(C) RTVSLO 2017 Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Sledi časa https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/80/logo_1.jpg Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kako je duhovniku, rojenem v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici, uspelo, da je kot načelnik Slovenske ljudske stranke skorajda celotno medvojno obdobje obvladoval takratni slovenski politični prostor, izjemno pomembno vlogo pa je bolj ali manj ves čas igral tudi v političnem življenju prve Jugoslavije? Za kaj se je ta katoliški politik zavzemal in kako se je to skozi čas spreminjalo tako v oziru na širši zunanjepolitični kontekst vzpenjanja fašizma in nacizma, kot tudi v oziru na burno notranjepolitično dogajanje v prvi Jugoslaviji, ki jo je zaznamovala cela vrsta vladnih menjav in političnih preureditev, vedno bolj pa tudi vzpenjajoče se ilegalno komunistično gibanje? O Koroščevi politični poti smo se za tokratne Sledi časa pogovarjali z dvema zgodovinarjema, ki sta na to temo nedavno izdala obširni monografiji: <strong>dr. Matejo Ratej</strong>, ki je o tem vplivnem politiku in njegovem času napisala delo <strong><em>Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji</em></strong>, ter <strong>dr. Andrejem Rahtenom</strong>, ki je o njem napisal biografijo z naslovom <strong><em>Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije</em></strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>foto: Muzej novejše zgodovine</p> </body> </html> 174902740 RTVSLO – Prvi 2448 clean Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kako je duhovniku, rojenem v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici, uspelo, da je kot načelnik Slovenske ljudske stranke skorajda celotno medvojno obdobje obvladoval takratni slovenski politični prostor, izjemno pomembno vlogo pa je bolj ali manj ves čas igral tudi v političnem življenju prve Jugoslavije? Za kaj se je ta katoliški politik zavzemal in kako se je to skozi čas spreminjalo tako v oziru na širši zunanjepolitični kontekst vzpenjanja fašizma in nacizma, kot tudi v oziru na burno notranjepolitično dogajanje v prvi Jugoslaviji, ki jo je zaznamovala cela vrsta vladnih menjav in političnih preureditev, vedno bolj pa tudi vzpenjajoče se ilegalno komunistično gibanje? O Koroščevi politični poti smo se za tokratne Sledi časa pogovarjali z dvema zgodovinarjema, ki sta na to temo nedavno izdala obširni monografiji: <strong>dr. Matejo Ratej</strong>, ki je o tem vplivnem politiku in njegovem času napisala delo <strong><em>Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji</em></strong>, ter <strong>dr. Andrejem Rahtenom</strong>, ki je o njem napisal biografijo z naslovom <strong><em>Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije</em></strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>foto: Muzej novejše zgodovine</p> </body> </html> Sun, 02 Oct 2022 06:00:00 +0000 »Anton Korošec je bil človek, ki je misil politično, živel politično in deloval politično.« Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž. 174900007 RTVSLO – Prvi 2511 clean Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž. Sun, 18 Sep 2022 16:01:51 +0000 Kdo se boji sodobnega plesa? Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ... 174896774 RTVSLO – Prvi 2002 clean Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ... Sun, 04 Sep 2022 15:53:22 +0000 Prispevki k biografiji Terezije Mostler Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. 174895192 RTVSLO – Prvi 1772 clean Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. Sun, 28 Aug 2022 15:49:32 +0000 Čevlji Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič. 174893856 RTVSLO – Prvi 2222 clean Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič. Sun, 21 Aug 2022 15:57:02 +0000 Potovanje v Rim: Kako se je Jakob Gomilšak odpravil v večno mesto Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja. 174892585 RTVSLO – Prvi 1584 clean Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja. Sun, 14 Aug 2022 15:46:24 +0000 Časopis Slovenski narod in prvi slovenski tabor v Ljutomeru V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če smo v preteklih Sledeh časa (<a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174886870" target="_blank" rel="noopener">Jugoslovanska dolžniška kriza, 1.del</a>) govorili o tem, kako je Jugoslavija sploh zapadla v finančno in gospodarsko krizo takšnih razsežnosti, ter o naravi njenih intenzivnih pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom v prvi polovici 80-ih let, pa se bomo tokrat posvetili še nekaterim drugim aspektom dolžniške krize naše nekdanje države. Spraševali se bomo, kaj so ukrepi, ki so jih Jugoslaviji narekovali mednarodni upniki, dejansko prinesli; kako so jih izvajali; kaj se je zgodilo ne le z odplačevanjem dolgov, ampak tudi s strukturnimi reformami jugoslovanskega gospodarstva ter predvsem kakšno vlogo je pri vsem skupaj igrala vse hujša politična in mednacionalna kriza v naši nekdanji državi.</p> <p>Pred mikrofonom tako kot prejšnji teden gostimo aktivnega udeleženca teh dogajanj, nekdanjega politika Zvoneta Dragana, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Jugoslovansko dolžniško krizo nam spet pomagata osvetliti tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete dr. Božo Repe. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p> </p> <p>foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983</p> </body> </html> 174890878 RTVSLO – Prvi 2967 clean V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če smo v preteklih Sledeh časa (<a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174886870" target="_blank" rel="noopener">Jugoslovanska dolžniška kriza, 1.del</a>) govorili o tem, kako je Jugoslavija sploh zapadla v finančno in gospodarsko krizo takšnih razsežnosti, ter o naravi njenih intenzivnih pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom v prvi polovici 80-ih let, pa se bomo tokrat posvetili še nekaterim drugim aspektom dolžniške krize naše nekdanje države. Spraševali se bomo, kaj so ukrepi, ki so jih Jugoslaviji narekovali mednarodni upniki, dejansko prinesli; kako so jih izvajali; kaj se je zgodilo ne le z odplačevanjem dolgov, ampak tudi s strukturnimi reformami jugoslovanskega gospodarstva ter predvsem kakšno vlogo je pri vsem skupaj igrala vse hujša politična in mednacionalna kriza v naši nekdanji državi.