Arts (C) RTVSLO 2017 Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo. https://ars.rtvslo.si/razgledi-in-razmisleki/ Razgledi in razmisleki https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/125576568/razglediinrazmisleki_1400x1400_px.jpg Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec, 174883609 RTVSLO – Ars 1182 clean Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec, Thu, 30 Jun 2022 11:05:00 +0000 Enrique Pérez López iz Chiapasa: Biti lastniki svojih besed Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174882118 RTVSLO – Ars 1582 clean Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 23 Jun 2022 06:15:00 +0000 In memoriam Kajetan Gantar Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174880846 RTVSLO – Ars 1390 clean Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 16 Jun 2022 08:00:00 +0000 Razgledi in razmisleki - Lambert Ehrlich Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons<p>"Vprašanje obstoja slovenskega jezika ni bilo nekaj, s čimer bi se šalili. Zanj je zastavljal svoje življenje."</p><p><p>Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se bomo spomnili tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode.</p></p> 174879051 RTVSLO – Ars 965 clean Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons<p>"Vprašanje obstoja slovenskega jezika ni bilo nekaj, s čimer bi se šalili. Zanj je zastavljal svoje življenje."</p><p><p>Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se bomo spomnili tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode.</p></p> Thu, 09 Jun 2022 11:05:00 +0000 Drago Jančar: Uporni človek Boris Pahor Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.<p>Mednarodna turneja za končanje vojne v Ukrajini</p><p><p>Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda.<br /> Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.</p></p> 174877179 RTVSLO – Ars 1396 clean Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.<p>Mednarodna turneja za končanje vojne v Ukrajini</p><p><p>Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda.<br /> Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.</p></p> Wed, 01 Jun 2022 05:00:00 +0000 Pussy Riot s punkom proti Putinu Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk<p>Pot glasbila od lastnika Rada Hribarja do Radia Slovenija, kjer je Gregor Strniša nanj naključno naletel leta 2011. Ta črni mogotec je zdaj končno doživel prenovo. </p><p><p>Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi, so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. 1937 je bil, rabljen, prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin <strong>Radu Hribarju</strong>, ki se ga spominja nečak <strong>Peter Hribar</strong>. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist <strong>Gregor Strniša</strong> zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju <strong>Klemnu Markovčiču</strong> služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra <strong>Jožeta Bende</strong> in pripravili slavnostno predstavitev v studiu 26 Radia Slovenija.</p></p> 174875600 RTVSLO – Ars 1470 clean Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk<p>Pot glasbila od lastnika Rada Hribarja do Radia Slovenija, kjer je Gregor Strniša nanj naključno naletel leta 2011. Ta črni mogotec je zdaj končno doživel prenovo. </p><p><p>Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi, so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. 1937 je bil, rabljen, prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin <strong>Radu Hribarju</strong>, ki se ga spominja nečak <strong>Peter Hribar</strong>. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist <strong>Gregor Strniša</strong> zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju <strong>Klemnu Markovčiču</strong> služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra <strong>Jožeta Bende</strong> in pripravili slavnostno predstavitev v studiu 26 Radia Slovenija.</p></p> Thu, 26 May 2022 11:55:00 +0000 Skrivnostni, zapuščeni, zamolčani klavir – bösendorfer iz studia 1 Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo<p>"Nekaj moramo storiti, da bi tudi Kurdom omogočili človekove pravice."</p><p><p>Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul. Z avtorjem se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Petra Meterc.</p></p> 174873454 RTVSLO – Ars 1419 clean Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo<p>"Nekaj moramo storiti, da bi tudi Kurdom omogočili človekove pravice."</p><p><p>Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul. Z avtorjem se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Petra Meterc.</p></p> Thu, 19 May 2022 11:05:00 +0000 Kurdski pisatelj Burhan Sönmez, predsednik mednarodnega PEN Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt v nemškem prevodu Daniela Kehlmanna; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.<p>Leopoldstadt Toma Stopparda na Dunaju v režiji Janusza Kice oživlja boleče poglavje zgodovine 20. stoletja</p><p><p>Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. </p> <p>O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je že pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.</p></p> 174871871 RTVSLO – Ars 1228 clean Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt v nemškem prevodu Daniela Kehlmanna; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.<p>Leopoldstadt Toma Stopparda na Dunaju v režiji Janusza Kice oživlja boleče poglavje zgodovine 20. stoletja</p><p><p>Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. </p> <p>O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je že pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.</p></p> Thu, 12 May 2022 10:00:00 +0000 Leopoldstadt Toma Stopparda na Dunaju v režiji Janusza Kice oživlja boleče poglavje zgodovine 20. stoletja Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek<p>"Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja."</p><p><p>Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek</p></p> 174869703 RTVSLO – Ars 1051 clean Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek<p>"Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja."</p><p><p>Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek</p></p> Thu, 05 May 2022 11:05:00 +0000 Viktor Ruban, ukrajinski plesalec in koreograf: "Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja." Emil Kozole je soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je bil soočen z izzivom oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten. Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga Arhiv Triglav, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.<p>Monografija Arhiv Triglav priča o slovenski obsedenosti s Triglavom. Najdemo ga na več kot 400 znakih.</p><p><p><span><strong>Emil Kozole</strong> je soustanovitelj <strong><a>studia Ljudje</a></strong> in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je sprejel izziv oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten.</span></p> <p></p> <p><span>Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga <strong><a>Arhiv Triglav</a></strong>, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.</span></p></p> 174868377 RTVSLO – Ars 1528 clean Emil Kozole je soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je bil soočen z izzivom oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten. Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga Arhiv Triglav, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.<p>Monografija Arhiv Triglav priča o slovenski obsedenosti s Triglavom. Najdemo ga na več kot 400 znakih.</p><p><p><span><strong>Emil Kozole</strong> je soustanovitelj <strong><a>studia Ljudje</a></strong> in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je sprejel izziv oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten.</span></p> <p></p> <p><span>Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga <strong><a>Arhiv Triglav</a></strong>, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.</span></p></p> Thu, 28 Apr 2022 11:05:00 +0000 Emil Kozole, oblikovalec, ki išče triglave Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinac več povedala v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard. Foto: Žiga Živulovič jr. BOBO<p>"Počutim se kot vez med Slovenijo in Hrvaško."</p><p><p>Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinec spregovorila v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard.</p></p> 174866529 RTVSLO – Ars 1402 clean Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinac več povedala v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard. Foto: Žiga Živulovič jr. BOBO<p>"Počutim se kot vez med Slovenijo in Hrvaško."</p><p><p>Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinec spregovorila v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard.</p></p> Thu, 21 Apr 2022 10:30:00 +0000 Zdenka Badovinac, ravnateljica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.<p>V romanu Understadt hrvaška pisateljica pripoveduje o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja.</p><p><p>Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.</p></p> 174864515 RTVSLO – Ars 1354 clean Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.<p>V romanu Understadt hrvaška pisateljica pripoveduje o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja.</p><p><p>Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.</p></p> Wed, 13 Apr 2022 13:00:00 +0000 Ivana Šojat, hrvška pisateljica Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več generacij, spor izvira v obdobju ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje? Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari. Njeno Odpuščanje je pronicljiv in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska. Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec. Foto: Vertigo<p>Marija Zidar o svojem celovečernem dokumentarnem prvencu Odpuščanje</p><p><p>Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več rodov, spor izvira iz obdobja ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje?<br /> Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari.<br /> Njeno Odpuščanje je prodoren in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska.<br /> Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec.</p></p> 174862275 RTVSLO – Ars 1450 clean Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več generacij, spor izvira v obdobju ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje? Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari. Njeno Odpuščanje je pronicljiv in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska. Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec. Foto: Vertigo<p>Marija Zidar o svojem celovečernem dokumentarnem prvencu Odpuščanje</p><p><p>Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več rodov, spor izvira iz obdobja ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje?<br /> Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari.<br /> Njeno Odpuščanje je prodoren in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska.<br /> Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec.</p></p> Thu, 07 Apr 2022 11:00:00 +0000 Z Marijo Zidar o njenem dokumentarcu Odpuščanje Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: prof. dr. Lev Kreft, predavatelj estetike in filozofije športa. Na fotografiji je Andrej Molodkin, ruski konceptualni umetnik z eno od svojih inštalacij leta 2009, vir: EPA<p>Ne bodite sostorilci, je zapisano v peticiji za kulturne sankcije proti Rusiji </p><p><p>Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod <a>peticijo</a>, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: <strong>prof. dr. Lev Kreft</strong>, predavatelj estetike in filozofije športa.</p></p> 174860878 RTVSLO – Ars 2674 clean Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: prof. dr. Lev Kreft, predavatelj estetike in filozofije športa. Na fotografiji je Andrej Molodkin, ruski konceptualni umetnik z eno od svojih inštalacij leta 2009, vir: EPA<p>Ne bodite sostorilci, je zapisano v peticiji za kulturne sankcije proti Rusiji </p><p><p>Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod <a>peticijo</a>, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: <strong>prof. dr. Lev Kreft</strong>, predavatelj estetike in filozofije športa.</p></p> Thu, 31 Mar 2022 10:05:00 +0000 Bojkot ruske umetnosti in športa Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.<p>Pogovor z avtorico romana Maršalinja, gostjo festivala Fabula</p><p><p>Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.</p></p> 174858507 RTVSLO – Ars 812 clean Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.<p>Pogovor z avtorico romana Maršalinja, gostjo festivala Fabula</p><p><p>Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.</p></p> Thu, 24 Mar 2022 12:05:00 +0000 Zora Del Buono Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo v oddaji Razgledi in razmisleki pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! prenovljena Prešernova domačija, vizualizacija: Atelje Ostan Pavlin<p>Bogata možnost umetniških in kulturnih programskih vsebin, ki bi se v tem prostoru z novo, urejeno infrastrukturo lahko odvijala.</p><p><p>Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon.</p></p> 174856766 RTVSLO – Ars 1129 clean Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo v oddaji Razgledi in razmisleki pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! prenovljena Prešernova domačija, vizualizacija: Atelje Ostan Pavlin<p>Bogata možnost umetniških in kulturnih programskih vsebin, ki bi se v tem prostoru z novo, urejeno infrastrukturo lahko odvijala.</p><p><p>Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon.</p></p> Thu, 17 Mar 2022 12:05:00 +0000 Arhitekt Aleksander Ostan o prenovi in posodobitvi Prešernove domačije v Vrbi Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg<p>Pogovor z Majdo Širca in Gašperjem Malejem ob 100-letnici rojstva Piera Paola Pasolinija</p><p><p>5. marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja.</p></p> 174855044 RTVSLO – Ars 1697 clean Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg<p>Pogovor z Majdo Širca in Gašperjem Malejem ob 100-letnici rojstva Piera Paola Pasolinija</p><p><p>5. marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja.</p></p> Thu, 10 Mar 2022 12:05:00 +0000 O Pieru Paolu Pasoliniju z Majdo Širca in Gašperjem Malejem Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.<p>Kako se na vojno odzivajo pisatelji v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu?</p><p><p>Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a <strong>Edvard Kovač</strong> in predsednica slovenskega PEN-a <strong>Tanja Tuma</strong>.</p></p> 174853063 RTVSLO – Ars 1966 clean Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.<p>Kako se na vojno odzivajo pisatelji v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu?</p><p><p>Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a <strong>Edvard Kovač</strong> in predsednica slovenskega PEN-a <strong>Tanja Tuma</strong>.</p></p> Thu, 03 Mar 2022 13:20:00 +0000 Dejavnosti PEN-a za prekinitev vojne v Ukrajini Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.<p>Pogovor z dr. Miranom Špeličem, urednikom treh knjig Pisem v slovenščini</p><p><p>Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino - avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.</p></p> 174850976 RTVSLO – Ars 1296 clean Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.<p>Pogovor z dr. Miranom Špeličem, urednikom treh knjig Pisem v slovenščini</p><p><p>Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino - avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.</p></p> Thu, 24 Feb 2022 08:50:00 +0000 Hieronim: Pisma V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec. Foto: Janko Petrovec <p>"Nočemo, da bi otok postal nekakšen disneyland kulturnih dogodkov."</p><p><p>V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec.</p></p> 174849006 RTVSLO – Ars 1232 clean V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec. Foto: Janko Petrovec <p>"Nočemo, da bi otok postal nekakšen disneyland kulturnih dogodkov."</p><p><p>V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec.</p></p> Thu, 17 Feb 2022 09:00:00 +0000 Procida in fenomen italijanskih kulturnih prestolnic Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado Vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk. <p>Gost Fabule pred Fabulo: "Nič se ne začenja z nami."</p><p><p>Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist, je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina izšel njegov roman Vonj po strahu, ki ga je prevedla Jana Unuk, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane. Vse je prevedla Jana Unuk.</p></p> 174846661 RTVSLO – Ars 1307 clean Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado Vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk. <p>Gost Fabule pred Fabulo: "Nič se ne začenja z nami."</p><p><p>Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist, je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina izšel njegov roman Vonj po strahu, ki ga je prevedla Jana Unuk, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane. Vse je prevedla Jana Unuk.</p></p> Wed, 09 Feb 2022 12:45:00 +0000 Dževad Karahasan Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru. Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab. Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman. Foto: Samo Jančar<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Plečnik se je očitno videl oziroma predstavljal kot outsiderja, tako na Dunaju kot v Pragi.</p> <p>Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru.<br />Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab.<br />Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman.</p> </body> </html> 174845613 RTVSLO – Ars 1562 clean Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru. Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab. Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman. Foto: Samo Jančar<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Plečnik se je očitno videl oziroma predstavljal kot outsiderja, tako na Dunaju kot v Pragi.</p> <p>Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru.<br />Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab.<br />Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman.</p> </body> </html> Sat, 05 Feb 2022 10:00:00 +0000 Lawrence Davis: Plečnikova drugačna modernost Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo Vasko Simoniti. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču. Foto: BoBo<p>Njegov drugi mandat je med najburnejšimi in najzahtevnejšimi</p><p><p>Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo <strong>Vasko Simoniti</strong>. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču.</p></p> 174844980 RTVSLO – Ars 2570 clean Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo Vasko Simoniti. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču. Foto: BoBo<p>Njegov drugi mandat je med najburnejšimi in najzahtevnejšimi</p><p><p>Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo <strong>Vasko Simoniti</strong>. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču.</p></p> Thu, 03 Feb 2022 12:05:00 +0000 Minister za kulturo Vasko Simoniti ob iztekajočem se drugem mandatu V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite. <p>Brez njih ni sodobne slovenske književnosti</p><p><p>V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče / naj mi zdaj to kdo reče//.<br /> Nikar ne zamudite.</p></p> 174842120 RTVSLO – Ars 1530 clean V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite. <p>Brez njih ni sodobne slovenske književnosti</p><p><p>V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče / naj mi zdaj to kdo reče//.<br /> Nikar ne zamudite.</p></p> Tue, 25 Jan 2022 09:00:00 +0000 Srca v igri Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.<p>Ob 150-letnici rojstva</p><p><p>Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt <strong>Andrej Hrausky</strong>.<br /> </p></p> 174841004 RTVSLO – Ars 1480 clean Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.<p>Ob 150-letnici rojstva</p><p><p>Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt <strong>Andrej Hrausky</strong>.<br /> </p></p> Thu, 20 Jan 2022 08:45:00 +0000 Plečnik kot vzor povezovanja naših svetov Za Telesce, zgodbo o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka, je Laura Samani prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri nastanku filma sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani. Foto: https://www.kinodvor.org/film/telesce/<p>Zgodba o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka.</p><p><p>Telesce je naslov celovečernega prvenca italijanske režiserke Laure Samani, za katerega je prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri njegovem nastanku sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani.