News & Politics (C) RTVSLO 2017 Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh. https://radioprvi.rtvslo.si/razkosje-v-glavi/ Razkošje v glavi https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/1339670/logo_1.jpg Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič. 174884298 RTVSLO – Prvi 1858 clean Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič. Sat, 02 Jul 2022 15:00:58 +0000 Dr. Cvetka Sokolov Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174882819 RTVSLO – Prvi 1751 clean Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 25 Jun 2022 14:59:11 +0000 Dr. Metka Mencin Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva. 174881218 RTVSLO – Prvi 2321 clean Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva. Sat, 18 Jun 2022 14:30:00 +0000 Primož Vitez Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Spodbuda za pisanje je bogato ljudsko izročilo</p><p><p><a>Roman Treven</a> se je rodil v Ljubljani. Živi v <a>Hotedršici</a> v <a>občini Logatec</a>. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v <a>Zaposlitvenem centru Zarja 2</a>, kjer je vodja in organizator dela za invalidne ljudi. Je aktivni član v <a>Kulturno turističnem društvu Hotedršica</a>, kjer je trenutno predstavnik za kulturo. Je sovodja otroške in odrasle dramske skupine v KTD Hotedršica. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oz. pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. V letu 2021 je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je bila izdana njegova prva slikanica z naslovom <strong>Barbara, kje si?</strong>, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica <strong>Lihardina gostija za pobalina</strong>. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Slikanice</h3> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Vezan na izročilo</h3> <p>Roman Treven po izobrazbi ni etnolog, jezikoslovec ali zgodovinar, pa vendar ga navdušuje prav nesnovna dediščina. Že od rane mladosti je rad poslušal stare pripovedi, ki so mu jih pripovedovali stari in prastari starši. Tako ga ljudsko izročilo že vseskozi spremlja in navdušuje.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Aktiven</h3> <p>Roman Treven je aktiven v domačem kraju.</p> <h3>Igra in režija</h3> <p>Roman Treven nima nekih dodatnih hobijev, saj mu to, kar počne na kulturnem področju, prinaša veliko zadovoljstva.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pisanje in zbiranje izročila</h3> <p>Poleg mitoloških likov, kot so <a>ajdovske deklice</a>, <a>škratje</a>, <a>vile</a>, rezijanske dolgočese, in izmišljenih likov, kot so Dobrač in Budigoji, lahko v njegovih pravljicah opazimo tudi svetniške like iz ljudskih legend.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Roman Treven je takole končal pravljico Linhardina gostija za pobalina:</p> <blockquote><p>"Kneginja Linharda je bila ponosna na Petra in Lupo. Povabila ju je k mizi in jima ponudila slastne medenjake. »Stokrat hvala,« sta se zahvalila Peter in Lupa. Linharda je pogledala goste in jih vprašala: »Bi morda še kod medenjake?« Gostje so dvignili roke in od navdušenja vriskali. Linharda, Peter in Lupa so se spogledali, se navihano nasmehnili ter začeli metati medenjake med goste. Ti so jih spretno ujeli in na tla ni padla niti drobtinica. Od takrat v Linhardini deželi lenčki-škrati, varno spijo v Dobračevi torbi. No, seveda se sem ter tja kateri zbudi. Morda spleza za vrat meni ali pa celo tebi! A tudi če se to zgodi, se spomniva čarobnih besed Dobrača: <strong>Oprosti, prosim, in hvala.</strong> Te besede imajo čudežno moč in še dandanes slabo v dobro obračajo.« Konec navedka.</p></blockquote> </p> 174879860 RTVSLO – Prvi 1396 clean Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Spodbuda za pisanje je bogato ljudsko izročilo</p><p><p><a>Roman Treven</a> se je rodil v Ljubljani. Živi v <a>Hotedršici</a> v <a>občini Logatec</a>. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v <a>Zaposlitvenem centru Zarja 2</a>, kjer je vodja in organizator dela za invalidne ljudi. Je aktivni član v <a>Kulturno turističnem društvu Hotedršica</a>, kjer je trenutno predstavnik za kulturo. Je sovodja otroške in odrasle dramske skupine v KTD Hotedršica. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oz. pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. V letu 2021 je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je bila izdana njegova prva slikanica z naslovom <strong>Barbara, kje si?</strong>, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica <strong>Lihardina gostija za pobalina</strong>. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Slikanice</h3> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Vezan na izročilo</h3> <p>Roman Treven po izobrazbi ni etnolog, jezikoslovec ali zgodovinar, pa vendar ga navdušuje prav nesnovna dediščina. Že od rane mladosti je rad poslušal stare pripovedi, ki so mu jih pripovedovali stari in prastari starši. Tako ga ljudsko izročilo že vseskozi spremlja in navdušuje.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Aktiven</h3> <p>Roman Treven je aktiven v domačem kraju.</p> <h3>Igra in režija</h3> <p>Roman Treven nima nekih dodatnih hobijev, saj mu to, kar počne na kulturnem področju, prinaša veliko zadovoljstva.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Pisanje in zbiranje izročila</h3> <p>Poleg mitoloških likov, kot so <a>ajdovske deklice</a>, <a>škratje</a>, <a>vile</a>, rezijanske dolgočese, in izmišljenih likov, kot so Dobrač in Budigoji, lahko v njegovih pravljicah opazimo tudi svetniške like iz ljudskih legend.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Roman Treven je takole končal pravljico Linhardina gostija za pobalina:</p> <blockquote><p>"Kneginja Linharda je bila ponosna na Petra in Lupo. Povabila ju je k mizi in jima ponudila slastne medenjake. »Stokrat hvala,« sta se zahvalila Peter in Lupa. Linharda je pogledala goste in jih vprašala: »Bi morda še kod medenjake?« Gostje so dvignili roke in od navdušenja vriskali. Linharda, Peter in Lupa so se spogledali, se navihano nasmehnili ter začeli metati medenjake med goste. Ti so jih spretno ujeli in na tla ni padla niti drobtinica. Od takrat v Linhardini deželi lenčki-škrati, varno spijo v Dobračevi torbi. No, seveda se sem ter tja kateri zbudi. Morda spleza za vrat meni ali pa celo tebi! A tudi če se to zgodi, se spomniva čarobnih besed Dobrača: <strong>Oprosti, prosim, in hvala.</strong> Te besede imajo čudežno moč in še dandanes slabo v dobro obračajo.« Konec navedka.</p></blockquote> </p> Sat, 11 Jun 2022 14:53:16 +0000 Roman Treven Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.<p>Iz gledališkega zapeljevanja skozi ranljivosti in krize med nevarna razmerja dramatike in gledališča</p><p><p><strong>Dr. Tomaž Toporišič</strong> je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in podemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje. Dimenzije, ki ga zanimajo, se namreč ne razpredajo le po slovenskem prostoru, njegov razgled se širi zunaj evropocentričnega miljeja, zanimata ga sovpadanje in prepletenost drugih, večkrat spregledanih kulturnih tradicij. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Dolgo je bil tudi sam močno neposredno vpet v ustvarjalne gledališke procese, čeprav se dramaturškemu delu in sodelovanju z izbranimi režiserji ne odreka tudi zdaj. Zdi se, da je najbolj močan pečat pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je v različnih vlogah in funkcijah deloval v najlepših in plodnih, inovativnih in zagnanih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, nekaj let pa mu je ostal zvest tudi po prelomu tisočletja. Bil je med ustanovitelji in vodji festivala Exodos. Njegova bit se z gledališčem tako prekriva, da je običajno njegova zasebna oseba nekoliko zadržana v hladni senci. S Tomažem Toporišičem se je za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Magda Tušar.</p></p> 174878057 RTVSLO – Prvi 1957 clean Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.<p>Iz gledališkega zapeljevanja skozi ranljivosti in krize med nevarna razmerja dramatike in gledališča</p><p><p><strong>Dr. Tomaž Toporišič</strong> je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in podemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje. Dimenzije, ki ga zanimajo, se namreč ne razpredajo le po slovenskem prostoru, njegov razgled se širi zunaj evropocentričnega miljeja, zanimata ga sovpadanje in prepletenost drugih, večkrat spregledanih kulturnih tradicij. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Dolgo je bil tudi sam močno neposredno vpet v ustvarjalne gledališke procese, čeprav se dramaturškemu delu in sodelovanju z izbranimi režiserji ne odreka tudi zdaj. Zdi se, da je najbolj močan pečat pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je v različnih vlogah in funkcijah deloval v najlepših in plodnih, inovativnih in zagnanih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, nekaj let pa mu je ostal zvest tudi po prelomu tisočletja. Bil je med ustanovitelji in vodji festivala Exodos. Njegova bit se z gledališčem tako prekriva, da je običajno njegova zasebna oseba nekoliko zadržana v hladni senci. S Tomažem Toporišičem se je za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Magda Tušar.</p></p> Sat, 04 Jun 2022 14:30:00 +0000 dr. Tomaž Toporišič Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>»Ne razumem, kako danes ljudje na vse gledajo samo skozi denar,« pravi ekonomist, ki je v okviru podjetja Intertrade skrbel za trgovanje Jugoslavije z državami v razvoju ter pri tem dolga leta bival v Indiji in Egiptu</p> <p> </p> <p><strong>Jože Kastelic</strong> je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil <strong>Intertrade</strong>, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v <strong>Egiptu</strong>, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v <strong>Indiji</strong> kot direktor Intertradovega podjetja <strong>Yugo Intraco</strong>, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno <strong>Gibanje neuvrščenih</strong>, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.</p> </body> </html> 174875981 RTVSLO – Prvi 2551 clean Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>»Ne razumem, kako danes ljudje na vse gledajo samo skozi denar,« pravi ekonomist, ki je v okviru podjetja Intertrade skrbel za trgovanje Jugoslavije z državami v razvoju ter pri tem dolga leta bival v Indiji in Egiptu</p> <p> </p> <p><strong>Jože Kastelic</strong> je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil <strong>Intertrade</strong>, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v <strong>Egiptu</strong>, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v <strong>Indiji</strong> kot direktor Intertradovega podjetja <strong>Yugo Intraco</strong>, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno <strong>Gibanje neuvrščenih</strong>, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.</p> </body> </html> Sat, 28 May 2022 14:30:00 +0000 Jože Kastelic Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja.<p>"Vedno sem čutila naklonjenost do mladih in veliko željo po prenašanju znanja in izkušenj"</p><p><p>Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najbolj ranljivih otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledine, ki v tem šolskem letu praznuje 70. obletnico delovanja. Čeprav ji zaradi tega zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svojim drugim ljubeznim - pisanju kritik in pesmi - ter ohranja naklonjenost do mladih in veselje do poučevanja.</p></p> 174874385 RTVSLO – Prvi 1866 clean Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja.<p>"Vedno sem čutila naklonjenost do mladih in veliko željo po prenašanju znanja in izkušenj"</p><p><p>Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najbolj ranljivih otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledine, ki v tem šolskem letu praznuje 70. obletnico delovanja. Čeprav ji zaradi tega zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svojim drugim ljubeznim - pisanju kritik in pesmi - ter ohranja naklonjenost do mladih in veselje do poučevanja.</p></p> Sat, 21 May 2022 15:01:06 +0000 Manja Žugman Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>"Hodite po svetu s široko odprtimi očmi, bodite radovedni, tisto, česar ne veste pa preverite v knjigah, ki so zakladnica znanja, idej in informacij."</p><p><p>Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal <strong>Darje Lavrenčič Vrabec</strong> in njenega doprinosa k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva.</p> <p>O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> 174872518 RTVSLO – Prvi 1934 clean Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>"Hodite po svetu s široko odprtimi očmi, bodite radovedni, tisto, česar ne veste pa preverite v knjigah, ki so zakladnica znanja, idej in informacij."</p><p><p>Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal <strong>Darje Lavrenčič Vrabec</strong> in njenega doprinosa k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva.</p> <p>O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> Sat, 14 May 2022 15:02:14 +0000 Darja Lavrenčič Vrabec Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Gozd je naše največje bogastvo in naravni turistični kapital, v njem se skriva panacea, čudežno zdravilo za vse bolezni na svetu</p><p><p>Darija Cvikl je univ. dipl. ekonomistka. Od leta 1993 do 2013 je bila zaposlena v gospodarskem sektorju (kot direktorica veleprodajnega programa, vodja marketinga in koordinatorica veleprodaje na zunanjih trgih). Od leta 2014 se ukvarja z gozdnim turizmom, trenutno končuje doktorski študij na programu Inovativni turizem, UP, FTŠ Turistica ter predava na VSŠ Bled. Prizadeva si za inovativno turistično rabo nelesnih gozdnih produktov in socio – kulturnih vrednot gozda. Na temo gozdnega turizma je od leta 2015 objavila nekaj strokovnih in znanstvenih prispevkov. Osebno je zavezana promoviranju in uresničevanju gozdnega turizma na vseh ravneh: institucionalni, gospodarski in družbeni. Gozdni turizem vidi kot komplementarno in koristno dopolnitev k trajnostnemu, večnamenskemu in interdisciplinarnemu krožnemu biogospodarstvu. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi.</p> <p></p> <p>Darija Cvikl pravi, da jo opredeljujeta predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspela na poteh, ki sta si ju izbrala.</p> <p>Sicer pa je Darija Cvikl, kot rečeno, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem.</p> <h3>Mentorica</h3> <p>Darija Cvikl je mentorica številnih diplomskih nalog na temo obvladovanja in upravljanja komunikacije z gosti, multikulturnosti, gozdnega turizma, uporabi neurolingvističnih veščin pri izvajanju vodstvenih nalog, zadovoljstva zaposlenih timskega dela, obvladovanja stresa na delovnem mestu.</p> <p>Študentje 2. letnika Višje šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled so pod mentorstvom predavateljice Darije Cvikl izvedli usposabljanje gostinskega osebja regionalnih hotelirjev in gostincev za delo z gosti s posebnimi potrebami. Projekt je z donacijo podprla tudi Občina Tržič.</p> <h3>Gozd</h3> <p>Osnovno izhodišče pri raziskovanju vseh novih oblik doživljanja gozda je Dariji Cvikl spoštovanje ekosistemskega principa in trajnostnega pristopa z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti, hkrati z opredelitvijo poslovnega prihodkovnega modela iz navedenih gozdnih dejavnosti za turistični namen na eni strani in za javno dobro na drugi.</p> <p>Do zdaj je opravila tri pomembne raziskave na to temo:<br /> 1. Izvedla je interdisciplinarno celovito znanstveno opredelitev nabora turističnih atributov gozda. Te je pridobila na podlagi konsenza devetih strok (svetovno) priznanih znanstvenih delavcev in strokovnjakov s področja gozdarstva, lesarstva, ekonomije, mikologije, športa in rekreacije, turizma, gostinstva, medicine, psihologije. Na teh osnovah je prva na svetu podala celovito definicijo gozdnega turizma.</p> <p>&nbsp;</p> <p>2. Opredelila je tudi dejavnike turistične privlačnosti gozda in na tej podlagi opredelila tiste segmente turistov, ki predstavljajo tržne niše za prihodnji razvoj trajnostnega gozdnega turizma v krožnem biogospodarstvu – raziskava je bila izvedena na turistih iz 26 držav.</p> <p>3. Izvedla je segmentacijo gozdnih turistov in oblikovala razviti model splošne turistične privlačnosti gozda.</p> <p>Izvedla je prvo interdisciplinarno raziskavo v Sloveniji (verjetno celo tudi v Evropi, svetu) o blagodejnih in zdravilnih učinkih gozdne terapije na turista na destinaciji Kranjska Gora. Na podlagi odličnih rezultatov te raziskave jo je k sodelovanju povabil g. dr. Steve Taylor, direktor vodilnega partnerja University of the Highlands and Islands in predstavnik strokovnega konzorcija, ki se je oblikoval v okviru evropskega projekta HORIZON-CL6-2022-COMMUNITIES-02-two-stage (resilient, inclusive, healthy and green rural, coastal and urban communities). Na mednarodnem združenju za certificiranje terapevtskih gozdov ISFT so Darijo Cvikl imenovali za guvernerko Slovenije.</p> <h3>Povezovanje</h3> <p>Za Darijo Cvikl je pomembno povezovanje, timsko delo.</p> <h3>Slikarka</h3> <p>Leta 2007 so med drugim takole zapisali: "Poleg univerzitetnega študija ekonomije, ki ga je končala v Mariboru leta 1993, je svoje znanje izpopolnjevala tudi v umetnosti. Najprej prek Djemala Djokovića, akademskega slikarja, ki jo od leta 1998 spoznava s skrivnostmi kolorita, in potem prek občasno konstruktivne kritike Darinke Pavletič Lorenčak, prek katere skuša sprejeti zakonitosti akvarelov. Leta 2003 čuti potrebo po novih spoznanjih, zato se pridruži šoli akademskega slikarja Štefana Marflaka."</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174870611 RTVSLO – Prvi 1689 clean Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Gozd je naše največje bogastvo in naravni turistični kapital, v njem se skriva panacea, čudežno zdravilo za vse bolezni na svetu</p><p><p>Darija Cvikl je univ. dipl. ekonomistka. Od leta 1993 do 2013 je bila zaposlena v gospodarskem sektorju (kot direktorica veleprodajnega programa, vodja marketinga in koordinatorica veleprodaje na zunanjih trgih). Od leta 2014 se ukvarja z gozdnim turizmom, trenutno končuje doktorski študij na programu Inovativni turizem, UP, FTŠ Turistica ter predava na VSŠ Bled. Prizadeva si za inovativno turistično rabo nelesnih gozdnih produktov in socio – kulturnih vrednot gozda. Na temo gozdnega turizma je od leta 2015 objavila nekaj strokovnih in znanstvenih prispevkov. Osebno je zavezana promoviranju in uresničevanju gozdnega turizma na vseh ravneh: institucionalni, gospodarski in družbeni. Gozdni turizem vidi kot komplementarno in koristno dopolnitev k trajnostnemu, večnamenskemu in interdisciplinarnemu krožnemu biogospodarstvu. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi.</p> <p></p> <p>Darija Cvikl pravi, da jo opredeljujeta predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspela na poteh, ki sta si ju izbrala.</p> <p>Sicer pa je Darija Cvikl, kot rečeno, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem.</p> <h3>Mentorica</h3> <p>Darija Cvikl je mentorica številnih diplomskih nalog na temo obvladovanja in upravljanja komunikacije z gosti, multikulturnosti, gozdnega turizma, uporabi neurolingvističnih veščin pri izvajanju vodstvenih nalog, zadovoljstva zaposlenih timskega dela, obvladovanja stresa na delovnem mestu.</p> <p>Študentje 2. letnika Višje šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled so pod mentorstvom predavateljice Darije Cvikl izvedli usposabljanje gostinskega osebja regionalnih hotelirjev in gostincev za delo z gosti s posebnimi potrebami. Projekt je z donacijo podprla tudi Občina Tržič.</p> <h3>Gozd</h3> <p>Osnovno izhodišče pri raziskovanju vseh novih oblik doživljanja gozda je Dariji Cvikl spoštovanje ekosistemskega principa in trajnostnega pristopa z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti, hkrati z opredelitvijo poslovnega prihodkovnega modela iz navedenih gozdnih dejavnosti za turistični namen na eni strani in za javno dobro na drugi.</p> <p>Do zdaj je opravila tri pomembne raziskave na to temo:<br /> 1. Izvedla je interdisciplinarno celovito znanstveno opredelitev nabora turističnih atributov gozda. Te je pridobila na podlagi konsenza devetih strok (svetovno) priznanih znanstvenih delavcev in strokovnjakov s področja gozdarstva, lesarstva, ekonomije, mikologije, športa in rekreacije, turizma, gostinstva, medicine, psihologije. Na teh osnovah je prva na svetu podala celovito definicijo gozdnega turizma.</p> <p>&nbsp;</p> <p>2. Opredelila je tudi dejavnike turistične privlačnosti gozda in na tej podlagi opredelila tiste segmente turistov, ki predstavljajo tržne niše za prihodnji razvoj trajnostnega gozdnega turizma v krožnem biogospodarstvu – raziskava je bila izvedena na turistih iz 26 držav.</p> <p>3. Izvedla je segmentacijo gozdnih turistov in oblikovala razviti model splošne turistične privlačnosti gozda.</p> <p>Izvedla je prvo interdisciplinarno raziskavo v Sloveniji (verjetno celo tudi v Evropi, svetu) o blagodejnih in zdravilnih učinkih gozdne terapije na turista na destinaciji Kranjska Gora. Na podlagi odličnih rezultatov te raziskave jo je k sodelovanju povabil g. dr. Steve Taylor, direktor vodilnega partnerja University of the Highlands and Islands in predstavnik strokovnega konzorcija, ki se je oblikoval v okviru evropskega projekta HORIZON-CL6-2022-COMMUNITIES-02-two-stage (resilient, inclusive, healthy and green rural, coastal and urban communities). Na mednarodnem združenju za certificiranje terapevtskih gozdov ISFT so Darijo Cvikl imenovali za guvernerko Slovenije.</p> <h3>Povezovanje</h3> <p>Za Darijo Cvikl je pomembno povezovanje, timsko delo.</p> <h3>Slikarka</h3> <p>Leta 2007 so med drugim takole zapisali: "Poleg univerzitetnega študija ekonomije, ki ga je končala v Mariboru leta 1993, je svoje znanje izpopolnjevala tudi v umetnosti. Najprej prek Djemala Djokovića, akademskega slikarja, ki jo od leta 1998 spoznava s skrivnostmi kolorita, in potem prek občasno konstruktivne kritike Darinke Pavletič Lorenčak, prek katere skuša sprejeti zakonitosti akvarelov. Leta 2003 čuti potrebo po novih spoznanjih, zato se pridruži šoli akademskega slikarja Štefana Marflaka."</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 07 May 2022 14:58:09 +0000 Darija Cvikl Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Podjetnica, ki se ukvarja s kompleksnimi mednarodnimi organizacijskimi projekti in tudi s slovenskim ornamentom</p><p><p>Dediščino razumemo vsak po svoje. Nekaterim pa ta beseda ni samo neki pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se poleg številnih drugih stvari ukvarja tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev.</p> <h3>Razstava</h3> <p>Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani z naslovom Ljudska umetnost med domom in svetom, je med drugih predstavljen tudi bogat opus Jožeta Karlovška ter kolekcija, razstava bo na ogled do konca letošnjega leta.</p> <p>Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek.</p> <p>Ona pa ne črpa samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še s številnimi drugimi rečmi.</p> <h3>Indija</h3> <p>Katarina Karlovšek se ukvarja tudi z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in tudi snemanja tujih filmskih ekip v Sloveniji. Po njeni zaslugi so indijski filmski producenti  "odkrili Slovenijo".</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Tisočere zgodbe</h3> <h3>Glasba</h3> <h3>Dobrodelnost</h3> <h3>Dediščina</h3> <p>Katarino Karlovšek navdušujeta izjemna zapuščina njenega deda Jožeta Karlovška in njegova izjemna ustvarjalna energija. Rojen je bil leta 1900 v Šmarjeti na Dolenjskem, večji del življenja pa je preživel v Domžalah, kjer si je ustvaril dom in družino.</p> <p>Kako obsežena je paleta slovenskih ornamentov Jožeta Karlovška, pove podatek, da so ti ornamenti našli pot, kot radi rečemo, na kozarce, steklenice, srebrnike in nenazadnje na mašne plašče za Marijino svetišče na Brezjah.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vedno aktivna</h3> <h3>Šport</h3> <h3>Poslovni svet</h3> <h3>Temelji</h3> <p>Katarina Karlovšek črpa svojo moč iz svoje družine.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> 174868886 RTVSLO – Prvi 1579 clean Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Podjetnica, ki se ukvarja s kompleksnimi mednarodnimi organizacijskimi projekti in tudi s slovenskim ornamentom</p><p><p>Dediščino razumemo vsak po svoje. Nekaterim pa ta beseda ni samo neki pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se poleg številnih drugih stvari ukvarja tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev.</p> <h3>Razstava</h3> <p>Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani z naslovom Ljudska umetnost med domom in svetom, je med drugih predstavljen tudi bogat opus Jožeta Karlovška ter kolekcija, razstava bo na ogled do konca letošnjega leta.</p> <p>Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek.</p> <p>Ona pa ne črpa samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še s številnimi drugimi rečmi.</p> <h3>Indija</h3> <p>Katarina Karlovšek se ukvarja tudi z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in tudi snemanja tujih filmskih ekip v Sloveniji. Po njeni zaslugi so indijski filmski producenti  "odkrili Slovenijo".</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Tisočere zgodbe</h3> <h3>Glasba</h3> <h3>Dobrodelnost</h3> <h3>Dediščina</h3> <p>Katarino Karlovšek navdušujeta izjemna zapuščina njenega deda Jožeta Karlovška in njegova izjemna ustvarjalna energija. Rojen je bil leta 1900 v Šmarjeti na Dolenjskem, večji del življenja pa je preživel v Domžalah, kjer si je ustvaril dom in družino.</p> <p>Kako obsežena je paleta slovenskih ornamentov Jožeta Karlovška, pove podatek, da so ti ornamenti našli pot, kot radi rečemo, na kozarce, steklenice, srebrnike in nenazadnje na mašne plašče za Marijino svetišče na Brezjah.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vedno aktivna</h3> <h3>Šport</h3> <h3>Poslovni svet</h3> <h3>Temelji</h3> <p>Katarina Karlovšek črpa svojo moč iz svoje družine.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 30 Apr 2022 14:56:19 +0000 Katarina Karlovšek Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.<p>Klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine</p><p><p>Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine, Jelena Isak Kres. V oddaji razkriva, kako starogrške in rimske zgodbe nagovarjajo sodobnega človeka, pojasnjuje, kako zahteven proces je prevajanje tako starih besedil, in pripoveduje o tem, kako živi skupnost navdušencev nad antiko v Sloveniji.</p> <blockquote><p>Grščina je preprosto en lep jezik - zdi se mi, da se v njem čuti vse to njihovo morje, vsi ti njihovi otoki.</p> <p>Stara antična besedila niso zgodbe, ki bi bile povedane kar tako. Nastajale so in se brusile skozi tisočletja in nam še danes nastavljajo ogledalo.</p> <p>Odkrivanje pomenov vseh drobcev v starih besedillih je danes nemogoče. Pri njih smo zato pred veliko uganko oziroma skrivnostjo - pred neko romantično razvalino, obraslo z bršljanom in travo, ki jo raziskuješ in si poskušaš predstavljati, kaj je bilo nekoč.</p></blockquote></p> 174867183 RTVSLO – Prvi 1765 clean Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.<p>Klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine</p><p><p>Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine, Jelena Isak Kres. V oddaji razkriva, kako starogrške in rimske zgodbe nagovarjajo sodobnega človeka, pojasnjuje, kako zahteven proces je prevajanje tako starih besedil, in pripoveduje o tem, kako živi skupnost navdušencev nad antiko v Sloveniji.</p> <blockquote><p>Grščina je preprosto en lep jezik - zdi se mi, da se v njem čuti vse to njihovo morje, vsi ti njihovi otoki.