</p> <p>Pred mikrofonom tako kot prejšnji teden gostimo aktivnega udeleženca teh dogajanj, nekdanjega politika Zvoneta Dragana, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Jugoslovansko dolžniško krizo nam spet pomagata osvetliti tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete dr. Božo Repe. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p> </p> <p>foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983</p> </body> </html> Sun, 07 Aug 2022 06:00:00 +0000 Jugoslovanska dolžniška kriza, 2. del Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p> </p> <p>Vabljeni tudi k poslušanju nadaljevanja oddaje o jugoslovanski dolžniški krizi - <a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174890878">Jugoslovanska dolžniška kriza, 2.del</a>.</p> <p> </p> <p>foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983</p> <p> </p> </body> </html> 174886870 RTVSLO – Prvi 2915 clean Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p> </p> <p>Vabljeni tudi k poslušanju nadaljevanja oddaje o jugoslovanski dolžniški krizi - <a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174890878">Jugoslovanska dolžniška kriza, 2.del</a>.</p> <p> </p> <p>foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983</p> <p> </p> </body> </html> Sun, 31 Jul 2022 06:00:00 +0000 Jugoslovanska dolžniška kriza, 1. del Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled. 174888688 RTVSLO – Prvi 1864 clean Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled. Sun, 24 Jul 2022 15:51:04 +0000 Trubarjev antikvariat Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar. 174887246 RTVSLO – Prvi 1876 clean Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar. Sun, 17 Jul 2022 15:51:16 +0000 Pohorski Glazerji: radijska skica rodu steklarjev, kovačev, dušnih pastirjev, literatov in jezikoslovcev V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. 174885856 RTVSLO – Prvi 1926 clean V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Sun, 10 Jul 2022 15:52:06 +0000 Štajerski lov na velike mačke ali Neronova žalostna usoda Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. 174884455 RTVSLO – Prvi 1911 clean Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. Sun, 03 Jul 2022 15:51:51 +0000 Obseg legijskega tabora v Ločici ob Savinji je večji od ostankov antične Emone - danes Ljubljane Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče. 174882971 RTVSLO – Prvi 1608 clean Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče. Sun, 26 Jun 2022 15:46:48 +0000 Šest desetletij prvega romskega vrtca: Vztrajnost, ki je malim Romom odpirala svet Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174881549 RTVSLO – Prvi 1885 clean Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sun, 19 Jun 2022 15:51:25 +0000 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.<p>Peglezen Jožeta Plečnika je še eden od povezovalnih točk, ki združijo mesto v celoto</p><p><p>Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.</p></p> 174880041 RTVSLO – Prvi 1780 clean Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.<p>Peglezen Jožeta Plečnika je še eden od povezovalnih točk, ki združijo mesto v celoto</p><p><p>Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.</p></p> Sun, 12 Jun 2022 15:49:40 +0000 Ko lahko s praga Stolnice vidiš tako spomenik Robbovega vodnjaka kot Plečnikov jambor Zgodba kužnega znamenja na Donovi cesti v Medvodah. <p>Spomin na epidemijo kuge leta 1599</p><p><p>Tokratne Sledi časa gredo severovzhodno od Ljubljane - v Medvode - in se ustavijo pred tamkajšnjo lekarno na Donovi cesti. Tam na že četrti lokaciji, odkar je bilo postavljeno leta 1603, stoji kužno znamenje, ki tiho spominja na izbruh smrtonosne bolezni v Medvodah in na Svetju leta 1599.</p> <blockquote><p>Krajane Svetja je kuga poleti 1599 zdesetkala. V koledarskih zapiskih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je podatek, da jih je od skupno 146 prebivalcev Svetja takrat za kugo umrlo kar 123. Pokopali so jih na polju za cerkvijo Sv. Niko­laja na Jeprci, kjer je nastalo kužno pokopališče, saj so svoje, za kugo umrle sokrajane, tja pokopali tudi Škofjeločani in Kranjčani.</p></blockquote></p> 174878262 RTVSLO – Prvi 1329 clean Zgodba kužnega znamenja na Donovi cesti v Medvodah. <p>Spomin na epidemijo kuge leta 1599</p><p><p>Tokratne Sledi časa gredo severovzhodno od Ljubljane - v Medvode - in se ustavijo pred tamkajšnjo lekarno na Donovi cesti. Tam na že četrti lokaciji, odkar je bilo postavljeno leta 1603, stoji kužno znamenje, ki tiho spominja na izbruh smrtonosne bolezni v Medvodah in na Svetju leta 1599.</p> <blockquote><p>Krajane Svetja je kuga poleti 1599 zdesetkala. V koledarskih zapiskih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je podatek, da jih je od skupno 146 prebivalcev Svetja takrat za kugo umrlo kar 123. Pokopali so jih na polju za cerkvijo Sv. Niko­laja na Jeprci, kjer je nastalo kužno pokopališče, saj so svoje, za kugo umrle sokrajane, tja pokopali tudi Škofjeločani in Kranjčani.</p></blockquote></p> Sun, 05 Jun 2022 15:42:09 +0000 Kužno znamenje v Medvodah Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Postavati in postopati</p><p><p>Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!«<br /> Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174876424 RTVSLO – Prvi 1976 clean Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Postavati in postopati</p><p><p>Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!«<br /> Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 29 May 2022 15:52:56 +0000 Ezl ek Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Na izlet v pohorsko magijo</p><p><p>Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje bolj pozorni. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad oficir avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le, da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svojo prvo slovensko izdajo.