</p></p> 174839280 RTVSLO – Ars 1378 clean Za Telesce, zgodbo o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka, je Laura Samani prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri nastanku filma sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani. Foto: https://www.kinodvor.org/film/telesce/<p>Zgodba o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka.</p><p><p>Telesce je naslov celovečernega prvenca italijanske režiserke Laure Samani, za katerega je prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri njegovem nastanku sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani.</p></p> Thu, 13 Jan 2022 19:00:00 +0000 Telesce, celovečerni prvenec italijanske režiserke Laure Samani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je podelila Trubarjevi priznanji za leto 2021; prejela sta ju dr. Janez Šumrada, vrhunski raziskovalec pomembnega obdobja v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, to je časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, in dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, ki se v svojem znanstvenem opusu posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva. O nagrajencih in njunem delu pa tudi o pomembnem in neprecenljivem delu rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in članom žirije za Trubarjevo priznanje pogovarjala Staša Grahek. 174837217 RTVSLO – Ars 1539 clean Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je podelila Trubarjevi priznanji za leto 2021; prejela sta ju dr. Janez Šumrada, vrhunski raziskovalec pomembnega obdobja v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, to je časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, in dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, ki se v svojem znanstvenem opusu posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva. O nagrajencih in njunem delu pa tudi o pomembnem in neprecenljivem delu rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in članom žirije za Trubarjevo priznanje pogovarjala Staša Grahek. Thu, 06 Jan 2022 12:05:00 +0000 Trubarjevi priznanji dr. Janezu Šumradi in dr. Miranu Košuti - pogovor z Marijanom Rupertom, članom žirije in skrbnikom rokopisne zbirke NUK Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. »Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj smelih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.<p>"Iz Čolićeve francoščine žari njegov glas."</p><p><p>Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. "Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj drznih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu," so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.</p></p> 174835229 RTVSLO – Ars 1223 clean Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. »Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj smelih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.<p>"Iz Čolićeve francoščine žari njegov glas."</p><p><p>Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. "Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj drznih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu," so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.</p></p> Wed, 29 Dec 2021 11:00:00 +0000 Ana Barič Moder, Nodierova nagrajenka Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje. <p>Arhitekturni opus Matije Suhadolca obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini; izjemen je njegov sakralni opus</p><p><p>Arhitekt<strong> Matija Suhadolc</strong> že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.</p></p> 174833761 RTVSLO – Ars 1543 clean Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje. <p>Arhitekturni opus Matije Suhadolca obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini; izjemen je njegov sakralni opus</p><p><p>Arhitekt<strong> Matija Suhadolc</strong> že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.</p></p> Thu, 23 Dec 2021 10:50:00 +0000 Arhitekt se mora odlično razumeti z naročnikom in mu ugoditi v največji možni meri "Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.<p>Edini knjižni likovni urednik pri nas je pri Mladinski knjigi 40 let usmerjal slovensko ilustracijo</p><p><p>"Po vseh teh letih začneš brati risbo kot grafolog, prebiraš avtorja. Velikokrat vidiš, kaj se dogaja v njegovi duši," pravi Pavle Učakar. V svoji skoraj 40-letni karieri likovnega urednika je pomagal najti svojo likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev, ki danes sodelujejo s številnimi založbami. Po diplomi iz slikarstva je najprej urednikoval na založbi Partizanska knjiga, od leta 1983 pa vse do upokojitve leta 2020 je bil zaposlen pri Mladinski knjigi kot edini (knjižni) likovni urednik v državi. V teh letih je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, še bolj pa je pomembno, da je prepoznal več sto ilustratorjev in jim pomagal, da je njihov začetni talent prerastel v poznejše mojstrstvo.</p> <blockquote><p>"Delali smo ponatise, ki so bili peti, šesti ali pa deseti, ne vem, kateri po vrsti ... Ugotovil sem, da je ta lep, dober vpliv bistveno boljši in večji skozi ilustracijo kot skozi slikarstvo. Poleg tega je bistveno bolj vznemirljivo. Ko se dogovoriš z ilustratorko ali ilustratorjem, približno veš, kaj boš dobil, a na koncu je rezultat dela vedno presenečenje. To je tisto, kar sem imel najraje, da sem dobil delo, ki je bilo izvedeno tako, da niti približno nisem pomislil, da bo izpadlo tako dobro," pravi o elementu presenečenja pri uredniškem delu Pavle Učakar.</p></blockquote></p> 174831277 RTVSLO – Ars 1610 clean "Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.<p>Edini knjižni likovni urednik pri nas je pri Mladinski knjigi 40 let usmerjal slovensko ilustracijo</p><p><p>"Po vseh teh letih začneš brati risbo kot grafolog, prebiraš avtorja. Velikokrat vidiš, kaj se dogaja v njegovi duši," pravi Pavle Učakar. V svoji skoraj 40-letni karieri likovnega urednika je pomagal najti svojo likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev, ki danes sodelujejo s številnimi založbami. Po diplomi iz slikarstva je najprej urednikoval na založbi Partizanska knjiga, od leta 1983 pa vse do upokojitve leta 2020 je bil zaposlen pri Mladinski knjigi kot edini (knjižni) likovni urednik v državi. V teh letih je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, še bolj pa je pomembno, da je prepoznal več sto ilustratorjev in jim pomagal, da je njihov začetni talent prerastel v poznejše mojstrstvo.</p> <blockquote><p>"Delali smo ponatise, ki so bili peti, šesti ali pa deseti, ne vem, kateri po vrsti ... Ugotovil sem, da je ta lep, dober vpliv bistveno boljši in večji skozi ilustracijo kot skozi slikarstvo. Poleg tega je bistveno bolj vznemirljivo. Ko se dogovoriš z ilustratorko ali ilustratorjem, približno veš, kaj boš dobil, a na koncu je rezultat dela vedno presenečenje. To je tisto, kar sem imel najraje, da sem dobil delo, ki je bilo izvedeno tako, da niti približno nisem pomislil, da bo izpadlo tako dobro," pravi o elementu presenečenja pri uredniškem delu Pavle Učakar.</p></blockquote></p> Thu, 16 Dec 2021 12:05:00 +0000 Pavle Učakar, Schwentnerjev nagrajenec Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/<p>V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame.</p><p><p>Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno od šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek.</p></p> 174829238 RTVSLO – Ars 1401 clean Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/<p>V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame.</p><p><p>Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno od šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek.</p></p> Thu, 09 Dec 2021 12:05:00 +0000 Cankar gre na zahod - v angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo poklonili akademiku dr. Borisu Paternuju, literarnemu zgodovinarju, ki je umrl pred dnevi. Boris Paternu se je rodil leta 1926 v Predgradu pri Črnomlju, po končanem študiju in doktoratu je bil več desetletij predavatelj in nato redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo znanstveno delovanje je bilo osredotočeno na prozo in poezijo devetnajstega in dvajsetega stoletja, vse do postmodernizma. Raziskoval je literarne sloge in obdobja ter evolucijo književnosti; težiščni del njegovih raziskav in razmišljanj pa je namenjenih Prešernu. Profesor Boris Paternu je napisal vrsto književnih pregledov, razprav, esejev in učbenikov ter med drugim sestavil antologijo slovenske poezije v nemščini. Za svoje ustvarjalno delo je dobil več priznanj, med drugim Kidričevo in Župančičevo nagrado ter naziv Ambasador znanosti Republike Slovenije. Z akademikom dr. Borisom Paternujem se je leta 2002 pogovarjal Štefan Kutoš. 174827540 RTVSLO – Ars 1478 clean V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo poklonili akademiku dr. Borisu Paternuju, literarnemu zgodovinarju, ki je umrl pred dnevi. Boris Paternu se je rodil leta 1926 v Predgradu pri Črnomlju, po končanem študiju in doktoratu je bil več desetletij predavatelj in nato redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo znanstveno delovanje je bilo osredotočeno na prozo in poezijo devetnajstega in dvajsetega stoletja, vse do postmodernizma. Raziskoval je literarne sloge in obdobja ter evolucijo književnosti; težiščni del njegovih raziskav in razmišljanj pa je namenjenih Prešernu. Profesor Boris Paternu je napisal vrsto književnih pregledov, razprav, esejev in učbenikov ter med drugim sestavil antologijo slovenske poezije v nemščini. Za svoje ustvarjalno delo je dobil več priznanj, med drugim Kidričevo in Župančičevo nagrado ter naziv Ambasador znanosti Republike Slovenije. Z akademikom dr. Borisom Paternujem se je leta 2002 pogovarjal Štefan Kutoš. Thu, 02 Dec 2021 12:05:00 +0000 In memoriam akademik Boris Paternu Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia<p>"Ko knjiga izgine z moje mize, jo pustim, naj gre, kamor hoče."</p><p><p>Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič.</p></p> 174825426 RTVSLO – Ars 1015 clean Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia<p>"Ko knjiga izgine z moje mize, jo pustim, naj gre, kamor hoče."</p><p><p>Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič.</p></p> Thu, 25 Nov 2021 12:05:00 +0000 Margriet de Moor: "Ko knjiga izgine z moje mize, jo pustim, naj gre, kamor hoče." Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša. <p>"Sontagovo poznam bolje kot samega sebe."</p><p><p>Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je pomembno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki, pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Ko je 25. oktobra obiskal ljubljanski Cankarjev dom, je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.</p></p> 174823199 RTVSLO – Ars 1177 clean Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša. <p>"Sontagovo poznam bolje kot samega sebe."</p><p><p>Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je pomembno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki, pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Ko je 25. oktobra obiskal ljubljanski Cankarjev dom, je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.</p></p> Wed, 17 Nov 2021 13:05:00 +0000 Benjamin Moser V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču. Na fotografiji: Janusz Kica; avtor: Miloš Ojdanić <p>"Čehov je pisatelj iz preteklosti. Seveda je univerzalen, vendar ga ne bomo naredili modernega, če bomo igralcem v roke potisnili mobilne telefone."</p><p><p>V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču.</p></p> 174821369 RTVSLO – Ars 1455 clean V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču. Na fotografiji: Janusz Kica; avtor: Miloš Ojdanić <p>"Čehov je pisatelj iz preteklosti. Seveda je univerzalen, vendar ga ne bomo naredili modernega, če bomo igralcem v roke potisnili mobilne telefone."</p><p><p>V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču.</p></p> Thu, 11 Nov 2021 12:05:00 +0000 Janusz Kica: "Čehova ne bomo naredili modernega, če bomo igralcem v roke potisnili mobilne telefone." »Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.<p>"Najpomembneje je, da svetloba ustvari čustva."</p><p><p>»Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.</p></p> 174819385 RTVSLO – Ars 1444 clean »Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.<p>"Najpomembneje je, da svetloba ustvari čustva."</p><p><p>»Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.</p></p> Thu, 04 Nov 2021 12:03:00 +0000 Peter Zeitlinger, avstrijski snemalec in direktor fotografije Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Katja Štok<p>Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo</p><p><p>Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji <strong>Janis Varufakis </strong>je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof <strong>Slavoj Žižek</strong>.</p> <p><strong>Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?</strong></p> <p>Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam. </p> <blockquote><p>Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj. </p></blockquote> <p>Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.</p> <p><strong>V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.</strong></p> <p>Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008. </p> <blockquote><p>Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.</p></blockquote> <p> Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.<br /> Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.</p> <p><strong>Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.</strong></p> <p>Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega. </p> <p></p> <p><strong>V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek. </strong> </p> <p>O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja. </p> <blockquote><p>Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.</p></blockquote> <p> Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.</p> <p><strong>Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.</strong> </p> <p>Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo. </p> <blockquote><p>Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.</p></blockquote> <p> A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.<br /> Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči. </p> <p><strong>Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali. </strong></p> <p>Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj? </p> <blockquote><p>To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.</p></blockquote> <p> No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!</p> <p><strong>Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.</strong></p> <p>Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje. </p> <blockquote><p>A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.</p></blockquote> <p> Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem. </p> <p><strong>Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula. </strong></p> <p>Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika? </p> <blockquote><p>Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.</p></blockquote> <p> Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita. </p> <p><strong>Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.</strong></p></p> 174816971 RTVSLO – Ars 1328 clean Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Katja Štok<p>Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo</p><p><p>Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji <strong>Janis Varufakis </strong>je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof <strong>Slavoj Žižek</strong>.</p> <p><strong>Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?</strong></p> <p>Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam. </p> <blockquote><p>Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj. </p></blockquote> <p>Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.</p> <p><strong>V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.</strong></p> <p>Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008. </p> <blockquote><p>Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.</p></blockquote> <p> Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.<br /> Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.</p> <p><strong>Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.</strong></p> <p>Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega. </p> <p></p> <p><strong>V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek. </strong> </p> <p>O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja. </p> <blockquote><p>Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.</p></blockquote> <p> Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.</p> <p><strong>Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.</strong> </p> <p>Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo. </p> <blockquote><p>Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.</p></blockquote> <p> A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.<br /> Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči. </p> <p><strong>Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali. </strong></p> <p>Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj? </p> <blockquote><p>To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.</p></blockquote> <p> No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!</p> <p><strong>Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.</strong></p> <p>Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje. </p> <blockquote><p>A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.</p></blockquote> <p> Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem. </p> <p><strong>Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula. </strong></p> <p>Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika? </p> <blockquote><p>Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.</p></blockquote> <p> Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita. </p> <p><strong>Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.</strong></p></p> Tue, 26 Oct 2021 10:50:00 +0000 Janis Varufakis: Trumpizem postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo Dimitrijem Ruplom, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma Miho Kovačem, in glavnim urednikom Cankarjeve založbe Aljošo Harlamovim. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17h, ki smo jo pripravili v ponedeljek. <p>Kako se na častno gostovanje Slovenije v Frankfurtu pripravlja JAK pod novim vodstvom?</p><p><p>V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so že usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo <strong>Dimitrijem Ruplom</strong>, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma <strong>Miho Kovačem</strong> ter glavnim urednikom Cankarjeve založbe <strong>Aljošo Harlamovom</strong>. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17.00, ki smo jo pripravili v ponedeljek. Celotno oddajo lahko poslušate <a>tukaj</a>.</p></p> 174815288 RTVSLO – Ars 1514 clean V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo Dimitrijem Ruplom, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma Miho Kovačem, in glavnim urednikom Cankarjeve založbe Aljošo Harlamovim. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17h, ki smo jo pripravili v ponedeljek. <p>Kako se na častno gostovanje Slovenije v Frankfurtu pripravlja JAK pod novim vodstvom?</p><p><p>V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so že usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo <strong>Dimitrijem Ruplom</strong>, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma <strong>Miho Kovačem</strong> ter glavnim urednikom Cankarjeve založbe <strong>Aljošo Harlamovom</strong>. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17.00, ki smo jo pripravili v ponedeljek. Celotno oddajo lahko poslušate <a>tukaj</a>.</p></p> Thu, 21 Oct 2021 11:00:00 +0000 Rupel, Kovač in Harlamov o pripravah na Frankfurt 23 Jože Snoj, pesnik, pisatelj, esejist, avtor knjig za otroke, urednik je 7. oktobra preminil. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec in dobitnik najvišjih nagrad za svoje pisanje, tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo in Rožančeve nagrade za knjigo esejev z naslovom Med besedo in Bogom leta 1994. Iz te knjige je tudi besedilo Bog in poezija ali človek kot samoizpostava Boga. Izjemno pronicljivo in jezikovno inventivno razmišljanje pesnika o pesništvu in pesniku, posredniku med Bogom in človekom. 174813342 RTVSLO – Ars 1191 clean Jože Snoj, pesnik, pisatelj, esejist, avtor knjig za otroke, urednik je 7. oktobra preminil. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec in dobitnik najvišjih nagrad za svoje pisanje, tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo in Rožančeve nagrade za knjigo esejev z naslovom Med besedo in Bogom leta 1994. Iz te knjige je tudi besedilo Bog in poezija ali človek kot samoizpostava Boga. Izjemno pronicljivo in jezikovno inventivno razmišljanje pesnika o pesništvu in pesniku, posredniku med Bogom in človekom. Wed, 13 Oct 2021 11:55:00 +0000 Jože Snoj: Bog in poezija ali človek kot samoizpostava Boga Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štiridesetih knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. S pesnikom se je konec avgusta pogovarjala Staša Grahek. Foto: Stephan Roehl (Heinrich Böll Stiftung, 2018) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Durs_Gr%C3%BCnbein_(44138259105).jpg <p>Nemški pesnik, avtor Odprtega pisma Evropi</p><p><p>Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štirideset knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. </p></p> 174811300 RTVSLO – Ars 1491 clean Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štiridesetih knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. S pesnikom se je konec avgusta pogovarjala Staša Grahek. Foto: Stephan Roehl (Heinrich Böll Stiftung, 2018) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Durs_Gr%C3%BCnbein_(44138259105).jpg <p>Nemški pesnik, avtor Odprtega pisma Evropi</p><p><p>Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štirideset knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. </p></p> Thu, 07 Oct 2021 11:05:00 +0000 Durs Grünbein: "Moja zadnja utopija je evropska utopija." Josef Winkler – literarni posebnež za literarne sladokusce, izjemen stilist samosvojega načina pisanja, ta večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, ki je letos prejel nagrado vilenica, pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V oddaji Razgledi in razmisleki pa bo Winkler med drugim govoril o razcvetu literature s Koroške, smrti in današnji družbeni vlogi pisatelja. Foto: Gregor Podlogar<p>"Velika literatura je tudi to, ko je nekomu uspelo izumiti svoj lastni jezik."</p><p><p>Koroški pisatelj Josef Winkler (1953) je literarni posebnež, ki pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V štiridesetih letih ustvarjanja je napisal mnoga literarna dela, predvsem prozna, za katera je bil tudi večkrat nagrajen, nazadnje letos, ko je prejel nagrado vilenica. Njegova dela so prevedena tudi v številne jezike, v slovenščini lahko beremo tri knjižne prevode: dva romana Ko bo nekoč tako daleč (2006) in Roppongi: rekviem za očeta (2012) ter zbirko kratkih zgodb Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem (2013). V oddaji Razgledi in razmisleki se je Gregor Podlogar pogovarjal z Josefom Winklerjem. Pisatelj je med drugim razmišljal o razcvetu literature s Koroške, o smrti in o današnji družbeni vlogi pisatelja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174809605 RTVSLO – Ars 1194 clean Josef Winkler – literarni posebnež za literarne sladokusce, izjemen stilist samosvojega načina pisanja, ta večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, ki je letos prejel nagrado vilenica, pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V oddaji Razgledi in razmisleki pa bo Winkler med drugim govoril o razcvetu literature s Koroške, smrti in današnji družbeni vlogi pisatelja. Foto: Gregor Podlogar<p>"Velika literatura je tudi to, ko je nekomu uspelo izumiti svoj lastni jezik."</p><p><p>Koroški pisatelj Josef Winkler (1953) je literarni posebnež, ki pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V štiridesetih letih ustvarjanja je napisal mnoga literarna dela, predvsem prozna, za katera je bil tudi večkrat nagrajen, nazadnje letos, ko je prejel nagrado vilenica. Njegova dela so prevedena tudi v številne jezike, v slovenščini lahko beremo tri knjižne prevode: dva romana Ko bo nekoč tako daleč (2006) in Roppongi: rekviem za očeta (2012) ter zbirko kratkih zgodb Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem (2013). V oddaji Razgledi in razmisleki se je Gregor Podlogar pogovarjal z Josefom Winklerjem. Pisatelj je med drugim razmišljal o razcvetu literature s Koroške, o smrti in o današnji družbeni vlogi pisatelja. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Thu, 30 Sep 2021 11:05:00 +0000 "Literarni jezik mora biti zgoraj." - pogovor s prejemnikom vilenice Josefom Winklerjem Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo izjemna ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PENa. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD festival Izrekanja izdal tudi knjigo, izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Foto: BoBo<p>"Ali še verjamem v moč besede? Seveda, verjamem v moč resnice."</p><p><p>Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo zanimiva ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PEN-a. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja Festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD Festival Izrekanja izdal izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Jennifer Clement namenjamo tokratno oddajo Razgledi in razmisleki, ki jo je pripravila Staša Grahek.</p></p> 174807786 RTVSLO – Ars 1515 clean Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo izjemna ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PENa. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD festival Izrekanja izdal tudi knjigo, izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Foto: BoBo<p>"Ali še verjamem v moč besede? Seveda, verjamem v moč resnice."</p><p><p>Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo zanimiva ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PEN-a. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja Festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD Festival Izrekanja izdal izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Jennifer Clement namenjamo tokratno oddajo Razgledi in razmisleki, ki jo je pripravila Staša Grahek.</p></p> Thu, 23 Sep 2021 14:30:00 +0000 Jennifer Clement Na sklepnem dogodku letošnjega festivala Fabula v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 7. septembra se je Matejka Grgič pogovarjala z Umbertom Galimbertijem, italijanskim filozofom, esejistom in avtorjem številnih knjig o ključnih vprašanjih sodobnosti. V slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi v prevodu Veronike Simoniti, Miti našega časa, O ljubezni in Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma. Vse tri je prevedel Matej Venier, ki je Umberta Galimbertija dan po dogodku v Cankarjevem domu povabil na pogovor v studio Radia Slovenija. 174805784 RTVSLO – Ars 1321 clean Na sklepnem dogodku letošnjega festivala Fabula v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 7. septembra se je Matejka Grgič pogovarjala z Umbertom Galimbertijem, italijanskim filozofom, esejistom in avtorjem številnih knjig o ključnih vprašanjih sodobnosti. V slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi v prevodu Veronike Simoniti, Miti našega časa, O ljubezni in Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma. Vse tri je prevedel Matej Venier, ki je Umberta Galimbertija dan po dogodku v Cankarjevem domu povabil na pogovor v studio Radia Slovenija. Thu, 16 Sep 2021 08:00:00 +0000 Umberto Galimberti v pogovoru z Matejem Venierjem Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu in ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti. Pred dvema tednoma je bila ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina in ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je pogovarjal Vlado Motnikar. 174803817 RTVSLO – Ars 1147 clean Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu in ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti. Pred dvema tednoma je bila ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina in ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je pogovarjal Vlado Motnikar. Wed, 08 Sep 2021 15:05:00 +0000 Pogovor s portugalsko pesnico Ano Luiso Amaral Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc. 174800092 RTVSLO – Ars 1200 clean Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc. Tue, 24 Aug 2021 12:05:00 +0000 Claudia Durastanti V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj. 174799105 RTVSLO – Ars 1171 clean V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj. Thu, 19 Aug 2021 13:15:00 +0000 La Doctora: življenje in delo slovenske znanstvenice Branislave Sušnik v Paragvaju Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.<p>Ob 70-letnici baskovskega pisatelja</p><p><p>Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.</p></p> 174797694 RTVSLO – Ars 1366 clean Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.<p>Ob 70-letnici baskovskega pisatelja</p><p><p>Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.</p></p> Thu, 12 Aug 2021 12:00:00 +0000 Bernardo Atxaga - 70 let baskovskega pisatelja Francoski pisatelj Pierre Lemaître je letos aprila dopolnil 70 let. V arhivu hranimo dragocen pogovor z njim; leta 2014, ko je bil gost 46. srečanja pisateljev PEN na Bledu, se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič. Pogovor je nastal kmalu po izidu romana Na svidenje tam zgoraj, za katerega je Lemaître prejel prestižno Goncourtovo nagrado. V slovenščino je delo prevedel Matej Leskovar. 174795839 RTVSLO – Ars 1211 clean Francoski pisatelj Pierre Lemaître je letos aprila dopolnil 70 let. V arhivu hranimo dragocen pogovor z njim; leta 2014, ko je bil gost 46. srečanja pisateljev PEN na Bledu, se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič. Pogovor je nastal kmalu po izidu romana Na svidenje tam zgoraj, za katerega je Lemaître prejel prestižno Goncourtovo nagrado. V slovenščino je delo prevedel Matej Leskovar. Thu, 05 Aug 2021 11:05:00 +0000 Pogovor s Pierrom Lemaîtrom Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot. 174794096 RTVSLO – Ars 1144 clean Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot. Thu, 29 Jul 2021 11:00:00 +0000 Vlady Kociancich, argentinska pisateljica slovenskih korenin Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017. Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot. 174790988 RTVSLO – Ars 1587 clean Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017. Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot. Thu, 22 Jul 2021 11:05:00 +0000 Juan Goytisolo Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora. 174790684 RTVSLO – Ars 1852 clean Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora. Mon, 12 Jul 2021 11:00:00 +0000 Dramatika Stanka Majcna in njen uprizoritveni potencial Tanja Tuma je nova predsednica slovenskega centra Pen, je pa tudi pisateljica in nekdanja založnica. Nedavno je napisala roman o prvem sodobnem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je živel med letoma 1865 in 1952 in ga še danes pomnimo kot človeka, ki je izdal številna dela slovenske moderne, predvsem Cankarjeva. Staša Grahek se je s Tanjo Tuma pogovarjala predvsem o Schwentnerju - pa tudi o romanu, katerega osrednji lik je. Na fotografiji: Tanja Tuma; avtorica: Katja Mihurko. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tanja_Tuma.jpg 174789220 RTVSLO – Ars 1461 clean Tanja Tuma je nova predsednica slovenskega centra Pen, je pa tudi pisateljica in nekdanja založnica. Nedavno je napisala roman o prvem sodobnem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je živel med letoma 1865 in 1952 in ga še danes pomnimo kot človeka, ki je izdal številna dela slovenske moderne, predvsem Cankarjeva. Staša Grahek se je s Tanjo Tuma pogovarjala predvsem o Schwentnerju - pa tudi o romanu, katerega osrednji lik je. Na fotografiji: Tanja Tuma; avtorica: Katja Mihurko. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tanja_Tuma.jpg Thu, 08 Jul 2021 11:00:00 +0000 Tanja Tuma o Schwentnerju in romanu Brodnik Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film. Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno. Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman <p>"Obiskovanje kina sodi v družabno življenje in je pogosto velik družinski dogodek. Zato je velik del bollywoodskih filmov namenjenih družinski zabavi," pravi režiser filma Fotograf Riteš Batra</p><p><p>Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj. Vsaka izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in njegov zadnji film je Fotograf.</p> <p>Fotograf je romantično-komična drama, postavljena v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki, preden bo prepozno.<br /> Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman.</p></p> 174787304 RTVSLO – Ars 1186 clean Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film. Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno. Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman <p>"Obiskovanje kina sodi v družabno življenje in je pogosto velik družinski dogodek. Zato je velik del bollywoodskih filmov namenjenih družinski zabavi," pravi režiser filma Fotograf Riteš Batra</p><p><p>Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj. Vsaka izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in njegov zadnji film je Fotograf.</p> <p>Fotograf je romantično-komična drama, postavljena v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki, preden bo prepozno.<br /> Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman.</p></p> Tue, 29 Jun 2021 13:35:00 +0000 Režiser Riteš Batra: »V Indiji se hodi v kino dvakrat ali trikrat na teden« Richard Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Odlomka iz knjige Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu. 174784270 RTVSLO – Ars 1716 clean Richard Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Odlomka iz knjige Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu. Sat, 26 Jun 2021 12:30:00 +0000 Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst ’79, Dunaj ’95, Praga ’89 Za oddajo smo izbrali odlomka iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89. Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Za današnjo oddajo smo izbrali odlomka, ki zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu. 174783719 RTVSLO – Ars 1716 clean Za oddajo smo izbrali odlomka iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89. Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Za današnjo oddajo smo izbrali odlomka, ki zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu. Thu, 24 Jun 2021 11:00:00 +0000 Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta Metod Pevec in Miha Kovač, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma.<p>Ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države?</p><p><blockquote><p>V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. </p></blockquote> <p>Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta <strong>Metod Pevec in Miha Kovač</strong>, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma. </p></p> 174785889 RTVSLO – Ars 3293 clean V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta Metod Pevec in Miha Kovač, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma.<p>Ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države?</p><p><blockquote><p>V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. </p></blockquote> <p>Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta <strong>Metod Pevec in Miha Kovač</strong>, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma. </p></p> Thu, 24 Jun 2021 10:05:00 +0000 Ali smo danes bolj kulturni kot pred 30 leti? Nemška esejistka in dramatičarka Enis Maci je nedavno gostovala na festivalu Fabula, kjer je predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko esejev Sladoledarna Evropa. V njih skozi preplet množice citatov iz “visoke” in “nizke” literature, popkulture in Wikipedije, pa skozi avtobiografska, celo izpovedna besedila in analize ideologije obravnava žensko seksualnost, literarno ustvarjanje, tujstvo in druge teme. Velja za eno najperspektivnejših pisateljic mlajše nemške generacije, tednik Spiegel jo je označil celo za eno največjih esejistk našega časa. Z njo se je med festivalom Fabula pogovarjala Tina Poglajen. 174784261 RTVSLO – Ars 897 clean Nemška esejistka in dramatičarka Enis Maci je nedavno gostovala na festivalu Fabula, kjer je predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko esejev Sladoledarna Evropa. V njih skozi preplet množice citatov iz “visoke” in “nizke” literature, popkulture in Wikipedije, pa skozi avtobiografska, celo izpovedna besedila in analize ideologije obravnava žensko seksualnost, literarno ustvarjanje, tujstvo in druge teme. Velja za eno najperspektivnejših pisateljic mlajše nemške generacije, tednik Spiegel jo je označil celo za eno največjih esejistk našega časa. Z njo se je med festivalom Fabula pogovarjala Tina Poglajen. Thu, 17 Jun 2021 10:05:00 +0000 Pogovor z Enis Maci Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. S pisateljico Ano Marwan se je pogovarjal Gregor Podlogar.<p>Avtorica romana Zabubljena v ospredje pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. </p><p><p>Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Več o njenem literarnem ustvarjanju pa v pogovoru Gregorja Podlogarja z avtorico Ano Marwan.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174782119 RTVSLO – Ars 1405 clean Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. S pisateljico Ano Marwan se je pogovarjal Gregor Podlogar.<p>Avtorica romana Zabubljena v ospredje pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. </p><p><p>Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Več o njenem literarnem ustvarjanju pa v pogovoru Gregorja Podlogarja z avtorico Ano Marwan.</p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 10 Jun 2021 11:00:00 +0000 Fabula 2021 - Ana Marwan Festival Fabula, literature sveta se ta teden končuje z gostovanjem mlade nemške pisateljice Enis Maci in slovenske dvojezične pisateljice Ane Marwan. Češki pisatelj Marek Šindelka je bil prvi, ki je letos lahko osebno gostoval na festivalu. Ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Nives Vidrih izšel njegov roman z naslovom Utrujenost materiala o dveh bratih, beguncih na poti k evropskim sanjam. Avtorja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. 174779939 RTVSLO – Ars 1067 clean Festival Fabula, literature sveta se ta teden končuje z gostovanjem mlade nemške pisateljice Enis Maci in slovenske dvojezične pisateljice Ane Marwan. Češki pisatelj Marek Šindelka je bil prvi, ki je letos lahko osebno gostoval na festivalu. Ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Nives Vidrih izšel njegov roman z naslovom Utrujenost materiala o dveh bratih, beguncih na poti k evropskim sanjam. Avtorja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Tue, 01 Jun 2021 11:00:00 +0000 Češki pisatelj Marek Šindelka Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse. Foto: promocijsko gradivo<p>"Mislim, da starejši niso modrejši od mlajših. Ko nekaj močno čutiš, postaneš nekako moder."</p><p><p>Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse.</p></p> 174778799 RTVSLO – Ars 1370 clean Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse. Foto: promocijsko gradivo<p>"Mislim, da starejši niso modrejši od mlajših. Ko nekaj močno čutiš, postaneš nekako moder."</p><p><p>Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse.</p></p> Thu, 27 May 2021 11:30:00 +0000 Deborah Levy - Fabula 2021 Med gosti letošnjega festivala Fabula – Literature sveta je leta 1984 rojena italijanska pisateljica Claudia Durastanti. V slovenščino imamo preveden njen roman Tujka, avtofikcijsko pripoved, ki se začne z odraščanjem ob gluhih starših; odvija se od New Yorka, prek revne južne Italije do Rima in Londona – hkrati pa gre za razmisleke o identiteti, umetnosti in življenju. S pisateljico se je na daljavo pogovarjala Ivana Zajc. Foto: https://beletrina.si/avtor/claudia-durastanti<p>"Umetnost je zgodovina napak, ki pa so poetične, ki delujejo kot nekaj izvirnega. Za vsemi napakami se skrivajo zgodbe."</p><p><p>Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini, njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku, ki se je v 80. letih prejšnjega stoletja pospešeno razvijal. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v reven predel na jugu Italije, v Basilicato. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A vsa ta »jezikovni kaos«, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila tudi gostja letošnjega festivala Fabula, ki pa se ga je zaradi znanih razlogov udeležila prek video povezave. Na daljavo se je z njo povezala tudi Ivana Zajc.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174777016 RTVSLO – Ars 1201 clean Med gosti letošnjega festivala Fabula – Literature sveta je leta 1984 rojena italijanska pisateljica Claudia Durastanti. V slovenščino imamo preveden njen roman Tujka, avtofikcijsko pripoved, ki se začne z odraščanjem ob gluhih starših; odvija se od New Yorka, prek revne južne Italije do Rima in Londona – hkrati pa gre za razmisleke o identiteti, umetnosti in življenju. S pisateljico se je na daljavo pogovarjala Ivana Zajc. Foto: https://beletrina.si/avtor/claudia-durastanti<p>"Umetnost je zgodovina napak, ki pa so poetične, ki delujejo kot nekaj izvirnega. Za vsemi napakami se skrivajo zgodbe."</p><p><p>Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini, njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku, ki se je v 80. letih prejšnjega stoletja pospešeno razvijal. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v reven predel na jugu Italije, v Basilicato. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A vsa ta »jezikovni kaos«, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila tudi gostja letošnjega festivala Fabula, ki pa se ga je zaradi znanih razlogov udeležila prek video povezave. Na daljavo se je z njo povezala tudi Ivana Zajc.</p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 20 May 2021 11:00:00 +0000 Claudia Durastanti: "Umetnost je zgodovina napak, ki pa so poetične, ki delujejo kot nekaj izvirnega. Za vsemi napakmi se skrivajo zgodbe." Devetega maja je dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. Na Arsu bomo v oddaji Razgledi in razmisleki ob tej priložnosti ponovili esej švedskega novinarja, publicista in pisatelja Richarda Swartza, dolgoletnega dopisnika iz Vzhodne Evrope. V zbirki Room Service, ki je v prevodu Sare Grbović izšla leta 2013, so natisnjene njegove zgodbe iz Vzhodne Evrope - zabavne, groteskne, včasih tudi trpke. Vse pa pričajo o tem, kako poln nasprotij je bil in še vedno je ta del Evrope. Esej z naslovom Kjer se Evropa konča bo prebral Ivan Lotrič. 174775349 RTVSLO – Ars 1345 clean Devetega maja je dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. Na Arsu bomo v oddaji Razgledi in razmisleki ob tej priložnosti ponovili esej švedskega novinarja, publicista in pisatelja Richarda Swartza, dolgoletnega dopisnika iz Vzhodne Evrope. V zbirki Room Service, ki je v prevodu Sare Grbović izšla leta 2013, so natisnjene njegove zgodbe iz Vzhodne Evrope - zabavne, groteskne, včasih tudi trpke. Vse pa pričajo o tem, kako poln nasprotij je bil in še vedno je ta del Evrope. Esej z naslovom Kjer se Evropa konča bo prebral Ivan Lotrič. Thu, 13 May 2021 14:30:00 +0000 Richard Swartz: Kjer se Evropa konča V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.<p>Pogovor z avtorico razstave Marijo Mojco Terčelj</p><p><p>V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič:</p></p> 174773871 RTVSLO – Ars 1170 clean V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.<p>Pogovor z avtorico razstave Marijo Mojco Terčelj</p><p><p>V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič:</p></p> Fri, 07 May 2021 11:00:00 +0000 BRANISLAVA SUŠNIK, LA DOCTORA, ŽIVLJENJE IN DELO SLOVENSKE ZNANSTVENICE V PARAGVAJU Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.<p>Izbor in novi prevodi Pasternakovih pesmi Marjana Strojana</p><p><p>Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.</p></p> 174772063 RTVSLO – Ars 880 clean Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.<p>Izbor in novi prevodi Pasternakovih pesmi Marjana Strojana</p><p><p>Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.</p></p> Thu, 29 Apr 2021 16:43:00 +0000 Boris Pasternak: Nenavadni dnevi Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.<p>Kje in kako lahko ustvarjajo umetniki</p><p><p>Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174770798 RTVSLO – Ars 1294 clean Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.<p>Kje in kako lahko ustvarjajo umetniki</p><p><p>Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 23 Apr 2021 13:30:00 +0000 Prostori za ustvarjalce v Ljubljani in Mariboru Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja. Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke. Foto: Tasja Hafner<p>O poeziji Fabjana Hafnerja v pogovoru z Zdenko Hafner - Čelan</p><p><p>Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja.<br /> Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke.</p></p> 174768964 RTVSLO – Ars 1397 clean Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja. Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke. Foto: Tasja Hafner<p>O poeziji Fabjana Hafnerja v pogovoru z Zdenko Hafner - Čelan</p><p><p>Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja.<br /> Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke.</p></p> Fri, 16 Apr 2021 08:30:00 +0000 "Jaz sem več poezije kot vse moje pesmi" - o poeziji Fabjana Hafnerja v pogovoru z Zdenko Hafner - Čelan Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.<p>Z Mihaelom Glavanom, avtorjem besedila v knjigi - albumu o znamenitem pisatelju in duhovniku</p><p><p>Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.</p></p> 174766884 RTVSLO – Ars 1508 clean Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.<p>Z Mihaelom Glavanom, avtorjem besedila v knjigi - albumu o znamenitem pisatelju in duhovniku</p><p><p>Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.</p></p> Wed, 07 Apr 2021 21:00:00 +0000 Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepotot in pravico Marca je v starosti 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar. Foto: Adam Zagajewski leta 2017 v Kölnu; avtor Udoweier https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Adam_ZagajewskiK%C3%B6lnLiterarische_Salon2017.jpg<p>"Zame ima pomen v poeziji ključno mesto"</p><p><p>Marca je star 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar.</p></p> 174764786 RTVSLO – Ars 1272 clean Marca je v starosti 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar. Foto: Adam Zagajewski leta 2017 v Kölnu; avtor Udoweier https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Adam_ZagajewskiK%C3%B6lnLiterarische_Salon2017.jpg<p>"Zame ima pomen v poeziji ključno mesto"</p><p><p>Marca je star 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar.</p></p> Thu, 01 Apr 2021 11:05:00 +0000 In memoriam Adam Zagajewski Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke – pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane, v slovenščino pa prevedel magister Matej Venier. Žiga Bratoš se bo z njim pogovarjal o pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka. <p>Ob knjigi Benetke, pomorska republika pogovor s prevajalcem mag. Matejem Venierjem</p><p><p>Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke, pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane leta 1973, pri nas je izšla lani pri založbi Slovenske matice, v slovenščino jo je prevedel magister Matej Venier. Pripovedoval nam bo o beneškem pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka. Beneška republika je še posebej od 16. stoletja naprej zavoljo svoje slave privabljala številne turiste – potovanja so bila med evropsko aristokracijo precej priljubljena – obiskovali so baročna operna gledališča, radi pa tudi igralnice – Benetke so namreč znale biti precej razvratne. Spregovorili bomo še o vplivu Beneške republike na slovensko zgodovino in dodali kakšno anekdoto – teh ne manjka. Vabljeni v našo družbo.</p></p> 174763537 RTVSLO – Ars 2653 clean Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke – pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane, v slovenščino pa prevedel magister Matej Venier. Žiga Bratoš se bo z njim pogovarjal o pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka. <p>Ob knjigi Benetke, pomorska republika pogovor s prevajalcem mag. Matejem Venierjem</p><p><p>Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke, pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane leta 1973, pri nas je izšla lani pri založbi Slovenske matice, v slovenščino jo je prevedel magister Matej Venier. Pripovedoval nam bo o beneškem pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka. Beneška republika je še posebej od 16. stoletja naprej zavoljo svoje slave privabljala številne turiste – potovanja so bila med evropsko aristokracijo precej priljubljena – obiskovali so baročna operna gledališča, radi pa tudi igralnice – Benetke so namreč znale biti precej razvratne. Spregovorili bomo še o vplivu Beneške republike na slovensko zgodovino in dodali kakšno anekdoto – teh ne manjka. Vabljeni v našo družbo.</p></p> Thu, 25 Mar 2021 08:00:00 +0000 Frederic C. Lane: Benetke, pomorska republika V Cankarjevem domu v Ljubljani je na ogled razstava francoskega fotografa Henrija Cartierja-Bressona, ki je ovekovečil mnoge znane in manj znane obraze, podobe, pokrajine. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali esej o njem, ki ga jev devetdesetih, ko je Cartier-Bresson še živel in ustvarjal, napisal Philip Brookman. 174761667 RTVSLO – Ars 1245 clean V Cankarjevem domu v Ljubljani je na ogled razstava francoskega fotografa Henrija Cartierja-Bressona, ki je ovekovečil mnoge znane in manj znane obraze, podobe, pokrajine. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali esej o njem, ki ga jev devetdesetih, ko je Cartier-Bresson še živel in ustvarjal, napisal Philip Brookman. Thu, 18 Mar 2021 12:00:00 +0000 O Henriju Cartierju-Bressonu Nezbrani komadi je naslov nove knjige dvesto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.<p>222 pesmi za bolj ali manj odrasle</p><p><p>Nezbrani komadi je naslov nove knjige dve sto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi želi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.</p></p> 174759779 RTVSLO – Ars 1730 clean Nezbrani komadi je naslov nove knjige dvesto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.<p>222 pesmi za bolj ali manj odrasle</p><p><p>Nezbrani komadi je naslov nove knjige dve sto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi želi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.</p></p> Wed, 10 Mar 2021 16:06:00 +0000 Andrej Ilc: Nezbrani komadi Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj. <p>Tone Frelih o Sotlarjevem življenju in delu - pa tudi o svojih spominih nanj</p><p><p>Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj.</p></p> 174758199 RTVSLO – Ars 1477 clean Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj. <p>Tone Frelih o Sotlarjevem življenju in delu - pa tudi o svojih spominih nanj</p><p><p>Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj.</p></p> Thu, 04 Mar 2021 12:05:00 +0000 Pred sto leti se je rodil igralec Bert Sotlar Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju, skupaj z Ilijo Arnautovićem, in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najkakovostnejših arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021.<p>Osrednji predstavnik jasno prepoznavne različice brutalizma na Slovenskem v 60. in 70. letih</p><p><p>Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najvidnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju - skupaj z Ilijo Arnautovićem - in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najbolj kakovostnih arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je preminil 13. februarja 2021.</p></p> 174756319 RTVSLO – Ars 1040 clean Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju, skupaj z Ilijo Arnautovićem, in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najkakovostnejših arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021.<p>Osrednji predstavnik jasno prepoznavne različice brutalizma na Slovenskem v 60. in 70. letih</p><p><p>Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najvidnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju - skupaj z Ilijo Arnautovićem - in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najbolj kakovostnih arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je preminil 13. februarja 2021.</p></p> Wed, 24 Feb 2021 15:30:00 +0000 Dr. Peter Krečič: Arhitekt Milan Mihelič Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na fotografiji Marijan Rupert Avtor fotografije Boštjan Colarič<p>Soočanje s smrtnostjo v službi nesmrtnosti</p><p><p>Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.</p></p> 174754734 RTVSLO – Ars 1254 clean Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na fotografiji Marijan Rupert Avtor fotografije Boštjan Colarič<p>Soočanje s smrtnostjo v službi nesmrtnosti</p><p><p>Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.</p></p> Thu, 18 Feb 2021 12:00:00 +0000 Soočanje s smrtnostjo v službi nesmrtnosti - o rokopisni zbirki NUK z njenim skrbnikom Marijanom Rupertom 3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu. <p>Prodorne misli o položaju Slovencev v Trstu nekoč in danes</p><p><p>3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.</p></p> 174752719 RTVSLO – Ars 966 clean 3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu. <p>Prodorne misli o položaju Slovencev v Trstu nekoč in danes</p><p><p>3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.</p></p> Wed, 10 Feb 2021 12:00:00 +0000 Marko Sosič: Narodi dom - izziv ali izginotje Vsaka oblika kulture mora reševati vprašanja odnosov med ljudmi, odnosov do bivanja, do družbenih pravil in norm, tudi odnos do rojstva in smrti. Glede na to lahko ugotavljamo, kako je neka kulturna oblika, ki jo imenujemo subkultura, celovita, samostojna kulturna praksa, ali pa je morda okrnjena, na posamezne segmente bivanja vezana vsebina. O tem, kakšne oblike subkultur poznamo v našem družbenem okolju, kakšen je njihov pomen za celotno družbo ter dele družbe, kot so socialni, kulturni, izobraževalni in celo politični v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden razpravljajo: dr. Mitja Velikonja, redni profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univeze v Ljubljani, Ksenija Čerče akademska slikarka, ustvarjalka na področju zvočne in video umetnosti in izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Božo Pogačar, anarhist in delavec Avtonomne tovarne ROG. 174751482 RTVSLO – Ars 2465 clean Vsaka oblika kulture mora reševati vprašanja odnosov med ljudmi, odnosov do bivanja, do družbenih pravil in norm, tudi odnos do rojstva in smrti. Glede na to lahko ugotavljamo, kako je neka kulturna oblika, ki jo imenujemo subkultura, celovita, samostojna kulturna praksa, ali pa je morda okrnjena, na posamezne segmente bivanja vezana vsebina. O tem, kakšne oblike subkultur poznamo v našem družbenem okolju, kakšen je njihov pomen za celotno družbo ter dele družbe, kot so socialni, kulturni, izobraževalni in celo politični v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden razpravljajo: dr. Mitja Velikonja, redni profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univeze v Ljubljani, Ksenija Čerče akademska slikarka, ustvarjalka na področju zvočne in video umetnosti in izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Božo Pogačar, anarhist in delavec Avtonomne tovarne ROG. Thu, 04 Feb 2021 20:36:00 +0000 Vloga subkultur v družbi in kulturi Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev. Na fotografiji z naslovnice knjige (v slovenskem prevodu je izšla leta 2014 pri Celjski Mohorjevi družbi) je mlada Alice Herz Sommer. <p>Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta</p><p><p>Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz - Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Fotografija je z naslovnice knjige 110 let modrosti Alice Herz - Sommer, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.</p></p> 174749342 RTVSLO – Ars 1087 clean Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev. Na fotografiji z naslovnice knjige (v slovenskem prevodu je izšla leta 2014 pri Celjski Mohorjevi družbi) je mlada Alice Herz Sommer. <p>Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta</p><p><p>Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz - Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Fotografija je z naslovnice knjige 110 let modrosti Alice Herz - Sommer, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.</p></p> Thu, 28 Jan 2021 12:00:00 +0000 Stodeset let modrosti Alice Herz Sommer - ob dnevu spomina na žrtve holokavsta Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.<p>Če nisi preveden, ne obstajaš</p><p><p>Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.</p></p> 174747841 RTVSLO – Ars 1447 clean Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.<p>Če nisi preveden, ne obstajaš</p><p><p>Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.</p></p> Thu, 21 Jan 2021 09:25:00 +0000 Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik. 174746112 RTVSLO – Ars 1180 clean Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik. Thu, 14 Jan 2021 12:05:00 +0000 Josif Brodski: Govor na stadionu Leta 2013 je Slovenijo obiskal norveški pisatelj Per Petterson. Bil je gost založbe Litera, pri kateri sta izšla dva njegova romana: Konje krast leta 2008 in prav zdaj roman z naslovom: V Sibirijo. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe. S Perom Pettersenom, večkrat nagrajenim pisateljem, ki ima roman Konje krast preveden v petdeset jezikov, se je pogovarjala Tadeja Krečič.<p>Po romanu Konje krast je bil lani posnet istoimenski film</p><p><p>Od poletja naprej smo si lahko v slovenskih kinematografih ogledali film Konje krast, posnet po istoimenskem romanu norveškega pisatelja Pera Pettersona. Režiral ga je Hans Petter Moland. Film je bil že deležen velike pozornosti. Na Berlinalu so ga nagradili s Srebrnim medvedom za izjemen umetniški prispevek za fotografijo, prejel je pet norveških nacionalnih filmskih nagrad in je bil norveški kandidat za tujejezičnega oskarja v Glasgowu in Haifi. V slovenščini imamo prevedena romana: Konje krast iz leta 2008 in V Sibirijo leta 2013. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe, izšla sta pri založbi Litera, ki je leta pisatelja Pera Pettersona povabila v Slovenijo, ko so o romanu Konji krast pisali esej slovenski maturanti 2013. Takrat se je s Perom Pettersonom pogovarjala Tadeja Krečič</p></p> 174744949 RTVSLO – Ars 1529 clean Leta 2013 je Slovenijo obiskal norveški pisatelj Per Petterson. Bil je gost založbe Litera, pri kateri sta izšla dva njegova romana: Konje krast leta 2008 in prav zdaj roman z naslovom: V Sibirijo. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe. S Perom Pettersenom, večkrat nagrajenim pisateljem, ki ima roman Konje krast preveden v petdeset jezikov, se je pogovarjala Tadeja Krečič.<p>Po romanu Konje krast je bil lani posnet istoimenski film</p><p><p>Od poletja naprej smo si lahko v slovenskih kinematografih ogledali film Konje krast, posnet po istoimenskem romanu norveškega pisatelja Pera Pettersona. Režiral ga je Hans Petter Moland. Film je bil že deležen velike pozornosti. Na Berlinalu so ga nagradili s Srebrnim medvedom za izjemen umetniški prispevek za fotografijo, prejel je pet norveških nacionalnih filmskih nagrad in je bil norveški kandidat za tujejezičnega oskarja v Glasgowu in Haifi. V slovenščini imamo prevedena romana: Konje krast iz leta 2008 in V Sibirijo leta 2013. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe, izšla sta pri založbi Litera, ki je leta pisatelja Pera Pettersona povabila v Slovenijo, ko so o romanu Konji krast pisali esej slovenski maturanti 2013. Takrat se je s Perom Pettersonom pogovarjala Tadeja Krečič</p></p> Fri, 08 Jan 2021 10:15:00 +0000 Per Petterson Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser, pesnik je na začetku leta preminil. Kot hommage enemu najvidnejših umetnikov tega časa: štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je fascinacija strahu, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem, poslušalcem, razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Pronicljiv, direkten, neprizanesljiv. Tudi do sebe.<p>"Človek se boji neuspeha in poraza. Človek se boji smrti."</p><p><p>Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser in pesnik, je na začetku leta umrl. Kot hommage enemu najopaznejših umetnikov tega časa štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je njegova fascinacija, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem in poslušalcem razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Prodoren, neposreden, neprizanesljiv. Tudi do sebe.</p></p> 174744501 RTVSLO – Ars 1223 clean Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser, pesnik je na začetku leta preminil. Kot hommage enemu najvidnejših umetnikov tega časa: štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je fascinacija strahu, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem, poslušalcem, razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Pronicljiv, direkten, neprizanesljiv. Tudi do sebe.<p>"Človek se boji neuspeha in poraza. Človek se boji smrti."</p><p><p>Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser in pesnik, je na začetku leta umrl. Kot hommage enemu najopaznejših umetnikov tega časa štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je njegova fascinacija, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem in poslušalcem razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Prodoren, neposreden, neprizanesljiv. Tudi do sebe.</p></p> Wed, 06 Jan 2021 13:10:00 +0000 Dušan Jovanovič: Strahovi Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka<p>Glavna je prijaznost.</p><p><p>Konec novembra je v 95. letu umrla  Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil  za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine  knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni  v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine.</p></p> 174743091 RTVSLO – Ars 1730 clean Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka<p>Glavna je prijaznost.