</p> <p>Stara antična besedila niso zgodbe, ki bi bile povedane kar tako. Nastajale so in se brusile skozi tisočletja in nam še danes nastavljajo ogledalo.</p> <p>Odkrivanje pomenov vseh drobcev v starih besedillih je danes nemogoče. Pri njih smo zato pred veliko uganko oziroma skrivnostjo - pred neko romantično razvalino, obraslo z bršljanom in travo, ki jo raziskuješ in si poskušaš predstavljati, kaj je bilo nekoč.</p></blockquote></p> Sat, 23 Apr 2022 14:59:25 +0000 Jelena Isak Kres Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.<p>V Društvu Ključ že 21to leto pomaga žrtvam trgovine z ljudmi</p><p><p>Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174865414 RTVSLO – Prvi 1702 clean Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.<p>V Društvu Ključ že 21to leto pomaga žrtvam trgovine z ljudmi</p><p><p>Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 16 Apr 2022 14:58:22 +0000 Katjuša Popović Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Gojitelj pesmi in jezika</p><p><p>Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni.</p> <blockquote><p>Kdaj pa kdaj se vprašam, koliko ljudi se je moje delo dotaknilo in predvsem na kakšen način se jih je - je v njih sprožilo kaj dobrega? Je kaj premaknilo? Ali pa jih je pustilo hladne? In najslabše je, če jih je pustilo hladne.</p> <p>Med različnimi govornimi situacijami ne spreminjam jezika, pač pa prilagajam vsebino. Če sem na primer voditelj na neki veselici, poskrbim, da je vsebina bolj zabavna, zbadljiva - ob tema pa nikakor ne siromašim jezika.</p> <p>Tu in tam sem na oder stopil tudi kot solist, vendar sem ob vsem prepihu in nervozi raje ostal v ozdaju. Iskreno mi je bilo to precej lepše. Ne pravim pa, da lažje - tisti, ki to poznajo, vedo, da mora spremljevalni vokal opraviti hudo delo.</p></blockquote></p> 174863471 RTVSLO – Prvi 1913 clean Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Gojitelj pesmi in jezika</p><p><p>Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni.</p> <blockquote><p>Kdaj pa kdaj se vprašam, koliko ljudi se je moje delo dotaknilo in predvsem na kakšen način se jih je - je v njih sprožilo kaj dobrega? Je kaj premaknilo? Ali pa jih je pustilo hladne? In najslabše je, če jih je pustilo hladne.</p> <p>Med različnimi govornimi situacijami ne spreminjam jezika, pač pa prilagajam vsebino. Če sem na primer voditelj na neki veselici, poskrbim, da je vsebina bolj zabavna, zbadljiva - ob tema pa nikakor ne siromašim jezika.</p> <p>Tu in tam sem na oder stopil tudi kot solist, vendar sem ob vsem prepihu in nervozi raje ostal v ozdaju. Iskreno mi je bilo to precej lepše. Ne pravim pa, da lažje - tisti, ki to poznajo, vedo, da mora spremljevalni vokal opraviti hudo delo.</p></blockquote></p> Sat, 09 Apr 2022 15:01:53 +0000 Marjan Bunič, gojitelj pesmi in jezika Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Njena zbliževanja filozofije in znanosti v besedni umetnosti</p><p><p>Možnosti genskega spreminjanja nekaterim ljudem budijo upe, da bo mogoče pozdraviti njihove neozdravljive bolezni, popraviti, nadomestiti, zakrpati pomanjkljivosti in duševne luknje, oljašati življenje in narediti ljudi bolj srečne. Vendar smo do takšnih znanstvenih revolucij navadno zadržani, čeprav znanja in tehnologije, ki bi jih omogočile, že imamo. Veliko je etičnih vprašanj, ki opozarjajo na možne zlorabe, odrekanja odgovornosti pri ljudeh, ki bi uporabljali nedavno odkrita orodja, na razne selekcije, privilegiranosti in na deprivilegiranosti, številne možne napake in na pomanjkljiv družbeni nadzor. O takšnih in drugačnih rečeh se sprašuje <strong>dr. Tina Bilban</strong>, ki se o teh dilemah sprašuje kot pisateljica in filozofinja, čeprav njena dejavnost v polju literature zavzema veliko širši prostor, omeniti pa velja tudi, da je bila kot podoktorska raziskovalka s področja filozofije nekaj časa zaposlena na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in informacijo. Njena bibliografija zajema filozofske in fizikalne teorije časa ter njihovo aplikacijo na sodobno literaturo. Doslej je za odraslo bralno občinstvo napisala zbirko kratkih zgodb Interferenca, bolj odmeven pa je bil roman Hvala za škarje, v katerem se močno poglablja v odnose med družbo, filozofijo in genetiko. Čeprav je delno zaposlena na Inštitutu Nove revije, kot samostojna kulturna delavka piše tudi knjige za odraščajoče bralce. Med drugim jo zelo zaposluje delo predsednice slovenske sekcije IBBY, je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Literaturo pojmuje tudi kot most razumevanja med različnimi ljudmi, različnih kulturnih okolji in kot vez med mladimi in starejšimi.</p> <h2></h2></p> 174861576 RTVSLO – Prvi 1843 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Njena zbliževanja filozofije in znanosti v besedni umetnosti</p><p><p>Možnosti genskega spreminjanja nekaterim ljudem budijo upe, da bo mogoče pozdraviti njihove neozdravljive bolezni, popraviti, nadomestiti, zakrpati pomanjkljivosti in duševne luknje, oljašati življenje in narediti ljudi bolj srečne. Vendar smo do takšnih znanstvenih revolucij navadno zadržani, čeprav znanja in tehnologije, ki bi jih omogočile, že imamo. Veliko je etičnih vprašanj, ki opozarjajo na možne zlorabe, odrekanja odgovornosti pri ljudeh, ki bi uporabljali nedavno odkrita orodja, na razne selekcije, privilegiranosti in na deprivilegiranosti, številne možne napake in na pomanjkljiv družbeni nadzor. O takšnih in drugačnih rečeh se sprašuje <strong>dr. Tina Bilban</strong>, ki se o teh dilemah sprašuje kot pisateljica in filozofinja, čeprav njena dejavnost v polju literature zavzema veliko širši prostor, omeniti pa velja tudi, da je bila kot podoktorska raziskovalka s področja filozofije nekaj časa zaposlena na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in informacijo. Njena bibliografija zajema filozofske in fizikalne teorije časa ter njihovo aplikacijo na sodobno literaturo. Doslej je za odraslo bralno občinstvo napisala zbirko kratkih zgodb Interferenca, bolj odmeven pa je bil roman Hvala za škarje, v katerem se močno poglablja v odnose med družbo, filozofijo in genetiko. Čeprav je delno zaposlena na Inštitutu Nove revije, kot samostojna kulturna delavka piše tudi knjige za odraščajoče bralce. Med drugim jo zelo zaposluje delo predsednice slovenske sekcije IBBY, je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Literaturo pojmuje tudi kot most razumevanja med različnimi ljudmi, različnih kulturnih okolji in kot vez med mladimi in starejšimi.</p> <h2></h2></p> Sat, 02 Apr 2022 15:00:43 +0000 Tina Bilban Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila. <p>Urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija</p><p><p>Medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa vodi uredništvo otroških in mladinskih oddaj.</p> <p>V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila.</p> <blockquote><p>Moj mlajši sin na vprašanje: "Kaj pa delajo tvoji starši?" mirno odgovori, da njegova mama gleda risanke.</p> <p>Ob sobotah dopoldne pogosto sedim doma ter gledam eno oddajo za drugo. Ko je te sobote konec, pa si vedno znova rečem: "Resnično dobro delamo!" In sem zares ponosna urednica.</p> <p>Naš program ne dela niti za vodstvo, niti za politiko, pač pa izključno za otroke in mlade – njim smo odgovorni in njim smo predani.</p></blockquote></p> 174859688 RTVSLO – Prvi 1962 clean Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila. <p>Urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija</p><p><p>Medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa vodi uredništvo otroških in mladinskih oddaj.</p> <p>V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila.</p> <blockquote><p>Moj mlajši sin na vprašanje: "Kaj pa delajo tvoji starši?" mirno odgovori, da njegova mama gleda risanke.</p> <p>Ob sobotah dopoldne pogosto sedim doma ter gledam eno oddajo za drugo. Ko je te sobote konec, pa si vedno znova rečem: "Resnično dobro delamo!" In sem zares ponosna urednica.</p> <p>Naš program ne dela niti za vodstvo, niti za politiko, pač pa izključno za otroke in mlade – njim smo odgovorni in njim smo predani.</p></blockquote></p> Sat, 26 Mar 2022 16:02:42 +0000 Mag. Martina Peštaj Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Etnologinja, ki jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, zato ji izzivov nikoli ne zmanjka</p><p><p>Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi <a>Karla Kofol</a>, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v <a>Tolminskem muzeju</a>. Prihaja s <a>Šentviške planote</a>, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino <a>reke Bače</a> in dolino <a>reke Idrijce</a>. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti ali v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Karla Kofol se je z etnologijo srečala šele po koncu srednje šole. Takrat so sodelavci <a>Goriškega muzeja</a> poleti raziskovali na Šentviški planoti in ob koncu pripravili manjšo razstavo – in takrat se je Karla prvič srečala z etnologijo in izvedela, kaj to pravzaprav je. Sicer jo je zgodovina vedno bolj ali manj zanimala, vendar pa ne politična zgodovina, letnice, vladarji in pomembne bitke. Njo je zanimal predvsem način življenja ljudi v preteklosti in razmere, v katerih so odraščali njeni predniki. Tako je odkrila <a>etnologijo</a>, ki se loteva prav tem, ki so zanimale tudi njo. Vpisala se je na <a>študij etnologije,</a> in ker je prej končala srednjo vzgojiteljsko šolo, je morala najprej opraviti diferencialne in sprejemne izpite.</p> <h3>Delo</h3> <p>Karla Kofol je dobila tudi <a>etnološko, stanovsko Murkovo priznanje</a> za <a>razstavo – Človek in vojna</a>. To pa ni povsem etnološka tema.</p> <p>Karla Kofol poleg muzejskega dela seveda opravlja še vrsto drugih zadev, od priprav razstav, pisanja uvodnikov, nagovorov do predavanj, pedagoških delavnic in še česa.</p> <p></p> <p>Karla Kofol rada potuje. Zanima pa jo tudi fotografija.</p> </p> 174857732 RTVSLO – Prvi 1553 clean Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Etnologinja, ki jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, zato ji izzivov nikoli ne zmanjka</p><p><p>Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi <a>Karla Kofol</a>, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v <a>Tolminskem muzeju</a>. Prihaja s <a>Šentviške planote</a>, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino <a>reke Bače</a> in dolino <a>reke Idrijce</a>. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti ali v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Karla Kofol se je z etnologijo srečala šele po koncu srednje šole. Takrat so sodelavci <a>Goriškega muzeja</a> poleti raziskovali na Šentviški planoti in ob koncu pripravili manjšo razstavo – in takrat se je Karla prvič srečala z etnologijo in izvedela, kaj to pravzaprav je. Sicer jo je zgodovina vedno bolj ali manj zanimala, vendar pa ne politična zgodovina, letnice, vladarji in pomembne bitke. Njo je zanimal predvsem način življenja ljudi v preteklosti in razmere, v katerih so odraščali njeni predniki. Tako je odkrila <a>etnologijo</a>, ki se loteva prav tem, ki so zanimale tudi njo. Vpisala se je na <a>študij etnologije,</a> in ker je prej končala srednjo vzgojiteljsko šolo, je morala najprej opraviti diferencialne in sprejemne izpite.</p> <h3>Delo</h3> <p>Karla Kofol je dobila tudi <a>etnološko, stanovsko Murkovo priznanje</a> za <a>razstavo – Človek in vojna</a>. To pa ni povsem etnološka tema.</p> <p>Karla Kofol poleg muzejskega dela seveda opravlja še vrsto drugih zadev, od priprav razstav, pisanja uvodnikov, nagovorov do predavanj, pedagoških delavnic in še česa.</p> <p></p> <p>Karla Kofol rada potuje. Zanima pa jo tudi fotografija.</p> </p> Sat, 19 Mar 2022 15:55:53 +0000 Karla Kofol Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.<p>V pokoju marljiva zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, prej pa profesorica angleščine, ki je verjela, da je učiteljstvo najlepši poklic na svetu </p><p><p>Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok.</p> <p>Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> 174855837 RTVSLO – Prvi 1793 clean Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.<p>V pokoju marljiva zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, prej pa profesorica angleščine, ki je verjela, da je učiteljstvo najlepši poklic na svetu </p><p><p>Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok.</p> <p>Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> Sun, 13 Mar 2022 08:03:00 +0000 Dušica Kunaver Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Foto: DK<p>»S poezijo zabeležiš samega sebe. Samega sebe v svetu, v tistem trenutku.«</p><p><p><strong>Toneta Škrjanca</strong> poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom <strong>Blues zamaha</strong> izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174853481 RTVSLO – Prvi 1804 clean Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Foto: DK<p>»S poezijo zabeležiš samega sebe. Samega sebe v svetu, v tistem trenutku.«</p><p><p><strong>Toneta Škrjanca</strong> poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom <strong>Blues zamaha</strong> izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 05 Mar 2022 15:30:00 +0000 Tone Škrjanec Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije. <p>"Vedno na strani zatiranih - to je moje vodilo!"</p><p><p>Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.</p></p> 174851701 RTVSLO – Prvi 1710 clean Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije. <p>"Vedno na strani zatiranih - to je moje vodilo!"</p><p><p>Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.</p></p> Sat, 26 Feb 2022 15:58:30 +0000 Meta Krese, novinarka in fotografinja Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»Kdor nima v sebi že izvorno čuta za duha, bolje, da se ne loti nečesa takega, kot je analitična filozofija: ker bo čisto osušel,« pravi filozof, ki ga zanima vse od logike pa do azijskih filozofij in družbene teorije</p><p><p><strong>Dr. Andrej Ule</strong> je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174849163 RTVSLO – Prvi 2045 clean Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»Kdor nima v sebi že izvorno čuta za duha, bolje, da se ne loti nečesa takega, kot je analitična filozofija: ker bo čisto osušel,« pravi filozof, ki ga zanima vse od logike pa do azijskih filozofij in družbene teorije</p><p><p><strong>Dr. Andrej Ule</strong> je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 19 Feb 2022 15:30:00 +0000 Andrej Ule Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja</p><p><p><a>Dr. Simona Kostanjšek Brglez</a> je otroštvo preživela v <a>Studenicah</a> in <a>Poljčanah</a>, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na <a>III. gimnaziji v Mariboru</a>. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri <a>Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane</a> pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na <a>Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru</a>. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka <a>prof. dr. Marjeta Ciglenečki</a>, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na <a>Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU</a>. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Ustvarjalnost</h3> <h3><span>Literarna umetnost</span></h3> <p><span>Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko <strong>Na poti se rodi pesem</strong> je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.</span></p> <h3>Likovna umetnost</h3> <p>Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.</p> <h3>Dramska umetnost</h3> <p>Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.</p> <h3>Raziskovanje</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: <strong>Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.</strong></p> <h3>Predavanja</h3> <p>Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.</p> <h3>Terensko delo in odkritja</h3> <p>V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.</p> <h3></h3> <h3>Slovenska Bistrica</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri <a>projektu Umetnost za turizem</a>. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. <a>Slovenska Bistrica</a> je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.</p> <h3>Mostovi</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program <a>turistične agencije Sajko turizem</a>, so <a>Jernejeva pot in Slovenska Bistrica</a>, <a>Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline,</a> <a>Utrip srednjeveških trgov</a> in <a>Po poti plemstva na slovenjebistriškem</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <h3>Potovanja</h3> <h3>Hribi, gore</h3> <h3>Kinologija</h3> <h3></h3></p> 174847699 RTVSLO – Prvi 1736 clean Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja</p><p><p><a>Dr. Simona Kostanjšek Brglez</a> je otroštvo preživela v <a>Studenicah</a> in <a>Poljčanah</a>, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na <a>III. gimnaziji v Mariboru</a>. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri <a>Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane</a> pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na <a>Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru</a>. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka <a>prof. dr. Marjeta Ciglenečki</a>, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na <a>Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU</a>. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Ustvarjalnost</h3> <h3><span>Literarna umetnost</span></h3> <p><span>Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko <strong>Na poti se rodi pesem</strong> je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.</span></p> <h3>Likovna umetnost</h3> <p>Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.</p> <h3>Dramska umetnost</h3> <p>Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.</p> <h3>Raziskovanje</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: <strong>Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.</strong></p> <h3>Predavanja</h3> <p>Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.</p> <h3>Terensko delo in odkritja</h3> <p>V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.</p> <h3></h3> <h3>Slovenska Bistrica</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri <a>projektu Umetnost za turizem</a>. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. <a>Slovenska Bistrica</a> je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.</p> <h3>Mostovi</h3> <p>Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program <a>turistične agencije Sajko turizem</a>, so <a>Jernejeva pot in Slovenska Bistrica</a>, <a>Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline,</a> <a>Utrip srednjeveških trgov</a> in <a>Po poti plemstva na slovenjebistriškem</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3></h3> <h3>Potovanja</h3> <h3>Hribi, gore</h3> <h3>Kinologija</h3> <h3></h3></p> Sat, 12 Feb 2022 15:58:56 +0000 Dr. Simona Kostanjšek Brglez Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved. <p>Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo.</p><p><p>Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. </p></p> 174845734 RTVSLO – Prvi 1808 clean Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved. <p>Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo.</p><p><p>Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. </p></p> Sat, 05 Feb 2022 16:00:08 +0000 doc.dr. Mateja Kos Zabel Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga<p>"Industrijski oblikovalci nismo obrtniki. Od nas ljudje – uporabniki in investitorji – pričakujejo dobro rešeno nalogo, ki pa ni le funkcionalna, zaželena ali izvedljiva, ampak je tudi nova in premakne razvoj naprej."</p><p><p><strong>Saša Mächtig</strong> je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo.</p> <p>Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa celo komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja.</p> <p>Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem Saša Mächtig razmišlja v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174843436 RTVSLO – Prvi 1811 clean Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga<p>"Industrijski oblikovalci nismo obrtniki. Od nas ljudje – uporabniki in investitorji – pričakujejo dobro rešeno nalogo, ki pa ni le funkcionalna, zaželena ali izvedljiva, ampak je tudi nova in premakne razvoj naprej."</p><p><p><strong>Saša Mächtig</strong> je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo.</p> <p>Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa celo komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja.</p> <p>Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem Saša Mächtig razmišlja v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 29 Jan 2022 15:30:00 +0000 Saša Mächtig Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>"Za bralne navade naših otrok smo odgovorni starši in ne šola, mi smo tisti, ki jim moramo dati dober zgled," pravi diplomirani zgodovinar in pisatelj.</p><p><p>Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, vsekakor pa ne razlog za pisanje.</p> <p>O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> 174841687 RTVSLO – Prvi 1900 clean Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>"Za bralne navade naših otrok smo odgovorni starši in ne šola, mi smo tisti, ki jim moramo dati dober zgled," pravi diplomirani zgodovinar in pisatelj.</p><p><p>Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, vsekakor pa ne razlog za pisanje.</p> <p>O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> Sat, 22 Jan 2022 16:01:40 +0000 Sebastijan Pregelj Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem. 174839778 RTVSLO – Prvi 1463 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem. Sat, 15 Jan 2022 15:54:23 +0000 Dr. Janko Lozar Mrevlje Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka</p><p><p>Začnimo spoznavanje naše današnje gostje <a>Marije Imperl</a> nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu <a><em>Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam</em>.</a> Ta projekt je nastal ob sodelovanju <a>Andragoškega centra Slovenije</a>, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh <a>šest posavskih občin</a>. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš <a>gozd</a>, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.</p> <h3>Otroštvo</h3> <p>Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h3>Družina</h3> <p>Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.</p> <h3>Zaposlitev</h3> <p>Marija Imperl se je najprej zaposlila v <a>Tovarni papirja Radeče</a>, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.</p> <h3>Javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah</h3> <p>Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila <a>javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC)</a> v Radečah.</p> <blockquote><p>"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z <a>Zavodom za gozdove Slovenij</a>e in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h4>Projekt Savus</h4> <p>Zaradi nje so <a>Radeče</a> postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel <a>Turistično rekreacijski center Savus</a>, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na <a>reki Savi</a> seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve<a> splavarjenja na Savi</a>, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: <a>https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/</a>)</p> <h4>Hiša Magolnik</h4> <p>Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v <a>Hiši na Magolniku</a> ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:</p> <blockquote><p>"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Odpiranje v svet</h3> <p>Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.</p> <h4>Študijski krožki</h4> <p></p> <p>Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:</p> <blockquote><p>"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v<a> programih Grundtvig</a> in <a>Erasmus+</a>. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h3>Oglarska dežela</h3> <p>Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.</p> <h3>Gore in hribi</h3> <p>Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.</p> <h3>Izobraževanje, predavanja, prostovoljstvo in še in še</h3> <p>Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.</p> <p>Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.</p> <blockquote><p>"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."</p></blockquote> <p>Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: <a>https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/</a>)</p> </p> 174837901 RTVSLO – Prvi 1868 clean Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka</p><p><p>Začnimo spoznavanje naše današnje gostje <a>Marije Imperl</a> nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu <a><em>Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam</em>.</a> Ta projekt je nastal ob sodelovanju <a>Andragoškega centra Slovenije</a>, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh <a>šest posavskih občin</a>. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš <a>gozd</a>, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.</p> <h3>Otroštvo</h3> <p>Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h3>Družina</h3> <p>Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.</p> <h3>Zaposlitev</h3> <p>Marija Imperl se je najprej zaposlila v <a>Tovarni papirja Radeče</a>, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.</p> <h3>Javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah</h3> <p>Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila <a>javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC)</a> v Radečah.</p> <blockquote><p>"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z <a>Zavodom za gozdove Slovenij</a>e in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h4>Projekt Savus</h4> <p>Zaradi nje so <a>Radeče</a> postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel <a>Turistično rekreacijski center Savus</a>, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na <a>reki Savi</a> seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve<a> splavarjenja na Savi</a>, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: <a>https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/</a>)</p> <h4>Hiša Magolnik</h4> <p>Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v <a>Hiši na Magolniku</a> ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:</p> <blockquote><p>"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Odpiranje v svet</h3> <p>Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.</p> <h4>Študijski krožki</h4> <p></p> <p>Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:</p> <blockquote><p>"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v<a> programih Grundtvig</a> in <a>Erasmus+</a>. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: <a>Posavski Obzornik</a>)</p></blockquote> <h3>Oglarska dežela</h3> <p>Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.</p> <h3>Gore in hribi</h3> <p>Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.</p> <h3>Izobraževanje, predavanja, prostovoljstvo in še in še</h3> <p>Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.</p> <p>Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.</p> <blockquote><p>"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."