<br /> Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174874593 RTVSLO – Prvi 1669 clean Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Na izlet v pohorsko magijo</p><p><p>Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje bolj pozorni. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad oficir avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le, da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svojo prvo slovensko izdajo.<br /> Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 22 May 2022 15:47:49 +0000 Schlosserjeve pohorske pripovedke Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari</p><p><p>Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali.</p> <p>Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa.</p> <p>Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi.</p> <p>Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano.</p> <p>Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama.</p> <p>V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati.</p> <p>Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja.</p> <p>Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj.</p> <p>Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole:</p> <blockquote><p>"Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> </p> 174872705 RTVSLO – Prvi 2082 clean Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari</p><p><p>Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali.</p> <p>Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa.</p> <p>Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi.</p> <p>Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano.</p> <p>Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama.</p> <p>V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati.</p> <p>Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja.</p> <p>Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj.</p> <p>Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole:</p> <blockquote><p>"Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 15 May 2022 15:54:42 +0000 Na meji O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine<p>O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine</p><p><p>Dušan Pirjevec je bil eden najbolj karizmatičnih in hkrati enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine, profesor primerjalne književnosti in literarne teorije, nekdanji visoki partizanski funkcionar in vodja agitacijsko-propagandnega oddelka pri Centralnem komiteju slovenske komunistične partije, ki si je kasneje s svojimi bolj liberalnimi nazori in skoraj nepredstavljivo priljubljenostjo pri mladih – ki so v trumah drli na njegova predavanja – prislužil leta skrbnega spremljanja službe državne varnosti in vedno večjo nenaklonjenost partijskega vrha. Življenjsko zgodbo tega resnično markantnega človeka, ki je v slovenski prostor vnesel vrsto modernih filozofskih in literarnih idej ter skozi svoje analize književnosti premišljeval ne le značilnosti določenih literarnih slogov in obdobij, ampak predvsem temeljni položaj modernega človeka v svetu, so nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti skrbnik rokopisne zbirke NUK <strong>Marijan Rupert</strong> ter dva sodelavca pri nedavno izdani knjigi o Dušanu Pirjevcu z naslovom <strong>A<em>hac</em></strong>: zgodovinar <strong>dr. Peter Vodopivec</strong> in Pirjevčeva hči, <strong>Alenka Pirjevec</strong>.</p></p> 174870289 RTVSLO – Prvi 2123 clean O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine<p>O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine</p><p><p>Dušan Pirjevec je bil eden najbolj karizmatičnih in hkrati enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine, profesor primerjalne književnosti in literarne teorije, nekdanji visoki partizanski funkcionar in vodja agitacijsko-propagandnega oddelka pri Centralnem komiteju slovenske komunistične partije, ki si je kasneje s svojimi bolj liberalnimi nazori in skoraj nepredstavljivo priljubljenostjo pri mladih – ki so v trumah drli na njegova predavanja – prislužil leta skrbnega spremljanja službe državne varnosti in vedno večjo nenaklonjenost partijskega vrha. Življenjsko zgodbo tega resnično markantnega človeka, ki je v slovenski prostor vnesel vrsto modernih filozofskih in literarnih idej ter skozi svoje analize književnosti premišljeval ne le značilnosti določenih literarnih slogov in obdobij, ampak predvsem temeljni položaj modernega človeka v svetu, so nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti skrbnik rokopisne zbirke NUK <strong>Marijan Rupert</strong> ter dva sodelavca pri nedavno izdani knjigi o Dušanu Pirjevcu z naslovom <strong>A<em>hac</em></strong>: zgodovinar <strong>dr. Peter Vodopivec</strong> in Pirjevčeva hči, <strong>Alenka Pirjevec</strong>.</p></p> Sun, 08 May 2022 06:00:00 +0000 Dušan Pirjevec med revolucijo in literaturo Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.<p>Fosilni ostanki mamutov na Slovenskem</p><p><p>Tokratne Sledi časa nas peljejo deset tisoč, sto tisoč, morda celo milijon let nazaj - v čas, ko so po danes slovenskih tleh lomastili mamuti. Za sabo so pustili številne fosilne ostanke, ki jih zadnjih dvesto let vsake toliko potegnemo na plano. Skozi pregled vseh do danes odkritih ostalin mamutov na Slovenskem nas vodijo paleontolog mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ter stari časopisni članki, ki so nastajali ob posameznih odkritjih.</p> <blockquote><p>Kosti so se kopačem v resnici druga za drugo kar luščile iz zemlje. Okostje je moralo ležati v zemlji kakšnih 10.000 do 80.000 let, zakaj za tolikšno dobo pred nami so utegnili mamuti hoditi okrog današnjega Kamnika. Razume se, da se je glas o znameniti najdbi jadrno raznesel po vsej okolici in radovedni Kamničani so danes neprestano romali proti Nevljam, da si od blizu ogledajo kosti svojega davnega soseda. Lega posameznih kosov, ki so jih še včeraj in danes dopoldne našli, daje slutiti že precej točne obrise celotnega okostja, škoda je samo, da je delavec, ki je menil, da ima staro hrastovo poleno v rokah, razbil eno stegnico in je s krampom polomil tudi nekaj reber.