Arts (C) RTVSLO 2017 Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ Podobe znanja https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/526/logo_1.jpg Nastanek nekaterih bolezni je tesno povezan z delovanjem hormonov in s spremembami v njihovem delovanju. Endometrioza, ki lahko povzroča hude bolečine in vodi v neplodnost, je pogosto spregledana bolezen ženk, čeprav prizadene okoli 10 odstotkov žensk v rodni dobi. Prav tako igrajo hormoni pomembno vlogo pri nastanku ginekoloških rakov, kot so rak dojk, rak endometrija in rak jajčnikov; ti povzročijo kar 22 odstotkov vseh z rakom povezanih smrti na leto. Kako hormoni vplivajo na nastanek in razvoj teh bolezni in kako jih z novimi biooznačevalci kar najhitreje zaznati in razviti nove zdravilne učinkovine za boj z njimi, je področje, ki se mu posveča prof. dr. Tea Lanišnik Rižner, vodja Laboratorija za molekularne osnove hormonsko odvisnih bolezni in biomarkerjev na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo priznanje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174943144 RTVSLO – Ars 1832 clean Nastanek nekaterih bolezni je tesno povezan z delovanjem hormonov in s spremembami v njihovem delovanju. Endometrioza, ki lahko povzroča hude bolečine in vodi v neplodnost, je pogosto spregledana bolezen ženk, čeprav prizadene okoli 10 odstotkov žensk v rodni dobi. Prav tako igrajo hormoni pomembno vlogo pri nastanku ginekoloških rakov, kot so rak dojk, rak endometrija in rak jajčnikov; ti povzročijo kar 22 odstotkov vseh z rakom povezanih smrti na leto. Kako hormoni vplivajo na nastanek in razvoj teh bolezni in kako jih z novimi biooznačevalci kar najhitreje zaznati in razviti nove zdravilne učinkovine za boj z njimi, je področje, ki se mu posveča prof. dr. Tea Lanišnik Rižner, vodja Laboratorija za molekularne osnove hormonsko odvisnih bolezni in biomarkerjev na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo priznanje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Mar 2023 07:00:00 +0000 Tea Lanišnik Rižner: K prepoznavnosti endometrioze kot resne, kronične bolezni so pripomogle predvsem bolnice same Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174941626 RTVSLO – Ars 1940 clean Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 10 Mar 2023 07:00:00 +0000 Rok Žitko: Trenutno smo v obdobju šumečih kubitov, na univerzalni kvantni računalnik bo treba še počakati Umetna inteligenca je ključna tehnologija 21. stoletja, nepogrešljiva v znanosti, vseprisotna na spletu, vse bolj neobhodna v gospodarstvu in z vse večjim vplivom na družbo. Vsi se danes že dobro zavedamo, da ima na tak ali drugačen način izreden vpliv na naša življenja in smo obenem večinoma prepričani, da gre za tehnologijo, ki je v rokah velikih – tehnoloških gigantov, denimo. A to pravzaprav ne drži. Odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange denimo omogoča tako rekoč vsakomur, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, ki temelji na podatkih: od analize značilnosti spletnih objav do vprašanja avtorstva Shakespearovih del pa vse do razvoja zdravil v farmaciji. Gre za orodje, ki je zrastlo v Sloveniji. Njegov razvoj že več kot 20 let vodita prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, za kar sta prejela tudi Puhovo nagrado. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174939905 RTVSLO – Ars 2148 clean Umetna inteligenca je ključna tehnologija 21. stoletja, nepogrešljiva v znanosti, vseprisotna na spletu, vse bolj neobhodna v gospodarstvu in z vse večjim vplivom na družbo. Vsi se danes že dobro zavedamo, da ima na tak ali drugačen način izreden vpliv na naša življenja in smo obenem večinoma prepričani, da gre za tehnologijo, ki je v rokah velikih – tehnoloških gigantov, denimo. A to pravzaprav ne drži. Odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange denimo omogoča tako rekoč vsakomur, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, ki temelji na podatkih: od analize značilnosti spletnih objav do vprašanja avtorstva Shakespearovih del pa vse do razvoja zdravil v farmaciji. Gre za orodje, ki je zrastlo v Sloveniji. Njegov razvoj že več kot 20 let vodita prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, za kar sta prejela tudi Puhovo nagrado. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 03 Mar 2023 07:00:00 +0000 Janez Demšar, Blaž Zupan: Program Orange, orodje za demokratizacijo umetne inteligence V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni. »V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona. Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stimulatorji, ki so jih izdelovali v Gorenju, je tako porodil idejo za prvega industrijskega robota. »Na našem odseku na Inštitutu Jožef Stefan smo vedno vse delali toliko časa, da smo to tudi naredili,« pravi Stanič. »Prepričan sem bil, da če znamo narediti iz hromega gibanja funkcionalno gibanje, potem bomo tudi iz motorjev naredili sisteme, stroje, ki bodo olajšali delo v tovarnah.« Goro1 je bil leta 1980 presenečenje; njegova naloga je bila nanašanje emajla na štedilnike v Gorenju. A nemudoma so želele vse slovenske tovarne svoje robote in začela se je nagla robotizacija slovenske industrije, katere vpliv je še danes čutiti. 174938256 RTVSLO – Ars 2193 clean V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni. »V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona. Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stimulatorji, ki so jih izdelovali v Gorenju, je tako porodil idejo za prvega industrijskega robota. »Na našem odseku na Inštitutu Jožef Stefan smo vedno vse delali toliko časa, da smo to tudi naredili,« pravi Stanič. »Prepričan sem bil, da če znamo narediti iz hromega gibanja funkcionalno gibanje, potem bomo tudi iz motorjev naredili sisteme, stroje, ki bodo olajšali delo v tovarnah.« Goro1 je bil leta 1980 presenečenje; njegova naloga je bila nanašanje emajla na štedilnike v Gorenju. A nemudoma so želele vse slovenske tovarne svoje robote in začela se je nagla robotizacija slovenske industrije, katere vpliv je še danes čutiti. Fri, 24 Feb 2023 07:00:00 +0000 Uroš Stanič: Ne Američani ne Japonci niso tako uspešno prodrli s tehnologijo na področje medicine kot mi Prehod k trajnostnemu načinu bivanja in opuščanje fosilnih virov, ki sta nedvomno ključni prioriteti današnjega časa, zahtevata številne in globoke spremembe. Naša odvisnost od fosilnih virov se namreč ne konča pri vsebini rezervoarja našega avtomobila ali pri elektriki iz premoga. Fosilne vire bo potrebno opustiti tudi na področju surovin in zamenjati denimo danes vseprisotno plastiko z naravnimi in obnovljivimi surovinami. To pa seveda spet terja nova znanja in tehnologije. Za dosežke na področju kemijskega inženirstva za trajnostno rast gospodarstva ter prehod v nizkoogljično družbo z upoštevanjem krožnosti je dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta prejel Zoisovo priznanje. Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal konec leta 2021, ko je dr. Likozar prejel Preglovo nagrado.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174936137 RTVSLO – Ars 1792 clean Prehod k trajnostnemu načinu bivanja in opuščanje fosilnih virov, ki sta nedvomno ključni prioriteti današnjega časa, zahtevata številne in globoke spremembe. Naša odvisnost od fosilnih virov se namreč ne konča pri vsebini rezervoarja našega avtomobila ali pri elektriki iz premoga. Fosilne vire bo potrebno opustiti tudi na področju surovin in zamenjati denimo danes vseprisotno plastiko z naravnimi in obnovljivimi surovinami. To pa seveda spet terja nova znanja in tehnologije. Za dosežke na področju kemijskega inženirstva za trajnostno rast gospodarstva ter prehod v nizkoogljično družbo z upoštevanjem krožnosti je dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta prejel Zoisovo priznanje. Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal konec leta 2021, ko je dr. Likozar prejel Preglovo nagrado.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Feb 2023 07:00:00 +0000 Blaž Likozar: Več kot 99% oglika danes dobimo iz fosilnih virov, nekoč pa bomo CO₂ zajemali iz zraka Imunoterapije so v zadnjih letih vse bolj uspešne pri zdravljenju določenih rakavih obolenj. Ciljana aktivacija točno določenih celic v našem telesu omogoči, da se imunski odziv osredotoči neposredno na tumorske celice, zdrave pa pusti pri miru. A obetavni novi pristopi niso kos vsem vrstam raka. Za zdaj. Napredek na tem področju je namreč izredno hiter. Z razvojem zdravil naslednje generacije se v Belgiji v farmacevtskem podjetju Janssen ukvarja dr. Nataša Obermajer, med drugim sodeluje pri razvoju zdravila za preusmerjanju celic imunskega odziva, ki je že v prvi klinični fazi. Za svoje raziskovalne uspehe je prejela tudi priznanje Ambasadorka znanosti Republike Slovenije. 174934738 RTVSLO – Ars 1784 clean Imunoterapije so v zadnjih letih vse bolj uspešne pri zdravljenju določenih rakavih obolenj. Ciljana aktivacija točno določenih celic v našem telesu omogoči, da se imunski odziv osredotoči neposredno na tumorske celice, zdrave pa pusti pri miru. A obetavni novi pristopi niso kos vsem vrstam raka. Za zdaj. Napredek na tem področju je namreč izredno hiter. Z razvojem zdravil naslednje generacije se v Belgiji v farmacevtskem podjetju Janssen ukvarja dr. Nataša Obermajer, med drugim sodeluje pri razvoju zdravila za preusmerjanju celic imunskega odziva, ki je že v prvi klinični fazi. Za svoje raziskovalne uspehe je prejela tudi priznanje Ambasadorka znanosti Republike Slovenije. Fri, 10 Feb 2023 07:00:00 +0000 Nataša Obermajer: Imunoterapije bodo sčasoma nadomestile kemoterapijo V pogovoru s filozofom prava in prejemnikom Zoisove nagrade za življenjsko delo preverjamo, v kakšni zvezi sta pravo in pravičnost pa tudi zakaj je dobrodošlo, če so zakoni napisani v izbrušenem in klenem jeziku<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je to pravo? – Na prvi pogled se zdi, da bi odgovor ne smel biti pretežak, saj se s pravom srečujemo vsak dan: ko se, na primer, z bratom in sestro prepiramo okoli dediščine, ko skušamo doseči, da bi nas delodajalec po dolgi vrsti let stalnega honorarnega sodelovanja naposled zaposlil za nedoločen čas, ali ko skušamo lastniku sosednjega polja dokazati, da imamo pravico prečkati njegovo posest, da bi prišli do svojega sadovnjaka. Instinktivno, intuitivno torej vemo, kaj je to pravo: to je niz pravil, ki uravnavajo odnose med ljudmi. Ampak odnose med ljudmi na pomemben način uravnavajo tudi bonton in ljudske šege pa vendar nihče ne misli, da je z roko zakriti si usta, ko zazehamo, ali ob božiču podariti tašči tople copate – stvar prava.</p> <p>Očitno je torej, da se le z instinktom ali intuicijo ne moremo prebiti do delujoče, veljavne definicije prava. Zato smo iskanje resnično pretehtanega odgovora na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku – kaj je to pravo? –, prepustili gostu tokratnih Podob znanja, <strong>dr. Marijanu Pavčniku</strong>, dolgoletnemu predavatelju filozofije prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, avtorju več kot 400 znanstvenih razprav in člankov, rednemu članu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, do konca lanskega leta sodniku Ustavnega sodišča Republike Slovenije in minulega decembra tudi prejemniku najvišjega priznanja za znanstveno-raziskovalno delo pri nas, Zoisove nagrade za življenjsko delo.</p> <p> </p> <p>foto: akad. prof. dr. Marijan Pavčnik (Foto Pauli/Arhiv SAZU)</p> </body> </html> 174933173 RTVSLO – Ars 1603 clean V pogovoru s filozofom prava in prejemnikom Zoisove nagrade za življenjsko delo preverjamo, v kakšni zvezi sta pravo in pravičnost pa tudi zakaj je dobrodošlo, če so zakoni napisani v izbrušenem in klenem jeziku<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je to pravo? – Na prvi pogled se zdi, da bi odgovor ne smel biti pretežak, saj se s pravom srečujemo vsak dan: ko se, na primer, z bratom in sestro prepiramo okoli dediščine, ko skušamo doseči, da bi nas delodajalec po dolgi vrsti let stalnega honorarnega sodelovanja naposled zaposlil za nedoločen čas, ali ko skušamo lastniku sosednjega polja dokazati, da imamo pravico prečkati njegovo posest, da bi prišli do svojega sadovnjaka. Instinktivno, intuitivno torej vemo, kaj je to pravo: to je niz pravil, ki uravnavajo odnose med ljudmi. Ampak odnose med ljudmi na pomemben način uravnavajo tudi bonton in ljudske šege pa vendar nihče ne misli, da je z roko zakriti si usta, ko zazehamo, ali ob božiču podariti tašči tople copate – stvar prava.</p> <p>Očitno je torej, da se le z instinktom ali intuicijo ne moremo prebiti do delujoče, veljavne definicije prava. Zato smo iskanje resnično pretehtanega odgovora na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku – kaj je to pravo? –, prepustili gostu tokratnih Podob znanja, <strong>dr. Marijanu Pavčniku</strong>, dolgoletnemu predavatelju filozofije prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, avtorju več kot 400 znanstvenih razprav in člankov, rednemu članu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, do konca lanskega leta sodniku Ustavnega sodišča Republike Slovenije in minulega decembra tudi prejemniku najvišjega priznanja za znanstveno-raziskovalno delo pri nas, Zoisove nagrade za življenjsko delo.</p> <p> </p> <p>foto: akad. prof. dr. Marijan Pavčnik (Foto Pauli/Arhiv SAZU)</p> </body> </html> Fri, 03 Feb 2023 07:00:00 +0000 Marijan Pavčnik: Osrednji obraz pravičnosti je, da morajo biti pravila tudi človeško znosna Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>To velja tudi za številne zdravilne učinkovine, kozmetična sredstva, pesticide in še marsikaj drugega. Kronična izpostavljenost mešanici najrazličnejših onesnaževal pa ima močan vpliv tako na najrazličnejše organizme kot tudi na človeka. Zoisova nagrajenka <strong>prof. dr. Ester Heath</strong> z Odseka za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja Skupine za organsko analizo že vrsto let raziskuje, kako krožijo v okolju t. i. novodobna organska onesnaževala in kakšen je njihov vpliv. Kaj torej o naših navadah povejo odpadne vode, kaj v njih ostaja najdlje časa in kaj lahko glede tega storimo?<br />Foto: R. Lapay</p> </body> </html> 174931498 RTVSLO – Ars 1804 clean Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>To velja tudi za številne zdravilne učinkovine, kozmetična sredstva, pesticide in še marsikaj drugega. Kronična izpostavljenost mešanici najrazličnejših onesnaževal pa ima močan vpliv tako na najrazličnejše organizme kot tudi na človeka. Zoisova nagrajenka <strong>prof. dr. Ester Heath</strong> z Odseka za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja Skupine za organsko analizo že vrsto let raziskuje, kako krožijo v okolju t. i. novodobna organska onesnaževala in kakšen je njihov vpliv. Kaj torej o naših navadah povejo odpadne vode, kaj v njih ostaja najdlje časa in kaj lahko glede tega storimo?<br />Foto: R. Lapay</p> </body> </html> Fri, 27 Jan 2023 07:00:00 +0000 Ester Heath: Največji problem je kronična izpostavljenost mešanici organskih onesnažil Ljudje imamo težave z razumevanjem učinkov nelinearnih pojavov, kakršna sta denimo eksponentna rast ali pa povečevanje ogljikovega dioksida v ozračju. Tovrstna 'slepota' se danes kaže kot zelo nevarna.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p><em>»Zdi se mi, da imamo v možgane vgrajene zgolj linearne procese, vse ostalo pa nas prej ali slej preseneti. Pri eksponentni rasti denimo na začetku skoraj ni nobene spremembe, oziroma je mikroskopsko majhna. Do neke točke, ko se začne ta sprememba kazati, potem pa naenkrat eksplodira,«</em> razlaga <strong>prof. dr. Bojan Kuzma</strong>, predstojnik oddelka za matematiko Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V Podobah znanja smo se pogovarjali o zadržanosti ljudi do matematike, o tem, kako nam lahko pomaga razumeti tudi podnebne spremembe, ki se nas vseh tičejo, in seveda o njegovem matematičnem delu.</p> </body> </html> 174929853 RTVSLO – Ars 1754 clean Ljudje imamo težave z razumevanjem učinkov nelinearnih pojavov, kakršna sta denimo eksponentna rast ali pa povečevanje ogljikovega dioksida v ozračju. Tovrstna 'slepota' se danes kaže kot zelo nevarna.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p><em>»Zdi se mi, da imamo v možgane vgrajene zgolj linearne procese, vse ostalo pa nas prej ali slej preseneti. Pri eksponentni rasti denimo na začetku skoraj ni nobene spremembe, oziroma je mikroskopsko majhna. Do neke točke, ko se začne ta sprememba kazati, potem pa naenkrat eksplodira,«</em> razlaga <strong>prof. dr. Bojan Kuzma</strong>, predstojnik oddelka za matematiko Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V Podobah znanja smo se pogovarjali o zadržanosti ljudi do matematike, o tem, kako nam lahko pomaga razumeti tudi podnebne spremembe, ki se nas vseh tičejo, in seveda o njegovem matematičnem delu.</p> </body> </html> Fri, 20 Jan 2023 07:00:00 +0000 Bojan Kuzma: Matematika je bolj veda o iskanju vzorcev kot pa računanje Za svoje raziskave virusov in njihove razširjenosti v okolju je prejela Zoisovo nagrado<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Virusi so vsepovsod okrog nas, v vodi, zraku, zemlji, v vseh živih bitjih in seveda tudi v nas. Obstaja ogromno različnih vrst in nekateri med njimi, kot smo se nazorno poučili v zadnjih par letih, povzročajo tudi hude bolezni.<br />Metodo spremljanja prisotnosti rastlinskih virusov v odpadnih vodah, ki jo je prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, pionirsko razvijala že pred 15 leti, so ob izbruhu pandemije covida-19 hitro prilagodili novim potrebam in začeli spremljati razširjenost novega virusa.<br />»Preskok z rastlinskih na humane viruse ni bil zelo težak zaradi naših dolgoletnih izkušenj in metodologij.«<br />Kako viruse v okolju zaznati, določiti, spremljati njihove premike ter jih iz njega celo odstraniti, so področja, ki se jim prof. dr. Maja Ravnikar zelo uspešno posveča. Za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.</p> <p>Foto: Jure Makovec/NIB</p> </body> </html> 174927906 RTVSLO – Ars 1800 clean Za svoje raziskave virusov in njihove razširjenosti v okolju je prejela Zoisovo nagrado<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Virusi so vsepovsod okrog nas, v vodi, zraku, zemlji, v vseh živih bitjih in seveda tudi v nas. Obstaja ogromno različnih vrst in nekateri med njimi, kot smo se nazorno poučili v zadnjih par letih, povzročajo tudi hude bolezni.<br />Metodo spremljanja prisotnosti rastlinskih virusov v odpadnih vodah, ki jo je prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, pionirsko razvijala že pred 15 leti, so ob izbruhu pandemije covida-19 hitro prilagodili novim potrebam in začeli spremljati razširjenost novega virusa.<br />»Preskok z rastlinskih na humane viruse ni bil zelo težak zaradi naših dolgoletnih izkušenj in metodologij.«<br />Kako viruse v okolju zaznati, določiti, spremljati njihove premike ter jih iz njega celo odstraniti, so področja, ki se jim prof. dr. Maja Ravnikar zelo uspešno posveča. Za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.</p> <p>Foto: Jure Makovec/NIB</p> </body> </html> Fri, 13 Jan 2023 08:00:00 +0000 Maja Ravnikar: Zaradi bolezni propade 40 odstotkov rastlinske proizvodnje Pogovor z utemeljiteljem medicinske genetike pri nas, Zoisovim nagrajencem za življenjsko delo prof. dr. Radovanom Komelom. Vsa navodila, ki omogočajo življenje v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah, so zapisana v genih. Razbiranje in razumevanje teh navodil, iskanje potencialnih napak v genskem zapisu ter njihovo spreminjanje in popravljanje zato tvorijo ključno področje sodobne znanosti. Pri uvajanju temeljnih pristopov molekularne biologije in genskega inženirstva na področje medicinskih raziskav pri nas nedvomno zavzema ključno mesto dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoj pomembni doprinos k slovenski znanosti prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo. 174926492 RTVSLO – Ars 2219 clean Pogovor z utemeljiteljem medicinske genetike pri nas, Zoisovim nagrajencem za življenjsko delo prof. dr. Radovanom Komelom. Vsa navodila, ki omogočajo življenje v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah, so zapisana v genih. Razbiranje in razumevanje teh navodil, iskanje potencialnih napak v genskem zapisu ter njihovo spreminjanje in popravljanje zato tvorijo ključno področje sodobne znanosti. Pri uvajanju temeljnih pristopov molekularne biologije in genskega inženirstva na področje medicinskih raziskav pri nas nedvomno zavzema ključno mesto dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoj pomembni doprinos k slovenski znanosti prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Fri, 06 Jan 2023 07:00:00 +0000 Radovan Komel: Skrivnosti živega sveta, zapisane v genih Bolj ko poznamo človeške možgane, bolj je jasno, kako osupljiv organ to pravzaprav je. A v sodobnem načinu življenja ne manjka vidikov, ki dobremu delovanju naših možganov niso najbolj naklonjeni. V kolikšni meri je torej evolucija pripravila naše možgane na specifične izzive sodobnosti in katerih vidikov ne gre spregledati, če želimo ohraniti možgane zdrave, bo v ospredju tokratnih Podob znanja. Gostja je zdravnica in nevrobiologinja, prof. dr. Maja Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in tudi soustanoviteljica Sinapse, slovenskega društva za nevroznanost.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174923892 RTVSLO – Ars 1788 clean Bolj ko poznamo človeške možgane, bolj je jasno, kako osupljiv organ to pravzaprav je. A v sodobnem načinu življenja ne manjka vidikov, ki dobremu delovanju naših možganov niso najbolj naklonjeni. V kolikšni meri je torej evolucija pripravila naše možgane na specifične izzive sodobnosti in katerih vidikov ne gre spregledati, če želimo ohraniti možgane zdrave, bo v ospredju tokratnih Podob znanja. Gostja je zdravnica in nevrobiologinja, prof. dr. Maja Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in tudi soustanoviteljica Sinapse, slovenskega društva za nevroznanost.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 30 Dec 2022 07:00:00 +0000 Maja Bresjanac: O zdravju možganov Jezuitski kolegij, ki je v Ljubljani deloval med letoma 1597 in 1773, je učencem ponujal najboljšo izobrazbo, ki si jo je bilo takrat moč pridobiti na Kranjskem, in velja za nekakšnega predhodnika ljubljanske univerze <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko iščemo razloge, čemu se v poznem srednjem in zgodnjem novem veku slovenski kraji v gospodarskem, družbenem in kulturnem pogledu niso razvijali tako hitro kakor kakšne druge dežele v naši širši soseščini – recimo Lombardija, Bavarska in Češka –, tedaj moramo najbrž ugotoviti, da je svoje pridodalo tudi dejstvo, da na naših tleh vse do leta 1919 ni bilo nobene univerze. Na hipotetičnem vseučilišču v Ljubljani bi slej ko prej bilo, ker bi pač bilo blizu, ceneje in enostavneje študirati kakor v Padovi, na Dunaju ali v Pragi, to pa bi, kajpada, pripomoglo k hitrejšemu širjenju novih, prebojnih vednosti in dviganju splošne stopnje omike med prebivalci tako imenovanih notranje-avstrijskih dežel.</p> <p>Vseeno pa to še ne pomeni, da si na Kranjskem v 17. in 18. stoletju ni bilo mogoče pridobiti precej spodobne izobrazbe; za to je namreč v pomembni meri skrbel jezuitski kolegij v Ljubljani, ki so ga ustanovili leta 1597, ugasnil pa je slabi dve stoletji pozneje, leta 1773. Kako pomembno vlogo v zgodovini našega prostora je pravzaprav igrala ta institucija, postane jasno, če pomislimo, da so jo obiskovali tudi <strong>Valvasor</strong>, <strong>Vega</strong> in <strong>Vodnik</strong>. A kaj natanko je bil jezuitski kolegij, če pač ni bil univerza? Kako so menihi, ki so ga vodili, razumeli njegovo poslanstvo? In kakšno znanje so navsezadnje ponujali svojim učencem?</p> <p>Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, saj smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko, <strong>dr. Moniko Deželak Trojar</strong>. Naša gosta, sicer raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izvrstna poznavalka kulturne zgodovine slovenskih dežel v 17. in 18. stoletju, je namreč ena izmed avtoric intrigantne razstave <em><strong>Ko so nam zvezde naklonjene</strong></em>, ki na desetih panojih pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije zvedavim mimoidočim predstavlja bogato zgodovino jezuitskega kolegija v Ljubljani.</p> <p>foto: Monika Deželak Trojar (Goran Dekleva)</p> </body> </html> 174923309 RTVSLO – Ars 1798 clean Jezuitski kolegij, ki je v Ljubljani deloval med letoma 1597 in 1773, je učencem ponujal najboljšo izobrazbo, ki si jo je bilo takrat moč pridobiti na Kranjskem, in velja za nekakšnega predhodnika ljubljanske univerze <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko iščemo razloge, čemu se v poznem srednjem in zgodnjem novem veku slovenski kraji v gospodarskem, družbenem in kulturnem pogledu niso razvijali tako hitro kakor kakšne druge dežele v naši širši soseščini – recimo Lombardija, Bavarska in Češka –, tedaj moramo najbrž ugotoviti, da je svoje pridodalo tudi dejstvo, da na naših tleh vse do leta 1919 ni bilo nobene univerze. Na hipotetičnem vseučilišču v Ljubljani bi slej ko prej bilo, ker bi pač bilo blizu, ceneje in enostavneje študirati kakor v Padovi, na Dunaju ali v Pragi, to pa bi, kajpada, pripomoglo k hitrejšemu širjenju novih, prebojnih vednosti in dviganju splošne stopnje omike med prebivalci tako imenovanih notranje-avstrijskih dežel.</p> <p>Vseeno pa to še ne pomeni, da si na Kranjskem v 17. in 18. stoletju ni bilo mogoče pridobiti precej spodobne izobrazbe; za to je namreč v pomembni meri skrbel jezuitski kolegij v Ljubljani, ki so ga ustanovili leta 1597, ugasnil pa je slabi dve stoletji pozneje, leta 1773. Kako pomembno vlogo v zgodovini našega prostora je pravzaprav igrala ta institucija, postane jasno, če pomislimo, da so jo obiskovali tudi <strong>Valvasor</strong>, <strong>Vega</strong> in <strong>Vodnik</strong>. A kaj natanko je bil jezuitski kolegij, če pač ni bil univerza? Kako so menihi, ki so ga vodili, razumeli njegovo poslanstvo? In kakšno znanje so navsezadnje ponujali svojim učencem?</p> <p>Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, saj smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko, <strong>dr. Moniko Deželak Trojar</strong>. Naša gosta, sicer raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izvrstna poznavalka kulturne zgodovine slovenskih dežel v 17. in 18. stoletju, je namreč ena izmed avtoric intrigantne razstave <em><strong>Ko so nam zvezde naklonjene</strong></em>, ki na desetih panojih pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije zvedavim mimoidočim predstavlja bogato zgodovino jezuitskega kolegija v Ljubljani.</p> <p>foto: Monika Deželak Trojar (Goran Dekleva)</p> </body> </html> Fri, 23 Dec 2022 07:00:00 +0000 Monika Deželak Trojar o šoli, ki so jo obiskovali Valvasor, Vega in Vodnik »Danes verjetno nihče ne hodi v gledališče, da bi tam doživel katarzo. Idejno ali etično očiščenje me ne zanima. Gledam druge reči.«<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Slovenski umetnost in humanistika sta sredi decembra 2022 izgubili enega ključnih protagonistov zadnjega pol stoletja, <strong>dr. Lada Kralja</strong>. V sedemdesetih je bil soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij na Slovenskem, Gledališča Glej in Pekarne. Pozneje je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.</p> <p>Leta 2017 pa smo dr. Kralja pred mikrofon Podob znanja povabili predvsem kot znanstvenika. Kralj se je v drugi polovici osemdesetih namreč zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je kot redni profesor vse do upokojitve generacijam študentk in študentov z nevsakdanjim žarom in zavzetostjo predaval o dramatiki, njeni zgodovini in teoriji. Svoje raziskave, svoja spoznanja je strnil v številnih znanstvenih člankih – nekaj jih je nato izdal še v knjižni obliki, v preglednem zborniku <em><strong>Primerjalni članki</strong></em> – ter v dveh zvezkih Literarnega leksikona, specializirane edicije, v kateri izhajajo ključne razprave slovenske literarnovedne stroke. To sta <em><strong>Ekspresionizem</strong> </em>in <em><strong>Teorija drame</strong></em>, ki še danes veljata za temeljni deli, mimo katerih ne more noben literarni znanstvenik. V našem pogovoru z dr. Kraljem smo se sukali predvsem okoli vprašanja, kako literarno-teoretsko opredeliti bistvo dramatskih besedil, da bo definicija veljala za vse drame – od starih Grkov do danes.</p> <p>foto: dr. Lado Kralj (Goran Dekleva)</p> </body> </html> 174921957 RTVSLO – Ars 1659 clean »Danes verjetno nihče ne hodi v gledališče, da bi tam doživel katarzo. Idejno ali etično očiščenje me ne zanima. Gledam druge reči.«<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Slovenski umetnost in humanistika sta sredi decembra 2022 izgubili enega ključnih protagonistov zadnjega pol stoletja, <strong>dr. Lada Kralja</strong>. V sedemdesetih je bil soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij na Slovenskem, Gledališča Glej in Pekarne. Pozneje je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.