</p></blockquote> <p>Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: <a>https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/</a>)</p> </p> Sat, 08 Jan 2022 16:01:08 +0000 Marija Imperl Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»Prepričana sem, da vsak človek lahko največ prispeva, če je sprejet v ekipi,« pravi dr. elektrotehnike in nekdanja direktorica podjetja Domel</p><p><p>Dr. elektrotehnike <strong>Jožico Rejec</strong> najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico <strong>Domela</strong>, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174835819 RTVSLO – Prvi 2061 clean Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»Prepričana sem, da vsak človek lahko največ prispeva, če je sprejet v ekipi,« pravi dr. elektrotehnike in nekdanja direktorica podjetja Domel</p><p><p>Dr. elektrotehnike <strong>Jožico Rejec</strong> najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico <strong>Domela</strong>, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 01 Jan 2022 15:30:00 +0000 Jožica Rejec Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.<p>Raziskovalka kulture rojstva, svetovalka ženskam v obporodnih duševnih stiskah</p><p><p>Dr. Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu; je predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil; je ljubiteljica narave, mati in pesnica.</p> <p>V oddaji razmišlja o raznorodni naravi dela, pojasnjuje, kakšen je pomen porodnih babic za celotno človeško družbo, in razkriva, kako se skozi oči znanstvenice in svetovalke spominja svoje izkušnje poroda.</p> <blockquote><p>Nujno je, da je ženska v središču porodne skrbi. Ona je tista, ki rojeva. In to, da rojeva, nikakor ne pomeni, da naj svoje pravice do avtonomnosti pusti pred vrati porodnišnice.</p></blockquote></p> 174834371 RTVSLO – Prvi 2015 clean Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.<p>Raziskovalka kulture rojstva, svetovalka ženskam v obporodnih duševnih stiskah</p><p><p>Dr. Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu; je predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil; je ljubiteljica narave, mati in pesnica.</p> <p>V oddaji razmišlja o raznorodni naravi dela, pojasnjuje, kakšen je pomen porodnih babic za celotno človeško družbo, in razkriva, kako se skozi oči znanstvenice in svetovalke spominja svoje izkušnje poroda.</p> <blockquote><p>Nujno je, da je ženska v središču porodne skrbi. Ona je tista, ki rojeva. In to, da rojeva, nikakor ne pomeni, da naj svoje pravice do avtonomnosti pusti pred vrati porodnišnice.</p></blockquote></p> Sat, 25 Dec 2021 16:03:35 +0000 Razkošje v glavi Danko Petronijević se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena Ida Velikanje Petronijević pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes. Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko Madidah s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca Dina Merlina, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina</p><p><p><strong>Danko Petronijević</strong> se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena<strong> Ida Velikanje Petronijević</strong> pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes.</p> <p>Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko <a><strong>Madidah</strong></a> s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca <strong>Dina Merlina</strong>, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p> </p> 174831960 RTVSLO – Prvi 1876 clean Danko Petronijević se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena Ida Velikanje Petronijević pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes. Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko Madidah s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca Dina Merlina, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina</p><p><p><strong>Danko Petronijević</strong> se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena<strong> Ida Velikanje Petronijević</strong> pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes.</p> <p>Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko <a><strong>Madidah</strong></a> s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca <strong>Dina Merlina</strong>, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p> </p> Sat, 18 Dec 2021 15:30:00 +0000 Danko Petronijević Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu. <p>"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"</p><p><p><em>"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. </em><em>Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."</em></p> <p>Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.</p> <p><em>"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.</em></p> <p><em>Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. </em><em>Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.</em></p> <p><em>Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. </em><em>Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."</em></p></p> 174830145 RTVSLO – Prvi 2144 clean Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu. <p>"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"</p><p><p><em>"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. </em><em>Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."</em></p> <p>Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.</p> <p><em>"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.</em></p> <p><em>Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. </em><em>Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.</em></p> <p><em>Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. </em><em>Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."</em></p></p> Sat, 11 Dec 2021 15:30:00 +0000 Jerneja Jezernik Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>Prva pri nas, ki je strokovno pristopila k ljudem z gluhoslepoto in sistematično začela razvijati jezik gluhoslepih. </p><p><p>Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> 174828200 RTVSLO – Prvi 1797 clean Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. <p>Prva pri nas, ki je strokovno pristopila k ljudem z gluhoslepoto in sistematično začela razvijati jezik gluhoslepih. </p><p><p>Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> Sat, 04 Dec 2021 15:59:57 +0000 Dr. Simona Gerenčer Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.<p>"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič</p><p><p><a>Dr. Urška Perenič</a> je na <a>ljubljanski filozofski fakulteti</a> študirala<a> germanistiko</a> in <a>slavistiko </a>ter se med <a>študijem</a> še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja <a>literarnih ved</a>. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na <a>Univerzi v Ljubljani</a>. Hkrati  je več let predavala na <a>Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru</a>. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo <a>Nemške akademske službe</a> za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v <a>Zagrebu</a>, <a>Pragi</a> in <a>Tübingenu</a>. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Otroštvo</h3> <p>Z medvedkom, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."</p></blockquote> <p>Otroštvo, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice <em>Pojte, pojte drobne ptice, </em>ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."</p></blockquote> <h3>Pot</h3> <p>Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za <a>empirično literarno vedo</a> in <a>sistemsko teorijo literature</a>. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s <a>Prema</a>.</p> <h3>Med domom in svetom</h3> <p>Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na <a>Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju</a> v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega <a>vonja pečenih maronov</a> in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi <a>Josepha Rotha</a> in <a>Roberta Musila</a>, ki je na poseben način povezan s <a>Postojno</a>, kjer se je ukoreninila tudi sama.</p> <p>Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih <a>Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten</a>/Koroška in <a>Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe</a> ter domačih raziskovalnih <a>projektih Prostor slovenske literarne kulture</a>, <a>Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.</a></p> <h3>Kongresi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata <a>Oscar Wilde</a> in <a>estonski pisatelj Eduard Vilde</a> (broneni skulpturi).</p> <h3>Beatin dnevnik</h3> <p>Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana <a>Luize Pesjakove</a> <a>Beatin dnevnik</a>.</p> <p><a>Beatin dnevnik</a>: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana <em>Beatin dnevnik </em>Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na <a>rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani</a>, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Predavateljica, mentorica, lektorica</h3> <p>Nedavno ji je <a>Študentski svet Filozofske fakultete</a> podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega <a>Alexandra von Humboldta</a>, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem <a>Popotovanju iz Litije do Čateža</a> v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega <a>dr. Aleksander Bjelčevič</a>, v prvi vrsti je <a>hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač</a> z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor <a>Anton Slodnjak</a>, za njim <a>Matjaž Kmecl,</a> ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na <a>Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture</a> v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.</p> <p>Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.</p> <h3>Simpoziji</h3> <p>Simpozij: Na simpoziju v spomin <a>pesnika Vilija Steguja</a> pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi <a>prof. dr. Edvarda Kovača</a> (desno), teologa in filozofa <a>Petra Kovačiča Peršina</a> ter esejista, prevajalca in urednika <a>Petra Pavla Bratine</a>.</p> <h3>Stiki</h3> <p>Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom <a>prof. dr. Francem Zadravcem</a> (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.</p> <h3>Slovenski klasiki</h3> <p>Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.</p> <p>Zakojca: Pred domačijo <a>Franceta Bevka</a> v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Povezanost</h3> <p>Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku <a>Josipu Jurčiču</a>.</p> <h3></h3> <h3>Soavtorica</h3> <p>Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja <a>Borisa Pahorja</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige <em><strong>Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996)</strong>.</em></p> <p>Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige <strong><em>Sončna ura </em></strong>v dvorani <a>Slovenske matice v Ljubljani</a>.</p> <h3>Strokovna srečanja</h3> <p>Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco <a>Medialnost in literatura</a>, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s <a>Slavističnim društvom Slovenije</a>. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.</p> <h3>Angola</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Angola, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Iz misijona pri <a>don Boscovih sestrah</a> v <a>Angoli</a> (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."</p></blockquote> <p>Angola, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."</p></blockquote> <h3>Konjički</h3> <p>Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?</p> <blockquote><p>"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, <a>Singapur</a>, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela <a>orhidej</a> in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174826161 RTVSLO – Prvi 1838 clean Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.<p>"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič</p><p><p><a>Dr. Urška Perenič</a> je na <a>ljubljanski filozofski fakulteti</a> študirala<a> germanistiko</a> in <a>slavistiko </a>ter se med <a>študijem</a> še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja <a>literarnih ved</a>. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na <a>Univerzi v Ljubljani</a>. Hkrati  je več let predavala na <a>Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru</a>. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo <a>Nemške akademske službe</a> za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v <a>Zagrebu</a>, <a>Pragi</a> in <a>Tübingenu</a>. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Otroštvo</h3> <p>Z medvedkom, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."</p></blockquote> <p>Otroštvo, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice <em>Pojte, pojte drobne ptice, </em>ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."</p></blockquote> <h3>Pot</h3> <p>Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za <a>empirično literarno vedo</a> in <a>sistemsko teorijo literature</a>. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s <a>Prema</a>.</p> <h3>Med domom in svetom</h3> <p>Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na <a>Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju</a> v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega <a>vonja pečenih maronov</a> in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi <a>Josepha Rotha</a> in <a>Roberta Musila</a>, ki je na poseben način povezan s <a>Postojno</a>, kjer se je ukoreninila tudi sama.</p> <p>Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih <a>Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten</a>/Koroška in <a>Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe</a> ter domačih raziskovalnih <a>projektih Prostor slovenske literarne kulture</a>, <a>Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.</a></p> <h3>Kongresi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata <a>Oscar Wilde</a> in <a>estonski pisatelj Eduard Vilde</a> (broneni skulpturi).</p> <h3>Beatin dnevnik</h3> <p>Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana <a>Luize Pesjakove</a> <a>Beatin dnevnik</a>.</p> <p><a>Beatin dnevnik</a>: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana <em>Beatin dnevnik </em>Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na <a>rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani</a>, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Predavateljica, mentorica, lektorica</h3> <p>Nedavno ji je <a>Študentski svet Filozofske fakultete</a> podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega <a>Alexandra von Humboldta</a>, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem <a>Popotovanju iz Litije do Čateža</a> v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega <a>dr. Aleksander Bjelčevič</a>, v prvi vrsti je <a>hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač</a> z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor <a>Anton Slodnjak</a>, za njim <a>Matjaž Kmecl,</a> ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na <a>Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture</a> v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.</p> <p>Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.</p> <h3>Simpoziji</h3> <p>Simpozij: Na simpoziju v spomin <a>pesnika Vilija Steguja</a> pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi <a>prof. dr. Edvarda Kovača</a> (desno), teologa in filozofa <a>Petra Kovačiča Peršina</a> ter esejista, prevajalca in urednika <a>Petra Pavla Bratine</a>.</p> <h3>Stiki</h3> <p>Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom <a>prof. dr. Francem Zadravcem</a> (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.</p> <h3>Slovenski klasiki</h3> <p>Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.</p> <p>Zakojca: Pred domačijo <a>Franceta Bevka</a> v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Povezanost</h3> <p>Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku <a>Josipu Jurčiču</a>.</p> <h3></h3> <h3>Soavtorica</h3> <p>Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja <a>Borisa Pahorja</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige <em><strong>Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996)</strong>.</em></p> <p>Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige <strong><em>Sončna ura </em></strong>v dvorani <a>Slovenske matice v Ljubljani</a>.</p> <h3>Strokovna srečanja</h3> <p>Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco <a>Medialnost in literatura</a>, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s <a>Slavističnim društvom Slovenije</a>. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.</p> <h3>Angola</h3> <p>&nbsp;</p> <p>Angola, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Iz misijona pri <a>don Boscovih sestrah</a> v <a>Angoli</a> (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."</p></blockquote> <p>Angola, Urška Perenič:</p> <blockquote><p>"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."</p></blockquote> <h3>Konjički</h3> <p>Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?</p> <blockquote><p>"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, <a>Singapur</a>, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela <a>orhidej</a> in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 27 Nov 2021 16:00:38 +0000 Dr. Urška Perenič Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Na preseku ekologije, politike, likovne umetnosti in zgodovine</p><p><p><strong>Dr. Božidar Flajšman</strong> zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174824148 RTVSLO – Prvi 2118 clean Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Na preseku ekologije, politike, likovne umetnosti in zgodovine</p><p><p><strong>Dr. Božidar Flajšman</strong> zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 20 Nov 2021 15:30:00 +0000 Božidar Flajšman V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno. <p>Prek njenih prevodov v grščini zaživela številna slovenska literarna dela</p><p><p>V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati  dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja.  Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva."  Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo.</p></p> 174822154 RTVSLO – Prvi 1819 clean V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno. <p>Prek njenih prevodov v grščini zaživela številna slovenska literarna dela</p><p><p>V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati  dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja.  Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva."  Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo.</p></p> Sat, 13 Nov 2021 16:00:19 +0000 Lojzka Avajanos Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Filozof in teolog, ki je postal okoljevarstvenik in borec proti tajnim sporazumom</p><p><p>Slovenski podnebni cilji so prenizki, pa še teh ne upoštevamo, opozarja Andrej Gnezda iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.  Želel si je pridobiti široko izobrazbo, zato je študiral filozofijo in teologijo, brez ambicij, da bi bil posvečen v duhovnika. Narava ima posebno mesto v njegovem življenju že od otroštva, zato so ga že med študijem začela vznemirjati okoljska vprašanja. Pred leti ga je slovenska javnost spoznala na čelu koalicije proti tajnim sporazumom, prislužil si je opis: nevladnik, ki se je odločil biti bitko z »brezsramnim delom korporativnega sveta«. Zakaj bi EU morala izstopiti iz energetske listine in kaj pomeni zelena proračunska reforma? Bo podnebni vrh v Glasgowu dal oprijemljiv napredek ali se bo iztekel v »zeleno prevaro«?</p></p> 174820061 RTVSLO – Prvi 1617 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Filozof in teolog, ki je postal okoljevarstvenik in borec proti tajnim sporazumom</p><p><p>Slovenski podnebni cilji so prenizki, pa še teh ne upoštevamo, opozarja Andrej Gnezda iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.  Želel si je pridobiti široko izobrazbo, zato je študiral filozofijo in teologijo, brez ambicij, da bi bil posvečen v duhovnika. Narava ima posebno mesto v njegovem življenju že od otroštva, zato so ga že med študijem začela vznemirjati okoljska vprašanja. Pred leti ga je slovenska javnost spoznala na čelu koalicije proti tajnim sporazumom, prislužil si je opis: nevladnik, ki se je odločil biti bitko z »brezsramnim delom korporativnega sveta«. Zakaj bi EU morala izstopiti iz energetske listine in kaj pomeni zelena proračunska reforma? Bo podnebni vrh v Glasgowu dal oprijemljiv napredek ali se bo iztekel v »zeleno prevaro«?</p></p> Sat, 06 Nov 2021 15:56:57 +0000 Andrej Gnezda Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike</p><p><p><a>Miloš Toni</a> je najprej stanoval v<a> Starem trgu</a>, potem so se preselili v <a>Begunje pri Cerknici</a> in od tam v <a>Cerknico</a>. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z <a>Notranjsko</a>.</p> <p>Leta 1973 se je začel na <a>fakulteti za elektrotehniko</a> študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. <a>Pojem informatike</a> je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na <a>inštitutu Jožefa Štefana,</a> po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Od podjetnika do ...</h3> <p>Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.</p> <p>Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.</p> <h3>Kolesarjenje</h3> <p>Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od <a>intervjujev</a>:</p> <blockquote><p><em>"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."</em></p></blockquote> <p>In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.</p> <h3>Fotoaparat</h3> <p>Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja <a>fotografski aparat</a>. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.</p> <p>Miloš Toni piše:</p> <blockquote><p><em>"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.</em><br /> <em>V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."</em></p></blockquote> <blockquote> <p><em>"V najinem ribniku <a>ni ena</a>, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v <a>Novem mestu</a> dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."</em></p> </blockquote> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:</p> <blockquote> <p><em>"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."</em></p> </blockquote> <h3>Stareslike</h3> <p>V dvanajstih letih, odkar obstaja <a>spletna stran Stareslike</a>, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.</p> <p>Miloš Toni je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//<a>stareslike.cerknica.org</a>. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."</em></p></blockquote> <p>Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.</p> <p>Miloš Toni:</p> <blockquote><p><em>"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "</em></p></blockquote> <h3>Predavanja in tečaji</h3> <p>Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.</p> <p>Miloš Toni:</p> <blockquote> <p><em>"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."</em></p> </blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Trenutki zase</h3> <p>Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."</em></p></blockquote> <blockquote> <p><em>"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."</em></p> </blockquote> <p></p> <blockquote> <p><em>"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."</em></p> </blockquote> <blockquote><p><em>"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote> <p><em>"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj <a>edino ogrevalo</a>. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."</em></p> </blockquote> <h3>Projekti</h3> <p>Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom <a>obeležja</a>. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.</p> <h3>Za konec</h3> <p>Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:</p> <blockquote><p><em>"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (<a>http://1toni.wordpress.com</a>). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."</em></p></blockquote></p> 174818224 RTVSLO – Prvi 1848 clean Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike</p><p><p><a>Miloš Toni</a> je najprej stanoval v<a> Starem trgu</a>, potem so se preselili v <a>Begunje pri Cerknici</a> in od tam v <a>Cerknico</a>. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z <a>Notranjsko</a>.</p> <p>Leta 1973 se je začel na <a>fakulteti za elektrotehniko</a> študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. <a>Pojem informatike</a> je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na <a>inštitutu Jožefa Štefana,</a> po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Od podjetnika do ...</h3> <p>Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.</p> <p>Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.</p> <h3>Kolesarjenje</h3> <p>Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od <a>intervjujev</a>:</p> <blockquote><p><em>"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."</em></p></blockquote> <p>In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.</p> <h3>Fotoaparat</h3> <p>Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja <a>fotografski aparat</a>. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.</p> <p>Miloš Toni piše:</p> <blockquote><p><em>"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.</em><br /> <em>V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."</em></p></blockquote> <blockquote> <p><em>"V najinem ribniku <a>ni ena</a>, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v <a>Novem mestu</a> dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."</em></p> </blockquote> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:</p> <blockquote> <p><em>"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."</em></p> </blockquote> <h3>Stareslike</h3> <p>V dvanajstih letih, odkar obstaja <a>spletna stran Stareslike</a>, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.</p> <p>Miloš Toni je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//<a>stareslike.cerknica.org</a>. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."</em></p></blockquote> <p>Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.</p> <p>Miloš Toni:</p> <blockquote><p><em>"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "</em></p></blockquote> <h3>Predavanja in tečaji</h3> <p>Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.</p> <p>Miloš Toni:</p> <blockquote> <p><em>"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."</em></p> </blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Trenutki zase</h3> <p>Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."</em></p></blockquote> <blockquote> <p><em>"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."</em></p> </blockquote> <p></p> <blockquote> <p><em>"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."</em></p> </blockquote> <blockquote><p><em>"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote> <p><em>"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."</em></p> </blockquote> <blockquote> <p><em>"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj <a>edino ogrevalo</a>. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."</em></p> </blockquote> <h3>Projekti</h3> <p>Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom <a>obeležja</a>. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.</p> <h3>Za konec</h3> <p>Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:</p> <blockquote><p><em>"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (<a>http://1toni.wordpress.com</a>). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."</em></p></blockquote></p> Sat, 30 Oct 2021 15:00:48 +0000 Miloš Toni V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil</p><p><p>V  <a>Škofji Loki</a> dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom <a>Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih</a>, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je <a>Luka Bogovčič</a>, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v <a>Kranju</a>, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v <a>Ljubljani</a> v <a>Novem Polju</a>, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem <a>Ivanom Bogovčičem</a>. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na <a>Restavratorskem centru Republike Slovenije</a>, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi  usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.