</p><p><p>Konec novembra je v 95. letu umrla  Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil  za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine  knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni  v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine.</p></p> Thu, 31 Dec 2020 12:00:00 +0000 Jan Morris: Iz dnevnikov Te dni mineva 50 let od smrti legendarnega dramskega igralca Staneta Severja. Rodil se je leta 1914 v Ljubljani, konec leta 1937 je postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer, na katerem je o njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve bomo slišali v ponovljeni oddaji Razgledi in razmisleki – obogateni z recitacijama Prešernovih pesmi. 174742027 RTVSLO – Ars 1325 clean Te dni mineva 50 let od smrti legendarnega dramskega igralca Staneta Severja. Rodil se je leta 1914 v Ljubljani, konec leta 1937 je postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer, na katerem je o njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve bomo slišali v ponovljeni oddaji Razgledi in razmisleki – obogateni z recitacijama Prešernovih pesmi. Thu, 24 Dec 2020 12:05:00 +0000 Ob 50-letnici smrti Staneta Severja Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo tudi eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955. ODPOVED: Poslušali ste prvi del daljšega eseja ameriškega pesnika Wallaca Stevensa z naslovom Domišljija kot vrednost. Prevedel ga je Primož Čučnik, brala sta Maja Moll in Bernard Stramič, oddajo je posnel Jon Čergan. <p>Esej v prevodu Primoža Čučnika</p><p><p>Esej z naslovom Domišljija kot vrednost, ki ga je napisal ameriški pesnik Wallace Stevens, prevedel pa Primož Čučnik.<br /> Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955.</p></p> 174740112 RTVSLO – Ars 2569 clean Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo tudi eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955. ODPOVED: Poslušali ste prvi del daljšega eseja ameriškega pesnika Wallaca Stevensa z naslovom Domišljija kot vrednost. Prevedel ga je Primož Čučnik, brala sta Maja Moll in Bernard Stramič, oddajo je posnel Jon Čergan. <p>Esej v prevodu Primoža Čučnika</p><p><p>Esej z naslovom Domišljija kot vrednost, ki ga je napisal ameriški pesnik Wallace Stevens, prevedel pa Primož Čučnik.<br /> Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955.</p></p> Thu, 17 Dec 2020 12:00:00 +0000 Wallace Stevens: Domišljija kot vrednost Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Foto: Josep M. Munoz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Simona_Škrabec.jpg <p>Prejemnica Lavrinove diplome tudi o podobnosti slovenske in katalonske izkušnje.</p><p><p>Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Z njo se je po telefonu pogovarjala Staša Grahek.</p></p> 174738497 RTVSLO – Ars 1010 clean Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Foto: Josep M. Munoz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Simona_Škrabec.jpg <p>Prejemnica Lavrinove diplome tudi o podobnosti slovenske in katalonske izkušnje.</p><p><p>Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Z njo se je po telefonu pogovarjala Staša Grahek.</p></p> Thu, 10 Dec 2020 12:05:00 +0000 Simona Škrabec, prejemnica Lavrinove diplome: "Zdi se mi, da lahko živim med jeziki." Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo - čehoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarno zgodovinarko in prevajalko nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.<p>Pogovor urednika Filipa Noubela s pisateljico.</p><p><p>Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil političen priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Češkoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo – češkoslovaško tajno policijo vred. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarne zgodovinarke in prevajalke nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, to pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.</p></p> 174736651 RTVSLO – Ars 1005 clean Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo - čehoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarno zgodovinarko in prevajalko nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.<p>Pogovor urednika Filipa Noubela s pisateljico.</p><p><p>Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil političen priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Češkoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo – češkoslovaško tajno policijo vred. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarne zgodovinarke in prevajalke nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, to pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.</p></p> Thu, 03 Dec 2020 12:05:00 +0000 Radka Denemarkova o biografiji Milana Kundere Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.<p>"Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ... poskusili kakor koli omiliti."</p><p><p>Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174735200 RTVSLO – Ars 1820 clean Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.<p>"Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ... poskusili kakor koli omiliti."</p><p><p>Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 26 Nov 2020 13:05:00 +0000 Z Martinom Pollackom o knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo <p>Pogovor z dr. Silvijo Borovnik</p><p><p>Pri mariborski založbi Litera, pri kateri že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje. Ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imajo pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavljal jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in Lipuševem ustvarjanju na splošno se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Pogovor sta zaradi trenutnih razmer posneli po telefonu.</p></p> 174733183 RTVSLO – Ars 1035 clean Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo <p>Pogovor z dr. Silvijo Borovnik</p><p><p>Pri mariborski založbi Litera, pri kateri že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje. Ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imajo pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavljal jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in Lipuševem ustvarjanju na splošno se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Pogovor sta zaradi trenutnih razmer posneli po telefonu.</p></p> Thu, 19 Nov 2020 12:05:00 +0000 Z dr. Silvijo Borovnik o Zgodnjih in drugih delih Florjana Lipuša Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911. <p>"Tretja pandemija kuge je bila prva, ki so jo ljudje fotografirali. Te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, prek katerega razumemo epidemije vse do danes." (dr. Christos Lynteris) </p><p><blockquote><p>"Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu."</p></blockquote> <p>Tako pravi medicinski antropolog <strong>dr. Christos Lynteris</strong>. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu <em>Vizualni prikaz tretje pandemije kuge</em>, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi.</p> <p><strong>Za časa našega življenja v Evropi še ni bilo trenutka, ko bi maske kot zaščitno sredstvo tako intenzivno uporabljali kot danes. V številnih državah, tudi v Sloveniji, je eden od zajezitvenih ukrepov obvezno nošenje zaščitne maske. Hkrati pa v svetu obstajajo številni nasprotniki mask, ljudje se na primer povezujejo v skupine proti maskam, včasih celo organizirajo demonstracije. In če je ena od tem torej učinkovitost mask, na drugi strani redko slišimo o njihovem nastanku. Od kdaj torej ljudje uporabljamo zaščitne maske, dr. Christos Lynteris? </strong></p> <p>Zaščitna maska, ki jo uporabljamo med epidemijami, se je uveljavila pozneje kot kirurška maska. Kirurške maske poznamo že od zadnjega desetletja 19. stoletja, od približno leta 1897 naprej. Imamo nekaj dokazov, da je bilo med tretjo pandemijo bubonske kuge nekaj poskusov uporabe mask z namenom, da bi zaustavili prenašanje bacilov kuge z osebe na osebo. Naj spomnim, tretja pandemija je silovito izbruhnila v Hongkongu leta 1894, se nato razširila po vseh naseljenih celinah in povzročila smrt približno 12 milijonov ljudi. Bubonska kuga seveda običajno ni nalezljiva in se ne prenaša neposredno s človeka na človeka. Že v prvih nekaj letih tretje pandemije pa so zabeležili tudi primere nevarnejše pljučne kuge, ki je nalezljiva in se prenaša s kašljanjem in kihanjem. Vemo torej za teh nekaj zgodnjih poskusov izdelave mask, a dejansko se je zaščitna maska kot predmet za širšo uporabo v boju proti kugi in proti epidemijam uveljavila med epidemijo kuge v Mandžuriji leta 1910 in 1911.</p> <p><strong>Posebej pomemben pa je v tej zgodbi o zaščitnih maskah zdravnik Wu Liande. </strong></p> <p>Tako je. Wu Liande se je rodil v tedaj britanski Malaji, v Penangu, torej v eni od zveznih držav današnje Malezije. Bil je kitajskega porekla, medicino pa je študiral na Univerzi v Cambridgeu, na kolidžu Emmanuel. Ko je v severovzhodnih provincah kitajskega imperija v času dinastije Čing – tem provincam so takrat rekli Mandžurija – izbruhnila kuga, je pekinški prestol poklical na pomoč zdravnika Wuja in ta je postal glavni borec proti kugi, kot si je sam rekel. Usmerjal je prizadevanja, da bi zajezili kugo v regiji, in med svojim delom je hitro spoznal, kako se prenaša okužba pri pljučni kugi. Bil je resnično inovativen v tem, da je dosledno in odločno trdil, da gre za nalezljivo obliko bolezni, ki se prenaša s človeka na človeka. Do leta 1910 je bilo trdno uveljavljeno prepričanje, da so pri prenosu kuge ključne podgane in bolhe. Zato so s predsodki sprejemali drugačno razumevanje prenosa, tudi teorijo o kapljičnem ali aerosolnem prenosu. Wujevega argumenta, da gre pri pljučni kugi za nalezljivo bolezen, drugi zdravniki niso dobro sprejeli. Mandžurijo so na začetku 20. stoletja nadzirale Kitajska, Japonska in Rusija, v regiji pa so bili tudi številni zdravniki misijonarji, predvsem britanski in francoski. Kmalu je prišla na pomoč tudi ekipa ameriških zdravnikov, ki so v Mandžurijo prispeli iz Manile, tedaj kolonialnega ozemlja ZDA. Večina zdravnikov je zavračala Wujevo teorijo, da je pljučna kuga nalezljiva. Ko je predlagal uporabo zaščitnih mask, so se mnogi posmehovali. Še posebej mu je nasprotoval slavni francoski zdravnik Gérald Mesny, ki je Wuja napadel na precej rasističen način. Mesny je vztrajal, da so to neumnosti in da Wu ne pozna dovolj dobro svoje stroke. Francoski zdravnik je še naprej v bolnišnici operiral brez maske, čeprav ga je Wu opozoril na kužnost pacientov, in Mesny je kmalu zatem umrl. To je nekako prispevalo k uveljavljenju Wujeve teorije o nalezljivosti pljučne kuge, hkrati pa je tudi vzpostavilo masko, ki jo je Wu zasnoval, kot nujno opremo v boju proti bolezni. Tedaj se je torej začela zgodba o zaščitni maski kot opremi v boju proti epidemijam.</p> <p><strong>Wujeve zaščitne maske so bile preprosto oblikovane in postale so širše sprejete kot najbolj učinkovite. Seveda pa je druge vrste zaščitna oprema obstajala že prej. Kako daleč v zgodovino sežejo primeri podobne zaščitne opreme kot so maske?  </strong></p> <p>Maske, ki jih je zasnoval Wu, so bile res zelo preproste in poceni za izdelavo, kar je bilo pomembno, saj ni želel, da bi jih nosili samo zdravniki v bolnišnicah, temveč vsi vključeni v boj proti kugi. Ob zdravnikih še medicinske sestre, laboratorijski delavci in širši krog zdravstvenega osebja na ulicah tedanje Mandžurije, tudi tisti, ki so paciente prenašali na nosilih ali pokopavali umrle, in teh je bilo mnogo, ocenjujejo, da okoli 60000. Vsi so torej morali uporabljati maske, Wujeva vizija pa je bila, da bi maske sprejela in uporabljala tudi splošna populacija. Zato je morala biti maska zasnovana tako, da so jo lahko množično izdelovali, morala je biti poceni, hkrati pa primerna za uporabo v različnih kontekstih, tudi ob težaškem delu. Recimo ko so pozimi – takrat se v Mandžuriji temperatura lahko spusti na minus dvajset stopinj – prenašali trupla. Maska je morala biti izdelana tako, da je ostala na obrazu med tem, ko so opravljali delo. Wu se je trudil oblikovati čim bolj uporabno masko in pri tem je bil zelo inovativen. Če pogledamo dlje v zgodovino, so ljudje zaščitno opremo, ki so jo nosili bodisi na ustih ali nosu, uporabljali že prej, in to ne samo kot zaščito proti boleznim. Zaposleni v metalurgiji so nosili nekakšne spužvaste maske, da se ne bi zastrupili s svincem in podobno. Glede bolezni pa ne smemo pozabiti, da se je bakteriologija razvila šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Zaščitna oprema, ki so jo uporabljali pred letom 1870, torej ni imela nič opraviti z bakteriološkim razumevanjem bolezni, temveč je bila povezana z miazmatičnim razumevanjem – verjeli so, da je povzročitelj nalezljivih bolezni miazma, izparina organskih snovi pri gnitju. Ko torej recimo na slikah vidimo ljudi, ki držijo robčke na nosu ali imajo med pokopavanjem trupel okrog obraza zavezane krpe, na primer med epidemijo kuge leta 1790 v Marseillesu, tega niso počeli zato, da bi zaustavili bacile kuge, temveč da ne bi vonjali mrtvih, torej smradu. Takrat so verjeli, da je kuga nekakšen plin, izparina, ki se širi od trupel. Če torej niste zavohali smradu, ste bili varni pred kugo. Vse te naprave so bile namenjene zaščiti pred miazmami, tudi ptičje maske zdravnikov »kljunašev«, ki jih poznamo iz renesanse. V nosnicah ptičje maske so si ti zažigali kadila ali zelišča, da bi jih tako ta vonj zaščitil pred vonjem kuge.</p> <p><strong>Omenili ste slike, na katerih opazimo ljudi, ki si tiščijo robček k nosu. V tem oziru je zanimiva slika, ki jo je naslikal Antoine-Jean Gros Bonaparte obišče žrtve kuge v Jaffi.    </strong></p> <p>Gre za sliko, ki prikazuje izbruh kuge v Jaffi. Med egipčansko ekspedicijo se je med Napoleonovimi četami, ki so dosegle Jaffo, predel današnjega Tel Aviva, razširila kuga. Na začetku 19. stoletja so verjeli, da kuga ni nalezljiva. Na tej zelo monumentalni junaški sliki Gros upodobi Napoleona v trenutku, ko se ta dotakne otečene bezgavke enega od svojih vojakov. Tu seveda ne gre za zdravilen dotik v smislu, da bi želel Napoleon pozdraviti vojaka, temveč slika sporoča, da se Napoleon ne boji dotakniti žrtve kuge. Za Bonapartejem lahko na sliki opazimo moškega, ki na nosu drži robec. Ta moški naj bi bil primer nekoga, ki je strahopeten in se iracionalno boji kuge. Takrat so namreč verjeli, da je strah ključni dejavnik pri obolevanju za kugo, saj so do neke mere še verjeli v humoralno razumevanje telesa, torej da je zdravje človeka odvisno od pravilnega razmerja štirih telesnih sokov. Prepričani so bili, da je telo človeka, ki se boji kuge, dostopnejše za bolezen. Ta slika torej sporoča, da je tiščati robec ob nos, ko ste v bližini obolelih za kugo, nerazumno in strahopetno ter dejansko prav to vodi v okužbo, namesto da bi vas pred njo zaščitilo.</p> <p><strong>Med drugim se profesionalno ukvarjate s tretjo pandemijo kuge. Bili ste glavni raziskovalec pri projektu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge Univerze v Cambridgeu. Se vam zdi, da so se ukrepi in sredstva, ki jih uporabljamo v boju z epidemijami, od tretje pandemije kaj spremenili? Smo se z izbruhom SARS-a, ebole ali covida-19 spopadali drugače, kot so se s kugo v Mandžuriji?  </strong></p> <p>Mislim, da je princip spopadanja bolj ali manj enak. Vse pandemije oziroma epidemije, ki ste jih omenili, so izbruhnile v bakteriološki dobi, zato so glavni načini spopadanja enaki. Predvsem je tako sredstvo cepivo, ki ga zdaj v primeru pandemije covida-19 tako nestrpno čakamo. Med ukrepi so nato še karantena, sanitarni kordon in izolacija, vse te ukrepe pa dejansko poznamo še iz časa pred bakteriološkim razumevanjem bolezni. Karantena na primer se je uveljavila kot ukrep že proti miazmatičnim boleznim, vendar so jo ob koncu 19. stoletja preoblikovali in prilagodili bakteriološkemu okviru. Potem je tu še razkuževanje, po katerem so intenzivno posegali med epidemijo virusa zika, pa tudi med izbruhom ebole. V prvih dneh covida-19 so na Kitajskem prav tako intenzivno razkuževali, kot tudi v Mandžuriji na začetku 20. stoletja. In navsezadnje je tu kot sredstvo v boju proti epidemiji še zdravilo, ki je verjetno najšibkejši člen tega boja. Vedno ga namreč odkrijemo zelo pozno in večinoma ni zelo učinkovito. Obseg sredstev, s katerimi se borimo proti epidemijam, je dejansko ostal nespremenjen. Res pa je, da imamo danes naprednejšo tehnologijo in računalnike, s pomočjo katerih lahko simuliramo in bolje napovemo potek epidemije, čeprav se včasih simulacije v napovedih tudi zmotijo. V primeru izbruha ebole je bila simulacija zgrešena. Epidemija se je končala brez sto tisoč žrtev, ki so jih napovedovale simulacije. Zdaj imamo na voljo torej nova orodja, vendar jezik spopada z epidemijami ostaja nespremenjen.</p> <p><strong>Če se vrneva k epidemiji kuge v Mandžuriji. Takrat je za to regijo potekal geopolitični boj med Rusijo, Kitajsko in Japonsko. Kakšno vlogo so v tem merjenju moči igrali zajezitveni ukrepi in njihov vizualni prikaz?     </strong></p> <p>Da bi si lažje predstavljali, predlagam, da se skušamo prestaviti v Mandžurijo leta 1910. Pet let pred izbruhom kuge je za to regijo potekala vojna med Rusijo in Japonsko, v kateri je zmagala Japonska. 15 let pred izbruhom pa sta se za Mandžurijo spopadli Kitajska in Japonska; tudi takrat je zmagala Japonska. Za to regijo sta torej v petnajstih letih pred izbruhom potekali kar dve srditi vojni. Mandžurija je bila takrat strateško izjemno pomembna tudi zaradi gojenja soje. Veljala je za najpomembnejše območje Vzhodne Azije. Tudi pozneje je bila regija zanimiva, še pred vojno za Tihi ocean je Japonska leta 1931 zasedla Mandžurijo. Skratka ob izbruhu kuge leta 1910 so to regijo na precej zapleten način nadzirali trije imperiji, ki si je niso enostavno razdelili na tri dele. Južna mandžurska železnica, na primer, je bila v lasti Japoncev, zemljišča ob njej pa so pripadala Kitajski. Danes si težko predstavljamo, da bi obstajal znotraj kitajskega imperija pas japonskega ozemlja, ampak tedaj je bilo v Mandžuriji pač tako. V izbruhu kuge so nato vsi trije imperiji z apetiti po regiji zaznali priložnost. Če bi se namreč neki imperij pokazal kot najbolj znanstveno napreden, bi lahko posledično zahteval nadzor nad celotno regijo. Boj za zajezitev epidemije je bil v tem primeru tekma za nadzor. O tem priča dejstvo, da je po koncu epidemije, aprila leta 1911 v Mukdenu oziroma Šenjangu potekala prva mednarodna konferenca o kugi. Na njej naj bi velike sile mednarodnemu občinstvu predstavile svoje znanstveno razumevanje epidemije pljučne kuge in dokaze o svoji sposobnosti obvladovanja izbruha. Takrat je zelo pomembna postala fotografija. Velike sile so namreč pripravile albume, v katerih so predstavile svoje videnje tega, kar se je dogajalo. Hkrati pa so ti albumi podobe kitajskega, ruskega in japonskega obvladovanja bolezni. Zanimivo, Rusi in Kitajci so se skupaj zarotili proti Japoncem, zmagovalcem obeh vojn. Japonci so še vedno vztrajali pri podganah kot izvoru bolezni, Kitajci in Rusi pa so se strinjali, da gre izvor bolezni pripisati sibirskemu svizcu. Hkrati so oboji za širjenje kuge okrivili kitajski delavski razred, kar so vizualno predstavili tudi v albumu. Vizualizacija kuge in zajezitvenih ukrepov je tako postala geopolitično orodje.</p> <p><strong>V kontekstu mandžurske epidemije ste skušali odgovoriti tudi na vprašanje, ali lahko zaščitno masko razumemo kot masko v antropološkem smislu. Do kakšnega odgovora ste prišli? </strong></p> <p>Antropologija mask ne obravnava zgolj kot nekaj, kar pokriva obraz, kar služi za krinko ali zato, da bi bil človek neprepoznaven. Antropologija maske obravnava kot orodje za transformacijo, preobrazbo. Ne glede na to, v kateri kulturi po svetu ljudje nosijo maske, je namen maske metamorfoza, preobrazba v nekaj drugega. To je lahko demon, žival ali kakšna druga entiteta, tudi preobrazba v drugačen tip človeka. Gre torej za obred prehoda v nekaj drugega in to omogoči maska. Vprašal sem se torej, ali lahko v primeru zaščitnih mask v kontekstu Mandžurije govorimo o maskah v antropološkem smislu, in prišel sem do zaključka, da je, vsaj kar se tiče zdravnika Wuja, odgovor pritrdilen. Zaščitne maske je razumel kot prave maske. Po njegovem prepričanju namen maske, ki jo je izumil, ni bil samo zaščita človeka pred bacili kuge, temveč tudi preoblikovanje uporabnika maske v racionalni, znanstveno razmišljujoči subjekt. Kot sem že prej omenil, je Wu odraščal v britanski koloniji, šolal se je na eni najpomembnejših britanskih univerz, ki je bila zelo pomembna ustanova na ravni celotnega imperija. Wu je v veliki meri ponotranjil kolonialni pogled na svet, ki je na Kitajce in predvsem na kitajski delavski razred gledal kot na nerazsvetljeno in vraževerno rajo. In upal je, da bo uporaba maske kot znanstvenega orodja po eni strani zaščitila ljudi pred bacili, po drugi pa jim pomagala pri njihovi preobrazbi v moderne subjekte. Zato ga je strašno razjezilo, ko je slišal, da ljudje v provinci Šandong nosijo njegove maske le, če je na njih amulet iz templja. Šele ko so bile maske spremenjene v magični predmet, so verjeli, da jih bodo zaščitile pred kugo. Wuja je to jezilo, ker je po njegovem mnenju v tem primeru prišlo do profanacije namena maske, ki naj bi ob zaščiti omogočila tudi preobrazbo. Pri maski z amuletom pa je ta preobrazba nična; maska je le predmet, povezan z vraževerjem, ne pa z znanostjo.