</p> <p>Leta 2017 pa smo dr. Kralja pred mikrofon Podob znanja povabili predvsem kot znanstvenika. Kralj se je v drugi polovici osemdesetih namreč zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je kot redni profesor vse do upokojitve generacijam študentk in študentov z nevsakdanjim žarom in zavzetostjo predaval o dramatiki, njeni zgodovini in teoriji. Svoje raziskave, svoja spoznanja je strnil v številnih znanstvenih člankih – nekaj jih je nato izdal še v knjižni obliki, v preglednem zborniku <em><strong>Primerjalni članki</strong></em> – ter v dveh zvezkih Literarnega leksikona, specializirane edicije, v kateri izhajajo ključne razprave slovenske literarnovedne stroke. To sta <em><strong>Ekspresionizem</strong> </em>in <em><strong>Teorija drame</strong></em>, ki še danes veljata za temeljni deli, mimo katerih ne more noben literarni znanstvenik. V našem pogovoru z dr. Kraljem smo se sukali predvsem okoli vprašanja, kako literarno-teoretsko opredeliti bistvo dramatskih besedil, da bo definicija veljala za vse drame – od starih Grkov do danes.</p> <p>foto: dr. Lado Kralj (Goran Dekleva)</p> </body> </html> Fri, 16 Dec 2022 08:00:00 +0000 In memoriam: Lado Kralj V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, <strong>Marija Terezija</strong> je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni.</p> <p>Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu <strong>Francu Jožefu</strong>, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah.</p> <p>V tem smislu je bilo zelo opazno delo <strong>dr. Gregorja Antoličiča</strong>, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata <strong>Maksimilijana</strong> do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja <strong>Karla I.</strong>, ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja.</p> <p>No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174920206 RTVSLO – Ars 1927 clean V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, <strong>Marija Terezija</strong> je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni.</p> <p>Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu <strong>Francu Jožefu</strong>, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah.</p> <p>V tem smislu je bilo zelo opazno delo <strong>dr. Gregorja Antoličiča</strong>, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata <strong>Maksimilijana</strong> do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja <strong>Karla I.</strong>, ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja.</p> <p>No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Fri, 09 Dec 2022 08:00:00 +0000 Gregor Antoličič: Preprosti Slovenci so v Francu Jožefu videli polbožansko bitje, ki je branik vsega dobrega Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. 174917989 RTVSLO – Ars 1785 clean Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Fri, 02 Dec 2022 07:00:00 +0000 Izidor Sosič: PROTAC molekule - kemijski ekvivalent metode CRISPR Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj ima skupnega topla greda z eksotičnimi pojavi kvantnega sveta? Na prvi pogled prav nič. A morda ponuja priročna vrtna konstrukcija za gojenje zelenjave odlično analogijo, ključ do rešitve nekaterih osupljivih ugank, ki jih pred znanost postavljajo neravnovesni kvantni sistemi s simetrijami.<br />Nenavadne simetrije so namreč danes stvar čiste teorije, abstraktnih matematičnih modelov, v naravi pa jih ne moremo zaznati, prav tako tudi ne z eksperimenti v laboratoriju. A če bi našli način, kako bi lahko to, kar predpostavlja teorija, zaznali v realnosti, bi to prineslo revolucionarne spremembe na številnih področjih; od superprevodnikov do kvantnih simulatorjev. Z inovativnim načrtom, kako bi se tega problema lotili, je <strong>dr. Zala Lenarčič</strong> prepričala Evropski raziskovalni svet in pridobila sredstva za raziskovalce na začetku raziskovalne kariere, t. i. ERC Starting Grant v višini 1,5 milijona evrov za petletni projekt z naslovom Šibko vzbujane kvantne simetrije. Dr. Zala Lenarčič z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in vodja skupine za Kvantne sisteme izven ravnovesja je bila tudi gostja oddaje Podobe znanja.</p> </body> </html> 174916370 RTVSLO – Ars 2068 clean Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj ima skupnega topla greda z eksotičnimi pojavi kvantnega sveta? Na prvi pogled prav nič. A morda ponuja priročna vrtna konstrukcija za gojenje zelenjave odlično analogijo, ključ do rešitve nekaterih osupljivih ugank, ki jih pred znanost postavljajo neravnovesni kvantni sistemi s simetrijami.<br />Nenavadne simetrije so namreč danes stvar čiste teorije, abstraktnih matematičnih modelov, v naravi pa jih ne moremo zaznati, prav tako tudi ne z eksperimenti v laboratoriju. A če bi našli način, kako bi lahko to, kar predpostavlja teorija, zaznali v realnosti, bi to prineslo revolucionarne spremembe na številnih področjih; od superprevodnikov do kvantnih simulatorjev. Z inovativnim načrtom, kako bi se tega problema lotili, je <strong>dr. Zala Lenarčič</strong> prepričala Evropski raziskovalni svet in pridobila sredstva za raziskovalce na začetku raziskovalne kariere, t. i. ERC Starting Grant v višini 1,5 milijona evrov za petletni projekt z naslovom Šibko vzbujane kvantne simetrije. Dr. Zala Lenarčič z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in vodja skupine za Kvantne sisteme izven ravnovesja je bila tudi gostja oddaje Podobe znanja.</p> </body> </html> Fri, 25 Nov 2022 08:00:00 +0000 Zala Lenarčič: Kako lahko topla greda pomaga razrešiti uganke kvantnega sveta "Danes so vsi demokrati, hkrati pa demokracijo prezirajo," ugotavlja politolog Žiga Vodovnik in dodaja: "Priča smo nevarnim refleksom, da skušamo brisati pluralnost v tej družbi."<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V marsikaterem pogledu se danes zdi, da demokracija izgublja svojo pravo moč. Zdi se, da je dolgo nedvoumen konsenz v demokratičnih državah, da demokracija kljub svojim pomanjkljivostim vendarle ponuja najbolj ustrezen, najbolj vključujoč način političnega delovanja, vse bolj medel, oziroma vsaj, da so njeni nasprotniki precej bolj goreče prepričani, da se da do želenih ciljev učinkoviteje priti po nedemokratičnih poteh. Skozi zadnja desetletja smo vsekakor doživeli številne spremembe, ki so na različne načine posegle v moč demokracije, demokratičnih institucij: od izrazite krepitve moči transnacionalnega kapitala skozi proces globalizacije na eni strani do digitalne transformacije, podprte s tehnologijami umetne inteligence, ki so temeljito spremenile načine komuniciranja, širjenja informacij in tudi odločanja s številnimi nepričakovanimi posledicami, tudi na konkretne volilne odločitve. <br />Je res dejanski problem v sami demokraciji? So demokratične institucije preveč ranljive v naglo spreminjajočih se pogojih sodobnega sveta? Zahteva ta oblika političnega udejstvovanja nemara preveč angažmaja ali pa so – po drugi strani – poti do soodločanja preveč zavite in zapletene, da bi se običajni volivci in volivke v danih razmera še počutili kot da s svojim glasom v dovoljšni meri vplivajo na politične odločitve, ali pa so se vzvodi politične moči že toliko premaknili drugam, da parlamentarna oblika demokracije niti ni več pravo mesto odločanja o ključnih vprašanjih današnjega sveta? O vse tem politolog prof. dr. Žiga Vodovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p> </body> </html> 174913958 RTVSLO – Ars 1793 clean "Danes so vsi demokrati, hkrati pa demokracijo prezirajo," ugotavlja politolog Žiga Vodovnik in dodaja: "Priča smo nevarnim refleksom, da skušamo brisati pluralnost v tej družbi."<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V marsikaterem pogledu se danes zdi, da demokracija izgublja svojo pravo moč. Zdi se, da je dolgo nedvoumen konsenz v demokratičnih državah, da demokracija kljub svojim pomanjkljivostim vendarle ponuja najbolj ustrezen, najbolj vključujoč način političnega delovanja, vse bolj medel, oziroma vsaj, da so njeni nasprotniki precej bolj goreče prepričani, da se da do želenih ciljev učinkoviteje priti po nedemokratičnih poteh. Skozi zadnja desetletja smo vsekakor doživeli številne spremembe, ki so na različne načine posegle v moč demokracije, demokratičnih institucij: od izrazite krepitve moči transnacionalnega kapitala skozi proces globalizacije na eni strani do digitalne transformacije, podprte s tehnologijami umetne inteligence, ki so temeljito spremenile načine komuniciranja, širjenja informacij in tudi odločanja s številnimi nepričakovanimi posledicami, tudi na konkretne volilne odločitve. <br />Je res dejanski problem v sami demokraciji? So demokratične institucije preveč ranljive v naglo spreminjajočih se pogojih sodobnega sveta? Zahteva ta oblika političnega udejstvovanja nemara preveč angažmaja ali pa so – po drugi strani – poti do soodločanja preveč zavite in zapletene, da bi se običajni volivci in volivke v danih razmera še počutili kot da s svojim glasom v dovoljšni meri vplivajo na politične odločitve, ali pa so se vzvodi politične moči že toliko premaknili drugam, da parlamentarna oblika demokracije niti ni več pravo mesto odločanja o ključnih vprašanjih današnjega sveta? O vse tem politolog prof. dr. Žiga Vodovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p> </body> </html> Fri, 18 Nov 2022 08:00:00 +0000 Žiga Vodovnik: Ideja demokracije je bila vedno razumljena kot nevarna Kako zmanjšati visok okoljski davek redkih zemelj in zmanjšati strateško odvisnost od Kitajske.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Zelene tehnologije so nedvomno ključne pri prizadevanjih, da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, ne da bi ob tem ostali brez številnih pozitivnih plati, ki jih je k kvaliteti življenja doprinesel tehnološki razvoj. A če so zelene tehnologije nemara zelene, ko pogledamo njihovo toplogredno bilanco, to ne pomeni, da se v njih ne skrivajo tudi okoljsko mnogo temnejše plati. Trajni magneti na osnovi redkih zemelj so denimo povsem neobhodni za motorje električnih in hibridnih električnih vozil, v vetrnih elektrarnah in številnih drugih aplikacijah, a je proizvodnja in predelava teh surovin po eni strani izredno škodljiva za okolje, po drugi pa skoraj v celoti poteka na Kitajskem, kar seveda predstavlja tudi strateško pomanjkljivost, ko gre za dostop do kritičnih surovin. Veliko naporov je zato usmerjenih v prizadevanja, kako čim bolj učinkovito zastaviti recikliranje teh materialov ter kako razviti magnete, ki bi vsebovali kar najmanj problematičnih surovin. Tem vprašanjem se že vrsto let intenzivno posveča današnja gostja Podob znanja, <strong>prof. dr. Spomenka Kobe</strong> z Odseka za nanostrukturne materiale na Institutu "Jožef Stefan".</p> </body> </html> 174912606 RTVSLO – Ars 1829 clean Kako zmanjšati visok okoljski davek redkih zemelj in zmanjšati strateško odvisnost od Kitajske.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Zelene tehnologije so nedvomno ključne pri prizadevanjih, da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, ne da bi ob tem ostali brez številnih pozitivnih plati, ki jih je k kvaliteti življenja doprinesel tehnološki razvoj. A če so zelene tehnologije nemara zelene, ko pogledamo njihovo toplogredno bilanco, to ne pomeni, da se v njih ne skrivajo tudi okoljsko mnogo temnejše plati. Trajni magneti na osnovi redkih zemelj so denimo povsem neobhodni za motorje električnih in hibridnih električnih vozil, v vetrnih elektrarnah in številnih drugih aplikacijah, a je proizvodnja in predelava teh surovin po eni strani izredno škodljiva za okolje, po drugi pa skoraj v celoti poteka na Kitajskem, kar seveda predstavlja tudi strateško pomanjkljivost, ko gre za dostop do kritičnih surovin. Veliko naporov je zato usmerjenih v prizadevanja, kako čim bolj učinkovito zastaviti recikliranje teh materialov ter kako razviti magnete, ki bi vsebovali kar najmanj problematičnih surovin. Tem vprašanjem se že vrsto let intenzivno posveča današnja gostja Podob znanja, <strong>prof. dr. Spomenka Kobe</strong> z Odseka za nanostrukturne materiale na Institutu "Jožef Stefan".</p> </body> </html> Fri, 11 Nov 2022 08:00:00 +0000 Spomenka Kobe: Električnih avtomobilov brez magnetov redkih zemelj ne bi bilo V pogovoru z literarnim zgodovinarjem preverjamo, kako pravzaprav razumeti splošno razširjeno sodbo, da je namreč Lojze Kovačič »moderni klasik« slovenske književnosti<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko so bili strokovnjaki leta 2016 – to je bilo ob 25. obletnici podeljevanja kresnika – naprošeni, naj pretehtajo, katero izmed dotlej nagrajenih del je najboljše, ko so torej morali med samimi »naj« romani izbrati tistega, ki je še za nekaj odtenkov sijajnejši od drugih, so se odločili za <strong><em>Kristalni čas</em></strong> <strong>Lojzeta Kovačiča</strong>. In čeprav se na Slovenskem o stvareh literarnega okusa že po tradiciji radi prerekamo, ta odločitev menda ni privzdignila niti ene obrvi.</p> <p>Tako se je le še okrepil vtis, da je na sam vrh našega proznega Parnasa treba postaviti prav Kovačičev romaneskni opus. Toda: zakaj natanko? Kaj je tako presežnega v delih, kot so že omenjeni <em>Kristalni čas</em> pa tudi <em><strong>Prišleki</strong></em>, <em><strong>Resničnost</strong> </em>in <em><strong>Pet fragmentov</strong></em>? Kako so ti romani napisani in o čem govorijo, da jih moremo ali celo moramo postaviti ob bok <strong>Cankarjevi</strong> <em><strong>Hiši Marije Pomočnice</strong></em> ali <strong>Zupanovemu</strong> <em><strong>Menuetu za kitaro</strong></em>?</p> <p>Dober poizkus odgovora najdemo v še čisto sveži knjigi <em><strong>O tistem, ki ždi v meni</strong></em>, v kateri je <strong>dr. Matevž Kos</strong>, literarni zgodovinar in kritik ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, zbral tri eseje o Lojzetu Kovačiču. Do kakšnih ugotovitev se je esejist torej dokopal v svojem branju Kovačiča, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, v katerih smo gostili prav Matevža Kosa.</p> <p> </p> <p>foto: iz osebnega arhiva Matevža kosa</p> </body> </html> 174910759 RTVSLO – Ars 1793 clean V pogovoru z literarnim zgodovinarjem preverjamo, kako pravzaprav razumeti splošno razširjeno sodbo, da je namreč Lojze Kovačič »moderni klasik« slovenske književnosti<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko so bili strokovnjaki leta 2016 – to je bilo ob 25. obletnici podeljevanja kresnika – naprošeni, naj pretehtajo, katero izmed dotlej nagrajenih del je najboljše, ko so torej morali med samimi »naj« romani izbrati tistega, ki je še za nekaj odtenkov sijajnejši od drugih, so se odločili za <strong><em>Kristalni čas</em></strong> <strong>Lojzeta Kovačiča</strong>. In čeprav se na Slovenskem o stvareh literarnega okusa že po tradiciji radi prerekamo, ta odločitev menda ni privzdignila niti ene obrvi.</p> <p>Tako se je le še okrepil vtis, da je na sam vrh našega proznega Parnasa treba postaviti prav Kovačičev romaneskni opus. Toda: zakaj natanko? Kaj je tako presežnega v delih, kot so že omenjeni <em>Kristalni čas</em> pa tudi <em><strong>Prišleki</strong></em>, <em><strong>Resničnost</strong> </em>in <em><strong>Pet fragmentov</strong></em>? Kako so ti romani napisani in o čem govorijo, da jih moremo ali celo moramo postaviti ob bok <strong>Cankarjevi</strong> <em><strong>Hiši Marije Pomočnice</strong></em> ali <strong>Zupanovemu</strong> <em><strong>Menuetu za kitaro</strong></em>?</p> <p>Dober poizkus odgovora najdemo v še čisto sveži knjigi <em><strong>O tistem, ki ždi v meni</strong></em>, v kateri je <strong>dr. Matevž Kos</strong>, literarni zgodovinar in kritik ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, zbral tri eseje o Lojzetu Kovačiču. Do kakšnih ugotovitev se je esejist torej dokopal v svojem branju Kovačiča, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, v katerih smo gostili prav Matevža Kosa.</p> <p> </p> <p>foto: iz osebnega arhiva Matevža kosa</p> </body> </html> Fri, 04 Nov 2022 07:00:00 +0000 Matevž Kos: Najbolj intrigantna plat pisanja Lojzeta Kovačiča je njegov kritičen odnos do vsakokratne moralne večine Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna. </p> <p><br />Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom <strong>prof. dr. Dunje Mladenić</strong>, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.</p> </body> </html> 174909482 RTVSLO – Ars 1904 clean Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna. </p> <p><br />Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom <strong>prof. dr. Dunje Mladenić</strong>, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.</p> </body> </html> Fri, 28 Oct 2022 06:00:00 +0000 Dunja Mladenić: Glavni problem pri umetni inteligenci so nerealistična pričakovanja »Zdravljenje raka pozna različna obdobja in trenutno smo v obdobju imunoterapije,« je povedal akademik prof. dr. Gregor Serša, vodja odseka za eksperimentalno onkologijo na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana. »To je pristop, ki želi spodbuditi oz. omogočiti organizmu samemu, da s svojim imunskim sistemom ali s pomočjo dodatnega imunskega zdravljenja premaga rakave celice.« V Sloveniji prav zdaj poteka prva faza klinične raziskave o uporabi genske terapije pri zdravljenju kožnega raka. Kako deluje tovrstna terapija in kaj obeta, izveste v tokratnih Podobah znanja. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174907514 RTVSLO – Ars 1733 clean »Zdravljenje raka pozna različna obdobja in trenutno smo v obdobju imunoterapije,« je povedal akademik prof. dr. Gregor Serša, vodja odseka za eksperimentalno onkologijo na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana. »To je pristop, ki želi spodbuditi oz. omogočiti organizmu samemu, da s svojim imunskim sistemom ali s pomočjo dodatnega imunskega zdravljenja premaga rakave celice.« V Sloveniji prav zdaj poteka prva faza klinične raziskave o uporabi genske terapije pri zdravljenju kožnega raka. Kako deluje tovrstna terapija in kaj obeta, izveste v tokratnih Podobah znanja. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 21 Oct 2022 08:00:00 +0000 Gregor Serša: Genske terapije predstavljajo prihodnost v medicini O razvoju novih materialov, ki omogočajo zajem ogljikovega dioksida in shranjevanje toplote.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj bi bilo, če bi iz izpustov znali odstraniti toplogredne pline? Bi jih morda lahko odstranjevali celo neposredno iz atmosfere? V zadnjih letih se intenzivno razvija materiale, ki omogočajo prav to: zajem ogljikovega dioksida, pa tudi materiale, ki omogočajo dolgotrajno shranjevanje toplote in s tem občutne energijske prihranke.<br />Številne lastnosti zeolitov in njim podobnih nanoporoznih materialov so izredno obetavne in z razlogom zbujajo veliko optimizma, ko govorimo o zmanjševanju našega ogljičnega odtisa. Z njihovim razvojem se ukvarja tudi tokratna gostja oddaje Podobe znanja dr. Nataša Zabukovec Logar, vodja odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Za svoje raziskave na tem področju je letos prejela Preglovo nagrado. <br />Ob svojem navdušenjem nad možnostmi, ki jih odpirajo ti novi materiali, pa <strong>dr. Nataša Zabukovec Logar</strong> izpostavlja: »Uvajanje tehnologij zajema CO2 ne pomeni, da lahko enako intenzivno še naprej uporabljamo fosilna goriva.«</p> </body> </html> 174905514 RTVSLO – Ars 1951 clean O razvoju novih materialov, ki omogočajo zajem ogljikovega dioksida in shranjevanje toplote.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj bi bilo, če bi iz izpustov znali odstraniti toplogredne pline? Bi jih morda lahko odstranjevali celo neposredno iz atmosfere? V zadnjih letih se intenzivno razvija materiale, ki omogočajo prav to: zajem ogljikovega dioksida, pa tudi materiale, ki omogočajo dolgotrajno shranjevanje toplote in s tem občutne energijske prihranke.<br />Številne lastnosti zeolitov in njim podobnih nanoporoznih materialov so izredno obetavne in z razlogom zbujajo veliko optimizma, ko govorimo o zmanjševanju našega ogljičnega odtisa. Z njihovim razvojem se ukvarja tudi tokratna gostja oddaje Podobe znanja dr. Nataša Zabukovec Logar, vodja odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Za svoje raziskave na tem področju je letos prejela Preglovo nagrado. <br />Ob svojem navdušenjem nad možnostmi, ki jih odpirajo ti novi materiali, pa <strong>dr. Nataša Zabukovec Logar</strong> izpostavlja: »Uvajanje tehnologij zajema CO2 ne pomeni, da lahko enako intenzivno še naprej uporabljamo fosilna goriva.«</p> </body> </html> Fri, 14 Oct 2022 08:00:00 +0000 Nataša Zabukovec Logar: Tehnologije za zajem CO2 so nujne, ampak to je gašenje požara Za uspešen imunski odziv, je ključna ustrezna signalizacija. A včasih se sistem sproži, tudi ko ni prisotnih patogenov. Vnetje brez okužbe pa lahko vodi tudi v razvoj bolezni.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Oksidativni stres lahko aktivira naš imunski sistem na podoben način, kot se to zgodi, kadar nas napadejo virusi ali bakterije. A ob odsotnosti patogenov je tarča imunskega odziva telo samo, posledica pa so lahko različne kronične bolezni in raki. Kako poteka komunikacija pri takšnem imunskem odzivu, katere snovi nastajajo in kako zaustaviti vnetje ne da bi pri tem oslabili imunski sistem, raziskuje <strong>dr. Mateja Manček Keber</strong>, ki je za svoje delo letos prejela tudi Preglovo nagrado.</p> </body> </html> 174903802 RTVSLO – Ars 1726 clean Za uspešen imunski odziv, je ključna ustrezna signalizacija. A včasih se sistem sproži, tudi ko ni prisotnih patogenov. Vnetje brez okužbe pa lahko vodi tudi v razvoj bolezni.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Oksidativni stres lahko aktivira naš imunski sistem na podoben način, kot se to zgodi, kadar nas napadejo virusi ali bakterije. A ob odsotnosti patogenov je tarča imunskega odziva telo samo, posledica pa so lahko različne kronične bolezni in raki. Kako poteka komunikacija pri takšnem imunskem odzivu, katere snovi nastajajo in kako zaustaviti vnetje ne da bi pri tem oslabili imunski sistem, raziskuje <strong>dr. Mateja Manček Keber</strong>, ki je za svoje delo letos prejela tudi Preglovo nagrado.</p> </body> </html> Fri, 07 Oct 2022 08:00:00 +0000 Mateja Manček Keber: Razkrivanje skrivnosti naše prirojene imunosti Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.<br />Vesoljsko vreme preučuje <strong>dr. Primož Kajdič</strong>, z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Vabljeni k poslušanju pogovora.</p> <p> </p> <p>Foto: dr. Primož Kajdič preučuje pojave, ki so posledica burnega dogajanja na Soncu, denimo izbruhov koronarne mase (CME) na sliki (Vir: Nasa)</p> </body> </html> 174902350 RTVSLO – Ars 2013 clean Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.<br />Vesoljsko vreme preučuje <strong>dr. Primož Kajdič</strong>, z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Vabljeni k poslušanju pogovora.</p> <p> </p> <p>Foto: dr. Primož Kajdič preučuje pojave, ki so posledica burnega dogajanja na Soncu, denimo izbruhov koronarne mase (CME) na sliki (Vir: Nasa)</p> </body> </html> Fri, 30 Sep 2022 06:00:00 +0000 Primož Kajdič: Vesoljsko vreme Kakšno vlogo imajo virusi v ekosistemih, še ni povsem jasno. A danes se s sodobnimi pristopi odkriva številne nove viruse in zelo zanimivo je raziskovanje, kako se virusi premikajo med različnimi deli ekosistema.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O virusih smo se v zadnjih letih naposlušali več, kot verjetno kadarkoli prej, in skoraj zagotovo več, kot bi si želeli. A to še vedno ne pomeni, da o njih vemo zelo veliko. Kot prvo, virusi so izredno raznolika skupina, kot drugo so izredno majhni in velike večine med njimi niti ne poznamo. <br />Seveda pa ob omembi virusov najprej pomislimo na bolezni in prav povzročitelji bolezni med virusi so seveda tisti najbolj poznani in preučevani. Pandemija koronavirusne bolezni je v zadnjih letih virologijo vsekakor pognala v izjemno visoke obrate, pospešila raziskave in utrla pot novim pristopom, ki so po eni strani pomagali premagovati pandemijo, po drugi pa so seveda odprli nove možnosti tudi pri preučevanju vseh drugih virusov.<br />»Raziskovalci smo prav zato, da lahko odkrijemo stvari, ki jih prej ni še nihče,« pravi biolog <strong>dr. Denis Kutnjak</strong>, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo.</p> </body> </html> 174900891 RTVSLO – Ars 1589 clean Kakšno vlogo imajo virusi v ekosistemih, še ni povsem jasno. A danes se s sodobnimi pristopi odkriva številne nove viruse in zelo zanimivo je raziskovanje, kako se virusi premikajo med različnimi deli ekosistema.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O virusih smo se v zadnjih letih naposlušali več, kot verjetno kadarkoli prej, in skoraj zagotovo več, kot bi si želeli. A to še vedno ne pomeni, da o njih vemo zelo veliko. Kot prvo, virusi so izredno raznolika skupina, kot drugo so izredno majhni in velike večine med njimi niti ne poznamo. <br />Seveda pa ob omembi virusov najprej pomislimo na bolezni in prav povzročitelji bolezni med virusi so seveda tisti najbolj poznani in preučevani. Pandemija koronavirusne bolezni je v zadnjih letih virologijo vsekakor pognala v izjemno visoke obrate, pospešila raziskave in utrla pot novim pristopom, ki so po eni strani pomagali premagovati pandemijo, po drugi pa so seveda odprli nove možnosti tudi pri preučevanju vseh drugih virusov.<br />»Raziskovalci smo prav zato, da lahko odkrijemo stvari, ki jih prej ni še nihče,« pravi biolog <strong>dr. Denis Kutnjak</strong>, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo.</p> </body> </html> Fri, 23 Sep 2022 08:00:00 +0000 Denis Kutnjak: Pri virusih lahko evolucijo spremljamo v realnem času Podnebne spremembe v pomembni meri vplivajo tudi na trdnost in stabilnost tal pod našimi nogami.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tla pod našimi nogami kar po definiciji razumemo kot trdna. Dokler nas seveda kak dogodek, denimo potres, plaz ali podor ne opomni, da temu seveda ni tako, da so tudi na videz trdne kamnine neprestano izpostavljene pritiskom in spremembam in da imajo svoje šibke točke. Danes te šibke točke še dodatno slabijo posledice podnebnih sprememb. Višje temperature, intenzivnejše padavine in pogostejši vremenski ekstremi postajajo vse bolj pomemben dejavnik, ki vpliva tudi na potencialno nevarne premike tal. Kako in na kakšne načine je mogoče danes to dogajanje v tleh razumeti, napovedovati in potencialno tudi omejevati, raziskuje geologinja <strong>dr. Mateja Jemec Auflič</strong> z Geološkega zavoda Slovenije.</p> </body> </html> 174899272 RTVSLO – Ars 1806 clean Podnebne spremembe v pomembni meri vplivajo tudi na trdnost in stabilnost tal pod našimi nogami.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tla pod našimi nogami kar po definiciji razumemo kot trdna. Dokler nas seveda kak dogodek, denimo potres, plaz ali podor ne opomni, da temu seveda ni tako, da so tudi na videz trdne kamnine neprestano izpostavljene pritiskom in spremembam in da imajo svoje šibke točke. Danes te šibke točke še dodatno slabijo posledice podnebnih sprememb. Višje temperature, intenzivnejše padavine in pogostejši vremenski ekstremi postajajo vse bolj pomemben dejavnik, ki vpliva tudi na potencialno nevarne premike tal. Kako in na kakšne načine je mogoče danes to dogajanje v tleh razumeti, napovedovati in potencialno tudi omejevati, raziskuje geologinja <strong>dr. Mateja Jemec Auflič</strong> z Geološkega zavoda Slovenije.</p> </body> </html> Fri, 16 Sep 2022 08:00:00 +0000 Mateja Jemec Auflič: Vedno bolj intenzivne padavine povečujejo tudi nevarnost plazov Na oblikovanje zgodovinskega spomina vplivajo številni dejavniki in iz tega, kar je v nekem času pozabljeno ali potisnjeno vstran, se lahko naučimo prav toliko, kot iz tistega, kar je izpostavljeno.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če se preteklost nemara iz današnje perspektive zdi premočrtna, so v vsakem konkretnem trenutku vedno odprte najrazličnejše možnosti, najrazličnejše poti. O spominu in pozabljanju; o nastajanju slovenskega naroda ter o tem, zakaj jugoslovanski narod ni imel priložnosti nastati in zakaj je to danes sploh pomembno, v tokratnih Podobah znanja razmišlja kulturni antropolog <strong>prof. dr. Božidar Jezernik</strong>.</p> </body> </html> 174897736 RTVSLO – Ars 2004 clean Na oblikovanje zgodovinskega spomina vplivajo številni dejavniki in iz tega, kar je v nekem času pozabljeno ali potisnjeno vstran, se lahko naučimo prav toliko, kot iz tistega, kar je izpostavljeno.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če se preteklost nemara iz današnje perspektive zdi premočrtna, so v vsakem konkretnem trenutku vedno odprte najrazličnejše možnosti, najrazličnejše poti. O spominu in pozabljanju; o nastajanju slovenskega naroda ter o tem, zakaj jugoslovanski narod ni imel priložnosti nastati in zakaj je to danes sploh pomembno, v tokratnih Podobah znanja razmišlja kulturni antropolog <strong>prof. dr. Božidar Jezernik</strong>.</p> </body> </html> Fri, 09 Sep 2022 06:00:00 +0000 Božidar Jezernik: Zakaj jugoslovanski narod ni nikoli nastal Cianobakterije skrivajo številna presenečenja: ustvarile so kisik v atmosferi, pa fosina goriva, so odličen prehranski dodatek in vir številnih potencialno koristnih snovi. Nekatere vrste pa proizvajajo tudi nevarne cianotoksine.