</p> <h3>Zgledi</h3> <p>Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.</p> <p>Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S <a>Krasa</a>, natančneje iz <a>vasi Kopriva</a> je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. <a>Nanos,</a> <a>Kokoška,</a> <a>Vremščica</a>, <a>Slavnik</a> so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih  restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na <a>Visokem pod Kureščkom</a> in za <a>antične mozaike v Izoli</a>. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.</p> <h3>Jadranje</h3> <p>Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje <a>Kornate</a>, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po <a>Jadranu</a>, z <a>morjeplovcem Miranom Tepešem</a> je jadral po Jadranu, Grčiji in <a>od Sydneyja do Hobarta</a> na <a>Tasmaniji</a>.</p> <p>K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.</p> <h3>Potovanja in potepanja</h3> <p>Luka Bogovčič  je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na <a>Fidžiju</a> ga je v vodi napadla strupenjača, <a>pasasta morska kača ali krait</a>, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.</p> <p>K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.</p> <p>K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in  možgane. Glede <a>fidžijske kave</a> še to;  to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Fotografiranje</h3> <p>Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za <a>Avstralijo</a>, Tasmanijo, <a>Novo Zelandijo</a> in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.</p> <p>K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.</p> <h3>Škofja Loka</h3> <p>Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v<a> nekdanji gostilni Prajerca</a> na <a>Spodnjem trgu</a>. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede <em>Brauerei</em>, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.</p> <p>Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174816287 RTVSLO – Prvi 1763 clean V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil</p><p><p>V  <a>Škofji Loki</a> dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom <a>Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih</a>, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je <a>Luka Bogovčič</a>, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v <a>Kranju</a>, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v <a>Ljubljani</a> v <a>Novem Polju</a>, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem <a>Ivanom Bogovčičem</a>. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na <a>Restavratorskem centru Republike Slovenije</a>, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi  usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.</p> <h3>Zgledi</h3> <p>Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.</p> <p>Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S <a>Krasa</a>, natančneje iz <a>vasi Kopriva</a> je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. <a>Nanos,</a> <a>Kokoška,</a> <a>Vremščica</a>, <a>Slavnik</a> so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih  restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na <a>Visokem pod Kureščkom</a> in za <a>antične mozaike v Izoli</a>. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.</p> <h3>Jadranje</h3> <p>Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje <a>Kornate</a>, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po <a>Jadranu</a>, z <a>morjeplovcem Miranom Tepešem</a> je jadral po Jadranu, Grčiji in <a>od Sydneyja do Hobarta</a> na <a>Tasmaniji</a>.</p> <p>K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.</p> <h3>Potovanja in potepanja</h3> <p>Luka Bogovčič  je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na <a>Fidžiju</a> ga je v vodi napadla strupenjača, <a>pasasta morska kača ali krait</a>, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.</p> <p>K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.</p> <p>K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in  možgane. Glede <a>fidžijske kave</a> še to;  to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Fotografiranje</h3> <p>Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za <a>Avstralijo</a>, Tasmanijo, <a>Novo Zelandijo</a> in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.</p> <p>K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.</p> <h3>Škofja Loka</h3> <p>Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v<a> nekdanji gostilni Prajerca</a> na <a>Spodnjem trgu</a>. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede <em>Brauerei</em>, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.</p> <p>Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 23 Oct 2021 14:59:23 +0000 Luka Bogovčič Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl. <p>Risarka, ki riše kot slikarka, obožuje grozljivke in kot svoj podpis rada nariše svojega psa.</p><p><p>Polona Lovšin je oseba, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle - s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora - te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj.</p> <p>Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde ogromno estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.</p> </p> 174814318 RTVSLO – Prvi 1550 clean Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl. <p>Risarka, ki riše kot slikarka, obožuje grozljivke in kot svoj podpis rada nariše svojega psa.</p><p><p>Polona Lovšin je oseba, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle - s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora - te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj.</p> <p>Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde ogromno estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.</p> </p> Sat, 16 Oct 2021 14:55:50 +0000 Polona Lovšin Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.<p>Skakalec, ki je vse življenje reševal življenja</p><p><p>Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance - bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje - v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec - letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.</p></p> 174812323 RTVSLO – Prvi 1739 clean Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.<p>Skakalec, ki je vse življenje reševal življenja</p><p><p>Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance - bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje - v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec - letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.</p></p> Sat, 09 Oct 2021 14:58:59 +0000 Rajko Lotrič Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar: <p>S poezijo je mogoče dostopati do skritih kotičkov jezika in zavesti, ne da bi pri tem uporabljali drogo </p><p><p>Muanis Sinanović je pesnik, prozaist, esejist, kritik in urednik ter premišljevalec o več vidikih današnjega sveta, ki ga zaznamujejo krepitev neenakosti po vsem svetu, različni sodobni miti … Zanimajo ga nastajanje in oblikovanje različnih skupinskih identitet, kulturni, tudi literarni boji med tradicijo in modernostjo …Medtem ko hodi, rad pesni in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi <em>balkanofuturistični </em>roman Anastrofa.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174810297 RTVSLO – Prvi 1744 clean Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar: <p>S poezijo je mogoče dostopati do skritih kotičkov jezika in zavesti, ne da bi pri tem uporabljali drogo </p><p><p>Muanis Sinanović je pesnik, prozaist, esejist, kritik in urednik ter premišljevalec o več vidikih današnjega sveta, ki ga zaznamujejo krepitev neenakosti po vsem svetu, različni sodobni miti … Zanimajo ga nastajanje in oblikovanje različnih skupinskih identitet, kulturni, tudi literarni boji med tradicijo in modernostjo …Medtem ko hodi, rad pesni in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi <em>balkanofuturistični </em>roman Anastrofa.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 02 Oct 2021 14:20:30 +0000 Muanis Sinanović Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje. <p>Po izobrazbi vzgojiteljica, že trideset let pa popravlja dežnike</p><p><p><span>Ko človek stopi v popravljalnico dežnikov na Trubarjevi cesti 13 v Ljubljani, začuti duha časa. Spoštovanje do starega. Do obrti, ki se upira komercialnosti in cenenosti. Do Marije Lah, ki ji ni prav nič nerodno, da se prostor, v katerega vstopamo, ni prav nič spremenil vse od leta 1966. Z veseljem pripoveduje o svojem očetu, Mateju Barbaliču, ki jo je popeljal v ta svet finomehanike in šiviljstva.  Vprašanje, ali se splača popravljati dežnike, ima zanjo jasen in hiter odgovor: Seveda! In ne samo zanjo. Dežnike v popravilo prejema celo po pošti iz tujine.</span></p> <p><span> </span></p></p> 174808371 RTVSLO – Prvi 1415 clean Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje. <p>Po izobrazbi vzgojiteljica, že trideset let pa popravlja dežnike</p><p><p><span>Ko človek stopi v popravljalnico dežnikov na Trubarjevi cesti 13 v Ljubljani, začuti duha časa. Spoštovanje do starega. Do obrti, ki se upira komercialnosti in cenenosti. Do Marije Lah, ki ji ni prav nič nerodno, da se prostor, v katerega vstopamo, ni prav nič spremenil vse od leta 1966. Z veseljem pripoveduje o svojem očetu, Mateju Barbaliču, ki jo je popeljal v ta svet finomehanike in šiviljstva.  Vprašanje, ali se splača popravljati dežnike, ima zanjo jasen in hiter odgovor: Seveda! In ne samo zanjo. Dežnike v popravilo prejema celo po pošti iz tujine.</span></p> <p><span> </span></p></p> Sat, 25 Sep 2021 14:20:30 +0000 Marija Lah Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.<p>Režiser, pisatelj, pesnik in esejist.</p><p><p>»Izogibam se temu, da bi se nekomu, po prvem stisku rok naduto predstavil: ''Jaz sem pa umetnik.'' Kajti o tem naj sodijo drugi in končno to presodi predvsem čas. Vse, kar želim, je, da gledalcu, bralcu in poslušalcu čim boljše povem neko zgodbo. Pripovedovalec zgodb sem, pravzaprav.« Tako razmišlja režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer, ki ga je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.</p></p> 174806469 RTVSLO – Prvi 1770 clean Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.<p>Režiser, pisatelj, pesnik in esejist.</p><p><p>»Izogibam se temu, da bi se nekomu, po prvem stisku rok naduto predstavil: ''Jaz sem pa umetnik.'' Kajti o tem naj sodijo drugi in končno to presodi predvsem čas. Vse, kar želim, je, da gledalcu, bralcu in poslušalcu čim boljše povem neko zgodbo. Pripovedovalec zgodb sem, pravzaprav.« Tako razmišlja režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer, ki ga je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.</p></p> Sat, 18 Sep 2021 14:59:30 +0000 Vinko Möderndorfer Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.<p>Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine</p><p><p><em>"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," </em>pravi <strong>Goran Vojnović</strong>, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.</p> <p>Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ...</p> <blockquote><p><em>"Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži." </em></p></blockquote> <p>Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad.</p> <p>Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet.</p> <blockquote><p><em>"Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta." </em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174804426 RTVSLO – Prvi 2040 clean Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.<p>Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine</p><p><p><em>"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," </em>pravi <strong>Goran Vojnović</strong>, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.</p> <p>Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ...</p> <blockquote><p><em>"Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži." </em></p></blockquote> <p>Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad.</p> <p>Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet.</p> <blockquote><p><em>"Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta." </em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 11 Sep 2021 14:50:00 +0000 Goran Vojnovič Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Arheologinja od "petka do svetka"</p><p><p>Arheologinjo <a>dr. Manco Vinazza</a> je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani <a>gimnaziji v Novi Gorici</a>, ko se je vpisala na študij arheologije na <a>Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani</a>. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje <a>podjetje Arheoacta, s. p</a>., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru <a>projekta ENTRANS</a> dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na <a>Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani</a>. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi dela s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Dr. Manca Vinazza se veliko ukvarja tudi z <a>eksperimentalno arheologijo</a>, ki pomaga pri razumevanju posameznih procesov izdelave in končni interpretaciji. Njeno področje raziskovanja je arheološka keramika iz<a> bronaste</a> in <a>železne dobe</a>, ki jo preučuje predvsem z vidika <a>keramične operacijske sekvence</a>, kar skuša vključiti v tipološke in kronološke študije.</p> <p>Pri <a>arheoloških izkopavanjih</a> seveda le redko naletijo na povsem ohranjene posode, prevladujejo predvsem posamezni kosi keramike, ki jo morajo raziskovalci seveda dobro očistiti, potem pa se začne dolgotrajno in zamudno delo sestavljanja v posamezne posode in tipološka kronološka umestitev v prostor in čas.</p> <p>Dr. Manca Vinazza je od 2018 zaposlena na asistentskem delovnem mestu na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje Arheološko metodologijo in Arheološko keramologijo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Dr. Manca Vinazza je pred  kratkim uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na temo prazgodovinskega lončarstva. Julija je končala terenske raziskave s študenti na Krasu. Sedaj se posveča predvsem delu v <a>Materialno analitskem laboratoriju na Oddelku za arheologijo</a>, kjer analizira arheološko keramiko.</p> <p>Ko govorimo o arheologiji mnogi takoj pomislijo na bajeslovne zaklade, avanturistične podvige pa tudi na tisto znano krilatico, ki arheologe imenuje slabšalno – žličkarji. To velja še posebno v naših krajih, kjer ljudje krivijo arheologe, da ti s svojimi raziskavami otežujejo novogradnje in razvoj in jih še dodatno podražijo. Žal se kritiki ne zavedajo pomena arheologije, njene vloge in pomena in zlasti tega, da študij te vede nikakor ni ljubiteljsko obiskovanje »enajste šole pod mostom«. Bodoči arheolog, arheologinja mora imeti predvsem veliko ljubezni, trdno voljo in veselja za ta vse prej kot enostaven študij. Take izkušnje ima tudi dr. Manca Vinazza.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174802814 RTVSLO – Prvi 1415 clean Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Arheologinja od "petka do svetka"</p><p><p>Arheologinjo <a>dr. Manco Vinazza</a> je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani <a>gimnaziji v Novi Gorici</a>, ko se je vpisala na študij arheologije na <a>Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani</a>. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje <a>podjetje Arheoacta, s. p</a>., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru <a>projekta ENTRANS</a> dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na <a>Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani</a>. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi dela s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Dr. Manca Vinazza se veliko ukvarja tudi z <a>eksperimentalno arheologijo</a>, ki pomaga pri razumevanju posameznih procesov izdelave in končni interpretaciji. Njeno področje raziskovanja je arheološka keramika iz<a> bronaste</a> in <a>železne dobe</a>, ki jo preučuje predvsem z vidika <a>keramične operacijske sekvence</a>, kar skuša vključiti v tipološke in kronološke študije.</p> <p>Pri <a>arheoloških izkopavanjih</a> seveda le redko naletijo na povsem ohranjene posode, prevladujejo predvsem posamezni kosi keramike, ki jo morajo raziskovalci seveda dobro očistiti, potem pa se začne dolgotrajno in zamudno delo sestavljanja v posamezne posode in tipološka kronološka umestitev v prostor in čas.</p> <p>Dr. Manca Vinazza je od 2018 zaposlena na asistentskem delovnem mestu na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje Arheološko metodologijo in Arheološko keramologijo.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Dr. Manca Vinazza je pred  kratkim uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na temo prazgodovinskega lončarstva. Julija je končala terenske raziskave s študenti na Krasu. Sedaj se posveča predvsem delu v <a>Materialno analitskem laboratoriju na Oddelku za arheologijo</a>, kjer analizira arheološko keramiko.</p> <p>Ko govorimo o arheologiji mnogi takoj pomislijo na bajeslovne zaklade, avanturistične podvige pa tudi na tisto znano krilatico, ki arheologe imenuje slabšalno – žličkarji. To velja še posebno v naših krajih, kjer ljudje krivijo arheologe, da ti s svojimi raziskavami otežujejo novogradnje in razvoj in jih še dodatno podražijo. Žal se kritiki ne zavedajo pomena arheologije, njene vloge in pomena in zlasti tega, da študij te vede nikakor ni ljubiteljsko obiskovanje »enajste šole pod mostom«. Bodoči arheolog, arheologinja mora imeti predvsem veliko ljubezni, trdno voljo in veselja za ta vse prej kot enostaven študij. Take izkušnje ima tudi dr. Manca Vinazza.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 04 Sep 2021 14:53:35 +0000 Manca Vinazza V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije</p><p><p>V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.</p> </p> 174801080 RTVSLO – Prvi 1802 clean V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.<p>Muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije</p><p><p>V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.</p> </p> Sat, 28 Aug 2021 15:00:02 +0000 Prof. dr. Boris Kryštufek Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Od vodenja pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom v času jugoslovanske dolžniške krize in sklepanja poslov z neuvrščenimi, do veleposlaniškega dela v Pekingu in Pragi</p><p><p><strong>Zvone Dragan</strong> ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskim dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi <em>Od politike do diplomacije</em>, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174799295 RTVSLO – Prvi 2694 clean Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Od vodenja pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom v času jugoslovanske dolžniške krize in sklepanja poslov z neuvrščenimi, do veleposlaniškega dela v Pekingu in Pragi</p><p><p><strong>Zvone Dragan</strong> ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskim dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi <em>Od politike do diplomacije</em>, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 21 Aug 2021 14:30:00 +0000 Zvone Dragan Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."<p>"Rada se ozrem na teh 42 let, ki sva jih preživela z mojim možem. Mislim, da so bila ustvarjalna. In da sem zaradi njih boljši človek."</p><p><p>Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bilo napoteni v Slovenijo, učila slovenščine. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik, so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30. leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj ZDA priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927 – 2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona.<br /> Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema:<br /> »Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo, in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori.« </p></p> 174798128 RTVSLO – Prvi 1774 clean Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."<p>"Rada se ozrem na teh 42 let, ki sva jih preživela z mojim možem. Mislim, da so bila ustvarjalna. In da sem zaradi njih boljši človek."</p><p><p>Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bilo napoteni v Slovenijo, učila slovenščine. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik, so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30. leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj ZDA priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927 – 2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona.<br /> Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema:<br /> »Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo, in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori.« </p></p> Sat, 14 Aug 2021 14:59:34 +0000 Dr. Lea Plut Pregelj Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.<p>Samosvoja srčna upornica z razlogom</p><p><p>Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici.</p> <blockquote><p>"<em>Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje."</em></p></blockquote> <p>Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije<strong>, </strong>članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.</p> </p> 174796678 RTVSLO – Prvi 1562 clean Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.<p>Samosvoja srčna upornica z razlogom</p><p><p>Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici.</p> <blockquote><p>"<em>Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje."</em></p></blockquote> <p>Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije<strong>, </strong>članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.</p> </p> Sat, 07 Aug 2021 14:56:02 +0000 Darinka Kobal Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.<p>"Prenos čustev samo s pomočjo besed je čarovnija"</p><p><p>Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno povezovanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.</p> <p>V oddaji razmišlja, kaj slovenski literarni besedni ustvarjalnosti doprinesejo literarni natečaji, pojasnjuje, zakaj je sonet zanjo najboljša pesniška oblika za družbeno kritiko, in razkriva, kaj doživlja, ko na odru gleda uprizoritev svojega dramskega dela.</p> <blockquote><p>Tako 'usekanih' ljudi, kot so literarni ustvarjalci, ni veliko. Nekako so porazdeljeni med prebivalstvo in 'navadni' ljudje jih imajo za malo prifrknjene, češ tale sploh ne zna iti na normalen sprehod, kar nekaj bluzi. Ampak to je dejansko res - jaz na primer sprehajam svojega psa, moje misli pa so čisto drugje.</p></blockquote></p> 174794943 RTVSLO – Prvi 1818 clean Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.<p>"Prenos čustev samo s pomočjo besed je čarovnija"</p><p><p>Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno povezovanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.</p> <p>V oddaji razmišlja, kaj slovenski literarni besedni ustvarjalnosti doprinesejo literarni natečaji, pojasnjuje, zakaj je sonet zanjo najboljša pesniška oblika za družbeno kritiko, in razkriva, kaj doživlja, ko na odru gleda uprizoritev svojega dramskega dela.</p> <blockquote><p>Tako 'usekanih' ljudi, kot so literarni ustvarjalci, ni veliko. Nekako so porazdeljeni med prebivalstvo in 'navadni' ljudje jih imajo za malo prifrknjene, češ tale sploh ne zna iti na normalen sprehod, kar nekaj bluzi. Ampak to je dejansko res - jaz na primer sprehajam svojega psa, moje misli pa so čisto drugje.</p></blockquote></p> Sat, 31 Jul 2021 15:00:18 +0000 Jana Kolarič Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.<p>"Šele zdaj lahko počnem to, kar želim!" </p><p><p><span>Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko.  Njegovo poklicno, pedagoško  in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let,  a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Trenutno ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim -  z novim spoznanjem.  </span></p></p> 174793252 RTVSLO – Prvi 1576 clean Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.<p>"Šele zdaj lahko počnem to, kar želim!" </p><p><p><span>Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko.  Njegovo poklicno, pedagoško  in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let,  a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Trenutno ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim -  z novim spoznanjem.  </span></p></p> Sat, 24 Jul 2021 14:56:16 +0000 Dr. Beno Pehani Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.<p>Poklicni gasilec, ki je prvak v kickboxu in ga je želel osebno spoznati Arnold Schwarzenegger.</p><p><p>Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.</p> <p>Foto: Marjan Bolhar</p> </p> 174791741 RTVSLO – Prvi 1615 clean Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.<p>Poklicni gasilec, ki je prvak v kickboxu in ga je želel osebno spoznati Arnold Schwarzenegger.</p><p><p>Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.</p> <p>Foto: Marjan Bolhar</p> </p> Sat, 17 Jul 2021 14:56:55 +0000 Marjan Bolhar Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Belokranjec od glave do peta</p><p><p><a>Boris Grabrijan</a> se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v <a>Velikih selih pri Adlešičih</a> v <a>Beli krajini</a>. S starši in dvema sestrama je svoje otroštvo preživel v <a>Črnomlju</a> v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto, višješolski študij živinoreje, in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je deloval tudi kot inovator. Del njegove poti pa je bila tudi  politika. Precej se je angažiral pri ustanovitvi <a>Zveze slovenske kmečke mladine</a> in <a>Slovenske kmečke zveze</a>. Deloval je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo <a>Cirila Smrkolja</a>, in sicer leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na <a>Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije</a> in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja <a>Krajinskega parka Kolpa</a>. <a>Boris Grabrijan</a> je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Poti</h3> <p>Življenje Borisa Grabrijana niti za hip ni dolgočasno, deluje na tako širokem področju, da je to težko opisati v nekaj stavkih. Rdeča nit vsega njegovega delovanja pa je skrb za naravno in kulturno dediščino, ki je v Beli krajini še razmeroma dobro ohranjena. Boris Grabrijan pravi zase, da je preprost kmečki fant, ki je bil rojen v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. Osnovno in srednjo šolo je končal v Črnomlju, svojo pot je nadaljeval na <a>biotehniški fakulteti v Ljubljani</a>.</p> <p></p> <p>Boris Grabrijan:</p> <blockquote><p>"Leta 1999 sem bil na povabilo italijanske organizacije kmetov CIA član delegacije v Strasbourgu na srečanju italijanskih poslancev z Romanom Prodijem, predsednikom Komisije EU, nekaj dni po njegovem imenovanju. Kot edini Neitalijan sem imel priložnost nagovoriti celotno italijansko parlamentarno skupino."</p></blockquote> <p></p> <p>Ob zgornji sliki je Boris Grabrijan zapisal:</p> <blockquote><p>"Leta 1999 sem sodeloval na mirnem protestu italijanskih kmetov v Strasbourgu in pred parlamentom z nagovorom podprl protestnike. Sledilo je srečanje z nekaterimi poslanci: Javierjem Solano, Roccom Buttiglionejem, Mitjo Volčičem (zamejski Slovenec, italijanski EU-poslanec) ... Ko so me želeli predstaviti Silviu Berlusconiju, je ta odklonil rokovanje z mano. Poslanec Antonio Di Pietro (tožilec v aferi "čiste roke") pa me je po tem incidentu povabil na kosilo, na tipično "Pizzo napolitano".</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>V muzeju v Bistri 1998 leta v vlogi gostitelja komisarja za kmetijstvo Franza Fischlerja in predstavnikov evropskega kmetijstva. Poleg muzejskih zbirk so si gostje na sprejemu ogledali tudi prikaz domačih obrti in folklore <a>KUD Božo Račič Adlešiči</a>.