <p>Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.</p> <p> V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.</p> <p>Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.</p> </body> </html> Mon, 12 Sep 2022 16:00:00 +0000 Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Miša Gams</p> <p>Andraž Rožman: Titov sin</p> <p>Novo mesto: Goga, 2022</p> <p> </p> <p>Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.</p> <p>Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. </p> <p>Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”</p> <p>Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«</p> <p>V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.</p> <p>Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.</p> <p> </p> </body> </html> 174898574 RTVSLO – Ars 433 clean Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Miša Gams</p> <p>Andraž Rožman: Titov sin</p> <p>Novo mesto: Goga, 2022</p> <p> </p> <p>Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.</p> <p>Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. </p> <p>Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”</p> <p>Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«</p> <p>V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.</p> <p>Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.</p> <p> </p> </body> </html> Mon, 12 Sep 2022 16:00:00 +0000 Andraž Rožman: Titov sin Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tatjana Pregl Kobe</p> <p>Andrej Medved: Véliko kolo</p> <p>Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022</p> <p> </p> <p>Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.</p> <p>Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.</p> <p>Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.</p> <p>Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«</p> <p> </p> <p>Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.</p> <p>Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.</p> <p> </p> <p> </p> </body> </html> 174898575 RTVSLO – Ars 518 clean Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tatjana Pregl Kobe</p> <p>Andrej Medved: Véliko kolo</p> <p>Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022</p> <p> </p> <p>Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.</p> <p>Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.</p> <p>Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.</p> <p>Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«</p> <p> </p> <p>Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.</p> <p>Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.</p> <p> </p> <p> </p> </body> </html> Mon, 12 Sep 2022 16:00:00 +0000 Andrej Medved: Veliko kolo Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Marica Škorjanec-Kosterca</p> <p>Evald Flisar: Očetova pisma sinu</p> <p>Ljubljana: Sodobnost International, 2022</p> <p> </p> <p>Evald Flisar je svetovno znan slovenski besedni ustvarjalec. Njegova dela so prevedena v 42 jezikov, kultni roman Čarovnikov vajenec pa je dosegel 220 izdaj v 40 jezikih. Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.</p> <p>Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«</p> <p>Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«</p> <p>Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.</p> <p>Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.</p> <p> Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.</p> <p>V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.</p> <p>Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.</p> </body> </html> 174898576 RTVSLO – Ars 285 clean Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Marica Škorjanec-Kosterca</p> <p>Evald Flisar: Očetova pisma sinu</p> <p>Ljubljana: Sodobnost International, 2022</p> <p> </p> <p>Evald Flisar je svetovno znan slovenski besedni ustvarjalec. Njegova dela so prevedena v 42 jezikov, kultni roman Čarovnikov vajenec pa je dosegel 220 izdaj v 40 jezikih. Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.</p> <p>Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«</p> <p>Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«</p> <p>Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.</p> <p>Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.</p> <p> Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.</p> <p>V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.</p> <p>Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.</p> </body> </html> Mon, 12 Sep 2022 16:00:00 +0000 Evald Flisar: Očetova pisma sinu Vse zastonj! Vse zastonj! je naslov prve premiere letošnje sezone v Prešernovem gledališču v Kranju. Igro je napisal Dario Fo, italijanski dramatik, Nobelov nagrajenec za književnost, prevedel jo je Gašper Malej. Gre za problematiko delavcev, ki z zaslužkom ne morejo preživeti, za povrh pa jih uničujejo vedno višje cene. Besedilo se je zdelo režiserki Ajdi Valcl ravno pravšnje za sedanji trenutek, skupaj z dramaturgom Markom Bratušem pa sta ga priredila za naše okolje. Predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! si je ogledala Tadeja Krečič: Dario Fo: Vse zastonj! Vse zastonj! Prevajalec Gašper Malej Adaptacija Marko Bratuš in Ajda Valcl Režiserka Ajda Valcl Dramaturg Marko Bratuš Scenografka Urša Vidic Kostumografka Urška Recer Koreografinja, scenski gib: Lada Petrovski Ternovšek Svetovalec za koreografijo Branko Potočan Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalca maske Matej Pajntar in Alja Sušnik Asistentka scenografke Anja Gruden Igrajo Antonia, brezposelna Vesna Pernarčič Giovanni, delavec Aljoša Ternovšek Margherita, honorarna delavka Vesna Slapar Luigi, delavec, Margheritin mož Miha Rodman Policist, Komandir specialne enote, Kmet, Starec Blaž Setnikar Statista Dominik Vodopivec in Jure Pogačar 174898398 RTVSLO – Ars 94 clean Vse zastonj! Vse zastonj! je naslov prve premiere letošnje sezone v Prešernovem gledališču v Kranju. Igro je napisal Dario Fo, italijanski dramatik, Nobelov nagrajenec za književnost, prevedel jo je Gašper Malej. Gre za problematiko delavcev, ki z zaslužkom ne morejo preživeti, za povrh pa jih uničujejo vedno višje cene. Besedilo se je zdelo režiserki Ajdi Valcl ravno pravšnje za sedanji trenutek, skupaj z dramaturgom Markom Bratušem pa sta ga priredila za naše okolje. Predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! si je ogledala Tadeja Krečič: Dario Fo: Vse zastonj! Vse zastonj! Prevajalec Gašper Malej Adaptacija Marko Bratuš in Ajda Valcl Režiserka Ajda Valcl Dramaturg Marko Bratuš Scenografka Urša Vidic Kostumografka Urška Recer Koreografinja, scenski gib: Lada Petrovski Ternovšek Svetovalec za koreografijo Branko Potočan Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalca maske Matej Pajntar in Alja Sušnik Asistentka scenografke Anja Gruden Igrajo Antonia, brezposelna Vesna Pernarčič Giovanni, delavec Aljoša Ternovšek Margherita, honorarna delavka Vesna Slapar Luigi, delavec, Margheritin mož Miha Rodman Policist, Komandir specialne enote, Kmet, Starec Blaž Setnikar Statista Dominik Vodopivec in Jure Pogačar Sun, 11 Sep 2022 12:00:00 +0000 Vse zastonj! Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor. Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi. Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled. Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov. 174897992 RTVSLO – Ars 195 clean Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor. Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi. Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled. Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov. Fri, 09 Sep 2022 11:56:00 +0000 Druga godba v Kinodvoru Dolina solz je majhen in intimen film, ki poda pomemben vpogled v institucijo, s katero ljudje praviloma nimamo stika, imamo pa glede nje kup predsodkov. Dolina solz je namreč vzdevek za zapor na Dobu. Koncept filma temelji na pogovorih s tremi zaporniki, ki jim režiser in soscenarist Boštjan Korbar zastavlja isti nabor vprašanj, vmes pa so zmontirani posnetki koncerta skupine Autodafé v zaporniški menzi. Njihov pevec Matjaž Pikalo je tudi producent in soscenarist filma, pred snemanjem pa je v zaporu vodil literarne delavnice. Čeprav preplet Pikalove uglasbene poezije z intervjuji prinaša nekatere zanimive vzporednice, je osrednji fokus na intervjuvancih in njihovem odnosu do življenja, zločina in kazni. Vsi trije so bili obsojeni zaradi hudih deliktov: eden je zaprt zaradi naklepnega umora, drugi je poneveril skoraj pol milijona evrov v Kliničnem centru, tretji je spolno zlorabljal svojo hčerko. Trenutek, ko film razkrije njihove zločine, pomeni streznitev za gledalca in postavi tudi njihove preostale izjave v perspektivo. Izbira zapornikov je temeljila na prostovoljni prijavi, a subjekti predstavijo raznolike vidike in prikažejo popolnoma različne odnose do zapora in svojega dejanja. Tako se dva vztrajno trudita izboljšati svoj lastni odnos do sveta in najti način, kako živeti naprej, tako znotraj zapora kot tudi ob poznejši potencialni izpustitvi. Tretji se po drugi strani izgovarja na teorije zarote in skuša s kvaziintelektualističnim diskurzom speljati pogovor drugam. In čeprav med vrsticami da vedeti, da je zločin storil, z ničimer ne daje občutka, da svoje dejanje obžaluje. A odnos do zločina in kazni ni edina tema filma, čeprav je seveda najprominentnejša. Ključen je tudi odnos zapornikov do umetnosti. Vsi trije so sodelovali na literarnih in drugih umetniških delavnicah, ki jih organizira zapor v sklopu prevzgoje in s ciljem na poznejšo reintegracijo v družbo. Eden izmed njih je celo napisal in uglasbil pesem, ki jo skupaj z Autodaféjem odpoje Vesna Zornik. Sploh se zdi, da je stik z umetnostjo tisto, kar jim najbolj pomaga preživeti in najti pot naprej. Film se konča z izpustitvijo enega od trojice, ko odsluži kazen in se odpravi v Ljubljano, da bi se srečal s svojo sestro in poskušal ugotoviti, kaj zdaj. To pa je tudi vprašanje za občinstvo. Po ogledu filma je namreč jasno, da splošne predstave o zaporu, sploh pa tiste iz ameriških filmov, nimajo povezave s sodobno slovensko resničnostjo. Z intimnim pristopom intervjuja film zgolj priškrne vrata v ta zanimivi svet, ki bi si brez dvoma zaslužil še celo vrsto različnih vpogledov. A za zdaj imamo le možnost ogleda Doline solz na kateri izmed preredkih projekcij v Art kino mreži. 