Arts (C) RTVSLO 2017 Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Podobe znanja https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/526/logo.jpg Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.« 174813705 RTVSLO – Ars 1782 clean Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.« https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 15 Oct 2021 06:00:00 +0000 Blaž Likozar: Danes več kot 99% ogljika dobimo iz nafte in zemeljskega plina, nekoč pa bomo zajemali CO2 iz zraka Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak 174811894 RTVSLO – Ars 2083 clean Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 08 Oct 2021 08:30:00 +0000 Senja Pollak: "Moderiranje spleta je težka naloga, naj bo ročno ali avtomatsko" Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem. 174809908 RTVSLO – Ars 1845 clean Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 01 Oct 2021 06:35:00 +0000 Igor Mekjavić: V Planici raziskave za odprave na Mars Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva) 174807785 RTVSLO – Ars 2047 clean Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 24 Sep 2021 06:00:00 +0000 Blaž Vurnik: Med požarom l. 1858 je iz Cukrarne v Ljubljanico tekel potok utekočinjenega sladkorja Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI 174804074 RTVSLO – Ars 1895 clean Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 10 Sep 2021 06:00:00 +0000 Tomaž Rodič: "Satelit je v prvem letu tako zanesljivo deloval, da smo imeli bistveno več problemov na Zemlji kot v vesolju" Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora. 174802339 RTVSLO – Ars 1882 clean Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 03 Sep 2021 06:00:00 +0000 Anton Ramšak: "Ko bo prišel kvantni računalnik, bo brez truda odšifriral vse za nazaj" Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli. V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali. Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici. »Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove. Leglo morda tudi na Pokljuki Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade. »Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.« Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja. Še več risjih zgodb ... O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju. 174800639 RTVSLO – Ars 1883 clean Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli. V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali. Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici. »Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove. Leglo morda tudi na Pokljuki Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade. »Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.« Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja. Še več risjih zgodb ... O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 27 Aug 2021 06:00:00 +0000 Rok Černe: "Verjetnost, da srečate mladičke risa v naravi, je blizu nič." A se vendar zgodi. Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja. Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave. »Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah. To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota. »V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.« Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe. »Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.« Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi. Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: DDTLab 174792763 RTVSLO – Ars 1917 clean Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja. Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave. »Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah. To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota. »V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.« Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe. »Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.« Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi. Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: DDTLab https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 23 Jul 2021 06:00:00 +0000 Maša Jazbec: "90% naših testirancev je potrdilo, da so telo robota čutili kot svoje lastno" O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric. Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena. »V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva. Vabljeni k poslušanju. Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar 174791053 RTVSLO – Ars 1806 clean O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric. Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena. »V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva. Vabljeni k poslušanju. Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 16 Jul 2021 06:00:00 +0000 Anamarija Žagar: Biodiverziteta je tisto, kar obnavlja vire, kot so voda, hrana, zemlja, zrak V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja. Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna. »Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo." Foto: Ars 174789307 RTVSLO – Ars 1848 clean V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja. Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna. »Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo." Foto: Ars https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 09 Jul 2021 06:00:00 +0000 Aleš Završnik: "Tehnologija je prepogosto razumljena kot nevtralno orodje za reševanje različnih težav - osebnih, družbenih, političnih" Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva) 174787877 RTVSLO – Ars 1919 clean Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 02 Jul 2021 06:00:00 +0000 Uršula Lipovec Čebron: "Zakaj v sodstvu imamo tolmače, v zdravstvu, ki je življenjsko tako pomembno, pa ne?" Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff 174786189 RTVSLO – Ars 1714 clean Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 25 Jun 2021 06:00:00 +0000 Milena Horvat: "Otroci imajo kar precej bisfenolov v telesu" Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven? »Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.« Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev. Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide. Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva. »Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.« Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik. O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Kemijski inštitut 174784520 RTVSLO – Ars 1819 clean Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven? »Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.« Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev. Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide. Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva. »Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.« Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik. O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Kemijski inštitut https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 18 Jun 2021 06:12:00 +0000 Matija Gatalo: Odpira se pot za vozila, ki v zrak spuščajo le vodno paro Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars 174782775 RTVSLO – Ars 1867 clean Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 11 Jun 2021 11:44:00 +0000 Sašo Džeroski: "Ogromno perspektivnih kadrov sploh ne dvignemo na nivo, ki bi ga lahko dosegli, ker so pri nas razlike v plačah v industriji in v raziskavah prevelike" O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja. In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro. "Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja dr. Ana Kroflič, raziskovalka na Kemijskem inštitutu. A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape. V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju. foto: Ars 174780640 RTVSLO – Ars 1854 clean O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja. In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro. "Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja dr. Ana Kroflič, raziskovalka na Kemijskem inštitutu. A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape. V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju. foto: Ars https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 04 Jun 2021 06:00:00 +0000 Ana Kroflič: "Ljudje smo si preveč prilastili naš planet" Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva) 174778759 RTVSLO – Ars 1937 clean Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 28 May 2021 06:00:00 +0000 Eva Holz: "Ruski car ni stanoval pri Ruskem carju. Tam se je samo preoblekel." Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju. 174777272 RTVSLO – Ars 1932 clean Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 21 May 2021 07:00:00 +0000 Anže Japelj: "Degradacija narave ni težava narave, to je problem človeka" Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši. »Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila dr. Andreja Sušnik. Sušo lahko spregledamo Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje Pregledovalnik suše, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času. »Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.« Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša. Foto: iz osebnega arhiva Andreje Sušnik 174775397 RTVSLO – Ars 1936 clean Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši. »Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila dr. Andreja Sušnik. Sušo lahko spregledamo Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje Pregledovalnik suše, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času. »Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.« Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša. Foto: iz osebnega arhiva Andreje Sušnik https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 14 May 2021 06:00:00 +0000 Andreja Sušnik: "Podnebne spremembe se nazorno kažejo v tem, da preidemo iz plaščev direktno v kratke rokave" Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja. V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Nataša Müller 174773964 RTVSLO – Ars 1970 clean Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja. V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Nataša Müller https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 07 May 2021 13:34:00 +0000 Darja Kocjan Ačko: "Če pogledamo, kako se nam struktura poljščin spreminja, bi lahko rekli, da je bila pestrost v preteklosti večja" Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja 174771590 RTVSLO – Ars 1595 clean Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 30 Apr 2021 06:00:00 +0000 Uroš Cvelbar: Uporaba plazme se vse bolj uveljavlja kot okolju prijazna alternativa na številnih področjih Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke. Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo. Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen. "Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost." 174770483 RTVSLO – Ars 1988 clean Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke. Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo. Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen. "Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost." https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 23 Apr 2021 06:00:00 +0000 Emilija Stojmenova Duh: Če hočemo imeti pametna mesta, moramo predvsem pametno načrtovati Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj 174768890 RTVSLO – Ars 1958 clean Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 16 Apr 2021 06:00:00 +0000 Lidija Globevnik: "Gremo v nasprotno smer od zelenega dogovora" Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS 174767135 RTVSLO – Ars 1805 clean Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 09 Apr 2021 06:00:00 +0000 Dušan Turk: Opravljen pomemben korak pri iskanju zdravila za covid-19 Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice Unitatis Redintegratio Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu. Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, dr. Simon Malmevall, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu. Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S Simonom Malmenvallom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva Simona Malmenvalla 174765092 RTVSLO – Ars 1931 clean Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice Unitatis Redintegratio Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu. Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, dr. Simon Malmevall, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu. Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S Simonom Malmenvallom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva Simona Malmenvalla https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 02 Apr 2021 06:00:00 +0000 Simon Malmenvall: "Srednjeveško krščanstvo dojema zgodovino kot prizorišče srečevanja med Bogom in človekom." Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je. Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij. »Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. Romana Zidar, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.« Foto: iz osebnega arhiva Romane Zidar 174763677 RTVSLO – Ars 1908 clean Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je. Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij. »Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. Romana Zidar, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.« Foto: iz osebnega arhiva Romane Zidar https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 26 Mar 2021 07:00:00 +0000 Romana Zidar: "Delež ljudi, ki spremeni navade zgolj na podlagi informiranja, je zelo majhen" Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak 174761736 RTVSLO – Ars 1882 clean Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 19 Mar 2021 07:00:00 +0000 Mitja Luštrek: Rešitev slovenskih znanstvenikov s tekmovanja Xprize bomo verjetno spoznali tudi v praksi Sodobne družbe se danes srečujejo s številnimi problemi in izzivi; od podnebno ekološke krize, širokega uvajanja tehnologij umetne inteligence do naglega širjenja vse bolj negotovih oblik dela, če naštejem le nekaj, med seboj zelo raznolikih primerov. A vse bolj jasno se kaže, da rešitve, ki so bile nekdaj, v drugačnih družbenih pogojih, učinkovite, danes pogosto ne zadoščajo več. Potrebno je iskati nove odgovore ali prilagoditi stare. Ljudje so se pravzaprav skozi vso zgodovino na vsakokratne pogoje in omejitve odzivali z iskanjem novih pristopov oziroma z novimi reinterpretacijami že poznanih načinov delovanja, povezovanja,  vzpostavljanja skupnosti. Govorimo o socialnih oziroma družbenih inovacijah. Gre za pojem, ki je pri nas sorazmerno spregledan, čeprav nam njegova konkretna vsebina nikakor ni neznana; sem lahko namreč prištejemo celo paleto različnih pristopov, od socialnih podjetij do najrazličnejših novih oblik organiziranja in družbene participacije. Kako socialne inovacije nagovarjajo sodobni družbeni trenutek in kaj lahko ponudijo, smo v tokratnih Podobah znanja preverili v pogovoru s sociologijo dr. Srno Mandič s Centra za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: iz osebnega arhiva S. Mandič 174760031 RTVSLO – Ars 1933 clean Sodobne družbe se danes srečujejo s številnimi problemi in izzivi; od podnebno ekološke krize, širokega uvajanja tehnologij umetne inteligence do naglega širjenja vse bolj negotovih oblik dela, če naštejem le nekaj, med seboj zelo raznolikih primerov. A vse bolj jasno se kaže, da rešitve, ki so bile nekdaj, v drugačnih družbenih pogojih, učinkovite, danes pogosto ne zadoščajo več. Potrebno je iskati nove odgovore ali prilagoditi stare. Ljudje so se pravzaprav skozi vso zgodovino na vsakokratne pogoje in omejitve odzivali z iskanjem novih pristopov oziroma z novimi reinterpretacijami že poznanih načinov delovanja, povezovanja,  vzpostavljanja skupnosti. Govorimo o socialnih oziroma družbenih inovacijah. Gre za pojem, ki je pri nas sorazmerno spregledan, čeprav nam njegova konkretna vsebina nikakor ni neznana; sem lahko namreč prištejemo celo paleto različnih pristopov, od socialnih podjetij do najrazličnejših novih oblik organiziranja in družbene participacije. Kako socialne inovacije nagovarjajo sodobni družbeni trenutek in kaj lahko ponudijo, smo v tokratnih Podobah znanja preverili v pogovoru s sociologijo dr. Srno Mandič s Centra za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: iz osebnega arhiva S. Mandič https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 