</p> <h3>Promocija</h3> <p>Boris Grabrijan:</p> <blockquote><p>"Dvajset let smo entuziasti v <a>Zvezi društev rejcev drobnice Slovenije</a> organizirali državno tekmovanje v striženju ovc. Leta 1997 sem postal državni prvak, pozneje pa sem zaradi hude nesreče prireditev vodil in povezoval ter komentiral. Zdaj teh za obiskovalce zelo zanimivih prireditev že več let ne organizira nihče."</p></blockquote> <h3>Dediščina</h3> <h3>Park</h3> <p>Krajinski park Kolpa nima samo naravne, ampak tudi kulturno dediščino. Tu najdemo celo vrsto zanimivih kulturnih spomenikov, stavb in izjemno veliko tako imenovane premične, snovne dediščine. Boris Grabrijan pa se zagnano posveča tudi odkrivanju bolj ali manj znanih Belokranjk in Belokranjcev, ki so pomembni ne samo za svoje lokalno okolje, ampak tudi širše.</p> <h3>Predavanja</h3> <h3>Ljubezen</h3> <p><a>Boris Grabrijan je "zaljubljen" v delo na kmetij</a>i, kar se je pokazalo že v otroštvu, saj je večino počitnic preživel na kmetiji svojega dedka. Še več. Ko je delal kot študent v <a>PTT</a> in <a>Komunali Črnomelj</a>, je del dohodka namenil za nakup prvih treh ovc in s tem obudil opuščeno ovčerejo na omenjeni kmetiji.</p> </p> 174788460 RTVSLO – Prvi 1497 clean Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Belokranjec od glave do peta</p><p><p><a>Boris Grabrijan</a> se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v <a>Velikih selih pri Adlešičih</a> v <a>Beli krajini</a>. S starši in dvema sestrama je svoje otroštvo preživel v <a>Črnomlju</a> v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto, višješolski študij živinoreje, in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je deloval tudi kot inovator. Del njegove poti pa je bila tudi  politika. Precej se je angažiral pri ustanovitvi <a>Zveze slovenske kmečke mladine</a> in <a>Slovenske kmečke zveze</a>. Deloval je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo <a>Cirila Smrkolja</a>, in sicer leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na <a>Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije</a> in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja <a>Krajinskega parka Kolpa</a>. <a>Boris Grabrijan</a> je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Poti</h3> <p>Življenje Borisa Grabrijana niti za hip ni dolgočasno, deluje na tako širokem področju, da je to težko opisati v nekaj stavkih. Rdeča nit vsega njegovega delovanja pa je skrb za naravno in kulturno dediščino, ki je v Beli krajini še razmeroma dobro ohranjena. Boris Grabrijan pravi zase, da je preprost kmečki fant, ki je bil rojen v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. Osnovno in srednjo šolo je končal v Črnomlju, svojo pot je nadaljeval na <a>biotehniški fakulteti v Ljubljani</a>.</p> <p></p> <p>Boris Grabrijan:</p> <blockquote><p>"Leta 1999 sem bil na povabilo italijanske organizacije kmetov CIA član delegacije v Strasbourgu na srečanju italijanskih poslancev z Romanom Prodijem, predsednikom Komisije EU, nekaj dni po njegovem imenovanju. Kot edini Neitalijan sem imel priložnost nagovoriti celotno italijansko parlamentarno skupino."</p></blockquote> <p></p> <p>Ob zgornji sliki je Boris Grabrijan zapisal:</p> <blockquote><p>"Leta 1999 sem sodeloval na mirnem protestu italijanskih kmetov v Strasbourgu in pred parlamentom z nagovorom podprl protestnike. Sledilo je srečanje z nekaterimi poslanci: Javierjem Solano, Roccom Buttiglionejem, Mitjo Volčičem (zamejski Slovenec, italijanski EU-poslanec) ... Ko so me želeli predstaviti Silviu Berlusconiju, je ta odklonil rokovanje z mano. Poslanec Antonio Di Pietro (tožilec v aferi "čiste roke") pa me je po tem incidentu povabil na kosilo, na tipično "Pizzo napolitano".</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>V muzeju v Bistri 1998 leta v vlogi gostitelja komisarja za kmetijstvo Franza Fischlerja in predstavnikov evropskega kmetijstva. Poleg muzejskih zbirk so si gostje na sprejemu ogledali tudi prikaz domačih obrti in folklore <a>KUD Božo Račič Adlešiči</a>.</p> <h3>Promocija</h3> <p>Boris Grabrijan:</p> <blockquote><p>"Dvajset let smo entuziasti v <a>Zvezi društev rejcev drobnice Slovenije</a> organizirali državno tekmovanje v striženju ovc. Leta 1997 sem postal državni prvak, pozneje pa sem zaradi hude nesreče prireditev vodil in povezoval ter komentiral. Zdaj teh za obiskovalce zelo zanimivih prireditev že več let ne organizira nihče."</p></blockquote> <h3>Dediščina</h3> <h3>Park</h3> <p>Krajinski park Kolpa nima samo naravne, ampak tudi kulturno dediščino. Tu najdemo celo vrsto zanimivih kulturnih spomenikov, stavb in izjemno veliko tako imenovane premične, snovne dediščine. Boris Grabrijan pa se zagnano posveča tudi odkrivanju bolj ali manj znanih Belokranjk in Belokranjcev, ki so pomembni ne samo za svoje lokalno okolje, ampak tudi širše.</p> <h3>Predavanja</h3> <h3>Ljubezen</h3> <p><a>Boris Grabrijan je "zaljubljen" v delo na kmetij</a>i, kar se je pokazalo že v otroštvu, saj je večino počitnic preživel na kmetiji svojega dedka. Še več. Ko je delal kot študent v <a>PTT</a> in <a>Komunali Črnomelj</a>, je del dohodka namenil za nakup prvih treh ovc in s tem obudil opuščeno ovčerejo na omenjeni kmetiji.</p> </p> Sat, 03 Jul 2021 14:54:57 +0000 Boris Grabrijan Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»V primerjavi z nekom, ki je študiral podjetništvo, mi nismo imeli pojma. Kar smo se naučili, smo se priučili sproti – tako kot partizani,« se začetkov spominja prvi mož glasbene založbe Dallas</p><p><p><strong>Goran Lisica</strong>, bolj znan pod nadimkom <strong>Fox</strong>, je lastnik in direktor <strong>Dallas Records</strong>, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem <strong>Mars Music</strong> prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174784032 RTVSLO – Prvi 1951 clean Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>»V primerjavi z nekom, ki je študiral podjetništvo, mi nismo imeli pojma. Kar smo se naučili, smo se priučili sproti – tako kot partizani,« se začetkov spominja prvi mož glasbene založbe Dallas</p><p><p><strong>Goran Lisica</strong>, bolj znan pod nadimkom <strong>Fox</strong>, je lastnik in direktor <strong>Dallas Records</strong>, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem <strong>Mars Music</strong> prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 26 Jun 2021 14:30:00 +0000 Goran Lisica – Fox Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.<p>Policist na braniku domovine</p><p><p>Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.</p></p> 174784920 RTVSLO – Prvi 1815 clean Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.<p>Policist na braniku domovine</p><p><p>Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.</p></p> Sat, 19 Jun 2021 15:00:15 +0000 Milan Horvat Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>"Prekletstvo tega, da si iz hobija naredil svojo glavno dejavnost, je v tem, da ostaja malo časa za dodatne hobije," meni dr. Aleš Musar.</p><p><p><a>Dr. Aleš Musar</a> je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici <a>dr. Aleksandri Kornhauser Frazer</a>, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje <a>Univerze v Lancastru</a> leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi <a>Ruska dača</a>. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Poti</h3> <p>Življenjske poti posameznikov so enkratne in posebne, kot je poseben vsakdo med nami. Nekomu so sojenice in rojenice namenile tako, drugemu drugačno usodo in zato lahko med seboj primerjamo le delčke svojih življenj z delčki življenj drugih.</p> <h3>Študij</h3> <p>Po desetih letih dela na <a>Univerzi</a>, ko je končal doktorski študij  in pridobil naziv docent, pa se je zgodil preobrat, dr. Aleš Musar se je namreč odločil, da take kariere ne bo nadaljeval še naslednjih 30 let.</p> <p>Študij mu je dal širino in kot asistent dr. Aleksandre Korenhauser Frazer je sodeloval v mednarodnih projektih.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vodenje</h3> <p>Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, med študijem pa je bil tudi turistični vodič in je opravil izobraževanje v okviru potovalne agencije Kompas.</p> <h3>Vzorniki</h3> <p>Vzornici dr. Aleša Musarja sta njegova žena <a>dr. Nataša Pirc Musar</a> in dr. Aleksandra Kornhauser Frazer.</p> <h3>Navdušeni popotnik</h3> <p>Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, to navdušenje pa deli z njim tudi njegova družina.</p> <h3>Obrat</h3> <p>Vsakdo doživi tudi tak in drugačen obrat, ki ne preseneti samo drugih, ampak tudi nas same. Tako zanimivo pot ima tudi dr. Aleš Musar, ki je iz znanstvenih vod nadaljeval svojo kariero v finančnem sektorju in se potem začel ukvarjati s prenovo kulturnega spomenika.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Ruska dača</h3> <p>Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je pravzaprav vila, urejena v tako imenovanem ruskem slogu.</p> <p>Ob prenovljeni zunanjosti je svojo podobo dobila tudi skrbno opremljena notranjost vile, ki je na voljo za vodene oglede, pa tudi številne kulturne, kulinarične, poslovne in zasebne dogodke. Dr. Aleš Musar.</p> <h3>Nastopi v  letu 2020</h3> <h3>Trenutki in zgodbe</h3> <p>Raziskovanje usode družine Petrič je prineslo zanimive podatke o usodi Franca Petriča, pove dr. Aleš Musar.</p> <h3>Zakladnica</h3> <p>Dr. Aleš Musar dojema Rusko dačo kot škatlico z dragulji. Ti dragulji pa so drobne zgodbe, ki jih lahko uvrstimo v prostor in čas, in predmeti, ki jih zbira in odkupuje in ki dodatno osvetlijo usode ljudi in njihovo življenje v času izpred sto in več let.</p> <h3>Priznanje</h3> <p>Prvič, odkar <a>Slovensko društvo konservatorjev</a> podeljuje Steletovo priznanje, je to šlo to v roke investitorju. <strong>Dr. Aleš Musar </strong>z ekipo strokovnjakinj in strokovnjakov, z odlično konservatorko <a><strong>Damjano Pediček Terseglav</strong></a> in restavratorjem <a><strong>Jožefom Drešarjem </strong>iz podjetja GNOM</a>, ki je izvajalo dela<strong>,</strong> priznanje prejema za celovito prenovo vile Ruska dača v Zgornjih Gameljnah.</p> <h3>Premisleki</h3> <p>Dr. Aleš Musar je s svojo ženo dr. Natašo Pirc Musar tudi, kot rečemo, družbeno dejaven, saj sta napisala pobudo ob začetku epidemije covida-19. V pobudi se zavzemata tudi za uvedbo temeljnega dohodka.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174783077 RTVSLO – Prvi 1584 clean Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>"Prekletstvo tega, da si iz hobija naredil svojo glavno dejavnost, je v tem, da ostaja malo časa za dodatne hobije," meni dr. Aleš Musar.</p><p><p><a>Dr. Aleš Musar</a> je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici <a>dr. Aleksandri Kornhauser Frazer</a>, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje <a>Univerze v Lancastru</a> leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi <a>Ruska dača</a>. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Poti</h3> <p>Življenjske poti posameznikov so enkratne in posebne, kot je poseben vsakdo med nami. Nekomu so sojenice in rojenice namenile tako, drugemu drugačno usodo in zato lahko med seboj primerjamo le delčke svojih življenj z delčki življenj drugih.</p> <h3>Študij</h3> <p>Po desetih letih dela na <a>Univerzi</a>, ko je končal doktorski študij  in pridobil naziv docent, pa se je zgodil preobrat, dr. Aleš Musar se je namreč odločil, da take kariere ne bo nadaljeval še naslednjih 30 let.</p> <p>Študij mu je dal širino in kot asistent dr. Aleksandre Korenhauser Frazer je sodeloval v mednarodnih projektih.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vodenje</h3> <p>Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, med študijem pa je bil tudi turistični vodič in je opravil izobraževanje v okviru potovalne agencije Kompas.</p> <h3>Vzorniki</h3> <p>Vzornici dr. Aleša Musarja sta njegova žena <a>dr. Nataša Pirc Musar</a> in dr. Aleksandra Kornhauser Frazer.</p> <h3>Navdušeni popotnik</h3> <p>Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, to navdušenje pa deli z njim tudi njegova družina.</p> <h3>Obrat</h3> <p>Vsakdo doživi tudi tak in drugačen obrat, ki ne preseneti samo drugih, ampak tudi nas same. Tako zanimivo pot ima tudi dr. Aleš Musar, ki je iz znanstvenih vod nadaljeval svojo kariero v finančnem sektorju in se potem začel ukvarjati s prenovo kulturnega spomenika.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Ruska dača</h3> <p>Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je pravzaprav vila, urejena v tako imenovanem ruskem slogu.</p> <p>Ob prenovljeni zunanjosti je svojo podobo dobila tudi skrbno opremljena notranjost vile, ki je na voljo za vodene oglede, pa tudi številne kulturne, kulinarične, poslovne in zasebne dogodke. Dr. Aleš Musar.</p> <h3>Nastopi v  letu 2020</h3> <h3>Trenutki in zgodbe</h3> <p>Raziskovanje usode družine Petrič je prineslo zanimive podatke o usodi Franca Petriča, pove dr. Aleš Musar.</p> <h3>Zakladnica</h3> <p>Dr. Aleš Musar dojema Rusko dačo kot škatlico z dragulji. Ti dragulji pa so drobne zgodbe, ki jih lahko uvrstimo v prostor in čas, in predmeti, ki jih zbira in odkupuje in ki dodatno osvetlijo usode ljudi in njihovo življenje v času izpred sto in več let.</p> <h3>Priznanje</h3> <p>Prvič, odkar <a>Slovensko društvo konservatorjev</a> podeljuje Steletovo priznanje, je to šlo to v roke investitorju. <strong>Dr. Aleš Musar </strong>z ekipo strokovnjakinj in strokovnjakov, z odlično konservatorko <a><strong>Damjano Pediček Terseglav</strong></a> in restavratorjem <a><strong>Jožefom Drešarjem </strong>iz podjetja GNOM</a>, ki je izvajalo dela<strong>,</strong> priznanje prejema za celovito prenovo vile Ruska dača v Zgornjih Gameljnah.</p> <h3>Premisleki</h3> <p>Dr. Aleš Musar je s svojo ženo dr. Natašo Pirc Musar tudi, kot rečemo, družbeno dejaven, saj sta napisala pobudo ob začetku epidemije covida-19. V pobudi se zavzemata tudi za uvedbo temeljnega dohodka.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 12 Jun 2021 14:56:24 +0000 Dr. Aleš Musar Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.<p>Slovenist, ki nenehno išče načine, da dodatno obogati razkošje v glavi</p><p><p><strong>Miha Rus</strong> je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje z tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.</p> <p>Pravijo, da je njegov zaščitni znak nalezljiv nasmeh. Marsikdo pa tudi z zanimanjem prebere njegovo avtobiografsko knjižno izdajo Slovo od Loga.</p> <blockquote><p>"17. septembra leta 1988 je bila sobota. Za slovo sem si zavrtel še pesem »Ti si sav moj bol« s plošče skupine Ekaterina Velika in »Like a hurricane« skupine Mission. Poslovil sem se od Loga, od matere, ki ni mogla skrivati solz, brat Matjaž pa me je v belem amiju odpeljal na vlak v Ljubljano. Na poti do Ljubljane mi je povedal še par praktičnih napotkov, kako preživeti prve dni v vojski. S seboj sem imel okusne sendviče s slanino in knjižico o velikem Beethovnu Slovenskega knjižnega zavoda. V kupeju je bil vojak z desetarskim činom, ki sem ga imel, nevedni skorajšnji vojaček, za ne vem kakšnega visokega oficirja. Prometnik je dvignil loparček, zapiskal in kompozicija je odpeljala proti Borovnici, Logatcu, Postojni in Divači, od tam pa naprej čez vrsto istrskih vasi vse do starodavne Pule, pet dolgih ur. To je bilo moje prvo slovo od Loga. S seboj sem odnesel dušo, polno strahu, in privid dolgih črnih las, ki se je zrcalil v smaragdni Soči. Na stanici u Puli se je pod večer nad menoj razprlo sivooljčno oblačno nebo."</p></blockquote> <p></p></p> 174781090 RTVSLO – Prvi 1857 clean Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.<p>Slovenist, ki nenehno išče načine, da dodatno obogati razkošje v glavi</p><p><p><strong>Miha Rus</strong> je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje z tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.</p> <p>Pravijo, da je njegov zaščitni znak nalezljiv nasmeh. Marsikdo pa tudi z zanimanjem prebere njegovo avtobiografsko knjižno izdajo Slovo od Loga.</p> <blockquote><p>"17. septembra leta 1988 je bila sobota. Za slovo sem si zavrtel še pesem »Ti si sav moj bol« s plošče skupine Ekaterina Velika in »Like a hurricane« skupine Mission. Poslovil sem se od Loga, od matere, ki ni mogla skrivati solz, brat Matjaž pa me je v belem amiju odpeljal na vlak v Ljubljano. Na poti do Ljubljane mi je povedal še par praktičnih napotkov, kako preživeti prve dni v vojski. S seboj sem imel okusne sendviče s slanino in knjižico o velikem Beethovnu Slovenskega knjižnega zavoda. V kupeju je bil vojak z desetarskim činom, ki sem ga imel, nevedni skorajšnji vojaček, za ne vem kakšnega visokega oficirja. Prometnik je dvignil loparček, zapiskal in kompozicija je odpeljala proti Borovnici, Logatcu, Postojni in Divači, od tam pa naprej čez vrsto istrskih vasi vse do starodavne Pule, pet dolgih ur. To je bilo moje prvo slovo od Loga. S seboj sem odnesel dušo, polno strahu, in privid dolgih črnih las, ki se je zrcalil v smaragdni Soči. Na stanici u Puli se je pod večer nad menoj razprlo sivooljčno oblačno nebo."</p></blockquote> <p></p></p> Sat, 05 Jun 2021 15:00:57 +0000 Miha Rus Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.<p>Etnologinja z dušo in srcem</p><p><p><a>Alenka Černelič Krošelj</a>, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica <a>Posavskega muzeja Brežice</a>. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v <a>Kulturnem domu Krško</a> na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot <a>Mestni muzej Krško</a>, <a>Galerija Krško</a> in<a> Grad Rajhenburg</a>, prej pa na <a>občini Krško</a> kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v <a>osnovni šoli Brežice</a> in v Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na <a>Univerzi v Mariboru</a>. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Alenka Černelič Krošelj deluje v različnih stanovskih in drugih društvih v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju; tako je na primer predsednica <a>Slovenskega etnološkega društva</a>, podpredsednica odbora <a>ICOM Slovenija</a> in podpredsednica predsedstva <a>Skupnosti muzejev Slovenije</a>. Od oktobra 2019 je predsednica alianse ICOM SEE (Mednarodni muzejski svet JV Evrope).</p> <p>Je tudi predsednica strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja v drugem mandatu, predsednica sveta <a>Pokrajinskega muzeja Kočevje</a> in članica upravnega odbora <a>LAS Posavje</a>. Ob njenem prihodu na čelo Posavskega muzeja Brežice je bila to mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli prav malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. In ker je prišla iz dinamičnega okolja, v katerem je sodelovala pri številnih projektih, ki se niso posvečali le strokovnosti, ampak tudi predstavljanju in promociji njihovega dela, ali jih vodila, je bilo prav to tudi prvi korak na njenem novem delovnem mestu direktorice.</p> <p>Študij v večjih mestih je vedno svojevrsten izziv, saj številni, ki prihajajo sem študirat iz bolj oddaljenih krajev, po koncu študija najraje ostanejo kar v velikih središčih. Služb v manjših krajih ni na pretek in če hoče kdo študirati  humanistične znanosti, je možnosti še toliko manj. Alenka Černelič Krošelj se ni odločila, da gre po opisani poti in po študiju ostane v Ljubljani, zakaj, izveste v oddaji.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Alenka Černelič Krošelj je izredno dinamična in dejavna, saj deluje na najrazličnejših področjih: je predsednica <a>posavske podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja</a>, članica <a>Društva za oživitev mesta Brežice</a>, članica <a>Društva 1824</a>.</p> <p>Alenka Černelič Krošelj je polna idej in je vedno v ustvarjalnem gibanju, to pomeni, da ima veliko načrtov tako znotraj Posavskega muzeja, ki ga vodi, kot tudi za povečanje prepoznavnosti Posavja na področju kulture v najširšem pomenu besede.</p> </p> 174779375 RTVSLO – Prvi 1502 clean Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.<p>Etnologinja z dušo in srcem</p><p><p><a>Alenka Černelič Krošelj</a>, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica <a>Posavskega muzeja Brežice</a>. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v <a>Kulturnem domu Krško</a> na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot <a>Mestni muzej Krško</a>, <a>Galerija Krško</a> in<a> Grad Rajhenburg</a>, prej pa na <a>občini Krško</a> kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v <a>osnovni šoli Brežice</a> in v Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na <a>Univerzi v Mariboru</a>. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Alenka Černelič Krošelj deluje v različnih stanovskih in drugih društvih v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju; tako je na primer predsednica <a>Slovenskega etnološkega društva</a>, podpredsednica odbora <a>ICOM Slovenija</a> in podpredsednica predsedstva <a>Skupnosti muzejev Slovenije</a>. Od oktobra 2019 je predsednica alianse ICOM SEE (Mednarodni muzejski svet JV Evrope).</p> <p>Je tudi predsednica strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja v drugem mandatu, predsednica sveta <a>Pokrajinskega muzeja Kočevje</a> in članica upravnega odbora <a>LAS Posavje</a>. Ob njenem prihodu na čelo Posavskega muzeja Brežice je bila to mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli prav malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. In ker je prišla iz dinamičnega okolja, v katerem je sodelovala pri številnih projektih, ki se niso posvečali le strokovnosti, ampak tudi predstavljanju in promociji njihovega dela, ali jih vodila, je bilo prav to tudi prvi korak na njenem novem delovnem mestu direktorice.</p> <p>Študij v večjih mestih je vedno svojevrsten izziv, saj številni, ki prihajajo sem študirat iz bolj oddaljenih krajev, po koncu študija najraje ostanejo kar v velikih središčih. Služb v manjših krajih ni na pretek in če hoče kdo študirati  humanistične znanosti, je možnosti še toliko manj. Alenka Černelič Krošelj se ni odločila, da gre po opisani poti in po študiju ostane v Ljubljani, zakaj, izveste v oddaji.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Alenka Černelič Krošelj je izredno dinamična in dejavna, saj deluje na najrazličnejših področjih: je predsednica <a>posavske podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja</a>, članica <a>Društva za oživitev mesta Brežice</a>, članica <a>Društva 1824</a>.</p> <p>Alenka Černelič Krošelj je polna idej in je vedno v ustvarjalnem gibanju, to pomeni, da ima veliko načrtov tako znotraj Posavskega muzeja, ki ga vodi, kot tudi za povečanje prepoznavnosti Posavja na področju kulture v najširšem pomenu besede.</p> </p> Sat, 29 May 2021 14:55:02 +0000 Alenka Černelič Krošelj »Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.<p>Oblikovalec nakita in umetnik</p><p><p><em>»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej,«</em> pravi izdelovalec nakita Huberto Široka.</p> <p>Tudi v otroštvu ni bilo vse lahko. Rodil se je v zakonu Francozinje in Slovenca in nekaj let obiskoval osnovno šolo v Parizu. Ko se je družina leta 1963 preselila v očetovo hišo na Bledu, pa je na svoji koži dobesedno občutil stigmo »tujca«, saj so ga sošolci med odmori celo pretepali. A šola ga je kasneje usmerila tudi k umetnosti- v svet likovnosti ga je namreč na šoli za gradbeništvo popeljal profesor Zmago Modic. Zaradi dedkove bolezni naj bi samo začasno prevzel vodenje njegove zlatarske delavnice, a to »začasno« vodenje delavnice traja zdaj že več kot trideset let.</p></p> 174777632 RTVSLO – Prvi 1685 clean »Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.<p>Oblikovalec nakita in umetnik</p><p><p><em>»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej,«</em> pravi izdelovalec nakita Huberto Široka.</p> <p>Tudi v otroštvu ni bilo vse lahko. Rodil se je v zakonu Francozinje in Slovenca in nekaj let obiskoval osnovno šolo v Parizu. Ko se je družina leta 1963 preselila v očetovo hišo na Bledu, pa je na svoji koži dobesedno občutil stigmo »tujca«, saj so ga sošolci med odmori celo pretepali. A šola ga je kasneje usmerila tudi k umetnosti- v svet likovnosti ga je namreč na šoli za gradbeništvo popeljal profesor Zmago Modic. Zaradi dedkove bolezni naj bi samo začasno prevzel vodenje njegove zlatarske delavnice, a to »začasno« vodenje delavnice traja zdaj že več kot trideset let.</p></p> Sat, 22 May 2021 14:58:05 +0000 Huberto Široka Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in politično kariero</p><p><p><strong>Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej</strong> je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa<u>,</u> naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom <em>Uganka Šalej</em>. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174775673 RTVSLO – Prvi 3166 clean Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.<p>Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in politično kariero</p><p><p><strong>Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej</strong> je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa<u>,</u> naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom <em>Uganka Šalej</em>. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 15 May 2021 14:30:00 +0000 Štefan Bogdan Barenboim Šalej Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.<p>"Ko druge siliš, da živijo po tvoji meri, jim morda vzameš najbolj žlahtno, kar je v njihovi kulturi. Grki ne morejo križem rok mimo nekoga, ki potrebuje pomoč."</p><p><p><strong>Dr. Dragica Fabjan Andritsakos</strong>, ki živi in dela v Ljubljani, kjer poučuje na Škofijski gimnaziji, in v Atenah, tudi izobraževala se je na ljubljanski univerzi in v različnih mestih Grčije, zase pravi, da sedi na dveh stolih, saj je dvojezična, če zanemarimo oba mrtva jezika, katerih mojstrica je, hkrati pa jo navdušuje vse, kar ji s toplimi ljudmi in s prav takšnim podnebjem ponuja Grčija, malo hladnejšo Slovenijo pa pogreša, ko je dalj časa odsotna.</p> <p>Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura številnih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, "izumljeno ali digitalizirano" zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, v 60. in 70. letih tudi novodobna in sodobna – prebiramo lahko denimo precejšen del opusa Nikosa Kazantzakisa –, vendar ne s tako kontinuirano skrbjo, da bi nad njimi imeli pregled, zato jih moramo še dodobra odkriti.</p> <p>Dragica Fabjan Andritsakos, strnjeno slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine. Poleg prevodnega ukvarjanja z antičnimi besedili, nedavno izdanega prevoda celotnega pesniškega opusa enega največjih grških sodobnih pesnikov Konstantina P. Kavafisa, imamo v njenem neposrednem prevodu iz tega jezika poslovenjen tudi roman Okrvavljena zemlja pisateljice Dido Sotiriou, ki tematizira velikokrat upodobljeno poglavje iz grško-turške vojne, svojo pozornost pa je usmerila v težko opisljivo trpljenje otrok. Poleg drugih njenih prevodov velja omeniti tudi poezijo Kiki Dimula, Zoi Karelli, Katerine Angelaki - Rouk in druge ...</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174774176 RTVSLO – Prvi 2047 clean Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.<p>"Ko druge siliš, da živijo po tvoji meri, jim morda vzameš najbolj žlahtno, kar je v njihovi kulturi. Grki ne morejo križem rok mimo nekoga, ki potrebuje pomoč."</p><p><p><strong>Dr. Dragica Fabjan Andritsakos</strong>, ki živi in dela v Ljubljani, kjer poučuje na Škofijski gimnaziji, in v Atenah, tudi izobraževala se je na ljubljanski univerzi in v različnih mestih Grčije, zase pravi, da sedi na dveh stolih, saj je dvojezična, če zanemarimo oba mrtva jezika, katerih mojstrica je, hkrati pa jo navdušuje vse, kar ji s toplimi ljudmi in s prav takšnim podnebjem ponuja Grčija, malo hladnejšo Slovenijo pa pogreša, ko je dalj časa odsotna.