</p> <p><strong>Prikaz spopadanja z epidemijo je zelo pomemben dejavnik tudi v geopolitičnem smislu, kot ste razložili prej. Se je pristop k temu, kako vizualno prikazujemo epidemije, od začetka 20. stoletja kaj spremenil? </strong></p> <p>Tretja pandemija kuge je, kar se tiče vizualnega prikaza izbruhov, res zelo pomembna, saj je bila prva pandemija, ki so jo ljudje fotografirali. In te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, s katerim opisujemo in razumemo epidemije. In to vse do danes. Pri poročanju o covidu-19 lahko prepoznamo različne motive, ki so se razvili v različnih obdobjih pandemije in različnih kontekstih. Poglejmo par primerov takih motivov. Kitajska vlada je januarja ali februarja posredovala fotografije in posnetke orjaških tovornjakov, ki razkužujejo kitajska mesta, in posnetke učinkovitega nadzorovanja epidemije, ki ga vodijo znanstveniki. Skratka, zelo junaške podobe. Drug primer je denimo iz marca ali aprila letos, gre za fotografije in videoposnetke Italijanov, ki pojejo na balkonih, ali ljudi, ki ploskajo zdravnikom v Španiji ali Veliki Britaniji. V tem drugem primeru gre nekako bolj za ljudski prikaz izbruha, a ta ljudski prikaz mediji z veseljem uporabijo, saj s tem prikažejo svetlejšo, pozitivnejšo plat pandemije. In to so vse plati zgodbe o izbruhu. Izbruha ni mogoče prikazati nevtralno in epidemije vsaj od tretje pandemije kuge naprej vedno doživljamo prek njihovega vizualnega prikaza. Pomembno je poudariti, da so nam tudi zajezitveni ukrepi posredovani kot vizualni proces. Če se vrnem k Wuju in njegovim zaščitnim maskam. Wujeve maske so postale mednarodno tako uspešne prav zato, ker se je zdravnik odločil, da jih bo zelo dosledno fotografiral. In tako je v mednarodnem tisku postala maska zaščitni znak moderne medicine, postala je fascinanten in vizualno prepoznaven predmet. Hkrati pa so jo bili prav zato ljudje bolj pripravljeni sprejeti. In pozneje, med špansko gripo leta 1918, so zaščitne maske že širše uporabljali.</p> <p><strong>Vizualni prikaz Kitajske med pandemijo covida-19 v zahodnih medijih je nekako dvoumen. Ob izbruhu smo na začetku videli številne fotografije in posnetke njihovih tako imenovanih <em>mokrih tržnic</em> z eksotičnimi živalmi, na drugi strani pa tudi posnetke ekspresno zgrajenih novih bolnišnic za obolele, ki so nam Kitajsko prikazovali kot zelo organizirano in produktivno silo. Kako gre razumeti prikaz Kitajske v pandemiji covida-19? </strong></p> <p>Pravzaprav ne eno ne drugo ni nič novega. Poglejmo najprej bolnišnice. Kitajska si je naredila dober PR s hitro postavitvijo bolnišnice v Vuhanu. Pravzaprav je popolnoma enako ukrepala leta 2003, ko so zgradili bolnišnico za obolele za SARS-om v Pekingu. Zanimivo je, da je v kitajskih medijih bolnišnica v Vuhanu dosledno prikazana kot ponovitev pekinške iz leta 2003. Ničesar ne skrivajo, pravijo, da gre za uspešen model iz leta 2003, ki so ga ponovili. Toda v medijih po svetu, tudi v uradnih kitajskih medijih v angleščini ali francoščini, ki jih nadzoruje kitajska vlada, je bolnišnica v Vuhanu predstavljena kot novost, kot nekaj, kar se še ni zgodilo, in kar dokazuje, kako močno je Kitajska napredovala. V zahodnih medijih niso nikoli podvomili v ta vizualni prikaz in zgodbo, ki jo je podala kitajska vlada, češ da gre za nekaj novega. Zanimiv fenomen je, ko je nekaj precej starega zaradi propagandnega učinka predstavljeno kot novo.</p> <p>In če gremo zdaj k mokrim tržnicam. Slike mokrih tržnic so stalnica zahodnega prikaza Kitajske že od izbruha SARS-a leta 2003, ko je med pandemijo umrlo približno 10000 ljudi. Tudi v primeru SARS-a so za izvor bolezni določili mokro tržnico in tedaj so zaokrožile številne fotografije teh tržnic, polnih raznih živali. Takrat je dejansko nastala predstava o tem, kaj naj bi bila mokra tržnica, saj v kitajščini tega izraza ne poznajo. Mokre tržnice so plod zahodne domišljije. Na Kitajskem imajo sicer na stotine različnih vrst tržnic bodisi z divjimi živalmi ali živalmi, ki se nam zdijo divje, so pa dejansko rejene; imamo tržnice z živimi živalmi, nekatere z zaklanimi itd., torej v neskončnih kombinacijah. Mokra tržnica pa v resnici ne obstaja, gre torej za zahodni termin, pod katerim si predstavljamo epidemiološko sumljivo tržnico, ki bi lahko bila izvor epidemije na Kitajskem. Fotografija je bila zelo pomembna pri vzpostavljanju te domišljijske podobe. Domišljijske zato, ker je bil izraz mokra tržnica izumljen ne samo kot posledica tega, da je bil izvor patogena SARS, ampak tudi kot morebitni izvor prihodnjih patogenov, ki bodo ogrozili obstoj človeštva. Fotografija je takrat torej dobila preroški značaj, saj so prve primere covida-19 povezali prav s tržnico. Ali je tu šlo za mokro tržnico, je seveda drugo vprašanje. Dejstvo je, da so na tej tržnici zagotovo prodajali morske sadeže, da je šlo za prodajo na debelo in da so na njej prodajali morda tudi divje živali. Po zahodnem pojmovanju bi torej to bila potemtakem mokra tržnica. Prvi primeri covida-19 naj bi bili torej povezani s tržnico v Vuhanu, toda pozneje so odkrili, da je od prvih petinštiridesetih primerov tržnico dejansko obiskal le manjši delež teh ljudi. Tako je zdaj splošno sprejeto, da do prenosa bolezni z živali na človeka ni prišlo na tržnici, možno pa je, da se je tam bolezen močno razširila. Do prenosa je verjetno prišlo nekje drugje. Ampak to dejstvo ne vpliva na zahodno pojmovanje mokrih tržnic. Ob izbruhu so vse stare fotografije in razumevanje mokrih tržnic privlekli iz omare, ga pogreli v medijski mikrovalovki in postregli zahodnemu občinstvu. Ugotovil sem, da je šlo pri fotografijah mokrih tržnic, ki smo jih videli v medijih na začetku covida-19, za iste fotografije, kot so že krožile leta 2003 ob SARS-u. Niti toliko se niso potrudili, da bi posneli nove. Težava, ki se pojavi, ko ustvariš tako domišljijsko podobo izvora virusa, pa je določena napetost. Zahodna predstava mokre tržnice je v temelju namreč sinofobna, saj temelji na prepričanju, da takih tržnic, kot so na Kitajskem, ni nikjer drugje po svetu, kar seveda ni res. Vsepovsod imajo tržnice, na katerih prodajajo žive živali, recimo piščance, tudi v Evropi. Mokre tržnice niso kitajska posebnost in če že vztrajamo pri tem poimenovanju, gre za univerzalen fenomen. Ta eksotizacija je povezana s sinofobijo, s strahom pred Kitajsko kot izvorom vseh bolezni in seveda širše gledano z evropskim in ameriškim strahom pred Kitajsko. Fotografije mokrih tržnic torej širijo specifično vrsto rasizma, poleg tega pa tudi preprečujejo kritičen razmislek o izvoru bolezni, saj že vnaprej določajo, kaj je njen pravi izvor. Seveda pa morda ne bomo nikoli izvedeli zanj, nikoli nismo na primer odkrili pravega izvora SARS-a, še vedno ne vemo, kaj je naravni izvor ebole. Te resnice so zelo neprijetne, a tako je. Samo približno smo ugotovili, kaj naj bi bil živalski vir ebole, SARS-a ali covida-19; to so samo približki. Neizpodbitnih dokazov nimamo in jih ne bomo imeli. Žival, s katere se je bolezen prenesla na človeka, katera koli je že bila, je že zdavnaj mrtva in je ne bomo več našli.</p> <p><strong>Pravite da se vse od epidemije v Mandžuriji način, kako predstavljamo epidemije in pandemije, ni kaj dosti spremenil. Dejstvo pa je, da današnji čas zaznamujejo tudi družbena omrežja. Kakšna je njihova vloga v vizualnem prikazu pandemije? </strong></p> <p>Kar se ni spremenilo, je torej vizualni jezik. Teme in klišejske podobe se niso spremenile, kar pa ne pomeni, da se ne morejo spremeniti v prihodnje. Mislim, da bo prav vključenost materiala z družbenih omrežij v vizualni prikaz covida-19 slej ko prej spremenila stvari. V okviru tako imenovane fotografije epidemij poznamo nekaj karizmatičnih, klišejskih motivov, recimo motiv trupel. Ob izbruhu ebole so najbolj intenzivno zakrožile po svetu fotografije pokopov; ljudem so preprečili tradicionalne pokope mrtvih, pokopavanja so nadzorovale higienske ekipe, oblečene v zaščitne obleke hazmate. To je motiv, ki ga poznamo iz tretje pandemije kuge. Če vzamete fotografijo, ki je bila posneta med izbruhom ebole v zahodni Afriki leta 2014 in s pomočjo računalniškega programa z nje odstranite mobilne telefone ter jo spremenite v črno-belo sliko, bi marsikdo pomislil, da gre za fotografijo z Madagaskarja iz leta 1920 ali Mandžurije iz leta 1910. Celo zorni kot, iz katerega so posnete fotografije, fokus in vsa dramatizacija epidemije so enaki.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Na družbenih omrežjih uporabniki pogosto na različne načine izražajo svoje nestrinjanje z zajezitvenimi ukrepi, po omrežjih se širijo teorije zarote, številni ljudje celo zanikajo pandemijo. Poznamo kakšen primer zanikanja epidemije tudi v preteklosti? </strong></p> <p>Seveda. Tak primer zanikanja epidemije imamo na začetku 20. stoletja, že takrat so obstajale teorije zarote. V San Franciscu je leta 1900 izbruhnila kuga, tedanji guverner Kalifornije pa je trdil, da gre za zaroto. Glavnega zdravnika, ki ga je v Kalifornijo poslal Washington, je obtožil, da je lažnivec. Ubogi zdravnik je moral hoditi po ulicah San Francisca v spremstvu oborožene straže, ker so mu ljudje grozili, da ga bodo ubili. Hkrati so vsi časopisi San Francisca pisali o tem, da gre za lažno epidemijo. Seveda je bila to prava epidemija kuge. Lažne novice in celo ponarejene fotografije ter fotomontaže so bile takrat nekaj običajnega. Fotomontaže so uporabljali tudi v primeru, ko so želeli določeno ozemlje predstaviti kot kraj, kjer je verjetnost pojava kuge večja. In sva spet pri Kitajski, ki so jo pogosto prikazovali na tak način. Lažne novice torej niso nič novega, danes imamo na voljo samo bolj sofisticirane načine za njihovo produkcijo. Svoje pa prispeva tudi uporaba spleta, saj se prek spleta širijo veliko hitreje, kot so se nekoč. Pojav kot tak pa ostaja bolj ali manj enak.</p> <p><strong>Omenila sem že, da ste bili del projekta Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. V nekem pogovoru ste dejali, da vas je v okviru projekta zanimala imaginacija pandemije, ki je vedno povezana z domišljijsko predstavo o človeškem izumrtju. Kako je to dvoje povezano? </strong></p> <p>Pojmovanje pandemije je zelo novo, čeprav sama beseda izvira iz antične Grčije. Prvič so jo v pomenu, kot ga poznamo danes, uporabili konec 19. stoletja, pojmovanje pandemije pa se je razširilo ob tretji pandemiji kuge. Pandemijo pojmujemo kot globalno epidemijo, ki se razširi po vsem svetu, hkrati pa ima še dve pomenski razsežnosti, in sicer da gre za dogodek, ki spreminja potek svetovne zgodovine ter predstavlja grožnjo svetu, torej lahko človeštvo privede do katastrofalnega konca. Tretja pandemija je v tem oziru pomembna ne le zato, ker se med njo beseda in predstava pandemije uveljavita, temveč ker se uveljavita na estetiziran način – s fotografijo. Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu. Na začetku devetdesetih letih 20. stoletja je na področju epidemiologije prišlo do spremembe paradigme. Zdravnikov in epidemiologov niso več toliko zanimale znane bolezni kot so kolera, kuga ali črne koze, temveč neznane bolezni. Zaradi aidsa je predstava, da bi se lahko pojavila nova bolezen v epidemiologiji začela prevladovati in postala glavna skrb in strah epidemiologov. Ko govorim o novi bolezni, imam v mislih bolezen, ki bi se prenesla z nečloveške, živalske vrste na človeka in bi dobila pandemične razsežnosti. Strah, da bi to za človeštvo lahko bila eksistencialna grožnja in bi lahko vodilo v izumrtje, temelji v bojazni, da se lahko pojavi zelo smrtonosen patogen, proti kateremu je naš imunski sistem popolnoma nemočen in posledično bi patogenu podlegla celotna človeška populacija. Od devetdesetih let je to predstavo o naslednji pandemiji tematiziralo veliko filmov, tudi video igric in jo tako populariziralo. Taki filmi so recimo <em>Izbruh</em>, <em>Kužna nevarnost</em>, <em>Svetovna vojna Z </em>in drugi, tudi celoten žanr filmov o zombijih. Toda to ni le predstava iz sveta popularne kulture, temveč gre za znanstveno predstavo. Na možnost naslednje pandemije so se države in mednarodne organizacije, kot je SZO, pripravljale. Težava pa je, da so za model te možne naslednje bolezni vzele gripo. In med pripravljanjem na gripo je prišlo do pandemije bolezni, ki je čisto drugačna od gripe; covid-19 nas je ujel popolnoma nepripravljene. Tisto, kar imenujem imaginacija pandemije, je dejansko domišljijska predstava o pandemijah kot dogodkih, ki vodijo v izumrtje človeka, hkrati pa dogodkih, ki posredujejo neko temeljno resnico o človeštvu. Zdi se, kot da epidemije ali pandemije v naših predstavah razkrivajo bistvo človeškega ali resnične težave našega časa. Epidemije so v zavesti naše družbe postale nekakšen domišljijski posrednik.</p> <p><strong>Kakšen pa je v tej naši domišljijski predstavi svet po koncu pandemije? V nekem vašem članku sem prebrala, da se ta predstava sveta razlikuje od predstave planeta po jedrski katastrofi, na primer.  </strong></p> <p>Ta primerjava je zelo pomembna. Če pomislite na filme ali romane o svetu po jedrski katastrofi, je običajno ta svet kot puščava, recimo v filmu <em>Knjiga odrešitve</em> ali filmu iz sedemdesetih <em>Deček in njegov pes</em>. Svet je popolnoma uničen, kot pustinja, a nekaj ljudi preživi in se začne povezovati v plemena, kot pleme razumemo po neki poljudni antropološki logiki. Torej se oblikujejo skupnosti, ki pretirano izražajo spolnost, agresivno lovijo in se klatijo naokrog, podobno kot v <em>Pobesnelem</em> <em>Maxu</em>. V tej predstavi sveta ima človek še vedno potencial. Po poljudni antropološki logiki se namreč divjaki, v navednicah, vedno lahko razvijejo in postanejo bolj in bolj civilizirani dokler znova ne oblikujejo civilizacije. Po nekem splošnem pojmovanju se je tako odvila zgodba človeštva, če karikiram: od nomadov do Times Square-a in pristanka človeka na Luni. Svet po katastrofalni pandemiji pa si predstavljamo drugače, o čemer prav tako pričajo filmi in video igrice. Ta svet ni puščavski, temveč tropski. Zdi se, kot da bi smrt človeštva spustila naravo z verige in bi ta spet z neverjetno hitrostjo zavzela svet. Tropski so v tej predstavi tudi kraji, ki sicer niso, recimo v filmu <em>Jaz, legenda</em> je Times Square postal savana z levi in antilopami, podobno je v video igri <em>The last of us (Zadnji preživeli)</em>, kjer ameriška mesta postanejo popolnoma tropska. Zdi se, kot da bi tropski virus, in v naši predstavi je virus vedno tropski, naredil tropski kar ves planet. V tej predstavi je vse vitalno in raste, izjema pa je človek. V tem scenariju so ljudje vedno prikazani kot osamljeni posamezniki, ki jih obkroža ta razdivjana narava, sami pa ne morejo rasti. Ne morejo postati tropski. Ne morejo se povezati v skupnost podobno amazonskemu plemenu ali plemenu s Papue Nove Gvineje, kakor si pač Zahodnjaki predstavljamo tropsko skupnost. Ljudje v predstavi sveta po pandemiji niso sposobni razviti odnosa s svetom, ki se okoli njih razvija z neverjetno močjo, medtem ko so sami impotentni. Podobni so človeštvu, preden mu je Prometej prinesel ogenj. Ajshil te ljudi imenuje sence, sence brez cilja, ki ne morejo ničesar doseči. V tem primeru gre torej za globlji proces razčlovečenja, za ljudi, ki so oropani človečnosti. Ta predstava o koncu sveta je popolnoma drugačna kot predstava sveta po jedrski katastrofi, kar nam veliko pove o naših bojaznih in strahovih. Mislim, da so se ti po hladni vojni spremenili in postali še veliko hujši.</p> <p><strong>Omenili ste filme, ki tematizirajo epidemije. V nekem vašem članku ste analizirali vlogo epidemiologov v teh filmih in prišli do zaključka, da so večinoma predstavljeni kot rešitelji človeštva. Kako pa njihovo vlogo razumemo v resničnem življenju? So tudi v resničnosti epidemiologi razumljeni kot junaki in branilci človeštva? </strong></p> <p>V splošni zavesti je epidemiolog precej nejasna figura. Na Zahodu smo veliko bolj navajeni v vlogi rešiteljev videti zdravnike. Prav zato se mi zdi vloga epidemiologov v teh filmih tako zanimiva. Pandemija covida-19 pa nam je zdaj omogočila, da preverimo njihovo vlogo v resničnosti. Poklic epidemiologa je zelo specifičen, ljudje pa po navadi to razumemo širše. Recimo zaposlene v ameriškem Centru za nadzor bolezni splošna populacija šteje za epidemiologe, tudi če so morda zdravniki ali biologi. Ko v tem kontekstu govorim o epidemiologu, imam v mislih prav to širše pojmovanje. Če zdaj med pandemijo covida-19 preverimo ugled Centra za nadzor bolezni, je ta zelo načet. Ni jim uspelo odigrati junaške vloge, ki so jo tako negovali. V filmu <em>Kužna nevarnost</em> je na primer CDC igralcem pomagal pri seznanjanju z bojem proti epidemijam, tudi prikaz izbruha bolezni v filmu in ljudi, ki potrebujejo pomoč, je sledil razumevanju CDC-ja. Za to, da se CDC zdaj ni izkazal, seveda ni v celoti kriv center, njegovo delovanje je namreč močno omejil tudi predsednik Donald Trump. Ne glede na to pa CDC med pandemijo covida-19 še zdaleč nima vloge junaka. Na drugi strani pa imamo posameznike, ki izstopajo zaradi požrtvovalnega boja proti pandemiji, ki včasih celo nasprotujejo svojim vladam in vztrajajo pri zagovarjanju zajezitvenih ukrepov. Take posameznike najdemo vsepovsod po Evropi in ZDA. Prav v njih lahko prepoznamo nadaljevanje ali uresničenje vloge rešitelja, ki jo imajo epidemiologi v filmih. Seveda pa ne gre za popolno skladnost, eno je fikcija, drugo resničnost.</p> <p><strong>Kot rešitelje in junake pogosto vidimo zdravnike in medicinsko osebje, ki je v prvi bojni liniji spopada s covidom-19. </strong></p> <p>Da, to je del heroiziranja zdravnikov, ki sega že dolgo nazaj, to antropologi poudarjajo že vsaj od 60-ih let prejšnjega stoletja naprej. Ampak zdravniki se odzivajo na to heroiziranje. Spomnim se, da sem pred meseci slišal zdravnike reči, da nočejo ploskanja in ne želijo biti junaki. Želijo le, da jih država spoštuje in dobro plačuje, da ji ščiti pri tem, kar počnejo; tako bi dejansko morala ravnati v primeru vseh delavcev. Iz zdravnikov ne bi smeli ustvarjati nekih domišljijskih bitij. Morali bi imeti le dobro delujoč protokol, po katerem bi bili zdravniki zaščiteni pred okužbami in dobro plačani, po katerem bi imeli možnost izbire, kako delati, ne pa da jih omejujejo z raznimi političnimi direktivami.</p> <p><strong>Ob koncu bi vas prosila še, da predstavite svoj petletni projekt Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. Kakšen je bil dejansko njegov namen? </strong></p> <p>Projekt se je začel leta 2013 na Univerzi v Cambridgeu in končal leta 2018, zadnje leto je pri projektu sodelovala tudi moja matična Univerza v St. Andrewsu, projekt pa sta financirala Evropska komisija in Evropski raziskovalni svet. Cilj projekta je bil zbrati vse obstoječe fotografije tretje pandemije kuge in jih analizirati, kar je bila velikanska naloga, saj je šlo za globalno pandemijo. Zdaj je teh približno 2500 fotografij, ki smo jih zbrali, prosto dostopnih v spletnem arhivu Univerze v Cambridgeu. Pri projektu smo se osredotočili na analizo fotografij predvsem zato, da bi pokazali, kako se je izoblikovalo vizualno polje epidemij in pandemij. Hkrati pa smo s tem opozorili tudi na to, da naš današnji prikaz in razumevanje epidemij izvira neposredno iz vizualnega prikaza tretje pandemije kuge, ki je bila, kot sem že omenil, prva, ki so jo fotografirali.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174732032 RTVSLO – Ars 2704 clean Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911. <p>"Tretja pandemija kuge je bila prva, ki so jo ljudje fotografirali. Te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, prek katerega razumemo epidemije vse do danes." (dr. Christos Lynteris) </p><p><blockquote><p>"Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu."</p></blockquote> <p>Tako pravi medicinski antropolog <strong>dr. Christos Lynteris</strong>. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu <em>Vizualni prikaz tretje pandemije kuge</em>, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi.</p> <p><strong>Za časa našega življenja v Evropi še ni bilo trenutka, ko bi maske kot zaščitno sredstvo tako intenzivno uporabljali kot danes. V številnih državah, tudi v Sloveniji, je eden od zajezitvenih ukrepov obvezno nošenje zaščitne maske. Hkrati pa v svetu obstajajo številni nasprotniki mask, ljudje se na primer povezujejo v skupine proti maskam, včasih celo organizirajo demonstracije. In če je ena od tem torej učinkovitost mask, na drugi strani redko slišimo o njihovem nastanku. Od kdaj torej ljudje uporabljamo zaščitne maske, dr. Christos Lynteris? </strong></p> <p>Zaščitna maska, ki jo uporabljamo med epidemijami, se je uveljavila pozneje kot kirurška maska. Kirurške maske poznamo že od zadnjega desetletja 19. stoletja, od približno leta 1897 naprej. Imamo nekaj dokazov, da je bilo med tretjo pandemijo bubonske kuge nekaj poskusov uporabe mask z namenom, da bi zaustavili prenašanje bacilov kuge z osebe na osebo. Naj spomnim, tretja pandemija je silovito izbruhnila v Hongkongu leta 1894, se nato razširila po vseh naseljenih celinah in povzročila smrt približno 12 milijonov ljudi. Bubonska kuga seveda običajno ni nalezljiva in se ne prenaša neposredno s človeka na človeka. Že v prvih nekaj letih tretje pandemije pa so zabeležili tudi primere nevarnejše pljučne kuge, ki je nalezljiva in se prenaša s kašljanjem in kihanjem. Vemo torej za teh nekaj zgodnjih poskusov izdelave mask, a dejansko se je zaščitna maska kot predmet za širšo uporabo v boju proti kugi in proti epidemijam uveljavila med epidemijo kuge v Mandžuriji leta 1910 in 1911.</p> <p><strong>Posebej pomemben pa je v tej zgodbi o zaščitnih maskah zdravnik Wu Liande. </strong></p> <p>Tako je. Wu Liande se je rodil v tedaj britanski Malaji, v Penangu, torej v eni od zveznih držav današnje Malezije. Bil je kitajskega porekla, medicino pa je študiral na Univerzi v Cambridgeu, na kolidžu Emmanuel. Ko je v severovzhodnih provincah kitajskega imperija v času dinastije Čing – tem provincam so takrat rekli Mandžurija – izbruhnila kuga, je pekinški prestol poklical na pomoč zdravnika Wuja in ta je postal glavni borec proti kugi, kot si je sam rekel. Usmerjal je prizadevanja, da bi zajezili kugo v regiji, in med svojim delom je hitro spoznal, kako se prenaša okužba pri pljučni kugi. Bil je resnično inovativen v tem, da je dosledno in odločno trdil, da gre za nalezljivo obliko bolezni, ki se prenaša s človeka na človeka. Do leta 1910 je bilo trdno uveljavljeno prepričanje, da so pri prenosu kuge ključne podgane in bolhe. Zato so s predsodki sprejemali drugačno razumevanje prenosa, tudi teorijo o kapljičnem ali aerosolnem prenosu. Wujevega argumenta, da gre pri pljučni kugi za nalezljivo bolezen, drugi zdravniki niso dobro sprejeli. Mandžurijo so na začetku 20. stoletja nadzirale Kitajska, Japonska in Rusija, v regiji pa so bili tudi številni zdravniki misijonarji, predvsem britanski in francoski. Kmalu je prišla na pomoč tudi ekipa ameriških zdravnikov, ki so v Mandžurijo prispeli iz Manile, tedaj kolonialnega ozemlja ZDA. Večina zdravnikov je zavračala Wujevo teorijo, da je pljučna kuga nalezljiva. Ko je predlagal uporabo zaščitnih mask, so se mnogi posmehovali. Še posebej mu je nasprotoval slavni francoski zdravnik Gérald Mesny, ki je Wuja napadel na precej rasističen način. Mesny je vztrajal, da so to neumnosti in da Wu ne pozna dovolj dobro svoje stroke. Francoski zdravnik je še naprej v bolnišnici operiral brez maske, čeprav ga je Wu opozoril na kužnost pacientov, in Mesny je kmalu zatem umrl. To je nekako prispevalo k uveljavljenju Wujeve teorije o nalezljivosti pljučne kuge, hkrati pa je tudi vzpostavilo masko, ki jo je Wu zasnoval, kot nujno opremo v boju proti bolezni. Tedaj se je torej začela zgodba o zaščitni maski kot opremi v boju proti epidemijam.</p> <p><strong>Wujeve zaščitne maske so bile preprosto oblikovane in postale so širše sprejete kot najbolj učinkovite. Seveda pa je druge vrste zaščitna oprema obstajala že prej. Kako daleč v zgodovino sežejo primeri podobne zaščitne opreme kot so maske?  </strong></p> <p>Maske, ki jih je zasnoval Wu, so bile res zelo preproste in poceni za izdelavo, kar je bilo pomembno, saj ni želel, da bi jih nosili samo zdravniki v bolnišnicah, temveč vsi vključeni v boj proti kugi. Ob zdravnikih še medicinske sestre, laboratorijski delavci in širši krog zdravstvenega osebja na ulicah tedanje Mandžurije, tudi tisti, ki so paciente prenašali na nosilih ali pokopavali umrle, in teh je bilo mnogo, ocenjujejo, da okoli 60000. Vsi so torej morali uporabljati maske, Wujeva vizija pa je bila, da bi maske sprejela in uporabljala tudi splošna populacija. Zato je morala biti maska zasnovana tako, da so jo lahko množično izdelovali, morala je biti poceni, hkrati pa primerna za uporabo v različnih kontekstih, tudi ob težaškem delu. Recimo ko so pozimi – takrat se v Mandžuriji temperatura lahko spusti na minus dvajset stopinj – prenašali trupla. Maska je morala biti izdelana tako, da je ostala na obrazu med tem, ko so opravljali delo. Wu se je trudil oblikovati čim bolj uporabno masko in pri tem je bil zelo inovativen. Če pogledamo dlje v zgodovino, so ljudje zaščitno opremo, ki so jo nosili bodisi na ustih ali nosu, uporabljali že prej, in to ne samo kot zaščito proti boleznim. Zaposleni v metalurgiji so nosili nekakšne spužvaste maske, da se ne bi zastrupili s svincem in podobno. Glede bolezni pa ne smemo pozabiti, da se je bakteriologija razvila šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Zaščitna oprema, ki so jo uporabljali pred letom 1870, torej ni imela nič opraviti z bakteriološkim razumevanjem bolezni, temveč je bila povezana z miazmatičnim razumevanjem – verjeli so, da je povzročitelj nalezljivih bolezni miazma, izparina organskih snovi pri gnitju. Ko torej recimo na slikah vidimo ljudi, ki držijo robčke na nosu ali imajo med pokopavanjem trupel okrog obraza zavezane krpe, na primer med epidemijo kuge leta 1790 v Marseillesu, tega niso počeli zato, da bi zaustavili bacile kuge, temveč da ne bi vonjali mrtvih, torej smradu. Takrat so verjeli, da je kuga nekakšen plin, izparina, ki se širi od trupel. Če torej niste zavohali smradu, ste bili varni pred kugo. Vse te naprave so bile namenjene zaščiti pred miazmami, tudi ptičje maske zdravnikov »kljunašev«, ki jih poznamo iz renesanse. V nosnicah ptičje maske so si ti zažigali kadila ali zelišča, da bi jih tako ta vonj zaščitil pred vonjem kuge.</p> <p><strong>Omenili ste slike, na katerih opazimo ljudi, ki si tiščijo robček k nosu. V tem oziru je zanimiva slika, ki jo je naslikal Antoine-Jean Gros Bonaparte obišče žrtve kuge v Jaffi.    </strong></p> <p>Gre za sliko, ki prikazuje izbruh kuge v Jaffi. Med egipčansko ekspedicijo se je med Napoleonovimi četami, ki so dosegle Jaffo, predel današnjega Tel Aviva, razširila kuga. Na začetku 19. stoletja so verjeli, da kuga ni nalezljiva. Na tej zelo monumentalni junaški sliki Gros upodobi Napoleona v trenutku, ko se ta dotakne otečene bezgavke enega od svojih vojakov. Tu seveda ne gre za zdravilen dotik v smislu, da bi želel Napoleon pozdraviti vojaka, temveč slika sporoča, da se Napoleon ne boji dotakniti žrtve kuge. Za Bonapartejem lahko na sliki opazimo moškega, ki na nosu drži robec. Ta moški naj bi bil primer nekoga, ki je strahopeten in se iracionalno boji kuge. Takrat so namreč verjeli, da je strah ključni dejavnik pri obolevanju za kugo, saj so do neke mere še verjeli v humoralno razumevanje telesa, torej da je zdravje človeka odvisno od pravilnega razmerja štirih telesnih sokov. Prepričani so bili, da je telo človeka, ki se boji kuge, dostopnejše za bolezen. Ta slika torej sporoča, da je tiščati robec ob nos, ko ste v bližini obolelih za kugo, nerazumno in strahopetno ter dejansko prav to vodi v okužbo, namesto da bi vas pred njo zaščitilo.</p> <p><strong>Med drugim se profesionalno ukvarjate s tretjo pandemijo kuge. Bili ste glavni raziskovalec pri projektu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge Univerze v Cambridgeu. Se vam zdi, da so se ukrepi in sredstva, ki jih uporabljamo v boju z epidemijami, od tretje pandemije kaj spremenili? Smo se z izbruhom SARS-a, ebole ali covida-19 spopadali drugače, kot so se s kugo v Mandžuriji?  </strong></p> <p>Mislim, da je princip spopadanja bolj ali manj enak. Vse pandemije oziroma epidemije, ki ste jih omenili, so izbruhnile v bakteriološki dobi, zato so glavni načini spopadanja enaki. Predvsem je tako sredstvo cepivo, ki ga zdaj v primeru pandemije covida-19 tako nestrpno čakamo. Med ukrepi so nato še karantena, sanitarni kordon in izolacija, vse te ukrepe pa dejansko poznamo še iz časa pred bakteriološkim razumevanjem bolezni. Karantena na primer se je uveljavila kot ukrep že proti miazmatičnim boleznim, vendar so jo ob koncu 19. stoletja preoblikovali in prilagodili bakteriološkemu okviru. Potem je tu še razkuževanje, po katerem so intenzivno posegali med epidemijo virusa zika, pa tudi med izbruhom ebole. V prvih dneh covida-19 so na Kitajskem prav tako intenzivno razkuževali, kot tudi v Mandžuriji na začetku 20. stoletja. In navsezadnje je tu kot sredstvo v boju proti epidemiji še zdravilo, ki je verjetno najšibkejši člen tega boja. Vedno ga namreč odkrijemo zelo pozno in večinoma ni zelo učinkovito. Obseg sredstev, s katerimi se borimo proti epidemijam, je dejansko ostal nespremenjen. Res pa je, da imamo danes naprednejšo tehnologijo in računalnike, s pomočjo katerih lahko simuliramo in bolje napovemo potek epidemije, čeprav se včasih simulacije v napovedih tudi zmotijo. V primeru izbruha ebole je bila simulacija zgrešena. Epidemija se je končala brez sto tisoč žrtev, ki so jih napovedovale simulacije. Zdaj imamo na voljo torej nova orodja, vendar jezik spopada z epidemijami ostaja nespremenjen.</p> <p><strong>Če se vrneva k epidemiji kuge v Mandžuriji. Takrat je za to regijo potekal geopolitični boj med Rusijo, Kitajsko in Japonsko. Kakšno vlogo so v tem merjenju moči igrali zajezitveni ukrepi in njihov vizualni prikaz?     </strong></p> <p>Da bi si lažje predstavljali, predlagam, da se skušamo prestaviti v Mandžurijo leta 1910. Pet let pred izbruhom kuge je za to regijo potekala vojna med Rusijo in Japonsko, v kateri je zmagala Japonska. 15 let pred izbruhom pa sta se za Mandžurijo spopadli Kitajska in Japonska; tudi takrat je zmagala Japonska. Za to regijo sta torej v petnajstih letih pred izbruhom potekali kar dve srditi vojni. Mandžurija je bila takrat strateško izjemno pomembna tudi zaradi gojenja soje. Veljala je za najpomembnejše območje Vzhodne Azije. Tudi pozneje je bila regija zanimiva, še pred vojno za Tihi ocean je Japonska leta 1931 zasedla Mandžurijo. Skratka ob izbruhu kuge leta 1910 so to regijo na precej zapleten način nadzirali trije imperiji, ki si je niso enostavno razdelili na tri dele. Južna mandžurska železnica, na primer, je bila v lasti Japoncev, zemljišča ob njej pa so pripadala Kitajski. Danes si težko predstavljamo, da bi obstajal znotraj kitajskega imperija pas japonskega ozemlja, ampak tedaj je bilo v Mandžuriji pač tako. V izbruhu kuge so nato vsi trije imperiji z apetiti po regiji zaznali priložnost. Če bi se namreč neki imperij pokazal kot najbolj znanstveno napreden, bi lahko posledično zahteval nadzor nad celotno regijo. Boj za zajezitev epidemije je bil v tem primeru tekma za nadzor. O tem priča dejstvo, da je po koncu epidemije, aprila leta 1911 v Mukdenu oziroma Šenjangu potekala prva mednarodna konferenca o kugi. Na njej naj bi velike sile mednarodnemu občinstvu predstavile svoje znanstveno razumevanje epidemije pljučne kuge in dokaze o svoji sposobnosti obvladovanja izbruha. Takrat je zelo pomembna postala fotografija. Velike sile so namreč pripravile albume, v katerih so predstavile svoje videnje tega, kar se je dogajalo. Hkrati pa so ti albumi podobe kitajskega, ruskega in japonskega obvladovanja bolezni. Zanimivo, Rusi in Kitajci so se skupaj zarotili proti Japoncem, zmagovalcem obeh vojn. Japonci so še vedno vztrajali pri podganah kot izvoru bolezni, Kitajci in Rusi pa so se strinjali, da gre izvor bolezni pripisati sibirskemu svizcu. Hkrati so oboji za širjenje kuge okrivili kitajski delavski razred, kar so vizualno predstavili tudi v albumu. Vizualizacija kuge in zajezitvenih ukrepov je tako postala geopolitično orodje.</p> <p><strong>V kontekstu mandžurske epidemije ste skušali odgovoriti tudi na vprašanje, ali lahko zaščitno masko razumemo kot masko v antropološkem smislu. Do kakšnega odgovora ste prišli? </strong></p> <p>Antropologija mask ne obravnava zgolj kot nekaj, kar pokriva obraz, kar služi za krinko ali zato, da bi bil človek neprepoznaven. Antropologija maske obravnava kot orodje za transformacijo, preobrazbo. Ne glede na to, v kateri kulturi po svetu ljudje nosijo maske, je namen maske metamorfoza, preobrazba v nekaj drugega. To je lahko demon, žival ali kakšna druga entiteta, tudi preobrazba v drugačen tip človeka. Gre torej za obred prehoda v nekaj drugega in to omogoči maska. Vprašal sem se torej, ali lahko v primeru zaščitnih mask v kontekstu Mandžurije govorimo o maskah v antropološkem smislu, in prišel sem do zaključka, da je, vsaj kar se tiče zdravnika Wuja, odgovor pritrdilen. Zaščitne maske je razumel kot prave maske. Po njegovem prepričanju namen maske, ki jo je izumil, ni bil samo zaščita človeka pred bacili kuge, temveč tudi preoblikovanje uporabnika maske v racionalni, znanstveno razmišljujoči subjekt. Kot sem že prej omenil, je Wu odraščal v britanski koloniji, šolal se je na eni najpomembnejših britanskih univerz, ki je bila zelo pomembna ustanova na ravni celotnega imperija. Wu je v veliki meri ponotranjil kolonialni pogled na svet, ki je na Kitajce in predvsem na kitajski delavski razred gledal kot na nerazsvetljeno in vraževerno rajo. In upal je, da bo uporaba maske kot znanstvenega orodja po eni strani zaščitila ljudi pred bacili, po drugi pa jim pomagala pri njihovi preobrazbi v moderne subjekte. Zato ga je strašno razjezilo, ko je slišal, da ljudje v provinci Šandong nosijo njegove maske le, če je na njih amulet iz templja. Šele ko so bile maske spremenjene v magični predmet, so verjeli, da jih bodo zaščitile pred kugo. Wuja je to jezilo, ker je po njegovem mnenju v tem primeru prišlo do profanacije namena maske, ki naj bi ob zaščiti omogočila tudi preobrazbo. Pri maski z amuletom pa je ta preobrazba nična; maska je le predmet, povezan z vraževerjem, ne pa z znanostjo.</p> <p><strong>Prikaz spopadanja z epidemijo je zelo pomemben dejavnik tudi v geopolitičnem smislu, kot ste razložili prej. Se je pristop k temu, kako vizualno prikazujemo epidemije, od začetka 20. stoletja kaj spremenil? </strong></p> <p>Tretja pandemija kuge je, kar se tiče vizualnega prikaza izbruhov, res zelo pomembna, saj je bila prva pandemija, ki so jo ljudje fotografirali. In te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, s katerim opisujemo in razumemo epidemije. In to vse do danes. Pri poročanju o covidu-19 lahko prepoznamo različne motive, ki so se razvili v različnih obdobjih pandemije in različnih kontekstih. Poglejmo par primerov takih motivov. Kitajska vlada je januarja ali februarja posredovala fotografije in posnetke orjaških tovornjakov, ki razkužujejo kitajska mesta, in posnetke učinkovitega nadzorovanja epidemije, ki ga vodijo znanstveniki. Skratka, zelo junaške podobe. Drug primer je denimo iz marca ali aprila letos, gre za fotografije in videoposnetke Italijanov, ki pojejo na balkonih, ali ljudi, ki ploskajo zdravnikom v Španiji ali Veliki Britaniji. V tem drugem primeru gre nekako bolj za ljudski prikaz izbruha, a ta ljudski prikaz mediji z veseljem uporabijo, saj s tem prikažejo svetlejšo, pozitivnejšo plat pandemije. In to so vse plati zgodbe o izbruhu. Izbruha ni mogoče prikazati nevtralno in epidemije vsaj od tretje pandemije kuge naprej vedno doživljamo prek njihovega vizualnega prikaza. Pomembno je poudariti, da so nam tudi zajezitveni ukrepi posredovani kot vizualni proces. Če se vrnem k Wuju in njegovim zaščitnim maskam. Wujeve maske so postale mednarodno tako uspešne prav zato, ker se je zdravnik odločil, da jih bo zelo dosledno fotografiral. In tako je v mednarodnem tisku postala maska zaščitni znak moderne medicine, postala je fascinanten in vizualno prepoznaven predmet. Hkrati pa so jo bili prav zato ljudje bolj pripravljeni sprejeti. In pozneje, med špansko gripo leta 1918, so zaščitne maske že širše uporabljali.</p> <p><strong>Vizualni prikaz Kitajske med pandemijo covida-19 v zahodnih medijih je nekako dvoumen. Ob izbruhu smo na začetku videli številne fotografije in posnetke njihovih tako imenovanih <em>mokrih tržnic</em> z eksotičnimi živalmi, na drugi strani pa tudi posnetke ekspresno zgrajenih novih bolnišnic za obolele, ki so nam Kitajsko prikazovali kot zelo organizirano in produktivno silo. Kako gre razumeti prikaz Kitajske v pandemiji covida-19? </strong></p> <p>Pravzaprav ne eno ne drugo ni nič novega. Poglejmo najprej bolnišnice. Kitajska si je naredila dober PR s hitro postavitvijo bolnišnice v Vuhanu. Pravzaprav je popolnoma enako ukrepala leta 2003, ko so zgradili bolnišnico za obolele za SARS-om v Pekingu. Zanimivo je, da je v kitajskih medijih bolnišnica v Vuhanu dosledno prikazana kot ponovitev pekinške iz leta 2003. Ničesar ne skrivajo, pravijo, da gre za uspešen model iz leta 2003, ki so ga ponovili. Toda v medijih po svetu, tudi v uradnih kitajskih medijih v angleščini ali francoščini, ki jih nadzoruje kitajska vlada, je bolnišnica v Vuhanu predstavljena kot novost, kot nekaj, kar se še ni zgodilo, in kar dokazuje, kako močno je Kitajska napredovala. V zahodnih medijih niso nikoli podvomili v ta vizualni prikaz in zgodbo, ki jo je podala kitajska vlada, češ da gre za nekaj novega. Zanimiv fenomen je, ko je nekaj precej starega zaradi propagandnega učinka predstavljeno kot novo.</p> <p>In če gremo zdaj k mokrim tržnicam. Slike mokrih tržnic so stalnica zahodnega prikaza Kitajske že od izbruha SARS-a leta 2003, ko je med pandemijo umrlo približno 10000 ljudi. Tudi v primeru SARS-a so za izvor bolezni določili mokro tržnico in tedaj so zaokrožile številne fotografije teh tržnic, polnih raznih živali. Takrat je dejansko nastala predstava o tem, kaj naj bi bila mokra tržnica, saj v kitajščini tega izraza ne poznajo. Mokre tržnice so plod zahodne domišljije. Na Kitajskem imajo sicer na stotine različnih vrst tržnic bodisi z divjimi živalmi ali živalmi, ki se nam zdijo divje, so pa dejansko rejene; imamo tržnice z živimi živalmi, nekatere z zaklanimi itd., torej v neskončnih kombinacijah. Mokra tržnica pa v resnici ne obstaja, gre torej za zahodni termin, pod katerim si predstavljamo epidemiološko sumljivo tržnico, ki bi lahko bila izvor epidemije na Kitajskem. Fotografija je bila zelo pomembna pri vzpostavljanju te domišljijske podobe. Domišljijske zato, ker je bil izraz mokra tržnica izumljen ne samo kot posledica tega, da je bil izvor patogena SARS, ampak tudi kot morebitni izvor prihodnjih patogenov, ki bodo ogrozili obstoj človeštva. Fotografija je takrat torej dobila preroški značaj, saj so prve primere covida-19 povezali prav s tržnico. Ali je tu šlo za mokro tržnico, je seveda drugo vprašanje. Dejstvo je, da so na tej tržnici zagotovo prodajali morske sadeže, da je šlo za prodajo na debelo in da so na njej prodajali morda tudi divje živali. Po zahodnem pojmovanju bi torej to bila potemtakem mokra tržnica. Prvi primeri covida-19 naj bi bili torej povezani s tržnico v Vuhanu, toda pozneje so odkrili, da je od prvih petinštiridesetih primerov tržnico dejansko obiskal le manjši delež teh ljudi. Tako je zdaj splošno sprejeto, da do prenosa bolezni z živali na človeka ni prišlo na tržnici, možno pa je, da se je tam bolezen močno razširila. Do prenosa je verjetno prišlo nekje drugje. Ampak to dejstvo ne vpliva na zahodno pojmovanje mokrih tržnic. Ob izbruhu so vse stare fotografije in razumevanje mokrih tržnic privlekli iz omare, ga pogreli v medijski mikrovalovki in postregli zahodnemu občinstvu. Ugotovil sem, da je šlo pri fotografijah mokrih tržnic, ki smo jih videli v medijih na začetku covida-19, za iste fotografije, kot so že krožile leta 2003 ob SARS-u. Niti toliko se niso potrudili, da bi posneli nove. Težava, ki se pojavi, ko ustvariš tako domišljijsko podobo izvora virusa, pa je določena napetost. Zahodna predstava mokre tržnice je v temelju namreč sinofobna, saj temelji na prepričanju, da takih tržnic, kot so na Kitajskem, ni nikjer drugje po svetu, kar seveda ni res. Vsepovsod imajo tržnice, na katerih prodajajo žive živali, recimo piščance, tudi v Evropi. Mokre tržnice niso kitajska posebnost in če že vztrajamo pri tem poimenovanju, gre za univerzalen fenomen. Ta eksotizacija je povezana s sinofobijo, s strahom pred Kitajsko kot izvorom vseh bolezni in seveda širše gledano z evropskim in ameriškim strahom pred Kitajsko. Fotografije mokrih tržnic torej širijo specifično vrsto rasizma, poleg tega pa tudi preprečujejo kritičen razmislek o izvoru bolezni, saj že vnaprej določajo, kaj je njen pravi izvor. Seveda pa morda ne bomo nikoli izvedeli zanj, nikoli nismo na primer odkrili pravega izvora SARS-a, še vedno ne vemo, kaj je naravni izvor ebole. Te resnice so zelo neprijetne, a tako je. Samo približno smo ugotovili, kaj naj bi bil živalski vir ebole, SARS-a ali covida-19; to so samo približki. Neizpodbitnih dokazov nimamo in jih ne bomo imeli. Žival, s katere se je bolezen prenesla na človeka, katera koli je že bila, je že zdavnaj mrtva in je ne bomo več našli.