<br /> <strong>JUTRO, 1938</strong></p> <p>V Vuhredu so na gradbišču nove hidrocentrale naleteli delavci pri razstreljevanju konglomerata nad levo obalo dravske struge na dele nenavadnega okostja, ki so ga poslali v Mariborski muzej. Tam so ugotovili, da dragocena najdba predstavlja mlevski zob mamuta ter dva dela spodnje čeljusti. To so že drugi sledovi mamuta, ki so jih odkrili v Dravski dolini. Pred dvema letoma so izkopali mamutov zob v bližini Limbuša na terenu, ki je sedaj poplavljen radi hidrocentrale na Mariborskem otoku.<br /> <strong>SVOBODNA SLOVENIJA, 1953</strong></p></blockquote> </p> 174869064 RTVSLO – Prvi 1720 clean Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.<p>Fosilni ostanki mamutov na Slovenskem</p><p><p>Tokratne Sledi časa nas peljejo deset tisoč, sto tisoč, morda celo milijon let nazaj - v čas, ko so po danes slovenskih tleh lomastili mamuti. Za sabo so pustili številne fosilne ostanke, ki jih zadnjih dvesto let vsake toliko potegnemo na plano. Skozi pregled vseh do danes odkritih ostalin mamutov na Slovenskem nas vodijo paleontolog mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ter stari časopisni članki, ki so nastajali ob posameznih odkritjih.</p> <blockquote><p>Kosti so se kopačem v resnici druga za drugo kar luščile iz zemlje. Okostje je moralo ležati v zemlji kakšnih 10.000 do 80.000 let, zakaj za tolikšno dobo pred nami so utegnili mamuti hoditi okrog današnjega Kamnika. Razume se, da se je glas o znameniti najdbi jadrno raznesel po vsej okolici in radovedni Kamničani so danes neprestano romali proti Nevljam, da si od blizu ogledajo kosti svojega davnega soseda. Lega posameznih kosov, ki so jih še včeraj in danes dopoldne našli, daje slutiti že precej točne obrise celotnega okostja, škoda je samo, da je delavec, ki je menil, da ima staro hrastovo poleno v rokah, razbil eno stegnico in je s krampom polomil tudi nekaj reber.<br /> <strong>JUTRO, 1938</strong></p> <p>V Vuhredu so na gradbišču nove hidrocentrale naleteli delavci pri razstreljevanju konglomerata nad levo obalo dravske struge na dele nenavadnega okostja, ki so ga poslali v Mariborski muzej. Tam so ugotovili, da dragocena najdba predstavlja mlevski zob mamuta ter dva dela spodnje čeljusti. To so že drugi sledovi mamuta, ki so jih odkrili v Dravski dolini. Pred dvema letoma so izkopali mamutov zob v bližini Limbuša na terenu, ki je sedaj poplavljen radi hidrocentrale na Mariborskem otoku.<br /> <strong>SVOBODNA SLOVENIJA, 1953</strong></p></blockquote> </p> Sun, 01 May 2022 15:48:40 +0000 Slovenski mamuti Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.<p>Doživljaji iz svetovne vojne</p><p><p>Ob stoletnici začetka <em>Velike vojne</em> so slovenske znanstvene ustanove, kot tudi nekateri mediji pozvali ljudi k iskanju, arhiviranju in objavljanju morebitnih še neodkritih spominov slovenskih vojakov. Na veliko presenečenje vseh so zapisane ali kako drugače dokumentirane zgodbe slovenskih fantov iz bojišč vznikle v desetinah. V glavnem neznane in nove tako za stroko kot za javnost potrjujejo tezo, ki jo je v uvodu k dnevniku Matije Petkovška zapisal <em>dr. Marko Štepec</em>, ki se med slovenskimi zgodovinarji najbolj intenzivno ukvarja z obdobjem Prve svetovne vojne. Pravi, da je bila pismenost slovenskih prebivalcev Avstro-ogrske monarhije izjemno visoka in posledično so odhajali na bojišča izobraženi, razgledani in seveda v veliki večini tudi fantje, ki so govorili ali razumeli vsaj en tuj jezik … V oddaji Sledi časa objavljamo enega teh dokumentov. Vojni dnevnik Matije Petkovška ni le dokument tistega časa, temveč tudi opomnik, kako brezmiseln je sodoben ukrajinski konflikt, saj se je pred 100 leti podobna tragedija na tistih ravnicah že odigrala …</p></p> 174867385 RTVSLO – Prvi 2043 clean Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.<p>Doživljaji iz svetovne vojne</p><p><p>Ob stoletnici začetka <em>Velike vojne</em> so slovenske znanstvene ustanove, kot tudi nekateri mediji pozvali ljudi k iskanju, arhiviranju in objavljanju morebitnih še neodkritih spominov slovenskih vojakov. Na veliko presenečenje vseh so zapisane ali kako drugače dokumentirane zgodbe slovenskih fantov iz bojišč vznikle v desetinah. V glavnem neznane in nove tako za stroko kot za javnost potrjujejo tezo, ki jo je v uvodu k dnevniku Matije Petkovška zapisal <em>dr. Marko Štepec</em>, ki se med slovenskimi zgodovinarji najbolj intenzivno ukvarja z obdobjem Prve svetovne vojne. Pravi, da je bila pismenost slovenskih prebivalcev Avstro-ogrske monarhije izjemno visoka in posledično so odhajali na bojišča izobraženi, razgledani in seveda v veliki večini tudi fantje, ki so govorili ali razumeli vsaj en tuj jezik … V oddaji Sledi časa objavljamo enega teh dokumentov. Vojni dnevnik Matije Petkovška ni le dokument tistega časa, temveč tudi opomnik, kako brezmiseln je sodoben ukrajinski konflikt, saj se je pred 100 leti podobna tragedija na tistih ravnicah že odigrala …</p></p> Sun, 24 Apr 2022 15:54:03 +0000 Vojni dnevnik Matije Petkovška 15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.<p>Osebni pogled na kultnega alpinista s strani njegovih najbližjih in njegovih prijateljev.</p><p><p>15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Zgodovinski trenutki, ki so se za zmeraj zapisali v kolektivni spomin našega naroda. Morda celo trenutki, ko nas je alpska identiteta povezala tako močno, kot do tedaj le redko katera druga športna panoga ali celo zgodovinski dogodek. Pod vse to se je podpisala cela vrsta ljudi, ki ima zasluge za ta uspeh. A podpis Jerneja Nejca Zaplotnika ostaja zapisan tudi v širšem kontekstu našega naroda. Neločljivo ga povezujemo z alpinizmom in že pred skoraj 40 leti je postal mit, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Da bi ga spoznali z druge, bolj osebne plati, se moramo vrniti daleč nazaj. Pogovarjali smo se z Mojco Zaplotnik Jamnik, Tomažem Jamnikom - Mišom, Marijo in Andrejem Štremfljem ter Viktorjem Grošljem - Vikijem. Slišali pa boste odlomke posnetkov, ki jih je na Mount Everestu posnel tonski mojster Matjaž Culiberg, na letališču Ljubljana in v studiu Radia Slovenija pa kolega Rajko Dolinšek.