</p> <p>Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura številnih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, "izumljeno ali digitalizirano" zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, v 60. in 70. letih tudi novodobna in sodobna – prebiramo lahko denimo precejšen del opusa Nikosa Kazantzakisa –, vendar ne s tako kontinuirano skrbjo, da bi nad njimi imeli pregled, zato jih moramo še dodobra odkriti.</p> <p>Dragica Fabjan Andritsakos, strnjeno slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine. Poleg prevodnega ukvarjanja z antičnimi besedili, nedavno izdanega prevoda celotnega pesniškega opusa enega največjih grških sodobnih pesnikov Konstantina P. Kavafisa, imamo v njenem neposrednem prevodu iz tega jezika poslovenjen tudi roman Okrvavljena zemlja pisateljice Dido Sotiriou, ki tematizira velikokrat upodobljeno poglavje iz grško-turške vojne, svojo pozornost pa je usmerila v težko opisljivo trpljenje otrok. Poleg drugih njenih prevodov velja omeniti tudi poezijo Kiki Dimula, Zoi Karelli, Katerine Angelaki - Rouk in druge ...</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 08 May 2021 14:30:00 +0000 Dr. Dragica Fabjan Andritsakos Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes. <p>Prvi glavni in odgovorni urednik STA</p><p><p>Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.</p></p> 174772488 RTVSLO – Prvi 1252 clean Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes. <p>Prvi glavni in odgovorni urednik STA</p><p><p>Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.</p></p> Sat, 01 May 2021 14:50:52 +0000 Dušan Rogelj Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________ <p>Med dragocenostmi Nadškofijskega arhiva Ljubljana</p><p><p>Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali ravno prek arhivskih dokumentov.</p></p> 174771009 RTVSLO – Prvi 1594 clean Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________ <p>Med dragocenostmi Nadškofijskega arhiva Ljubljana</p><p><p>Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali ravno prek arhivskih dokumentov.</p></p> Sat, 24 Apr 2021 14:56:34 +0000 Tone Krampač Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>»Spet sem se vrnil h koreninam.«</p><p><p>Ko govori o svoji novinarski karieri, postavi v ospredje dve prispodobi: »Bil sem dvoživka« in »Spet sem se vrnil h koreninam«. S prispodobo o »dvoživki« ilustrira obdobje, ko je delal kot novinar na Valu 202 in hkrati, s čedalje bolj prepoznavnim načinom poročanja, spremljal nastope naših najboljših športnic in športnikov. »H koreninam« pa se je vrnil pred nekaj leti, ko je marsikoga presenetil z odločitvijo, da bo vlogo športnega komentatorja in urednika »prepustil mlajšim in se kot ''valovec'', ki je od pet do glave zastrupljen z radijskim etrom, posvetil še kakšnim drugim temam«.</p></p> 174769317 RTVSLO – Prvi 1791 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>»Spet sem se vrnil h koreninam.«</p><p><p>Ko govori o svoji novinarski karieri, postavi v ospredje dve prispodobi: »Bil sem dvoživka« in »Spet sem se vrnil h koreninam«. S prispodobo o »dvoživki« ilustrira obdobje, ko je delal kot novinar na Valu 202 in hkrati, s čedalje bolj prepoznavnim načinom poročanja, spremljal nastope naših najboljših športnic in športnikov. »H koreninam« pa se je vrnil pred nekaj leti, ko je marsikoga presenetil z odločitvijo, da bo vlogo športnega komentatorja in urednika »prepustil mlajšim in se kot ''valovec'', ki je od pet do glave zastrupljen z radijskim etrom, posvetil še kakšnim drugim temam«.</p></p> Sat, 17 Apr 2021 14:59:51 +0000 Aleš Smrekar Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.<p>Psihoterapevtka in svetovalka</p><p><p>Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati, kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> 174767559 RTVSLO – Prvi 1654 clean Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.<p>Psihoterapevtka in svetovalka</p><p><p>Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati, kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> Sat, 10 Apr 2021 14:57:31 +0000 Dr. Tjaša M. Kos Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Gozd je zanj občutenje in ljubezen</p><p><p><a>Slovenski gozdovi</a>, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. <a>Jože Prah</a> meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od <a>413.000 lastnikov gozdnih površin</a>, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.</p> <p></p> <p>Današnji čas tudi ni naklonjen<a> prostovoljstvu</a>, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Jože Prah prihaja iz <a>Posavja</a> iz <a>občine Sevnica</a>. Doma je na <a>Zajčji gori</a>, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na <a>reko Savo</a> in na <a>Grintovec</a>.</p> <p>Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.</p> <p>Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.</p> <p>Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.</p> <h3>Tematske poti</h3> <p>Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge <a>tematske poti</a>. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik <a>komisije za izbiro naj tematske poti</a>, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom <a>Turistične zveze Slovenije</a>, <a>Zavoda za gozdove</a>, <a>Outdoora Slovenije</a> in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.</p> <p></p> <p>Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene <a>biotske raznovrstnosti</a>, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.</p> <h3>Poti</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Tematske gozdne poti</h3> <h3>Gozdna pedagogika</h3> <h3>Vodniki</h3> <h3>Oglarstvo</h3> <h3>Splavarstvo</h3> <h3>Razstave</h3> <h3>Narava</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Vse za naravo</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Priznanja</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vedno aktiven</h3> <p>Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »<a>taužentkincler</a>« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.</p> <p>Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI</strong></p> <p>Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:</p> <p>" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov.  Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: <strong>PRIJATELJSVO</strong>. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »<strong>LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« </strong>in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.</p> <p>Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .</p> <p><strong>E6:</strong> Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan;  http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4  , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775</p> <p><strong>E7:</strong> Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš;   http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5   http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs ,  https://mapzs.projekti.si/path/67157</p> <p><strong>E12: </strong>Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje;  https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"</p></p> 174765995 RTVSLO – Prvi 1654 clean Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Gozd je zanj občutenje in ljubezen</p><p><p><a>Slovenski gozdovi</a>, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. <a>Jože Prah</a> meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od <a>413.000 lastnikov gozdnih površin</a>, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.</p> <p></p> <p>Današnji čas tudi ni naklonjen<a> prostovoljstvu</a>, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p>Jože Prah prihaja iz <a>Posavja</a> iz <a>občine Sevnica</a>. Doma je na <a>Zajčji gori</a>, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na <a>reko Savo</a> in na <a>Grintovec</a>.</p> <p>Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.</p> <p>Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.</p> <p>Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.</p> <h3>Tematske poti</h3> <p>Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge <a>tematske poti</a>. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik <a>komisije za izbiro naj tematske poti</a>, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom <a>Turistične zveze Slovenije</a>, <a>Zavoda za gozdove</a>, <a>Outdoora Slovenije</a> in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.</p> <p></p> <p>Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene <a>biotske raznovrstnosti</a>, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.</p> <h3>Poti</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Tematske gozdne poti</h3> <h3>Gozdna pedagogika</h3> <h3>Vodniki</h3> <h3>Oglarstvo</h3> <h3>Splavarstvo</h3> <h3>Razstave</h3> <h3>Narava</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Vse za naravo</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Priznanja</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Vedno aktiven</h3> <p>Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »<a>taužentkincler</a>« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.</p> <p>Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI</strong></p> <p>Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:</p> <p>" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov.  Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: <strong>PRIJATELJSVO</strong>. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »<strong>LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« </strong>in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.</p> <p>Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .</p> <p><strong>E6:</strong> Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan;  http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4  , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775</p> <p><strong>E7:</strong> Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš;   http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5   http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs ,  https://mapzs.projekti.si/path/67157</p> <p><strong>E12: </strong>Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje;  https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"</p></p> Sat, 03 Apr 2021 14:57:34 +0000 Jože Prah Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>"Alpinizem je zame predvsem duhovna izkušnja, ki je v marsičem podobna izkušnji branja dobre literature," pravi profesor primerjalne književnosti in literarne teorije</p><p><p><strong>Dr. Tomo Virk</strong> je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom <em>Literatura in etika</em>, ki je ravnokar v tisku. V mladosti je bil zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174764165 RTVSLO – Prvi 1484 clean Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>"Alpinizem je zame predvsem duhovna izkušnja, ki je v marsičem podobna izkušnji branja dobre literature," pravi profesor primerjalne književnosti in literarne teorije</p><p><p><strong>Dr. Tomo Virk</strong> je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom <em>Literatura in etika</em>, ki je ravnokar v tisku. V mladosti je bil zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 27 Mar 2021 15:54:44 +0000 Tomo Virk Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.<p>Ilustratorka: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«</p><p><p>Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.</p></p> 174762409 RTVSLO – Prvi 1741 clean Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.<p>Ilustratorka: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«</p><p><p>Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.</p></p> Sat, 20 Mar 2021 15:59:01 +0000 Ilustratorka Marta Bartolj: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.« Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>"Prispodoba učitelja kot gorskega vodnika je tista, ki me je vedno vodila na moji poklicni poti", pravi zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.</p><p><p>Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom <em>Moje življenje, moje učenje</em>.</p> <p>Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.</p> </p> 174760558 RTVSLO – Prvi 1698 clean Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>"Prispodoba učitelja kot gorskega vodnika je tista, ki me je vedno vodila na moji poklicni poti", pravi zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.</p><p><p>Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom <em>Moje življenje, moje učenje</em>.</p> <p>Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.</p> </p> Sat, 13 Mar 2021 15:58:18 +0000 Barica Marentič Požarnik Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.<p>Koroški risar, ki mu je Ljubljana najlepša v jeseni</p><p><p>Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širše slike. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> 174758841 RTVSLO – Prvi 1782 clean Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.<p>Koroški risar, ki mu je Ljubljana najlepša v jeseni</p><p><p>Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širše slike. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.</p></p> Sat, 06 Mar 2021 15:59:42 +0000 Gašper Krajnc Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.<p>Pionir umetne inteligence </p><p><p>Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na realnih podatkih. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala mnogo več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki v pomembni meri spreminja svet v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.</p></p> 174757091 RTVSLO – Prvi 1881 clean Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.<p>Pionir umetne inteligence </p><p><p>Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na realnih podatkih. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala mnogo več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki v pomembni meri spreminja svet v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.</p></p> Sat, 27 Feb 2021 16:01:21 +0000 Ivan Bratko Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne. <p>Fotograf s pravosodnim izpitom</p><p><p>Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je prevagal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo.</p></p> 174755414 RTVSLO – Prvi 1709 clean Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne. <p>Fotograf s pravosodnim izpitom</p><p><p>Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je prevagal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo.</p></p> Sat, 20 Feb 2021 15:58:29 +0000 Dragan Arrigler Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.<p>»Nikola Tesla je že sam tako neverjeten, da ne potrebuje nobenih dodatnih poveličevanj.«</p><p><p>Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik in diplomirani ekonomist, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje nedavno izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja<em>,</em> ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tistega prostora mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.</p></p> 174753619 RTVSLO – Prvi 1331 clean Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.<p>»Nikola Tesla je že sam tako neverjeten, da ne potrebuje nobenih dodatnih poveličevanj.«</p><p><p>Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik in diplomirani ekonomist, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje nedavno izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja<em>,</em> ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tistega prostora mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.</p></p> Sat, 13 Feb 2021 15:30:00 +0000 Miran Perhavec "Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije. <p>Upokojena arhivistka Zgodovinskega arhiva na Ptuju: "Že v antiki so vedeli in upoštevali, da je prostor, kjer so ohranjeni dokumenti, svet prostor."</p><p><p>"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš."<br /> Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, ki jo podeljuje Arhivsko društvo Slovenije.</p></p> 174751931 RTVSLO – Prvi 1818 clean "Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije. <p>Upokojena arhivistka Zgodovinskega arhiva na Ptuju: "Že v antiki so vedeli in upoštevali, da je prostor, kjer so ohranjeni dokumenti, svet prostor."</p><p><p>"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš."<br /> Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, ki jo podeljuje Arhivsko društvo Slovenije.</p></p> Sat, 06 Feb 2021 16:00:18 +0000 Marija Hernja Masten Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>"Počitek je zame izguba časa", pravi 88 letni izumitelj Vili Poznik</p><p><p>Če boste vstopili v svet izumitelja in inovatorja Vinka Poznika, boste zagotovo velikokrat slišali besedno zvezo energetski informacijski potencial. Malo hudomušno in provokativno rad reče, da se skupaj s sodelavci ukvarja s tehnologijami za tretje tisočletje. Njegovi izumi so usmerjeni predvsem k ohranjanju zdravja ljudi, živali in rastlin. Sodeluje z uglednimi strokovnjaki in ustanovami doma in po svetu, priznanj in nagrad se je v njegovi 40-letni karieri nabralo že več kot sto. Znanje je univerzalno, pravi, in pripada vsem. Za Vilija Poznika razsežnosti prostora in časa nista pomembni, počitek je zanj izguba časa, pri 88 letih pa je prepričan, da smo ljudje preveč zazrti v preteklost. </p></p> 174750229 RTVSLO – Prvi 1520 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>"Počitek je zame izguba časa", pravi 88 letni izumitelj Vili Poznik</p><p><p>Če boste vstopili v svet izumitelja in inovatorja Vinka Poznika, boste zagotovo velikokrat slišali besedno zvezo energetski informacijski potencial. Malo hudomušno in provokativno rad reče, da se skupaj s sodelavci ukvarja s tehnologijami za tretje tisočletje. Njegovi izumi so usmerjeni predvsem k ohranjanju zdravja ljudi, živali in rastlin. Sodeluje z uglednimi strokovnjaki in ustanovami doma in po svetu, priznanj in nagrad se je v njegovi 40-letni karieri nabralo že več kot sto. Znanje je univerzalno, pravi, in pripada vsem. Za Vilija Poznika razsežnosti prostora in časa nista pomembni, počitek je zanj izguba časa, pri 88 letih pa je prepričan, da smo ljudje preveč zazrti v preteklost. </p></p> Sat, 30 Jan 2021 15:55:20 +0000 Vili Poznik Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Vneti preučevalec ostankov vojaških objektov med obema vojnama</p><p><p>&nbsp;</p> <p><a>Grega Žorž</a> se je rodil in odrastel v <a>Ljubljani</a>, tam je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na <a>filozofski fakulteti univerze v Ljubljani.</a> Prvostopenjski študij na tamkajšnjem <a>oddelku za geografijo</a> je dokončal z delom <strong>Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat</strong>, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji <a>Cipra Slovenija</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p><span>V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu </span><a><span>Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije</span></a><span> z naslovom <strong><span>Po kreativni poti do praktičnega znanja</span></strong>. Leta 2017 je magistriral iz smeri <strong><span>regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko</span></strong> na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo <strong><span>Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora</span></strong> prejel študentsko Prešernovo nagrado.</span></p> <p>&nbsp;</p> <p>Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na <a>Direktoratu za kulturno dediščino</a> pri EU projektu eDediščina.</p> <h3>Zgodovinsko društvo Rapalska meja</h3> <p>Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik <a>Zgodovinskega društva Rapalska meja.</a></p> <p>Člani Zgodovinskega društva Rapalska meja prirpavljajo tudi vodene pohode in oglede vojaških ostalin iz obdobja med obema svetovnima vojnama.</p> <p>Člani Zgodovinskega društva Rapalska meja tudi sami  vneto raziskujejo vojaške objekte <a>Alpskega zidu</a> in <a>Rupnikove linije</a>.</p> <h3>Digitalizacija</h3> <p>Grega Žorž ob arhivskem delu preživi veliko časa tudi na terenu, raziskovanja pa dopolnjuje z uporabo najsodobnejše<a> laserske tehnologije LiDAR</a>. Eden izmed digitalnih projektov je recimo ureditev tematske poti po <a>Podbrdu</a>, ki je nastala v okviru LAS projekta <a>Mrouce cajta</a>.</p> <p>Moč digitalizacije  se kaže tudi pri odkrivanju vojaške dediščine. Zanimiv vpogled v dogajanje na <a>planini Polog nad Tolminom</a> si lahko ogledamo v spodnjem videoposnetku, ki ga je pripravil Grega Žorž.</p> <p>Poglobljen opis dogajanja na planini Polog pa je dosegljiv na spletni strani: <a>https://www.rapalskameja.si/polog/</a></p> <h3>Fotografija</h3> <p>Eden izmed konjičkov Grege Žorža so tudi pokrajinska fotografija in različni kartografski projekti.</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Grega Žorž zelo rad potuje po svetu.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Turno smučanje</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Navdihi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174748469 RTVSLO – Prvi 1782 clean Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>Vneti preučevalec ostankov vojaških objektov med obema vojnama</p><p><p>&nbsp;</p> <p><a>Grega Žorž</a> se je rodil in odrastel v <a>Ljubljani</a>, tam je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na <a>filozofski fakulteti univerze v Ljubljani.</a> Prvostopenjski študij na tamkajšnjem <a>oddelku za geografijo</a> je dokončal z delom <strong>Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat</strong>, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji <a>Cipra Slovenija</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p><span>V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu </span><a><span>Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije</span></a><span> z naslovom <strong><span>Po kreativni poti do praktičnega znanja</span></strong>. Leta 2017 je magistriral iz smeri <strong><span>regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko</span></strong> na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo <strong><span>Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora</span></strong> prejel študentsko Prešernovo nagrado.</span></p> <p>&nbsp;</p> <p>Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na <a>Direktoratu za kulturno dediščino</a> pri EU projektu eDediščina.</p> <h3>Zgodovinsko društvo Rapalska meja</h3> <p>Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik <a>Zgodovinskega društva Rapalska meja.</a></p> <p>Člani Zgodovinskega društva Rapalska meja prirpavljajo tudi vodene pohode in oglede vojaških ostalin iz obdobja med obema svetovnima vojnama.</p> <p>Člani Zgodovinskega društva Rapalska meja tudi sami  vneto raziskujejo vojaške objekte <a>Alpskega zidu</a> in <a>Rupnikove linije</a>.</p> <h3>Digitalizacija</h3> <p>Grega Žorž ob arhivskem delu preživi veliko časa tudi na terenu, raziskovanja pa dopolnjuje z uporabo najsodobnejše<a> laserske tehnologije LiDAR</a>. Eden izmed digitalnih projektov je recimo ureditev tematske poti po <a>Podbrdu</a>, ki je nastala v okviru LAS projekta <a>Mrouce cajta</a>.</p> <p>Moč digitalizacije  se kaže tudi pri odkrivanju vojaške dediščine. Zanimiv vpogled v dogajanje na <a>planini Polog nad Tolminom</a> si lahko ogledamo v spodnjem videoposnetku, ki ga je pripravil Grega Žorž.</p> <p>Poglobljen opis dogajanja na planini Polog pa je dosegljiv na spletni strani: <a>https://www.rapalskameja.si/polog/</a></p> <h3>Fotografija</h3> <p>Eden izmed konjičkov Grege Žorža so tudi pokrajinska fotografija in različni kartografski projekti.</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Grega Žorž zelo rad potuje po svetu.</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Turno smučanje</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Navdihi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 23 Jan 2021 15:59:42 +0000 Grega Žorž Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.<p>Zgodovinarka, ki ima rada zgodbe</p><p><p>Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… </p></p> 174746830 RTVSLO – Prvi 1812 clean Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.<p>Zgodovinarka, ki ima rada zgodbe</p><p><p>Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… </p></p> Sat, 16 Jan 2021 16:00:12 +0000 Kornelija Ajlec Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>»Če skušamo uiti smrti, nam uide tudi prava vedrina sveta,« pravi profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti</p><p><p>Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že okrog 15 let predava fenomenologijo. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo platjo našega bivanja ga spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju - vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic Filozofske fakultete, kjer celo o najbolj kompleksnih filozofskih smereh govori z dobršno mero humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je <a>v eno od preteklih oddaj Razkošje v glavi</a> povabila Alja Zore.</p></p> 174745273 RTVSLO – Prvi 1471 clean Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>»Če skušamo uiti smrti, nam uide tudi prava vedrina sveta,« pravi profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti</p><p><p>Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že okrog 15 let predava fenomenologijo. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo platjo našega bivanja ga spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju - vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic Filozofske fakultete, kjer celo o najbolj kompleksnih filozofskih smereh govori z dobršno mero humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je <a>v eno od preteklih oddaj Razkošje v glavi</a> povabila Alja Zore.</p></p> Sat, 09 Jan 2021 15:54:31 +0000 Janko Lozar Mrevlje Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.<p>Nekdanji novinar in nogometni vratar, še vedno velik nogometni navdušenec in sin pisatelja Miška Kranjca</p><p><p>Pogovor je potekal v spominski sobi pisatelja Miška Kranjca, v sobi, kjer je v zadnjih 10 letih svojega življenja ta pisatelj napisal Strici so mi povedali in kjer zdaj živi naš sogovornik.  Glede na to, da si je z očetom delil ljubezen do besede, do pisanja, najbrž ni čudno, da je <strong>Matjaž Kranjec</strong> postal novinar. Profesionalna pot ga je v dobrih štiridesetih letih peljala od Dela, Radia in Televizije Slovenije, Ekipe, Slovenca do Dnevnika, kjer je ostal do upokojitve. Ali menjavanje služb govori o njegovem nemirnem duhu?</p> <blockquote><p><em>"Ja, to nam je pa kar v krvi. Po očetovi strani. V bistvu je to dar opazovanja." </em></p></blockquote> <p>Opazovati in videti, tudi tam, kjer danes novinarji več ne iščejo radi - med navadnimi ljudmi. Danes bi vsi delali pogovore le s slavnimi osebami, pripomni. Sam, kljub temu da ga je strankarska politika razočarala, namreč ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: boriti se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. A ne gre zgolj za vzporednico med njim in očetom. "To je bil najin cilj," pove. Če je prekmurski pisatelj iskal zgodbe predvsem v Prekmurju, jih je Matjaž  Kranjec po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Na leto je prevozil tudi 50 tisoč kilometrov, na sedenje v pisarni in opravljanje intervjujev po telefonu pa ni pristajal. Novinar mora med ljudi, verjame še danes.</p> <p>Z očetom sta si delila tudi ljubezen do nogometa, Matjaž Kranjec je igral v 5 slovenskih klubih, tudi v Olimpiji v njenem najboljšem obdobju. Bil je "golman" (zakaj golman in ne vratar slišite v oddaji), ti pa imajo v ekipi posebno mesto - drugače so oblečeni, le oni se lahko žoge dotaknejo z roko, soigralci jim morajo zaupati.