174897985 RTVSLO – Ars 160 clean Dolina solz je majhen in intimen film, ki poda pomemben vpogled v institucijo, s katero ljudje praviloma nimamo stika, imamo pa glede nje kup predsodkov. Dolina solz je namreč vzdevek za zapor na Dobu. Koncept filma temelji na pogovorih s tremi zaporniki, ki jim režiser in soscenarist Boštjan Korbar zastavlja isti nabor vprašanj, vmes pa so zmontirani posnetki koncerta skupine Autodafé v zaporniški menzi. Njihov pevec Matjaž Pikalo je tudi producent in soscenarist filma, pred snemanjem pa je v zaporu vodil literarne delavnice. Čeprav preplet Pikalove uglasbene poezije z intervjuji prinaša nekatere zanimive vzporednice, je osrednji fokus na intervjuvancih in njihovem odnosu do življenja, zločina in kazni. Vsi trije so bili obsojeni zaradi hudih deliktov: eden je zaprt zaradi naklepnega umora, drugi je poneveril skoraj pol milijona evrov v Kliničnem centru, tretji je spolno zlorabljal svojo hčerko. Trenutek, ko film razkrije njihove zločine, pomeni streznitev za gledalca in postavi tudi njihove preostale izjave v perspektivo. Izbira zapornikov je temeljila na prostovoljni prijavi, a subjekti predstavijo raznolike vidike in prikažejo popolnoma različne odnose do zapora in svojega dejanja. Tako se dva vztrajno trudita izboljšati svoj lastni odnos do sveta in najti način, kako živeti naprej, tako znotraj zapora kot tudi ob poznejši potencialni izpustitvi. Tretji se po drugi strani izgovarja na teorije zarote in skuša s kvaziintelektualističnim diskurzom speljati pogovor drugam. In čeprav med vrsticami da vedeti, da je zločin storil, z ničimer ne daje občutka, da svoje dejanje obžaluje. A odnos do zločina in kazni ni edina tema filma, čeprav je seveda najprominentnejša. Ključen je tudi odnos zapornikov do umetnosti. Vsi trije so sodelovali na literarnih in drugih umetniških delavnicah, ki jih organizira zapor v sklopu prevzgoje in s ciljem na poznejšo reintegracijo v družbo. Eden izmed njih je celo napisal in uglasbil pesem, ki jo skupaj z Autodaféjem odpoje Vesna Zornik. Sploh se zdi, da je stik z umetnostjo tisto, kar jim najbolj pomaga preživeti in najti pot naprej. Film se konča z izpustitvijo enega od trojice, ko odsluži kazen in se odpravi v Ljubljano, da bi se srečal s svojo sestro in poskušal ugotoviti, kaj zdaj. To pa je tudi vprašanje za občinstvo. Po ogledu filma je namreč jasno, da splošne predstave o zaporu, sploh pa tiste iz ameriških filmov, nimajo povezave s sodobno slovensko resničnostjo. Z intimnim pristopom intervjuja film zgolj priškrne vrata v ta zanimivi svet, ki bi si brez dvoma zaslužil še celo vrsto različnih vpogledov. A za zdaj imamo le možnost ogleda Doline solz na kateri izmed preredkih projekcij v Art kino mreži. Fri, 09 Sep 2022 11:56:00 +0000 Dolina solz Kya Clark kot deklica odrašča v revnem okolju močvirij Južne Karoline, z očetom, nasilnim alkoholikom, ki ga najprej zapusti njena mama, potem pa še njeni starejši bratje in sestre. Nazadnje ostane povsem sama in kot popolna avtsajderka najde uteho v proučevanju narave okrog sebe. Pri stikih z družbo ji je v pomoč edino temnopolti par, ki vodi lokalno špecerijo, v obdobju najstništva pa se zbliža s fantoma iz bližnjega mesteca: eden jo zapusti in odide na študij, drugega najdejo mrtvega v sumljivi nesreči. Sokrajani jo kot divjo samotarko že vnaprej obsodijo, a lokalni upokojeni odvetnik, ki prevzame njeno obrambo, je drugačnega mnenja. Po literarni uspešnici posnet film Tam, kjer pojejo raki je režirala Olivia Newman, za podlago si je vzela knjigo biologinje Delie Owens, katere biografija ne zveni nič manj pestro kot umišljeni roman, scenarij je napisala Lucy Alibar, ki je bila že avtorica predloge in soscenaristka filma Zveri južne divjine (2012). Glasbeno temo je prispevala Taylor Swift. In v glavni vlogi nastopa sijajna britanska igralka Daisy Edgar-Jones. Film vodi vzporedni pripovedi, ena prikazuje retrospektivni pogled na odraščanje Kye v mučnih razmerah, druga je osredinjena na sodni proces oziroma kriminalno »whodunit« zgodbo, ki vzdržuje napetost. Podobno se zdi, da je celovečerec sestavljen tudi iz več različnih perspektiv: samotarsko življenje je resda težko, a naravno okolje je, v nasprotju s socialnim, naravnost prečudovito, z osupljivimi podobami slikovitih sončnih zahodov ter pestrega rastlinstva in živalstva. Na eni strani je precej realistično prikazovanje življenja in obstoja zakotij ameriškega juga 50. in 60. let, na drugi gledamo med vrsticami zelo sodobno, današnjo, aktualno interpretacijo tega življenja oziroma družbenega stanja, številnih nekaznovanih in zelo hudih zlorab revnih, manjšin, temnopoltih, žensk ... Celotno delo je pravzaprav prispodoba kalvarije ženskega opolnomočenja, pri tem bi se dalo še marsikaj povedati o vprašanjih razmerij med naravo, družbo in moralo ter odgovornostjo in samouresničevanjem. Daleč od tega, da bi se film Tam, kjer pojejo raki izogibal problematičnim temam, a vendarle prevlada vtis, da ne želi zarezati pregloboko in preveč podrobno raziskovati omenjenih razmerij. Prevlada občutek hoje po srednji poti med art in mainstream filmom, kolikor imajo tovrstne oznake sploh neko analitično težo, to pa seveda gledalcev, glede na odziv, ne moti. Delo s svojim polikanim pristopom nekoliko spominja na Zeleno knjigo (2018) z Viggom Mortensenom, ki s prijetno zgodbo potovanja po ameriškem jugu v 60. letih prikaže globoko zakoreninjen rasizem in konča s humanistično odrešilno noto. Ne nazadnje pa lahko beremo stvaritev tudi kot terapevtski roman na ključ, saj so se takoj po premieri filma pojavili pozivi na zaslišanje avtorice knjižne predloge zaradi nekega starega kriminalnega primera, ko sta si z možem morda vzela v roke malce preveč pravice … 174897988 RTVSLO – Ars 179 clean Kya Clark kot deklica odrašča v revnem okolju močvirij Južne Karoline, z očetom, nasilnim alkoholikom, ki ga najprej zapusti njena mama, potem pa še njeni starejši bratje in sestre. Nazadnje ostane povsem sama in kot popolna avtsajderka najde uteho v proučevanju narave okrog sebe. Pri stikih z družbo ji je v pomoč edino temnopolti par, ki vodi lokalno špecerijo, v obdobju najstništva pa se zbliža s fantoma iz bližnjega mesteca: eden jo zapusti in odide na študij, drugega najdejo mrtvega v sumljivi nesreči. Sokrajani jo kot divjo samotarko že vnaprej obsodijo, a lokalni upokojeni odvetnik, ki prevzame njeno obrambo, je drugačnega mnenja. Po literarni uspešnici posnet film Tam, kjer pojejo raki je režirala Olivia Newman, za podlago si je vzela knjigo biologinje Delie Owens, katere biografija ne zveni nič manj pestro kot umišljeni roman, scenarij je napisala Lucy Alibar, ki je bila že avtorica predloge in soscenaristka filma Zveri južne divjine (2012). Glasbeno temo je prispevala Taylor Swift. In v glavni vlogi nastopa sijajna britanska igralka Daisy Edgar-Jones. Film vodi vzporedni pripovedi, ena prikazuje retrospektivni pogled na odraščanje Kye v mučnih razmerah, druga je osredinjena na sodni proces oziroma kriminalno »whodunit« zgodbo, ki vzdržuje napetost. Podobno se zdi, da je celovečerec sestavljen tudi iz več različnih perspektiv: samotarsko življenje je resda težko, a naravno okolje je, v nasprotju s socialnim, naravnost prečudovito, z osupljivimi podobami slikovitih sončnih zahodov ter pestrega rastlinstva in živalstva. Na eni strani je precej realistično prikazovanje življenja in obstoja zakotij ameriškega juga 50. in 60. let, na drugi gledamo med vrsticami zelo sodobno, današnjo, aktualno interpretacijo tega življenja oziroma družbenega stanja, številnih nekaznovanih in zelo hudih zlorab revnih, manjšin, temnopoltih, žensk ... Celotno delo je pravzaprav prispodoba kalvarije ženskega opolnomočenja, pri tem bi se dalo še marsikaj povedati o vprašanjih razmerij med naravo, družbo in moralo ter odgovornostjo in samouresničevanjem. Daleč od tega, da bi se film Tam, kjer pojejo raki izogibal problematičnim temam, a vendarle prevlada vtis, da ne želi zarezati pregloboko in preveč podrobno raziskovati omenjenih razmerij. Prevlada občutek hoje po srednji poti med art in mainstream filmom, kolikor imajo tovrstne oznake sploh neko analitično težo, to pa seveda gledalcev, glede na odziv, ne moti. Delo s svojim polikanim pristopom nekoliko spominja na Zeleno knjigo (2018) z Viggom Mortensenom, ki s prijetno zgodbo potovanja po ameriškem jugu v 60. letih prikaže globoko zakoreninjen rasizem in konča s humanistično odrešilno noto. Ne nazadnje pa lahko beremo stvaritev tudi kot terapevtski roman na ključ, saj so se takoj po premieri filma pojavili pozivi na zaslišanje avtorice knjižne predloge zaradi nekega starega kriminalnega primera, ko sta si z možem morda vzela v roke malce preveč pravice … Fri, 09 Sep 2022 11:56:00 +0000 Tam, kjer pojejo raki Piše Andrej Lutman. Bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Starodavni pesnik Orfej z liro pošilja svojo žalost ob izgubi ljubljene Evridike tudi v nove pesmi Sonje Koranter. Je osrednji lik, je predmet ljubezni, je odsotni subjekt, s katerim pesnica vzpostavlja vez do vsega pesniškega. Svoj odnos do mitološkega lika izpove v pesmi, ki je naslovila zbirko: „Ker on ve, da bi / rada pela z njim; mu povedala o vseh sanjah, se učila / igrati na liro. A moja žalost ne domuje v podzemlju, / moj dom je poln glasbe in spominov še iz časov, ko / se nisva ne poznala ne spoznala.“ Sonja Koranter je pesmi objavila v več kot štiridesetih zbirkah. Mnoge od njih so izhajale v samozaložbi in v soavtorstvu z Valentinom Cundričem. Objavila je tudi precej knjig za otroke, uspešno sodelovala na domačih in tujih natečajih, pesmi je objavljala v oddaji Literarni nokturno, za umetniško delovanje pa je prejela vrsto priznanj. Pesni na samosvoj način in predstavlja posebnost v slovenskem pesništvu. Kot že v njenih prejšnjih pesniških zbirkah se tudi v zbirki Orfejeve solze osebnoizpovedna lirika prepleta v sozvočju s splošnimi temami, tu so različni predmeti, na primer skodelica kave, zlata kletka, pristanišče, trnov grm, ali pa so te teme občutja in stanja, kot sta tavanje ali pričakovanje. Primer tega je pesem Vsakdanjosti: „Ogenj v očeh, / prah v dlaneh, / telo kot soha, / v krču in bolesti – / suho drevo na novo / poganja v nebo.