</p> <p><strong> </strong></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174865598 RTVSLO – Prvi 1736 clean 15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.<p>Osebni pogled na kultnega alpinista s strani njegovih najbližjih in njegovih prijateljev.</p><p><p>15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Zgodovinski trenutki, ki so se za zmeraj zapisali v kolektivni spomin našega naroda. Morda celo trenutki, ko nas je alpska identiteta povezala tako močno, kot do tedaj le redko katera druga športna panoga ali celo zgodovinski dogodek. Pod vse to se je podpisala cela vrsta ljudi, ki ima zasluge za ta uspeh. A podpis Jerneja Nejca Zaplotnika ostaja zapisan tudi v širšem kontekstu našega naroda. Neločljivo ga povezujemo z alpinizmom in že pred skoraj 40 leti je postal mit, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Da bi ga spoznali z druge, bolj osebne plati, se moramo vrniti daleč nazaj. Pogovarjali smo se z Mojco Zaplotnik Jamnik, Tomažem Jamnikom - Mišom, Marijo in Andrejem Štremfljem ter Viktorjem Grošljem - Vikijem. Slišali pa boste odlomke posnetkov, ki jih je na Mount Everestu posnel tonski mojster Matjaž Culiberg, na letališču Ljubljana in v studiu Radia Slovenija pa kolega Rajko Dolinšek.</p> <p><strong> </strong></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 17 Apr 2022 15:48:56 +0000 70 let Nejca Zaplotnika 29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.<p>Dr. Franjo Rosina (1863-1924) odvetnik, bančnik in domoljub je v Mariboru dobil spominsko ploščo</p><p><p>29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi.</p></p> 174863683 RTVSLO – Prvi 1690 clean 29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.<p>Dr. Franjo Rosina (1863-1924) odvetnik, bančnik in domoljub je v Mariboru dobil spominsko ploščo</p><p><p>29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi.</p></p> Sun, 10 Apr 2022 15:48:10 +0000 Ob pravem zgodovinskem času na pravem mestu Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče</p><p><p>Čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani in okolici. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so  igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne <a href="https://zgodovinanadlani.si/imenitna-ljubljanska-druzina-dolnicar/">družine Dolničar</a>, so po letu 1700 odhajali tudi na <a href="https://www.benetke.com/o-benetkah/karneval-v-benetkah/">pustni karneval v Benetke</a>. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile takšne, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirske_province">Francozi v obdobju Ilirskih provinc</a>. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi234454/">ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann</a>. Manj premožni,  pa tudi otroci,  so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Začetki</h3> <p>Začnimo z nekaterimi osnovnimi podatki. V številnih kulturah se gospodarska dejavnost ali pa preživetje prepleta z zabavo in prostočasnimi dejavnostmi. To velja tudi za drsanje in razvoj drsalk kot pripomočka za premagovanje ledenih površin, nam je povedal<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_Pavlin"> dr. Tomaž Pavlin</a>, ki  preučuje zgodovino športa na fakulteti za šport.</p> <p>Drsališča sodijo med tako imenovane zimske radosti, ki so bile sestavni del počitnic in preživljanja prostega časa. Je pa seveda drsanje zelo stara dejavnost, pri nas znana iz Valvazorjevih upodobitev <a href="https://www.notranjski-park.si/narava/naravne-znamenitosti/cerknisko-jezero">Cerkniškega jezera</a>, ki bi jih lahko primerjali z upodobitvami holandskih slikarjev tistega časa, meni<a href="https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/sto_let_net.pdf"> mag. Gojko Zupan</a>, umetnostni zgodovinar.</p> <p>Drsanje kot šport in rekreacija se je začelo razvijati v Ljubljani konec 19. stoletja in je do druge svetovne vojne doživelo izjemen razcvet. V tem času je bilo v Ljubljani več drsališč, ni pa še povsem raziskano, kdaj so se drsali na zaledenelih jezerih, bajerjih, ribnikih, rekah in potokih.</p> <p>Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kern,_Ljubljana">Kernovo drsališče</a>. O njem so leta 1909 zapisali:</p> <blockquote><p>"Spomin na Kern. Ljubljanski prebivalci se še dobro spominjajo, kako živahno je bilo svoj čas na trnovskem Kernu. Ob nedeljah, kakor ob delavnikih, so bili sestanki mladih in starih le na častitljivem Kernu, kjer je drsalcem in gledalcem v zabavo še igrala že umrla godba realcev. Pomarančarji in smokvarji so prinesli okrepčila, kočevskega krošnjarja ni nikoli manjkalo, Monte-Carlo so pa imeli vajenci pod hrastom s 'prlafurjem in fucanjem'. Skratka, Kern je bil koncentracija zimske zabave. Še je Kern, a samo po imenu, sicer pa zapuščen. Le otroci in revnejši dijaki ga po malem še obiskujejo, od njih pa malo vstopnino pobirata dve stari ženici. Ko nekega dne ni bilo teh, je hlapec Fran Dernovšek porabil priliko in se kar na svojo roko etabliral za blagajničarja. Kdor mu je plačal, se je smel drsati, kdor pa ne, je sfrčal z leda. Slednjič je prišel na vrsto policijski stražnik, ki je preskrbel, da bode nepoklicani blagajničar dajal obračun pred sodiščem."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <figure><figcaption><p>Območje Kernovega drsališča, 1912</p><p><i>foto:</i> <a href="www.wikipedia.si">Wikipedia.si</a></p></figcaption></figure> <p>Kernovo drsališče je zajemalo območje za<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Janeza_Krstnika,_Ljubljana"> trnovsko cerkvijo</a>, kjer so nekoč kopali glino za mestno opekarno.</p> <figure><figcaption><p>Kern danes, Ana Kovač</p><p><i>foto:</i> <a href="siol.net">Ana Kovač</a></p></figcaption></figure> <p>V Ljubljani je bilo nekoč znanih več drsališč, na primer <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kose%C5%A1ki_bajer">koseški bajer</a>.  Zelo znan je bil zaledeneli<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tivolski_ribnik"> tivolski ribnik</a>, kjer so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. Tu so bile garderobe in slaščičarna, zraven pa je bila čolnarna, kjer so v ne zimskem času sposojali čolne na vesla.