</p> <blockquote><p><em>"Vsak golman se počuti malo posebnega. To pa, priznan, imam v sebi." </em></p></blockquote> <p>Prav tako ima v sebi Prekmurje, ravnico, ki je prebivalci drugih pokrajin ne morejo čutiti. Čeprav je rojen Ljubljančan in včasih ni želel, da bi ga imeli za kaj drugega, danes ponosno reče, da je po duši Prekmurec - tako kot njegova starša.</p> </p> 174743686 RTVSLO – Prvi 1731 clean Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.<p>Nekdanji novinar in nogometni vratar, še vedno velik nogometni navdušenec in sin pisatelja Miška Kranjca</p><p><p>Pogovor je potekal v spominski sobi pisatelja Miška Kranjca, v sobi, kjer je v zadnjih 10 letih svojega življenja ta pisatelj napisal Strici so mi povedali in kjer zdaj živi naš sogovornik.  Glede na to, da si je z očetom delil ljubezen do besede, do pisanja, najbrž ni čudno, da je <strong>Matjaž Kranjec</strong> postal novinar. Profesionalna pot ga je v dobrih štiridesetih letih peljala od Dela, Radia in Televizije Slovenije, Ekipe, Slovenca do Dnevnika, kjer je ostal do upokojitve. Ali menjavanje služb govori o njegovem nemirnem duhu?</p> <blockquote><p><em>"Ja, to nam je pa kar v krvi. Po očetovi strani. V bistvu je to dar opazovanja." </em></p></blockquote> <p>Opazovati in videti, tudi tam, kjer danes novinarji več ne iščejo radi - med navadnimi ljudmi. Danes bi vsi delali pogovore le s slavnimi osebami, pripomni. Sam, kljub temu da ga je strankarska politika razočarala, namreč ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: boriti se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. A ne gre zgolj za vzporednico med njim in očetom. "To je bil najin cilj," pove. Če je prekmurski pisatelj iskal zgodbe predvsem v Prekmurju, jih je Matjaž  Kranjec po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Na leto je prevozil tudi 50 tisoč kilometrov, na sedenje v pisarni in opravljanje intervjujev po telefonu pa ni pristajal. Novinar mora med ljudi, verjame še danes.</p> <p>Z očetom sta si delila tudi ljubezen do nogometa, Matjaž Kranjec je igral v 5 slovenskih klubih, tudi v Olimpiji v njenem najboljšem obdobju. Bil je "golman" (zakaj golman in ne vratar slišite v oddaji), ti pa imajo v ekipi posebno mesto - drugače so oblečeni, le oni se lahko žoge dotaknejo z roko, soigralci jim morajo zaupati.</p> <blockquote><p><em>"Vsak golman se počuti malo posebnega. To pa, priznan, imam v sebi." </em></p></blockquote> <p>Prav tako ima v sebi Prekmurje, ravnico, ki je prebivalci drugih pokrajin ne morejo čutiti. Čeprav je rojen Ljubljančan in včasih ni želel, da bi ga imeli za kaj drugega, danes ponosno reče, da je po duši Prekmurec - tako kot njegova starša.</p> </p> Sat, 02 Jan 2021 15:58:51 +0000 Matjaž Kranjec Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.<p>"Nekaj vam želim povedati"</p><p><p><span><span>Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, </span>dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najbolj vplivne pravnike. <span>Da je postala Varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj.  Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla nedavno, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom <i>Nekaj vam želim povedati</i>. </span></span></p> <p><span> </span></p></p> 174742359 RTVSLO – Prvi 1798 clean Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.<p>"Nekaj vam želim povedati"</p><p><p><span><span>Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, </span>dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najbolj vplivne pravnike. <span>Da je postala Varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj.  Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla nedavno, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom <i>Nekaj vam želim povedati</i>. </span></span></p> <p><span> </span></p></p> Sat, 26 Dec 2020 15:59:58 +0000 Vlasta Nussdorfer Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.<p>Morda bi na lasten svet morali pogledati kot na eksotiko?</p><p><p>Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb od nas kulturno različnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa se tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva z resnim premislekom, s kritičnim pogledom, ko pa so na vrsti žanri komedije, absurda in groteske, pa pokaže tudi čut za duhovitost.</p></p> 174740899 RTVSLO – Prvi 1782 clean Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.<p>Morda bi na lasten svet morali pogledati kot na eksotiko?</p><p><p>Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb od nas kulturno različnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa se tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva z resnim premislekom, s kritičnim pogledom, ko pa so na vrsti žanri komedije, absurda in groteske, pa pokaže tudi čut za duhovitost.</p></p> Sat, 19 Dec 2020 15:59:42 +0000 Jaka Andrej Vojevec Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin</p><p><p><a>Dr. David Petelin</a> je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato <a>zgodovino Ljubljane</a> in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, <a>zgodovine higienizacije</a> in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz <a>Krvave Peči,</a> vasi pod obronki <a>Krima</a>, pod <a>Mokrcem</a>.</p> <p>Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s<a> turškimi vpadi</a>, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v<a> protiturški tabor</a> okrog romanske <a>cerkve svetega Lenarta</a>. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.</p> <p>Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji,<a> internaciji na Rabu</a> in požigu domače hiše v <a>roški ofenzivi,</a> preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz <a>Klade nad Želimljami</a>, kjer so ostanki <a>halštatskih</a> grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki <a>refugijev</a>, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice <a>Ajdovščine</a>, vasi <a>Malega Polja</a>, zaselka pri<a> Colu</a> na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V <a>Vipavi</a> se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (<a>Velika Plana, Šumadija</a>). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s <a>IV. Jugoslovansko ljudsko armado</a> osvobajat Slovenijo in tu ostal kot <a>častnik JLA</a>. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko <a>nataliteto</a>. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p></p> <p>Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, <a>socializma</a> in <a>postsocializma</a> ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. <a>Sprezzatura</a> – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Poklici</h3> <p>V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.</p> <p>Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu <a>finančne krize 2008</a> in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.</p> <h3>Delovanje</h3> <p>Je član <a>Slovenskega panevropskega gibanja</a>, <a>Zgodovinskega društva Ljubljana</a> in društva <a>Mensa Slovenija</a>. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v <a>Muzeju športa</a>.</p> <h3>Ljubljana</h3> <p>Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala <a>Ljubljana</a>, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Članki</h3> <p>Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (<a>Kronika,</a> <a>Prispevki za novejšo zgodovino</a>, <a>Res Novae</a>, <a>Dileme,</a> <a>Šolska kronika</a>) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec <a>glasila Ljubljana</a>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Zgodovina na spletu</h3> <p>Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili<a> spletno stran Zgodovina na dlani</a>, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Predavanja</h3> <p>Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.</p> <h3>Študij</h3> <p>Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani<a> Škofijski klasični gimnaziji</a> leta 2003 je v naslednjih letih študiral na <a>Univerzi v Ljubljani</a>, <a>Novi univerzi</a> in <a>Policijski akademiji</a>. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na <a>Evropski pravni fakulteti</a> končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri <a>prof. dr. Tomažu Času</a>, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.</p> <p>Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači <a>antika</a>. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem <a>kalokagatije</a> (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in<a> evdajmonije</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Najlepši dan</h3> <h3>Šport</h3> <p>Tudi šport ga navdušuje.</p> <h3>Zgodovina</h3> <p>To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.</p> </p> 174739147 RTVSLO – Prvi 1676 clean Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. <p>"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin</p><p><p><a>Dr. David Petelin</a> je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato <a>zgodovino Ljubljane</a> in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, <a>zgodovine higienizacije</a> in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz <a>Krvave Peči,</a> vasi pod obronki <a>Krima</a>, pod <a>Mokrcem</a>.</p> <p>Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s<a> turškimi vpadi</a>, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v<a> protiturški tabor</a> okrog romanske <a>cerkve svetega Lenarta</a>. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.</p> <p>Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji,<a> internaciji na Rabu</a> in požigu domače hiše v <a>roški ofenzivi,</a> preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz <a>Klade nad Želimljami</a>, kjer so ostanki <a>halštatskih</a> grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki <a>refugijev</a>, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice <a>Ajdovščine</a>, vasi <a>Malega Polja</a>, zaselka pri<a> Colu</a> na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V <a>Vipavi</a> se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (<a>Velika Plana, Šumadija</a>). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s <a>IV. Jugoslovansko ljudsko armado</a> osvobajat Slovenijo in tu ostal kot <a>častnik JLA</a>. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko <a>nataliteto</a>. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.</p> <p></p> <p>Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, <a>socializma</a> in <a>postsocializma</a> ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. <a>Sprezzatura</a> – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Poklici</h3> <p>V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.</p> <p>Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu <a>finančne krize 2008</a> in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.</p> <h3>Delovanje</h3> <p>Je član <a>Slovenskega panevropskega gibanja</a>, <a>Zgodovinskega društva Ljubljana</a> in društva <a>Mensa Slovenija</a>. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v <a>Muzeju športa</a>.</p> <h3>Ljubljana</h3> <p>Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala <a>Ljubljana</a>, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Članki</h3> <p>Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (<a>Kronika,</a> <a>Prispevki za novejšo zgodovino</a>, <a>Res Novae</a>, <a>Dileme,</a> <a>Šolska kronika</a>) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec <a>glasila Ljubljana</a>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Zgodovina na spletu</h3> <p>Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili<a> spletno stran Zgodovina na dlani</a>, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Predavanja</h3> <p>Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.</p> <h3>Študij</h3> <p>Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani<a> Škofijski klasični gimnaziji</a> leta 2003 je v naslednjih letih študiral na <a>Univerzi v Ljubljani</a>, <a>Novi univerzi</a> in <a>Policijski akademiji</a>. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na <a>Evropski pravni fakulteti</a> končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri <a>prof. dr. Tomažu Času</a>, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Potovanja</h3> <p>Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.</p> <p>Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači <a>antika</a>. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem <a>kalokagatije</a> (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in<a> evdajmonije</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Najlepši dan</h3> <h3>Šport</h3> <p>Tudi šport ga navdušuje.</p> <h3>Zgodovina</h3> <p>To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.</p> </p> Sat, 12 Dec 2020 15:57:56 +0000 Dr. David Petelin Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.<p>Učiteljica na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.«</p><p><p>Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, kjer se je pisalo domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. </p></p> 174737443 RTVSLO – Prvi 1299 clean Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.<p>Učiteljica na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.«</p><p><p>Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, kjer se je pisalo domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. </p></p> Sat, 05 Dec 2020 15:51:39 +0000 Mateja Lunar Jemec: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.« Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.<p>»Humor je bistveni del znanstvenega dela. Mislim, da je škoda papirja, če človek objavi znanstveno knjigo, v kateri ni nobenega vica,« pravi slovensko-ameriški raziskovalec zgodovine fizike.</p><p><p>Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike na našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah, poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske pa je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi dejstvo, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa vedno začini še z dobršno mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih uskoških prednikih, pa tudi o njegovem pogledu na humor, se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.</p></p> 174735777 RTVSLO – Prvi 1626 clean Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.<p>»Humor je bistveni del znanstvenega dela. Mislim, da je škoda papirja, če človek objavi znanstveno knjigo, v kateri ni nobenega vica,« pravi slovensko-ameriški raziskovalec zgodovine fizike.</p><p><p>Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike na našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah, poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske pa je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi dejstvo, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa vedno začini še z dobršno mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih uskoških prednikih, pa tudi o njegovem pogledu na humor, se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.</p></p> Sat, 28 Nov 2020 15:57:06 +0000 Stanislav Južnič Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Najlepše je, kadar tisto, kar si napisal, spregovori tudi drugim. To je največ, kar lahko dobiš kot avtor, pravi pesnik, avtor štirih pesniških zbirk za odrasle in ene za otroke.</p><p><p>Njegov veliki vzor je bil vedno Srečko Kosovel, ker sta doma z istega konca. Pisanje je resna zadeva, pravi, tako za odrasle kot za otroke. To je odgovorno delo, ki ne nastane kar čez noč.</p> <blockquote><p>Ponavadi se pesem začne rojevati tako, da se mi vtrne en stavek, včasih mogoče tri, štiri besede, ampak, pomembno je, da ne hodiš brez svinčnika v žepu po širnem svetu. Kadar se ti nekaj vrtne, je pametno to zapisati. Ker, če tega ne narediš, se včasih izgubi in tega ne prikličeš več nazaj.</p></blockquote> <p>Letos je izšla njegova prva pesniška zbirka za otroke, <em>Kosmatice</em>, ki je nastajala približno deset let. Gre za zbirko igrivih in nagajivih verzov, kdaj pa kdaj tudi resnobnih, takih, kot so otroci: nasmejani in radovedni, zamišljeni in poredni. Zdi se, kot bi se naš sogovornik z vračanjem na Kras vrnil v toplo in vetrovno otroštvo.</p> <blockquote><p>Otroci so zelo kritično, a obenem tudi zelo hvaležno občinstvo. So izredno bistri, ne moreš jih kar tako prenesti naokoli, ker te hitro preberejo med vrsticami. Izredno rad tudi nastopam za najmlajše, saj že otroštva gojim ljubezen do nastopanja.</p></blockquote> <p>Knjige so del vsakdanjika Milana Šelja sicer že od otroštva. Ker starši niso imeli veliko časa in so mu brali poredko, se je sproti naučil nekaterih pesmi iz Župančičevih Mehurčkov na pamet. Staro mamo je tako dolgo prosil, da ga je naučila vseh črk, in se je potem naučil branja, še preden je šel v šolo. Denarja za nakup knjig ni bilo in darilo, ki ga je bil najbolj vesel kot otrok, je bila knjiga Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, ki jo je dobil za Miklavža. V osnovni šoli je potem “odkril” knjižnico; hram velikega bogastva in številnih svetov. In čeprav je pisal že v osnovni šoli, nato v srednji šoli in tudi na fakulteti, je njegova prva pesniška zbirka z naslovom <em>Darilo</em> izšla šele leta 2006, ko je bil že v svojih štiridesetih.</p> <blockquote><p>Že v dvajsetih letih, na fakulteti, sem začutil, da sem drugačen kot drugi in me je to zelo obremenjevalo. Nekako se nisem mogel razkriti samemu sebi. To je bilo eno veliko, veliko breme, ki me je zelo morilo … Pisanje <em>Darila</em> je bil zame fizičen in emocionalni izbruh. Bil sem izjemno jezen in se mi je zdelo, da se bodo edino tako lahko stvari spremenile. Če ostanemo tiho, če se stvari ne izrazijo, ne ubesedijo, potem se stvari ne bodo nikoli spremenile.</p></blockquote> <p>Zbirki pesmi <em>Darilo </em>so sledile zbirke <em>Kristali soli</em>, <em>Gradim gradove</em> in <em>Slediti neizgovorjenemu</em>. Zadnja je izšla lani tudi v angleškem prevodu – angleški jezik je tudi sicer že dolgo njegov drugi jezik, saj zadnja leta s partnerjem Petrom preživlja približno polovico leta na Krasu, polovico leta čez zimo pa v Londonu. Spoznal je, da za svoje ustvarjanje potrebuje oboje: vrvež in širino velemesta ter mir in tišino Krasa, kjer je prizemljen.</p> <blockquote><p>Tam, kjer odložim klobuk, tam je moj dom.</p></blockquote> <p>Sam se še vedno počuti mladega, radovednega – po duši je večni popotnik, vedno v iskanju nečesa novega, novih izzivov, novih prostorov, novih  ljudi – in to je tisto, kar nas dela kreativne, pravi – dokler smo radovedni, gremo naprej, enkrat, ko postanemo intelektualno leni, potem je konec.</p></p> 174734012 RTVSLO – Prvi 1636 clean Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Najlepše je, kadar tisto, kar si napisal, spregovori tudi drugim. To je največ, kar lahko dobiš kot avtor, pravi pesnik, avtor štirih pesniških zbirk za odrasle in ene za otroke.</p><p><p>Njegov veliki vzor je bil vedno Srečko Kosovel, ker sta doma z istega konca. Pisanje je resna zadeva, pravi, tako za odrasle kot za otroke. To je odgovorno delo, ki ne nastane kar čez noč.</p> <blockquote><p>Ponavadi se pesem začne rojevati tako, da se mi vtrne en stavek, včasih mogoče tri, štiri besede, ampak, pomembno je, da ne hodiš brez svinčnika v žepu po širnem svetu. Kadar se ti nekaj vrtne, je pametno to zapisati. Ker, če tega ne narediš, se včasih izgubi in tega ne prikličeš več nazaj.</p></blockquote> <p>Letos je izšla njegova prva pesniška zbirka za otroke, <em>Kosmatice</em>, ki je nastajala približno deset let. Gre za zbirko igrivih in nagajivih verzov, kdaj pa kdaj tudi resnobnih, takih, kot so otroci: nasmejani in radovedni, zamišljeni in poredni. Zdi se, kot bi se naš sogovornik z vračanjem na Kras vrnil v toplo in vetrovno otroštvo.</p> <blockquote><p>Otroci so zelo kritično, a obenem tudi zelo hvaležno občinstvo. So izredno bistri, ne moreš jih kar tako prenesti naokoli, ker te hitro preberejo med vrsticami. Izredno rad tudi nastopam za najmlajše, saj že otroštva gojim ljubezen do nastopanja.</p></blockquote> <p>Knjige so del vsakdanjika Milana Šelja sicer že od otroštva. Ker starši niso imeli veliko časa in so mu brali poredko, se je sproti naučil nekaterih pesmi iz Župančičevih Mehurčkov na pamet. Staro mamo je tako dolgo prosil, da ga je naučila vseh črk, in se je potem naučil branja, še preden je šel v šolo. Denarja za nakup knjig ni bilo in darilo, ki ga je bil najbolj vesel kot otrok, je bila knjiga Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, ki jo je dobil za Miklavža. V osnovni šoli je potem “odkril” knjižnico; hram velikega bogastva in številnih svetov. In čeprav je pisal že v osnovni šoli, nato v srednji šoli in tudi na fakulteti, je njegova prva pesniška zbirka z naslovom <em>Darilo</em> izšla šele leta 2006, ko je bil že v svojih štiridesetih.</p> <blockquote><p>Že v dvajsetih letih, na fakulteti, sem začutil, da sem drugačen kot drugi in me je to zelo obremenjevalo. Nekako se nisem mogel razkriti samemu sebi. To je bilo eno veliko, veliko breme, ki me je zelo morilo … Pisanje <em>Darila</em> je bil zame fizičen in emocionalni izbruh. Bil sem izjemno jezen in se mi je zdelo, da se bodo edino tako lahko stvari spremenile. Če ostanemo tiho, če se stvari ne izrazijo, ne ubesedijo, potem se stvari ne bodo nikoli spremenile.</p></blockquote> <p>Zbirki pesmi <em>Darilo </em>so sledile zbirke <em>Kristali soli</em>, <em>Gradim gradove</em> in <em>Slediti neizgovorjenemu</em>. Zadnja je izšla lani tudi v angleškem prevodu – angleški jezik je tudi sicer že dolgo njegov drugi jezik, saj zadnja leta s partnerjem Petrom preživlja približno polovico leta na Krasu, polovico leta čez zimo pa v Londonu. Spoznal je, da za svoje ustvarjanje potrebuje oboje: vrvež in širino velemesta ter mir in tišino Krasa, kjer je prizemljen.</p> <blockquote><p>Tam, kjer odložim klobuk, tam je moj dom.</p></blockquote> <p>Sam se še vedno počuti mladega, radovednega – po duši je večni popotnik, vedno v iskanju nečesa novega, novih izzivov, novih prostorov, novih  ljudi – in to je tisto, kar nas dela kreativne, pravi – dokler smo radovedni, gremo naprej, enkrat, ko postanemo intelektualno leni, potem je konec.</p></p> Sat, 21 Nov 2020 15:57:16 +0000 Milan Šelj Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.<p>Legendarna prevajalka Smrkcev pravi, da je vselej vedela, da je ata Smrk ata in ne, na primer, kak deda</p><p><p><strong>Dušanka Zabukovec</strong> je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v času britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec <strong>Tagore</strong>, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici <strong><em>Služkinje</em></strong>. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev <strong><em>Nekateri so za vroče</em></strong>, Formanov <strong><em>Let nad kukavičjim gnezdom</em></strong> in Kleiserjeva <strong><em>Briljantina</em></strong>. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor iščemo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.</p></p> 174732326 RTVSLO – Prvi 1805 clean Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.<p>Legendarna prevajalka Smrkcev pravi, da je vselej vedela, da je ata Smrk ata in ne, na primer, kak deda</p><p><p><strong>Dušanka Zabukovec</strong> je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v času britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec <strong>Tagore</strong>, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici <strong><em>Služkinje</em></strong>. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev <strong><em>Nekateri so za vroče</em></strong>, Formanov <strong><em>Let nad kukavičjim gnezdom</em></strong> in Kleiserjeva <strong><em>Briljantina</em></strong>. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor iščemo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.</p></p> Sat, 14 Nov 2020 16:00:05 +0000 Dušanka Zabukovec Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.<p>Literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije, skuša pri prevajanju »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo« </p><p><p>Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne. </p></p> 174730710 RTVSLO – Prvi 1804 clean Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.<p>Literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije, skuša pri prevajanju »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo« </p><p><p>Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne. </p></p> Sat, 07 Nov 2020 16:00:04 +0000 Barbara Juršič – literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>»Misim, da je zgodovina lahko navdihujoča, da je uporabna znanost, da je učiteljica življenja - pa ne v smislu, da nam bo dajala lekcije, ampak da nas ozavešča.«</p><p><p>Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.</p></p> 174729116 RTVSLO – Prvi 1556 clean Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.<p>»Misim, da je zgodovina lahko navdihujoča, da je uporabna znanost, da je učiteljica življenja - pa ne v smislu, da nam bo dajala lekcije, ampak da nas ozavešča.«</p><p><p>Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.</p></p> Sat, 31 Oct 2020 15:55:56 +0000 Sašo Jerše V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.<p>Glasbeni urednik pravi, da je v glasbi vedno hodil po dveh tirih: eno je bilo tisto, kar je bilo po notah, drugo pa tisto, kar je slišal in ponavljal</p><p><p>V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del njenega vsakdana. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski Akademiji za glasbo tudi spoznala, njuna sinova pa sta si za preživljanje prostega časa resda našla druge hobije, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, se v prav vseh sobah njihovega stanovanja drenjajo predvsem instrumenti s klaviaturami. Zdajšnjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika Uredništva glasbenega in razvedrilnega programa dolgo let sooblikoval glasbeno podobo Prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.</p></p> 174727511 RTVSLO – Prvi 1732 clean V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.<p>Glasbeni urednik pravi, da je v glasbi vedno hodil po dveh tirih: eno je bilo tisto, kar je bilo po notah, drugo pa tisto, kar je slišal in ponavljal</p><p><p>V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del njenega vsakdana. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski Akademiji za glasbo tudi spoznala, njuna sinova pa sta si za preživljanje prostega časa resda našla druge hobije, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, se v prav vseh sobah njihovega stanovanja drenjajo predvsem instrumenti s klaviaturami. Zdajšnjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika Uredništva glasbenega in razvedrilnega programa dolgo let sooblikoval glasbeno podobo Prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.</p></p> Sat, 24 Oct 2020 14:58:52 +0000 Rudi Pančur Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala. 174725787 RTVSLO – Prvi 2025 clean Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala. Sat, 17 Oct 2020 15:03:45 +0000 Jakob J. Kenda Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala. <p>Nujno je, da se seznaniš z drugačnim življenjem in njega seznaniš s svojim</p><p><p>Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čim pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč odpravlja na dolge poti, pa naj gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Za potopisnim romanom Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.</p> <p>"Ravno tolikšna samota, še posebno v zvezi z gibanjem v naravnem okolju, predvsem po gozdnatem hribovju, je bila eden izmed razlogov za nastanek sodobnih transverzal; pobudnik ‘matere vseh poti’, Apalaške, je njeno veliko vrednost videl predvsem v dolgotrajni izpostavljenosti človeka samoti, gozdu in seveda sami hoji. Tako pozitivno videnje samote se je od takrat samo še stopnjevalo, pač v skladu s prevladujočimi življenjskimi slogi, ki ljudi tiščijo vedno bolj skupaj. A pri vsem tem se je gotovo treba zavedati, da ima samota lahko tudi kakšno neprijetno plat."