“ V mnogih pesmi se pojavlja antični motiv, ki je navdihnil in naslovil celotno zbirko. Čarobnost preteklosti je pesničina povezava z izgubljeno navzočnostjo svetega in tudi svetlega. Poistoveča se z Evridiko, ko v pesmi Sedma stopnica sporoča: „Orfej / je hodil pred menoj, njegova lira je molčala, oči žarele / in tihe stopinje so rezale moj čas, željo, da vidim in / občutim neskončnost.“ Posebne pesničine pozornosti je deležno nebo s svojimi pojavi. Predstavlja ji nekakšen izhod iz turobnosti, žalosti in tudi trpljenja, s katerimi se sooča. V takšnih pesmi je najiskrenejša, še najbolj se približa neizrekljivemu. Prav neizrekljivo in neskončnost sta področji, ki pesnici nudita odmik od melanholije, odmik od pritiskov, ki jih sprožajo vsakodnevnosti. Mlečna cesta, kar celotno vesolje poganja njena hrepenenja. V pesmi Sejalec zvezdnega prahu izpove: „In kakor čas od večnosti biča moje telo, / slabi duha, preganja temo, ustvarja sejalec / nov prag, nov svet, zahteva plačilo, nov roj zvezd.“ Orfejeve solze so napisane v povsem prostem verzu, ki v nekaterih pesmih prehaja v pesem v prozi in s tem postaja nekakšen inštrument za kroniko časa in dokument spomina. Prosti verz, ki deluje kot vzmet, kot poganjalo, kot vztrajnik v gradnji pesmi, dopušča, da se pesmi prelivajo, pretakajo in pravzaprav sestavljajo pesnitev, ki se vleče iz trenutnosti v trajanje. Nekaj tega je v prvi pesmi iz cikla z naslovom Anekumena: „In sem dočakala, omamljena / in sama, tih piš vetra, / kamnito besedo, ukaz za vse / naslednje dni.“ Pesniška zbirka Sonje Koranter Orfejeve solze dosledno zaznamuje pesničino obdobje, ko so stvari nekako jasne, osmišljene, celo dognane, a hrepenenje po izpovedovanju ostaja in nudi še možnosti za pesem, za spevnost, za tisto, kar dela ustvarjalnost. 174896996 RTVSLO – Ars 263 clean Piše Andrej Lutman. Bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Starodavni pesnik Orfej z liro pošilja svojo žalost ob izgubi ljubljene Evridike tudi v nove pesmi Sonje Koranter. Je osrednji lik, je predmet ljubezni, je odsotni subjekt, s katerim pesnica vzpostavlja vez do vsega pesniškega. Svoj odnos do mitološkega lika izpove v pesmi, ki je naslovila zbirko: „Ker on ve, da bi / rada pela z njim; mu povedala o vseh sanjah, se učila / igrati na liro. A moja žalost ne domuje v podzemlju, / moj dom je poln glasbe in spominov še iz časov, ko / se nisva ne poznala ne spoznala.“ Sonja Koranter je pesmi objavila v več kot štiridesetih zbirkah. Mnoge od njih so izhajale v samozaložbi in v soavtorstvu z Valentinom Cundričem. Objavila je tudi precej knjig za otroke, uspešno sodelovala na domačih in tujih natečajih, pesmi je objavljala v oddaji Literarni nokturno, za umetniško delovanje pa je prejela vrsto priznanj. Pesni na samosvoj način in predstavlja posebnost v slovenskem pesništvu. Kot že v njenih prejšnjih pesniških zbirkah se tudi v zbirki Orfejeve solze osebnoizpovedna lirika prepleta v sozvočju s splošnimi temami, tu so različni predmeti, na primer skodelica kave, zlata kletka, pristanišče, trnov grm, ali pa so te teme občutja in stanja, kot sta tavanje ali pričakovanje. Primer tega je pesem Vsakdanjosti: „Ogenj v očeh, / prah v dlaneh, / telo kot soha, / v krču in bolesti – / suho drevo na novo / poganja v nebo.“ V mnogih pesmi se pojavlja antični motiv, ki je navdihnil in naslovil celotno zbirko. Čarobnost preteklosti je pesničina povezava z izgubljeno navzočnostjo svetega in tudi svetlega. Poistoveča se z Evridiko, ko v pesmi Sedma stopnica sporoča: „Orfej / je hodil pred menoj, njegova lira je molčala, oči žarele / in tihe stopinje so rezale moj čas, željo, da vidim in / občutim neskončnost.“ Posebne pesničine pozornosti je deležno nebo s svojimi pojavi. Predstavlja ji nekakšen izhod iz turobnosti, žalosti in tudi trpljenja, s katerimi se sooča. V takšnih pesmi je najiskrenejša, še najbolj se približa neizrekljivemu. Prav neizrekljivo in neskončnost sta področji, ki pesnici nudita odmik od melanholije, odmik od pritiskov, ki jih sprožajo vsakodnevnosti. Mlečna cesta, kar celotno vesolje poganja njena hrepenenja. V pesmi Sejalec zvezdnega prahu izpove: „In kakor čas od večnosti biča moje telo, / slabi duha, preganja temo, ustvarja sejalec / nov prag, nov svet, zahteva plačilo, nov roj zvezd.“ Orfejeve solze so napisane v povsem prostem verzu, ki v nekaterih pesmih prehaja v pesem v prozi in s tem postaja nekakšen inštrument za kroniko časa in dokument spomina. Prosti verz, ki deluje kot vzmet, kot poganjalo, kot vztrajnik v gradnji pesmi, dopušča, da se pesmi prelivajo, pretakajo in pravzaprav sestavljajo pesnitev, ki se vleče iz trenutnosti v trajanje. Nekaj tega je v prvi pesmi iz cikla z naslovom Anekumena: „In sem dočakala, omamljena / in sama, tih piš vetra, / kamnito besedo, ukaz za vse / naslednje dni.“ Pesniška zbirka Sonje Koranter Orfejeve solze dosledno zaznamuje pesničino obdobje, ko so stvari nekako jasne, osmišljene, celo dognane, a hrepenenje po izpovedovanju ostaja in nudi še možnosti za pesem, za spevnost, za tisto, kar dela ustvarjalnost. Mon, 05 Sep 2022 16:00:00 +0000 Sonja Koranter: Orfejeve solze Piše Tonja Jelen. Bere Lidija Hartman. Pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger v zbirki kratkih zgodb Bogovi se nam smejijo preigrava starogrške mite. Tezo, da so miti večni in se nenehno ponavljajo in pojavljajo, potrjuje z raznolikimi liki iz vsakdanjih življenj. Takega postmodernističnega postopka se ni lotil prvič, saj je v delu Kurent obravnaval tudi slovensko slovstvo. Že naslov nove zbirke zgovorno priča o tem, kako se take in drugačne usode samo ponavljajo v različnih preoblekah. Pri tem so ustvarjene kreature v posmeh oblasti, nadrejenim, bogovom, skratka komur koli, ki upravlja z našimi življenji. Šteger je šest kratkih zgodb, razdeljenih na posamične dele, problemsko razdelal predvsem s psihološkega vidika. Zgodbe je glede na problematiko poimenoval po starogrških bogovih in boginjah, jih povezal z njihovimi življenji in jih aktualiziral. Zgodbe se imenujejo Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar. Nobeni izmed naštetih ne manjka subtilnosti, preslikavanja in preoblikovanja posamičnega mita v današnje okoliščine ter različnih kompleksnih vprašanj. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj so likinje še vedno prehitro prikazane kot vzvodi za negativizem in pogubo. To se poraja še bolj ob podobi migrantke glasbenice v zgodbi Orfej, saj na prikrit način zastavlja problem migracij oziroma njihovih posledic. Tudi pot v pogubo v zgodbi Meduza povzroči ženska, v obeh primerih pa gre v osnovi za zaljubljenost, če ne kar za obsedenost in pretirano lastninjenje in vlogo patriarhata. Po drugi strani pa nam zgodba Evropa podaja zanimivo misel o izjemni požrtvovalnosti ženske, ki pa na koncu izgubi bitko predvsem sama s sabo. Ti novodobni miti, počlovečeni in ironično prikazani, kažejo, da se človeštvo še zmeraj uči in so dobe o pozlačenih ljudeh že zdavnaj mimo. Suspenzi so različni, oštevilčeni deli zgodb samo stopnjujejo dogajanje, ki pa je zlasti v zadnji zgodbi preobsežno. Prav zgodba Evropa bi potrebovala še nekaj več preciznosti in vpogleda. Prepričljivo je hitro nizanje vprašanj o alkoholizmu, vplivništvu, izkoriščanju, spolnosti, skratka o današnjih anomalijah in afluencah družbe. Vsaka zgodba pa vendarle podaja bistvo: vsi goni vlečejo v življenje, akcijo. Ta namreč osmišlja bivanje. Četudi so odločitve junakov in junakinj dostikrat zmotne, imajo te zgodbe skorajda enak učinek kot miti. Najbolj opazna zgodba o Narcisu ni nič drugega kot plod samovšečne družbe. Narcistična motnja je resna bolezen, ki jo družbena omrežja ne le ustvarjajo, ampak jo resno spodbujajo. Pot v pogubo pa ni dolga. Zaslepljenost, neumnost, zaletavost so lastnosti, ki jih poznamo tudi danes. Aleš Šteger v zgodbah v knjigi Bogovi se nam smejijo osvetljuje predvsem človekova prepričanja, njegovo nečimrnost, razbijanje gotovosti in s tem tveganje in iskanje strasti. Ne nazadnje ljubezni. Prav s tega vidika so zgodbe najbolj uspele. 174896999 RTVSLO – Ars 227 clean Piše Tonja Jelen. Bere Lidija Hartman. Pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger v zbirki kratkih zgodb Bogovi se nam smejijo preigrava starogrške mite. Tezo, da so miti večni in se nenehno ponavljajo in pojavljajo, potrjuje z raznolikimi liki iz vsakdanjih življenj. Takega postmodernističnega postopka se ni lotil prvič, saj je v delu Kurent obravnaval tudi slovensko slovstvo. Že naslov nove zbirke zgovorno priča o tem, kako se take in drugačne usode samo ponavljajo v različnih preoblekah. Pri tem so ustvarjene kreature v posmeh oblasti, nadrejenim, bogovom, skratka komur koli, ki upravlja z našimi življenji. Šteger je šest kratkih zgodb, razdeljenih na posamične dele, problemsko razdelal predvsem s psihološkega vidika. Zgodbe je glede na problematiko poimenoval po starogrških bogovih in boginjah, jih povezal z njihovimi življenji in jih aktualiziral. Zgodbe se imenujejo Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar. Nobeni izmed naštetih ne manjka subtilnosti, preslikavanja in preoblikovanja posamičnega mita v današnje okoliščine ter različnih kompleksnih vprašanj. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj so likinje še vedno prehitro prikazane kot vzvodi za negativizem in pogubo. To se poraja še bolj ob podobi migrantke glasbenice v zgodbi Orfej, saj na prikrit način zastavlja problem migracij oziroma njihovih posledic. Tudi pot v pogubo v zgodbi Meduza povzroči ženska, v obeh primerih pa gre v osnovi za zaljubljenost, če ne kar za obsedenost in pretirano lastninjenje in vlogo patriarhata. Po drugi strani pa nam zgodba Evropa podaja zanimivo misel o izjemni požrtvovalnosti ženske, ki pa na koncu izgubi bitko predvsem sama s sabo. Ti novodobni miti, počlovečeni in ironično prikazani, kažejo, da se človeštvo še zmeraj uči in so dobe o pozlačenih ljudeh že zdavnaj mimo. Suspenzi so različni, oštevilčeni deli zgodb samo stopnjujejo dogajanje, ki pa je zlasti v zadnji zgodbi preobsežno. Prav zgodba Evropa bi potrebovala še nekaj več preciznosti in vpogleda. Prepričljivo je hitro nizanje vprašanj o alkoholizmu, vplivništvu, izkoriščanju, spolnosti, skratka o današnjih anomalijah in afluencah družbe. Vsaka zgodba pa vendarle podaja bistvo: vsi goni vlečejo v življenje, akcijo. Ta namreč osmišlja bivanje. Četudi so odločitve junakov in junakinj dostikrat zmotne, imajo te zgodbe skorajda enak učinek kot miti. Najbolj opazna zgodba o Narcisu ni nič drugega kot plod samovšečne družbe. Narcistična motnja je resna bolezen, ki jo družbena omrežja ne le ustvarjajo, ampak jo resno spodbujajo. Pot v pogubo pa ni dolga. Zaslepljenost, neumnost, zaletavost so lastnosti, ki jih poznamo tudi danes. Aleš Šteger v zgodbah v knjigi Bogovi se nam smejijo osvetljuje predvsem človekova prepričanja, njegovo nečimrnost, razbijanje gotovosti in s tem tveganje in iskanje strasti. Ne nazadnje ljubezni. Prav s tega vidika so zgodbe najbolj uspele. Mon, 05 Sep 2022 16:00:00 +0000 Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo Piše: Miša Gams Bere: Maja Moll 174897000 RTVSLO – Ars 305 clean Piše: Miša Gams Bere: Maja Moll Mon, 05 Sep 2022 16:00:00 +0000 Leila Slimani: Dežela drugih Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Mateji Ratej, raziskovalki na Inštitutu za kulturno zgodovino in področni urednici pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, gre veliko zaslug za napredovanje tega nacionalno pomembnega projekta. Kot urednica Biografskih študij v zbirki Življenja in dela je Osebnostim slovenske medicine in Osebnostim slovenskega novinarstva iz zadnjih dveh let dodala še Slovenski biografski almanah 19. stoletja, že 28. knjigo v zbirki. K sodelovanju je povabila 17 uveljavljenih raziskovalk in raziskovalcev na različnih področjih humanističnih ved in z njimi ustvarila zbornik biografskih študij, ki pomenijo poglobitev dela Novega Slovenskega biografskega leksikona. Kot pojasnjuje, se almanah enakovredno osredotoča na gospodarske, politične, kulturne in druge kontekste ter pomembno prispeva k osvetlitvi kulturnozgodovinske krajine slovenskega prostora v »dolgem« 18. stoletju, ki se je simbolno končalo s prvo svetovno vojno. V ospredju so ljudje, ki so v tem času sami ali kot pripadniki vplivnih rodbin delovali v umetnosti, pravu, šolstvu in duhovniškem poklicu z dodatnimi dejavnostmi. Urednica je mednje uvrstila tudi biografske portrete Ivane Kobilca, Alojza Kraigherja, Matevža Langusa in Josefa Stefana, o katerih sicer že obstaja obsežna literatura. Del bralcev jih bo tako najbrž le na hitro preletel in zato morda tudi spregledal kak doslej manj znan poudarek. Večje pozornosti bodo deležne druge osebnosti, zlasti vrsta zaradi nemškega rodu ali naklonjenosti nemštvu v pozabo odrinjenih prebivalcev južne Štajerske. Pri tem je pomembno, da jih avtorji predstavitev ne obravnavajo kot nacionalne odpadnike, temveč jim vračajo vlogo legitimnih soustvarjalcev časa in prostora, v katerem so delovali. Za Slovenski biografski almanah 19. stoletja je značilno tudi hkratno obravnavanje več rodov v svojem času pomembnih družin, ki so zapustile globoke sledove v svojem okolju, vendar jim raziskovalci v drugi polovici preteklega stoletja niso namenjali večje pozornosti. Prvi v tej vrsti je Henrik Adam grof Brandis s potomstvom, lastnik gospostva Spodnji Maribor s sedežem v mestnem gradu. Matjaž Grahornik ga predstavlja kot domoljuba, ki se je med drugim izkazal s podporo avstrijski vojski. Jerneja Ferlež je imela z razkrivanjem družinskih korenin in delovanja iz Sudetov priseljene rodbine Kieffmann precej več dela. Ugotovila je, da je pet rodov, občasno več sorodnikov skupaj, vodilo veliko mariborsko gradbeno podjetje. Po drugi vojni so bili nacizmu naklonjeni Kieffmanni razlaščeni in obsojeni, a jih ob izreku kazni že ni bilo več v Mariboru. Tri rodove tretje rodbine sta povezovala priimka Kremenšek-Borštnik. Preučevanju korespondence predvsem ženskih sorodnic se je posvetila Katja Mihurko Poniž. Najbolj so jo zanimali odnosi med sestrami, ki jih je dopisovanje povezovalo v socialno mrežo, obenem pa preraslo v pričevanje o družbenem položaju žensk na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Širši krog ljudi povezuje tudi zgodba uspešnega slikarja in fotografa Aloisa Kasimira s Ptuja – predstavlja ga Marjeta Ciglenečki – značilnega pripadnika štajerskega meščanstva, ki se je v času nacionalnih trenj deklariralo za Nemce. Bil je tudi začetnik razvejane umetniške rodbine Kasimir-Oeltjen. Med politiki, ki so se v drugi polovici 19. stoletja opredelili za slovensko stran, sta bila pomembna pravnika Ferdinand Dominkuš in Milan Jaklič. Prvega predstavlja Aleksandra Gačić: čeprav je le slabo govoril slovensko, je ustanovil Slovensko matico ter bil zaslužen za nastanek slovenske čitalnice in časnika Slovenski narod v Mariboru. Jakličev portret pa je izrisal Jurij Perovšek; predstavlja ga kot prvega prevajalca Komunističnega manifesta in urednika vrste socialnodemokratskih glasil in med drugo vojno sodelavca Osvobodilne fronte. Andrej Rahten uvršča kanonika Karla Kluna med najbolj dejavne politike v deželnem in državnem zboru. Bil je organizacijski utemeljitelj Slovenske ljudske stranke, ustanovitelj časnika Slovenec ter zaslužen za ustanovitev slovenske gimnazije v Kranju in za uveljavljanje slovenščine v upravi, sodstvu in na drugih ravneh. Iz duhovniških vrst je bil tudi konservator, filozof in pionir slovenske umetnostne zgodovine in spomeniške topografije Avguštin Stegenšek, ki ga predstavlja Jure Maček. Daša Ličen je drugo poglavje almanaha posvetila Isabel Burton, svetovljanski pisateljici in pustolovki, ki je pomemben del življenja prebila v Trstu. Še štirje portreti zanimivih, na različnih področjih uspešnih žensk so uvrščeni v zadnji del knjige. Bojana Bajec in Silva Bandelj predstavljata življenjsko pot v Ljubljani rojene gledališke igralke Avguste Vele Negrin, ki je postala primadona srbskega gledališča, Vlasta Stavbar pa odkriva učiteljico Antonijo Štupca, narodnostno, kulturno in socialno aktivistko na Štajerskem. Učiteljica je bila tudi Marija Wessner; Vesna Leskošek o njej piše, da je dekletom in ženam z ustanovitvijo Ženskega vzgojnega in podpornega društva Mladika pomagala pridobiti izobrazbo za poklic in vključitev v plačano delo. Urednica Mateja Ratej je prispevala posebno zanimivo poglavje o Konstanci in Hilariju Tofan, beguncih iz nekdanje avstro-ogrske Bukovine v Mariboru, o katerih je našla gradivo v kazenskih spisih tamkajšnjega okrožnega sodišča. Leta 1929 sta se znašla na sodišču – on, profesor zgodovine, zaradi posilstva služkinje, ona, izobražena gospodinja, pa zaradi mazaštva odgovorna za smrt druge služkinje. Po burnem procesu sta se preselila v Šentjur in tam umrla. Avtorica je njun primer osvetlila kot tragično zgodbo, ki bi lahko doletela kateregakoli preobčutljivega izobraženega begunca, zaznamovanega z vojno in nasilno iztrganega iz domačega okolja. 174896998 RTVSLO – Ars 439 clean Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Mateji Ratej, raziskovalki na Inštitutu za kulturno zgodovino in področni urednici pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, gre veliko zaslug za napredovanje tega nacionalno pomembnega projekta. Kot urednica Biografskih študij v zbirki Življenja in dela je Osebnostim slovenske medicine in Osebnostim slovenskega novinarstva iz zadnjih dveh let dodala še Slovenski biografski almanah 19. stoletja, že 28. knjigo v zbirki. K sodelovanju je povabila 17 uveljavljenih raziskovalk in raziskovalcev na različnih področjih humanističnih ved in z njimi ustvarila zbornik biografskih študij, ki pomenijo poglobitev dela Novega Slovenskega biografskega leksikona. Kot pojasnjuje, se almanah enakovredno osredotoča na gospodarske, politične, kulturne in druge kontekste ter pomembno prispeva k osvetlitvi kulturnozgodovinske krajine slovenskega prostora v »dolgem« 18. stoletju, ki se je simbolno končalo s prvo svetovno vojno. V ospredju so ljudje, ki so v tem času sami ali kot pripadniki vplivnih rodbin delovali v umetnosti, pravu, šolstvu in duhovniškem poklicu z dodatnimi dejavnostmi. Urednica je mednje uvrstila tudi biografske portrete Ivane Kobilca, Alojza Kraigherja, Matevža Langusa in Josefa Stefana, o katerih sicer že obstaja obsežna literatura. Del bralcev jih bo tako najbrž le na hitro preletel in zato morda tudi spregledal kak doslej manj znan poudarek. Večje pozornosti bodo deležne druge osebnosti, zlasti vrsta zaradi nemškega rodu ali naklonjenosti nemštvu v pozabo odrinjenih prebivalcev južne Štajerske. Pri tem je pomembno, da jih avtorji predstavitev ne obravnavajo kot nacionalne odpadnike, temveč jim vračajo vlogo legitimnih soustvarjalcev časa in prostora, v katerem so delovali. Za Slovenski biografski almanah 19. stoletja je značilno tudi hkratno obravnavanje več rodov v svojem času pomembnih družin, ki so zapustile globoke sledove v svojem okolju, vendar jim raziskovalci v drugi polovici preteklega stoletja niso namenjali večje pozornosti. Prvi v tej vrsti je Henrik Adam grof Brandis s potomstvom, lastnik gospostva Spodnji Maribor s sedežem v mestnem gradu. Matjaž Grahornik ga predstavlja kot domoljuba, ki se je med drugim izkazal s podporo avstrijski vojski. Jerneja Ferlež je imela z razkrivanjem družinskih korenin in delovanja iz Sudetov priseljene rodbine Kieffmann precej več dela. Ugotovila je, da je pet rodov, občasno več sorodnikov skupaj, vodilo veliko mariborsko gradbeno podjetje. Po drugi vojni so bili nacizmu naklonjeni Kieffmanni razlaščeni in obsojeni, a jih ob izreku kazni že ni bilo več v Mariboru. Tri rodove tretje rodbine sta povezovala priimka Kremenšek-Borštnik. Preučevanju korespondence predvsem ženskih sorodnic se