12 Mar 2021 07:00:00 +0000 Srna Mandič: "Področja in prostori kolektivnega srečevanja in kolektivnega reševanja problemov so se v zadnjih 30 letih skrčili" Niso kar vsakršni podatki dobra osnova, če želimo iz njih izluščiti relevantno informacijo. A po drugi strani je s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. Leto v senci pandemije nas je vse naučilo, kako pomembne in vplivne so številke in njihova ustrezna interpretacija. A podatki, ki so na razpolago, niso vedno reprezentativni. Toda s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. O dometu in omejitvah uporabe statistike v medicini smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Laro Lusa, predavateljico na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in prejemnico Zoisovega priznanja za dosežke pri razvoju metodologije medicinske statistike. "Uspešni projekti so tisti, kjer je interdisciplinarnost že del načrtovanja, drugače statistik ne bo zadovoljen s podatki, če se z njimi sreča šele, ko so že zbrani." Foto: iz osebnega arhiva L. Lusa 174758253 RTVSLO – Ars 1921 clean Niso kar vsakršni podatki dobra osnova, če želimo iz njih izluščiti relevantno informacijo. A po drugi strani je s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. Leto v senci pandemije nas je vse naučilo, kako pomembne in vplivne so številke in njihova ustrezna interpretacija. A podatki, ki so na razpolago, niso vedno reprezentativni. Toda s pravimi metodami mogoče celo iz pristranskih podatkov razbrati pravo sliko dogajanja. O dometu in omejitvah uporabe statistike v medicini smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Laro Lusa, predavateljico na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in prejemnico Zoisovega priznanja za dosežke pri razvoju metodologije medicinske statistike. "Uspešni projekti so tisti, kjer je interdisciplinarnost že del načrtovanja, drugače statistik ne bo zadovoljen s podatki, če se z njimi sreča šele, ko so že zbrani." Foto: iz osebnega arhiva L. Lusa https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 05 Mar 2021 07:00:00 +0000 Lara Lusa: »Kakovost podatkov je ključna, a žal zelo pogosto delamo s slabimi podatki« Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj) 174755988 RTVSLO – Ars 1978 clean Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 26 Feb 2021 07:00:00 +0000 Tone Smolej: "Balzac naj bi ustvaril 3000 literarnih likov. Pravijo, da jih je samo še Bog ustvaril več." Tehnološki razvoj se danes odvija z izredno hitrostjo. A prenos novih idej v prakso se ne zgodi kar sam od sebe. Prilagajanje dejanskim potrebam proizvodnih procesov zahteva veliko znanja in dela in podrobnega načrtovanja, preden se izrazi v novem ali bolj dovršenem izdelku, v prihranku energije, boljših pogojih dela ali kako drugače. »Masovna industrijska proizvodnja se je preselila na vzhod. Pohlep kapitala je to zahteval in danes zahodni svet išče nove poti. Ta nova pot nastaja pod geslom Industrija 4.0 ali tovarne prihodnosti. Jaz to razumem kot prilagodljivo proizvodnjo, kot proizvodnjo tako rekoč vsega, pravi dr. Janko Petrovčič.« »Gremo v smer, kjer bo proizvajalec prodal določeno število izdelkov. Željo vpisal v poslovni sistem, od tam gre ukaz v proizvodni sistem, - na koncu tudi do naše diagnostične naprave -, in vse se bo prilagodilo temu, ne da bi ljudje kaj dosti posegali vmes.« Dr. Janko Petrovčič z Odseka za sisteme in vodenje Instituta "Jožef Stefan" je za vrhunske dosežke pri razvoju inovativnih elektronskih sistemov je prejel Puhovo nagrado. Med dosežki, s katerimi se lahko pohvali v zadnjem času je razvoj unikatnih naprav za diagnostiko kakovosti elektromotorjev, sesalnih enot in električnih motorjev podjetje Domel. Za podjetje Danfoss Trata pa je razvil elektronske sklope inteligentnih pogonov za ventile družine HD, ki so prodajna uspešnica podjetja. O razvoju teh tehnologij in še kakšni drugi je spregovoril v Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva J. Petrovčiča 174754458 RTVSLO – Ars 1887 clean Tehnološki razvoj se danes odvija z izredno hitrostjo. A prenos novih idej v prakso se ne zgodi kar sam od sebe. Prilagajanje dejanskim potrebam proizvodnih procesov zahteva veliko znanja in dela in podrobnega načrtovanja, preden se izrazi v novem ali bolj dovršenem izdelku, v prihranku energije, boljših pogojih dela ali kako drugače. »Masovna industrijska proizvodnja se je preselila na vzhod. Pohlep kapitala je to zahteval in danes zahodni svet išče nove poti. Ta nova pot nastaja pod geslom Industrija 4.0 ali tovarne prihodnosti. Jaz to razumem kot prilagodljivo proizvodnjo, kot proizvodnjo tako rekoč vsega, pravi dr. Janko Petrovčič.« »Gremo v smer, kjer bo proizvajalec prodal določeno število izdelkov. Željo vpisal v poslovni sistem, od tam gre ukaz v proizvodni sistem, - na koncu tudi do naše diagnostične naprave -, in vse se bo prilagodilo temu, ne da bi ljudje kaj dosti posegali vmes.« Dr. Janko Petrovčič z Odseka za sisteme in vodenje Instituta "Jožef Stefan" je za vrhunske dosežke pri razvoju inovativnih elektronskih sistemov je prejel Puhovo nagrado. Med dosežki, s katerimi se lahko pohvali v zadnjem času je razvoj unikatnih naprav za diagnostiko kakovosti elektromotorjev, sesalnih enot in električnih motorjev podjetje Domel. Za podjetje Danfoss Trata pa je razvil elektronske sklope inteligentnih pogonov za ventile družine HD, ki so prodajna uspešnica podjetja. O razvoju teh tehnologij in še kakšni drugi je spregovoril v Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva J. Petrovčiča https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 19 Feb 2021 07:00:00 +0000 Janko Petrovčič: "Tovarne prihodnosti razumem kot prilagodljivo proizvodnjo tako rekoč vsega" Tekoči kristali imajo vrsto zelo zanimivih lastnosti, zaradi katerih so lahko uporabni na zelo različne načine. To se nam konec koncev vsakodnevno potrjuje, ko se denimo bliskovito odzivajo na naše dotike na najrazličnejših zaslonih. A možnosti, ki jih skrivajo specifične lastnosti tekočih kristalov, nakazujejo, da smo morda šele na začetku njihove uporabe. Modeliranje t. i. topoloških defektov v tekočih kristalih namreč odpira še vrsto fascinantnih možnostih; z njihovo pomočjo bi lahko načrtovali vezja, ki bi se pod vplivom električnega polja sama prevezala v novo konfiguracijo, lahko pa ponudijo tudi nov pristop k reševanju ugank, ki se zastavljajo na običajno povsem ločenih področjih fizike – od kozmologije do fizike osnovnih delcev. A to sta le dve možnosti, ki izhajata iz raziskovalnega dela prof. dr. Sama Kralja, vodje laboratorija Fizika kompleksnih sistemov na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru in znanstvenega svetnika na Institutu Jožef Stefan, ki je za svoje dosežke prejel tudi Zoisovo priznanja. Kaj so pravzaprav so topološki defekti in zakaj so lahko tako vsestransko uporabnim je prof. Samo Kralj na različnih primerih pojasnil v tokratnih Podobah znanja. "Tekoči kristali so zaradi tega, ker ponujajo takšno raznovrstnost faz, poleg tega pa lahko v njih kreiraš vse topološke defekte, ki jih vidiš v naravi, poligon fizike, " pravi prof. dr. Samo Kralj. "So poligon, kjer se lahko igraš s fundamentalno fiziko, ker je z njimi marsikaj zelo lahko preučevati, po drugi strani pa imaš cel kup možnih aplikacij." Foto: iz osebnega arhiva S. Kralja 174753171 RTVSLO – Ars 1861 clean Tekoči kristali imajo vrsto zelo zanimivih lastnosti, zaradi katerih so lahko uporabni na zelo različne načine. To se nam konec koncev vsakodnevno potrjuje, ko se denimo bliskovito odzivajo na naše dotike na najrazličnejših zaslonih. A možnosti, ki jih skrivajo specifične lastnosti tekočih kristalov, nakazujejo, da smo morda šele na začetku njihove uporabe. Modeliranje t. i. topoloških defektov v tekočih kristalih namreč odpira še vrsto fascinantnih možnostih; z njihovo pomočjo bi lahko načrtovali vezja, ki bi se pod vplivom električnega polja sama prevezala v novo konfiguracijo, lahko pa ponudijo tudi nov pristop k reševanju ugank, ki se zastavljajo na običajno povsem ločenih področjih fizike – od kozmologije do fizike osnovnih delcev. A to sta le dve možnosti, ki izhajata iz raziskovalnega dela prof. dr. Sama Kralja, vodje laboratorija Fizika kompleksnih sistemov na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru in znanstvenega svetnika na Institutu Jožef Stefan, ki je za svoje dosežke prejel tudi Zoisovo priznanja. Kaj so pravzaprav so topološki defekti in zakaj so lahko tako vsestransko uporabnim je prof. Samo Kralj na različnih primerih pojasnil v tokratnih Podobah znanja. "Tekoči kristali so zaradi tega, ker ponujajo takšno raznovrstnost faz, poleg tega pa lahko v njih kreiraš vse topološke defekte, ki jih vidiš v naravi, poligon fizike, " pravi prof. dr. Samo Kralj. "So poligon, kjer se lahko igraš s fundamentalno fiziko, ker je z njimi marsikaj zelo lahko preučevati, po drugi strani pa imaš cel kup možnih aplikacij." Foto: iz osebnega arhiva S. Kralja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 12 Feb 2021 07:00:00 +0000 Samo Kralj: "Tekoči kristali so poligon fizike" Razumevanje nenavadnih pojavov v vesolju je lahko tesno povezano z razumevanjem pojavov tu na Zemlji. Vprašanja, ki jih znanosti denimo zastavljajo eksotični kozmični delci visokih energij, ki potujejo skozi vesolje in se občasno zaletijo tudi v Zemljino atmosfero, zahtevajo, da atmosfero zelo podrobno poznamo. Potem jo namreč lahko uporabimo kot orjaški detektor. "Naš detektor [Observatorija Pierre Auger] je dejansko ogromen," pravi prof. dr. Samo Stanič, vodja Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. "Razprostira se na površini 3000 km2, kar je nekje med šestino in sedmino Slovenije. Na tleh je mreža 1660 talnih detektorjev, ima 24 posebnih teleskopov za merjenje šibke fluorescenčne svetlobe, ki jo plazovi delcev v zraku povzročajo. Volumen zraka ima torej osnovnico 3000 km2 in 15 km višino, kar je 45 000 km3. To je veliko. Za primerjavo, vse vode v Jadranskem morju je 35 000 km3." Če želimo izvedeti smer, iz katere so kozmični delci prileteli, in njihovo energijo, je potrebno lastnosti atmosfere poznati čim bolje. Pomembno je vedeti, kje so oblaki, kje so aerosoli in kakšne vrste so, kje nemara potekajo razelektritve. Stanje atmosfere se spremlja z različnimi napravami, zelo pomembno vlogo imajo lidarski sistemi. Ti laserski radarji streljajo svetlobne pulze v atmosfero in na podlagi odboja te svetlobe lahko razberemo, od česa se je odbila in na kateri višini. Prav konstrukcija štirih lidarskih postaj za merjenje lastnosti atmosfere predstavlja ključni prispevek slovenske ekipe v kolaboraciji Pierre Auger. Za vrhunske raziskave kozmičnih delcev ekstremnih energij so Zoisovo nagrado skupaj prejeli trije fiziki prof. dr. Andrej Filipčič, ki smo ga v Podobah znanja že gostili, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik. Lidarski sistemi se glede na svoj namen med seboj tudi razlikujejo. Poleg lidarjev za kolaboracijo Pierre Auger in za observatorij Polje teleskopov Čerenkova (Cherenkov Telescope Array), so na Univerzi v Novi Gorici razvili še tri druge lidarje. Dva sta v aktivni uporabi. "Eden je v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, drugi pa na observatoriju na Otlici," razlaga, prof. Samo Stanič. "Sta precej različni napravi. Eden omogoča identifikacijo delcev, drugi pa pregledovanje atmosfere." Z njihovo pomočjo se danes opravljajo najrazličnejše zanimive raziskave, od raziskav burje v Vipavski dolini do vloge aeorosolov biološkega izvora pri nastanku oblakov. Foto: iz osebnega arhiva Sama Staniča 174751307 RTVSLO – Ars 2017 clean Razumevanje nenavadnih pojavov v vesolju je lahko tesno povezano z razumevanjem pojavov tu na Zemlji. Vprašanja, ki jih znanosti denimo zastavljajo eksotični kozmični delci visokih energij, ki potujejo skozi vesolje in se občasno zaletijo tudi v Zemljino atmosfero, zahtevajo, da atmosfero zelo podrobno poznamo. Potem jo namreč lahko uporabimo kot orjaški detektor. "Naš detektor [Observatorija Pierre Auger] je dejansko ogromen," pravi prof. dr. Samo Stanič, vodja Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. "Razprostira se na površini 3000 km2, kar je nekje med šestino in sedmino Slovenije. Na tleh je mreža 1660 talnih detektorjev, ima 24 posebnih teleskopov za merjenje šibke fluorescenčne svetlobe, ki jo plazovi delcev v zraku povzročajo. Volumen zraka ima torej osnovnico 3000 km2 in 15 km višino, kar je 45 000 km3. To je veliko. Za primerjavo, vse vode v Jadranskem morju je 35 000 km3." Če želimo izvedeti smer, iz katere so kozmični delci prileteli, in njihovo energijo, je potrebno lastnosti atmosfere poznati čim bolje. Pomembno je vedeti, kje so oblaki, kje so aerosoli in kakšne vrste so, kje nemara potekajo razelektritve. Stanje atmosfere se spremlja z različnimi napravami, zelo pomembno vlogo imajo lidarski sistemi. Ti laserski radarji streljajo svetlobne pulze v atmosfero in na podlagi odboja te svetlobe lahko razberemo, od česa se je odbila in na kateri višini. Prav konstrukcija štirih lidarskih postaj za merjenje lastnosti atmosfere predstavlja ključni prispevek slovenske ekipe v kolaboraciji Pierre Auger. Za vrhunske raziskave kozmičnih delcev ekstremnih energij so Zoisovo nagrado skupaj prejeli trije fiziki prof. dr. Andrej Filipčič, ki smo ga v Podobah znanja že gostili, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik. Lidarski sistemi se glede na svoj namen med seboj tudi razlikujejo. Poleg lidarjev za kolaboracijo Pierre Auger in za observatorij Polje teleskopov Čerenkova (Cherenkov Telescope Array), so na Univerzi v Novi Gorici razvili še tri druge lidarje. Dva sta v aktivni uporabi. "Eden je v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, drugi pa na observatoriju na Otlici," razlaga, prof. Samo Stanič. "Sta precej različni napravi. Eden omogoča identifikacijo delcev, drugi pa pregledovanje atmosfere." Z njihovo pomočjo se danes opravljajo najrazličnejše zanimive raziskave, od raziskav burje v Vipavski dolini do vloge aeorosolov biološkega izvora pri nastanku oblakov. Foto: iz osebnega arhiva Sama Staniča https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 05 Feb 2021 07:00:00 +0000 Samo Stanič: Ko nam uganke vesolja pomagajo spoznavati našo atmosfero Znanje je ključ do uspeha. Prav tako inovativnost. S pravo količino znanja in inovativnosti bi moral biti uspeh zagotovljen. A sklicevanje na znanje in inovativnost je lahko kaj prazno brez upoštevanja realnih okoliščine delovanja najrazličnejših organizacij, skupin in celo družbe v celoti. Tokratni gost Podob znanja dr. Miha Škerlavaj, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School, je za svoj prispevek k razumevanju ravnanja z znanjem in inovativnostjo prejel Zoisovo priznanje. Danes je poudarek na inovativnosti izjemno močan in nenehne inovacije so tako rekoč neobhodne, če ne želimo, da nas čas prej ali slej povozi. A inovacije zgolj zaradi samih inovacij tudi ne bodo obrodile uspeha. "Na tem področju se zdi, da je napaka bodisi ta, da gremo preveč v neznano in preveč spreminjamo, ali pa da igramo preveč "na sigurno"," poudarja prof. dr. Miha Škerlavaj. Primer tega, kako najti pravo ravnotežje med dolgoročno stabilnostjo in nenehnimi inovacijami, predstavlja Marvel, ki s svojo franšizo filmov o superjunakih, kateremu je prof. Škerlavaj posvetil veliko raziskovalnega časa. V pogovoru tudi o tem, zakaj je dobra ekipa pomembnejša od dobre ideje, zakaj lahko v organizacijah prihaja do skrivanja znanja in kakšne so posledice takšnega ravnanja, ter o novi dobi t. i. postherojskega načina vodenja, ki prav v času pandemije najjasneje kaže dobre rezultate. Foto: Torbjorn Brovold 174749565 RTVSLO – Ars 1801 clean Znanje je ključ do uspeha. Prav tako inovativnost. S pravo količino znanja in inovativnosti bi moral biti uspeh zagotovljen. A sklicevanje na znanje in inovativnost je lahko kaj prazno brez upoštevanja realnih okoliščine delovanja najrazličnejših organizacij, skupin in celo družbe v celoti. Tokratni gost Podob znanja dr. Miha Škerlavaj, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School, je za svoj prispevek k razumevanju ravnanja z znanjem in inovativnostjo prejel Zoisovo priznanje. Danes je poudarek na inovativnosti izjemno močan in nenehne inovacije so tako rekoč neobhodne, če ne želimo, da nas čas prej ali slej povozi. A inovacije zgolj zaradi samih inovacij tudi ne bodo obrodile uspeha. "Na tem področju se zdi, da je napaka bodisi ta, da gremo preveč v neznano in preveč spreminjamo, ali pa da igramo preveč "na sigurno"," poudarja prof. dr. Miha Škerlavaj. Primer tega, kako najti pravo ravnotežje med dolgoročno stabilnostjo in nenehnimi inovacijami, predstavlja Marvel, ki s svojo franšizo filmov o superjunakih, kateremu je prof. Škerlavaj posvetil veliko raziskovalnega časa. V pogovoru tudi o tem, zakaj je dobra ekipa pomembnejša od dobre ideje, zakaj lahko v organizacijah prihaja do skrivanja znanja in kakšne so posledice takšnega ravnanja, ter o novi dobi t. i. postherojskega načina vodenja, ki prav v času pandemije najjasneje kaže dobre rezultate. Foto: Torbjorn Brovold https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 29 Jan 2021 07:00:00 +0000 Miha Škerlavaj: "Inovativnost je vedno bolj timski šport" Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča 174748049 RTVSLO – Ars 1867 clean Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 22 Jan 2021 07:00:00 +0000 Andrej Filipčič: Le nekaj na leto jih pride do Zemlje, a pomagajo razkrivati še neznane vidike vesolja Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram 174746193 RTVSLO – Ars 2002 clean Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 15 Jan 2021 07:00:00 +0000 Katarina Čufar: "Marsikaj od tega, kar o lastnostih lesa učimo študente na fakulteti, so koliščarji poznali iz izkušenj" Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje. V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo. Na te težave že vrsto let opozarja zoolog prof. dr. Boris Kryštufek, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prejemnik Zoisovega priznanja za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. O tem, kaj takšno stanje na tem področju pravzaprav pomeni za vse nas, v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka 174744837 RTVSLO – Ars 2101 clean Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje. V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo. Na te težave že vrsto let opozarja zoolog prof. dr. Boris Kryštufek, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prejemnik Zoisovega priznanja za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. O tem, kaj takšno stanje na tem področju pravzaprav pomeni za vse nas, v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 08 Jan 2021 07:00:00 +0000 Boris Kryštufek: Izgubljamo dragocene arhive narave, ki so jih zbirale generacije Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo. Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo. "Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič. Foto: iz osebnega arhiva B. Malič 174743110 RTVSLO – Ars 1832 clean Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo. Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo. "Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič. Foto: iz osebnega arhiva B. Malič https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 01 Jan 2021 07:00:00 +0000 Barbara Malič: Kondenzatorji, teniški loparji in ... hladilne naprave "Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja. Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. "Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov." Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku. "Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo zgolj nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marko Golja 174741790 RTVSLO – Ars 1789 clean "Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja. Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. "Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov." Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku. "Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo zgolj nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marko Golja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 25 Dec 2020 15:30:00 +0000 Kozma Ahačič: Misliti, da bo človeštvo kadarkoli imelo en sam jezik, je naivno. Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom. Foto: NIB 174740475 RTVSLO – Ars 1873 clean Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom. Foto: NIB https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 18 Dec 2020 07:00:00 +0000 Tamara Lah Turnšek: "Rakave celice zelo dolgo ostajajo v telesu, preden se ponovno aktivirajo" Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih. "Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija." Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare 174738951 RTVSLO – Ars 1768 clean Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih. "Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija." Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Sat, 12 Dec 2020 07:00:00 +0000 Gregor Anderluh: "Narava izkorišča podobne zgradbe v različnih kontekstih" V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani. Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev. "Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let." Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika 174736991 RTVSLO – Ars 1816 clean V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani. Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev. "Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let." Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 04 Dec 2020 07:00:00 +0000 Stane Pejovnik: "Samo kdor je aktivno vpet v raziskovalno delo, lahko inštitut vodi v pravo smer" Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, smo pred mikrofon tokratnih Podob znanja povabili politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij. Z dr. Danico Fink Hafner se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Danice Fink Hafner 174735229 RTVSLO – Ars 2162 clean Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, smo pred mikrofon tokratnih Podob znanja povabili politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij. Z dr. Danico Fink Hafner se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Danice Fink Hafner https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 27 Nov 2020 07:00:00 +0000 Danica Fink Hafner: "Trumpizem je v svojem bistvu obstajal že pred Trumpom in bo ostal relevanten tudi po njem." Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih. Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira, smo skušali detektirati v današnjih Podobah znanja s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat, redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju. Foto:i z osebnega arhiva Ksenije Vidmar Horvat 174733666 RTVSLO – Ars 1967 clean Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih. Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira, smo skušali detektirati v današnjih Podobah znanja s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat, redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju. Foto:i z osebnega arhiva Ksenije Vidmar Horvat https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 20 Nov 2020 07:25:00 +0000 Ksenija Vidmar Horvat: Množična nagnjenost k teorijam zarot in širjenju nepreverjenih novic je povezana s potrebo po uveljavljanju lastne vrednosti Trisat prinaša marsikaj novega na področju nanosatelitov. Nastal je na podlagi slovenskega znanja in v le nekaj kilogramov težko škatlo je spravljenih nekaj povsem novih pristopov in tehnoloških rešitev. »Naš cilj je bil: izdelajmo satelit, izdelajmo platformo, integrirajmo naše znanje in izkušnje in zaženimo še industrijo, ki bo potem vračala na fakulteto, da tako vzpostavimo ekosistem, ki bo vreden preživetja,« razlaga samo na videz preprost recept za uspešno zgodbo doc. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za digitalne in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. »Nismo hoteli biti zgolj še en nanosatelit, ki slika Zemljo« Področje mikro in nanosatelitov se trenutno naglo razvija. Manjši kot je satelit, ceneje ga je spraviti v orbito. Trisat je tako prišel ob pravem času, v njem pa se skriva kar nekaj adutov. Ključni je seveda njegov zelo majhen in odporen procesor, ki mu omogoča, da bo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Posebnost je tudi njegova hiperspektralna kamera, ki lahko zazna zelo specifičnen pas infrardečega spektra, ki ga sicer kamere, ki so zdaj v vesolju, ne zaznajo. Z njo se odpirajo povsem nove možnosti uporabe. »Naredili smo prve simulacije za oljne madeže in jih super zazna. Ugotovili smo, da lahko zazna vulkanski prah, po nekaterih raziskavah bomo lahko razlikovali med listnatim in iglastim gozdom. V tem področju se na Zemlji odvijajo biološki procesi, povezani z dušikom. Pravzaprav polnega potenciala kamere sploh ne znam napovedati,« pravi Kramberger. Za polet je pripravljen tudi njegov naslednik Trisat-R, ki ga bodo poslali mnogo globlje v vesolje, na oddaljenost 6000 km od Zemlje (Trisat kroži na približno 530km), kjer je sevanje močnejše. A tudi to je le odskočna deska za načrte, ki že segajo k Luni in Marsu. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva I. Krambergerja 174731779 RTVSLO – Ars 2096 clean Trisat prinaša marsikaj novega na področju nanosatelitov. Nastal je na podlagi slovenskega znanja in v le nekaj kilogramov težko škatlo je spravljenih nekaj povsem novih pristopov in tehnoloških rešitev. »Naš cilj je bil: izdelajmo satelit, izdelajmo platformo, integrirajmo naše znanje in izkušnje in zaženimo še industrijo, ki bo potem vračala na fakulteto, da tako vzpostavimo ekosistem, ki bo vreden preživetja,« razlaga samo na videz preprost recept za uspešno zgodbo doc. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za digitalne in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. »Nismo hoteli biti zgolj še en nanosatelit, ki slika Zemljo« Področje mikro in nanosatelitov se trenutno naglo razvija. Manjši kot je satelit, ceneje ga je spraviti v orbito. Trisat je tako prišel ob pravem času, v njem pa se skriva kar nekaj adutov. Ključni je seveda njegov zelo majhen in odporen procesor, ki mu omogoča, da bo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Posebnost je tudi njegova hiperspektralna kamera, ki lahko zazna zelo specifičnen pas infrardečega spektra, ki ga sicer kamere, ki so zdaj v vesolju, ne zaznajo. Z njo se odpirajo povsem nove možnosti uporabe. »Naredili smo prve simulacije za oljne madeže in jih super zazna. Ugotovili smo, da lahko zazna vulkanski prah, po nekaterih raziskavah bomo lahko razlikovali med listnatim in iglastim gozdom. V tem področju se na Zemlji odvijajo biološki procesi, povezani z dušikom. Pravzaprav polnega potenciala kamere sploh ne znam napovedati,« pravi Kramberger. Za polet je pripravljen tudi njegov naslednik Trisat-R, ki ga bodo poslali mnogo globlje v vesolje, na oddaljenost 6000 km od Zemlje (Trisat kroži na približno 530km), kjer je sevanje močnejše. A tudi to je le odskočna deska za načrte, ki že segajo k Luni in Marsu. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva I. Krambergerja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 13 Nov 2020 07:00:00 +0000 Iztok Kramberger: »Že iščemo nove priložnosti v misijah proti Luni in Marsu« Kako se odzovejo naša pljuča na nanodelce, ki jih vdihnemo? Slovenski znanstveniki so v prebojni študiji, objavljeni v reviji Advanced Materials, uspešno dešifrirali dogajanje in razvili tudi model, ki bi lahko omogočil preverjanje škodljivosti nanomaterialov brez uporabe testnih živali. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki segajo na različna področja. Po eni strani smo nano delcem iz prometa in s kurišč bolj ali manj neprestano izpostavljeni, po drugi strani pa nepoznavanje potencialne škodljivosti novih nanomaterialov zavira razvoj na številnih področjih - od razvoja zdravil in cepiv do razvoja in aplikacij cele vrste novih nanomaterialov, denimo v zelenih tehnologijah. »Do zdaj so raziskovalci večinoma verjeli, da se celice imunskega sistema tiste, ki nas branijo, saj ves čas čistijo pljučni epitelij virusov in bakterij,« razlaga prof. dr. Janez Štrancar z Instituta "Jožef Stefan". »Izkazalo se je, da nanomaterial najprej vstopi v epitelij. Pri kovinskih oksidih epitelij uporabi zanimivo obrambno strategijo: zalije jih z lipidi.« A telo tako nastale "cvetače", kot so novonastale tvorbe zaradi njihovega videza poimenovali raziskovalci, še vedno obravnava kot tujke. V boj z njimi vpokliče celice imunskega sistema, ki pa zmorejo razgraditi zgolj maščobe, v katere je epitelij nanomaterial zapakiral. Ta se spet sprosti in zgodba se ponovi. Rezultat so kronična vnetja pa lahko vodijo tudi do razvoja resnih bolezni. Več o zanimivih novih spoznanjih v pogovoru z Janezom Štrancarjem v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Janeza Štrancarja 174730203 RTVSLO – Ars 1825 clean Kako se odzovejo naša pljuča na nanodelce, ki jih vdihnemo? Slovenski znanstveniki so v prebojni študiji, objavljeni v reviji Advanced Materials, uspešno dešifrirali dogajanje in razvili tudi model, ki bi lahko omogočil preverjanje škodljivosti nanomaterialov brez uporabe testnih živali. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki segajo na različna področja. Po eni strani smo nano delcem iz prometa in s kurišč bolj ali manj neprestano izpostavljeni, po drugi strani pa nepoznavanje potencialne škodljivosti novih nanomaterialov zavira razvoj na številnih področjih - od razvoja zdravil in cepiv do razvoja in aplikacij cele vrste novih nanomaterialov, denimo v zelenih tehnologijah. »Do zdaj so raziskovalci večinoma verjeli, da se celice imunskega sistema tiste, ki nas branijo, saj ves čas čistijo pljučni epitelij virusov in bakterij,« razlaga prof. dr. Janez Štrancar z Instituta "Jožef Stefan". »Izkazalo se je, da nanomaterial najprej vstopi v epitelij. Pri kovinskih oksidih epitelij uporabi zanimivo obrambno strategijo: zalije jih z lipidi.« A telo tako nastale "cvetače", kot so novonastale tvorbe zaradi njihovega videza poimenovali raziskovalci, še vedno obravnava kot tujke. V boj z njimi vpokliče celice imunskega sistema, ki pa zmorejo razgraditi zgolj maščobe, v katere je epitelij nanomaterial zapakiral. Ta se spet sprosti in zgodba se ponovi. Rezultat so kronična vnetja pa lahko vodijo tudi do razvoja resnih bolezni. Več o zanimivih novih spoznanjih v pogovoru z Janezom Štrancarjem v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Janeza Štrancarja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 06 Nov 2020 07:00:00 +0000 Janez Štrancar: Boj z nanodelci v pljučih kot začaran krog Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva 174728671 RTVSLO – Ars 1977 clean Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 30 Oct 2020 07:00:00 +0000 Matej Šekli: "Površinska podobnost med jezikoma še ne pomeni večje sorodnosti med njima." Svetovni splet je spremenil je načine, kako med seboj komuniciramo, kako iščemo informacije in kako dostopamo do najrazličnejših storitev, od povsem prostočasnih do vse do bolj nujnih. Pandemija covida-19 je osrednjo vlogo spleta še potencirala. S tem pa so se še dodatno poglobile stiske tistih, ki do te temeljne infrastrukture ne morejo dostopati ali je ne znajo uporabljati. V zadnjem času sta morda najbolj izpostavljena predvsem dva vidika; težave pri šolanju na daljavo ter dostopanje do zdravstvenih storitev, ko je denimo naročanje prek telefona lahko pogosto neuspešno. A spekter težav, ki izvira iz omejenega dostopa do svetovnega spleta, je mnogo širši in njihovo odpravljanje je bolj kompleksno, kot se je sprva domnevalo. O digitalnih neenakostih v vse bolj digitaliziranih družbah smo se pogovarjali z doc. dr. Darjo Grošelj s Centra za družboslovno informatiko ljubljanske Fakultete za družbene vede. Foto: FDV 174726885 RTVSLO – Ars 1802 clean Svetovni splet je spremenil je načine, kako med seboj komuniciramo, kako iščemo informacije in kako dostopamo do najrazličnejših storitev, od povsem prostočasnih do vse do bolj nujnih. Pandemija covida-19 je osrednjo vlogo spleta še potencirala. S tem pa so se še dodatno poglobile stiske tistih, ki do te temeljne infrastrukture ne morejo dostopati ali je ne znajo uporabljati. V zadnjem času sta morda najbolj izpostavljena predvsem dva vidika; težave pri šolanju na daljavo ter dostopanje do zdravstvenih storitev, ko je denimo naročanje prek telefona lahko pogosto neuspešno. A spekter težav, ki izvira iz omejenega dostopa do svetovnega spleta, je mnogo širši in njihovo odpravljanje je bolj kompleksno, kot se je sprva domnevalo. O digitalnih neenakostih v vse bolj digitaliziranih družbah smo se pogovarjali z doc. dr. Darjo Grošelj s Centra za družboslovno informatiko ljubljanske Fakultete za družbene vede. Foto: FDV https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 23 Oct 2020 06:00:00 +0000 Darja Grošelj: "Šolanje na daljavo je razkrilo razlike, ki pred nastopom pandemije