</p> <figure><figcaption><p>Drsanje na ribniku Tivoli, 1909</p><p><i>foto:</i> <a href="www.siol.net">Arhiv zbiratelja razglednic Zmaga Tančiča</a></p></figcaption></figure> <p>Drsanje je bilo najprej vezano na zunanje površine. Tudi <a href="https://www.bled.si/sl/kaj-videti-poceti/aktivnosti/36/drsanje/">Bled z otokom</a> je bil pozimi dostopen peš – ko so bile zime takšne kot na Cerkniškem jezeru. Tam so tudi kegljali na jezeru.</p> <figure><figcaption><p>Blejsko jezero pozimi</p><p><i>foto:</i> <a href="www.pokljuka2021.si">https://www.pokljuka2021.si/sl/zima-na-bledu-nekoc-in-danes/</a></p></figcaption></figure> <p>Na tako imenovanih naravnih drsališčih so igrali tudi hokej.</p> <p>Dr. Tomaž Pavlin ima tudi konkretne izkušnje z drsanjem, saj je igral hokej.</p> <h3>Pokrita drsališča</h3> <figure><figcaption><p>Hala Tivoli</p><p><i>foto:</i> <a href="www.sport-ljubljana.si">https://www.sport-ljubljana.si/Park_Tivoli_Hala_Tivoli/</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Drsališče Zalog</p><p><i>foto:</i> <a href="www.sport-ljubljana.si">https://www.sport-ljubljana.si/Park_Zalog_Drsalisce_Zalog/</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Večnamenska dvorana Bled</p><p><i>foto:</i> <a href="www.ledena-dvorana.si">https://www.ledena-dvorana.si/sl/Domov</a></p></figcaption></figure> </p> 174861770 RTVSLO – Prvi 2189 clean Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče</p><p><p>Čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani in okolici. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so  igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne <a href="https://zgodovinanadlani.si/imenitna-ljubljanska-druzina-dolnicar/">družine Dolničar</a>, so po letu 1700 odhajali tudi na <a href="https://www.benetke.com/o-benetkah/karneval-v-benetkah/">pustni karneval v Benetke</a>. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile takšne, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirske_province">Francozi v obdobju Ilirskih provinc</a>. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi234454/">ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann</a>. Manj premožni,  pa tudi otroci,  so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Začetki</h3> <p>Začnimo z nekaterimi osnovnimi podatki. V številnih kulturah se gospodarska dejavnost ali pa preživetje prepleta z zabavo in prostočasnimi dejavnostmi. To velja tudi za drsanje in razvoj drsalk kot pripomočka za premagovanje ledenih površin, nam je povedal<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_Pavlin"> dr. Tomaž Pavlin</a>, ki  preučuje zgodovino športa na fakulteti za šport.</p> <p>Drsališča sodijo med tako imenovane zimske radosti, ki so bile sestavni del počitnic in preživljanja prostega časa. Je pa seveda drsanje zelo stara dejavnost, pri nas znana iz Valvazorjevih upodobitev <a href="https://www.notranjski-park.si/narava/naravne-znamenitosti/cerknisko-jezero">Cerkniškega jezera</a>, ki bi jih lahko primerjali z upodobitvami holandskih slikarjev tistega časa, meni<a href="https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/sto_let_net.pdf"> mag. Gojko Zupan</a>, umetnostni zgodovinar.</p> <p>Drsanje kot šport in rekreacija se je začelo razvijati v Ljubljani konec 19. stoletja in je do druge svetovne vojne doživelo izjemen razcvet. V tem času je bilo v Ljubljani več drsališč, ni pa še povsem raziskano, kdaj so se drsali na zaledenelih jezerih, bajerjih, ribnikih, rekah in potokih.</p> <p>Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kern,_Ljubljana">Kernovo drsališče</a>. O njem so leta 1909 zapisali:</p> <blockquote><p>"Spomin na Kern. Ljubljanski prebivalci se še dobro spominjajo, kako živahno je bilo svoj čas na trnovskem Kernu. Ob nedeljah, kakor ob delavnikih, so bili sestanki mladih in starih le na častitljivem Kernu, kjer je drsalcem in gledalcem v zabavo še igrala že umrla godba realcev. Pomarančarji in smokvarji so prinesli okrepčila, kočevskega krošnjarja ni nikoli manjkalo, Monte-Carlo so pa imeli vajenci pod hrastom s 'prlafurjem in fucanjem'. Skratka, Kern je bil koncentracija zimske zabave. Še je Kern, a samo po imenu, sicer pa zapuščen. Le otroci in revnejši dijaki ga po malem še obiskujejo, od njih pa malo vstopnino pobirata dve stari ženici. Ko nekega dne ni bilo teh, je hlapec Fran Dernovšek porabil priliko in se kar na svojo roko etabliral za blagajničarja. Kdor mu je plačal, se je smel drsati, kdor pa ne, je sfrčal z leda. Slednjič je prišel na vrsto policijski stražnik, ki je preskrbel, da bode nepoklicani blagajničar dajal obračun pred sodiščem."</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <figure><figcaption><p>Območje Kernovega drsališča, 1912</p><p><i>foto:</i> <a href="www.wikipedia.si">Wikipedia.si</a></p></figcaption></figure> <p>Kernovo drsališče je zajemalo območje za<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Janeza_Krstnika,_Ljubljana"> trnovsko cerkvijo</a>, kjer so nekoč kopali glino za mestno opekarno.</p> <figure><figcaption><p>Kern danes, Ana Kovač</p><p><i>foto:</i> <a href="siol.net">Ana Kovač</a></p></figcaption></figure> <p>V Ljubljani je bilo nekoč znanih več drsališč, na primer <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kose%C5%A1ki_bajer">koseški bajer</a>.  Zelo znan je bil zaledeneli<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tivolski_ribnik"> tivolski ribnik</a>, kjer so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. Tu so bile garderobe in slaščičarna, zraven pa je bila čolnarna, kjer so v ne zimskem času sposojali čolne na vesla.</p> <figure><figcaption><p>Drsanje na ribniku Tivoli, 1909</p><p><i>foto:</i> <a href="www.siol.net">Arhiv zbiratelja razglednic Zmaga Tančiča</a></p></figcaption></figure> <p>Drsanje je bilo najprej vezano na zunanje površine. Tudi <a href="https://www.bled.si/sl/kaj-videti-poceti/aktivnosti/36/drsanje/">Bled z otokom</a> je bil pozimi dostopen peš – ko so bile zime takšne kot na Cerkniškem jezeru. Tam so tudi kegljali na jezeru.