</p> <p>Jakob J. Kenda zna duhovito prepletati zgodbe o svojih prednikih, ki so vsi imeli opravka z gozdovi, gorami ali lovom, zazira se daleč v preteklost slovenskih razprtij, zgodovino delitev, za katere je nujno, da jih presežemo. Umakniti se morajo problemom sodobnega sveta, svarilom in napotkom o drugačni skrbi za naravo in nujnosti ohranjanja umetnosti in kulture, ki jih radi preslišimo. Včasih pa je pogled na odmaknjen svet, ki pripoveduje pozabljene zgodbe, tudi melanholičen.</p> <p>"A kljub vsej zgodovini, zaradi katere je v kakšni vasi danes živa samo polovica hiš, celo propadajoče prispevajo k slikovitemu vtisu. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo zapustil prizore, ki so kakor s slikarij Pernharta, Karingerja in drugih zastopnikov romantične šole. Tak je bil recimo pejsaž v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca."</p></p> 174725342 RTVSLO – Prvi 1988 clean Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala. <p>Nujno je, da se seznaniš z drugačnim življenjem in njega seznaniš s svojim</p><p><p>Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čim pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč odpravlja na dolge poti, pa naj gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Za potopisnim romanom Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.</p> <p>"Ravno tolikšna samota, še posebno v zvezi z gibanjem v naravnem okolju, predvsem po gozdnatem hribovju, je bila eden izmed razlogov za nastanek sodobnih transverzal; pobudnik ‘matere vseh poti’, Apalaške, je njeno veliko vrednost videl predvsem v dolgotrajni izpostavljenosti človeka samoti, gozdu in seveda sami hoji. Tako pozitivno videnje samote se je od takrat samo še stopnjevalo, pač v skladu s prevladujočimi življenjskimi slogi, ki ljudi tiščijo vedno bolj skupaj. A pri vsem tem se je gotovo treba zavedati, da ima samota lahko tudi kakšno neprijetno plat."</p> <p>Jakob J. Kenda zna duhovito prepletati zgodbe o svojih prednikih, ki so vsi imeli opravka z gozdovi, gorami ali lovom, zazira se daleč v preteklost slovenskih razprtij, zgodovino delitev, za katere je nujno, da jih presežemo. Umakniti se morajo problemom sodobnega sveta, svarilom in napotkom o drugačni skrbi za naravo in nujnosti ohranjanja umetnosti in kulture, ki jih radi preslišimo. Včasih pa je pogled na odmaknjen svet, ki pripoveduje pozabljene zgodbe, tudi melanholičen.</p> <p>"A kljub vsej zgodovini, zaradi katere je v kakšni vasi danes živa samo polovica hiš, celo propadajoče prispevajo k slikovitemu vtisu. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo zapustil prizore, ki so kakor s slikarij Pernharta, Karingerja in drugih zastopnikov romantične šole. Tak je bil recimo pejsaž v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca."</p></p> Sat, 17 Oct 2020 14:30:00 +0000 Jakob J. Kenda Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.<p>Ljubljenec navijačev, ki še čaka na prvi nastop v reprezentanci</p><p><p>Andres ali za prijetelje in domače Andrej Vombergar je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rodne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Argentinski Slovenec ali slovenski Argentinec tekoče govori slovensko, saj so doma ves čas govorili v domačem jeziku, obiskoval pa je tudi slovensko šolo v Buenos Airesu.</p> <p>Nogomet je igral od malih nog in prav ta šport ga je popeljal v svet - najprej v Slovenijo, nato v Rusijo in zdaj spet nazaj v Slovenijo, ki pa ni nujno njegova zadnja postaja v nogometni karieri, za katero si želi, da bi trajala vse do 40. leta. Posebno mesto v njegovem življenju imata tako Slovenija kot Argentina, kamor se še vedno vrača, saj ima tam prijatelje in starše.</p> <p></p> <p>Kaj bo počel ob koncu kariere, še ne ve - verjetno pa bo deloval na področju kineziologije, ki jo je tudi študiral. Andrej Vombergar je človek, ki je pri 26 letih doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174724100 RTVSLO – Prvi 1152 clean Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.<p>Ljubljenec navijačev, ki še čaka na prvi nastop v reprezentanci</p><p><p>Andres ali za prijetelje in domače Andrej Vombergar je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rodne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Argentinski Slovenec ali slovenski Argentinec tekoče govori slovensko, saj so doma ves čas govorili v domačem jeziku, obiskoval pa je tudi slovensko šolo v Buenos Airesu.</p> <p>Nogomet je igral od malih nog in prav ta šport ga je popeljal v svet - najprej v Slovenijo, nato v Rusijo in zdaj spet nazaj v Slovenijo, ki pa ni nujno njegova zadnja postaja v nogometni karieri, za katero si želi, da bi trajala vse do 40. leta. Posebno mesto v njegovem življenju imata tako Slovenija kot Argentina, kamor se še vedno vrača, saj ima tam prijatelje in starše.</p> <p></p> <p>Kaj bo počel ob koncu kariere, še ne ve - verjetno pa bo deloval na področju kineziologije, ki jo je tudi študiral. Andrej Vombergar je človek, ki je pri 26 letih doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 10 Oct 2020 14:49:12 +0000 Andrej Vombergar A še veste, kako je biti navzoč? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.<p>Čebelarka in apiterapevtka po (po)klicu in strasti</p><p><p>A še veste, kako je biti prisoten? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? <strong>Gospodična medična</strong> to ve. In zna. Gospodična medična je <strong>Nika Pengal</strong>. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih  ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno <strong>Razkošje v glavi</strong> jo je povabila Liana Buršič.</p></p> 174722436 RTVSLO – Prvi 1722 clean A še veste, kako je biti navzoč? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.<p>Čebelarka in apiterapevtka po (po)klicu in strasti</p><p><p>A še veste, kako je biti prisoten? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? <strong>Gospodična medična</strong> to ve. In zna. Gospodična medična je <strong>Nika Pengal</strong>. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih  ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno <strong>Razkošje v glavi</strong> jo je povabila Liana Buršič.</p></p> Sat, 03 Oct 2020 14:58:42 +0000 Gospodična medična Nika Pengal »Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.<p>»Tako rekoč ni nobenega inštrumenta, iz katerega ne bi znal izvabiti zvoka, tona ali melodije," pravi multiinštrumentalist in pevec</p><p><p>»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj ko je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v čas študija klarineta na ljubljanski Akadeniji za glasbo, kjer sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemen pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta, z različnimi glasbili in posledično začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov in vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne. </p></p> 174720808 RTVSLO – Prvi 1766 clean »Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.<p>»Tako rekoč ni nobenega inštrumenta, iz katerega ne bi znal izvabiti zvoka, tona ali melodije," pravi multiinštrumentalist in pevec</p><p><p>»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj ko je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v čas študija klarineta na ljubljanski Akadeniji za glasbo, kjer sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemen pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta, z različnimi glasbili in posledično začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov in vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne. </p></p> Sat, 26 Sep 2020 14:59:26 +0000 Glasbeno vesolje Boštjana Gombača Nekateri ljudje so v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev sinonim za dejavnost, ki jo predstavljajo in s katero živijo. Viki Grošelj pomeni za nas plezanje, Himalajo, alpinizem in odprave. Kaj pa plezanje, alpinizem, Himalaja in odprave pomenijo njemu? Kako se spoprijema z izzivi, ki mu jih njemu tako ljube gore vedno postavljajo na pot? Bo sploh kdaj nehal biti alpinist? Viki Grošelj, kakršnega morda še ne poznate. Z njim se je pogovarjal Jure K. Čokl.<p>Viki Grošelj</p><p><p>Viktor Grošelj - Viki je krutost in lepoto gora občutil hkrati in zelo zgodaj - pri 18 letih je v gorah izgubil brata, kar ga je močno zaznamovalo za vse življenje. Kljub temu, da je staršem obljubil, da se v gore ne bo podajal več, je v dolini zdržal le pol leta. Tudi zato obljub, ki jih ne more izpolniti, ne daje več.</p> <p>Vedno je pisal o svojih plezalnih vzponih in jih vestno beležil v zvezkih, ki jih hrani še zdaj. Piše še zmeraj, le da zdaj svoje misli preliva v knjige, saj imajo ljudje njegovo pisanje radi. Spoznal je največja imena svetovnega plezanja in z nekaterimi ustvaril iskreno prijateljstvo. Reinhold Messner v svojem muzeju v Bolzanu na primer hrani njegov cepin.</p> <p>Viki Grošelj je človek, ki zase pravi, da ne skriva ničesar. A če ga ne vprašamo, o sebi tudi ne govori veliko. Morda tudi zato, ker razume, da je življenje v dolini mnogo bolj zapleteno kot v gorah, kjer se dejansko izkaže, kakšen je človek v resnici. In kaj se z njim zgodi, ko pride do kritične situacije.</p> <p>Star je 68 let. Gore so zanj točno tam, kjer so bile. Le malo višje se mu zdijo, čeprav nanje še vedno pride z lahkoto mladeniča. Kar bo po duši zagotovo za vedno tudi ostal.</p></p> 174719196 RTVSLO – Prvi 1848 clean Nekateri ljudje so v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev sinonim za dejavnost, ki jo predstavljajo in s katero živijo. Viki Grošelj pomeni za nas plezanje, Himalajo, alpinizem in odprave. Kaj pa plezanje, alpinizem, Himalaja in odprave pomenijo njemu? Kako se spoprijema z izzivi, ki mu jih njemu tako ljube gore vedno postavljajo na pot? Bo sploh kdaj nehal biti alpinist? Viki Grošelj, kakršnega morda še ne poznate. Z njim se je pogovarjal Jure K. Čokl.<p>Viki Grošelj</p><p><p>Viktor Grošelj - Viki je krutost in lepoto gora občutil hkrati in zelo zgodaj - pri 18 letih je v gorah izgubil brata, kar ga je močno zaznamovalo za vse življenje. Kljub temu, da je staršem obljubil, da se v gore ne bo podajal več, je v dolini zdržal le pol leta. Tudi zato obljub, ki jih ne more izpolniti, ne daje več.</p> <p>Vedno je pisal o svojih plezalnih vzponih in jih vestno beležil v zvezkih, ki jih hrani še zdaj. Piše še zmeraj, le da zdaj svoje misli preliva v knjige, saj imajo ljudje njegovo pisanje radi. Spoznal je največja imena svetovnega plezanja in z nekaterimi ustvaril iskreno prijateljstvo. Reinhold Messner v svojem muzeju v Bolzanu na primer hrani njegov cepin.</p> <p>Viki Grošelj je človek, ki zase pravi, da ne skriva ničesar. A če ga ne vprašamo, o sebi tudi ne govori veliko. Morda tudi zato, ker razume, da je življenje v dolini mnogo bolj zapleteno kot v gorah, kjer se dejansko izkaže, kakšen je človek v resnici. In kaj se z njim zgodi, ko pride do kritične situacije.</p> <p>Star je 68 let. Gore so zanj točno tam, kjer so bile. Le malo višje se mu zdijo, čeprav nanje še vedno pride z lahkoto mladeniča. Kar bo po duši zagotovo za vedno tudi ostal.</p></p> Sat, 19 Sep 2020 15:00:48 +0000 Viki Grošelj Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal pri razvoju ekip in skrbel za psihično pripravljenost pripadnikov v dvajsetem motoriziranem bataljonu, pozneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig; poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo ..., monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje, ravnokar pa je izdal delo z naslovom Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je končal šolo za častnike vojnih enot, pozneje je magistriral na področju upravljanja kadrov. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, pa so verjetno še večji vtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je delal v vseh teh letih ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.<p>Vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu</p><p><p>Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal skrbeti za razvoj ekip in psihično pripravljenost pripadnikov v 20-em motoriziranem bataljonu, kasneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot, tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig, poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo, monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje in ravnokar izdano delo Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je zaključil šolo za častnike vojnih enot, kasneje je magistriral na področju upravljanja s kadri. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, so pa verjetno še večji odtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je v vseh teh letih delal ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.</p></p> 174717607 RTVSLO – Prvi 1688 clean Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal pri razvoju ekip in skrbel za psihično pripravljenost pripadnikov v dvajsetem motoriziranem bataljonu, pozneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig; poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo ..., monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje, ravnokar pa je izdal delo z naslovom Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je končal šolo za častnike vojnih enot, pozneje je magistriral na področju upravljanja kadrov. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, pa so verjetno še večji vtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je delal v vseh teh letih ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.<p>Vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu</p><p><p>Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal skrbeti za razvoj ekip in psihično pripravljenost pripadnikov v 20-em motoriziranem bataljonu, kasneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot, tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig, poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo, monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje in ravnokar izdano delo Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je zaključil šolo za častnike vojnih enot, kasneje je magistriral na področju upravljanja s kadri. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, so pa verjetno še večji odtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je v vseh teh letih delal ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.</p></p> Sat, 12 Sep 2020 14:58:08 +0000 Gregor Jazbec Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>»Kultura te zaznamuje in oblikuje,« poudarja upokojeni knjižničar in ljubiteljski kulturnik v Šmarju pri Jelšah in eden od nekdanjih županov z najdaljšim stažem</p><p><p>Če njegovo ime omenite vzhodno od Celja, ga skoraj ni človeka, ki ga ne bi poznal. Že več kot 45 let dejavno sooblikuje utrip lokalnega življenja v Šmarju pri Jelšah, ki je z desetletji postalo bralno in gledališko središče tega dela Slovenije. Je tudi nekdanji dolgoletni župan, ki je skupno nanizal pet mandatov, eden od vrhuncev njegove kariere pa je bilo odprtje muzeja baroka v kraju, ki na enem mestu združuje utrip slikovitega baročnega značaja teh krajev. Jože Čakš, upokojeni knjižničar, ljubiteljski kulturnik in nekdanji župan, v zadnjem času, odkar se je upokojil, brska po spominu in arhivu in s spletnimi zapisi oživlja čase pred desetletij, ko je imel kraj čisto drugačno podobo, kot jo ima danes. »Toliko vsega je v naših krajih nanizala preteklost,« razlaga in nadaljuje, da postaja popisovanje in oživljanju preteklosti na papirju zanj nov izziv. Ne zanika ne potrdi, da morda nekoč o tem spiše tudi knjigo. </p> </p> 174716070 RTVSLO – Prvi 1546 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>»Kultura te zaznamuje in oblikuje,« poudarja upokojeni knjižničar in ljubiteljski kulturnik v Šmarju pri Jelšah in eden od nekdanjih županov z najdaljšim stažem</p><p><p>Če njegovo ime omenite vzhodno od Celja, ga skoraj ni človeka, ki ga ne bi poznal. Že več kot 45 let dejavno sooblikuje utrip lokalnega življenja v Šmarju pri Jelšah, ki je z desetletji postalo bralno in gledališko središče tega dela Slovenije. Je tudi nekdanji dolgoletni župan, ki je skupno nanizal pet mandatov, eden od vrhuncev njegove kariere pa je bilo odprtje muzeja baroka v kraju, ki na enem mestu združuje utrip slikovitega baročnega značaja teh krajev. Jože Čakš, upokojeni knjižničar, ljubiteljski kulturnik in nekdanji župan, v zadnjem času, odkar se je upokojil, brska po spominu in arhivu in s spletnimi zapisi oživlja čase pred desetletij, ko je imel kraj čisto drugačno podobo, kot jo ima danes. »Toliko vsega je v naših krajih nanizala preteklost,« razlaga in nadaljuje, da postaja popisovanje in oživljanju preteklosti na papirju zanj nov izziv. Ne zanika ne potrdi, da morda nekoč o tem spiše tudi knjigo. </p> </p> Sat, 05 Sep 2020 14:55:46 +0000 Jože Čakš Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.<p>Umetnik, novinar, igralec, kuhar, provokator in še kaj, a ne za vsako ceno. In ne nujno v tem vrstnem redu.</p><p><p>Kolodvorska cesta v Pivki. In ob njej hiša, ki že dolga leta požira zvoke svoje okolice. Hiša, ki gleda na cesto, po kateri mimo nje vozijo različna vozila na eni strani in obrača hrbet železniški progi, ki ropota za njo, na drugi strani. Pavel Tanko me pričaka na majhnem balkonu, od koder gleda na cesto. Zanimiv lik, prav filmski. Bel klobuk, bela brada, temna očala in nezgrešljiva cigareta. Njegovo stanovanje je prijetno, deluje kot na pol studio in na pol razstava … vsega in ničesar. Pavel Tanko mi pokaže na stol in si prižge novo cigareto. Okno ima odprto, mimo naju vozijo avtomobili in vsake toliko časa tudi kakšen vlak. Kdo je v resnici Pavel Tanko? Provokator? Vsekakor, a ne za vsako ceno, doda. In velik optimist. Brez tega ne bi zdržal. Pogosto je bil hudo poškodovan, a se ni nikoli vdal. Vedno znova se je postavljal na noge in začenjal z nova. Ob vsem tem ni pozabil tudi na tiste, ki so se ob enakem času znašli v podobnem položaju kot on.</p> <p></p> <p>Rad je neopazen, vendar mu neopažen vendarle ni uspelo biti. Po vzoru zelo odmevne oddaje Punk'd na takrat izjemno priljubljeni televiziji MTV je pripravil projekt Natega. Slavne ljudi je prelisičil na domiselne načine in vse to posnel. Rezultat? Za svoje delo je dobil priznanje MTV Adria. Ljudi, svoje tako imenovane žrtve je znal spraviti skoraj do obupa, nato pa so, kakor pravi, ob spoznanju, da gre samo za šalo, doživeli katarzo. Njegov projekt ga je popeljal po kar šestih državah, kjer ga je predstavljal. Vendar se je vedno najraje vračal v hišo kulture. Ki je delovala po svoje in imela povsem svoja pravila. Tako kot Pavel Tanko.</p> <p></p> <p>Posebno mesto ima v njegovem življenju tudi vojska. Malo zaradi bližine vojašnice v Pivki, malo zaradi zanimive zgodbe njegovega sina, ki je k vojakom odšel pet hišnih številk stran od doma in še česa. Vendar vojske Pavel Tanko ni od blizu videl nikoli.</p> <p></p> <p>Avtomobili so med najinim pogovorom ves čas vozili mimo. In Pavel Tanko je počel enako s svojimi mislimi. Nikjer ni zdržal dolgo in znal se je pobrati po vsaki nesreči. Znova in znova. Zgodba, ki jo je pripovedoval o sebi, hkrati ima in nima smisla. Ste o Pavletu Tanku izvedeli več? Morda. Ali pa tudi ne. Avtomobili pač vozijo po svojih cestah, te pa nimajo konca, ampak samo vmesne postaje. Avtomobile lahko vozite, vanje prisedete ali jih zgolj opazujete. Ne morete pa vedeti, kam vas bodo pripeljale ceste. Enako je tudi s sanjami. Nikoli ne moremo vedeti, koliko resničnosti je v njih. In ali v resnici sploh sanjamo, zaključi pogovor Pavel Tanko, ki je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko.</p></p> 174714591 RTVSLO – Prvi 1721 clean Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.<p>Umetnik, novinar, igralec, kuhar, provokator in še kaj, a ne za vsako ceno. In ne nujno v tem vrstnem redu.</p><p><p>Kolodvorska cesta v Pivki. In ob njej hiša, ki že dolga leta požira zvoke svoje okolice. Hiša, ki gleda na cesto, po kateri mimo nje vozijo različna vozila na eni strani in obrača hrbet železniški progi, ki ropota za njo, na drugi strani. Pavel Tanko me pričaka na majhnem balkonu, od koder gleda na cesto. Zanimiv lik, prav filmski. Bel klobuk, bela brada, temna očala in nezgrešljiva cigareta. Njegovo stanovanje je prijetno, deluje kot na pol studio in na pol razstava … vsega in ničesar. Pavel Tanko mi pokaže na stol in si prižge novo cigareto. Okno ima odprto, mimo naju vozijo avtomobili in vsake toliko časa tudi kakšen vlak. Kdo je v resnici Pavel Tanko? Provokator? Vsekakor, a ne za vsako ceno, doda. In velik optimist. Brez tega ne bi zdržal. Pogosto je bil hudo poškodovan, a se ni nikoli vdal. Vedno znova se je postavljal na noge in začenjal z nova. Ob vsem tem ni pozabil tudi na tiste, ki so se ob enakem času znašli v podobnem položaju kot on.</p> <p></p> <p>Rad je neopazen, vendar mu neopažen vendarle ni uspelo biti. Po vzoru zelo odmevne oddaje Punk'd na takrat izjemno priljubljeni televiziji MTV je pripravil projekt Natega. Slavne ljudi je prelisičil na domiselne načine in vse to posnel. Rezultat? Za svoje delo je dobil priznanje MTV Adria. Ljudi, svoje tako imenovane žrtve je znal spraviti skoraj do obupa, nato pa so, kakor pravi, ob spoznanju, da gre samo za šalo, doživeli katarzo. Njegov projekt ga je popeljal po kar šestih državah, kjer ga je predstavljal. Vendar se je vedno najraje vračal v hišo kulture. Ki je delovala po svoje in imela povsem svoja pravila. Tako kot Pavel Tanko.</p> <p></p> <p>Posebno mesto ima v njegovem življenju tudi vojska. Malo zaradi bližine vojašnice v Pivki, malo zaradi zanimive zgodbe njegovega sina, ki je k vojakom odšel pet hišnih številk stran od doma in še česa. Vendar vojske Pavel Tanko ni od blizu videl nikoli.</p> <p></p> <p>Avtomobili so med najinim pogovorom ves čas vozili mimo. In Pavel Tanko je počel enako s svojimi mislimi. Nikjer ni zdržal dolgo in znal se je pobrati po vsaki nesreči. Znova in znova. Zgodba, ki jo je pripovedoval o sebi, hkrati ima in nima smisla. Ste o Pavletu Tanku izvedeli več? Morda. Ali pa tudi ne. Avtomobili pač vozijo po svojih cestah, te pa nimajo konca, ampak samo vmesne postaje. Avtomobile lahko vozite, vanje prisedete ali jih zgolj opazujete. Ne morete pa vedeti, kam vas bodo pripeljale ceste. Enako je tudi s sanjami. Nikoli ne moremo vedeti, koliko resničnosti je v njih. In ali v resnici sploh sanjamo, zaključi pogovor Pavel Tanko, ki je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko.</p></p> Sat, 29 Aug 2020 14:58:41 +0000 Pavel Tanko »Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.<p>Mojster fotografije</p><p><p>»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'Sta vaša starša učila na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.</p></p> 174713270 RTVSLO – Prvi 1729 clean »Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.<p>Mojster fotografije</p><p><p>»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'Sta vaša starša učila na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.</p></p> Sat, 22 Aug 2020 14:58:49 +0000 Stojan Kerbler Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!" </p><p><p><a><strong>Miran Erič</strong> </a>je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na <a>Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.</a> Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja <a>ZSMS</a>. V teh letih se je pridružil <a>Društvu za raziskovanje jam Ribnica</a>. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v <a>Jamarski reševalni službi.</a> Po študiju na <a>Pedagoški akademiji</a> se je leta 1984 vpisal na <a>Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani</a>, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.</p> <p>Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Spoznavanje, dozorevanje in...</h3> <p>V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:</p> <p></p> <blockquote><p><em>"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu:</em> <a>https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia</a></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <blockquote><p><em>Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek ob obisku Justice &amp; Police Museum v Sydneyju leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p></p> <blockquote><p><em>Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>(Več slikovnega gradiva v albumih:</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&amp;type=3</a>)</p></p> 174711985 RTVSLO – Prvi 1631 clean Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.<p>"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!" </p><p><p><a><strong>Miran Erič</strong> </a>je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na <a>Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.</a> Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja <a>ZSMS</a>. V teh letih se je pridružil <a>Društvu za raziskovanje jam Ribnica</a>. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v <a>Jamarski reševalni službi.</a> Po študiju na <a>Pedagoški akademiji</a> se je leta 1984 vpisal na <a>Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani</a>, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.</p> <p>Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.</p> <h3>Spoznavanje, dozorevanje in...</h3> <p>V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:</p> <p></p> <blockquote><p><em>"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu:</em> <a>https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia</a></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <blockquote><p><em>Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek ob obisku Justice &amp; Police Museum v Sydneyju leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p></p> <blockquote><p><em>Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.</em></p></blockquote> <p></p> <blockquote><p><em>Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>(Več slikovnega gradiva v albumih:</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&amp;type=3</a>;</p> <p><a>https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&amp;type=3</a>)</p></p> Sat, 15 Aug 2020 14:57:11 +0000 Miran Erič Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe</p><p><p>Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:</p> <blockquote><p><em>"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."</em></p></blockquote> <p>Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, <em>"afen guncat</em>" ni nehal.</p> <p>Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, <em>"kot piše teta Ela". </em>Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico <em>Klobuk gospoda Konstantina</em>), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico <em>Ropotarna</em>, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174710777 RTVSLO – Prvi 1772 clean Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.<p>Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe</p><p><p>Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:</p> <blockquote><p><em>"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."</em></p></blockquote> <p>Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, <em>"afen guncat</em>" ni nehal.</p> <p>Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, <em>"kot piše teta Ela". </em>Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico <em>Klobuk gospoda Konstantina</em>), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico <em>Ropotarna</em>, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 08 Aug 2020 14:59:32 +0000 Razkošje v glavi RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh. Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh. sl Sat, 02 Jul 2022 15:00:58 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/razkosje-v-glavi/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 02 Jul 2022 15:00:58 +0000 Razkošje v glavi