niso bile tako očitne" Množice podatkov, statistik, tudi nasprotujočih si informacij so stalnica sodobne informacijske družbe. Kako med njimi razbrati zrnje od plev postaja vse bolj ključno. Ni pa danes relevantno zgolj osmišljanje najrazličnejših vsebin, ki nas prek spleta dosežejo, ter varna raba interneta, ampak tudi razumevanje osnovnih principov, po katerih splet funkcionira. Da je mogoče preprosto in celo na zabaven način tudi otrokom predstaviti principe, ki so tu na delu, je prepričan današnji gost Podob znanja prof. dr. Janez Demšar z Laboratorija bioinformatiko s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let med drugim posveča iskanju najboljših pristopov, s katerimi bi osnovnošolce in srednješolce lahko kar najbolj učinkovito seznanili z računalniškim načinom razmišljanja. Foto: Nina Slaček 174725442 RTVSLO – Ars 1922 clean Množice podatkov, statistik, tudi nasprotujočih si informacij so stalnica sodobne informacijske družbe. Kako med njimi razbrati zrnje od plev postaja vse bolj ključno. Ni pa danes relevantno zgolj osmišljanje najrazličnejših vsebin, ki nas prek spleta dosežejo, ter varna raba interneta, ampak tudi razumevanje osnovnih principov, po katerih splet funkcionira. Da je mogoče preprosto in celo na zabaven način tudi otrokom predstaviti principe, ki so tu na delu, je prepričan današnji gost Podob znanja prof. dr. Janez Demšar z Laboratorija bioinformatiko s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let med drugim posveča iskanju najboljših pristopov, s katerimi bi osnovnošolce in srednješolce lahko kar najbolj učinkovito seznanili z računalniškim načinom razmišljanja. Foto: Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 16 Oct 2020 09:07:00 +0000 Janez Demšar: »Danes potrebujemo več renesančnih ljudi, ki obvladajo več področij, če želimo napredovati« Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona 174723497 RTVSLO – Ars 1915 clean Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 09 Oct 2020 06:00:00 +0000 Iztok Arčon: »Velikokrat nas je presenetilo, kaj atomi dejansko počnejo« Število rakavih obolenj neprestano narašča, pri nas že presega 15 000 novih diagnoz na leto. Dejavniki, ki prispevajo k nastanku raka so različnimi in zelo zapleteni, med pomembnejšimi sprožilci škodljivih sprememb v dednem materialu pa so tudi različne karcinogene snovi. Kako različni karcinogeni sprožijo usodne poškodbe DNK, kako na drugi strani rastlinski antioksidanti, polifenoli, preprečujejo nastanek raka, je mogoče zelo podrobno raziskovati s pomočjo računalniških simulacij, kot to uspešno počne izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru ter prorektor za prenos znanja na tej univerzi. »Kot prvi na svetu smo pokazali, da kemijska reaktivnost končnih karcinogenov zelo dobro korelira z njihovo karcinogenostjo,« pravi dr. Bren. Bolj kot je snov kemijsko reaktivna, bolj verjetno bo torej sprožila nastanek raka. Reaktivnost pa se lahko poveča tudi zaradi mikrovalovnega sevanja, še kažejo raziskave dr. Urbana Brena. Zato smo nekaj pozornosti posvetili tudi vprašanjem, ki se sprožajo ob uvajanju tehnologij 5G. »Mikrovalovi sami sicer ne poškodujejo našega dednega materiala, lahko pa katalizirajo oz. pospešijo kemijske reakcije poškodb našega dednega materiala z vedno prisotnimi končnimi karcinogeni,« razlaga Bren. Foto: iz osebnega arhiva U. Brena 174722071 RTVSLO – Ars 1900 clean Število rakavih obolenj neprestano narašča, pri nas že presega 15 000 novih diagnoz na leto. Dejavniki, ki prispevajo k nastanku raka so različnimi in zelo zapleteni, med pomembnejšimi sprožilci škodljivih sprememb v dednem materialu pa so tudi različne karcinogene snovi. Kako različni karcinogeni sprožijo usodne poškodbe DNK, kako na drugi strani rastlinski antioksidanti, polifenoli, preprečujejo nastanek raka, je mogoče zelo podrobno raziskovati s pomočjo računalniških simulacij, kot to uspešno počne izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru ter prorektor za prenos znanja na tej univerzi. »Kot prvi na svetu smo pokazali, da kemijska reaktivnost končnih karcinogenov zelo dobro korelira z njihovo karcinogenostjo,« pravi dr. Bren. Bolj kot je snov kemijsko reaktivna, bolj verjetno bo torej sprožila nastanek raka. Reaktivnost pa se lahko poveča tudi zaradi mikrovalovnega sevanja, še kažejo raziskave dr. Urbana Brena. Zato smo nekaj pozornosti posvetili tudi vprašanjem, ki se sprožajo ob uvajanju tehnologij 5G. »Mikrovalovi sami sicer ne poškodujejo našega dednega materiala, lahko pa katalizirajo oz. pospešijo kemijske reakcije poškodb našega dednega materiala z vedno prisotnimi končnimi karcinogeni,« razlaga Bren. Foto: iz osebnega arhiva U. Brena https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 02 Oct 2020 06:00:00 +0000 Urban Bren: Mikrovalovno sevanje lahko pospeši reakcije med DNK in karcinogeni Narava je zakladnica najrazličnejših spojin, ki v živih organizmih opravljajo raznovrstne, tudi izredno zapletene naloge. Skozi milijone let je evolucija pač našla odlične rešitve, mi pa skušamo odkriti njene skrivnosti. Tudi zato, da bi lahko bolj trajnostno sobivali z drugimi živimi organizmi na planetu. Kmetijstvo je med dejavnostmi, ki zelo obremenjujeno okolje, zato so okolju prijaznejše alternative nujne. In včasih se možne rešitve najdejo na nekoliko nenavadnih krajih mestih. Bukovi ostrigarji tako niso uporabni zgolj za v lonec, ampak bi lahko njihove beljakovine uporabili tudi za zatiranje škodljivcev. Izkazalo se namreč je, da sta tako koloradski kot koruzni hrošč občutljiva na te spojine, druge sorodne vrste pa ne. Foto: Nina Slaček 174720594 RTVSLO – Ars 1796 clean Narava je zakladnica najrazličnejših spojin, ki v živih organizmih opravljajo raznovrstne, tudi izredno zapletene naloge. Skozi milijone let je evolucija pač našla odlične rešitve, mi pa skušamo odkriti njene skrivnosti. Tudi zato, da bi lahko bolj trajnostno sobivali z drugimi živimi organizmi na planetu. Kmetijstvo je med dejavnostmi, ki zelo obremenjujeno okolje, zato so okolju prijaznejše alternative nujne. In včasih se možne rešitve najdejo na nekoliko nenavadnih krajih mestih. Bukovi ostrigarji tako niso uporabni zgolj za v lonec, ampak bi lahko njihove beljakovine uporabili tudi za zatiranje škodljivcev. Izkazalo se namreč je, da sta tako koloradski kot koruzni hrošč občutljiva na te spojine, druge sorodne vrste pa ne. Foto: Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 25 Sep 2020 13:45:00 +0000 Kristina Sepčić: Nad škodljivce z bioinsekticidom iz gob Kriza je nesorazmerno prizadela najšibkejši del družbe, otežila pa tudi delo tistim, ki naj bi v stiskah priskočili na pomoč. Vloga socialnega dela v družbi je že tako nekoliko zaznamovana. Po eni strani so širše pozornosti deležni predvsem primeri, kjer gre kaj hudo narobe, pozitivne zgodbe ostajajo skrite. Po drugi strani gre za delo, ki je dejansko razpeto med nudenjem pomoči in izvajanjem nadzora, poudarja raziskovalka etike v socialnem delu doc. dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kakšne so torej etične dileme, s katerimi se na dnevni osnovi srečujejo socialni delavci in delavke, ko tehtajo med možnim in najbolj ustreznim ravnanjem? Kakšen je realni vpliv pandemije na prakso socialnega dela pri nas in po svetu ter kakšne utegnejo biti njene dolgoročnejše posledice, smo preverili v Podobah znanja. Foto: Igor Lapajne 174719437 RTVSLO – Ars 1903 clean Kriza je nesorazmerno prizadela najšibkejši del družbe, otežila pa tudi delo tistim, ki naj bi v stiskah priskočili na pomoč. Vloga socialnega dela v družbi je že tako nekoliko zaznamovana. Po eni strani so širše pozornosti deležni predvsem primeri, kjer gre kaj hudo narobe, pozitivne zgodbe ostajajo skrite. Po drugi strani gre za delo, ki je dejansko razpeto med nudenjem pomoči in izvajanjem nadzora, poudarja raziskovalka etike v socialnem delu doc. dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kakšne so torej etične dileme, s katerimi se na dnevni osnovi srečujejo socialni delavci in delavke, ko tehtajo med možnim in najbolj ustreznim ravnanjem? Kakšen je realni vpliv pandemije na prakso socialnega dela pri nas in po svetu ter kakšne utegnejo biti njene dolgoročnejše posledice, smo preverili v Podobah znanja. Foto: Igor Lapajne https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Mon, 21 Sep 2020 09:22:00 +0000 Ana Marija Sobočan: "Ključno je vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov" V ekstremnih pogojih se premikajo meje možnega. Kakšni ekstremi so potrebni, da bi nemara premaknili meje kemije? Doc. dr. Matic Lozinšek z Inštituta "Jožef Stefan" je prepričan, da bi ekstremno reaktivni flour pod izredno visokimi pritiski lahko odprl vrata pomembnim novim soznanjem. Gre za zelo zahtevno eksperimentalno področje. A v to, da je ideja vredna tveganja, je uspel prepričati tudi Evropski raziskovalni svet in prejel sredstva za znanstvenike na začetku samostojne raziskovalne kariere. Kot prvi slovenski znanstvenik je dobil tudi sredstva za potrebno raziskovalno opremo, rentgenski difraktomer. Zakaj je prav flour tako obetaven element za premikanje meja znanega in kaj novega utegnemo izvedeti, smo preverili v Podobah znanja. Foto: mag. Marjan Verč 174717313 RTVSLO – Ars 1689 clean V ekstremnih pogojih se premikajo meje možnega. Kakšni ekstremi so potrebni, da bi nemara premaknili meje kemije? Doc. dr. Matic Lozinšek z Inštituta "Jožef Stefan" je prepričan, da bi ekstremno reaktivni flour pod izredno visokimi pritiski lahko odprl vrata pomembnim novim soznanjem. Gre za zelo zahtevno eksperimentalno področje. A v to, da je ideja vredna tveganja, je uspel prepričati tudi Evropski raziskovalni svet in prejel sredstva za znanstvenike na začetku samostojne raziskovalne kariere. Kot prvi slovenski znanstvenik je dobil tudi sredstva za potrebno raziskovalno opremo, rentgenski difraktomer. Zakaj je prav flour tako obetaven element za premikanje meja znanega in kaj novega utegnemo izvedeti, smo preverili v Podobah znanja. Foto: mag. Marjan Verč https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 11 Sep 2020 09:20:00 +0000 Matic Lozinšek: Iskanje nove kemije v ekstremnih pogojih Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike. Foto: iz osebnega arhiva B. Janković 174715817 RTVSLO – Ars 1625 clean Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike. Foto: iz osebnega arhiva B. Janković https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 04 Sep 2020 11:10:00 +0000 Biljana Janković: Uspešna digitalizacija razvoja zdravil bo odločala o zmagovalcih Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem. Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca 174714177 RTVSLO – Ars 2155 clean Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem. Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 28 Aug 2020 06:00:00 +0000 Andrej Šmuc: »Če bi želeli pred 20 000 leti na morje, bi se morali odpeljati do Zadra« "Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti. Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja 174713099 RTVSLO – Ars 1837 clean "Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti. Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 21 Aug 2020 14:42:00 +0000 Andrej Bauer: "Za moderno tehnologijo je matematika stric iz ozadja" Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva 174711776 RTVSLO – Ars 1540 clean Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 14 Aug 2020 14:30:00 +0000 Jovita Pristovšek: "Kolonialni pogled definira, kaj bo sodilo v domeno človeškega." Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic. Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko. 174710530 RTVSLO – Ars 1793 clean Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic. Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 07 Aug 2020 14:30:00 +0000 Polona Tratnik: Družba mora najti načine za negovanje humanistične znanosti Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih. »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob. Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob 174708093 RTVSLO – Ars 1795 clean Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih. »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob. Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 31 Jul 2020 06:00:00 +0000 Andreja Benčan Golob: Okolju prijazne tehnologije zahtevajo okolju prijazne materiale Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme. Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška 174707860 RTVSLO – Ars 1796 clean Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme. Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 24 Jul 2020 06:00:00 +0000 Anton Gradišek: Od prisluškovanja čmrljem do odkrivanja prvih znakov raka Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Foto: Nina Slaček 174706616 RTVSLO – Ars 1848 clean Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Foto: Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 17 Jul 2020 06:00:00 +0000 Tine Grebenc: »Trenutno stojimo pred visoko goro in se igramo s frnikolami« Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost. "Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami. Foto: Nina Slaček 174705477 RTVSLO – Ars 1869 clean Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost. "Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami. Foto: Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 10 Jul 2020 10:22:00 +0000 Marjetka Podobnik: Na lovu za skritimi pogovori med proteini Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. 174704222 RTVSLO – Ars 1979 clean Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 03 Jul 2020 14:10:00 +0000 Luka Juvančič: »Zaupanje je treba graditi na vzajemnih koristih« S koncem šolskega leta, ki je bilo letos še prav posebej stresno, se začenja za številne mlade tisto najbolj sproščeno obdobje v letu. Sproščeno druženje pa pri nas neredko povezujemo tudi z uživanjem alkohola. Nevrološke raziskave nam po eni strani sicer jasno kažejo, da se človeški možgani razvijajo še vse do sredine dvajsetih let, znano je tudi, da so učinki alkohola še prav posebej škodljivi za razvijajoče se možgane. A dejavniki, ki spodbujajo mlade k druženju s kozarcem v roki, so pogosto močnejši od opozoril o nevarnostih in tveganjih. Izsledki aktualnih raziskav o uživanju alkohola med mladimi so sicer spodbudni, številke se nekoliko znižujejo. A ker smo Slovenci pri pitju v svetovnem vrhu, je pred nami dejansko še kar dolga pot. Kateri so ključni dejavniki, ki lahko mlade spodbudijo ali odvrnejo od pitja alkohola in kakšen naj bo pri tem odnos odraslih, smo se v Podobah znanja pogovarjali s psihologinjo dr. Majo Roškar s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: iz osebnega arhiva M. Roškar 174702499 RTVSLO – Ars 1824 clean S koncem šolskega leta, ki je bilo letos še prav posebej stresno, se začenja za številne mlade tisto najbolj sproščeno obdobje v letu. Sproščeno druženje pa pri nas neredko povezujemo tudi z uživanjem alkohola. Nevrološke raziskave nam po eni strani sicer jasno kažejo, da se človeški možgani razvijajo še vse do sredine dvajsetih let, znano je tudi, da so učinki alkohola še prav posebej škodljivi za razvijajoče se možgane. A dejavniki, ki spodbujajo mlade k druženju s kozarcem v roki, so pogosto močnejši od opozoril o nevarnostih in tveganjih. Izsledki aktualnih raziskav o uživanju alkohola med mladimi so sicer spodbudni, številke se nekoliko znižujejo. A ker smo Slovenci pri pitju v svetovnem vrhu, je pred nami dejansko še kar dolga pot. Kateri so ključni dejavniki, ki lahko mlade spodbudijo ali odvrnejo od pitja alkohola in kakšen naj bo pri tem odnos odraslih, smo se v Podobah znanja pogovarjali s psihologinjo dr. Majo Roškar s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: iz osebnega arhiva M. Roškar https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 26 Jun 2020 06:00:00 +0000 Maja Roškar: Ključen je odnos staršev in možnost odkritega pogovora Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire 174700993 RTVSLO – Ars 1811 clean Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 19 Jun 2020 06:00:00 +0000 Kaja Antlej: Z virtualno resničnostjo do božanja dinozavrov Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo. Zato smo se v tokratnih Podobah znanja spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Šumi 174699630 RTVSLO – Ars 1503 clean Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo. Zato smo se v tokratnih Podobah znanja spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Šumi https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 12 Jun 2020 14:30:00 +0000 Irena Šumi: “Vsi rasizmi naše modernosti so v bistvu vezani na klasizme.” Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano. Foto: osebni arhiv A. Vezovnik 174698279 RTVSLO – Ars 1729 clean Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano. Foto: osebni arhiv A. Vezovnik https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 05 Jun 2020 12:00:00 +0000 Andreja Vezovnik: Ekološka kriza bo spremenila našo prehrano Kako zagotoviti ciljano dostavo učinkovin na pravo mesto v telesu, je v sodobni medicini in z njo povezanih vedah zelo aktualno vprašanje. S tarčno dostavo učinkovin na želeno mesto bi se namreč lahko izognili vrsti stranskih učinkov, ki jih imajo lahko zdravila, denimo pri zdravljenju raka, a tudi pri celi vrsti drugih bolezni. A med dobro izhodiščno idejo in njeno uspešno realizacijo je veliko preprek, ki jih je potrebno nasloviti. V projektu Multrasonica, za katerega je prejel sredstva za uveljavljene raziskovalce Evropskega raziskovalnega sveta bo prof. dr. Matej Praprotnik, vodja Teoretičnega odseka na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskoval možnosti uporabe ultrazvoka pri tovrstnih biomedicinskih aplikacijah s pomočjo računalniških aplikacij. 174696619 RTVSLO – Ars 1848 clean Kako zagotoviti ciljano dostavo učinkovin na pravo mesto v telesu, je v sodobni medicini in z njo povezanih vedah zelo aktualno vprašanje. S tarčno dostavo učinkovin na želeno mesto bi se namreč lahko izognili vrsti stranskih učinkov, ki jih imajo lahko zdravila, denimo pri zdravljenju raka, a tudi pri celi vrsti drugih bolezni. A med dobro izhodiščno idejo in njeno uspešno realizacijo je veliko preprek, ki jih je potrebno nasloviti. V projektu Multrasonica, za katerega je prejel sredstva za uveljavljene raziskovalce Evropskega raziskovalnega sveta bo prof. dr. Matej Praprotnik, vodja Teoretičnega odseka na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskoval možnosti uporabe ultrazvoka pri tovrstnih biomedicinskih aplikacijah s pomočjo računalniških aplikacij. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 29 May 2020 12:40:00 +0000 Matej Praprotnik: Računalniški modeli za tarčno dostavo zdravil Naj bodo zdravstveni, psihološki, socialni, ekonomski, politični pa tudi povsem življenjsko-praktični pretresi, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih sprožila pandemija novega koronavirusa, še tako hudi, si je vendarle treba priznati, da nismo prvi ljudje v zgodovini, ki se soočamo z nenadno, vseprežemajočo krizo, ki jo je sprožilo širjenje nove nalezljive in smrtonosne bolezni. Kako so se torej ljudje v preteklosti soočali z nevarnostmi, ki so jih, na primer, prinesle črna smrt sredi 14. stoletja, ponavljajoči se izbruhi kolere v 19. stoletju ali španska gripa ob koncu prve svetovne vojne? Kako se je spremenil njihov svet? Se lahko iz načinov, kako so se ljudje v preteklosti odzivali na zdravstvene krize, iz njihovih verjetij o bolezni in spremenjenih vedenjskih vzorcev, naučimo česa, kar bi bilo uporabno tudi za nas danes? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko, raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Urško Bratož. Naša gostja se namreč posveča preučevanju zgodovine medicine, epidemičnih bolezni in zdravstvenih praks pa tudi vpliva kužnih bolezni na življenjski vsakdanjik. Prav posebno pozornost namenja koleri, ki je sredi 19. stoletja v nekaj valovih pretresla severozahodno Istro. Tej temi je pred nekaj leti posvetila tudi vsestransko intrigantno monografijo Bledolična vsiljivka z Vzhoda. Z dr. Bratož se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Urške Bratož 174694811 RTVSLO – Ars 1842 clean Naj bodo zdravstveni, psihološki, socialni, ekonomski, politični pa tudi povsem življenjsko-praktični pretresi, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih sprožila pandemija novega koronavirusa, še tako hudi, si je vendarle treba priznati, da nismo prvi ljudje v zgodovini, ki se soočamo z nenadno, vseprežemajočo krizo, ki jo je sprožilo širjenje nove nalezljive in smrtonosne bolezni. Kako so se torej ljudje v preteklosti soočali z nevarnostmi, ki so jih, na primer, prinesle črna smrt sredi 14. stoletja, ponavljajoči se izbruhi kolere v 19. stoletju ali španska gripa ob koncu prve svetovne vojne? Kako se je spremenil njihov svet? Se lahko iz načinov, kako so se ljudje v preteklosti odzivali na zdravstvene krize, iz njihovih verjetij o bolezni in spremenjenih vedenjskih vzorcev, naučimo česa, kar bi bilo uporabno tudi za nas danes? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko, raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Urško Bratož. Naša gostja se namreč posveča preučevanju zgodovine medicine, epidemičnih bolezni in zdravstvenih praks pa tudi vpliva kužnih bolezni na življenjski vsakdanjik. Prav posebno pozornost namenja koleri, ki je sredi 19. stoletja v nekaj valovih pretresla severozahodno Istro. Tej temi je pred nekaj leti posvetila tudi vsestransko intrigantno monografijo Bledolična vsiljivka z Vzhoda. Z dr. Bratož se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Urške Bratož https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 22 May 2020 14:30:00 +0000 Urška Bratož: “Verjeli so, da k razvoju bolezni ključno pripomorejo revščina, nemoralnost, tudi strah.” Standardni model osnovnih delcev zelo brilijantno pojasnjuje vse, kar vemo in kar lahko opazimo o navadni snovi na najmanjšem nivoju. Toda nič ne zna povedati o temni snovi ali pojasniti, zakaj je iz vesolja izginila vsa protisnov, ki je obstajala na njegovem začetku. Iskanje dokazov za novo fiziko, ki bi segla onkraj standardnega modela, je zato trenutno izredno vroče področje raziskav. Pristopov je veliko. Zelo obetavne med njimi so t. i. anomalije v fiziki okusov. Kar trije različni eksperimenti po svetu so namreč zaznali prve namige, da se elektron in njegova težja bratranca, mion in lepton tau ne obnašajo vedno povsem tako, kot predvideva standardni model. S potrditvijo teh razlik in podrobnejšim uvidom, kakšne dejansko so, bi končno lahko na široko odprli vrata novi fiziki. Na tem področju, v prvi vrsti na eksperimentu Belle II, ki poteka na pospeševalniku delcev v japonski Tsukubi, že vrsto let deluje prof. dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”. Zdaj je priznanje in pospešek za svoje raziskave dobil s strani Evropskega raziskovalnega sveta, ki mu je v ostri konkurenci namenil sredstva na uveljavljene raziskovalce za projekt, imenovan FAIME (Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods). Kaj išče in kaj nam to lahko pove o vesolju na splošno, je tekla beseda v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva P. Križana 174693521 RTVSLO – Ars 1762 clean Standardni model osnovnih delcev zelo brilijantno pojasnjuje vse, kar vemo in kar lahko opazimo o navadni snovi na najmanjšem nivoju. Toda nič ne zna povedati o temni snovi ali pojasniti, zakaj je iz vesolja izginila vsa protisnov, ki je obstajala na njegovem začetku. Iskanje dokazov za novo fiziko, ki bi segla onkraj standardnega modela, je zato trenutno izredno vroče področje raziskav. Pristopov je veliko. Zelo obetavne med njimi so t. i. anomalije v fiziki okusov. Kar trije različni eksperimenti po svetu so namreč zaznali prve namige, da se elektron in njegova težja bratranca, mion in lepton tau ne obnašajo vedno povsem tako, kot predvideva standardni model. S potrditvijo teh razlik in podrobnejšim uvidom, kakšne dejansko so, bi končno lahko na široko odprli vrata novi fiziki. Na tem področju, v prvi vrsti na eksperimentu Belle II, ki poteka na pospeševalniku delcev v japonski Tsukubi, že vrsto let deluje prof. dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”. Zdaj je priznanje in pospešek za svoje raziskave dobil s strani Evropskega raziskovalnega sveta, ki mu je v ostri konkurenci namenil sredstva na uveljavljene raziskovalce za projekt, imenovan FAIME (Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods). Kaj išče in kaj nam to lahko pove o vesolju na splošno, je tekla beseda v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva P. Križana https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Sun, 17 May 2020 19:45:00 +0000 Peter Križan: »Iščemo okenca, ki bi nam odprla pogled na fiziko onkraj standardnega modela« Tekoči kristali niso nič novega, poznamo jih že zelo dolgo, a šele v zadnjem desetletju zasloni na njihovi osnovi tako rekoč preplavili svet. A tu gre za zelo velike naprave. Kaj pa omogočajo tekoči kristali na mikro nivoju? Marsikaj, je prepričan dr. Igor Muševič, vodja odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan in redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Lahko bi ponudili celo temelj za optično računalništvo prihodnosti. S svojo zamislijo, kako bi na podlagi svojega izuma izpred desetih let - 3D optičnega mikrolaserja -  izdelal optično stikalo, je prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil petletni projekt za uveljavljene raziskovalce v višini 2,5 milijona evrov. "Ko smo pred 10 leti izumili 3D optični laser, ki sveti v vse smeri, smo slišali tudi komentarje, ja, zakaj pa je to sploh dobro, laser, ki sveti v vse smeri. In res tudi sam nisem vedel. Ampak ta stvar je tako lepa, da sem bil prepričan, da mora biti za nekaj dobra." O tem, zakaj so potrebne alternative današnjemu računalništvu in kje so prednosti uporabe tekočih kristalov glede na trdne snovi, lahko slišite v tokratnih Podobah znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/08/IgorMueviRaunalnikiprihodnostibododelovalilenasvetlobo4748873.mp3 RTVSLO – Ars 1972 clean Tekoči kristali niso nič novega, poznamo jih že zelo dolgo, a šele v zadnjem desetletju zasloni na njihovi osnovi tako rekoč preplavili svet. A tu gre za zelo velike naprave. Kaj pa omogočajo tekoči kristali na mikro nivoju? Marsikaj, je prepričan dr. Igor Muševič, vodja odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan in redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Lahko bi ponudili celo temelj za optično računalništvo prihodnosti. S svojo zamislijo, kako bi na podlagi svojega izuma izpred desetih let - 3D optičnega mikrolaserja -  izdelal optično stikalo, je prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil petletni projekt za uveljavljene raziskovalce v višini 2,5 milijona evrov. "Ko smo pred 10 leti izumili 3D optični laser, ki sveti v vse smeri, smo slišali tudi komentarje, ja, zakaj pa je to sploh dobro, laser, ki sveti v vse smeri. In res tudi sam nisem vedel. Ampak ta stvar je tako lepa, da sem bil prepričan, da mora biti za nekaj dobra." O tem, zakaj so potrebne alternative današnjemu računalništvu in kje so prednosti uporabe tekočih kristalov glede na trdne snovi, lahko slišite v tokratnih Podobah znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 08 May 2020 13:45:00 +0000 Igor Muševič: Računalniki prihodnosti bodo delovali le na svetlobo Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu. O izsledkih raziskave in o tem, kakšne možnosti nova metoda odpira, se je z izr. prof. dr. Matjažem Kuntnerjem pogovarjala Nina Slaček. Foto: Matjaž Gregorič videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/30/MatjaKuntnerZgodovinairjenjaivihbitijposvetujepolnapreseneenj4733694.mp3 RTVSLO – Ars 1774 clean Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu. O izsledkih raziskave in o tem, kakšne možnosti nova metoda odpira, se je z izr. prof. dr. Matjažem Kuntnerjem pogovarjala Nina Slaček. Foto: Matjaž Gregorič https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 01 May 2020 09:00:00 +0000 Matjaž Kuntner: Zgodovina širjenja živih bitij po svetu je polna presenečenj Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni. Foto:Boris Rantaša videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/22/HojkaKraigherNaravnaobnovajeevednoalfanipaveomegaobnovegozdov4721281.mp3 RTVSLO – Ars 1713 clean Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni. Foto:Boris Rantaša https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 24 Apr 2020 11:00:00 +0000 Hojka Kraigher: “Naravna obnova je še vedno alfa, ni pa več omega obnove gozdov” Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda. Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva. Toda: kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofnom gostili prav Blanko Avguštin Florjanovič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva mag. Blanke Avguštin Florjanovič videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/10/BlankaAvgutinFlorjanoviNeberemzapisovberemzaprtoknjigo.4708191.mp3 RTVSLO – Ars 1876 clean Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda. Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva. Toda: kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofnom gostili prav Blanko Avguštin Florjanovič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva mag. Blanke Avguštin Florjanovič https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 10 Apr 2020 14:30:00 +0000 Blanka Avguštin Florjanovič: “Ne berem zapisov – berem zaprto knjigo.” "Zgodnji novi vek je veliki laboratorij, v katerem nastanejo vsi pomembnejši miselni zarodki za moderno družbo," pojasnjuje doktor Jonatan Vinkler strast do proučevanja zgodnjega novega veka in protestantizma. Dr. Vinkler  je med drugim kulturni in literarni zgodovinar, editolog, urednik ter univerzitetni učitelj, a zgodovina je njegova prva in zadnja ljubezen. V tokratni oddaji se z njim pogovarjamo o zgodbah, ki ga iz tega obdobja fascinirajo in o tem, kaj se lahko z oziranjem v preteklost naučimo o sedanjosti Prepričan je, da bomo pandemijo koronavirusa "predelali, preživeli in se kaj tudi naučili". Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Ivan Merljak videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/03/JonatanVinklerTuditokugobomopremagali4697171.mp3 RTVSLO – Ars 2728 clean "Zgodnji novi vek je veliki laboratorij, v katerem nastanejo vsi pomembnejši miselni zarodki za moderno družbo," pojasnjuje doktor Jonatan Vinkler strast do proučevanja zgodnjega novega veka in protestantizma. Dr. Vinkler  je med drugim kulturni in literarni zgodovinar, editolog, urednik ter univerzitetni učitelj, a zgodovina je njegova prva in zadnja ljubezen. V tokratni oddaji se z njim pogovarjamo o zgodbah, ki ga iz tega obdobja fascinirajo in o tem, kaj se lahko z oziranjem v preteklost naučimo o sedanjosti Prepričan je, da bomo pandemijo koronavirusa "predelali, preživeli in se kaj tudi naučili". Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Ivan Merljak https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 03 Apr 2020 07:20:00 +0000 Jonatan Vinkler: Tudi to kugo bomo premagali! Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/19/PrimoVitezMolieresejeenorevalizvelarnegar.Danespajetonajboljprepoznavenfrancoskiglas.4680723.mp3 RTVSLO – Ars 1684 clean Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 20 Mar 2020 15:30:00 +0000 Primož Vitez: Moliere se je še norčeval iz velarnega “r”. Danes pa je to najbolj prepoznaven francoski glas. S svojo metodo tako imenovanega zlivanja podatkov je Marinka Žitnik že v svojem doktorskem delu prispevala izjemno močno orodje v nabor tehnologij umetne inteligence ter tako še dodatno pospešila zmožnost umetne inteligence za razbiranje vzorcev iz velikih množic podatkov. Na področju bioinformatike in biomedicine, kjer današnja gostja Podob znanja primarno deluje, to recimo pomeni tudi nove možnosti za iskanje zdravilnih učinkovin med številnimi že poznanimi spojinami. Seveda pa je umetna inteligenca izredno učinkovita tudi za spremljanje in iskanje rešitev pri aktualni pandemiji koronavirusa. Z docentko na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinko Žitnik se je o umetni inteligenci na področju medicine pogovarjala Urška Henigman. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/13/MarinkaitnikBrezumetneinteligencebibilapandemijamnogohuja4673945.mp3 RTVSLO – Ars 2028 clean S svojo metodo tako imenovanega zlivanja podatkov je Marinka Žitnik že v svojem doktorskem delu prispevala izjemno močno orodje v nabor tehnologij umetne inteligence ter tako še dodatno pospešila zmožnost umetne inteligence za razbiranje vzorcev iz velikih množic podatkov. Na področju bioinformatike in biomedicine, kjer današnja gostja Podob znanja primarno deluje, to recimo pomeni tudi nove možnosti za iskanje zdravilnih učinkovin med številnimi že poznanimi spojinami. Seveda pa je umetna inteligenca izredno učinkovita tudi za spremljanje in iskanje rešitev pri aktualni pandemiji koronavirusa. Z docentko na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinko Žitnik se je o umetni inteligenci na področju medicine pogovarjala Urška Henigman. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 13 Mar 2020 13:00:00 +0000 Marinka Žitnik: Brez umetne inteligence bi bila pandemija mnogo hujša Slovenija je v zadnjem poročilu svetovnega gospodarskega foruma na področju enakopravnosti spolov z enajstega padla na šestintrideseto mesto. Kljub dobri zakonodaji se v praksi razmere pri nas slabšajo. Tako so denimo na področju izobraževanja ženske izredno uspešne, vendar se to ne izrazi tudi na trgu dela. Na vodilnih položajih še naprej prevladujejo moški, ki so za enako delo bolje plačani, hitreje napredujejo ter jih nihče ne sprašuje, kdaj nameravajo imeti družino. Najverjetneje zato, ker se predpostavlja, da bodo potencialne dodatne družinske obremenitve avtomatično prevzele njihove partnerke. Ženske namreč se – drugače kot moške in v nasprotju z zakonodajo – o tem še vedno sprašuje. Po raziskavah ženske še vedno opravijo trikrat več neplačanega skrbstvenega dela doma in imajo tako vedno znova slabše izhodišče za posvečanje karieri. Iz začaranega kroga slabših izhodšišč za polno sodelovanje žensk v družbi in s tem tudi na položajih, ki ključno usmerjajo nadaljni razvoj drube, se očitno ne bomo kaj kmalu izvili. Kljub več kot stoletnim prizadevanjem za enakopravnost ta ostaja nedosežena, trendi zadnjih let pa na tem področju napovedujejo še precej bolj težavne čase. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/11/JasnaPodrekaEnakopravnostspolovvSlovenijizakonodajajedobrarealnostpamnogomanj4670762.mp3 RTVSLO – Ars 1967 clean Slovenija je v zadnjem poročilu svetovnega gospodarskega foruma na področju enakopravnosti spolov z enajstega padla na šestintrideseto mesto. Kljub dobri zakonodaji se v praksi razmere pri nas slabšajo. Tako so denimo na področju izobraževanja ženske izredno uspešne, vendar se to ne izrazi tudi na trgu dela. Na vodilnih položajih še naprej prevladujejo moški, ki so za enako delo bolje plačani, hitreje napredujejo ter jih nihče ne sprašuje, kdaj nameravajo imeti družino. Najverjetneje zato, ker se predpostavlja, da bodo potencialne dodatne družinske obremenitve avtomatično prevzele njihove partnerke. Ženske namreč se – drugače kot moške in v nasprotju z zakonodajo – o tem še vedno sprašuje. Po raziskavah ženske še vedno opravijo trikrat več neplačanega skrbstvenega dela doma in imajo tako vedno znova slabše izhodišče za posvečanje karieri. Iz začaranega kroga slabših izhodšišč za polno sodelovanje žensk v družbi in s tem tudi na položajih, ki ključno usmerjajo nadaljni razvoj drube, se očitno ne bomo kaj kmalu izvili. Kljub več kot stoletnim prizadevanjem za enakopravnost ta ostaja nedosežena, trendi zadnjih let pa na tem področju napovedujejo še precej bolj težavne čase. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Wed, 11 Mar 2020 14:00:00 +0000 Jasna Podreka: Enakopravnost spolov v Sloveniji: zakonodaja je dobra, realnost pa mnogo manj Morje je vir življenja na planetu in dolga evolucija življenja v njem je morske organizme opremila z številnimi izvirnimi rešitvami, prilagoditvami, ki jim na najrazličnejše načine pomagajo preživeti v izredno raznolikih razmerah. A po drugi stani verjetno morsko življenje že dolge milijone let ni bilo tako ogroženo, kot je danes. Temperatura oceanov narašča, morja se praznijo, koralni grebeni propadajo. In skupaj z njimi potencialni odgovori na vrsto problemov, ki bi si jih ljudje želeli razrešiti. Morski organizmi so namreč lahko vir najrazličnejših učinkovin, zdravilnih in kozmetičnih recimo, pa novih materialov, in seveda hranil in to ne samo tistih, ki smo jih že dobro vajeni. Morda bomo prav v morju našli tudi odgovor na enega izmed večjih problemov, ki smo ga zakuhali ljudje, namreč vseprisotno mikroplastiko. Slednje je le eden od ciljev, ki jih zasleduje projekt GoJelly, v katerem sodeluje tudi tokratna gostja Podob znanja, mikrobiologinja dr. Ana Rotter z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodja mednarodnega projekta trans-disciplinarne mreže za morsko biotehnologijo Ocean4Biotech. Foto: Iz osebnega arhiva A. Rotter videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/28/AnaRotterIzmorjazamorje4654630.mp3 RTVSLO – Ars 1810 clean Morje je vir življenja na planetu in dolga evolucija življenja v njem je morske organizme opremila z številnimi izvirnimi rešitvami, prilagoditvami, ki jim na najrazličnejše načine pomagajo preživeti v izredno raznolikih razmerah. A po drugi stani verjetno morsko življenje že dolge milijone let ni bilo tako ogroženo, kot je danes. Temperatura oceanov narašča, morja se praznijo, koralni grebeni propadajo. In skupaj z njimi potencialni odgovori na vrsto problemov, ki bi si jih ljudje želeli razrešiti. Morski organizmi so namreč lahko vir najrazličnejših učinkovin, zdravilnih in kozmetičnih recimo, pa novih materialov, in seveda hranil in to ne samo tistih, ki smo jih že dobro vajeni. Morda bomo prav v morju našli tudi odgovor na enega izmed večjih problemov, ki smo ga zakuhali ljudje, namreč vseprisotno mikroplastiko. Slednje je le eden od ciljev, ki jih zasleduje projekt GoJelly, v katerem sodeluje tudi tokratna gostja Podob znanja, mikrobiologinja dr. Ana Rotter z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodja mednarodnega projekta trans-disciplinarne mreže za morsko biotehnologijo Ocean4Biotech. Foto: Iz osebnega arhiva A. Rotter https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 28 Feb 2020 11:30:00 +0000 Ana Rotter: Iz morja za morje Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Foto: Barbara Reya videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/21/AleksandraLobnikOdpadnevodebilahkobiledragocenivirsurovininstvarpreteklosti4645763.mp3 RTVSLO – Ars 1833 clean Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Foto: Barbara Reya https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 21 Feb 2020 11:00:00 +0000 Aleksandra Lobnik: Odpadne vode bi lahko bile dragoceni vir surovin (in stvar preteklosti) Če vstopimo v kakšno staro ali celo zelo staro zgradbo, nas bolj ali manj intenzivno objame vonj, ki bi mu lahko rekli tudi vonj po zgodovini. Ta vonj je izredno pomemben, na takšnem kraju ga pričakujemo in želimo. Zato so denimo v knjižnici Christopherja Wrena katedrale sv. Pavla v Londonu, ko so zaprosili prof. dr. Matijo Strliča, da oceni stanje njihove knjižne zbirke, eksplicitno poudarili, da želijo značilni vonj ohraniti. Ta vonj je bogat tudi z vrsto informacij o papirju in drugih materialih, iz katerega so knjige narejene, in med drugim omogoča neinvazivno oceno stanja njihove ohranjenosti. To je le en vidik, ki jasno kaže, kako je dediščinska znanost zanimivo in izrazito interdisciplinarno polje raziskav, kjer se preko izhodiščne želje po razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine odpira vrsta zanimivih vprašanj, ki segajo na narazličnejša področja. O vonju in dediščinski znanosti je v Podobah znanja spregovoril dr. Matija Strlič, redni profesor na področju znanosti za dediščino na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (University College London) ter redni profesor analizne kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Foto: Nina Slaček videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/14/MatijaStrliebielelivsokulturnodediinoohranitiimdljenimamonaplanetuzatodovoljenergije4637222.mp3 RTVSLO – Ars 1952 clean Če vstopimo v kakšno staro ali celo zelo staro zgradbo, nas bolj ali manj intenzivno objame vonj, ki bi mu lahko rekli tudi vonj po zgodovini. Ta vonj je izredno pomemben, na takšnem kraju ga pričakujemo in želimo. Zato so denimo v knjižnici Christopherja Wrena katedrale sv. Pavla v Londonu, ko so zaprosili prof. dr. Matijo Strliča, da oceni stanje njihove knjižne zbirke, eksplicitno poudarili, da želijo značilni vonj ohraniti. Ta vonj je bogat tudi z vrsto informacij o papirju in drugih materialih, iz katerega so knjige narejene, in med drugim omogoča neinvazivno oceno stanja njihove ohranjenosti. To je le en vidik, ki jasno kaže, kako je dediščinska znanost zanimivo in izrazito interdisciplinarno polje raziskav, kjer se preko izhodiščne želje po razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine odpira vrsta zanimivih vprašanj, ki segajo na narazličnejša področja. O vonju in dediščinski znanosti je v Podobah znanja spregovoril dr. Matija Strlič, redni profesor na področju znanosti za dediščino na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (University College London) ter redni profesor analizne kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Foto: Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 14 Feb 2020 12:00:00 +0000 Matija Strlič: »Če bi želeli vso kulturno dediščino ohraniti čim dlje, nimamo na planetu za to dovolj energije« Čeprav med letošnjimi prejemniki Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ni pesnic ali pesnikov, smo na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Podobah znanja vendarle govorili prav o sodobni poeziji. Pred našim mikrofonom smo namreč gostili literarno zgodovinarko dr. Darjo Pavlič, predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki se zadnja leta znanstveno-raziskovalno precej posveča vprašanju, kako bralke in bralci sploh lahko produktivno beremo današnjo liriko oziroma kakšne interpretativne strategije lahko uporabimo, da navsezadnje stopimo v telo pesmi? Pri tem naša tokratna gostja analizira najrazličnejše vidike pisanja in branja poezije – tu se, denimo, posveča vplivu francoskega strukturalizma na slovensko pesniško produkcijo šestdesetih, tam primerja osebnoizpovedne strategije ameriških in slovenskih pesnic v zadnjih dveh desetletjih, spet nekje drugje hoče ugotoviti, ali si je pri branju pesniških besedil mogoče pomagati s teoretskimi koncepti, ki jih je literarna veda razvila za analizo proze, in tako naprej in naprej. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Pavlič preverjal Goran Dekleva. foto: Dr. Darja Pavlič (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/05/DarjaPavliVraanjuprvoosebneizpovedivsodobnilirikibiutegnilabotrovatitudiideologijaneoliberalizma4625804.mp3 RTVSLO – Ars 1890 clean Čeprav med letošnjimi prejemniki Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ni pesnic ali pesnikov, smo na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Podobah znanja vendarle govorili prav o sodobni poeziji. Pred našim mikrofonom smo namreč gostili literarno zgodovinarko dr. Darjo Pavlič, predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki se zadnja leta znanstveno-raziskovalno precej posveča vprašanju, kako bralke in bralci sploh lahko produktivno beremo današnjo liriko oziroma kakšne interpretativne strategije lahko uporabimo, da navsezadnje stopimo v telo pesmi? Pri tem naša tokratna gostja analizira najrazličnejše vidike pisanja in branja poezije – tu se, denimo, posveča vplivu francoskega strukturalizma na slovensko pesniško produkcijo šestdesetih, tam primerja osebnoizpovedne strategije ameriških in slovenskih pesnic v zadnjih dveh desetletjih, spet nekje drugje hoče ugotoviti, ali si je pri branju pesniških besedil mogoče pomagati s teoretskimi koncepti, ki jih je literarna veda razvila za analizo proze, in tako naprej in naprej. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Pavlič preverjal Goran Dekleva. foto: Dr. Darja Pavlič (Goran Dekleva) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 07 Feb 2020 15:30:00 +0000 Darja Pavlič: Vračanju prvoosebne izpovedi v sodobni liriki bi utegnila botrovati tudi ideologija neoliberalizma Snov in protisnov se razlikujeta zgolj po enem parametru, vendar nam ta na vprašanje, zakaj je snov na samem začetku razvoja vesolja prevladala nad protisnovjo, ne ponudi dokončnega odgovora. Vseeno je osupljivo, koliko se je naše poznavanje našega vesolja poglobilo v zadnjih dveh desetletjih, kar se sam aktivno posveča raziskavam, poudarja dr. Jure Zupan, redni profesor na Univerzi v Cincinnatiju. A že mnogo prej, v srednji šoli, ko se je prvič navdušil nad tem področjem, ga je presenetilo, koliko pravzaprav že vemo o najzgodnejših trenutkih razvoja vesolja. Opazovanja in eksperimenti so bili pri tem ključni, poudarja Zupan, ki je sam sicer teoretski fizik. A eno brez drugega ne gre. Od odkritja, da imajo nevtrini maso, do Higgsovega bozona, so neposredne meritve tiste, ki nam edine lahko povedo nekaj zanesljivega. Toda pot do njih je mestoma prav neverjetno zahtevna, še toliko bolj, če želimo zaznati nekaj tako izmuzljivega, kot je temna snov, še eno področje, ki se mu prof. Jure Zupan intenzivno posveča. Foto:Nina Slaček videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/30/JureZupanebibilinarejeniizantimaterijeteganitinebiopazili4619460.mp3 RTVSLO – Ars 1877 clean Snov in protisnov se razlikujeta zgolj po enem parametru, vendar nam ta na vprašanje, zakaj je snov na samem začetku razvoja vesolja prevladala nad protisnovjo, ne ponudi dokončnega odgovora. Vseeno je osupljivo, koliko se je naše poznavanje našega vesolja poglobilo v zadnjih dveh desetletjih, kar se sam aktivno posveča raziskavam, poudarja dr. Jure Zupan, redni profesor na Univerzi v Cincinnatiju. A že mnogo prej, v srednji šoli, ko se je prvič navdušil nad tem področjem, ga je presenetilo, koliko pravzaprav že vemo o najzgodnejših trenutkih razvoja vesolja. Opazovanja in eksperimenti so bili pri tem ključni, poudarja Zupan, ki je sam sicer teoretski fizik. A eno brez drugega ne gre. Od odkritja, da imajo nevtrini maso, do Higgsovega bozona, so neposredne meritve tiste, ki nam edine lahko povedo nekaj zanesljivega. Toda pot do njih je mestoma prav neverjetno zahtevna, še toliko bolj, če želimo zaznati nekaj tako izmuzljivega, kot je temna snov, še eno področje, ki se mu prof. Jure Zupan intenzivno posveča. Foto:Nina Slaček https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 31 Jan 2020 12:00:00 +0000 Jure Zupan: Če bi bili narejeni iz antimaterije, tega niti ne bi opazili »Pogosto je tako, da so problemi izredno težki. Dokler jih ne rešiš. Ko jih enkrat rešiš, se zdijo mnogo lažji.« Sliši se samoumevno, a govor je o matematičnih problemih. Prof. dr. Boštjan Brešar s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru sodi med vodilne svetovne znanstvenike na področjih grafovske dominacije in metrične teorije grafov. Za svoj pomembni prispevek k teoriji grafov je prejel Zoisovo priznanje. Gre za področje matematike, ki se je v zadnjih desetletjih intenzivno razvijalo vzporedno z računalništvom, seveda pa je zelo uporabno tudi na številnih drugih področjih, kjer koli najdemo omrežja. Toda ne glede na zahtevnost, je v matematiki iskanje resnice oziroma pravilnih rešitev tesno povezano z iskanjem lepote. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/24/BotjanBrearejenekastvarlepapotemjoodkrijemomarsikje4611049.mp3 RTVSLO – Ars 1749 clean »Pogosto je tako, da so problemi izredno težki. Dokler jih ne rešiš. Ko jih enkrat rešiš, se zdijo mnogo lažji.« Sliši se samoumevno, a govor je o matematičnih problemih. Prof. dr. Boštjan Brešar s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru sodi med vodilne svetovne znanstvenike na področjih grafovske dominacije in metrične teorije grafov. Za svoj pomembni prispevek k teoriji grafov je prejel Zoisovo priznanje. Gre za področje matematike, ki se je v zadnjih desetletjih intenzivno razvijalo vzporedno z računalništvom, seveda pa je zelo uporabno tudi na številnih drugih področjih, kjer koli najdemo omrežja. Toda ne glede na zahtevnost, je v matematiki iskanje resnice oziroma pravilnih rešitev tesno povezano z iskanjem lepote. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 24 Jan 2020 11:30:00 +0000 Boštjan Brešar: “Če je neka stvar lepa, potem jo odkrijemo marsikje” “Znamo predvideti, v kakšnih pogojih bodo pri prepisovanju molekul DNK nastale strukture, ki lahko vodijo tudi v nastanek raka,” pojasnjuje dr. Jurij Lah, redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Dogajanje v naših celicah je izredno kompleksno in zato je zelo težko pojasniti procese, ki lahko pripeljejo do nastanka hudih bolezni. Marsikaj je odvisno od delovanja sistemov, ki preko interakcij beljakovin in nukleinskih kislin uravnavajo fiziološko pomembne procese. Nanje pa vplivajo tudi zakoni termodinamike, kar je prof. Lah upošteval. Koncept raziskav biomolekularnih sistemov, ki ga je vpeljal, bistveno prispeva k ustreznemu opisu zapletenega obnašanja molekul in predstavlja pomemben korak v razvoju biofizikalne kemije pri nas in v svetu, pa so zapisali v utemlejitvi Zoisovega priznanja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/17/JurijLahZakonifizikevplivajotudinanastanekraka4603048.mp3 RTVSLO – Ars 1865 clean “Znamo predvideti, v kakšnih pogojih bodo pri prepisovanju molekul DNK nastale strukture, ki lahko vodijo tudi v nastanek raka,” pojasnjuje dr. Jurij Lah, redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Dogajanje v naših celicah je izredno kompleksno in zato je zelo težko pojasniti procese, ki lahko pripeljejo do nastanka hudih bolezni. Marsikaj je odvisno od delovanja sistemov, ki preko interakcij beljakovin in nukleinskih kislin uravnavajo fiziološko pomembne procese. Nanje pa vplivajo tudi zakoni termodinamike, kar je prof. Lah upošteval. Koncept raziskav biomolekularnih sistemov, ki ga je vpeljal, bistveno prispeva k ustreznemu opisu zapletenega obnašanja molekul in predstavlja pomemben korak v razvoju biofizikalne kemije pri nas in v svetu, pa so zapisali v utemlejitvi Zoisovega priznanja. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 17 Jan 2020 13:25:00 +0000 Jurij Lah: Zakoni fizike vplivajo tudi na nastanek raka Sodobni napredni materiali imajo vrsto zelo zanimivih in včasih kar presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/10/MihaRavnikBomokdajizumiliplanevidnostiMordaebostkanizpravihpametnihmaterialov4593779.mp3 RTVSLO – Ars 1868 clean Sodobni napredni materiali imajo vrsto zelo zanimivih in včasih kar presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 10 Jan 2020 14:25:00 +0000 Miha Ravnik: Bomo kdaj izumili plašč nevidnosti? Morda, če bo stkan iz pravih pametnih materialov V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru prof. dr. Matjažem Dularjem, ki je letos za pomembne dosežke pri raziskovanju kavitacije prejel Zoisovo priznanje. In kaj je kavitacija? Kadar v tekočinah tlak nenadoma pade, nastanejo mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde vroči kot površina sonca. Težave povzročajo celi vrsti naprav, zmanjšujejo njihov izkoristek in jih tudi poškodujejo. Matevž Dular je prvi predlagal fizikalno razlago procesa kavitacijske erozije, model je tudi eksperimentalno potrdil in ga vključil v metodologijo, s katero je mogoče napovedati nastanek poškodb. Aktivno pa raziskuje tudi številne možnosti uporabe kavitacije v najrazličnejše namene, recimo za čiščenje vode. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/24/MatevDularZmehurkinadbakterijeinmikroplastiko4577130.mp3 RTVSLO – Ars 1902 clean V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru prof. dr. Matjažem Dularjem, ki je letos za pomembne dosežke pri raziskovanju kavitacije prejel Zoisovo priznanje. In kaj je kavitacija? Kadar v tekočinah tlak nenadoma pade, nastanejo mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde vroči kot površina sonca. Težave povzročajo celi vrsti naprav, zmanjšujejo njihov izkoristek in jih tudi poškodujejo. Matevž Dular je prvi predlagal fizikalno razlago procesa kavitacijske erozije, model je tudi eksperimentalno potrdil in ga vključil v metodologijo, s katero je mogoče napovedati nastanek poškodb. Aktivno pa raziskuje tudi številne možnosti uporabe kavitacije v najrazličnejše namene, recimo za čiščenje vode. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 03 Jan 2020 12:00:00 +0000 Matevž Dular: Z mehurčki nad bakterije in mikroplastiko V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z molekularnim biologom prof. dr. Borisom Rogljem, ki je za pomembne dosežke pri raziskavah molekularnih osnov nevrodegeneracije letos prejel Zoisovo priznanje. Pogovor s prof. Rogljem je nastal ob odmevni raziskavi, objavljeni letos spomladi v ugledni reviji Molecular Cell, v kateri je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo razkriti mehanizme, ki pripeljejo do diferenciacije matičnih celic. Izkazalo se je tudi, da so v teh najzgodnejših procesih v življenju celic na delu procesi, ki vplivajo tudi na njihovo propadanje, kot ga srečamo pri nevrodegenerativnih boleznih. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/24/BorisRogeljOdogajanjuvcelicahvemomarsikajinzelomaloobenem4575936.mp3 RTVSLO – Ars 1659 clean V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z molekularnim biologom prof. dr. Borisom Rogljem, ki je za pomembne dosežke pri raziskavah molekularnih osnov nevrodegeneracije letos prejel Zoisovo priznanje. Pogovor s prof. Rogljem je nastal ob odmevni raziskavi, objavljeni letos spomladi v ugledni reviji Molecular Cell, v kateri je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo razkriti mehanizme, ki pripeljejo do diferenciacije matičnih celic. Izkazalo se je tudi, da so v teh najzgodnejših procesih v življenju celic na delu procesi, ki vplivajo tudi na njihovo propadanje, kot ga srečamo pri nevrodegenerativnih boleznih. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 27 Dec 2019 12:00:00 +0000 Boris Rogelj: O dogajanju v celicah vemo marsikaj in zelo malo obenem Ne glede na to, kako trdno gradimo, pred rušilno močjo potresov nismo nikoli povsem varni. Seveda pa je po drugi strani danes potresna gradnja nekaj povsem drugega, kot je bila še pred desetletji, najnovejši pristopi pa skušajo standarde še izboljšati. Dr. Matjaž Dolšek, redni profesor za področje gradbeništva in okoljskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je za svoje dosežke na tem področju letos prejel Zoisovo priznanje. V svojih raziskavah namesto pričakovane povratne dobe potresov kot podlago za projektiranje uvaja ciljno potresno tveganje. Kakšne so prednosti takšnega pristopa, kako močnim potresom danes znamo biti kos in kakšno je stanje v praksi, smo preverili v oddaji Podobe znanja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/20/MatjaDolekVerjetnostzaporuitevseprinovihobjektihrazlikujetudidotisokrat4572573.mp3 RTVSLO – Ars 1754 clean Ne glede na to, kako trdno gradimo, pred rušilno močjo potresov nismo nikoli povsem varni. Seveda pa je po drugi strani danes potresna gradnja nekaj povsem drugega, kot je bila še pred desetletji, najnovejši pristopi pa skušajo standarde še izboljšati. Dr. Matjaž Dolšek, redni profesor za področje gradbeništva in okoljskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je za svoje dosežke na tem področju letos prejel Zoisovo priznanje. V svojih raziskavah namesto pričakovane povratne dobe potresov kot podlago za projektiranje uvaja ciljno potresno tveganje. Kakšne so prednosti takšnega pristopa, kako močnim potresom danes znamo biti kos in kakšno je stanje v praksi, smo preverili v oddaji Podobe znanja. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 20 Dec 2019 12:40:00 +0000 Matjaž Dolšek: “Verjetnost za porušitev se pri novih objektih razlikuje tudi do tisočkrat” Matematika je najbolj natančen in univerzalen jezik, kar smo jih ljudje izumili. Z njo je mogoče opisati izredno kompleksne stvari in tako ni presenetljivo, da predstavlja tudi ključni temelj večine drugih znanstvenih ved; v največji meri naravoslovno tehniških, pa tudi družboslovnih. Matematiki, predvsem matematični analizi, se vso kariero intenzivno posveča letošnji Zoisov nagrajenec za življenjsko delo, akademik dr. Josip Globevnik zaslužni profesor Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. S svojim dolgoletnim delom je ogromno prispeval k razvoju matematike pri nas, za svoj največji dosežek pa šteje matematično konstrukcijo kompletne kompleksne hiperploskve v enotski krogli n-dimenzionalnega evklidskega prostora, s katero je rešil problem P. Yanga iz leta 1977 in ki je bila leta 2015 objavljena v prestižni reviji Annals of Mathematics. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/13/JosipGlobevnikVseivljenjesemmatematikodoivljalkotbikiparilslikalalikomponiral4561382.mp3 RTVSLO – Ars 1937 clean Matematika je najbolj natančen in univerzalen jezik, kar smo jih ljudje izumili. Z njo je mogoče opisati izredno kompleksne stvari in tako ni presenetljivo, da predstavlja tudi ključni temelj večine drugih znanstvenih ved; v največji meri naravoslovno tehniških, pa tudi družboslovnih. Matematiki, predvsem matematični analizi, se vso kariero intenzivno posveča letošnji Zoisov nagrajenec za življenjsko delo, akademik dr. Josip Globevnik zaslužni profesor Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. S svojim dolgoletnim delom je ogromno prispeval k razvoju matematike pri nas, za svoj največji dosežek pa šteje matematično konstrukcijo kompletne kompleksne hiperploskve v enotski krogli n-dimenzionalnega evklidskega prostora, s katero je rešil problem P. Yanga iz leta 1977 in ki je bila leta 2015 objavljena v prestižni reviji Annals of Mathematics. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 13 Dec 2019 11:00:00 +0000 Josip Globevnik: “Vse življenje sem matematiko doživljal, kot bi kiparil, slikal ali komponiral” Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju kvantnega magnetizma in neobičajne superprevodnosti je prof. dr. Denis Arčon. Profesor fizike na Univerzi v Ljubljani in znanstveni svetnik na Inštitutu Jožef Štefan je svetovno priznan strokovnjak na področju eksperimentalne fizike trdne snovi z več kot 180 objavljenimi deli v uglednih revijah, med drugim je objavil tri članke v reviji Science, po enega pa v Nature, Nature Physics in Nature Chemistry z več kot 3400 citati. Še posebej izjemen dosežek je zahtevna raziskava kvantne spinske tekočine v tantalovem disulfidu. V članku v reviji Nature Physics kot vodilni avtor opisuje niz zahtevnih raziskav, kjer so dokazi za njen obstoj zelo prepričljivi. Članek je po objavi doživel veliko pozornosti v svetu, tudi potrditve z drugimi metodami in teoretičnimi izračuni. Njegova ekspertiza na področju magnetne resonance je bila ključna pri nizu pomembnih objav v vrhunskih revijah na različnih materialih. Njegovo delo odlikuje tesno sodelovanje z vrhunskimi skupinami po svetu. Njegovo področje dela so sistemi s koreliranimi elektroni, superprevodniki in različne magnetne spojine, katerih fazne diagrame raziskuje s komplementarnimi magnetnoresonančnimi metodami. Še posebej temeljito se je zadnje čase posvetil kvantnemu magnetizmu in neobičajni superprevodnosti, ki ju odlično pojasni v tokratni oddaji. foto: Alumni oddelka za fiziko FMF videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/04/DenisAronObodkritjuodpremovratavnovosobokiimanajmanjdesetenakozanimivihvrat.4549368.mp3 RTVSLO – Ars 1567 clean Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju kvantnega magnetizma in neobičajne superprevodnosti je prof. dr. Denis Arčon. Profesor fizike na Univerzi v Ljubljani in znanstveni svetnik na Inštitutu Jožef Štefan je svetovno priznan strokovnjak na področju eksperimentalne fizike trdne snovi z več kot 180 objavljenimi deli v uglednih revijah, med drugim je objavil tri članke v reviji Science, po enega pa v Nature, Nature Physics in Nature Chemistry z več kot 3400 citati. Še posebej izjemen dosežek je zahtevna raziskava kvantne spinske tekočine v tantalovem disulfidu. V članku v reviji Nature Physics kot vodilni avtor opisuje niz zahtevnih raziskav, kjer so dokazi za njen obstoj zelo prepričljivi. Članek je po objavi doživel veliko pozornosti v svetu, tudi potrditve z drugimi metodami in teoretičnimi izračuni. Njegova ekspertiza na področju magnetne resonance je bila ključna pri nizu pomembnih objav v vrhunskih revijah na različnih materialih. Njegovo delo odlikuje tesno sodelovanje z vrhunskimi skupinami po svetu. Njegovo področje dela so sistemi s koreliranimi elektroni, superprevodniki in različne magnetne spojine, katerih fazne diagrame raziskuje s komplementarnimi magnetnoresonančnimi metodami. Še posebej temeljito se je zadnje čase posvetil kvantnemu magnetizmu in neobičajni superprevodnosti, ki ju odlično pojasni v tokratni oddaji. foto: Alumni oddelka za fiziko FMF https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Wed, 04 Dec 2019 13:00:00 +0000 Denis Arčon: "Ob odkritju odpremo vrata v novo sobo, ki ima najmanj deset enako zanimivih vrat." Vse, kar se odvija v okolju, naj bo v živih organizmih ali v povsem fizikalnih procesih, pušča določene sledi, ki nam lahko povedo marsikaj, če jih le znamo pravilno prebrati. Neke vrste abeceda, ki razkriva ogromno o dogajanju v naravi, so stabilni izotopi različnih elementov – osnovno delovno orodje prof. dr. Nives Ogrinc. Z njimi plodno raziskuje na celi vrsti različnih področij. Razvila je metode, s katerimi je mogoče ugotoviti poreklo organskih spojin, kar je ključno pri dokazovanju porekla živil. Njene raziskave kroženja ogljika v različnih ekosistemih, omogočajo spremljati vpliv podnebnih sprememb. Ugotovila je, da je Tržaški zaliv manj izpostavljenj zakisanju zaradi pospešenega raztapljanja CO2, kot to načeloma velja za svetovna morja. Stabilni izotopi pa ponujajo zanimiv vpogled celo v prehrano ljudi v oddaljeni preteklosti. Prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja skupine za Organsko biogeokemijo ter profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana je za svoje inovativne in izrazito interdisciplinarne raziskave letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Marjan Verč videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/29/Odtisielementovkirazkrivajoizvorvinaaliprehranoljudipredtisoletji4543240.mp3 RTVSLO – Ars 1616 clean Vse, kar se odvija v okolju, naj bo v živih organizmih ali v povsem fizikalnih procesih, pušča določene sledi, ki nam lahko povedo marsikaj, če jih le znamo pravilno prebrati. Neke vrste abeceda, ki razkriva ogromno o dogajanju v naravi, so stabilni izotopi različnih elementov – osnovno delovno orodje prof. dr. Nives Ogrinc. Z njimi plodno raziskuje na celi vrsti različnih področij. Razvila je metode, s katerimi je mogoče ugotoviti poreklo organskih spojin, kar je ključno pri dokazovanju porekla živil. Njene raziskave kroženja ogljika v različnih ekosistemih, omogočajo spremljati vpliv podnebnih sprememb. Ugotovila je, da je Tržaški zaliv manj izpostavljenj zakisanju zaradi pospešenega raztapljanja CO2, kot to načeloma velja za svetovna morja. Stabilni izotopi pa ponujajo zanimiv vpogled celo v prehrano ljudi v oddaljeni preteklosti. Prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja skupine za Organsko biogeokemijo ter profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana je za svoje inovativne in izrazito interdisciplinarne raziskave letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Marjan Verč https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 29 Nov 2019 11:00:00 +0000 Odtisi elementov, ki razkrivajo izvor vina ali prehrano ljudi pred tisočletji 20. novembra so v Ljubljani podelili Zoisove nagrade in priznanja, s katerimi naša država počasti vrhunske dosežke znanstvenikov in znanstvenic. Najprestižnejšo nagrado, tisto za življenjsko delo, sta prejela matematik, akad. dr. Josip Globevnik, in pravnica, akad. dr. Alenka Šelih, ki je bila tudi gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Šelih je v bogati karieri več kot desetletje vodila Inštitut za kriminologijo, bila je dekanka Pravne fakultete in sploh prva prorektorica v zgodovini Univerze v Ljubljani, ki ji je tudi podelila naziv zaslužne profesorice. Od druge polovice devetdesetih je članica SAZU, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljala dolžnosti podpredsednice te visoke institucije. Še pomembnejše je, seveda, njeno znanstveno-raziskovalno delo; kakor je zapisano v utemeljitvi nagrade, je temeljno vprašanje, ki že več kot pet desetletij zaposluje dr. Šelih, »kako urediti državno represivno odzivanje na različna deviantna ravnanja tako, da bo kazensko pravo predstavljalo notranje uravnovešen, pravičen, racionalen in učinkovit sistem.