</p> <figure><figcaption><p>Blejsko jezero pozimi</p><p><i>foto:</i> <a href="www.pokljuka2021.si">https://www.pokljuka2021.si/sl/zima-na-bledu-nekoc-in-danes/</a></p></figcaption></figure> <p>Na tako imenovanih naravnih drsališčih so igrali tudi hokej.</p> <p>Dr. Tomaž Pavlin ima tudi konkretne izkušnje z drsanjem, saj je igral hokej.</p> <h3>Pokrita drsališča</h3> <figure><figcaption><p>Hala Tivoli</p><p><i>foto:</i> <a href="www.sport-ljubljana.si">https://www.sport-ljubljana.si/Park_Tivoli_Hala_Tivoli/</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Drsališče Zalog</p><p><i>foto:</i> <a href="www.sport-ljubljana.si">https://www.sport-ljubljana.si/Park_Zalog_Drsalisce_Zalog/</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Večnamenska dvorana Bled</p><p><i>foto:</i> <a href="www.ledena-dvorana.si">https://www.ledena-dvorana.si/sl/Domov</a></p></figcaption></figure> </p> Sun, 03 Apr 2022 15:56:29 +0000 Drsališča Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.<p>Od strasti do naložbe</p><p><p>Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, kjer nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.</p></p> 174859875 RTVSLO – Prvi 1807 clean Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.<p>Od strasti do naložbe</p><p><p>Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, kjer nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.</p></p> Sun, 27 Mar 2022 15:50:07 +0000 Avtomobili vaše in naše mladosti Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. 174857940 RTVSLO – Prvi 1706 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. Sun, 20 Mar 2022 16:48:26 +0000 Sledi časa V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu. <p>Šmartno pri Litiji je zaselek, stisnjen med zasavskim in dolenjim hribovjem, ki je zaradi dveh mogočnih zvonikov novogotske cerkve Svetega Martina videti daleč naokoli. Po teh krajih je hodil tudi arhitekt Jože Plečnik. </p><p><p>V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.</p></p> 174853936 RTVSLO – Prvi 1964 clean V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu. <p>Šmartno pri Litiji je zaselek, stisnjen med zasavskim in dolenjim hribovjem, ki je zaradi dveh mogočnih zvonikov novogotske cerkve Svetega Martina videti daleč naokoli. Po teh krajih je hodil tudi arhitekt Jože Plečnik. </p><p><p>V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.</p></p> Sun, 06 Mar 2022 16:52:44 +0000 Šmartno pri Litiji Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Tako vsakdanji, pa tako zanimivi in pomembni, preprosto – gumbi</p><p><p>Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so <a href="https://dolejsi.si/">gumbi.</a> Leta 1931 so o gumbih zapisali:</p> <blockquote><p>"Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim varnostnim iglam, so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov."</p></blockquote> <p>Gumbe v današnji obliki so iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Izhodišče</h3> <p>Izhodišče za današnjo oddajo o gumbih je zapis iz leta 1931 z naslovom Muzej za gumbe. Tako izvemo, da je zgodovina gumbov do neke mere tudi zgodovina naše kulture. Od prvotnih gumbov pa do današnjih je bila zelo dolga pot. Ta pot je obenem tudi zgodovina razvoja našega rokodelstva. Največja zbirka gumbov je bila leta 1931 v Pragi. To je bil pravcati muzej za gumbe, ki ga je uredil fabrikant gumbov Henrik Woldes. V tem muzeju so hranili zares umetniška dela te vrste. Na gumbih so bili naslikani čisto majhne slike raznih gradov in portreti. Nanje so slikali tudi razne živali, od kanarčkov, mačk, konjskih glav, do psov in papig. Na dvoru francoskega kralja <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ludvik_XIV._Francoski">Ludvika XIV</a>. je bila navada, da so nosili gumbe iz stekla, v katere so bile ulite razne živali, celo bolhe. Nosili so pa tudi gumbe, kjer so bile vdelane male ure, slike in podobne malenkosti. Takih gumbov seveda niso nosili reveži, ampak samo imenitni in bogati ljudje. Tako v zapisu, kaj pa pri nas? Najprej smo o pomenu gumbov povprašali <a href="https://www.muzej-nz.si/si/muzej/zaposleni">Marka Ličino, kustosa v muzeju novejše zgodovine v Ljubljani</a>. Ta nam je med drugim povedal, da so gumbi zelo pomemeben vir podatkov, na primer na vojaških uniformah.</p> <h3>Izjemno presenečenje</h3> <p>Zgodba o gumbih je postajala med pogovorom vse zanimivejša. Lahko bi rekli, da so nam gumbi, v prenesenem pomenu, pripravili kar manjše presenečenje. <strong>Med drugo svetovno vojno so namreč<a href="https://www.muzej-nz.si/si/zbirke-new/digitalne-zbirke/1757/1139-Turjasko-odlikovanje"> gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost</a>.</strong></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Gumbi</h3> <p>Pa smo iskali naprej. Obrt izdelovanja gumbov je bila zelo razvita tudi v naših krajih. In tako smo navezali stik z <a href="https://dolejsi.si/o_nas/">Natašo Dolejši</a>. Izdelovanje gumbov ali gumbarstvo se je v družini Dolejši začelo na Češkem, nam je povedala Nataša Dolejši, solastnica in direktorica podjetja Dolejši modni gumbi. Njihov ded, po rodu Čeh, se je tam izučil obrti in po triletni vajenski dobi je leta 1931 z odliko naredil mojstrski izpit. Tema njegove naloge pa je bila izdelovanje gumbov iz školjk, ki se imenuje biserna matica. Leta 1938 se je potem na pobudo najbrž čeških pa tudi drugih lastnikov tekstilnih tovarn v tedanji <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jugoslavija">Kraljevini Jugoslaviji</a> preselil v Slovenijo, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ribnica">Ribnico na Dolenjskem</a>. Tam je na neki kmetiji našel prostor za svojo obrt, ga najel, postavil stroje in začel delo. Spoznal je domačo hčer in pozneje se je z njo tudi poročil. Po poroki je tudi ona začela delati v gumbarstvu. Zgodba pa je šla naprej, nam je  povedala Nataša Dolejši.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Pot gumbov</h3> <p> </p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izdelki</h3> <p> </p> <h3>Muzej gumbov</h3> <p>Nataša Dolejši razmišlja tudi, da bi nekoč morda imeli v podjetju muzej gumbov, kot jih imajo v nekaterih državah.