je posvetila Katja Mihurko Poniž. Najbolj so jo zanimali odnosi med sestrami, ki jih je dopisovanje povezovalo v socialno mrežo, obenem pa preraslo v pričevanje o družbenem položaju žensk na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Širši krog ljudi povezuje tudi zgodba uspešnega slikarja in fotografa Aloisa Kasimira s Ptuja – predstavlja ga Marjeta Ciglenečki – značilnega pripadnika štajerskega meščanstva, ki se je v času nacionalnih trenj deklariralo za Nemce. Bil je tudi začetnik razvejane umetniške rodbine Kasimir-Oeltjen. Med politiki, ki so se v drugi polovici 19. stoletja opredelili za slovensko stran, sta bila pomembna pravnika Ferdinand Dominkuš in Milan Jaklič. Prvega predstavlja Aleksandra Gačić: čeprav je le slabo govoril slovensko, je ustanovil Slovensko matico ter bil zaslužen za nastanek slovenske čitalnice in časnika Slovenski narod v Mariboru. Jakličev portret pa je izrisal Jurij Perovšek; predstavlja ga kot prvega prevajalca Komunističnega manifesta in urednika vrste socialnodemokratskih glasil in med drugo vojno sodelavca Osvobodilne fronte. Andrej Rahten uvršča kanonika Karla Kluna med najbolj dejavne politike v deželnem in državnem zboru. Bil je organizacijski utemeljitelj Slovenske ljudske stranke, ustanovitelj časnika Slovenec ter zaslužen za ustanovitev slovenske gimnazije v Kranju in za uveljavljanje slovenščine v upravi, sodstvu in na drugih ravneh. Iz duhovniških vrst je bil tudi konservator, filozof in pionir slovenske umetnostne zgodovine in spomeniške topografije Avguštin Stegenšek, ki ga predstavlja Jure Maček. Daša Ličen je drugo poglavje almanaha posvetila Isabel Burton, svetovljanski pisateljici in pustolovki, ki je pomemben del življenja prebila v Trstu. Še štirje portreti zanimivih, na različnih področjih uspešnih žensk so uvrščeni v zadnji del knjige. Bojana Bajec in Silva Bandelj predstavljata življenjsko pot v Ljubljani rojene gledališke igralke Avguste Vele Negrin, ki je postala primadona srbskega gledališča, Vlasta Stavbar pa odkriva učiteljico Antonijo Štupca, narodnostno, kulturno in socialno aktivistko na Štajerskem. Učiteljica je bila tudi Marija Wessner; Vesna Leskošek o njej piše, da je dekletom in ženam z ustanovitvijo Ženskega vzgojnega in podpornega društva Mladika pomagala pridobiti izobrazbo za poklic in vključitev v plačano delo. Urednica Mateja Ratej je prispevala posebno zanimivo poglavje o Konstanci in Hilariju Tofan, beguncih iz nekdanje avstro-ogrske Bukovine v Mariboru, o katerih je našla gradivo v kazenskih spisih tamkajšnjega okrožnega sodišča. Leta 1929 sta se znašla na sodišču – on, profesor zgodovine, zaradi posilstva služkinje, ona, izobražena gospodinja, pa zaradi mazaštva odgovorna za smrt druge služkinje. Po burnem procesu sta se preselila v Šentjur in tam umrla. Avtorica je njun primer osvetlila kot tragično zgodbo, ki bi lahko doletela kateregakoli preobčutljivega izobraženega begunca, zaznamovanega z vojno in nasilno iztrganega iz domačega okolja. Mon, 05 Sep 2022 16:00:00 +0000 ur. Mateja Ratej: Slovenski biografski almanah XIX stoletja V okviru 33. Poletnega lutkovnega pristana so v Lutkovnem gledališču Maribor premierno uprizorili predstavo Lutkovni zajec in samostanska miš, ki v obliki sprehoda gledalce popelje skozi zgodovino minoritskega samostana, v katerem danes domuje Lutkovno gledališče Maribor. Avtor besedila Borut Gombač Režiserka Nika Bezeljak Avtorica poti in likovne podobe Ajda Sitar Avtor glasbe Milko Lazar Lektorica Metka Damjan Igralca Urša Kavčič in Voranc Boh k. g. Premiera 26. avgust 2022 Foto: Boštjan Lah 174896930 RTVSLO – Ars 76 clean V okviru 33. Poletnega lutkovnega pristana so v Lutkovnem gledališču Maribor premierno uprizorili predstavo Lutkovni zajec in samostanska miš, ki v obliki sprehoda gledalce popelje skozi zgodovino minoritskega samostana, v katerem danes domuje Lutkovno gledališče Maribor. Avtor besedila Borut Gombač Režiserka Nika Bezeljak Avtorica poti in likovne podobe Ajda Sitar Avtor glasbe Milko Lazar Lektorica Metka Damjan Igralca Urša Kavčič in Voranc Boh k. g. Premiera 26. avgust 2022 Foto: Boštjan Lah Mon, 05 Sep 2022 11:00:00 +0000 Lutkovno gledališče Maribor - Lutkovni zajec in samostanska miš Da bi bil prehod med počitnicami, ki so za marsikaterega učenca prehitro minile, in sedenjem v šolskih klopeh vsaj nekoliko blažji, te dni skrbi najnovejši slovenski mladinski igrani film Gajin svet 2. Kakor pove že ime, gre za nadaljevanje izredno priljubljene istoimenske uspešnice režiserja in soscenarista Petra Bratuše, ki je navduševala predvsem nekoliko mlajše občinstvo pred skoraj točno štirimi leti, vendar je zgodba zasnovana tako, da ogled prvega dela za razumevanje ozadja nikakor ni obvezen. Gaja – zdaj jo igra Uma Štader, kar je bila pogumna in dobra odločitev ustvarjalcev, saj so se tako izognili prevelikemu starostnemu razkoraku med igralko prvega dela, ki je v vmesnem času že skoraj odrasla, in njenim še vedno osnovnošolskim likom – se med poletnimi počitnicami namreč zaplete v pravo detektivsko pustolovščino v maniri legendarnih filmov Poletje v školjki. Zlohotni kriminalec, ki ga je z veliko mero slasti upodobil Jurij Zrnec, nemočni lastnik obmorskega barčka, sveže zaljubljena starejša sestra, drugje živeča mama, zmedena oče in njegova nova partnerica ter še mulo kuhajoč najboljši prijatelj, vse to se zgrne na Gajo, ko končno prispe na dolgo pričakovani morski oddih, a slovenska Pika Nogavička se ne vda melanholiji in v junaškem slogu razreši prav vse. Pri boljših učinkih njenih neustrašnih in tudi spektakularnih podvigov ji pomagajo predvsem izvrstni posnetki direktorja fotografije Dominika Isteniča, zanimiv in napet scenarij, ki s svojim taborniškim ozračjem lahko nekoliko starejše gledalce spominja na pustolovsko knjižno serijo Zvesti prijatelji, pa dopolnjujejo ravno prav stilizirani in karikirani stranski liki, na čelu z očetovim prijateljem Gregorjem, ki ga z vso toplino igra Primož Pirnat. 174896355 RTVSLO – Ars 184 clean Da bi bil prehod med počitnicami, ki so za marsikaterega učenca prehitro minile, in sedenjem v šolskih klopeh vsaj nekoliko blažji, te dni skrbi najnovejši slovenski mladinski igrani film Gajin svet 2. Kakor pove že ime, gre za nadaljevanje izredno priljubljene istoimenske uspešnice režiserja in soscenarista Petra Bratuše, ki je navduševala predvsem nekoliko mlajše občinstvo pred skoraj točno štirimi leti, vendar je zgodba zasnovana tako, da ogled prvega dela za razumevanje ozadja nikakor ni obvezen. Gaja – zdaj jo igra Uma Štader, kar je bila pogumna in dobra odločitev ustvarjalcev, saj so se tako izognili prevelikemu starostnemu razkoraku med igralko prvega dela, ki je v vmesnem času že skoraj odrasla, in njenim še vedno osnovnošolskim likom – se med poletnimi počitnicami namreč zaplete v pravo detektivsko pustolovščino v maniri legendarnih filmov Poletje v školjki. Zlohotni kriminalec, ki ga je z veliko mero slasti upodobil Jurij Zrnec, nemočni lastnik obmorskega barčka, sveže zaljubljena starejša sestra, drugje živeča mama, zmedena oče in njegova nova partnerica ter še mulo kuhajoč najboljši prijatelj, vse to se zgrne na Gajo, ko končno prispe na dolgo pričakovani morski oddih, a slovenska Pika Nogavička se ne vda melanholiji in v junaškem slogu razreši prav vse. Pri boljših učinkih njenih neustrašnih in tudi spektakularnih podvigov ji pomagajo predvsem izvrstni posnetki direktorja fotografije Dominika Isteniča, zanimiv in napet scenarij, ki s svojim taborniškim ozračjem lahko nekoliko starejše gledalce spominja na pustolovsko knjižno serijo Zvesti prijatelji, pa dopolnjujejo ravno prav stilizirani in karikirani stranski liki, na čelu z očetovim prijateljem Gregorjem, ki ga z vso toplino igra Primož Pirnat. Fri, 02 Sep 2022 11:50:00 +0000 Gajin svet 2 Korejska filmska produkcija je v zadnjih letih postala ena najzanimivejših na svetu. O tem pričajo večkrat nagrajeni filmi, kot je Parazit, s prelomnimi nagradami, kot je ameriški oskar za najboljši film, poleg nagrad na festivalih umetniškega filma. Svetovno uspešnost so Korejci razširili tudi na področje televizije, Igro lignja so tako gledali po vsem svetu. Svoj prvi korejski film je zdaj posnel celo japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je leta 2018 v Cannesu dobil zlato palmo za svoj film Tatiči. V glavni vlogi nastopa korejski igralec Song Kang-ho, ki je prav tako glavno vlogo igral v Parazitu. A vrnimo se k Hirokazuju Kore-edi. Rdeča nit njegovih filmov, od Čudeža, Kakršen oče, takšen sin, Po nevihti, pa vse do Tatičev, je družina – in tako je tudi v filmu Posrednik. Ta je lahko biološka ali pa ne, lahko je družina po sili razmer, kot v Tatičih, mora tako ali drugače preživeti. V Koreji so razširjeni t. i. baby boxi, »škatle za dojenčke«, v katere lahko ženske, ki se jim rodi nezaželen otrok, tega varno in anonimno oddajo v skrb organizacijam, ki se s tem ukvarjajo. Tako naredi tudi mlada So-young, ne vedoč, da Sang-hyeon, prostovoljec pri cerkvi, ki skrbi za sirote, skupaj s svojim pajdašem sem in tja kakšnega otroka tudi ukrade in ga proda na črnem trgu za posvojitve. Ko se So-young po otroka vrne, hitro ugotovi, kaj se dogaja – in ker nima druge izbire, se jima pridruži pri iskanju posvojiteljev. Tako kot pri Tatičih, ali konec koncev, Parazitu, so »zločinci« v filmu Posrednik tragi-komični liki – čisto običajni ljudje, ki so sposobni nežnosti, ljubezni, skrbnosti, a ki so jih življenjske okoliščine, in slabe odločitve, privedle do nepoštenih poslov. Song Kang-ho v nekaterih pogledih igra podobno vlogo, kot v Parazitu: pri teh poslih igra ključno vlogo, a je hkrati nežna duša, ki mu je globoko mar za vse vpletene. Dojenčka, ki ga namerava prodati, nežno kopa, previja, tolaži, pestuje in se z njim igra. Da lahko iskreno sočustvujemo z likom Posrednika, ki počne nekaj tako skrajnega, kot je preprodaja otrok na črnem trgu, pove veliko o mojstrstvu in subtilnosti Hirokazuja Kore-ede. In morda se lahko le v njegovih filmih zgodi, da trojica, ki prodaja otroka, skupaj s policistko, ki jim sledi, postane družina. Njeni člani so si med seboj zelo različni, a jih hkrati povezuje nekaj globokega: izkušnja zapuščenosti in nezaželenosti. K dogajanju nihče od njih ne pristopa hladno, niti razumsko: dejanja vsakogar izmed njih so utemeljena v podoživljanju starih bolečin. Prav nepristransko, neobsojajoče raziskovanje njihovih osebnosti Hirokazuju Kore-edi omogoči, da film kljub njegovemu zapletu – in to povsem neprisiljeno – izpelje skrajno humanistično. 