« K temu so v Odboru Republike Slovenije za Zoisovo nagrado še dodali, da je letošnja lavreatka pustila posebej močan pečat v polju »mladoletniškega sodstva in zaščiti otrok pred nasiljem ter v prekrškovnem pravu,« posebno pozornost pa je vseskozi namenjala vprašanju kazenskih sankcij. Pri vsem tem pa je, kot še lahko preberemo v utemeljitvi, vseskozi izhajala iz trdnega prepričanja, da »se je treba na kriminaliteto odzivati racionalno in humano«. Kolikšno družbeno veljavo ima tak pogled na vprašanja kaznovalne politike v sodobnem svetu, ki se zdi vse bolj nekritično očaran nad uporabo trde sile, smo v pogovoru z dr. Šelih preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/21/AlenkaelihPravonisamotehnikapravonisamokazenskopravnadogmatika.4532132.mp3 RTVSLO – Ars 1876 clean 20. novembra so v Ljubljani podelili Zoisove nagrade in priznanja, s katerimi naša država počasti vrhunske dosežke znanstvenikov in znanstvenic. Najprestižnejšo nagrado, tisto za življenjsko delo, sta prejela matematik, akad. dr. Josip Globevnik, in pravnica, akad. dr. Alenka Šelih, ki je bila tudi gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Šelih je v bogati karieri več kot desetletje vodila Inštitut za kriminologijo, bila je dekanka Pravne fakultete in sploh prva prorektorica v zgodovini Univerze v Ljubljani, ki ji je tudi podelila naziv zaslužne profesorice. Od druge polovice devetdesetih je članica SAZU, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljala dolžnosti podpredsednice te visoke institucije. Še pomembnejše je, seveda, njeno znanstveno-raziskovalno delo; kakor je zapisano v utemeljitvi nagrade, je temeljno vprašanje, ki že več kot pet desetletij zaposluje dr. Šelih, »kako urediti državno represivno odzivanje na različna deviantna ravnanja tako, da bo kazensko pravo predstavljalo notranje uravnovešen, pravičen, racionalen in učinkovit sistem.« K temu so v Odboru Republike Slovenije za Zoisovo nagrado še dodali, da je letošnja lavreatka pustila posebej močan pečat v polju »mladoletniškega sodstva in zaščiti otrok pred nasiljem ter v prekrškovnem pravu,« posebno pozornost pa je vseskozi namenjala vprašanju kazenskih sankcij. Pri vsem tem pa je, kot še lahko preberemo v utemeljitvi, vseskozi izhajala iz trdnega prepričanja, da »se je treba na kriminaliteto odzivati racionalno in humano«. Kolikšno družbeno veljavo ima tak pogled na vprašanja kaznovalne politike v sodobnem svetu, ki se zdi vse bolj nekritično očaran nad uporabo trde sile, smo v pogovoru z dr. Šelih preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 22 Nov 2019 15:30:00 +0000 Alenka Šelih: “Pravo ni samo tehnika, pravo ni samo kazenskopravna dogmatika.” Slovenski znanstveni prostor je od letošnjega leta bogatejši za Blinčevo nagrado, ki jo za vrhunsko raziskovalno in strokovno delo na področju fizike podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”, poimenovano po prof. dr. Robertu Blincu, enemu najuglednejših in najprodornejših slovenskih znanstvenikov. V današnji oddaji Podobe znanja smo tako pred mikrofon povabili prvega prejemnika Blinčeve nagrade za življenjsko delo prof. dr. Petra Prelovška s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”, vodilnega slovenskega raziskovalca na področju teoretične fizike trdne snovi. Prof. Peter Prelovšek je na začetku svoje raziskovalne poti s prof. Blincem tudi veliko sodeloval, denimo pri študiju inkomenzurabilnih sistemov, v kasnejših letih pa se je vedno znova loteval najaktualnejših izzivov. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, se širina znanstvenega opusa prof. Prelovška ne kaže le v širokem obsegu raziskovalnih področij teorije trdnih snovi, na katerih raziskovalno deluje, temveč tudi v razvoju analitičnih in numeričnih metod. Te pa so za teoretično fiziko osrednjega pomena. Foto: Jan Šuntajs videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/15/PeterPrelovek-Kljunojedanajderelevantenproblem.Tudiejezatopotrebnokdajskoitivbazenhladnevode4522370.mp3 RTVSLO – Ars 1787 clean Slovenski znanstveni prostor je od letošnjega leta bogatejši za Blinčevo nagrado, ki jo za vrhunsko raziskovalno in strokovno delo na področju fizike podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”, poimenovano po prof. dr. Robertu Blincu, enemu najuglednejših in najprodornejših slovenskih znanstvenikov. V današnji oddaji Podobe znanja smo tako pred mikrofon povabili prvega prejemnika Blinčeve nagrade za življenjsko delo prof. dr. Petra Prelovška s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”, vodilnega slovenskega raziskovalca na področju teoretične fizike trdne snovi. Prof. Peter Prelovšek je na začetku svoje raziskovalne poti s prof. Blincem tudi veliko sodeloval, denimo pri študiju inkomenzurabilnih sistemov, v kasnejših letih pa se je vedno znova loteval najaktualnejših izzivov. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, se širina znanstvenega opusa prof. Prelovška ne kaže le v širokem obsegu raziskovalnih področij teorije trdnih snovi, na katerih raziskovalno deluje, temveč tudi v razvoju analitičnih in numeričnih metod. Te pa so za teoretično fiziko osrednjega pomena. Foto: Jan Šuntajs https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 15 Nov 2019 15:15:00 +0000 Peter Prelovšek - Ključno je, da najdeš relevanten problem. Tudi če je zato potrebno kdaj skočiti v bazen hladne vode 10. novembra 2019 obeležujemo 200. obletnico smrti barona Žige Zoisa, čigar priimek v zadnjih desetletjih v pomembni meri simbolizira znanost na Slovenskem, saj se po njem imenujejo najvišje državne nagrade oziroma priznanja na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti pri nas. Čeprav je bil Zois sila uspešen gospodarstvenik in podjetnik – zahvaljujoč fužinarstvu in trgovini z železom je bil v letih pred vzpostavitvijo Ilirskih provinc celo najpremožnejši Kranjec –, se je v zgodovino slovenskega prostora vendarle zapisal predvsem kot spiritus movens slovenskega razsvetljenstva. Pa tu ne gre le za to, da je kot mecen nudil prepotrebno materialno podporo Valentinu Vodniku, Antonu Tomažu Linhartu, Juriju Japlju, Jerneju Kopitarju in drugim, ampak je tudi pomembno vplival na njihove ideje in usmerjal njihova prizadevanja. Za nameček se je tudi sam ukvarjal z zoologijo, botaniko in mineralogijo ter obilo prevajal iz italijanščine in nemščine. V luči vsega povedanega menda ni presenetljivo, da smo v tokratnih Podobah znanja izrisali prav baronov portret. Pri tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec Zoisovega življenja in dela, literarni in umetnostni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Luka Vidmar (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/07/LukaVidmarZoisjebilpravirazsvetljenskihomouniversalis4509995.mp3 RTVSLO – Ars 1968 clean 10. novembra 2019 obeležujemo 200. obletnico smrti barona Žige Zoisa, čigar priimek v zadnjih desetletjih v pomembni meri simbolizira znanost na Slovenskem, saj se po njem imenujejo najvišje državne nagrade oziroma priznanja na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti pri nas. Čeprav je bil Zois sila uspešen gospodarstvenik in podjetnik – zahvaljujoč fužinarstvu in trgovini z železom je bil v letih pred vzpostavitvijo Ilirskih provinc celo najpremožnejši Kranjec –, se je v zgodovino slovenskega prostora vendarle zapisal predvsem kot spiritus movens slovenskega razsvetljenstva. Pa tu ne gre le za to, da je kot mecen nudil prepotrebno materialno podporo Valentinu Vodniku, Antonu Tomažu Linhartu, Juriju Japlju, Jerneju Kopitarju in drugim, ampak je tudi pomembno vplival na njihove ideje in usmerjal njihova prizadevanja. Za nameček se je tudi sam ukvarjal z zoologijo, botaniko in mineralogijo ter obilo prevajal iz italijanščine in nemščine. V luči vsega povedanega menda ni presenetljivo, da smo v tokratnih Podobah znanja izrisali prav baronov portret. Pri tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec Zoisovega življenja in dela, literarni in umetnostni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Luka Vidmar (Goran Dekleva) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 08 Nov 2019 15:30:00 +0000 Luka Vidmar: "Zois je bil pravi razsvetljenski homo universalis" V tokratnih Podobah znanja smo se posvetili vprašanjem, ki jih po tradiciji označujemo kot večna – vprašanjem o razmerju med dušo in telesom. Pred mikrofonom smo namreč gostili dr. Sonjo Weiss, latinistko, grecistko in italijanistko, predavateljico na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se raziskovalno posveča natanko proučevanju antične filozofske misli o človekovi duši in njenem odnosu do telesa. Našo današnjo gostjo pač zanima, na kakšen način so predsokratiki, pitagorejci, gnostiki in peripatetiki, predvsem pa misleci, ki jih umeščamo v platonsko in novoplatonsko tradicijo, razreševali oziroma pojasnjevali paradoks nesmrtnosti duše v nestalnem in minljivem snovnem svetu. Kako je torej antična filozofija mislila dihotomijo med dušo in telesom in kako je ta tradicija pozneje zaznamovala srednjeveško krščanstvo, smo poizvedovali v pogovoru z dr. Weiss, ki je za svoje prevode neoplatonističnega filozofa Plotina sredi letošnjega oktobra prejela Jermanovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za najboljši prevod v polju humanistike oziroma družboslovja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Sonje Weiss videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/22/SonjaWeissDuavtelesusicerjenapreizkunjivendarsejienajpridobispoznanjenesmeizmakniti.4482688.mp3 RTVSLO – Ars 1835 clean V tokratnih Podobah znanja smo se posvetili vprašanjem, ki jih po tradiciji označujemo kot večna – vprašanjem o razmerju med dušo in telesom. Pred mikrofonom smo namreč gostili dr. Sonjo Weiss, latinistko, grecistko in italijanistko, predavateljico na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se raziskovalno posveča natanko proučevanju antične filozofske misli o človekovi duši in njenem odnosu do telesa. Našo današnjo gostjo pač zanima, na kakšen način so predsokratiki, pitagorejci, gnostiki in peripatetiki, predvsem pa misleci, ki jih umeščamo v platonsko in novoplatonsko tradicijo, razreševali oziroma pojasnjevali paradoks nesmrtnosti duše v nestalnem in minljivem snovnem svetu. Kako je torej antična filozofija mislila dihotomijo med dušo in telesom in kako je ta tradicija pozneje zaznamovala srednjeveško krščanstvo, smo poizvedovali v pogovoru z dr. Weiss, ki je za svoje prevode neoplatonističnega filozofa Plotina sredi letošnjega oktobra prejela Jermanovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za najboljši prevod v polju humanistike oziroma družboslovja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Sonje Weiss https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 01 Nov 2019 07:00:00 +0000 Sonja Weiss: “Duša v telesu sicer je na preizkušnji, vendar se ji, če naj pridobi spoznanje, ne sme izmakniti.” Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: dr. Maja Simoneti (Matic Kos, Ipop) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/24/MajaSimonetiNadometjedrevonaulici4488133.mp3 RTVSLO – Ars 1997 clean Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: dr. Maja Simoneti (Matic Kos, Ipop) https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 25 Oct 2019 06:00:00 +0000 Maja Simoneti: "Naš domet je drevo na ulici" Netopirji so nekaj zelo posebnega. So edini med sesalci, ki letijo, poleg tega pa se številne vrste orientirajo v prostoru s pomočjo zvoka in se torej odlično znajdejo tudi v najtrši temi. To velja tudi za vse vrste netopirjev, ki živijo pri nas. T. i. eholokacija je dolgo časa predstavljala precejšnjo uganko, danes pa bi lahko rekli, da več kot vemo o njej, bolj je presenetljiva. Posebno presenečenje raziskovalcem so pripravili t. i. podkovnjaki, ki lahko s pomočjo Dopplerjevega učinka prepoznajo celo posamezne vrste žuželk in se tako sredi gostega rastja lahko usmerijo proti najbolj slastnemu grižljaju. Preučevanju dinamične eholokacije pri netopirjih se intenzivno posveča dr. Klemen Koselj z oddelka za biologijo biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kamor se je vrnil po devetih letih gostovanja na Institutu Maxa Plancka za ornitologijo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/11/KlemenKoseljDonajboljslastnegagriljajaspomojodopplerjevegauinka4466090.mp3 RTVSLO – Ars 1875 clean Netopirji so nekaj zelo posebnega. So edini med sesalci, ki letijo, poleg tega pa se številne vrste orientirajo v prostoru s pomočjo zvoka in se torej odlično znajdejo tudi v najtrši temi. To velja tudi za vse vrste netopirjev, ki živijo pri nas. T. i. eholokacija je dolgo časa predstavljala precejšnjo uganko, danes pa bi lahko rekli, da več kot vemo o njej, bolj je presenetljiva. Posebno presenečenje raziskovalcem so pripravili t. i. podkovnjaki, ki lahko s pomočjo Dopplerjevega učinka prepoznajo celo posamezne vrste žuželk in se tako sredi gostega rastja lahko usmerijo proti najbolj slastnemu grižljaju. Preučevanju dinamične eholokacije pri netopirjih se intenzivno posveča dr. Klemen Koselj z oddelka za biologijo biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kamor se je vrnil po devetih letih gostovanja na Institutu Maxa Plancka za ornitologijo. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 11 Oct 2019 13:50:00 +0000 Klemen Koselj: Do najbolj slastnega grižljaja s pomočjo dopplerjevega učinka* Invazivne rastline so danes velik ekološki problem, toda iz njih je mogoče tudi marsikaj izdelati. Med drugim so lahko odličen vir naravnih barvil, ki ponujajo celo paleto možnosti. Skupaj z okolju prijaznimi postopki barvanja odpirajo nove možnosti bolj trajnostno usmerjeni tekstilni industriji. Slednja je danes eden največjih svetovnih onesnaževalcev, ki velike količine surovin združuje s poceni in okolju škodljivimi postopki njihove obdelave, življenjska doba končnih izdelkov pa je izredno kratka. Iskanje trajnostnih in okolju prijaznih pristopov je zato eden ključnih trendov na področju tekstilnega inženirstva in njim se intezivno posveča tudi doc. dr. Marija Gorjanc, predstojnica katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/04/Naravnabarvilaizinvazivnihrastlin4454687.mp3 RTVSLO – Ars 1781 clean Invazivne rastline so danes velik ekološki problem, toda iz njih je mogoče tudi marsikaj izdelati. Med drugim so lahko odličen vir naravnih barvil, ki ponujajo celo paleto možnosti. Skupaj z okolju prijaznimi postopki barvanja odpirajo nove možnosti bolj trajnostno usmerjeni tekstilni industriji. Slednja je danes eden največjih svetovnih onesnaževalcev, ki velike količine surovin združuje s poceni in okolju škodljivimi postopki njihove obdelave, življenjska doba končnih izdelkov pa je izredno kratka. Iskanje trajnostnih in okolju prijaznih pristopov je zato eden ključnih trendov na področju tekstilnega inženirstva in njim se intezivno posveča tudi doc. dr. Marija Gorjanc, predstojnica katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 04 Oct 2019 12:00:00 +0000 Naravna barvila iz invazivnih rastlin Nevrodegenerativne bolezni so danes zaradi staranja prebivalstva vse pogostejše, obenem pa je zdravljenje za zdaj omejeno predvsem na blaženje simptomov. Ključni razlog za to se skriva v še vedno sorazmerno slabem poznavanju kompleksnih mehanizmov, ki usmerjajo razvoj in delovanje možganov. Toda na tem temeljnem področju se v zadnjih letih nabirajo pomembna nova spoznanja, tudi po zaslugi dr. Jerneja Uleta, profesorja molekularne nevroznanosti na University College v Londonu ter vodje raziskovalne skupine na Inštitutu Francis Crick, ki raziskuje kompleksne stike med molekulo ribonukleinske kisline in proteini. Prav v razvejani komunikaciji med RNK in proteini se namreč skrivajo ključni mehanizmi, ki celicam omogočajo, da se dinamično odzivajo na izzive okolja, pomembno vlogo pa igrajo tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni. Letos je za raziskave pridobil tudi sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce (t. i. ERC Advanced Grant). Oddajo je pripravila Nina Slaček. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/27/JernejUleRNK-temeljevolucijeinspomina4441395.mp3 RTVSLO – Ars 1873 clean Nevrodegenerativne bolezni so danes zaradi staranja prebivalstva vse pogostejše, obenem pa je zdravljenje za zdaj omejeno predvsem na blaženje simptomov. Ključni razlog za to se skriva v še vedno sorazmerno slabem poznavanju kompleksnih mehanizmov, ki usmerjajo razvoj in delovanje možganov. Toda na tem temeljnem področju se v zadnjih letih nabirajo pomembna nova spoznanja, tudi po zaslugi dr. Jerneja Uleta, profesorja molekularne nevroznanosti na University College v Londonu ter vodje raziskovalne skupine na Inštitutu Francis Crick, ki raziskuje kompleksne stike med molekulo ribonukleinske kisline in proteini. Prav v razvejani komunikaciji med RNK in proteini se namreč skrivajo ključni mehanizmi, ki celicam omogočajo, da se dinamično odzivajo na izzive okolja, pomembno vlogo pa igrajo tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni. Letos je za raziskave pridobil tudi sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce (t. i. ERC Advanced Grant). Oddajo je pripravila Nina Slaček. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Fri, 27 Sep 2019 12:30:00 +0000 Jernej Ule: RNK - temelj evolucije in spomina RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. sl Fri, 15 Oct 2021 06:00:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 15 Oct 2021 06:00:00 +0000 Podobe znanja