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnje pomanjkanje vode v jezerih in rekah je marsikje spremljalo tudi intenzivno razraščanje alg in cianobakterij. Slednje lahko predstavljajo resen problem. Cianotoksini, ki jih nekatere vrste proizvajajo, so namreč zelo nevarni. A po drugi strani so prav cianobakterije odgovorne za razmah življenja na Zemlji. So prvi organizmi, ki so začeli ustvarjati kisik in s tem povsem spremenili ozračje planeta. Danes pa znanstveniki odkrivajo njihove nove in nove uporabne lastnosti: od zdravilnih učinkovin do vira biogoriv. Cianobakterijam in še prav posebej njihovim toksinom se posveča <strong>doc. dr. Tina Eleršek</strong> z Nacionalnega inštituta za biologijo, tokratna gostja Podob znanja.</p> </body> </html> 174896067 RTVSLO – Ars 1861 clean Cianobakterije skrivajo številna presenečenja: ustvarile so kisik v atmosferi, pa fosina goriva, so odličen prehranski dodatek in vir številnih potencialno koristnih snovi. Nekatere vrste pa proizvajajo tudi nevarne cianotoksine.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnje pomanjkanje vode v jezerih in rekah je marsikje spremljalo tudi intenzivno razraščanje alg in cianobakterij. Slednje lahko predstavljajo resen problem. Cianotoksini, ki jih nekatere vrste proizvajajo, so namreč zelo nevarni. A po drugi strani so prav cianobakterije odgovorne za razmah življenja na Zemlji. So prvi organizmi, ki so začeli ustvarjati kisik in s tem povsem spremenili ozračje planeta. Danes pa znanstveniki odkrivajo njihove nove in nove uporabne lastnosti: od zdravilnih učinkovin do vira biogoriv. Cianobakterijam in še prav posebej njihovim toksinom se posveča <strong>doc. dr. Tina Eleršek</strong> z Nacionalnega inštituta za biologijo, tokratna gostja Podob znanja.</p> </body> </html> Fri, 02 Sep 2022 08:00:00 +0000 Tina Eleršek: Cianobakterije se s svojimi strupi morda sporazumevajo Geograf in speleolog o izginjanju Triglavskega ledenika, novih pristopih k raziskovanju preteklih podnebnih sprememb, onesnaženosti naših jam ter novih globinah Skalarjevega brezna.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnje ekstremno sušno leto tudi Triglavskemu ledeniku ni bilo naklonjeno. Samo v zadnjem tednu je se je skrčil za 20 cm, njegova globina je samo še med 4 in 5 metri. To so najbolj sveža poročila izpod Triglava, kjer je v tem tednu <strong>dr. Jure Tičar</strong> z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU sodeloval pri raziskavah, s katerimi skušajo na inovativen način določiti zgodovino ledenika pod Triglavom.</p> <p><br />A to ni edino raziskovalno področje, ki se mu dr. Tičar posveča. Še teden dni prej se je denimo spustil do novih globin Skalarjevega brezna na Kaninskih podih, ki tako iz odprave v odpravo pridobiva na globini. Jame pa skrivajo še druge skrivnosti, ne zgolj neodkritih globin. Pogosto jih povezujemo z lepotami kapnikov, a v slednjih se je skozi dolga tisočletja naložil zapis o podnebnih pogojih v oddaljeni preteklosti. Z njihovo analizo bi tokratni gost Podob znanja s sodelavci želel ustvariti podrobno sliko podnebnih nihanj zadnjih 10 000 let.</p> <p>Foto: Tomaž Grdin</p> </body> </html> 174894651 RTVSLO – Ars 1998 clean Geograf in speleolog o izginjanju Triglavskega ledenika, novih pristopih k raziskovanju preteklih podnebnih sprememb, onesnaženosti naših jam ter novih globinah Skalarjevega brezna.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnje ekstremno sušno leto tudi Triglavskemu ledeniku ni bilo naklonjeno. Samo v zadnjem tednu je se je skrčil za 20 cm, njegova globina je samo še med 4 in 5 metri. To so najbolj sveža poročila izpod Triglava, kjer je v tem tednu <strong>dr. Jure Tičar</strong> z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU sodeloval pri raziskavah, s katerimi skušajo na inovativen način določiti zgodovino ledenika pod Triglavom.</p> <p><br />A to ni edino raziskovalno področje, ki se mu dr. Tičar posveča. Še teden dni prej se je denimo spustil do novih globin Skalarjevega brezna na Kaninskih podih, ki tako iz odprave v odpravo pridobiva na globini. Jame pa skrivajo še druge skrivnosti, ne zgolj neodkritih globin. Pogosto jih povezujemo z lepotami kapnikov, a v slednjih se je skozi dolga tisočletja naložil zapis o podnebnih pogojih v oddaljeni preteklosti. Z njihovo analizo bi tokratni gost Podob znanja s sodelavci želel ustvariti podrobno sliko podnebnih nihanj zadnjih 10 000 let.</p> <p>Foto: Tomaž Grdin</p> </body> </html> Fri, 26 Aug 2022 08:00:00 +0000 Jure Tičar: Kapniki razkrivajo zgodovino podnebja zadnjih 10 tisočletij Strokovnjak za ekologijo celinskih voda ugotavlja, da je naše razmišljanje pogosto preveč antropocentrično in da bomo zgolj z inženirsko gradbenim pristopom le zmanjšali samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnja izredna in izredno vztrajna suša je nazorno pokazala, da se tudi v pregovorno z vodo bogati Sloveniji kaj lahko soočimo z izrednim pomanjkanjem te za življenje ključne tekočine.<br />»Najbolj ogrožene so tiste manjše tekoče vode, ki imajo že sicer nizke pretoke. Takih imamo v Sloveniji več kot polovico in večina teh je že presahnila,« je izpostavil biolog <strong>prof. dr. Mihael Toman</strong> z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.<br />Vremenski ekstremi, kakršna je letošnja suša, se bodo v prihodnosti pojavljali vse pogosteje. Pri tem pa so še večji problem, kot sama suša, naši posegi v prostor, v struge rek in potokov in njihovo neposredno okolico.<br />»Ena najbolj destruktivni stari, ki jih počnemo, je to, da prekinjamo povezanost vodnega kroga od izvira do izliva ali da celo prekinjamo prehajanje površinske vode v podzemne vode, da torej struge nimajo več življenjskega prostora, kot so prodišča, kamni itd., v katere se pri nizkih vodostajih velik del življenjske združbe lahko umakne in s tem se ohranja tudi samočistilna sposobnost vodnih ekosistemov.«</p> </body> </html> 174893044 RTVSLO – Ars 1967 clean Strokovnjak za ekologijo celinskih voda ugotavlja, da je naše razmišljanje pogosto preveč antropocentrično in da bomo zgolj z inženirsko gradbenim pristopom le zmanjšali samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Letošnja izredna in izredno vztrajna suša je nazorno pokazala, da se tudi v pregovorno z vodo bogati Sloveniji kaj lahko soočimo z izrednim pomanjkanjem te za življenje ključne tekočine.<br />»Najbolj ogrožene so tiste manjše tekoče vode, ki imajo že sicer nizke pretoke. Takih imamo v Sloveniji več kot polovico in večina teh je že presahnila,« je izpostavil biolog <strong>prof. dr. Mihael Toman</strong> z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.<br />Vremenski ekstremi, kakršna je letošnja suša, se bodo v prihodnosti pojavljali vse pogosteje. Pri tem pa so še večji problem, kot sama suša, naši posegi v prostor, v struge rek in potokov in njihovo neposredno okolico.<br />»Ena najbolj destruktivni stari, ki jih počnemo, je to, da prekinjamo povezanost vodnega kroga od izvira do izliva ali da celo prekinjamo prehajanje površinske vode v podzemne vode, da torej struge nimajo več življenjskega prostora, kot so prodišča, kamni itd., v katere se pri nizkih vodostajih velik del življenjske združbe lahko umakne in s tem se ohranja tudi samočistilna sposobnost vodnih ekosistemov.«</p> </body> </html> Fri, 19 Aug 2022 08:00:00 +0000 Mihael Toman: Suše se z akumulacijami in zajezitvami ne da reševati; s tem bomo le ustvarili nove težave Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Čeprav je <em><strong>Eros Tanatos</strong></em> ena najbolj znamenitih pesmi, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, se zdi širši pesniški in prevajalski opus <strong>Alojza Gradnika</strong>, ki se je rodil v začetku avgusta pred 140 leti, manj pozorno, manj natančno bran kakor nekdaj. Zato smo v tokratne Podobe znanja povabili literarno zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, <strong>dr. Ano Toroš</strong>, da bi nam ponovno približala velikega pesnika Goriških brd.</p> <p>Naša gostja je namreč izvrstna poznavalka Gradnikovega življenja in dela, navsezadnje mu je pred nekaj leti posvetila tudi intrigantno monografijo <strong>O zemlja sladka: kamen, zrno, sok : Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet</strong>. In čeprav je bil pesnik svojo umetniško besedo vselej pripravljen zastaviti tudi za obrambo slovenskega značaja svoje rodne pokrajine, dr. Toroš, kakor razkriva že podnaslov njene študije, Gradnika bere na poudarjeno komparativističen način, se pravi, da njegovo pisanje skuša umeti ne le skozi prizmo slovenskega narodnega projekta, temveč na križišču najrazličnejših evropskih literatur oziroma kultur.</p> <p>To pa se lepo povezuje z drugo problematiko, ki znanstveno zaposluje dr. Toroš: njen raziskovalni fokus je namreč že dolgo uperjen tudi v večkulturno, večjezikovno prepletanje italijanske, slovenske in hrvaške literature v Benečiji, Istri in Trstu. Kako torej Gradnika brati v teh kontekstih, je v pogovoru z dr. Toroš preverjal Goran Dekleva.</p> <p> </p> <p>foto: iz osebnega arhiva dr. Ane Toroš</p> </body> </html> 174891481 RTVSLO – Ars 1990 clean Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Čeprav je <em><strong>Eros Tanatos</strong></em> ena najbolj znamenitih pesmi, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, se zdi širši pesniški in prevajalski opus <strong>Alojza Gradnika</strong>, ki se je rodil v začetku avgusta pred 140 leti, manj pozorno, manj natančno bran kakor nekdaj. Zato smo v tokratne Podobe znanja povabili literarno zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, <strong>dr. Ano Toroš</strong>, da bi nam ponovno približala velikega pesnika Goriških brd.</p> <p>Naša gostja je namreč izvrstna poznavalka Gradnikovega življenja in dela, navsezadnje mu je pred nekaj leti posvetila tudi intrigantno monografijo <strong>O zemlja sladka: kamen, zrno, sok : Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet</strong>. In čeprav je bil pesnik svojo umetniško besedo vselej pripravljen zastaviti tudi za obrambo slovenskega značaja svoje rodne pokrajine, dr. Toroš, kakor razkriva že podnaslov njene študije, Gradnika bere na poudarjeno komparativističen način, se pravi, da njegovo pisanje skuša umeti ne le skozi prizmo slovenskega narodnega projekta, temveč na križišču najrazličnejših evropskih literatur oziroma kultur.</p> <p>To pa se lepo povezuje z drugo problematiko, ki znanstveno zaposluje dr. Toroš: njen raziskovalni fokus je namreč že dolgo uperjen tudi v večkulturno, večjezikovno prepletanje italijanske, slovenske in hrvaške literature v Benečiji, Istri in Trstu. Kako torej Gradnika brati v teh kontekstih, je v pogovoru z dr. Toroš preverjal Goran Dekleva.</p> <p> </p> <p>foto: iz osebnega arhiva dr. Ane Toroš</p> </body> </html> Fri, 12 Aug 2022 08:00:00 +0000 Ana Toroš: Srce Gradnikove pesniške misli je v obmejnosti, večkulturnosti, večjezičnosti Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico, a pravzaprav niti ne vemo, kaj s tem izgubljamo. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Ponovitev oddaje. 174886269 RTVSLO – Ars 1849 clean Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico, a pravzaprav niti ne vemo, kaj s tem izgubljamo. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Ponovitev oddaje. Fri, 05 Aug 2022 06:00:00 +0000 Tine Grebenc: O tem, kako delujejo talni ekosistemi ne vemo praktično ničesar Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike pa redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Ponovitev oddaje. 174886268 RTVSLO – Ars 1835 clean Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike pa redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Ponovitev oddaje. Fri, 29 Jul 2022 08:00:00 +0000 Aleksandra Lobnik: Odpadne vode bi lahko bile dragoceni vir surovin (in stvar preteklosti) Sodobni napredni materiali lahko ponudijo celo vrsto presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. Ponovitev oddaje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174886267 RTVSLO – Ars 1867 clean Sodobni napredni materiali lahko ponudijo celo vrsto presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. Ponovitev oddaje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 22 Jul 2022 08:00:00 +0000 Miha Ravnik: Bomo kdaj izumili plašč nevidnosti? Morda, če bo stkan iz pravih pametnih materialov Koliko smo dejansko dorastli trajnostnim vidikom načrtovanja mest? Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Ponovitev oddaje. 174886266 RTVSLO – Ars 1978 clean Koliko smo dejansko dorastli trajnostnim vidikom načrtovanja mest? Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Ponovitev oddaje. Fri, 15 Jul 2022 08:00:00 +0000 Maja Simoneti: Naš domet je drevo na ulici Stres ne prizadene le ljudi, s stresnimi dogodki se spoprijemajo vsa živa bitja, tudi rastline. Podnebne spremembe in vse pogostejših vremenskih ekstremov pa seveda stresne dogodke tudi za rastline hitro množijo. A za rastline – za razliko od živali in seveda ljudi – ne glede na okoliščine, beg ne pride v poštev. Kako torej spremljati stres pri rastlinah, njegove učnike na organizem in kako – konec koncev – pri kulturnih rastlinah izboljšati odpornost na stresne dogodke. To je ena izmed tem, ki jo preko matematičnih modelov raziskuje dr. Anže Županič z Nacionalnega inštituta za biologijo. Tu so še raziskave in razvoj novih orodij za testiranje kemikalij, s katerimi bi se lahko izognili poizkusom na živalih, metode za spremljanje nano in mikro plastike v vodih okoljih ter raziskave vpliva staranja na določene procese v delovanju človeškega črevesja, ki jasno kažejo, da so med človekom in denimo mišmi, ki se uporabljajo kot standardni model za preučevanje črevesnih bolezni, pomembne razlike.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174885005 RTVSLO – Ars 1951 clean Stres ne prizadene le ljudi, s stresnimi dogodki se spoprijemajo vsa živa bitja, tudi rastline. Podnebne spremembe in vse pogostejših vremenskih ekstremov pa seveda stresne dogodke tudi za rastline hitro množijo. A za rastline – za razliko od živali in seveda ljudi – ne glede na okoliščine, beg ne pride v poštev. Kako torej spremljati stres pri rastlinah, njegove učnike na organizem in kako – konec koncev – pri kulturnih rastlinah izboljšati odpornost na stresne dogodke. To je ena izmed tem, ki jo preko matematičnih modelov raziskuje dr. Anže Županič z Nacionalnega inštituta za biologijo. Tu so še raziskave in razvoj novih orodij za testiranje kemikalij, s katerimi bi se lahko izognili poizkusom na živalih, metode za spremljanje nano in mikro plastike v vodih okoljih ter raziskave vpliva staranja na določene procese v delovanju človeškega črevesja, ki jasno kažejo, da so med človekom in denimo mišmi, ki se uporabljajo kot standardni model za preučevanje črevesnih bolezni, pomembne razlike.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 08 Jul 2022 08:00:00 +0000 Anže Županič: Matematična biologija - od stresa do mikroplastike Metoda CRISPR/Cas je v zadnjem desetletju temeljito revolucionirala vede o življenju. Z njeno pomočjo je postalo spreminjanje in urejanje genov sorazmerno preprosto. Skupini slovenskih znanstvenikov je zdaj uspelo metodo še izboljšati, s tem pa tudi njeno učinkovitost pri zdravljenju cele vrste bolezni. Kako delujejo izboljšane genske škarje in kaj bi lahko našemu prostoru prineslo bolj sistematično uvajanje novih, naprednih metod zdravljenja v klinično prakso, je pojasnil dr. Duško Lainšček s Kemijskega inštituta.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174883799 RTVSLO – Ars 1766 clean Metoda CRISPR/Cas je v zadnjem desetletju temeljito revolucionirala vede o življenju. Z njeno pomočjo je postalo spreminjanje in urejanje genov sorazmerno preprosto. Skupini slovenskih znanstvenikov je zdaj uspelo metodo še izboljšati, s tem pa tudi njeno učinkovitost pri zdravljenju cele vrste bolezni. Kako delujejo izboljšane genske škarje in kaj bi lahko našemu prostoru prineslo bolj sistematično uvajanje novih, naprednih metod zdravljenja v klinično prakso, je pojasnil dr. Duško Lainšček s Kemijskega inštituta.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 01 Jul 2022 08:00:00 +0000 Duško Lainšček: Izboljšane genske škarje bi lahko pozdravile vzrok bolezni Oceani so od začetka industrijske dobe absorbirali 90 odstotkov presežne toplote in 25 odstotkov ogljikovega dioksida ter se segreli za 1,3 stopinje Celzija. Toplejši oceani zdaj že precej slabše absorbirajo toplogredne pline, toliko hitreje pa se dviguje morska gladina, je povedal oceanograf dr. Matjaž Ličer z Agencije za okolje in Morske biološke postaje NIB. Kje se skrivajo točke preloma, nam ni zares jasno Kar nekaj potencialnih točk preloma, ki utegnejo že tako nagle spremembe, prestaviti v še hitrejše obrate, skrbi znanstvenike. Med njimi je taljenje ledenega pokrova na Antarktiki, kjer je shranjeno 70 odstotkov vse sladke vode na planetu. Danes še ni povsem jasno, na kateri točki bi utegnilo biti taljenje tamkajšnjega ledu ireverzibilno, ne glede na naše nadaljnje ukrepe in politike. Razlog več, da je potrebno izpuste zmanjšati takoj. Znanstveniki sicer za zdaj napovedujejo bolj zmerne, a še vedno boleče scenarije. Če bomo v polnosti implementirali Pariški in Glasgowski dogovor, nas čaka dvig povprečne morske gladine za nadaljnjih 30 cm, če tega ne bomo storili, pa prek 1 m. Za slovensko obalo prvi scenarij pomeni 20 do 30 krat pogostejše poplave, drugi pa vsakodnevne večurne poplave. Katastrofalne posledice za življenje v morju Še mnogo bolj akutna in za življenje v morju usodnejša posledica segrevanja oceanov pa je vse šibkejše mešanje vodnih mas. Zato hranila težje prihajajo iz globokih področij svetovnih oceanov v obalna morja, kisik pa ne uspe priti do dna. Za življenje v morju je to katastrofa, ki ob intenzivnem izlovu hitro zmanjšuje njegovo zmožnost za samoobnavljanje. 174882288 RTVSLO – Ars 1958 clean Oceani so od začetka industrijske dobe absorbirali 90 odstotkov presežne toplote in 25 odstotkov ogljikovega dioksida ter se segreli za 1,3 stopinje Celzija. Toplejši oceani zdaj že precej slabše absorbirajo toplogredne pline, toliko hitreje pa se dviguje morska gladina, je povedal oceanograf dr. Matjaž Ličer z Agencije za okolje in Morske biološke postaje NIB. Kje se skrivajo točke preloma, nam ni zares jasno Kar nekaj potencialnih točk preloma, ki utegnejo že tako nagle spremembe, prestaviti v še hitrejše obrate, skrbi znanstvenike. Med njimi je taljenje ledenega pokrova na Antarktiki, kjer je shranjeno 70 odstotkov vse sladke vode na planetu. Danes še ni povsem jasno, na kateri točki bi utegnilo biti taljenje tamkajšnjega ledu ireverzibilno, ne glede na naše nadaljnje ukrepe in politike. Razlog več, da je potrebno izpuste zmanjšati takoj. Znanstveniki sicer za zdaj napovedujejo bolj zmerne, a še vedno boleče scenarije. Če bomo v polnosti implementirali Pariški in Glasgowski dogovor, nas čaka dvig povprečne morske gladine za nadaljnjih 30 cm, če tega ne bomo storili, pa prek 1 m. Za slovensko obalo prvi scenarij pomeni 20 do 30 krat pogostejše poplave, drugi pa vsakodnevne večurne poplave. Katastrofalne posledice za življenje v morju Še mnogo bolj akutna in za življenje v morju usodnejša posledica segrevanja oceanov pa je vse šibkejše mešanje vodnih mas. Zato hranila težje prihajajo iz globokih področij svetovnih oceanov v obalna morja, kisik pa ne uspe priti do dna. Za življenje v morju je to katastrofa, ki ob intenzivnem izlovu hitro zmanjšuje njegovo zmožnost za samoobnavljanje. Fri, 24 Jun 2022 08:00:00 +0000 Matjaž Ličer: Zaloge vode na Antarktiki in Grenlandiji je dovolj, da se oceani dvignejo za 70 m V kakšni formi je danes Evropska unija, da naslovi obsežne in prepletene krize zdajšnjega trenutka, ko so se je z vojno v Ukrajini zamajali ključni temelji povojne svetovne ureditve? Kaj se je naučila iz preteklih kriz in kako bo začrtala svoje prioritete? »Trenutno je vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, njene suverenosti, ter uporaba vojaške sile v neposredni soseščini Evropske unije, bolj prioritetno kot pa kakovost demokracije na Poljskem in Madžarskem,« je med drugim izpostavila dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica za področje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174880630 RTVSLO – Ars 2531 clean V kakšni formi je danes Evropska unija, da naslovi obsežne in prepletene krize zdajšnjega trenutka, ko so se je z vojno v Ukrajini zamajali ključni temelji povojne svetovne ureditve? Kaj se je naučila iz preteklih kriz in kako bo začrtala svoje prioritete? »Trenutno je vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, njene suverenosti, ter uporaba vojaške sile v neposredni soseščini Evropske unije, bolj prioritetno kot pa kakovost demokracije na Poljskem in Madžarskem,« je med drugim izpostavila dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica za področje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Jun 2022 06:00:00 +0000 Ana Bojinović Fenko: Ključna posledica ukrajinske vojne bo ponovno prevpraševanje evropskega reda Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je namreč dvozvezdij. Kadar je na nebu le malo zvezd, zremo skoraj samo v dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj ko so zvezde masivne, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna poznana gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik asist. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ki so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, je ugotovila skupina znanstvenikov, v kateri je poleg Travna sodeloval tudi dr. Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako nastanejo, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi vendarle utegnila biti nekoliko drugačna. »To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174878996 RTVSLO – Ars 1841 clean Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je namreč dvozvezdij. Kadar je na nebu le malo zvezd, zremo skoraj samo v dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj ko so zvezde masivne, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna poznana gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik asist. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ki so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, je ugotovila skupina znanstvenikov, v kateri je poleg Travna sodeloval tudi dr. Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako nastanejo, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi vendarle utegnila biti nekoliko drugačna. »To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 10 Jun 2022 08:00:00 +0000 Gregor Traven: Zvezde so "čudne" na veliko različnih načinov Vsak dan od 20 do 40 odstotkov bakterijske biomase pobijejo virusi. Zato imajo ključno vlogo pri kroženju organskih snovi, pomembno pa vplivajo na samo vedenje bakterij. Te se pred virusi na različne načine branijo in razvijajo vedno nove obrambne strategije. A po drugi strani lahko številni virusi, bakteriofagi, s svojimi gostitelji tudi uspešno sobivajo, sočasno pa na različne načine vplivajo na njihovo vedenje, vplivajo na komunikacijo bakterij in jim celo pomagajo pri medsebojnih spopadih. Zapletene odnose med virusi in njihovimi gostitelji smo šele dobro začeli odkrivati. A poznavanje teh interakcij bi lahko omogočilo tudi nove pristope k boju s škodljivimi sevi bakterij. S sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce na začetku samostojne kariere v višini 2,2, milijona evrov se bo doc. dr. Anna Dragoš z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani v projektu Phagecontrol posvetila prav vprašanjem, kako se vedenje in lastnosti bakterij spreminjajo, ko se v njihovo DNK integrirajo virusi. »Virusi, ki jih bomo preučevali, spadajo med t. i. regulatorna stikala. Integrirajo se v funkcionalne gene gostitelja, kar prekine gen, ki se ne more več izraziti […] Pod določenimi pogoji se virus izreže in gen se spet lahko izrazi. S tem na nek način preklapljajo obnašanje gostiteljskega seva bakterij,« pojasnjuje dr. Anna Dragoš.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174877138 RTVSLO – Ars 1753 clean Vsak dan od 20 do 40 odstotkov bakterijske biomase pobijejo virusi. Zato imajo ključno vlogo pri kroženju organskih snovi, pomembno pa vplivajo na samo vedenje bakterij. Te se pred virusi na različne načine branijo in razvijajo vedno nove obrambne strategije. A po drugi strani lahko številni virusi, bakteriofagi, s svojimi gostitelji tudi uspešno sobivajo, sočasno pa na različne načine vplivajo na njihovo vedenje, vplivajo na komunikacijo bakterij in jim celo pomagajo pri medsebojnih spopadih. Zapletene odnose med virusi in njihovimi gostitelji smo šele dobro začeli odkrivati. A poznavanje teh interakcij bi lahko omogočilo tudi nove pristope k boju s škodljivimi sevi bakterij. S sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce na začetku samostojne kariere v višini 2,2, milijona evrov se bo doc. dr. Anna Dragoš z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani v projektu Phagecontrol posvetila prav vprašanjem, kako se vedenje in lastnosti bakterij spreminjajo, ko se v njihovo DNK integrirajo virusi. »Virusi, ki jih bomo preučevali, spadajo med t. i. regulatorna stikala. Integrirajo se v funkcionalne gene gostitelja, kar prekine gen, ki se ne more več izraziti […] Pod določenimi pogoji se virus izreže in gen se spet lahko izrazi. S tem na nek način preklapljajo obnašanje gostiteljskega seva bakterij,« pojasnjuje dr. Anna Dragoš.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 03 Jun 2022 06:00:00 +0000 Anna Dragoš: Kako virusi manipulirajo bakterije? Pajki so vsestransko zanimiva bitja. Stari so najmanj tristo milijonov let in vsaj toliko je stara tudi njihova svila. Čeprav se je svila evolucijsko pojavila večkrat, najbolj poznana pa je seveda tista, ki jo za svoje kokone predejo ličinke metuljev sviloprejk, so pajki edini, ki svilo uporabljajo v vseh stadijih življenja. Mladi pajkci se s pomočjo svilenih jader selijo na nova območja in lahko tako prečkajo celo širne oceane. Svilo pajki uporabljajo še za komunikacijo, obrambo, pri razmnoževanju in seveda za lov. Pajki imajo tako več tipov svile. Najmočnejša med njimi je tista, ki mora prestreči kinetično energijo letečega plena, in prav tu srečamo najmočnejši znani biološki material, kar ga poznamo. »Danes ni problem biotehnologom narediti genetsko modificiranih mikroorganizmov in dobiti pajčje predivo v tekoči obliki, v nekakšni juhici po domače rečeno. Tudi pajek ima v svojih žlezah predivo v tekoči obliki. Glavni izziv danes je, kako spraviti to tekoče predivo v obliko niti, da ima ta nit potem še vedno prave mehanske lastnosti,« opisuje problem "kopiranja" pajčje svile doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Pajčja svila kot biofilter Pajčja svila skriva še veliko drugih potencialov. V času, ko je zaradi hitrega upadanja števila organizmov v naravi vse bolj ključno poznati dejansko stanje biodiverzitete, bi jo lahko s pridom uporabljali tudi za zbiranje okoljske DNK iz zraka, kot je v nedavni raziskavi pokazal Gregorič s sodelavci. Raziskovalci so nabrali 25 pajčjih mrež, iz katerih so pridobili DNK kar 50 redov živali, več kot 100 redov gliv in 30 bakterijskih debel.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174875324 RTVSLO – Ars 1765 clean Pajki so vsestransko zanimiva bitja. Stari so najmanj tristo milijonov let in vsaj toliko je stara tudi njihova svila. Čeprav se je svila evolucijsko pojavila večkrat, najbolj poznana pa je seveda tista, ki jo za svoje kokone predejo ličinke metuljev sviloprejk, so pajki edini, ki svilo uporabljajo v vseh stadijih življenja. Mladi pajkci se s pomočjo svilenih jader selijo na nova območja in lahko tako prečkajo celo širne oceane. Svilo pajki uporabljajo še za komunikacijo, obrambo, pri razmnoževanju in seveda za lov. Pajki imajo tako več tipov svile. Najmočnejša med njimi je tista, ki mora prestreči kinetično energijo letečega plena, in prav tu srečamo najmočnejši znani biološki material, kar ga poznamo. »Danes ni problem biotehnologom narediti genetsko modificiranih mikroorganizmov in dobiti pajčje predivo v tekoči obliki, v nekakšni juhici po domače rečeno. Tudi pajek ima v svojih žlezah predivo v tekoči obliki. Glavni izziv danes je, kako spraviti to tekoče predivo v obliko niti, da ima ta nit potem še vedno prave mehanske lastnosti,« opisuje problem "kopiranja" pajčje svile doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Pajčja svila kot biofilter Pajčja svila skriva še veliko drugih potencialov. V času, ko je zaradi hitrega upadanja števila organizmov v naravi vse bolj ključno poznati dejansko stanje biodiverzitete, bi jo lahko s pridom uporabljali tudi za zbiranje okoljske DNK iz zraka, kot je v nedavni raziskavi pokazal Gregorič s sodelavci. Raziskovalci so nabrali 25 pajčjih mrež, iz katerih so pridobili DNK kar 50 redov živali, več kot 100 redov gliv in 30 bakterijskih debel.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 27 May 2022 06:00:00 +0000 Matjaž Gregorič: Pajki pojejo več mesa, kot vsi drugi organizmi na svetu, vključno s človekom Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174873567 RTVSLO – Ars 1657 clean Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 20 May 2022 08:00:00 +0000 Chikako Shigemori Bučar: Vidim, da je Alma Karlin imela, ko je opazovala Japonsko, etnološke oči Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati. S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino. Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le nekaj let? Nedvomno gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti. Vabljeni k poslušanju pogovora.<p>Danes tako že z njihovo pomočjo raziskujejo materiale za kvantne računalnike prihodnosti, razlaga prof. dr. Dragan Mihailović.</p><p><p>Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati.</p> <p>S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča <strong>prof. dr. Dragan Mihailović</strong>, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino.</p> <p>Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le nekaj let? Nedvomno gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti. Vabljeni k poslušanju pogovora.</p></p> 174872086 RTVSLO – Ars 2010 clean Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati. S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino. Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le nekaj let? Nedvomno gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti. Vabljeni k poslušanju pogovora.<p>Danes tako že z njihovo pomočjo raziskujejo materiale za kvantne računalnike prihodnosti, razlaga prof. dr. Dragan Mihailović.</p><p><p>Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati.</p> <p>S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča <strong>prof. dr. Dragan Mihailović</strong>, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino.</p> <p>Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le nekaj let? Nedvomno gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti. Vabljeni k poslušanju pogovora.</p></p> Fri, 13 May 2022 08:00:00 +0000 Dragan Mihailović: Razvoj kvantnih računalnikov je mnogo hitrejši, kot smo pričakovali Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so poleti 2021 Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno. Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Vasja Badalič, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Vasja Badalič (Goran Dekleva)<p>Dr. Vasja Badalič, naš osrednji poznavalec Afganistana, razlaga, kaj se v tej srednjeazijski državi dogaja, odkar jo je lani poleti zapustila ameriška vojska</p><p><p>Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so lani poleti Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno.</p> <p>Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, <strong>dr. Vasja Badalič</strong>, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema.</p></p> 174869961 RTVSLO – Ars 1857 clean Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so poleti 2021 Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno. Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Vasja Badalič, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Vasja Badalič (Goran Dekleva)<p>Dr. Vasja Badalič, naš osrednji poznavalec Afganistana, razlaga, kaj se v tej srednjeazijski državi dogaja, odkar jo je lani poleti zapustila ameriška vojska</p><p><p>Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so lani poleti Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno.</p> <p>Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, <strong>dr. Vasja Badalič</strong>, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema.</p></p> Fri, 06 May 2022 08:00:00 +0000 Vasja Badalič: Talibi pozivajo Zahod, naj jim pomaga, oni pa bodo v zameno dokončno uničili Islamsko državo Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju. Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila prof. dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja. Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu. Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih. <p>O molekularni ekologiji s prof. dr. Eleno Bužan.</p><p><p>Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju.</p> <blockquote><p>Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila <strong>prof. dr. Elena Bužan</strong> s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja.</p></blockquote> <p>Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu.</p> <p>Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih.</p></p> 174868312 RTVSLO – Ars 2003 clean Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju. Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila prof. dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja. Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu. Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih. <p>O molekularni ekologiji s prof. dr. Eleno Bužan.</p><p><p>Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju.</p> <blockquote><p>Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila <strong>prof. dr. Elena Bužan</strong> s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja.</p></blockquote> <p>Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu.</p> <p>Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 08:00:00 +0000 Elena Bužan: Spremembe v okolju so danes tako hitre, da se jim številne vrste ne zmorejo prilagoditi Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 °C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave. A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, dr. Lino Boljka.<p>Meteorologinja, raziskovalka na Univerzi v Bergnu, dr. Lina Boljka.</p><p><p>Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 ⁰C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave.</p> <p>A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, <strong>dr. Lino Boljka</strong>.</p></p> 174866605 RTVSLO – Ars 1870 clean Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 °C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave. A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, dr. Lino Boljka.<p>Meteorologinja, raziskovalka na Univerzi v Bergnu, dr. Lina Boljka.</p><p><p>Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 ⁰C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave.</p> <p>A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, <strong>dr. Lino Boljka</strong>.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 08:00:00 +0000 Lina Boljka: Arktika se segreva pri tleh, tropski predeli pa visoko v atmosferi Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo. Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih. Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.<p>In čeprav so danes že vsepovsod, obetajo še marsikaj, pravi prof. dr. Nataša Vaupotič.</p><p><p>Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo.</p> <p>Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih.</p> <p>Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga <strong>prof. dr. Nataša Vaupotič</strong> s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.</p></p> 174864242 RTVSLO – Ars 2014 clean Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo. Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih. Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.<p>In čeprav so danes že vsepovsod, obetajo še marsikaj, pravi prof. dr. Nataša Vaupotič.</p><p><p>Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo.</p> <p>Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih.</p> <p>Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga <strong>prof. dr. Nataša Vaupotič</strong> s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.</p></p> Fri, 15 Apr 2022 08:00:00 +0000 Nataša Vaupotič: Tekoče kristale so ob odkritju označili za zanimive, a povsem neuporabne Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe. Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano. Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav. »Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga izr. prof. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.<p>Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe.</p><p><p>Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano.</p> <p>Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav.</p> <blockquote><p>»Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga <strong>izr. prof. dr. Bojana Lobe</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.</p></blockquote></p> 174862885 RTVSLO – Ars 1925 clean Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe. Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano. Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav. »Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga izr. prof. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.<p>Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe.</p><p><p>Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano.</p> <p>Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav.</p> <blockquote><p>»Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga <strong>izr. prof. dr. Bojana Lobe</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.</p></blockquote></p> Fri, 08 Apr 2022 06:00:00 +0000 Bojana Lobe: Ni vsako tveganje na spletu za mlade tudi dejansko škodljivo Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem dr. Aleksandrom Lorenčičem, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič se ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije</p> <p><em><strong>Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza</strong></em>: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem <strong>dr. Aleksandrom Lorenčičem</strong>, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.</p> </body> </html> 174860938 RTVSLO – Ars 1841 clean Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem dr. Aleksandrom Lorenčičem, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič se ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije</p> <p><em><strong>Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza</strong></em>: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem <strong>dr. Aleksandrom Lorenčičem</strong>, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.</p> </body> </html> Fri, 01 Apr 2022 08:00:00 +0000 Aleksander Lorenčič: Kako so se sanje o 'drugi Švici' končale s kapitalizmom brez človeškega obraza Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre? Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj. Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.<p>Zoisov prejemnik, teoretični fizik dr. Matej Kanduč.</p><p><p>Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre?</p> <p><strong>Dr. Matej Kanduč</strong> z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj.</p> <p>Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.</p></p> 174859027 RTVSLO – Ars 1612 clean Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre? Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj. Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.<p>Zoisov prejemnik, teoretični fizik dr. Matej Kanduč.</p><p><p>Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre?</p> <p><strong>Dr. Matej Kanduč</strong> z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj.</p> <p>Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 08:00:00 +0000 Matej Kanduč: Kako pravzaprav drevesa spravijo vodo v krošnje in kaj določa, kako visoko lahko zrastejo? Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje. Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja. A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.<p>Prejemnica Zoisovega priznanja prof. dr. Veronika Kralj-Iglič</p><p><p>Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča <strong>prof. dr. Veronika Kralj-Iglič</strong> z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje.</p> <blockquote><p>Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja.</p></blockquote> <p>A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.</p></p> 174856949 RTVSLO – Ars 1927 clean Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje. Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja. A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.<p>Prejemnica Zoisovega priznanja prof. dr. Veronika Kralj-Iglič</p><p><p>Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča <strong>prof. dr. Veronika Kralj-Iglič</strong> z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje.</p> <blockquote><p>Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja.</p></blockquote> <p>A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.</p></p> Fri, 18 Mar 2022 08:00:00 +0000 Veronika Kralj-Iglič: Medcelična komunikacija skriva ključ do širjenja bolezni v telesu »Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde. »Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.« Časovni stroj Gaia Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd. Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.<p>Zoisov nagrajenec, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter o zgodovini Rimske ceste.</p><p><blockquote><p>»Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi <strong>prof. dr. Tomaž Zwitter</strong> s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde.</p> <blockquote><p>»Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.«</p></blockquote> <h3>Časovni stroj Gaia</h3> <p>Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd.</p> <p>Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.</p></p> 174854987 RTVSLO – Ars 1894 clean »Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde. »Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.« Časovni stroj Gaia Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd. Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.<p>Zoisov nagrajenec, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter o zgodovini Rimske ceste.</p><p><blockquote><p>»Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi <strong>prof. dr. Tomaž Zwitter</strong> s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde.</p> <blockquote><p>»Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.«</p></blockquote> <h3>Časovni stroj Gaia</h3> <p>Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd.</p> <p>Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.</p></p> Fri, 11 Mar 2022 07:00:00 +0000 Tomaž Zwitter: Trki galaksij, ki so nemara sprožili tudi nastanek našega Sonca, se razkrivajo prek tako natančnih meritev, kot bi merili debelino lasu čez Atlantik Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek dr. Saše Bajt, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm. »Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt. Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.<p>Ambasadorka znanosti dr. Saša Bajt</p><p><p>Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek <strong>dr. Saše Bajt</strong>, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm.</p> <blockquote><p>»Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt.</p></blockquote> <p>Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.</p></p> 174852997 RTVSLO – Ars 2144 clean Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek dr. Saše Bajt, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm. »Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt. Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.<p>Ambasadorka znanosti dr. Saša Bajt</p><p><p>Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek <strong>dr. Saše Bajt</strong>, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm.</p> <blockquote><p>»Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt.</p></blockquote> <p>Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.</p></p> Fri, 04 Mar 2022 08:00:00 +0000 Saša Bajt: Od preučevanja sploh prvega vzorca kometa do načrtovanja najboljših leč za rentgenske mikroskope Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana. Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina. Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Daša Ličen (Goran Dekleva)<p>Antropologinja dr. Daša Ličen je pred nedavnim organizirala mednarodno konferenco o navadah, kulturnih običajih, nazorih, vrednotah in samorazumevanju uradniškega sloja podonavske monarhije</p><p><p>Zahvaljujoč literarnemu opusu <strong>Franza Kafke</strong> vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana.</p> <p>Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci <strong><em>Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata</em></strong>, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina.</p> <p>Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo antropologinjo <strong>dr. Dašo Ličen</strong>, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference.</p></p> 174850811 RTVSLO – Ars 1804 clean Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana. Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina. Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Daša Ličen (Goran Dekleva)<p>Antropologinja dr. Daša Ličen je pred nedavnim organizirala mednarodno konferenco o navadah, kulturnih običajih, nazorih, vrednotah in samorazumevanju uradniškega sloja podonavske monarhije</p><p><p>Zahvaljujoč literarnemu opusu <strong>Franza Kafke</strong> vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana.</p> <p>Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci <strong><em>Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata</em></strong>, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina.</p> <p>Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo antropologinjo <strong>dr. Dašo Ličen</strong>, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference.</p></p> Fri, 25 Feb 2022 08:00:00 +0000 Daša Ličen: Za meščanstvo habsburškega imperija je bilo značilno stremljenje k napredku. In uradniki so bili del tega meščanstva. »Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi prof. dr. Vesna Zadnik, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje. Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih. Covid 19 in diagnostika raka Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni zelo veliko primerov skritih bolezni. »Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«<p>Za svoje delo na področju epidemiologije raka je prof. dr. Vesna Zadnik prejela Zoisovo priznanje.</p><p><blockquote><p>»Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi <strong>prof. dr. Vesna Zadnik</strong>, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje.</p></blockquote> <h3>Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike</h3> <p>Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih.</p> <h3>Covid 19 in diagnostika raka</h3> <p>Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni  zelo veliko primerov skritih bolezni.</p> <blockquote><p>»Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«</p></blockquote></p> 174849036 RTVSLO – Ars 1926 clean »Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi prof. dr. Vesna Zadnik, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje. Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih. Covid 19 in diagnostika raka Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni zelo veliko primerov skritih bolezni. »Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«<p>Za svoje delo na področju epidemiologije raka je prof. dr. Vesna Zadnik prejela Zoisovo priznanje.</p><p><blockquote><p>»Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi <strong>prof. dr. Vesna Zadnik</strong>, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje.</p></blockquote> <h3>Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike</h3> <p>Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih.</p> <h3>Covid 19 in diagnostika raka</h3> <p>Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni  zelo veliko primerov skritih bolezni.</p> <blockquote><p>»Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«</p></blockquote></p> Fri, 18 Feb 2022 08:00:00 +0000 Vesna Zadnik: Vpliv socialno ekonomskih razlik na pojav in izid rakavih bolezni je še vedno zelo velik kljub vsesplošnemu napredku Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec Stanislav Gobec. Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Foto: Studio Spomin/ FFA<p>Zoisov nagrajenec Stanislav Gobec išče nova zdravila proti raku, proti okužbam, kot je covid, in nevrodegenerativnim boleznim</p><p><p>Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec <strong>Stanislav Gobec.</strong> Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani.</p></p> 174846988 RTVSLO – Ars 1980 clean Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec Stanislav Gobec. Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Foto: Studio Spomin/ FFA<p>Zoisov nagrajenec Stanislav Gobec išče nova zdravila proti raku, proti okužbam, kot je covid, in nevrodegenerativnim boleznim</p><p><p>Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec <strong>Stanislav Gobec.</strong> Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani.</p></p> Fri, 11 Feb 2022 08:05:00 +0000 Stanislav Gobec: »Farmacevtski velikani se umikajo iz razvoja antibiotikov in učinkovin proti Alzheimerjevi bolezni« Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine. »To bo nenehen boj,« pravi prof. dr. Marko Anderluh s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.« V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo. Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu. »Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.« »Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«<p>Prof. dr. Marko Anderluh je za inovativni pristop z velikim protibakterijskim učinkom prejel Zoisovo priznanje.</p><p><p>Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine.</p> <blockquote><p>»To bo nenehen boj,« pravi <strong>prof. dr. Marko Anderluh</strong> s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.«</p></blockquote> <p>V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo.</p> <p>Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu.</p> <blockquote><p>»Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.«</p></blockquote> <blockquote><p>»Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«</p></blockquote></p> 174845088 RTVSLO – Ars 1931 clean Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine. »To bo nenehen boj,« pravi prof. dr. Marko Anderluh s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.« V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo. Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu. »Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.« »Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«<p>Prof. dr. Marko Anderluh je za inovativni pristop z velikim protibakterijskim učinkom prejel Zoisovo priznanje.</p><p><p>Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine.</p> <blockquote><p>»To bo nenehen boj,« pravi <strong>prof. dr. Marko Anderluh</strong> s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.«</p></blockquote> <p>V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo.</p> <p>Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu.</p> <blockquote><p>»Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.«</p></blockquote> <blockquote><p>»Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«</p></blockquote></p> Fri, 04 Feb 2022 08:00:00 +0000 Marko Anderluh: V zadnjih desetih letih smo priča preporodu na področju raziskav antibiotikov Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje? Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore. »Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo na področju suicidologije prejela Zoisovo priznanje. Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora. »V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«<p>Za svoje delo na področju suicidologije je psihologinja dr. Vita Poštuvan prejela Zoisovo priznanje.</p><p><p>Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje?</p> <p>Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore.</p> <blockquote><p>»Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja <strong>izr. prof. dr. Vita Poštuvan</strong> z Univerze na Primorskem.</p></blockquote> <p>Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora.</p> <blockquote><p>»V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«</p></blockquote></p> 174843005 RTVSLO – Ars 2009 clean Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje? Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore. »Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo na področju suicidologije prejela Zoisovo priznanje. Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora. »V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«<p>Za svoje delo na področju suicidologije je psihologinja dr. Vita Poštuvan prejela Zoisovo priznanje.</p><p><p>Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje?</p> <p>Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore.</p> <blockquote><p>»Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja <strong>izr. prof. dr. Vita Poštuvan</strong> z Univerze na Primorskem.</p></blockquote> <p>Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora.</p> <blockquote><p>»V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«</p></blockquote></p> Fri, 28 Jan 2022 07:00:00 +0000 Vita Poštuvan: Ko nekomu zaupamo tako hudo stisko, se zgradi most, povezanost, ki nam da razlog, da vztrajamo Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic. »Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi prof. dr. Gregor Petrič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.« Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja. »Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«<p>O spletnih skupnostih in vplivu spleta na družbo razmišlja družboslovni informatik prof. dr. Gregor Petrič.</p><p><p>Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij  je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic.</p> <blockquote><p>»Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi <strong>prof. dr. Gregor Petrič</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.«</p></blockquote> <p>Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja.</p> <blockquote><p>»Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«</p></blockquote></p> 174841044 RTVSLO – Ars 1997 clean Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic. »Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi prof. dr. Gregor Petrič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.« Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja. »Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«<p>O spletnih skupnostih in vplivu spleta na družbo razmišlja družboslovni informatik prof. dr. Gregor Petrič.</p><p><p>Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij  je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic.</p> <blockquote><p>»Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi <strong>prof. dr. Gregor Petrič</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.«</p></blockquote> <p>Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja.</p> <blockquote><p>»Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«</p></blockquote></p> Fri, 21 Jan 2022 08:00:00 +0000 Gregor Petrič: Tehnologije spodbujajo egoistično delovanje, niso pa glavni vzrok zanj Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju. Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je prof. dr. Goran Dražić s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado. »Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«<p>Prof. dr. Goran Dražić je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.</p><p><p>Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju.</p> <p>Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je <strong>prof. dr. Goran Dražić</strong> s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.</p> <blockquote><p>»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na  presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije  moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«</p></blockquote></p> 174838814 RTVSLO – Ars 1853 clean Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju. Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je prof. dr. Goran Dražić s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado. »Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«<p>Prof. dr. Goran Dražić je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.</p><p><p>Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju.</p> <p>Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je <strong>prof. dr. Goran Dražić</strong> s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.</p> <blockquote><p>»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na  presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije  moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«</p></blockquote></p> Fri, 14 Jan 2022 08:00:00 +0000 Goran Dražić: Po deset ur v temi in mrazu. Dihati ne smete na glas, govoriti pa sploh ne. Vse zato, da lahko vidite atome. V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni. S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna. Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Foto: iz osebnega arhiva J. Kristl<p>Zoisova nagrajenka za življenjsko delo prof. dr. Julijana Kristl, mag. farm.</p><p><p>V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni.</p> <p>S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna.</p> <p>Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo.</p></p> 174837388 RTVSLO – Ars 1809 clean V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni. S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna. Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Foto: iz osebnega arhiva J. Kristl<p>Zoisova nagrajenka za življenjsko delo prof. dr. Julijana Kristl, mag. farm.</p><p><p>V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni.</p> <p>S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna.</p> <p>Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo.</p></p> Fri, 07 Jan 2022 08:00:00 +0000 Julijana Kristl: Nanotehnologija odpira nove možnosti zdravljenja Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo. Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, prof. dr. Borke Jerman Blažič, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu "Jožef Stefan" ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo. A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli. »Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič. Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje. Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda. »Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.« Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič. Foto: Stane Kocutar<p>Pionirka interneta, Puhova nagrajenka za življenjsko delo, prof. dr. Borka Jerman Blažič</p><p><p>Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo.</p> <p>Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, <strong>prof. dr. Borke Jerman Blažič</strong>, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu ʺJožef Stefanʺ ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo.</p> <p>A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli.</p> <blockquote><p>»Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič.</p></blockquote> <p>Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje.</p> <p>Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda.</p> <blockquote><p>»Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.«</p></blockquote> <p>Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič.</p></p> 174835518 RTVSLO – Ars 1827 clean Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo. Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, prof. dr. Borke Jerman Blažič, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu "Jožef Stefan" ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo. A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli. »Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič. Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje. Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda. »Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.« Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič. Foto: Stane Kocutar<p>Pionirka interneta, Puhova nagrajenka za življenjsko delo, prof. dr. Borka Jerman Blažič</p><p><p>Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo.</p> <p>Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, <strong>prof. dr. Borke Jerman Blažič</strong>, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu ʺJožef Stefanʺ ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo.</p> <p>A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli.</p> <blockquote><p>»Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič.</p></blockquote> <p>Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje.</p> <p>Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda.</p> <blockquote><p>»Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.«</p></blockquote> <p>Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič.</p></p> Fri, 31 Dec 2021 08:00:00 +0000 Borka Jerman Blažič: »Ključna problema interneta danes sta njegova fragmentacija ter varnost« Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji. Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla. Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Mija Oter Gorenčič med terenskimi raziskavami v Crngrobu (iz gostjinega osebnega arhiva)<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Umetnostna zgodovinarka dr. Mija Oter Gorenčič pripoveduje o prepoznavnih lastnostih srednjeveških fresk pri nas in drugod v Evropi</p> <p>Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki <em>al fresco</em>, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji.</p> <p>Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do <strong>Picassa</strong>, <strong>Magritta</strong> ali <strong>Chagalla</strong>.</p> <p>Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, <strong>dr. Mijo Oter Gorenčič</strong>, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem.</p> </body> </html> 174833839 RTVSLO – Ars 2569 clean Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji. Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla. Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Mija Oter Gorenčič med terenskimi raziskavami v Crngrobu (iz gostjinega osebnega arhiva)<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Umetnostna zgodovinarka dr. Mija Oter Gorenčič pripoveduje o prepoznavnih lastnostih srednjeveških fresk pri nas in drugod v Evropi</p> <p>Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki <em>al fresco</em>, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji.</p> <p>Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do <strong>Picassa</strong>, <strong>Magritta</strong> ali <strong>Chagalla</strong>.</p> <p>Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, <strong>dr. Mijo Oter Gorenčič</strong>, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem.</p> </body> </html> Fri, 24 Dec 2021 08:00:00 +0000 Mija Oter Gorenčič: V bizantinski umetnosti se Jezus rodi v jami in ne v hlevčku Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas. Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti. Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu. Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021. Foto: Igor Napast<p>Astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač aktivno sodeluje pri Vesoljskem teleskopu Jamesa Webba.</p><p><p>Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas.</p> <p>Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti.</p> <p>Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka <strong>prof. dr. Maruša Bradač</strong>, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu.</p> <p>Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021.</p></p> 174831728 RTVSLO – Ars 1828 clean Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas. Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti. Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu. Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021. Foto: Igor Napast<p>Astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač aktivno sodeluje pri Vesoljskem teleskopu Jamesa Webba.</p><p><p>Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas.</p> <p>Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti.</p> <p>Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka <strong>prof. dr. Maruša Bradač</strong>, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu.</p> <p>Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021.</p></p> Fri, 17 Dec 2021 08:00:00 +0000 Maruša Bradač: Gre za revolucionaren teleskop, ki obeta še več odkritij kot Hubble Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5°C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je v pogovoru izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik. Slovenija bo tako med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni. Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2°C do 1,3°C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin. »Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja dr. Žiga Zaplotnik s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.« Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje. »Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.« V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo<p>Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5⁰C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik.</p><p><p>Slovenija bo med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni.</p> <p>Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2⁰C do 1,3⁰C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin.</p> <blockquote><p>»Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja <strong>dr. Žiga Zaplotnik</strong> s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.«</p></blockquote> <p>Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje.</p> <blockquote><p>»Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.«</p></blockquote> <p>V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen  je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.</p></p> 174829842 RTVSLO – Ars 1748 clean Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5°C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je v pogovoru izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik. Slovenija bo tako med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni. Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2°C do 1,3°C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin. »Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja dr. Žiga Zaplotnik s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.« Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje. »Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.« V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo<p>Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5⁰C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik.</p><p><p>Slovenija bo med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni.</p> <p>Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2⁰C do 1,3⁰C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin.</p> <blockquote><p>»Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja <strong>dr. Žiga Zaplotnik</strong> s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.«</p></blockquote> <p>Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje.</p> <blockquote><p>»Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.«</p></blockquote> <p>V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen  je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.</p></p> Fri, 10 Dec 2021 08:45:00 +0000 Žiga Zaplotnik: "Konec stoletja bi lahko imela Kredarica tako klimo, kot jo ima danes Krvavec." Slovenci imamo kar dva  kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju. In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji. To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija Great Immortality – torej Velika nesmrtnost v slovenskem prevodu – s podnaslovom Študije o evropskem kulturnem svetništvu, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju. Foto: iz osebnega arhiva Marijana Dovića Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice Velike nesmrtnosti označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek. »Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izr. prof. dr. Marijan Dović. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.« »Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«<p>O nacionalnih pesnikih kot kulturnih svetnikih in njihovi vlogi v različnih zgodovinskih trenutkih in družbenih kontekstih, komparativist dr. Marijan Dović, sourednik nagrajene monografije Great Immortality. </p><p><p>Slovenci imamo kar dva  kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju.</p> <p>In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji.</p> <p>To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija <em>Great Immortality</em> – torej <em>Velika nesmrtnost</em> v slovenskem prevodu – s podnaslovom <em>Študije o evropskem kulturnem svetništvu</em>, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju.</p> <p>Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice <em>Velike nesmrtnosti</em> označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek.</p> <blockquote><p>»Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU <strong>izr. prof. dr. Marijan Dović</strong>. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«</p></blockquote></p> 174827471 RTVSLO – Ars 1785 clean Slovenci imamo kar dva  kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju. In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji. To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija Great Immortality – torej Velika nesmrtnost v slovenskem prevodu – s podnaslovom Študije o evropskem kulturnem svetništvu, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju. Foto: iz osebnega arhiva Marijana Dovića Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice Velike nesmrtnosti označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek. »Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izr. prof. dr. Marijan Dović. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.« »Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«<p>O nacionalnih pesnikih kot kulturnih svetnikih in njihovi vlogi v različnih zgodovinskih trenutkih in družbenih kontekstih, komparativist dr. Marijan Dović, sourednik nagrajene monografije Great Immortality. </p><p><p>Slovenci imamo kar dva  kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju.</p> <p>In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji.</p> <p>To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija <em>Great Immortality</em> – torej <em>Velika nesmrtnost</em> v slovenskem prevodu – s podnaslovom <em>Študije o evropskem kulturnem svetništvu</em>, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju.</p> <p>Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice <em>Velike nesmrtnosti</em> označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek.</p> <blockquote><p>»Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU <strong>izr. prof. dr. Marijan Dović</strong>. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«</p></blockquote></p> Fri, 03 Dec 2021 08:00:00 +0000 Marijan Dović: Če je pozabljanje naraven proces, je nesmrtnost kompleksen družbeni mehanizem Bronasta in železna doba sta brez dvoma čas številnih sprememb. »V bronasti dobi je Evropa prvič zelo povezana,« pravi arheolog doc. dr. Matija Črešnar z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zakaj? Za bron potrebujete baker in kositer. »Bakrene rude je na evropskem kontinentu razmeroma veliko, kositra je pa razmeroma malo. Če so ljudje želeli izdelovati uporabne in tudi modne predmete iz brona, so morali biti prepleteni, premreženi. Morali so imeti stik s trgovino, ki jim je prinašala osnovne surovine.« Toda kljub stikom na precej dolge razdalje, pa denimo oblačila ljudi iz pozne bakrene dobe ne kažejo občutnih družbenih razlik. To pa se nato spremeni. »V starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe med tistimi, ki so pokopani malodane brez pridatkov ali povsem brez, in drugimi, ki so pokopani s številnimi: včasih tudi več desetimi keramičnimi posodami, s konji, konjsko vprego in orožjem. To orožje lahko prihaja recimo iz zahodne Evrope, denimo dolgi železni meči, in tako naprej. Se pravi, je to čas, ko se ustvarjajo neke elite, ki so bile povezane s sočasnimi elitami širšega evropskega prostora.« Z novimi tehnologijami in znanji postaja arheologija vse bolj interdisciplinarna veda, ki na podlagi obsežnih podatkov in kombiniranjem pristopov številnih ved, lahko razkriva mnogo bolj poglobljeno sliko o življenju na nekem prostoru. »Danes se lahko dejansko sprašujemo, kaj je nek posameznik jedel, kaj je jedel v katerem obdobju svojega življenja, ali je kot otrok, kot odrasla oseba in potem pred smrtjo kaj spreminjal svojo prehrano. Vidimo, ali je kot mladostnik bival kje drugje in je pokopan na nekem drugem prostoru.«<p>Z novimi pristopi v arheologiji dobivamo danes vse natančnejši vpogled v tudi v usode posameznikov, pravi arheolog doc. dr. Matija Črešnar.</p><p><p>Bronasta in železna doba sta brez dvoma čas številnih sprememb. »V bronasti dobi je Evropa prvič zelo povezana,« pravi arheolog <strong>doc. dr. Matija Črešnar</strong> z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zakaj? Za bron potrebujete baker in kositer.</p> <blockquote><p>»Bakrene rude je na evropskem kontinentu razmeroma veliko, kositra je pa razmeroma malo. Če so ljudje želeli izdelovati uporabne in tudi modne predmete iz brona, so morali biti prepleteni, premreženi. Morali so imeti stik s trgovino, ki jim je prinašala osnovne surovine.«</p></blockquote> <p>Toda kljub stikom na precej dolge razdalje, pa denimo oblačila ljudi iz pozne bakrene dobe ne kažejo občutnih družbenih razlik. To pa se nato spremeni.</p> <blockquote><p>»V starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe med tistimi, ki so pokopani malodane brez pridatkov ali  povsem brez, in drugimi, ki so pokopani s številnimi: včasih tudi več desetimi keramičnimi posodami, s konji, konjsko vprego in orožjem. To orožje lahko prihaja recimo iz zahodne Evrope, denimo dolgi železni meči, in tako naprej. Se pravi, je to čas, ko se ustvarjajo neke elite, ki so bile povezane s sočasnimi elitami širšega evropskega prostora.«</p></blockquote> <p>Z novimi tehnologijami in znanji postaja arheologija vse bolj interdisciplinarna veda, ki na podlagi obsežnih podatkov in kombiniranjem pristopov številnih ved, lahko razkriva mnogo bolj poglobljeno sliko o življenju na nekem prostoru.</p> <blockquote><p>»Danes se lahko dejansko sprašujemo, kaj je nek posameznik jedel, kaj je jedel v katerem obdobju svojega življenja, ali je kot otrok, kot odrasla oseba in potem pred smrtjo kaj spreminjal svojo prehrano. Vidimo, ali je kot mladostnik bival kje drugje in je pokopan na nekem drugem prostoru.«</p></blockquote></p> 174825528 RTVSLO – Ars 1779 clean Bronasta in železna doba sta brez dvoma čas številnih sprememb. »V bronasti dobi je Evropa prvič zelo povezana,« pravi arheolog doc. dr. Matija Črešnar z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zakaj? Za bron potrebujete baker in kositer. »Bakrene rude je na evropskem kontinentu razmeroma veliko, kositra je pa razmeroma malo. Če so ljudje želeli izdelovati uporabne in tudi modne predmete iz brona, so morali biti prepleteni, premreženi. Morali so imeti stik s trgovino, ki jim je prinašala osnovne surovine.« Toda kljub stikom na precej dolge razdalje, pa denimo oblačila ljudi iz pozne bakrene dobe ne kažejo občutnih družbenih razlik. To pa se nato spremeni. »V starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe med tistimi, ki so pokopani malodane brez pridatkov ali povsem brez, in drugimi, ki so pokopani s številnimi: včasih tudi več desetimi keramičnimi posodami, s konji, konjsko vprego in orožjem. To orožje lahko prihaja recimo iz zahodne Evrope, denimo dolgi železni meči, in tako naprej. Se pravi, je to čas, ko se ustvarjajo neke elite, ki so bile povezane s sočasnimi elitami širšega evropskega prostora.« Z novimi tehnologijami in znanji postaja arheologija vse bolj interdisciplinarna veda, ki na podlagi obsežnih podatkov in kombiniranjem pristopov številnih ved, lahko razkriva mnogo bolj poglobljeno sliko o življenju na nekem prostoru. »Danes se lahko dejansko sprašujemo, kaj je nek posameznik jedel, kaj je jedel v katerem obdobju svojega življenja, ali je kot otrok, kot odrasla oseba in potem pred smrtjo kaj spreminjal svojo prehrano. Vidimo, ali je kot mladostnik bival kje drugje in je pokopan na nekem drugem prostoru.«<p>Z novimi pristopi v arheologiji dobivamo danes vse natančnejši vpogled v tudi v usode posameznikov, pravi arheolog doc. dr. Matija Črešnar.</p><p><p>Bronasta in železna doba sta brez dvoma čas številnih sprememb. »V bronasti dobi je Evropa prvič zelo povezana,« pravi arheolog <strong>doc. dr. Matija Črešnar</strong> z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zakaj? Za bron potrebujete baker in kositer.</p> <blockquote><p>»Bakrene rude je na evropskem kontinentu razmeroma veliko, kositra je pa razmeroma malo. Če so ljudje želeli izdelovati uporabne in tudi modne predmete iz brona, so morali biti prepleteni, premreženi. Morali so imeti stik s trgovino, ki jim je prinašala osnovne surovine.«</p></blockquote> <p>Toda kljub stikom na precej dolge razdalje, pa denimo oblačila ljudi iz pozne bakrene dobe ne kažejo občutnih družbenih razlik. To pa se nato spremeni.</p> <blockquote><p>»V starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe med tistimi, ki so pokopani malodane brez pridatkov ali  povsem brez, in drugimi, ki so pokopani s številnimi: včasih tudi več desetimi keramičnimi posodami, s konji, konjsko vprego in orožjem. To orožje lahko prihaja recimo iz zahodne Evrope, denimo dolgi železni meči, in tako naprej. Se pravi, je to čas, ko se ustvarjajo neke elite, ki so bile povezane s sočasnimi elitami širšega evropskega prostora.«</p></blockquote> <p>Z novimi tehnologijami in znanji postaja arheologija vse bolj interdisciplinarna veda, ki na podlagi obsežnih podatkov in kombiniranjem pristopov številnih ved, lahko razkriva mnogo bolj poglobljeno sliko o življenju na nekem prostoru.</p> <blockquote><p>»Danes se lahko dejansko sprašujemo, kaj je nek posameznik jedel, kaj je jedel v katerem obdobju svojega življenja, ali je kot otrok, kot odrasla oseba in potem pred smrtjo kaj spreminjal svojo prehrano. Vidimo, ali je kot mladostnik bival kje drugje in je pokopan na nekem drugem prostoru.«</p></blockquote></p> Fri, 26 Nov 2021 08:00:00 +0000 Matija Črešnar: "Pozna bronasta doba daje vtis, da gre za razmeroma egalitarne skupnosti, medtem ko v starejši železni dobi vidimo ogromne spremembe" Če je pred pandemijo problem vseprisotne plastike in mikroplastike ravno nekoliko stopil v ospredje in so se začeli sprejemati prvi ukrepi za omejevanje njene rabe, pa je pandemija spremenila prioritete. Kar se pozna tudi pri številkah. »Če smo pred epidemijo govorili o proizvodnji 380 milijonov ton plastike letno in vnosu 8 milijonov ton plastike v morja in oceane, zdaj vidimo, da se je proizvodnja plastičnih izdelkov samo na račun zaščitnih sredstev povečala za četrtino,« razlaga dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije. Kjer koli so do zdaj raziskovalci pogledali, povsod so našli tudi mikroplastiko. V najbolj oddaljenih krajih sveta, v nacionalnih parkih, v ledu na Antarktiki ali na Himalaji. Raziskava, v kateri je sodelovala naša sogovornica, jo je denimo našla v toči. Mikro plastika je postala del vodnega kroga, veliko jo je tudi v zraku. »Vemo, da smo mikroplastiki izpostavljeni vsakodnevno, da se ti delci lahko akumulirajo v našem telesu, a dolgoročnih učinkov še ne poznamo.«<p>Biologinja dr. Manca Kovač Viršek</p><p><p>Če je pred pandemijo problem vseprisotne plastike in mikroplastike ravno nekoliko stopil v ospredje in so se začeli sprejemati prvi ukrepi za omejevanje njene rabe, pa je pandemija spremenila prioritete. Kar se pozna tudi pri številkah.</p> <blockquote><p>»Če smo pred epidemijo govorili o proizvodnji 380 milijonov ton plastike letno in vnosu 8 milijonov ton plastike v morja in oceane, zdaj vidimo, da se je proizvodnja plastičnih izdelkov samo na račun zaščitnih sredstev povečala za četrtino,« razlaga <strong>dr. Manca Kovač Viršek</strong> z Inštituta za vode Republike Slovenije.</p></blockquote> <p>Kjer koli so do zdaj raziskovalci pogledali, povsod so našli tudi mikroplastiko. V najbolj oddaljenih krajih sveta, v nacionalnih parkih, v ledu na Antarktiki ali na Himalaji. Raziskava, v kateri je sodelovala naša sogovornica, jo je denimo našla v toči. Mikro plastika je postala del vodnega kroga, veliko jo je tudi v zraku.</p> <blockquote><p>»Vemo, da smo mikroplastiki izpostavljeni vsakodnevno, da se ti delci lahko akumulirajo v našem telesu, a dolgoročnih učinkov še ne poznamo.«</p></blockquote></p> 174823515 RTVSLO – Ars 1630 clean Če je pred pandemijo problem vseprisotne plastike in mikroplastike ravno nekoliko stopil v ospredje in so se začeli sprejemati prvi ukrepi za omejevanje njene rabe, pa je pandemija spremenila prioritete. Kar se pozna tudi pri številkah. »Če smo pred epidemijo govorili o proizvodnji 380 milijonov ton plastike letno in vnosu 8 milijonov ton plastike v morja in oceane, zdaj vidimo, da se je proizvodnja plastičnih izdelkov samo na račun zaščitnih sredstev povečala za četrtino,« razlaga dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije. Kjer koli so do zdaj raziskovalci pogledali, povsod so našli tudi mikroplastiko. V najbolj oddaljenih krajih sveta, v nacionalnih parkih, v ledu na Antarktiki ali na Himalaji. Raziskava, v kateri je sodelovala naša sogovornica, jo je denimo našla v toči. Mikro plastika je postala del vodnega kroga, veliko jo je tudi v zraku. »Vemo, da smo mikroplastiki izpostavljeni vsakodnevno, da se ti delci lahko akumulirajo v našem telesu, a dolgoročnih učinkov še ne poznamo.«<p>Biologinja dr. Manca Kovač Viršek</p><p><p>Če je pred pandemijo problem vseprisotne plastike in mikroplastike ravno nekoliko stopil v ospredje in so se začeli sprejemati prvi ukrepi za omejevanje njene rabe, pa je pandemija spremenila prioritete. Kar se pozna tudi pri številkah.</p> <blockquote><p>»Če smo pred epidemijo govorili o proizvodnji 380 milijonov ton plastike letno in vnosu 8 milijonov ton plastike v morja in oceane, zdaj vidimo, da se je proizvodnja plastičnih izdelkov samo na račun zaščitnih sredstev povečala za četrtino,« razlaga <strong>dr. Manca Kovač Viršek</strong> z Inštituta za vode Republike Slovenije.</p></blockquote> <p>Kjer koli so do zdaj raziskovalci pogledali, povsod so našli tudi mikroplastiko. V najbolj oddaljenih krajih sveta, v nacionalnih parkih, v ledu na Antarktiki ali na Himalaji. Raziskava, v kateri je sodelovala naša sogovornica, jo je denimo našla v toči. Mikro plastika je postala del vodnega kroga, veliko jo je tudi v zraku.</p> <blockquote><p>»Vemo, da smo mikroplastiki izpostavljeni vsakodnevno, da se ti delci lahko akumulirajo v našem telesu, a dolgoročnih učinkov še ne poznamo.«</p></blockquote></p> Fri, 19 Nov 2021 08:00:00 +0000 Manca Kovač Viršek: "Mikroplastika je povsod okoli nas. Ni več kotička, kjer je ne bi našli." Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji Alibaba in Tencent. »Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda. Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev. »Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.« Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami. »Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«<p>O utripu kitajskega digitalnega prostora s sinologinjo in antropologinjo doc. dr. Majo Veselič.</p><p><p>Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji  Alibaba in Tencent.</p> <blockquote><p>»Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja <strong>doc. dr. Maja Veselič</strong>, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete.</p></blockquote> <p>Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda.</p> <p>Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev.</p> <blockquote><p>»Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.«</p></blockquote> <p>Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami.</p> <blockquote><p>»Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«</p></blockquote></p> 174821622 RTVSLO – Ars 2144 clean Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji Alibaba in Tencent. »Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda. Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev. »Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.« Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami. »Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«<p>O utripu kitajskega digitalnega prostora s sinologinjo in antropologinjo doc. dr. Majo Veselič.</p><p><p>Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji  Alibaba in Tencent.</p> <blockquote><p>»Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja <strong>doc. dr. Maja Veselič</strong>, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete.</p></blockquote> <p>Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda.</p> <p>Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev.</p> <blockquote><p>»Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.«</p></blockquote> <p>Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami.</p> <blockquote><p>»Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«</p></blockquote></p> Fri, 12 Nov 2021 08:00:00 +0000 Maja Veselič: "Morda sta ravno ločenost kitajskega spletnega prostora in njegovo omejevanje tisto, kar onemogoča medijsko produkcijo, ki bi nagovorila globalne množice" Dr. Grišo Močnika najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje. »Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO2,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments. Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere. Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli upoštevajo predvsem ta vidik. »Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.« Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo. »Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.« V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.<p>Lokalne in globalne učinke črnega ogljika raziskuje prof. dr. Griša Močnik.</p><p><p><strong>Dr. Grišo Močnika</strong> najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje.</p> <blockquote><p>»Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO₂,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments.</p></blockquote> <h3>Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje</h3> <p>Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere.</p> <p>Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli  upoštevajo predvsem ta vidik.</p> <blockquote><p>»Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.«</p></blockquote> <h3>Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas</h3> <p>Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo.</p> <blockquote><p>»Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.«</p></blockquote> <p>V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174819451 RTVSLO – Ars 1861 clean Dr. Grišo Močnika najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje. »Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO2,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments. Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere. Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli upoštevajo predvsem ta vidik. »Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.« Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo. »Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.« V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.<p>Lokalne in globalne učinke črnega ogljika raziskuje prof. dr. Griša Močnik.</p><p><p><strong>Dr. Grišo Močnika</strong> najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje.</p> <blockquote><p>»Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO₂,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments.</p></blockquote> <h3>Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje</h3> <p>Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere.</p> <p>Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli  upoštevajo predvsem ta vidik.</p> <blockquote><p>»Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.«</p></blockquote> <h3>Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas</h3> <p>Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo.</p> <blockquote><p>»Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.«</p></blockquote> <p>V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 05 Nov 2021 08:00:00 +0000 Griša Močnik: "Ta hip je elektrifikacija prometa v Sloveniji brezpredmetna, ker imamo ogromno termoelektrarno. Če imaš avto na premog, nisi nič naredil." Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katerega homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najbolj pogost in družbeno najbolj sprejemljiv je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vse spolne identitete ali pa nobena in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala doktorica Nina Perger s Katedre za analitsko sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V knjižni zbirki Psihologija vsakdanjega življenja založbe FDV je izšla njena knjiga Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni mnogih predsodkov in stereotipov, čemur pritrjujejo tudi podatki, predstavljeni v knjigi.<p>Kako živijo ljudje, ki se ne identificirajo z moško ali žensko spolno identiteto, ki so biseksualni, panseksualni ali aseksualni, raziskuje dr. Nina Perger</p><p><p>Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katero homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najpogostejši in družbeno najsprejemljivejši je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga glede na naše genitalije pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vsi spoli ali noben in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala sociologinja doktorica Nina Perger s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki je rezultate raziskave strnila v knjigi Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni številnih predsodkov in stereotipov.</p></p> 174817632 RTVSLO – Ars 1878 clean Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katerega homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najbolj pogost in družbeno najbolj sprejemljiv je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vse spolne identitete ali pa nobena in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala doktorica Nina Perger s Katedre za analitsko sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V knjižni zbirki Psihologija vsakdanjega življenja založbe FDV je izšla njena knjiga Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni mnogih predsodkov in stereotipov, čemur pritrjujejo tudi podatki, predstavljeni v knjigi.<p>Kako živijo ljudje, ki se ne identificirajo z moško ali žensko spolno identiteto, ki so biseksualni, panseksualni ali aseksualni, raziskuje dr. Nina Perger</p><p><p>Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katero homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najpogostejši in družbeno najsprejemljivejši je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga glede na naše genitalije pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vsi spoli ali noben in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala sociologinja doktorica Nina Perger s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki je rezultate raziskave strnila v knjigi Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni številnih predsodkov in stereotipov.</p></p> Fri, 29 Oct 2021 06:00:00 +0000 Nina Perger: Nebinarnost obstaja že dolgo, le poimenovati je nismo znali Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega. »Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo. »Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.« Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile. »Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj. A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje. Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva L. Dolenc Grošelj<p>Kronične nespečnosti se ne zdravi z uspavali, poudarja vodja Centra za motnje spanja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj.</p><p><p>Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega.</p> <blockquote><p>»Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja <strong>izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj</strong>, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo.</p> <blockquote><p>»Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.«</p></blockquote> <h3>Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval</h3> <p>Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile.</p> <blockquote><p>»Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj.</p></blockquote> <p>A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje.</p> <p>Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174815664 RTVSLO – Ars 1966 clean Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega. »Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo. »Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.« Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile. »Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj. A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje. Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva L. Dolenc Grošelj<p>Kronične nespečnosti se ne zdravi z uspavali, poudarja vodja Centra za motnje spanja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj.</p><p><p>Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega.</p> <blockquote><p>»Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja <strong>izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj</strong>, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.</p></blockquote> <p>Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo.</p> <blockquote><p>»Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.«</p></blockquote> <h3>Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval</h3> <p>Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile.</p> <blockquote><p>»Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj.</p></blockquote> <p>A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje.</p> <p>Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 22 Oct 2021 06:00:00 +0000 Leja Dolenc Grošelj: "Med spanjem se iz možganov izločajo nevrotoksične substance, ki se sicer nabirajo v možganih in vodijo v demenco" Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«<p>Izzivom alternativnih virov surovin se posveča kemijski tehnolog izr. prof. dr. Blaž Likozar.</p><p><p>Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi  <strong>izr. prof. dr. Blaž Likozar</strong> s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke.</p> <blockquote><p>»Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO₂ kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO₂ lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«</p></blockquote></p> 174813705 RTVSLO – Ars 1782 clean Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«<p>Izzivom alternativnih virov surovin se posveča kemijski tehnolog izr. prof. dr. Blaž Likozar.</p><p><p>Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi  <strong>izr. prof. dr. Blaž Likozar</strong> s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke.</p> <blockquote><p>»Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO₂ kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO₂ lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«</p></blockquote></p> Fri, 15 Oct 2021 08:00:00 +0000 Blaž Likozar: Danes več kot 99% ogljika dobimo iz nafte in zemeljskega plina, nekoč pa bomo zajemali CO2 iz zraka Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak<p>Dr. Senja Pollak razvija modele strojnega učenja, ki delujejo onkraj posameznega jezika in omogočajo hitrejšo analizo različnih spletnih vsebin.</p><p><p>Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov.</p> <p>A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov.</p> <p>Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu ʺJožef Stefanʺ trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin.</p> <blockquote><p>»Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja<strong> dr. Senja Pollak</strong>. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.«</p></blockquote></p> 174811894 RTVSLO – Ars 2083 clean Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak<p>Dr. Senja Pollak razvija modele strojnega učenja, ki delujejo onkraj posameznega jezika in omogočajo hitrejšo analizo različnih spletnih vsebin.</p><p><p>Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov.</p> <p>A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov.</p> <p>Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu ʺJožef Stefanʺ trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin.</p> <blockquote><p>»Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja<strong> dr. Senja Pollak</strong>. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.«</p></blockquote></p> Fri, 08 Oct 2021 10:30:00 +0000 Senja Pollak: "Moderiranje spleta je težka naloga, naj bo ročno ali avtomatsko" Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem. <p>Umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, bi utegnila omiliti težave, ki spremljajo bivanje v ekstremnih okoljih, pravi vodja raziskav prof. dr. Igor Mekjavić.</p><p><p>Danes so v Nordijskem centru v Planici slovesno zagnali t. i. človeško centrifugo, posebno napravo, v kateri človek leži in ki lahko ustvari pritisk do 2,5 G. Z njo bodo preverjali obetavne ideje, da bi z njeno pomočjo pomembno zmanjšali težave, ki jih za človeško telo predstavlja bivanje v vesolju.</p> <p>Gre za pomembno priznanje Laboratoriju Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki ga vodi <strong>prof. dr. Igor Mekjavić</strong>, kjer že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Planiški laboratorij je z novo raziskovalno opremo postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu.</p> <h3>Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki</h3> <p>Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije.</p> <p>Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti.</p> <h3>S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam</h3> <p>V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas.</p> <p>Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem.</p></p> 174809908 RTVSLO – Ars 1845 clean Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem. <p>Umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, bi utegnila omiliti težave, ki spremljajo bivanje v ekstremnih okoljih, pravi vodja raziskav prof. dr. Igor Mekjavić.</p><p><p>Danes so v Nordijskem centru v Planici slovesno zagnali t. i. človeško centrifugo, posebno napravo, v kateri človek leži in ki lahko ustvari pritisk do 2,5 G. Z njo bodo preverjali obetavne ideje, da bi z njeno pomočjo pomembno zmanjšali težave, ki jih za človeško telo predstavlja bivanje v vesolju.</p> <p>Gre za pomembno priznanje Laboratoriju Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki ga vodi <strong>prof. dr. Igor Mekjavić</strong>, kjer že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Planiški laboratorij je z novo raziskovalno opremo postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu.</p> <h3>Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki</h3> <p>Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije.</p> <p>Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti.</p> <h3>S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam</h3> <p>V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas.</p> <p>Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem.</p></p> Fri, 01 Oct 2021 06:35:00 +0000 Igor Mekjavić: V Planici raziskave za odprave na Mars Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)<p>Zgodovinar dr. Blaž Vurnik o preteklosti ene simbolno najpomembnejših stavb v Ljubljani, ki se, sveže prenovljena, po 163 letih propadanja kot feniks dviga iz pepela tistega davnega požara</p><p><p>Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del prav danes svoja vrata zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času <strong>Ketteja</strong>, <strong>Murna</strong> in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s <strong>Cankarjem</strong>, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji.</p> <p>O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zaziramo v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili.</p> <p>Pri tem nam pomaga <strong>dr. Blaž Vurnik</strong>, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip <strong><em>Ivan Cankar : podobe iz življenja</em></strong>, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z <strong>Zoranom Smiljanićem</strong>. Vse to pa pomeni, da je Blaž Vurnik naravnost idealen sogovornik za pogovor o zgodovini Cukrarne.</p></p> 174807785 RTVSLO – Ars 2047 clean Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)<p>Zgodovinar dr. Blaž Vurnik o preteklosti ene simbolno najpomembnejših stavb v Ljubljani, ki se, sveže prenovljena, po 163 letih propadanja kot feniks dviga iz pepela tistega davnega požara</p><p><p>Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del prav danes svoja vrata zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času <strong>Ketteja</strong>, <strong>Murna</strong> in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s <strong>Cankarjem</strong>, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji.</p> <p>O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zaziramo v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili.</p> <p>Pri tem nam pomaga <strong>dr. Blaž Vurnik</strong>, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip <strong><em>Ivan Cankar : podobe iz življenja</em></strong>, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z <strong>Zoranom Smiljanićem</strong>. Vse to pa pomeni, da je Blaž Vurnik naravnost idealen sogovornik za pogovor o zgodovini Cukrarne.</p></p> Fri, 24 Sep 2021 08:00:00 +0000 Blaž Vurnik: Med požarom l. 1858 je iz Cukrarne v Ljubljanico tekel potok utekočinjenega sladkorja Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI<p>Nemo HD leto dni po izstrelitvi več kot izpolnjuje pričakovanja, pravi prof. dr. Tomaž Rodič.</p><p><p>Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.</p> <p>Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.</p> <blockquote><p>»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen <strong>prof. dr. Tomaž Rodič</strong>, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.</p></blockquote> <p>Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.</p> <blockquote><p>»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši <a>spletni strani</a>, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«</p></blockquote> <p>Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.</p> <p>V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.</p></p> 174804074 RTVSLO – Ars 1895 clean Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI<p>Nemo HD leto dni po izstrelitvi več kot izpolnjuje pričakovanja, pravi prof. dr. Tomaž Rodič.</p><p><p>Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.</p> <p>Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.</p> <blockquote><p>»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen <strong>prof. dr. Tomaž Rodič</strong>, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.</p></blockquote> <p>Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.</p> <blockquote><p>»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši <a>spletni strani</a>, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«</p></blockquote> <p>Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.</p> <p>V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.</p></p> Fri, 10 Sep 2021 08:00:00 +0000 Tomaž Rodič: "Satelit je v prvem letu tako zanesljivo deloval, da smo imeli bistveno več problemov na Zemlji kot v vesolju" Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora.<p>Kvantne komunikacije, ki bodo ponudile varno alternativo, se aktivno razvija tudi pri nas, razlaga prof. dr. Anton Ramšak.</p><p><p>Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika.</p> <blockquote><p>»Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik <strong>prof. dr. Anton Ramšak</strong>, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></blockquote> <h3>Od znanstvene fantastike ...</h3> <p>A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze.</p> <blockquote><p>»[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike.</p></blockquote> <h3>... do temeljev kvantnega interneta</h3> <p>A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA.</p> <p>Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami.</p> <p>Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval.</p> <p>Vabljeni k poslušanju pogovora.</p></p> 174802339 RTVSLO – Ars 1882 clean Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora.<p>Kvantne komunikacije, ki bodo ponudile varno alternativo, se aktivno razvija tudi pri nas, razlaga prof. dr. Anton Ramšak.</p><p><p>Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika.</p> <blockquote><p>»Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik <strong>prof. dr. Anton Ramšak</strong>, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></blockquote> <h3>Od znanstvene fantastike ...</h3> <p>A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze.</p> <blockquote><p>»[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike.</p></blockquote> <h3>... do temeljev kvantnega interneta</h3> <p>A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA.</p> <p>Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami.</p> <p>Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval.</p> <p>Vabljeni k poslušanju pogovora.</p></p> Fri, 03 Sep 2021 08:00:00 +0000 Anton Ramšak: "Ko bo prišel kvantni računalnik, bo brez truda odšifriral vse za nazaj" Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli. V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali. Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici. »Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove. Leglo morda tudi na Pokljuki Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade. »Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.« Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja. Še več risjih zgodb ... O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.<p>O risjih mladičih na Jelovici, poteh doseljenih risov po naših gozdovih ter o nadaljnjih načrtih vodja projekta LifeLynx Rok Černe.</p><p><p>Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli.</p> <p>V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali.</p> <p>Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici.</p> <blockquote><p>»Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx <strong>Rok Černe</strong> z Zavoda za gozdove.</p></blockquote> <h3>Leglo morda tudi na Pokljuki</h3> <p>Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade.</p> <blockquote><p>»Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.«</p></blockquote> <p>Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja.</p> <h3>Še več risjih zgodb ...</h3> <p>O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174800639 RTVSLO – Ars 1883 clean Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli. V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali. Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici. »Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove. Leglo morda tudi na Pokljuki Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade. »Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.« Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja. Še več risjih zgodb ... O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.<p>O risjih mladičih na Jelovici, poteh doseljenih risov po naših gozdovih ter o nadaljnjih načrtih vodja projekta LifeLynx Rok Černe.</p><p><p>Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli.</p> <p>V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali.</p> <p>Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici.</p> <blockquote><p>»Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx <strong>Rok Černe</strong> z Zavoda za gozdove.</p></blockquote> <h3>Leglo morda tudi na Pokljuki</h3> <p>Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade.</p> <blockquote><p>»Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.«</p></blockquote> <p>Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja.</p> <h3>Še več risjih zgodb ...</h3> <p>O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 27 Aug 2021 08:00:00 +0000 Rok Černe: "Verjetnost, da srečate mladičke risa v naravi, je blizu nič." A se vendar zgodi. Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja. Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave. »Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah. To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota. »V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.« Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe. »Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.« Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi. Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: DDTLab<p>Maša Jazbec na presečišču umetnosti in znanosti raziskuje, kaj nas humanoidni roboti lahko naučijo o nas samih.</p><p><p>Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja.</p> <p>Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, <strong>Maša Jazbec</strong>, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju <strong>Hirošija Išigura</strong>, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave.</p> <blockquote><p>»Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah.</p></blockquote> <p>To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota.</p> <blockquote><p>»V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.«</p></blockquote> <p>Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe.</p> <blockquote><p>»Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.«</p></blockquote> <p>Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na <a>tej povezavi</a>.</p> <p>Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.</p></p> 174792763 RTVSLO – Ars 1917 clean Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja. Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave. »Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah. To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota. »V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.« Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe. »Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.« Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi. Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: DDTLab<p>Maša Jazbec na presečišču umetnosti in znanosti raziskuje, kaj nas humanoidni roboti lahko naučijo o nas samih.</p><p><p>Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja.</p> <p>Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, <strong>Maša Jazbec</strong>, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju <strong>Hirošija Išigura</strong>, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave.</p> <blockquote><p>»Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah.</p></blockquote> <p>To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota.</p> <blockquote><p>»V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.«</p></blockquote> <p>Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe.</p> <blockquote><p>»Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.«</p></blockquote> <p>Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na <a>tej povezavi</a>.</p> <p>Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.</p></p> Fri, 23 Jul 2021 08:00:00 +0000 Maša Jazbec: "90% naših testirancev je potrdilo, da so telo robota čutili kot svoje lastno" O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric. Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena. »V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva. Vabljeni k poslušanju. Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar<p>O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, pripoveduje biologinja dr. Anamarija Žagar</p><p><p>Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena.</p> <blockquote><p>»V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, <strong>dr. Anamarija Žagar</strong>.</p></blockquote> <p>Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta <em>Gallotia galloti</em> je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva.</p> <p>Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174791053 RTVSLO – Ars 1806 clean O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric. Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena. »V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva. Vabljeni k poslušanju. Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar<p>O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, pripoveduje biologinja dr. Anamarija Žagar</p><p><p>Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena.</p> <blockquote><p>»V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, <strong>dr. Anamarija Žagar</strong>.</p></blockquote> <p>Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta <em>Gallotia galloti</em> je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva.</p> <p>Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 16 Jul 2021 08:00:00 +0000 Anamarija Žagar: Biodiverziteta je tisto, kar obnavlja vire, kot so voda, hrana, zemlja, zrak V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja. Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna. »Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo." Foto: Ars<p>Pravnik in kriminolog prof. dr. Aleš Završnik o družbenih vidikih rabe umetne inteligence.</p><p><p>V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja.</p> <p>Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna.</p> <blockquote><p>»Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja prof. dr. <strong>Aleš Završnik</strong>, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo."</p></blockquote></p> 174789307 RTVSLO – Ars 1848 clean V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja. Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna. »Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo." Foto: Ars<p>Pravnik in kriminolog prof. dr. Aleš Završnik o družbenih vidikih rabe umetne inteligence.</p><p><p>V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja.</p> <p>Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna.</p> <blockquote><p>»Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja prof. dr. <strong>Aleš Završnik</strong>, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo."</p></blockquote></p> Fri, 09 Jul 2021 08:00:00 +0000 Aleš Završnik: "Tehnologija je prepogosto razumljena kot nevtralno orodje za reševanje različnih težav - osebnih, družbenih, političnih" Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva)<p>Z medicinsko antropologinjo dr. Uršulo Lipovec Čebron o tem, zakaj bi kakovost javnega zdravstva v Sloveniji pomembno dvignili t.i. medkulturni mediatorji</p><p><p>Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo.</p> <p>To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave.</p> <p>Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja?</p> <p>Odgovor na to vprašanje že več let išče <strong>dr. Uršula Lipovec Čebron</strong>, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi <strong><em>Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji</em></strong>, ki jo je napisala skupaj z <strong>Jušem Škrabanom</strong> z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, v tokratnih Podobah znanja preverjamo v pogovoru z dr. Lipovec Čebron.</p></p> 174787877 RTVSLO – Ars 1919 clean Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva)<p>Z medicinsko antropologinjo dr. Uršulo Lipovec Čebron o tem, zakaj bi kakovost javnega zdravstva v Sloveniji pomembno dvignili t.i. medkulturni mediatorji</p><p><p>Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo.</p> <p>To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave.</p> <p>Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja?</p> <p>Odgovor na to vprašanje že več let išče <strong>dr. Uršula Lipovec Čebron</strong>, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi <strong><em>Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji</em></strong>, ki jo je napisala skupaj z <strong>Jušem Škrabanom</strong> z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, v tokratnih Podobah znanja preverjamo v pogovoru z dr. Lipovec Čebron.</p></p> Fri, 02 Jul 2021 08:00:00 +0000 Uršula Lipovec Čebron: "Zakaj v sodstvu imamo tolmače, v zdravstvu, ki je življenjsko tako pomembno, pa ne?" Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff<p>Brez pozornega branja deklaracij danes preprosto ne gre, poudarja prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na IJS.</p><p><p>Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje.</p> <blockquote><p>»Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi <strong>prof. dr. Milena Horvat</strong>, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.«</p></blockquote> <p>Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema.</p> <blockquote><p>»Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.«</p></blockquote> <p>Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti.</p> <p>Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč.</p> <blockquote><p>»Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174786189 RTVSLO – Ars 1714 clean Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff<p>Brez pozornega branja deklaracij danes preprosto ne gre, poudarja prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na IJS.</p><p><p>Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje.</p> <blockquote><p>»Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi <strong>prof. dr. Milena Horvat</strong>, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.«</p></blockquote> <p>Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema.</p> <blockquote><p>»Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.«</p></blockquote> <p>Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti.</p> <p>Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč.</p> <blockquote><p>»Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 25 Jun 2021 08:00:00 +0000 Milena Horvat: "Otroci imajo kar precej bisfenolov v telesu" Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven? »Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.« Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev. Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide. Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva. »Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.« Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik. O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Kemijski inštitut<p>O prebojni inovaciji, ki bo omogočila konkurenčnost vozilom na vodik, raziskovalec in zdaj tudi podjetnik dr. Matija Gatalo.</p><p><p>Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven?</p> <blockquote><p>»Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje <strong>dr. Matija Gatalo</strong>, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.«</p></blockquote> <p>Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev.</p> <h3>Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para</h3> <p>Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide.</p> <h3>Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste</h3> <p>Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva.</p> <blockquote><p>»Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.«</p></blockquote> <p>Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik.</p> <p>O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174784520 RTVSLO – Ars 1819 clean Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven? »Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.« Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev. Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide. Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva. »Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.« Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik. O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Kemijski inštitut<p>O prebojni inovaciji, ki bo omogočila konkurenčnost vozilom na vodik, raziskovalec in zdaj tudi podjetnik dr. Matija Gatalo.</p><p><p>Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven?</p> <blockquote><p>»Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje <strong>dr. Matija Gatalo</strong>, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.«</p></blockquote> <p>Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev.</p> <h3>Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para</h3> <p>Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide.</p> <h3>Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste</h3> <p>Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva.</p> <blockquote><p>»Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.«</p></blockquote> <p>Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik.</p> <p>O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 18 Jun 2021 08:12:00 +0000 Matija Gatalo: Odpira se pot za vozila, ki v zrak spuščajo le vodno paro Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars<p>Vodja Odseka za tehnologije znanja na IJS Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj.</p><p><p>Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo.</p> <blockquote><p>»Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje <strong>prof. dr. Sašo Džeroski</strong>, vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan", kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo.</p></blockquote> <h3>Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil</h3> <p>Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja.</p> <h3>Ključna bodo nadaljnja vlaganja</h3> <p>Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati.</p> <p>Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski.</p></p> 174782775 RTVSLO – Ars 1867 clean Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars<p>Vodja Odseka za tehnologije znanja na IJS Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj.</p><p><p>Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo.</p> <blockquote><p>»Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje <strong>prof. dr. Sašo Džeroski</strong>, vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan", kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo.</p></blockquote> <h3>Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil</h3> <p>Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja.</p> <h3>Ključna bodo nadaljnja vlaganja</h3> <p>Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati.</p> <p>Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski.</p></p> Fri, 11 Jun 2021 11:44:00 +0000 Sašo Džeroski: "Ogromno perspektivnih kadrov sploh ne dvignemo na nivo, ki bi ga lahko dosegli, ker so pri nas razlike v plačah v industriji in v raziskavah prevelike" O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja. In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro. "Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja dr. Ana Kroflič, raziskovalka na Kemijskem inštitutu. A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape. V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju. foto: Ars <p>O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov z dr. Ano Kroflič.</p><p><p>Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja.</p> <p>In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro.</p> <blockquote><p>"Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja <strong>dr. Ana Kroflič</strong>, raziskovalka na Kemijskem inštitutu.</p></blockquote> <p>A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape.</p> <p>V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174780640 RTVSLO – Ars 1854 clean O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja. In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro. "Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja dr. Ana Kroflič, raziskovalka na Kemijskem inštitutu. A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape. V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju. foto: Ars <p>O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov z dr. Ano Kroflič.</p><p><p>Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja.</p> <p>In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro.</p> <blockquote><p>"Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja <strong>dr. Ana Kroflič</strong>, raziskovalka na Kemijskem inštitutu.</p></blockquote> <p>A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape.</p> <p>V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 04 Jun 2021 08:00:00 +0000 Ana Kroflič: "Ljudje smo si preveč prilastili naš planet" Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva)<p>V pogovoru z zgodovinarko dr. Evo Holz preverjamo, kakšen je bil utrip v Ljubljani med januarjem in majem 1821, ko je tu potekal kongres Svete alianse</p><p><p>Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek.</p> <p>Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar <strong>Franc I.</strong>, ruski car <strong>Aleksander I.</strong>, neapeljski kralj <strong>Ferdinand I.</strong> ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848.</p> <p>No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovem vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence se posvečamo v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko <strong>dr. Evo Holz</strong>, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist <strong>Henrik Costa</strong>, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem <strong><em>Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci</em></strong>.</p></p> 174778759 RTVSLO – Ars 1937 clean Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva)<p>V pogovoru z zgodovinarko dr. Evo Holz preverjamo, kakšen je bil utrip v Ljubljani med januarjem in majem 1821, ko je tu potekal kongres Svete alianse</p><p><p>Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek.</p> <p>Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar <strong>Franc I.</strong>, ruski car <strong>Aleksander I.</strong>, neapeljski kralj <strong>Ferdinand I.</strong> ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848.</p> <p>No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovem vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence se posvečamo v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko <strong>dr. Evo Holz</strong>, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist <strong>Henrik Costa</strong>, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem <strong><em>Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci</em></strong>.</p></p> Fri, 28 May 2021 08:00:00 +0000 Eva Holz: "Ruski car ni stanoval pri Ruskem carju. Tam se je samo preoblekel." Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju. <p>Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo, izpostavlja dr. Anže Japelj.</p><p><p>Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti?</p> <blockquote><p>»Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave.  Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje <strong>dr. Anže Japelj</strong> z Gozdarskega inštituta Slovenije.</p></blockquote> <h3>Kaj prinaša koncept ekosistemskih storitev?</h3> <p>»Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.«</p> <h3>Danes upoštevamo premalo vidikov</h3> <p>»Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« poudarja dr. Anže Japelj.</p> <p>V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174777272 RTVSLO – Ars 1932 clean Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju. <p>Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo, izpostavlja dr. Anže Japelj.</p><p><p>Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti?</p> <blockquote><p>»Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave.  Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje <strong>dr. Anže Japelj</strong> z Gozdarskega inštituta Slovenije.</p></blockquote> <h3>Kaj prinaša koncept ekosistemskih storitev?</h3> <p>»Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.«</p> <h3>Danes upoštevamo premalo vidikov</h3> <p>»Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« poudarja dr. Anže Japelj.</p> <p>V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 21 May 2021 09:00:00 +0000 Anže Japelj: "Degradacija narave ni težava narave, to je problem človeka" Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši. »Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila dr. Andreja Sušnik. Sušo lahko spregledamo Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje Pregledovalnik suše, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času. »Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.« Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša. Foto: iz osebnega arhiva Andreje Sušnik<p>O obetih, ukrepih in našem občutku za vreme z agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik.</p><p><p>Dan pred svetovnim dnevom podnebnih sprememb smo v Podobe znanja povabili agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik z Agencije za okolje.</p> <p>Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši.</p> <blockquote><p>»Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila <strong>dr. Andreja Sušnik</strong>.</p></blockquote> <h3>Sušo lahko spregledamo</h3> <p>Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje <a>Pregledovalnik suše</a>, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času.</p> <blockquote><p>»Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.«</p></blockquote> <h3>Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom</h3> <p>V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša.</p></p> 174775397 RTVSLO – Ars 1936 clean Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši. »Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila dr. Andreja Sušnik. Sušo lahko spregledamo Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje Pregledovalnik suše, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času. »Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.« Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša. Foto: iz osebnega arhiva Andreje Sušnik<p>O obetih, ukrepih in našem občutku za vreme z agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik.</p><p><p>Dan pred svetovnim dnevom podnebnih sprememb smo v Podobe znanja povabili agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik z Agencije za okolje.</p> <p>Leto 2021 se vse pogosteje omenja kot prelomno pri naslavljanju podnebnih sprememb. Z aktualnimi ukrepi lovimo tako rekoč zadnji vlak, saj učinke segrevanja planeta v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev in pogostejših vremenskih ekstremov že kar redno občutimo na praktično vseh koncih sveta. A včasih nas lahko naš občutek za to, kakšno naj bi bilo vreme, tudi zavede. In obilne padavine ne zagotavljajo, da se bomo izognili suši.</p> <blockquote><p>»Leta 2020 smo imeli že zgodaj spomladi zelo lepo, sušno, toplo vreme, poleti pa je suša zajela večji del severne in srednje Evrope. Podobno je bilo v letih 2018 in 2019. Kaže se, da neka mokrota, ki jo dobimo denimo pozimi, ni garancija, da ne bomo imeli težav s sušo,« je poudarila <strong>dr. Andreja Sušnik</strong>.</p></blockquote> <h3>Sušo lahko spregledamo</h3> <p>Razvoj suše je mogoče danes mnogo natančneje spremljati s pomočjo satelitskih podatkov. V okviru transnacionalnega programa Podonavje so razvili digitalno orodje <a>Pregledovalnik suše</a>, ki omogoča, da vse države v regiji spremljajo razvoj suše skoraj v realnem času.</p> <blockquote><p>»Kdo bo rekel, zakaj je treba spremljati sušo, saj vemo, kdaj suša prihaja. Mislim, da temu ni tako. Suša v podzemnih vodah je skrita očem. Tudi kaka suha struga v poletnem času marsikoga ne prizadene zelo.«</p></blockquote> <h3>Podnebne spremebe škodujejo tudi tlom</h3> <p>V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko pestrost tipov tal. A ekstremni vremenski dogodki: poplave, suše, močna erozija, žledenje v gozdu, hudourniške poplave in drugi dogodki slabo vplivajo na tudi strukturo tal. Če k temu prištejemo škodljive človekove dejavnosti, predvsem intenzivno zazidavanje in onesnaževanje, se sposobnost zemlje, da opravlja svojo ekosistemsko vlogo, da zadržuje vodo, seveda občutno manjša.</p></p> Fri, 14 May 2021 08:00:00 +0000 Andreja Sušnik: "Podnebne spremembe se nazorno kažejo v tem, da preidemo iz plaščev direktno v kratke rokave" Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja. V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Nataša Müller<p>Kljub pomembnim premikom na področju ekološkega kmetovanja, se vplivu globalizacije in diktatu cen še vedno ne znamo ustrezno upreti, razmišlja agronomka dr. Darja Kocjan Ačko.</p><p><p>Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja.</p> <p>V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z <strong>dr. Darjo Kocjan Ačko</strong>, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.</p> <h3>»Globalizacija je spremenila razmerja med pridelavo in samooskrbo«</h3> <p>Veliko se govori o pomenu samooskrbe, a sodobna globalna trgovina takšnim prizadevanjem vsekakor ne gre na roko. Določene uspehe se da doseči predvsem, če povezano deluje celotna veriga od pridelovalca do potrošnika. A čeprav se o tem precej govori, se v praksi vedno znova zatakne, predvsem glede dogovora o odkupnih cenah. To je tudi eden ključnih razlogov, zakaj gre večina slovenskega pridelka še vedno h kupcem v Avstrijo in Italijo, medtem ko sami v pretežni meri kupujemo živila iz uvoza, poudarja dr. Darja Kocjan Ačko.</p> <p>Tudi kar se tiče raznovrstnosti rastlin na naših poljih, še ni opaznejših sprememb. Čeprav se, denimo, jasno kaže, da vse bolj suha poletja koruzi ne ustrezajo, ta še vedno raste na 40 odstotkih naših njiv, namenjena pa je za krmo živali. In tudi to pretežno izvozimo. V izvoz, za nadstandardno živinorejo, gre tudi soja, kolikor je pridelamo, medtem ko se pri nas za krmo uporablja predvsem gensko spremenjena soja, uvožena iz obeh Amerik.</p> <h3>»Stročnice bogatijo zemljo z dušikom«</h3> <p>V naši prehrani se soja, kljub svojim blagodejnim učinkom, še ni zares prijela. A podobno velja tudi za druge stročnice. Kljub temu, da predstavljajo izvrstno alternativo mesnim beljakovinam in prinašajo številne koristi tako za naše zdravje kot za zdravje okolja, bodo potrebni premiki v naših prehranskih navadah očitno potrebovali še nekaj več časa.</p> <p>A stročnice imajo tudi svoje neposredne učinke na okolje in na zemljo, v kateri rastejo, saj zaradi simbiotskega razmerja z bakterijami, bogatijo zemljo z dušikom.</p> <h3>»Če moram izbrati najljubšo kulturno rastlino, je to gotovo ajda«</h3> <p>Težko je na kratko opisati številne dobre strani ajde. Odlična je v agronomskem pogledu, saj hitro dozori, koristi kvaliteti tal, njive so po njej manj zapleveljene, nudi pa tudi dragoceno pašo različnim opraševalcem.</p> <p>Seveda je tudi odlično živilo. Vsebuje namreč kvalitetne beljakovine in ima dobro sestavo aminokislin. Njeni ogljikovi hidrati so v obliki škroba, ki se počasi razgrajuje, zato je še posebej primerna za sladkorne bolnike. Koristi tudi pri težavah s prebavo ter vsebuje snovi, ki koristijo krvožilnemu sistemu.</p> <p>Ajda je pred časom sicer skoraj izginila z naših polj, danes pa je razširjena na približno 3000 ha. Za razliko od večine drugih pridelkov večino ajde, ki jo pridelamo, tudi pojemo sami.</p> <p>To je le nekaj poudarkov iz pogovora z dr. Darjo Kocjan Ačko. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174773964 RTVSLO – Ars 1970 clean Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja. V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z dr. Darjo Kocjan Ačko, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Nataša Müller<p>Kljub pomembnim premikom na področju ekološkega kmetovanja, se vplivu globalizacije in diktatu cen še vedno ne znamo ustrezno upreti, razmišlja agronomka dr. Darja Kocjan Ačko.</p><p><p>Kaj raste na naših poljih, na kakšne načine se lotevamo pridelovanja in po kakšnih živilih konec koncev posegamo, je vprašanje, ki je v zadnjih letih v luči vse bolj perečih podnebnih sprememb dobilo nove razsežnosti. Zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev se je po eni strani jasneje pokazalo, da nekatere, v preteklosti uveljavljene poljščine niso optimalna izbira, obenem pa je bolj v ospredje prišla tudi tesna povezanost med konkretnimi načini pridelave, kvaliteto pridelka in vplivi, ki ga to ima tako na naše zdravje kot na zdravje okolja.</p> <p>V zadnjih letih se sicer že precej opazi premik v smeri bolj trajnostnih, ekoloških praks in bolj pestrega nabora vrst, sploh če pogledamo ponudbo, ki je na voljo v naših trgovinah. Koliko pa se ti premiki konkretno poznajo na naših njivah, kaj se že uveljavlja v zadovoljivem obsegu in kaj morda še premalo, smo se pogovarjali z <strong>dr. Darjo Kocjan Ačko</strong>, predavateljico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.</p> <h3>»Globalizacija je spremenila razmerja med pridelavo in samooskrbo«</h3> <p>Veliko se govori o pomenu samooskrbe, a sodobna globalna trgovina takšnim prizadevanjem vsekakor ne gre na roko. Določene uspehe se da doseči predvsem, če povezano deluje celotna veriga od pridelovalca do potrošnika. A čeprav se o tem precej govori, se v praksi vedno znova zatakne, predvsem glede dogovora o odkupnih cenah. To je tudi eden ključnih razlogov, zakaj gre večina slovenskega pridelka še vedno h kupcem v Avstrijo in Italijo, medtem ko sami v pretežni meri kupujemo živila iz uvoza, poudarja dr. Darja Kocjan Ačko.</p> <p>Tudi kar se tiče raznovrstnosti rastlin na naših poljih, še ni opaznejših sprememb. Čeprav se, denimo, jasno kaže, da vse bolj suha poletja koruzi ne ustrezajo, ta še vedno raste na 40 odstotkih naših njiv, namenjena pa je za krmo živali. In tudi to pretežno izvozimo. V izvoz, za nadstandardno živinorejo, gre tudi soja, kolikor je pridelamo, medtem ko se pri nas za krmo uporablja predvsem gensko spremenjena soja, uvožena iz obeh Amerik.</p> <h3>»Stročnice bogatijo zemljo z dušikom«</h3> <p>V naši prehrani se soja, kljub svojim blagodejnim učinkom, še ni zares prijela. A podobno velja tudi za druge stročnice. Kljub temu, da predstavljajo izvrstno alternativo mesnim beljakovinam in prinašajo številne koristi tako za naše zdravje kot za zdravje okolja, bodo potrebni premiki v naših prehranskih navadah očitno potrebovali še nekaj več časa.</p> <p>A stročnice imajo tudi svoje neposredne učinke na okolje in na zemljo, v kateri rastejo, saj zaradi simbiotskega razmerja z bakterijami, bogatijo zemljo z dušikom.</p> <h3>»Če moram izbrati najljubšo kulturno rastlino, je to gotovo ajda«</h3> <p>Težko je na kratko opisati številne dobre strani ajde. Odlična je v agronomskem pogledu, saj hitro dozori, koristi kvaliteti tal, njive so po njej manj zapleveljene, nudi pa tudi dragoceno pašo različnim opraševalcem.</p> <p>Seveda je tudi odlično živilo. Vsebuje namreč kvalitetne beljakovine in ima dobro sestavo aminokislin. Njeni ogljikovi hidrati so v obliki škroba, ki se počasi razgrajuje, zato je še posebej primerna za sladkorne bolnike. Koristi tudi pri težavah s prebavo ter vsebuje snovi, ki koristijo krvožilnemu sistemu.</p> <p>Ajda je pred časom sicer skoraj izginila z naših polj, danes pa je razširjena na približno 3000 ha. Za razliko od večine drugih pridelkov večino ajde, ki jo pridelamo, tudi pojemo sami.</p> <p>To je le nekaj poudarkov iz pogovora z dr. Darjo Kocjan Ačko. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 07 May 2021 13:34:00 +0000 Darja Kocjan Ačko: "Če pogledamo, kako se nam struktura poljščin spreminja, bi lahko rekli, da je bila pestrost v preteklosti večja" Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja<p>Prof. dr. Uroš Cvelbar je raziskavo, kako plazma stabilizira določene pojave v tekočinah, objavil v prestižni reviji Nature</p><p><p>Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije.</p> <h3>S plazmo nad nevarne kemikalije</h3> <p>Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije.</p> <blockquote><p>"Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja <strong>prof. dr. Uroš Cvelbar</strong>. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij."</p></blockquote> <h3>Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ...</h3> <p>A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji.</p> <p>Prav sem se umešča prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom.</p> <h3>Nove možnosti uporabe v astrofiziki</h3> <p>Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero.</p> <p>Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174771590 RTVSLO – Ars 1595 clean Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja<p>Prof. dr. Uroš Cvelbar je raziskavo, kako plazma stabilizira določene pojave v tekočinah, objavil v prestižni reviji Nature</p><p><p>Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije.</p> <h3>S plazmo nad nevarne kemikalije</h3> <p>Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije.</p> <blockquote><p>"Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja <strong>prof. dr. Uroš Cvelbar</strong>. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij."</p></blockquote> <h3>Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ...</h3> <p>A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji.</p> <p>Prav sem se umešča prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom.</p> <h3>Nove možnosti uporabe v astrofiziki</h3> <p>Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero.</p> <p>Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 30 Apr 2021 08:00:00 +0000 Uroš Cvelbar: Uporaba plazme se vse bolj uveljavlja kot okolju prijazna alternativa na številnih področjih Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke. Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo. Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen. "Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost."<p>O digitalni preobrazbi in njenih pasteh z dr. Emilijo Stojmenovo Duh</p><p><p>Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke.</p> <p>Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo.</p> <p>O aktualnem razpisu za pametna mesta in vasi, ki je primarno namenjen nakupu senzorjev:</p> <blockquote><p>"Če nimamo ljudi, ki bi znali uporabljati podatke, ki jih senzorji zagotovijo, oziroma, ki bi znali razviti ustrezne aplikacije, potem nismo z nakupom senzorike naredili nič. A tudi to ni dovolj. Če nimamo ljudi, ki bi te aplikacije uporabljali, cilj ni dosežen."</p></blockquote> <p>Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen.</p> <blockquote><p>"Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost."</p></blockquote></p> 174770483 RTVSLO – Ars 1988 clean Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke. Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo. Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen. "Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost."<p>O digitalni preobrazbi in njenih pasteh z dr. Emilijo Stojmenovo Duh</p><p><p>Kako pametna so lahko današnja mesta in vasi? Digitalizacija je na številne načine že temeljito spremenila naša življenja, a vendarle naj bi bili šele na začetku tega procesa, na katerega se tudi zelo veliko stavi; tako z vidika nadaljnjega gospodarskega razvoja in postpandemičnega okrevanja, kot tudi kot ključno orodje, ki bi nam lahko pomagalo naslavljati številne okoljske in družbene probleme današnjega časa. Seveda pa pozitivni učinki digitalne transformacije niso samoumevni in t. i. pametne rešitve morajo tudi dejansko biti pametne; pametno načrtovane in celostno umeščene v prostor in družbo, če naj dejansko imajo želene učinke.</p> <p>Današnja gostja Podob znanja je dr. Emilija Stojmenova Duh, docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja digitalnega inovacijskega središča 4PDIH in tudi članica novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo.</p> <p>O aktualnem razpisu za pametna mesta in vasi, ki je primarno namenjen nakupu senzorjev:</p> <blockquote><p>"Če nimamo ljudi, ki bi znali uporabljati podatke, ki jih senzorji zagotovijo, oziroma, ki bi znali razviti ustrezne aplikacije, potem nismo z nakupom senzorike naredili nič. A tudi to ni dovolj. Če nimamo ljudi, ki bi te aplikacije uporabljali, cilj ni dosežen."</p></blockquote> <p>Digitalna orodja omogočajo marsikaj koristnega, ne smejo pa biti sama sebi namen.