174896357 RTVSLO – Ars 207 clean Korejska filmska produkcija je v zadnjih letih postala ena najzanimivejših na svetu. O tem pričajo večkrat nagrajeni filmi, kot je Parazit, s prelomnimi nagradami, kot je ameriški oskar za najboljši film, poleg nagrad na festivalih umetniškega filma. Svetovno uspešnost so Korejci razširili tudi na področje televizije, Igro lignja so tako gledali po vsem svetu. Svoj prvi korejski film je zdaj posnel celo japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je leta 2018 v Cannesu dobil zlato palmo za svoj film Tatiči. V glavni vlogi nastopa korejski igralec Song Kang-ho, ki je prav tako glavno vlogo igral v Parazitu. A vrnimo se k Hirokazuju Kore-edi. Rdeča nit njegovih filmov, od Čudeža, Kakršen oče, takšen sin, Po nevihti, pa vse do Tatičev, je družina – in tako je tudi v filmu Posrednik. Ta je lahko biološka ali pa ne, lahko je družina po sili razmer, kot v Tatičih, mora tako ali drugače preživeti. V Koreji so razširjeni t. i. baby boxi, »škatle za dojenčke«, v katere lahko ženske, ki se jim rodi nezaželen otrok, tega varno in anonimno oddajo v skrb organizacijam, ki se s tem ukvarjajo. Tako naredi tudi mlada So-young, ne vedoč, da Sang-hyeon, prostovoljec pri cerkvi, ki skrbi za sirote, skupaj s svojim pajdašem sem in tja kakšnega otroka tudi ukrade in ga proda na črnem trgu za posvojitve. Ko se So-young po otroka vrne, hitro ugotovi, kaj se dogaja – in ker nima druge izbire, se jima pridruži pri iskanju posvojiteljev. Tako kot pri Tatičih, ali konec koncev, Parazitu, so »zločinci« v filmu Posrednik tragi-komični liki – čisto običajni ljudje, ki so sposobni nežnosti, ljubezni, skrbnosti, a ki so jih življenjske okoliščine, in slabe odločitve, privedle do nepoštenih poslov. Song Kang-ho v nekaterih pogledih igra podobno vlogo, kot v Parazitu: pri teh poslih igra ključno vlogo, a je hkrati nežna duša, ki mu je globoko mar za vse vpletene. Dojenčka, ki ga namerava prodati, nežno kopa, previja, tolaži, pestuje in se z njim igra. Da lahko iskreno sočustvujemo z likom Posrednika, ki počne nekaj tako skrajnega, kot je preprodaja otrok na črnem trgu, pove veliko o mojstrstvu in subtilnosti Hirokazuja Kore-ede. In morda se lahko le v njegovih filmih zgodi, da trojica, ki prodaja otroka, skupaj s policistko, ki jim sledi, postane družina. Njeni člani so si med seboj zelo različni, a jih hkrati povezuje nekaj globokega: izkušnja zapuščenosti in nezaželenosti. K dogajanju nihče od njih ne pristopa hladno, niti razumsko: dejanja vsakogar izmed njih so utemeljena v podoživljanju starih bolečin. Prav nepristransko, neobsojajoče raziskovanje njihovih osebnosti Hirokazuju Kore-edi omogoči, da film kljub njegovemu zapletu – in to povsem neprisiljeno – izpelje skrajno humanistično. Fri, 02 Sep 2022 11:50:00 +0000 Posrednik Avtorica recenzije: Leonora Flis; bralka: Lidija Hartman Ian McEwan ne potrebuje posebne predstavitve, saj je s svojimi deli že desetletja na vrhu lestvic najbolj prodajanih in izposojanih knjig. Britanski pisatelj, scenarist in dramatik je prejemnik številnih literarnih nagrad, vključno s prestižno nagrado booker, ki jo je dobil za roman Amsterdam (1998). Kar nekaj njegovih del je dobilo tudi filmsko podobo, pohvale kritikov in širše javnosti je požel recimo film Pokora, posnet po njegovem istoimenskem romanu iz leta 2001. McEwan se žanrsko loteva različnih področij, rad prepleta zgodovino s sedanjostjo, se poigrava z zgodovinskimi dejstvi v smislu ustvarjanja paralelnih realnosti, torej psevdozgodovinskih zgodb, ki za osnovo jemljejo resnične dogodke, vendar jim dodelijo alternativne izide. Poleg tega ga že vrsto let privlači znanost, zlasti potenciali, ki jih prinaša umetna inteligenca, inteligenca strojev, in pa delo angleškega matematika Alana Turinga, ki je eden od protagonistov in na nek način tudi gonilna sila (iz ozadja) romana Stroji kot jaz: stroji kot jaz in ljudje kot vi. Že naslov jasno nakazuje področje, ki ga delo obravnava in McEwan se dosledno drži zastavljene poti, vendar jo slika nekoliko črno-belo. Stroji, replikanti so sposobni samoučenja in celo zavesti, ki se lahko prenese v naslednje, posodobljene različice, androidi so zvesti, predani lastnikom, vendar ne do stopnje, da bi lahko na primer sprocesirali laž, pretvarjanje ali prirejanje resnice, četudi to morda lahko rešuje življenja. McEwan knjigo uvede z verzom iz pesmi Rudyarda Kiplinga Skrivnost strojev: »A prosim, pomnite, po kakšnih zakonitostih živimo. Nismo ustvarjeni, da bi dojeli laž ...« Ljudje smo seveda vse prej kot bitja, ki so predana zapovedanim pravilom in resnici, zapisani v pravne akte. Manipuliramo, potvarjamo, sicer ne vedno iz zlih razlogov, lahko tudi zato, da rešujemo tiste, ki jih ljubimo. Tu McEwan vendarle dopušča nekaj prostora za razmislek o tem, kaj je moralno in kaj ne, in se oddalji od bipolarne slike: 'brezmadežni' replikanti (s stališča znanosti) in 'omadeževani' ljudje. McEwanova zgodba je postavljena v Anglijo osemdesetih let prejšnjega stoletja, v čas falklandske vojne, ki jo Združeno kraljestvo, po McEwanovo, izgubi. Politika je pomemben dejavnik v romanu. Glavni protagonist Charlie, nekdanji pravnik, ki po tem ko ga odpustijo, išče zaslužek s priložnostnimi deli, in študentka Miranda, v katero se Charlie zaljubi, se pogosto pogovarjata o politični situaciji, ki ni rožnata; v Londonu so protesti proti vojaškemu posredovanju, proti umiranju mladih britanskih vojakov, tudi na Downing Streetu vlada nemir, Združeno kraljestvo se umika iz Evropske unije. Charlie, ki je po pokojni materi podedoval kar precejšnjo vsoto denarja, si omisli svojega replikanta Adama, ki so ga zasnovali v laboratoriju v romanu še kako živega velikega matematika Alana Turinga – za javnost je na voljo 25 replikantov: 13 Adamov in 12 Ev. Miranda in Charlie sta soseda in Miranda mu pomaga pri nastavitvah replikantove osebnosti. Ob tem McEwan seveda odpira vprašanja etike in dometa, ki ga ima umetna inteligenca. Charlie razmišlja o ljudeh in strojih, prepoznava šibkosti človeka in prednosti umetne inteligence, ki bo, kot pravi, presegla človeka. »Le kdo nas bo potem še potreboval,« se sprašuje in v nadaljevanju razlaga: »Človeška bitja so moralno nepopolna – nedosledna, čustveno labilna, nagnjena k vnaprejšnjim sodbam in napačnim razlagam, pogosto iz sebičnih razlogov.« Strojno inteligenco pa vidi kot strpno, odprtega duha, rahločutno (Adam za Mirando, v katero se zaljubi, recimo piše haikuje), imuno na spletke, zlobo in predsodke. Charlie poveličuje Turinga in McEwan mu nameni srečanje z genijem, ki prav tako verjame, da imajo stroji superiorno inteligenco in celo zavest. Med Charliejem, Mirando in Adamom se vzpostavi nekakšen ljubezenski trikotnik, ki na dan povleče tudi temno liso Mirandine preteklosti, zaradi katere se življenje trojice močno pretrese; Adam pokaže razsežnosti svoje (nastavljene) osebnosti, ki pa je sposobna samostojne nadgradnje na podlagi pridobljenih izkušenj. Charlie se iz ljubezni do Mirande, zdaj bodoče žene, odloči za potezo, ki po mnenju Alana Turinga, s katerim se protagonist ob koncu romana vnovič sreča, pomeni uničenje življenja. Uničenje strojnega uma in zavesti, četudi verjetno ni permanentno, je za Turinga zločin, zato do Charlija ne more gojiti ničesar drugega kot prezir. Charlie je kljub obetu potencialno lepega družinskega življenja na koncu precej uničen, osramočen in na tej točki pisatelj roman tudi konča. Ian McEwan je nedvomno želel v romanu preplesti kar nekaj ključnih vprašanj današnjega časa, a zdi se, da se je kar nekaj njegovih misli ravno zaradi kompleksnosti vsakega od njih ustavilo bolj na površju. Ostali so nastavki, ki pa nas gotovo silijo k razmisleku in odpirajo pomembna moralna, politična in družbena vprašanja. McEwan je v intervjujih ob izidu knjige večkrat omenil film Iztrebljevalec režiserja Rigleyja Scotta, ki odzvanja tudi v McEwanovem najnovejšem romanu. V filmu replikant Roy, preden umre, pove, da bodo vsi njegovi spomini izgubljeni za vedno, kot solze v dežju. McEwan pa replikantom vendarle nameni prijaznejšo usodo, možnost obnove, nadgradnje in ohranitve zavesti. Omenimo še prevod Ane Barič Moder, ki si vsekakor zasluži pohvalo. 174895509 RTVSLO – Ars 418 clean Avtorica recenzije: Leonora Flis; bralka: Lidija Hartman Ian McEwan ne potrebuje posebne predstavitve, saj je s svojimi deli že desetletja na vrhu lestvic najbolj prodajanih in izposojanih knjig. Britanski pisatelj, scenarist in dramatik je prejemnik številnih literarnih nagrad, vključno s prestižno nagrado booker, ki jo je dobil za roman Amsterdam (1998). Kar nekaj njegovih del je dobilo tudi filmsko podobo, pohvale kritikov in širše javnosti je požel recimo film Pokora, posnet po njegovem istoimenskem romanu iz leta 2001. McEwan se žanrsko loteva različnih področij, rad prepleta zgodovino s sedanjostjo, se poigrava z zgodovinskimi dejstvi v smislu ustvarjanja paralelnih realnosti, torej psevdozgodovinskih zgodb, ki za osnovo jemljejo resnične dogodke, vendar jim dodelijo alternativne izide. Poleg tega ga že vrsto let privlači znanost, zlasti potenciali, ki jih prinaša umetna inteligenca, inteligenca strojev, in pa delo angleškega matematika Alana Turinga, ki je eden od protagonistov in na nek način tudi gonilna sila (iz ozadja) romana Stroji kot jaz: stroji kot jaz in ljudje kot vi. Že naslov jasno nakazuje področje, ki ga delo obravnava in McEwan se dosledno drži zastavljene poti, vendar jo slika nekoliko črno-belo. Stroji, replikanti so sposobni samoučenja in celo zavesti, ki se lahko prenese v naslednje, posodobljene različice, androidi so zvesti, predani lastnikom, vendar ne do stopnje, da bi lahko na primer sprocesirali laž, pretvarjanje ali prirejanje resnice, četudi to morda lahko rešuje življenja. McEwan knjigo uvede z verzom iz pesmi Rudyarda Kiplinga Skrivnost strojev: »A prosim, pomnite, po kakšnih zakonitostih živimo. Nismo ustvarjeni, da bi dojeli laž ...