</p> <p><strong>Pravite da se vse od epidemije v Mandžuriji način, kako predstavljamo epidemije in pandemije, ni kaj dosti spremenil. Dejstvo pa je, da današnji čas zaznamujejo tudi družbena omrežja. Kakšna je njihova vloga v vizualnem prikazu pandemije? </strong></p> <p>Kar se ni spremenilo, je torej vizualni jezik. Teme in klišejske podobe se niso spremenile, kar pa ne pomeni, da se ne morejo spremeniti v prihodnje. Mislim, da bo prav vključenost materiala z družbenih omrežij v vizualni prikaz covida-19 slej ko prej spremenila stvari. V okviru tako imenovane fotografije epidemij poznamo nekaj karizmatičnih, klišejskih motivov, recimo motiv trupel. Ob izbruhu ebole so najbolj intenzivno zakrožile po svetu fotografije pokopov; ljudem so preprečili tradicionalne pokope mrtvih, pokopavanja so nadzorovale higienske ekipe, oblečene v zaščitne obleke hazmate. To je motiv, ki ga poznamo iz tretje pandemije kuge. Če vzamete fotografijo, ki je bila posneta med izbruhom ebole v zahodni Afriki leta 2014 in s pomočjo računalniškega programa z nje odstranite mobilne telefone ter jo spremenite v črno-belo sliko, bi marsikdo pomislil, da gre za fotografijo z Madagaskarja iz leta 1920 ali Mandžurije iz leta 1910. Celo zorni kot, iz katerega so posnete fotografije, fokus in vsa dramatizacija epidemije so enaki.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Na družbenih omrežjih uporabniki pogosto na različne načine izražajo svoje nestrinjanje z zajezitvenimi ukrepi, po omrežjih se širijo teorije zarote, številni ljudje celo zanikajo pandemijo. Poznamo kakšen primer zanikanja epidemije tudi v preteklosti? </strong></p> <p>Seveda. Tak primer zanikanja epidemije imamo na začetku 20. stoletja, že takrat so obstajale teorije zarote. V San Franciscu je leta 1900 izbruhnila kuga, tedanji guverner Kalifornije pa je trdil, da gre za zaroto. Glavnega zdravnika, ki ga je v Kalifornijo poslal Washington, je obtožil, da je lažnivec. Ubogi zdravnik je moral hoditi po ulicah San Francisca v spremstvu oborožene straže, ker so mu ljudje grozili, da ga bodo ubili. Hkrati so vsi časopisi San Francisca pisali o tem, da gre za lažno epidemijo. Seveda je bila to prava epidemija kuge. Lažne novice in celo ponarejene fotografije ter fotomontaže so bile takrat nekaj običajnega. Fotomontaže so uporabljali tudi v primeru, ko so želeli določeno ozemlje predstaviti kot kraj, kjer je verjetnost pojava kuge večja. In sva spet pri Kitajski, ki so jo pogosto prikazovali na tak način. Lažne novice torej niso nič novega, danes imamo na voljo samo bolj sofisticirane načine za njihovo produkcijo. Svoje pa prispeva tudi uporaba spleta, saj se prek spleta širijo veliko hitreje, kot so se nekoč. Pojav kot tak pa ostaja bolj ali manj enak.</p> <p><strong>Omenila sem že, da ste bili del projekta Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. V nekem pogovoru ste dejali, da vas je v okviru projekta zanimala imaginacija pandemije, ki je vedno povezana z domišljijsko predstavo o človeškem izumrtju. Kako je to dvoje povezano? </strong></p> <p>Pojmovanje pandemije je zelo novo, čeprav sama beseda izvira iz antične Grčije. Prvič so jo v pomenu, kot ga poznamo danes, uporabili konec 19. stoletja, pojmovanje pandemije pa se je razširilo ob tretji pandemiji kuge. Pandemijo pojmujemo kot globalno epidemijo, ki se razširi po vsem svetu, hkrati pa ima še dve pomenski razsežnosti, in sicer da gre za dogodek, ki spreminja potek svetovne zgodovine ter predstavlja grožnjo svetu, torej lahko človeštvo privede do katastrofalnega konca. Tretja pandemija je v tem oziru pomembna ne le zato, ker se med njo beseda in predstava pandemije uveljavita, temveč ker se uveljavita na estetiziran način – s fotografijo. Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu. Na začetku devetdesetih letih 20. stoletja je na področju epidemiologije prišlo do spremembe paradigme. Zdravnikov in epidemiologov niso več toliko zanimale znane bolezni kot so kolera, kuga ali črne koze, temveč neznane bolezni. Zaradi aidsa je predstava, da bi se lahko pojavila nova bolezen v epidemiologiji začela prevladovati in postala glavna skrb in strah epidemiologov. Ko govorim o novi bolezni, imam v mislih bolezen, ki bi se prenesla z nečloveške, živalske vrste na človeka in bi dobila pandemične razsežnosti. Strah, da bi to za človeštvo lahko bila eksistencialna grožnja in bi lahko vodilo v izumrtje, temelji v bojazni, da se lahko pojavi zelo smrtonosen patogen, proti kateremu je naš imunski sistem popolnoma nemočen in posledično bi patogenu podlegla celotna človeška populacija. Od devetdesetih let je to predstavo o naslednji pandemiji tematiziralo veliko filmov, tudi video igric in jo tako populariziralo. Taki filmi so recimo <em>Izbruh</em>, <em>Kužna nevarnost</em>, <em>Svetovna vojna Z </em>in drugi, tudi celoten žanr filmov o zombijih. Toda to ni le predstava iz sveta popularne kulture, temveč gre za znanstveno predstavo. Na možnost naslednje pandemije so se države in mednarodne organizacije, kot je SZO, pripravljale. Težava pa je, da so za model te možne naslednje bolezni vzele gripo. In med pripravljanjem na gripo je prišlo do pandemije bolezni, ki je čisto drugačna od gripe; covid-19 nas je ujel popolnoma nepripravljene. Tisto, kar imenujem imaginacija pandemije, je dejansko domišljijska predstava o pandemijah kot dogodkih, ki vodijo v izumrtje človeka, hkrati pa dogodkih, ki posredujejo neko temeljno resnico o človeštvu. Zdi se, kot da epidemije ali pandemije v naših predstavah razkrivajo bistvo človeškega ali resnične težave našega časa. Epidemije so v zavesti naše družbe postale nekakšen domišljijski posrednik.</p> <p><strong>Kakšen pa je v tej naši domišljijski predstavi svet po koncu pandemije? V nekem vašem članku sem prebrala, da se ta predstava sveta razlikuje od predstave planeta po jedrski katastrofi, na primer.  </strong></p> <p>Ta primerjava je zelo pomembna. Če pomislite na filme ali romane o svetu po jedrski katastrofi, je običajno ta svet kot puščava, recimo v filmu <em>Knjiga odrešitve</em> ali filmu iz sedemdesetih <em>Deček in njegov pes</em>. Svet je popolnoma uničen, kot pustinja, a nekaj ljudi preživi in se začne povezovati v plemena, kot pleme razumemo po neki poljudni antropološki logiki. Torej se oblikujejo skupnosti, ki pretirano izražajo spolnost, agresivno lovijo in se klatijo naokrog, podobno kot v <em>Pobesnelem</em> <em>Maxu</em>. V tej predstavi sveta ima človek še vedno potencial. Po poljudni antropološki logiki se namreč divjaki, v navednicah, vedno lahko razvijejo in postanejo bolj in bolj civilizirani dokler znova ne oblikujejo civilizacije. Po nekem splošnem pojmovanju se je tako odvila zgodba človeštva, če karikiram: od nomadov do Times Square-a in pristanka človeka na Luni. Svet po katastrofalni pandemiji pa si predstavljamo drugače, o čemer prav tako pričajo filmi in video igrice. Ta svet ni puščavski, temveč tropski. Zdi se, kot da bi smrt človeštva spustila naravo z verige in bi ta spet z neverjetno hitrostjo zavzela svet. Tropski so v tej predstavi tudi kraji, ki sicer niso, recimo v filmu <em>Jaz, legenda</em> je Times Square postal savana z levi in antilopami, podobno je v video igri <em>The last of us (Zadnji preživeli)</em>, kjer ameriška mesta postanejo popolnoma tropska. Zdi se, kot da bi tropski virus, in v naši predstavi je virus vedno tropski, naredil tropski kar ves planet. V tej predstavi je vse vitalno in raste, izjema pa je človek. V tem scenariju so ljudje vedno prikazani kot osamljeni posamezniki, ki jih obkroža ta razdivjana narava, sami pa ne morejo rasti. Ne morejo postati tropski. Ne morejo se povezati v skupnost podobno amazonskemu plemenu ali plemenu s Papue Nove Gvineje, kakor si pač Zahodnjaki predstavljamo tropsko skupnost. Ljudje v predstavi sveta po pandemiji niso sposobni razviti odnosa s svetom, ki se okoli njih razvija z neverjetno močjo, medtem ko so sami impotentni. Podobni so človeštvu, preden mu je Prometej prinesel ogenj. Ajshil te ljudi imenuje sence, sence brez cilja, ki ne morejo ničesar doseči. V tem primeru gre torej za globlji proces razčlovečenja, za ljudi, ki so oropani človečnosti. Ta predstava o koncu sveta je popolnoma drugačna kot predstava sveta po jedrski katastrofi, kar nam veliko pove o naših bojaznih in strahovih. Mislim, da so se ti po hladni vojni spremenili in postali še veliko hujši.</p> <p><strong>Omenili ste filme, ki tematizirajo epidemije. V nekem vašem članku ste analizirali vlogo epidemiologov v teh filmih in prišli do zaključka, da so večinoma predstavljeni kot rešitelji človeštva. Kako pa njihovo vlogo razumemo v resničnem življenju? So tudi v resničnosti epidemiologi razumljeni kot junaki in branilci človeštva? </strong></p> <p>V splošni zavesti je epidemiolog precej nejasna figura. Na Zahodu smo veliko bolj navajeni v vlogi rešiteljev videti zdravnike. Prav zato se mi zdi vloga epidemiologov v teh filmih tako zanimiva. Pandemija covida-19 pa nam je zdaj omogočila, da preverimo njihovo vlogo v resničnosti. Poklic epidemiologa je zelo specifičen, ljudje pa po navadi to razumemo širše. Recimo zaposlene v ameriškem Centru za nadzor bolezni splošna populacija šteje za epidemiologe, tudi če so morda zdravniki ali biologi. Ko v tem kontekstu govorim o epidemiologu, imam v mislih prav to širše pojmovanje. Če zdaj med pandemijo covida-19 preverimo ugled Centra za nadzor bolezni, je ta zelo načet. Ni jim uspelo odigrati junaške vloge, ki so jo tako negovali. V filmu <em>Kužna nevarnost</em> je na primer CDC igralcem pomagal pri seznanjanju z bojem proti epidemijam, tudi prikaz izbruha bolezni v filmu in ljudi, ki potrebujejo pomoč, je sledil razumevanju CDC-ja. Za to, da se CDC zdaj ni izkazal, seveda ni v celoti kriv center, njegovo delovanje je namreč močno omejil tudi predsednik Donald Trump. Ne glede na to pa CDC med pandemijo covida-19 še zdaleč nima vloge junaka. Na drugi strani pa imamo posameznike, ki izstopajo zaradi požrtvovalnega boja proti pandemiji, ki včasih celo nasprotujejo svojim vladam in vztrajajo pri zagovarjanju zajezitvenih ukrepov. Take posameznike najdemo vsepovsod po Evropi in ZDA. Prav v njih lahko prepoznamo nadaljevanje ali uresničenje vloge rešitelja, ki jo imajo epidemiologi v filmih. Seveda pa ne gre za popolno skladnost, eno je fikcija, drugo resničnost.</p> <p><strong>Kot rešitelje in junake pogosto vidimo zdravnike in medicinsko osebje, ki je v prvi bojni liniji spopada s covidom-19. </strong></p> <p>Da, to je del heroiziranja zdravnikov, ki sega že dolgo nazaj, to antropologi poudarjajo že vsaj od 60-ih let prejšnjega stoletja naprej. Ampak zdravniki se odzivajo na to heroiziranje. Spomnim se, da sem pred meseci slišal zdravnike reči, da nočejo ploskanja in ne želijo biti junaki. Želijo le, da jih država spoštuje in dobro plačuje, da ji ščiti pri tem, kar počnejo; tako bi dejansko morala ravnati v primeru vseh delavcev. Iz zdravnikov ne bi smeli ustvarjati nekih domišljijskih bitij. Morali bi imeti le dobro delujoč protokol, po katerem bi bili zdravniki zaščiteni pred okužbami in dobro plačani, po katerem bi imeli možnost izbire, kako delati, ne pa da jih omejujejo z raznimi političnimi direktivami.</p> <p><strong>Ob koncu bi vas prosila še, da predstavite svoj petletni projekt Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. Kakšen je bil dejansko njegov namen? </strong></p> <p>Projekt se je začel leta 2013 na Univerzi v Cambridgeu in končal leta 2018, zadnje leto je pri projektu sodelovala tudi moja matična Univerza v St. Andrewsu, projekt pa sta financirala Evropska komisija in Evropski raziskovalni svet. Cilj projekta je bil zbrati vse obstoječe fotografije tretje pandemije kuge in jih analizirati, kar je bila velikanska naloga, saj je šlo za globalno pandemijo. Zdaj je teh približno 2500 fotografij, ki smo jih zbrali, prosto dostopnih v spletnem arhivu Univerze v Cambridgeu. Pri projektu smo se osredotočili na analizo fotografij predvsem zato, da bi pokazali, kako se je izoblikovalo vizualno polje epidemij in pandemij. Hkrati pa smo s tem opozorili tudi na to, da naš današnji prikaz in razumevanje epidemij izvira neposredno iz vizualnega prikaza tretje pandemije kuge, ki je bila, kot sem že omenil, prva, ki so jo fotografirali.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 13 Nov 2020 09:00:00 +0000 Vizualni prikaz pandemije temelji na starih klišejih Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia<p>"Ko nimate ničesar, ko nimate plače, varnosti, morate pač posneti film, da bi preživeli."</p><p><p>Zapis publicista Toneta Freliha o življenju in ustvarjanju srbskega režiserja Gorana Paskaljevića.</p></p> 174731518 RTVSLO – Ars 975 clean Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia<p>"Ko nimate ničesar, ko nimate plače, varnosti, morate pač posneti film, da bi preživeli."</p><p><p>Zapis publicista Toneta Freliha o življenju in ustvarjanju srbskega režiserja Gorana Paskaljevića.</p></p> Thu, 12 Nov 2020 12:05:00 +0000 Goran Paskaljević (1947-2020) Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu. <p>Ob smrti dolgoletnega dragocenega kolega, radijskega režiserja</p><p><p>Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Kolegica dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem kolegu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.</p></p> 174729922 RTVSLO – Ars 1216 clean Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu. <p>Ob smrti dolgoletnega dragocenega kolega, radijskega režiserja</p><p><p>Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Kolegica dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem kolegu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.</p></p> Thu, 05 Nov 2020 12:05:00 +0000 In memoriam Jože Valentič Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe. 174728320 RTVSLO – Ars 840 clean Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe. Thu, 29 Oct 2020 12:05:00 +0000 Neda Pagon: Zagovor lenobe Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič. <p>"Od februarja naprej smo vsak teden izdelali nov načrt za sejem. Vsak teden je bil to drug sejem. Mislim, da nas nič več ne more pretresti."</p><p><p>Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno, bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo razpoloženje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. Devetdeset odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.</p></p> 174724999 RTVSLO – Ars 1385 clean Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič. <p>"Od februarja naprej smo vsak teden izdelali nov načrt za sejem. Vsak teden je bil to drug sejem. Mislim, da nas nič več ne more pretresti."</p><p><p>Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno, bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo razpoloženje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. Devetdeset odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.</p></p> Thu, 15 Oct 2020 11:05:00 +0000 Z direktorjem frankfurtskega knjižnega sejma Jürgenom Boosom Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru<p>"In sem bil zelo žalosten. Tistega sončnega, jasnega desetega oktobra."</p><p><p>Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature.</p></p> 174723500 RTVSLO – Ars 1415 clean Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru<p>"In sem bil zelo žalosten. Tistega sončnega, jasnega desetega oktobra."</p><p><p>Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature.</p></p> Thu, 08 Oct 2020 11:00:00 +0000 Janko Messner, Otok 1970 - V ozadju Celovec Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.<p>Ob 100-letnici Fellinijevega rojstva o filmu Casanova.</p><p><p>Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon. Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.</p></p> 174721899 RTVSLO – Ars 1528 clean Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.<p>Ob 100-letnici Fellinijevega rojstva o filmu Casanova.</p><p><p>Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon. Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.</p></p> Thu, 01 Oct 2020 12:00:00 +0000 Simenon in Fellini o filmu Casanova: "Casanova, najin brat." Gost je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Vprašali smo ga, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.<p>Prvi daljši intervju v drugem mandatu</p><p><p>Gost je minister za kulturo dr. <strong>Vasko Simoniti</strong>. Ob znanosti je samo kultura tista, ki z rebalansom dobiva manjši proračun. Čeprav se zdi, da zmanjšanje ni veliko, pa se vendarle postavlja vprašanje, zakaj je zmanjkalo nekaj promilov iz državnega proračuna, ki bi lahko bili v teh razmerah ključni. Minister odgovarja, da bo v kulturi letos iz proračuna vsak dobil, kar mu pripada.<br /> Simonitija smo tudi vprašali, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.</p> </p> 174720205 RTVSLO – Ars 3325 clean Gost je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Vprašali smo ga, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.<p>Prvi daljši intervju v drugem mandatu</p><p><p>Gost je minister za kulturo dr. <strong>Vasko Simoniti</strong>. Ob znanosti je samo kultura tista, ki z rebalansom dobiva manjši proračun. Čeprav se zdi, da zmanjšanje ni veliko, pa se vendarle postavlja vprašanje, zakaj je zmanjkalo nekaj promilov iz državnega proračuna, ki bi lahko bili v teh razmerah ključni. Minister odgovarja, da bo v kulturi letos iz proračuna vsak dobil, kar mu pripada.<br /> Simonitija smo tudi vprašali, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.</p> </p> Thu, 24 Sep 2020 08:15:00 +0000 Intervju z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi. Na fotografiji: Mila Haugová Literárne informačné centrum (LIC) https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/nagrajenka-35-festivala-vilenica-je-slovaska-pesnica-mila-haugova/527572<p>Interpretacija pesmi letošnje vileniške nagrajenke</p><p><p>Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi.</p></p> 174717032 RTVSLO – Ars 1460 clean Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi. Na fotografiji: Mila Haugová Literárne informačné centrum (LIC) https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/nagrajenka-35-festivala-vilenica-je-slovaska-pesnica-mila-haugova/527572<p>Interpretacija pesmi letošnje vileniške nagrajenke</p><p><p>Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi.</p></p> Thu, 10 Sep 2020 11:00:00 +0000 Tri stanja pesmi - Magenta Mile Haugove; o pesmi vileniške nagrajenke Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.<p>"Tadej Golob je nedvomno poskrbel za večjo prepoznavnost domačih avtorjev. Zelo sem vesel, da se slovenski žanr dobro prodaja, saj uspešnice privabijo ljudi v knjigarne" - Aljoša Harlamov</p><p><p><strong>Aljoša Harlamov</strong> je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov.</p> <blockquote><p>»Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo.«</p></blockquote> <p>Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti.</p></p> 174714852 RTVSLO – Ars 1414 clean Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.<p>"Tadej Golob je nedvomno poskrbel za večjo prepoznavnost domačih avtorjev. Zelo sem vesel, da se slovenski žanr dobro prodaja, saj uspešnice privabijo ljudi v knjigarne" - Aljoša Harlamov</p><p><p><strong>Aljoša Harlamov</strong> je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov.</p> <blockquote><p>»Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo.«</p></blockquote> <p>Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti.</p></p> Thu, 03 Sep 2020 11:05:00 +0000 Aljoša Harlamov, urednik in javni intelektualec 11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.« <p>11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, esejist, prevajalec</p><p><p>11. avgusta nas je zapustil Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, poznavalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«</p></p> 174713939 RTVSLO – Ars 1013 clean 11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.« <p>11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, esejist, prevajalec</p><p><p>11. avgusta nas je zapustil Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, poznavalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«</p></p> Wed, 26 Aug 2020 11:55:00 +0000 Boris A. Novak - Tonko Maroević Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg<p>O branju, esej ameriške pisateljice </p><p><p>Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev.</p></p> 174712814 RTVSLO – Ars 999 clean Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg<p>O branju, esej ameriške pisateljice </p><p><p>Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev.</p></p> Thu, 20 Aug 2020 11:05:00 +0000 Siri Hustvedt: "Branje je ustvarjalno prisluškovanje, ki bralca predrugači." RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo. Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo. sl Thu, 30 Jun 2022 11:05:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/razgledi-in-razmisleki/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Thu, 30 Jun 2022 11:05:00 +0000 Razgledi in razmisleki