</p> <blockquote><p>"Bistvena težava je, da velikokrat izhajamo iz tega, kaj neka tehnologija omogoča, pa naj gre za umetno inteligenco ali podatkovne verige, in začnemo iskati načine, kako bomo to tehnologijo uvedli v podjetje ali skupnost."</p></blockquote></p> Fri, 23 Apr 2021 08:00:00 +0000 Emilija Stojmenova Duh: Če hočemo imeti pametna mesta, moramo predvsem pametno načrtovati Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj<p>Hidrologinja dr. Lidija Globevnik o evropskih načrtih za obnavljanje naravnega stanja rek in slovenskem teku v drugo smer.</p><p><p>Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba.</p> <p>Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne.</p> <blockquote><p>"Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu,"  izpostavlja <strong>dr. Lidija Globevnik</strong>, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja."</p></blockquote> <p>Tudi sicer nimamo veliko razlogov, da bi bili pretirano zadovoljni s stanjem naših rek in poplavnih območij. Preliminarna ocena stanja poplavnih površin v Evropi, ki jo je za Evropsko okoljsko agencijo pripravil Evropski tematski center za celinske, obalne in morske vode (ETC IMC Water) in pri pripravi katere je kot vodilna avtorica sodelovala dr. Lidija Globevnik, kaže, da je obseg degradiranih poplavnih površin v Sloveniji precej večji od evropskega povprečja. Drži, da imamo v poprečju manj hudo degradiranih poplavnih območij, a po drugi strani je pri nas zelo malo površin z nizko stopnjo degradacije. Glede na aktualne spremembe zakona o vodah se zdi, da se v prihodnje stanje na tem področju ne bo izboljšalo.</p> <p>Več o teh vsebinah v pogovoru z dr. Lidijo Globevnik. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174768890 RTVSLO – Ars 1958 clean Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj<p>Hidrologinja dr. Lidija Globevnik o evropskih načrtih za obnavljanje naravnega stanja rek in slovenskem teku v drugo smer.</p><p><p>Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba.</p> <p>Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne.</p> <blockquote><p>"Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu,"  izpostavlja <strong>dr. Lidija Globevnik</strong>, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja."</p></blockquote> <p>Tudi sicer nimamo veliko razlogov, da bi bili pretirano zadovoljni s stanjem naših rek in poplavnih območij. Preliminarna ocena stanja poplavnih površin v Evropi, ki jo je za Evropsko okoljsko agencijo pripravil Evropski tematski center za celinske, obalne in morske vode (ETC IMC Water) in pri pripravi katere je kot vodilna avtorica sodelovala dr. Lidija Globevnik, kaže, da je obseg degradiranih poplavnih površin v Sloveniji precej večji od evropskega povprečja. Drži, da imamo v poprečju manj hudo degradiranih poplavnih območij, a po drugi strani je pri nas zelo malo površin z nizko stopnjo degradacije. Glede na aktualne spremembe zakona o vodah se zdi, da se v prihodnje stanje na tem področju ne bo izboljšalo.</p> <p>Več o teh vsebinah v pogovoru z dr. Lidijo Globevnik. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 16 Apr 2021 06:00:00 +0000 Lidija Globevnik: "Gremo v nasprotno smer od zelenega dogovora" Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS<p>Izsledke raziskave, ki je identificirala 11 učinkovin, ki zavirajo delovanje koronavirusa v celičnih kulturah, je objavila prestižna revija Science. Kaj so ugotovili, je pojasnil molekularni biolog dr. Dušan Turk.</p><p><p>Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-Cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo.</p> <h3><strong>Z novim pristopom do hitrejšega iskanja pravih učinkovin</strong></h3> <p>Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina več kot sto znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov.</p> <p>Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu razmnoževanja virusov ključno vlogo. Če bi lahko onemogočili njeno delovanje, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih testiranj prav za zdravljenje covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. To nedvomno potrjuje, da je nova metoda hitro in učinkovita.</p> <h3><strong>Podlaga za nadaljnjo klinično preverjanje</strong></h3> <p>A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili.</p> <blockquote><p>"Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, <em>groundbreaking</em>, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti [kot je bila dozdajšnja praksa] in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil <strong>prof. dr. Dušan Turk</strong>.</p></blockquote> <h3><strong>»Majhna ekipa zelo težko naredi velike korake«</strong></h3> <p>V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. Takšne objave so seveda izredno zaželene, saj ugled prestižne revije zagotavlja izreden doseg raziskave, odpira pa tudi številna vrata za prihodnje raziskave in njihovo financiranje. A do tovrstnih objav nikakor ni lahko priti. V tej mednarodni raziskavi so sodelovali tudi slovenski raziskovalci in raziskovalke: Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Kaj je torej potrebno za tovrstno objavo?</p> <blockquote><p>»Do takšne publikacije prideš, če delaš na pravem problemu ob pravem času. To je v Sloveniji zelo težko narediti.« poudarja Dušan Turk. Pri nas je za takšne namene vse premalo denarja, ustrezne infrastrukture, pa tudi fleksibilnosti, ki bi omogočala hitrejše prilagajanje in odzivanje na aktualne (znanstvene) probleme. Na področju, kot je molekularna biologija, je konkurenca v svetu izredna. »Naša ekipa je sicer sorazmerno dobro opremljena,« pravi Turk, »a ne razpolagamo z infrastrukturo, opremo in sredstvi, ki so primerljive s tistimi na zahodu.« Tokratno sodelovanje v odmevni raziskavi je tako plod dolgoletnih povezav in skupnega znanstvenega dela v preteklosti, ki je odprlo vrata tudi k aktualni povezavi. Kajti tovrstne raziskave zahtevajo res veliko vrhunskih znanstvenikov in tudi najmočnejše institucije se morajo povezovati, če naj bo zahtevno delo opravljeno.</p></blockquote> <p>Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja, v kateri je med drugim podrobno predstavil, kaj so v raziskavi iskali in kako je potekala. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174767135 RTVSLO – Ars 1805 clean Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS<p>Izsledke raziskave, ki je identificirala 11 učinkovin, ki zavirajo delovanje koronavirusa v celičnih kulturah, je objavila prestižna revija Science. Kaj so ugotovili, je pojasnil molekularni biolog dr. Dušan Turk.</p><p><p>Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-Cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo.</p> <h3><strong>Z novim pristopom do hitrejšega iskanja pravih učinkovin</strong></h3> <p>Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina več kot sto znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov.</p> <p>Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu razmnoževanja virusov ključno vlogo. Če bi lahko onemogočili njeno delovanje, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih testiranj prav za zdravljenje covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. To nedvomno potrjuje, da je nova metoda hitro in učinkovita.</p> <h3><strong>Podlaga za nadaljnjo klinično preverjanje</strong></h3> <p>A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili.</p> <blockquote><p>"Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, <em>groundbreaking</em>, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti [kot je bila dozdajšnja praksa] in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil <strong>prof. dr. Dušan Turk</strong>.</p></blockquote> <h3><strong>»Majhna ekipa zelo težko naredi velike korake«</strong></h3> <p>V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. Takšne objave so seveda izredno zaželene, saj ugled prestižne revije zagotavlja izreden doseg raziskave, odpira pa tudi številna vrata za prihodnje raziskave in njihovo financiranje. A do tovrstnih objav nikakor ni lahko priti. V tej mednarodni raziskavi so sodelovali tudi slovenski raziskovalci in raziskovalke: Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Kaj je torej potrebno za tovrstno objavo?</p> <blockquote><p>»Do takšne publikacije prideš, če delaš na pravem problemu ob pravem času. To je v Sloveniji zelo težko narediti.« poudarja Dušan Turk. Pri nas je za takšne namene vse premalo denarja, ustrezne infrastrukture, pa tudi fleksibilnosti, ki bi omogočala hitrejše prilagajanje in odzivanje na aktualne (znanstvene) probleme. Na področju, kot je molekularna biologija, je konkurenca v svetu izredna. »Naša ekipa je sicer sorazmerno dobro opremljena,« pravi Turk, »a ne razpolagamo z infrastrukturo, opremo in sredstvi, ki so primerljive s tistimi na zahodu.« Tokratno sodelovanje v odmevni raziskavi je tako plod dolgoletnih povezav in skupnega znanstvenega dela v preteklosti, ki je odprlo vrata tudi k aktualni povezavi. Kajti tovrstne raziskave zahtevajo res veliko vrhunskih znanstvenikov in tudi najmočnejše institucije se morajo povezovati, če naj bo zahtevno delo opravljeno.</p></blockquote> <p>Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja, v kateri je med drugim podrobno predstavil, kaj so v raziskavi iskali in kako je potekala. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Fri, 09 Apr 2021 08:00:00 +0000 Dušan Turk: Opravljen pomemben korak pri iskanju zdravila za covid-19 Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice Unitatis Redintegratio Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu. Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, dr. Simon Malmevall, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu. Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S Simonom Malmenvallom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva Simona Malmenvalla<p>Z zgodovinarjem, rusistom in teologom dr. Simonom Malmenvallom o specifični kulturi Kijevske Rusije in njenem pomenu za nadaljnji razvoj pravoslavnega sveta od Balkana do Sibirije</p><p><p>Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice <em>Unitatis Redintegratio</em> Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu.</p> <p>Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, <strong>dr. Simon Malmevall</strong>, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu.</p> <p>Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji <strong><em>Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest</em></strong>, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt <strong><em>Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja</em></strong>, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.</p></p> 174765092 RTVSLO – Ars 1931 clean Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice Unitatis Redintegratio Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu. Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, dr. Simon Malmevall, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu. Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S Simonom Malmenvallom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva Simona Malmenvalla<p>Z zgodovinarjem, rusistom in teologom dr. Simonom Malmenvallom o specifični kulturi Kijevske Rusije in njenem pomenu za nadaljnji razvoj pravoslavnega sveta od Balkana do Sibirije</p><p><p>Čeprav korenine ekumenizma, gibanja za enotnost vseh kristjanov, segajo več kot stoletje v preteklost, menda vse do Svetovne misijonarske konference leta 1910 v Edinburgu, in čeprav od drugega vatikanskega koncila in tam sprejete okrožnice <em>Unitatis Redintegratio</em> Rimskokatoliška cerkev na ekumenizem gleda z naklonjenostjo, je treba priznati, da na katoliško-protestantskem Zahodu ne vemo prav veliko o kristjanih Vzhoda, celo o tistih pravoslavcih ne, katerih dežele so nam sicer razmeroma blizu.</p> <p>Ta manko vednosti oziroma razumevanja skuša zapolniti gost tokratnih Podob znanja, rusist, zgodovinar in teolog, <strong>dr. Simon Malmevall</strong>, docent tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Naš sogovornik svoje znanstveno delo namreč posveča raziskovanju Kijevske Rusije, najzgodnejše države v vzhodnoslovanskem prostoru, ki je na izviren način sprejela in nato tudi predelala bizantinsko krščanstvo, tako pa navsezadnje oblikovala specifično kulturo, ki je daljnosežno zaznamovala teološko misel, literarni razvoj, razmerje med Cerkvijo in posvetno politiko pa tudi prakse in običaje vsakodnevnega življenja v pravoslavnih družbah, še zlasti seveda tistih na vzhodu stare celine, v manjši meri pa najbrž tudi na Balkanu.</p> <p>Delo dr. Malmenvalla je najširši javnosti dostopno v intrigantni znanstveni monografiji <strong><em>Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest</em></strong>, ki je izšla v založbi Teološke fakultete, prav zdaj pa končuje večletni podoktorski temeljni raziskovalni projekt <strong><em>Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja</em></strong>, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.</p></p> Fri, 02 Apr 2021 08:00:00 +0000 Simon Malmenvall: "Srednjeveško krščanstvo dojema zgodovino kot prizorišče srečevanja med Bogom in človekom." Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je. Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij. »Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. Romana Zidar, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.« Foto: iz osebnega arhiva Romane Zidar<p>Socialni marketing pristopa k reševanju kompleksnih družbenih problemov na podlagi spoznanj številnih ved, razlaga dr. Romana Zidar</p><p><p>Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je.</p> <p>Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij.</p> <blockquote><p>»Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. <strong>Romana Zidar</strong>, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.«</p></blockquote> <h3>Eden najzgodnejših primerov socialnega marketinga je s področja klasične glasbe</h3> <p>Leta 1970 je Filharmonični orkester iz Buffala v Združenih državah Amerike ugotavljal, da igrajo pred vse bolj praznimi dvoranami. Domnevali so, da ljudje preprosto izgubljajo interes za klasično glasbo in da se glede tega pač ne da kaj dosti narediti. A so vseeno opravili raziskavo med svojim potencialnim občinstvom. Pokazalo se je, da razlogi, zaradi katerih so se ljudje izogibali klasičnim koncertom, s samo glasbo niso imeli kaj dosti opraviti. Ljudje so namreč raziskovalcem odgovarjali, da se jim zdi, da gre za zelo formalen dogodek, za katerega se je potrebno lepo obleči, in da se v takšnem okolju najverjetneje ne bi dobro počutili. Člane orkestra so videli kot toge in distancirane, pa tudi nič zanimivega denimo niso vedeli o konkretnih skladateljih, katerih dela je orkester izvajal.</p> <p>Zaradi novih uvidov je orkester spremenil pristop in začel nagovarjati ljudi na bolj neformalne načine, tako v lokalnih medijih kot na družabnih dogodkih. Danes so takšni pristopi povsem običajni, pred pol stoletja pa so pomenili pomemben preboj. Poleg samega orkestra, ki je spet napolnil dvorano, so seveda imeli koristi tudi vsi tisti ljubitelji glasbe, katerim se je prej zdelo, da na koncert klasične glasbe ne sodijo. Za uspeh pa je bilo ključno prav detektiranje dejanskih vzrokov, ki so se skrivali za praznimi dvoranami.</p></p> 174763677 RTVSLO – Ars 1908 clean Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je. Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij. »Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. Romana Zidar, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.« Foto: iz osebnega arhiva Romane Zidar<p>Socialni marketing pristopa k reševanju kompleksnih družbenih problemov na podlagi spoznanj številnih ved, razlaga dr. Romana Zidar</p><p><p>Navada je železna srajca, pravi pregovor, in izkušnje s številnih področjih to potrjujejo. Spreminjanje naših navad nikakor ni preprosto. Celo takrat ne, ko si to želimo. A neredko se pokaže, da vir težav ni tam, kjer smo domnevali, da je.</p> <p>Socialni marketing se loteva različnih družbenih problemov tako, da skuša zaznati ta vir težav, pri tem pa se osredotoča na neko konkretno ciljno skupino. Danes strategije socialnega marketinga niso več novost, po njih pogosto posegajo tudi državne institucije; denimo ko nas nagovarjajo k bolj zdravim prehranskim navadam. A informiranje in osveščanje vpliva le na okoli 16 odstotkov naslovnikov. Podrobnejše raziskave vzrokov, zakaj neka strategija ne doseže več ljudi, lahko pokažejo vir problema, in omogočijo pripravo bolj ciljno usmerjenih strategij.</p> <blockquote><p>»Namen socialnega marketinga nikakor ni, da bi uporabili spoznanja vedenjskih teorij in teorij marketinga za manipuliranje z ljudmi. Marketing se namreč pogosto povezuje z manipulacijo,« poudarja dr. <strong>Romana Zidar</strong>, interdisciplinarna raziskovalka, ki se posveča tako področju socialnega marketinga ter sistema socialnega varstva, kot tudi položaju najbolj ranljivih skupin in posameznikov v družbi, pa tudi diskurzom, povezani s presežki hrane. Je tudi sodelavka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. »Moje razumevanje socialnega marketinga je, da gre za miselni okvir, za način, kako pristopimo k reševanju kompleksnih družbenih problemov.«</p></blockquote> <h3>Eden najzgodnejših primerov socialnega marketinga je s področja klasične glasbe</h3> <p>Leta 1970 je Filharmonični orkester iz Buffala v Združenih državah Amerike ugotavljal, da igrajo pred vse bolj praznimi dvoranami. Domnevali so, da ljudje preprosto izgubljajo interes za klasično glasbo in da se glede tega pač ne da kaj dosti narediti. A so vseeno opravili raziskavo med svojim potencialnim občinstvom. Pokazalo se je, da razlogi, zaradi katerih so se ljudje izogibali klasičnim koncertom, s samo glasbo niso imeli kaj dosti opraviti. Ljudje so namreč raziskovalcem odgovarjali, da se jim zdi, da gre za zelo formalen dogodek, za katerega se je potrebno lepo obleči, in da se v takšnem okolju najverjetneje ne bi dobro počutili. Člane orkestra so videli kot toge in distancirane, pa tudi nič zanimivega denimo niso vedeli o konkretnih skladateljih, katerih dela je orkester izvajal.</p> <p>Zaradi novih uvidov je orkester spremenil pristop in začel nagovarjati ljudi na bolj neformalne načine, tako v lokalnih medijih kot na družabnih dogodkih. Danes so takšni pristopi povsem običajni, pred pol stoletja pa so pomenili pomemben preboj. Poleg samega orkestra, ki je spet napolnil dvorano, so seveda imeli koristi tudi vsi tisti ljubitelji glasbe, katerim se je prej zdelo, da na koncert klasične glasbe ne sodijo. Za uspeh pa je bilo ključno prav detektiranje dejanskih vzrokov, ki so se skrivali za praznimi dvoranami.</p></p> Fri, 26 Mar 2021 08:00:00 +0000 Romana Zidar: "Delež ljudi, ki spremeni navade zgolj na podlagi informiranja, je zelo majhen" Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak <p>O prestižnem mednarodnem tekmovanju Pandemic Response Challenge in vlogi umetne inteligence v medicini na sploh in v aktualni pandemiji posebej, vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek.</p><p><p>Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje.</p> <p>Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom v oddaji Podobe znanja že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju.</p> <blockquote><p><em> »Nismo še izvedeli, kako se primerjamo z zmagovalci. Morda smo bili precej slabši, malo slabši, možno bi bilo celo, da smo bili boljši,«</em> izpostavlja vodja slovenske ekipe<strong> dr. Mitja Luštrek</strong>. <em>»Kajti pri tekmovanju se ni upoštevalo le, kako dobre rešitve ponudimo, ampak tudi, kako znamo to spraviti v prakso. Tu je imela zmagovalna ekipa kar nekaj prednosti pred nami. Oni so namreč do takrat že precej tesno sodelovali s svojo vlado. Tudi mi sicer imamo nekaj stikov z našo vlado, vodja našega odseka prof. dr. Matjaž Gams je državni svetnik, ampak, resnici na ljubo, ne posluša nas toliko, kot je po vsej verjetnosti te Špance njihova. Tudi komuniciranje z javnostjo je bilo pri njih malo boljše.«</em></p></blockquote> <p>V kontekstu tekmovanja se sicer konkretno podatkom za Slovenijo niso povečali, vendar, pravi Luštrek, dobro napovedujejo tudi za našo državo. <em>»Ne bom rekel, da bolje od drugih, ki se ukvarjajo prav s Slovenijo, ampak kar v redu. Kar pa je pri nas edinstveno, je to, da se ukvarjamo s priporočanjem protiukrepov.«</em> Se pa bodo tudi sami zdaj podrobneje posvetili domači situaciji in skušali svoje metode še izboljšati in prilagoditi prav potrebam Slovenije. V ta namen nameravajo nameniti tudi del nagrade v vrednosti četrt milijona dolarjev.</p> <p><strong>Od seznanjanja z novim področjem do nadgradnje z lastnim znanjem</strong></p> <p>Napovedovanje širjenja covida-19 v prvem delu tekmovanja je od slovenske tekmovalne ekipe zahtevalo hitro učenje o epidemioloških modelih, kot sta denimo modela SIR in SEIR, saj za razliko od številnih tekmecev naši znanstveniki in znanstvenice na tem področju niso imeli izkušenj. Na tem mestu sicer velja izpostaviti, da dnevno analizo stanja in projekcije razvoja epidemije, ki jih pripravlja dr. Matjaž Leskovar in jih javnosti običajno predstavlja prof. dr. Leon Cizelj z Odseka za reaktorsko tehniko Instituta »Jožef Stefan«, tudi temeljijo na modelu tipa SEIR. Vendar pa gre za povsem ločeno delo. Več informacij o modelih, ki so v rabi pri nas, pa seveda najdete na <a>Sledilniku</a>.</p> <p>Ena ključnih spremenljivk epidemioloških modelov (običajno označena kot β) napoveduje, s kakšno verjetnostjo pride do okužbe oz. kako ljudje prehajajo iz neokužene v okuženo skupino. Ekipa Odseka za inteligentne sisteme je zgradila model strojnega učenja, ki to spremenljivko napoveduje na podlagi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja in slovenska rešitev se je gibala med prvim in četrtim mestom. A prvi del tekmovanja ni bil odločilen.</p> <p><strong>Kako bi evolucija izbrala najboljše protiukrepe?</strong></p> <p>Za čim višjo uvrstitev je bilo v drugem delu tekmovanja potrebno predlagati protiukrepe, ki bi na eni strani čim bolj znižali število okužb, po drugi strani pa ne bi imeli previsoke družbeno-ekonomske cene. Za določanje najboljših možnih protiukrepov so Slovenci uporabili večkriterijsko optimizacijo oziroma, bolj natančno povedano, t. i. evolucijske algoritme, ki posnemajo naravno evolucijo.</p> <blockquote><p><em>»Začnejo z neko populacijo protiukrepov, ki so recimo naključno generirani, nato te ukrepe medsebojno križajo, jih mutirajo in vsakič izberejo najboljše programe, ki grejo v naslednjo generacijo,«</em> pojasnjuje dr. Luštrek. <em>»To se nekaj časa ponavlja, dokler na koncu nimamo zadovoljivo dobrih programov protiukrepov.«</em></p></blockquote> <p>Ali pa ne zmanjka časa. Na samem tekmovanju je bil namreč odmerjeni čas za to zahtevno računanje omejen na (le) šest ur. V realnem kontekstu tovrstnih omejitev seveda ne bo.</p> <p><strong>Umetna inteligenca v medicini</strong></p> <p>Čeprav ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« torej doslej ni imela izkušenj z modeliranjem epidemij, pa to ne pomeni, da so ji bila zdravstvena vprašanja tuja. Pravzaprav je velik del raziskav, ki jih opravljajo, tako ali drugače že povezan z medicino. V drugem delu pogovora z dr. Mitjo Luštrekom, sicer tudi vodjo skupine za ambientalno inteligenco, smo se tako posvetili ambientalni inteligenci, ki nas obkroža, ter raziskavam, ki se osredotočajo v prvi vrsti na kronične bolnike in razvoj tehnologij, ki bi jim omogočila čim bolj nemotečo, a učinkovito podporo pri nadzorovanju različnih bolezni. Ob tem se nismo izognili niti širšemu kontekstu, ki ga raba umetne inteligence pri tako občutljivem področju, kot so zasebni zdravstveni podatki, zbuja v javnosti.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v oddaji Podobe znanja.</p></p> 174761736 RTVSLO – Ars 1882 clean Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak <p>O prestižnem mednarodnem tekmovanju Pandemic Response Challenge in vlogi umetne inteligence v medicini na sploh in v aktualni pandemiji posebej, vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek.</p><p><p>Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje.</p> <p>Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom v oddaji Podobe znanja že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju.</p> <blockquote><p><em> »Nismo še izvedeli, kako se primerjamo z zmagovalci. Morda smo bili precej slabši, malo slabši, možno bi bilo celo, da smo bili boljši,«</em> izpostavlja vodja slovenske ekipe<strong> dr. Mitja Luštrek</strong>. <em>»Kajti pri tekmovanju se ni upoštevalo le, kako dobre rešitve ponudimo, ampak tudi, kako znamo to spraviti v prakso. Tu je imela zmagovalna ekipa kar nekaj prednosti pred nami. Oni so namreč do takrat že precej tesno sodelovali s svojo vlado. Tudi mi sicer imamo nekaj stikov z našo vlado, vodja našega odseka prof. dr. Matjaž Gams je državni svetnik, ampak, resnici na ljubo, ne posluša nas toliko, kot je po vsej verjetnosti te Špance njihova. Tudi komuniciranje z javnostjo je bilo pri njih malo boljše.«</em></p></blockquote> <p>V kontekstu tekmovanja se sicer konkretno podatkom za Slovenijo niso povečali, vendar, pravi Luštrek, dobro napovedujejo tudi za našo državo. <em>»Ne bom rekel, da bolje od drugih, ki se ukvarjajo prav s Slovenijo, ampak kar v redu. Kar pa je pri nas edinstveno, je to, da se ukvarjamo s priporočanjem protiukrepov.«</em> Se pa bodo tudi sami zdaj podrobneje posvetili domači situaciji in skušali svoje metode še izboljšati in prilagoditi prav potrebam Slovenije. V ta namen nameravajo nameniti tudi del nagrade v vrednosti četrt milijona dolarjev.</p> <p><strong>Od seznanjanja z novim področjem do nadgradnje z lastnim znanjem</strong></p> <p>Napovedovanje širjenja covida-19 v prvem delu tekmovanja je od slovenske tekmovalne ekipe zahtevalo hitro učenje o epidemioloških modelih, kot sta denimo modela SIR in SEIR, saj za razliko od številnih tekmecev naši znanstveniki in znanstvenice na tem področju niso imeli izkušenj. Na tem mestu sicer velja izpostaviti, da dnevno analizo stanja in projekcije razvoja epidemije, ki jih pripravlja dr. Matjaž Leskovar in jih javnosti običajno predstavlja prof. dr. Leon Cizelj z Odseka za reaktorsko tehniko Instituta »Jožef Stefan«, tudi temeljijo na modelu tipa SEIR. Vendar pa gre za povsem ločeno delo. Več informacij o modelih, ki so v rabi pri nas, pa seveda najdete na <a>Sledilniku</a>.</p> <p>Ena ključnih spremenljivk epidemioloških modelov (običajno označena kot β) napoveduje, s kakšno verjetnostjo pride do okužbe oz. kako ljudje prehajajo iz neokužene v okuženo skupino. Ekipa Odseka za inteligentne sisteme je zgradila model strojnega učenja, ki to spremenljivko napoveduje na podlagi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja in slovenska rešitev se je gibala med prvim in četrtim mestom. A prvi del tekmovanja ni bil odločilen.</p> <p><strong>Kako bi evolucija izbrala najboljše protiukrepe?</strong></p> <p>Za čim višjo uvrstitev je bilo v drugem delu tekmovanja potrebno predlagati protiukrepe, ki bi na eni strani čim bolj znižali število okužb, po drugi strani pa ne bi imeli previsoke družbeno-ekonomske cene. Za določanje najboljših možnih protiukrepov so Slovenci uporabili večkriterijsko optimizacijo oziroma, bolj natančno povedano, t. i. evolucijske algoritme, ki posnemajo naravno evolucijo.</p> <blockquote><p><em>»Začnejo z neko populacijo protiukrepov, ki so recimo naključno generirani, nato te ukrepe medsebojno križajo, jih mutirajo in vsakič izberejo najboljše programe, ki grejo v naslednjo generacijo,«</em> pojasnjuje dr. Luštrek. <em>»To se nekaj časa ponavlja, dokler na koncu nimamo zadovoljivo dobrih programov protiukrepov.«</em></p></blockquote> <p>Ali pa ne zmanjka časa. Na samem tekmovanju je bil namreč odmerjeni čas za to zahtevno računanje omejen na (le) šest ur. V realnem kontekstu tovrstnih omejitev seveda ne bo.</p> <p><strong>Umetna inteligenca v medicini</strong></p> <p>Čeprav ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« torej doslej ni imela izkušenj z modeliranjem epidemij, pa to ne pomeni, da so ji bila zdravstvena vprašanja tuja. Pravzaprav je velik del raziskav, ki jih opravljajo, tako ali drugače že povezan z medicino. V drugem delu pogovora z dr. Mitjo Luštrekom, sicer tudi vodjo skupine za ambientalno inteligenco, smo se tako posvetili ambientalni inteligenci, ki nas obkroža, ter raziskavam, ki se osredotočajo v prvi vrsti na kronične bolnike in razvoj tehnologij, ki bi jim omogočila čim bolj nemotečo, a učinkovito podporo pri nadzorovanju različnih bolezni. Ob tem se nismo izognili niti širšemu kontekstu, ki ga raba umetne inteligence pri tako občutljivem področju, kot so zasebni zdravstveni podatki, zbuja v javnosti.</p> <p>Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v oddaji Podobe znanja.</p></p> Fri, 19 Mar 2021 08:00:00 +0000 Mitja Luštrek: Rešitev slovenskih znanstvenikov s tekmovanja Xprize bomo verjetno spoznali tudi v praksi RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd. sl Fri, 17 Mar 2023 07:00:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/podobe-znanja/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 17 Mar 2023 07:00:00 +0000 Podobe znanja