« Ljudje smo seveda vse prej kot bitja, ki so predana zapovedanim pravilom in resnici, zapisani v pravne akte. Manipuliramo, potvarjamo, sicer ne vedno iz zlih razlogov, lahko tudi zato, da rešujemo tiste, ki jih ljubimo. Tu McEwan vendarle dopušča nekaj prostora za razmislek o tem, kaj je moralno in kaj ne, in se oddalji od bipolarne slike: 'brezmadežni' replikanti (s stališča znanosti) in 'omadeževani' ljudje. McEwanova zgodba je postavljena v Anglijo osemdesetih let prejšnjega stoletja, v čas falklandske vojne, ki jo Združeno kraljestvo, po McEwanovo, izgubi. Politika je pomemben dejavnik v romanu. Glavni protagonist Charlie, nekdanji pravnik, ki po tem ko ga odpustijo, išče zaslužek s priložnostnimi deli, in študentka Miranda, v katero se Charlie zaljubi, se pogosto pogovarjata o politični situaciji, ki ni rožnata; v Londonu so protesti proti vojaškemu posredovanju, proti umiranju mladih britanskih vojakov, tudi na Downing Streetu vlada nemir, Združeno kraljestvo se umika iz Evropske unije. Charlie, ki je po pokojni materi podedoval kar precejšnjo vsoto denarja, si omisli svojega replikanta Adama, ki so ga zasnovali v laboratoriju v romanu še kako živega velikega matematika Alana Turinga – za javnost je na voljo 25 replikantov: 13 Adamov in 12 Ev. Miranda in Charlie sta soseda in Miranda mu pomaga pri nastavitvah replikantove osebnosti. Ob tem McEwan seveda odpira vprašanja etike in dometa, ki ga ima umetna inteligenca. Charlie razmišlja o ljudeh in strojih, prepoznava šibkosti človeka in prednosti umetne inteligence, ki bo, kot pravi, presegla človeka. »Le kdo nas bo potem še potreboval,« se sprašuje in v nadaljevanju razlaga: »Človeška bitja so moralno nepopolna – nedosledna, čustveno labilna, nagnjena k vnaprejšnjim sodbam in napačnim razlagam, pogosto iz sebičnih razlogov.« Strojno inteligenco pa vidi kot strpno, odprtega duha, rahločutno (Adam za Mirando, v katero se zaljubi, recimo piše haikuje), imuno na spletke, zlobo in predsodke. Charlie poveličuje Turinga in McEwan mu nameni srečanje z genijem, ki prav tako verjame, da imajo stroji superiorno inteligenco in celo zavest. Med Charliejem, Mirando in Adamom se vzpostavi nekakšen ljubezenski trikotnik, ki na dan povleče tudi temno liso Mirandine preteklosti, zaradi katere se življenje trojice močno pretrese; Adam pokaže razsežnosti svoje (nastavljene) osebnosti, ki pa je sposobna samostojne nadgradnje na podlagi pridobljenih izkušenj. Charlie se iz ljubezni do Mirande, zdaj bodoče žene, odloči za potezo, ki po mnenju Alana Turinga, s katerim se protagonist ob koncu romana vnovič sreča, pomeni uničenje življenja. Uničenje strojnega uma in zavesti, četudi verjetno ni permanentno, je za Turinga zločin, zato do Charlija ne more gojiti ničesar drugega kot prezir. Charlie je kljub obetu potencialno lepega družinskega življenja na koncu precej uničen, osramočen in na tej točki pisatelj roman tudi konča. Ian McEwan je nedvomno želel v romanu preplesti kar nekaj ključnih vprašanj današnjega časa, a zdi se, da se je kar nekaj njegovih misli ravno zaradi kompleksnosti vsakega od njih ustavilo bolj na površju. Ostali so nastavki, ki pa nas gotovo silijo k razmisleku in odpirajo pomembna moralna, politična in družbena vprašanja. McEwan je v intervjujih ob izidu knjige večkrat omenil film Iztrebljevalec režiserja Rigleyja Scotta, ki odzvanja tudi v McEwanovem najnovejšem romanu. V filmu replikant Roy, preden umre, pove, da bodo vsi njegovi spomini izgubljeni za vedno, kot solze v dežju. McEwan pa replikantom vendarle nameni prijaznejšo usodo, možnost obnove, nadgradnje in ohranitve zavesti. Omenimo še prevod Ane Barič Moder, ki si vsekakor zasluži pohvalo. Tue, 30 Aug 2022 08:00:00 +0000 Ian McEwan: Stroji kot jaz Avtorica recenzije: Ana Lorger; bralka: Barbara Zupan Charles Baudelaire se je v literarno zgodovino zapisal kot zloglasen in ekscesen umetnik, ki je svoje nasprotujoče si sile, kot so človeško zlo in krščanska morala ali pa revolucionarni in reakcionarni duh 19. stoletja, zgoščal tako v poeziji kot tudi v načinu življenja. Čeprav ga je Roland Barthes kot avtorja želel ubiti, je njegov sodni primer eden izmed najbolj slavnih primerov, kjer se poraja vprašanje, koliko lahko pesmi ločujemo od pesnika samega. Poleg obtoženca je namreč na sodni klopi sedela predvsem njegova pesniška zbirka Rože zla. In kot tak je Charles Baudelaire hkrati tudi navdih za številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki se skušajo poglobiti v duh tistega časa, predvsem pa razumeti njegov pesniški genij. Ena izmed njih je pisateljica Gabriela Babnik z romanom Tišina, polna vetra, ki se sicer bolj kot v pesnikovo duševnost poglablja v njegovo razmerje z Jeanne Duval. Roman nas ponese v obdobje od leta, ko sta se Charles in Jeanne spoznala, do izida njegove obsojene pesniške zbirke in razhoda ljubimcev. Jeanne Duval, ki ji roman posveča enako, če ne celo več pozornosti kot Baudelairu, je prišla s Haitija, države, ki sta ji kmalu po francoski revoluciji sledila neodvisnost in prvi uspeli upor sužnjev v zgodovini človeštva. A Charlesa kolonialni kontekst njegove ljubice seveda ne zanima. Najdemo ga sredi tipičnega malomeščanskega zapravljivega življenja v Parizu, kjer se pesnik poglablja predvsem vase in v odnos med nizkotno mesenostjo in božansko lepoto ženskega telesa. Jeanne se izreka iz razredno in rasno popolnoma neenakega mesta in pesniku tako nastavlja ogledalo. A bralki in bralcu ostaja zavita v tančico skrivnosti in se tako nevarno približa mistificiranemu diskurzu o ženskem telesu, ki ga proizvaja pesnik sam. Jeanne oznakam in okvirjem, ki reducirajo njeno osebnost na objekt fascinacije, ne more uiti niti s pomočjo romaneskne tretjeosebne pripovedovalke. Roman Gabriele Babnik Tišina, polna vetra se sicer ne poglablja v Jeannino ali Charlesovo psihologijo, njuna portreta se gibljeta na površini, tretjeosebna pripovedovalska perspektiva namenja strani pridevniško obloženemu opisovanju in popisovanju dogodkov, prizorov in ljudi. Nekateri so plod pisateljičine domišljije, drugi pa zgodovinsko resnične osebnosti. Zaradi seksualnih prizorov in metaforično baročnih opisov spolnosti bi roman lahko označila za erotičnega, vendar s pridihom postmodernih elementov, ki se stopnjujejo v zadnjih poglavjih knjige. Ti se ne kažejo več kot opombe pod črto, temveč kot nepričakovani vdori sodobnega časa v fiktivni svet 19. stoletja. Anahronije, ki se sprva zdijo kot spodleteli opisi ali napaka, kot je na primer poslušanje takrat še neobstoječih glasbenih izvajalcev ali Charlesova omemba Edwarda Saida in Mathiasa Enarda, se izkažejo za pisateljičino strategijo. S časovnimi prelomi preverja bralsko pozornost in zbranost, ta metoda pa se izkaže za uspešno predvsem na formalni ravni. Vdiranje sodobnega postkolonialnega diskurza se v romanu stopnjuje, kar bi v vsebinskem okviru, ki ga prinaša podtekst romana, lahko razumeli skozi prizmo Baudelairove naprednosti in preroškosti. Vendar Charlesova omemba Saida ostaja zgolj kot opomba, bežen spomin, morda celo ignoranca, kar ga nasprotno postavlja v veliko bolj ambivalenten položaj. Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se za ambivalentnega izkaže tudi roman sam. Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža. Srž razloga za romaneskno protislovnost tiči že v Baudelairovi mejni zgodovinski osebnosti, kjer se z obsodbo pesnika morda prehitro lahko vpišemo med umetniške reakcionarje in moraliste, po drugi strani se s poveličanjem njegovega genija nevarno poveliča tudi takratni mizogini umetniški diskurz. Roman Tišina, polna vetra v svoji dvoumnosti, kot piše avtorica sama, torej ostaja »poskus, kako ujeti neulovljivo.« 174895510 RTVSLO – Ars 287 clean Avtorica recenzije: Ana Lorger; bralka: Barbara Zupan Charles Baudelaire se je v literarno zgodovino zapisal kot zloglasen in ekscesen umetnik, ki je svoje nasprotujoče si sile, kot so človeško zlo in krščanska morala ali pa revolucionarni in reakcionarni duh 19. stoletja, zgoščal tako v poeziji kot tudi v načinu življenja. Čeprav ga je Roland Barthes kot avtorja želel ubiti, je njegov sodni primer eden izmed najbolj slavnih primerov, kjer se poraja vprašanje, koliko lahko pesmi ločujemo od pesnika samega. Poleg obtoženca je namreč na sodni klopi sedela predvsem njegova pesniška zbirka Rože zla. In kot tak je Charles Baudelaire hkrati tudi navdih za številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki se skušajo poglobiti v duh tistega časa, predvsem pa razumeti njegov pesniški genij. Ena izmed njih je pisateljica Gabriela Babnik z romanom Tišina, polna vetra, ki se sicer bolj kot v pesnikovo duševnost poglablja v njegovo razmerje z Jeanne Duval. Roman nas ponese v obdobje od leta, ko sta se Charles in Jeanne spoznala, do izida njegove obsojene pesniške zbirke in razhoda ljubimcev. Jeanne Duval, ki ji roman posveča enako, če ne celo več pozornosti kot Baudelairu, je prišla s Haitija, države, ki sta ji kmalu po francoski revoluciji sledila neodvisnost in prvi uspeli upor sužnjev v zgodovini človeštva. A Charlesa kolonialni kontekst njegove ljubice seveda ne zanima. Najdemo ga sredi tipičnega malomeščanskega zapravljivega življenja v Parizu, kjer se pesnik poglablja predvsem vase in v odnos med nizkotno mesenostjo in božansko lepoto ženskega telesa. Jeanne se izreka iz razredno in rasno popolnoma neenakega mesta in pesniku tako nastavlja ogledalo. A bralki in bralcu ostaja zavita v tančico skrivnosti in se tako nevarno približa mistificiranemu diskurzu o ženskem telesu, ki ga proizvaja pesnik sam. Jeanne oznakam in okvirjem, ki reducirajo njeno osebnost na objekt fascinacije, ne more uiti niti s pomočjo romaneskne tretjeosebne pripovedovalke. Roman Gabriele Babnik Tišina, polna vetra se sicer ne poglablja v Jeannino ali Charlesovo psihologijo, njuna portreta se gibljeta na površini, tretjeosebna pripovedovalska perspektiva namenja strani pridevniško obloženemu opisovanju in popisovanju dogodkov, prizorov in ljudi. Nekateri so plod pisateljičine domišljije, drugi pa zgodovinsko resnične osebnosti. Zaradi seksualnih prizorov in metaforično baročnih opisov spolnosti bi roman lahko označila za erotičnega, vendar s pridihom postmodernih elementov, ki se stopnjujejo v zadnjih poglavjih knjige. Ti se ne kažejo več kot opombe pod črto, temveč kot nepričakovani vdori sodobnega časa v fiktivni svet 19. stoletja. Anahronije, ki se sprva zdijo kot spodleteli opisi ali napaka, kot je na primer poslušanje takrat še neobstoječih glasbenih izvajalcev ali Charlesova omemba Edwarda Saida in Mathiasa Enarda, se izkažejo za pisateljičino strategijo. S časovnimi prelomi preverja bralsko pozornost in zbranost, ta metoda pa se izkaže za uspešno predvsem na formalni ravni. Vdiranje sodobnega postkolonialnega diskurza se v romanu stopnjuje, kar bi v vsebinskem okviru, ki ga prinaša podtekst romana, lahko razumeli skozi prizmo Baudelairove naprednosti in preroškosti. Vendar Charlesova omemba Saida ostaja zgolj kot opomba, bežen spomin, morda celo ignoranca, kar ga nasprotno postavlja v veliko bolj ambivalenten položaj. Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se za ambivalentnega izkaže tudi roman sam. Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža. Srž razloga za romaneskno protislovnost tiči že v Baudelairovi mejni zgodovinski osebnosti, kjer se z obsodbo pesnika morda prehitro lahko vpišemo med umetniške reakcionarje in moraliste, po drugi strani se s poveličanjem njegovega genija nevarno poveliča tudi takratni mizogini umetniški diskurz. Roman Tišina, polna vetra v svoji dvoumnosti, kot piše avtorica sama, torej ostaja »poskus, kako ujeti neulovljivo.« Tue, 30 Aug 2022 08:00:00 +0000 Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra Avtor recenzije: Iztok Ilich; bralec: Jure Franko; Šesta knjiga filozofa Tomaža Grušovnika Midva ne bova rešila sveta!, zbirka tematsko povezanih esejev o teorijah zarot, bi bila težko bolj aktualna, kot je. Izšla je v času, ko se je, kot je videti, smrtonosna ost pandemije virusa covid 19 že skrhala, vendar so predvidevanja o transformacijah in mutacijah novih sevov še vedno zelo negotova. To pa le še podžiga neusahljivo porajanje vedno bolj fantastičnih teorij o izvoru in prihodnjem razvoju na Kitajskem tako ali drugače razvitega virusa. Podobno je pri številnih drugih dogodkih in pojavih, pri katerih so znanstvene razlage njihovega nastanka in učinkov za skupine, ki jim ne verjamejo, le lažna, »pravo« resnico zastirajoča krinka. Zgodovina človeštva, piše Grušovnik, je polna zarot, od navadnih spletk in vaških čenč do resničnih političnih izdaj, kakršen je bil umor Julija Cezarja. Sicer pa je sama beseda zarota, pojasnjuje na začetku, etimološko povezana z glagolom rotiti, ki pomeni vztrajno prositi, zaklinjati, prisegati, torej nek tajni načrt, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci in ima aktivno ali pasivno obliko. Prva zajema prevaro glede nečesa, druga, »zarota molka«, pa pomeni prikrivanje informacij ali sprenevedanje. Beseda zarota ima v slovenščini iz latinščine izhajajočo sopomenko konspiracija, zato avtor teorijo zarote v nadaljevanju pogosto imenujemo konspiracizem, ljudi, ki vanjo verjamejo in jih širijo, pa konspiracisti. Kot sopomenke zarote se uporabljajo tudi med seboj prepletajoče se besede prevara, spletka, manipulacija, intriga in sabotaža. Med tezami, ki jih navaja Grušovnik, je ena zanimivejših, da so teorije zarot vsaj sorodne ljudskemu slovstvu, če že niso njegova posebna oblika. Tako so tudi pripovedi o cepljenju kot zaroti dobile številne slikovite različice. Eden od slovenskih spletnih forumov je na primer poročal, da si »stric iz ozadja«, poslovnež Bill Gates tako zavzeto prizadeva za čipiranje ljudi zato, da bi si zagotovil nadzor nad celotno svetovno populacijo. Grušovnik ugotavlja, da razumno razpravo ali celo sporazum med nasprotnima poloma pogosto onemogoča že napačno zastavljeno začetno vprašanje. »Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku,« pravi, »ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna. /…/ Konspiracist zahteva od znanosti dokaze, ki pa jih ima že vnaprej za prevaro.« Avtor svoje pisanje ponazarja s številnimi bolj ali manj znanimi primeri iz sveta pa tudi iz našega okolja. Takšno je na primer vsem znanstvenim dognanjem in neštetim posnetkom kljubujoče prepričanje, da je Zemlja ploskev, obdana z ledenim zidom, ki zadržuje oceane. Ali da je sevanje nove telekomunikacijske generacije 5 G smrtonosno, covid 19 pa v resnici biološko orožje, ki se mu, v nasprotju z nevednimi ali podkupljenimi zdravstvenimi oblastmi, postavljajo po robu le še skupine pogumnih proticepilcev. Zarotniško ozadje naj bi imele tudi smrt princese Diane in mnoge nesreče, v katerih so umrli pomembni politiki. V zadnjem času je posebno odmevno delovanje skupine QAnon, ki se v ZDA trudi razbiti obroč domnevnih satanističnih pedofilov z vidnimi politiki na čelu, ki mu je dal krila volilni poraz predsednika Trumpa, generatorja lažnih novic. Tudi na Slovenskem še vedno burijo strasti tako nekateri uradno že raziskani kot še nepojasnjeni primeri, od smrti generala Staneta Rozmana in uboja Ivana Krambergerja do delovanja politiko in gospodarstvo prežemajoče udbomafije. Grušovnik s prijaznim humorjem opisuje tudi svoje najstniške strahove, da ima morda katero od usodnih bolezni, s katerimi je nadlegoval mamo. »Ko je aids nehal biti popularen,« se spominja, »je njegov prostor zavzel rak … Mislil sem, da sem imel vse možne rake, razen onih, ki prizadenejo samo ženski spol …« Na srečo je ta psihološka motnja ob koncu pubertete počasi izzvenela sama od sebe, ostala pa je … pozornost na hipohondre. 174895511 RTVSLO – Ars 305 clean Avtor recenzije: Iztok Ilich; bralec: Jure Franko; Šesta knjiga filozofa Tomaža Grušovnika Midva ne bova rešila sveta!, zbirka tematsko povezanih esejev o teorijah zarot, bi bila težko bolj aktualna, kot je. Izšla je v času, ko se je, kot je videti, smrtonosna ost pandemije virusa covid 19 že skrhala, vendar so predvidevanja o transformacijah in mutacijah novih sevov še vedno zelo negotova. To pa le še podžiga neusahljivo porajanje vedno bolj fantastičnih teorij o izvoru in prihodnjem razvoju na Kitajskem tako ali drugače razvitega virusa. Podobno je pri številnih drugih dogodkih in pojavih, pri katerih so znanstvene razlage njihovega nastanka in učinkov za skupine, ki jim ne verjamejo, le lažna, »pravo« resnico zastirajoča krinka. Zgodovina človeštva, piše Grušovnik, je polna zarot, od navadnih spletk in vaških čenč do resničnih političnih izdaj, kakršen je bil umor Julija Cezarja. Sicer pa je sama beseda zarota, pojasnjuje na začetku, etimološko povezana z glagolom rotiti, ki pomeni vztrajno prositi, zaklinjati, prisegati, torej nek tajni načrt, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci in ima aktivno ali pasivno obliko. Prva zajema prevaro glede nečesa, druga, »zarota molka«, pa pomeni prikrivanje informacij ali sprenevedanje. Beseda zarota ima v slovenščini iz latinščine izhajajočo sopomenko konspiracija, zato avtor teorijo zarote v nadaljevanju pogosto imenujemo konspiracizem, ljudi, ki vanjo verjamejo in jih širijo, pa konspiracisti. Kot sopomenke zarote se uporabljajo tudi med seboj prepletajoče se besede prevara, spletka, manipulacija, intriga in sabotaža. Med tezami, ki jih navaja Grušovnik, je ena zanimivejših, da so teorije zarot vsaj sorodne ljudskemu slovstvu, če že niso njegova posebna oblika. Tako so tudi pripovedi o cepljenju kot zaroti dobile številne slikovite različice. Eden od slovenskih spletnih forumov je na primer poročal, da si »stric iz ozadja«, poslovnež Bill Gates tako zavzeto prizadeva za čipiranje ljudi zato, da bi si zagotovil nadzor nad celotno svetovno populacijo. Grušovnik ugotavlja, da razumno razpravo ali celo sporazum med nasprotnima poloma pogosto onemogoča že napačno zastavljeno začetno vprašanje. »Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku,« pravi, »ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna. /…/ Konspiracist zahteva od znanosti dokaze, ki pa jih ima že vnaprej za prevaro.« Avtor svoje pisanje ponazarja s številnimi bolj ali manj znanimi primeri iz sveta pa tudi iz našega okolja. Takšno je na primer vsem znanstvenim dognanjem in neštetim posnetkom kljubujoče prepričanje, da je Zemlja ploskev, obdana z ledenim zidom, ki zadržuje oceane. Ali da je sevanje nove telekomunikacijske generacije 5 G smrtonosno, covid 19 pa v resnici biološko orožje, ki se mu, v nasprotju z nevednimi ali podkupljenimi zdravstvenimi oblastmi, postavljajo po robu le še skupine pogumnih proticepilcev. Zarotniško ozadje naj bi imele tudi smrt princese Diane in mnoge nesreče, v katerih so umrli pomembni politiki. V zadnjem času je posebno odmevno delovanje skupine QAnon, ki se v ZDA trudi razbiti obroč domnevnih satanističnih pedofilov z vidnimi politiki na čelu, ki mu je dal krila volilni poraz predsednika Trumpa, generatorja lažnih novic. Tudi na Slovenskem še vedno burijo strasti tako nekateri uradno že raziskani kot še nepojasnjeni primeri, od smrti generala Staneta Rozmana in uboja Ivana Krambergerja do delovanja politiko in gospodarstvo prežemajoče udbomafije. Grušovnik s prijaznim humorjem opisuje tudi svoje najstniške strahove, da ima morda katero od usodnih bolezni, s katerimi je nadlegoval mamo. »Ko je aids nehal biti popularen,« se spominja, »je njegov prostor zavzel rak … Mislil sem, da sem imel vse možne rake, razen onih, ki prizadenejo samo ženski spol …« Na srečo je ta psihološka motnja ob koncu pubertete počasi izzvenela sama od sebe, ostala pa je … pozornost na hipohondre. Tue, 30 Aug 2022 08:00:00 +0000 Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene. sl Tue, 06 Dec 2022 14:30:27 +0000 https://ars.rtvslo.si/ocene-presoje-mnenja/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Tue, 06 Dec 2022 14:30:27 +0000 Ocene