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Širitev</h3> <p>Nataša Dolejši skupaj s svojo sestro, solastnico podjetja, išče vedno nove poti, tako izdelujeta tudi nakit in druge modne dodatke.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Prihodnost</h3> <p>V podjetju Dolejši so kupili tudi laser, s katerim lahko na gumb izpišejo logotip ali želeni vzorec, imajo spletno stran in se prilagodijo še tako zahtevnim naročnikom. V podjetju sledijo viziji, da ostanejo pomemben proizvajalec gumbov v evropskem prostoru.</p> <h3>Vedno gumbi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174851918 RTVSLO – Prvi 2133 clean Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Tako vsakdanji, pa tako zanimivi in pomembni, preprosto – gumbi</p><p><p>Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so <a href="https://dolejsi.si/">gumbi.</a> Leta 1931 so o gumbih zapisali:</p> <blockquote><p>"Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim varnostnim iglam, so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov."</p></blockquote> <p>Gumbe v današnji obliki so iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Izhodišče</h3> <p>Izhodišče za današnjo oddajo o gumbih je zapis iz leta 1931 z naslovom Muzej za gumbe. Tako izvemo, da je zgodovina gumbov do neke mere tudi zgodovina naše kulture. Od prvotnih gumbov pa do današnjih je bila zelo dolga pot. Ta pot je obenem tudi zgodovina razvoja našega rokodelstva. Največja zbirka gumbov je bila leta 1931 v Pragi. To je bil pravcati muzej za gumbe, ki ga je uredil fabrikant gumbov Henrik Woldes. V tem muzeju so hranili zares umetniška dela te vrste. Na gumbih so bili naslikani čisto majhne slike raznih gradov in portreti. Nanje so slikali tudi razne živali, od kanarčkov, mačk, konjskih glav, do psov in papig. Na dvoru francoskega kralja <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ludvik_XIV._Francoski">Ludvika XIV</a>. je bila navada, da so nosili gumbe iz stekla, v katere so bile ulite razne živali, celo bolhe. Nosili so pa tudi gumbe, kjer so bile vdelane male ure, slike in podobne malenkosti. Takih gumbov seveda niso nosili reveži, ampak samo imenitni in bogati ljudje. Tako v zapisu, kaj pa pri nas? Najprej smo o pomenu gumbov povprašali <a href="https://www.muzej-nz.si/si/muzej/zaposleni">Marka Ličino, kustosa v muzeju novejše zgodovine v Ljubljani</a>. Ta nam je med drugim povedal, da so gumbi zelo pomemeben vir podatkov, na primer na vojaških uniformah.</p> <h3>Izjemno presenečenje</h3> <p>Zgodba o gumbih je postajala med pogovorom vse zanimivejša. Lahko bi rekli, da so nam gumbi, v prenesenem pomenu, pripravili kar manjše presenečenje. <strong>Med drugo svetovno vojno so namreč<a href="https://www.muzej-nz.si/si/zbirke-new/digitalne-zbirke/1757/1139-Turjasko-odlikovanje"> gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost</a>.</strong></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Gumbi</h3> <p>Pa smo iskali naprej. Obrt izdelovanja gumbov je bila zelo razvita tudi v naših krajih. In tako smo navezali stik z <a href="https://dolejsi.si/o_nas/">Natašo Dolejši</a>. Izdelovanje gumbov ali gumbarstvo se je v družini Dolejši začelo na Češkem, nam je povedala Nataša Dolejši, solastnica in direktorica podjetja Dolejši modni gumbi. Njihov ded, po rodu Čeh, se je tam izučil obrti in po triletni vajenski dobi je leta 1931 z odliko naredil mojstrski izpit. Tema njegove naloge pa je bila izdelovanje gumbov iz školjk, ki se imenuje biserna matica. Leta 1938 se je potem na pobudo najbrž čeških pa tudi drugih lastnikov tekstilnih tovarn v tedanji <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jugoslavija">Kraljevini Jugoslaviji</a> preselil v Slovenijo, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ribnica">Ribnico na Dolenjskem</a>. Tam je na neki kmetiji našel prostor za svojo obrt, ga najel, postavil stroje in začel delo. Spoznal je domačo hčer in pozneje se je z njo tudi poročil. Po poroki je tudi ona začela delati v gumbarstvu. Zgodba pa je šla naprej, nam je  povedala Nataša Dolejši.</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Pot gumbov</h3> <p> </p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <h3>Izdelki</h3> <p> </p> <h3>Muzej gumbov</h3> <p>Nataša Dolejši razmišlja tudi, da bi nekoč morda imeli v podjetju muzej gumbov, kot jih imajo v nekaterih državah.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Širitev</h3> <p>Nataša Dolejši skupaj s svojo sestro, solastnico podjetja, išče vedno nove poti, tako izdelujeta tudi nakit in druge modne dodatke.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Prihodnost</h3> <p>V podjetju Dolejši so kupili tudi laser, s katerim lahko na gumb izpišejo logotip ali želeni vzorec, imajo spletno stran in se prilagodijo še tako zahtevnim naročnikom. V podjetju sledijo viziji, da ostanejo pomemben proizvajalec gumbov v evropskem prostoru.</p> <h3>Vedno gumbi</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 27 Feb 2022 16:55:33 +0000 Gumbi Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto. <p>Bolnišnična šola OŠ Ledina ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, 23 učiteljic in 2.700 šolarjev na leto</p><p><p>Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska <strong>Bolnišnična šola OŠ Ledina</strong> letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah (na Pediatrični kliniki, otroškem oddelku Dermatovenerološke in Ortopedske klinike, Psihiatrični kliniki ter na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča), v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.</p> <p>Pogovarjali smo se z vodjo bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina<strong> Manjo Žugman</strong>, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Marjetice na URI Soča <strong>Tanjo Babnik</strong>, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Hobotnice na kliničnem oddelku za nefrologijo Pediatrične klinike <strong>Mojco Topič</strong>, četrtošolko <strong>Lijo Šarlah</strong>, ki je na rehabilitaciji v URI Soča, in dvema bivšima učencema bolnišnične šole <strong>Sergejo Urnaut in Filipom Gantarjem</strong>, ki sta v bolnišnici preživela precejšen del svojega otroštva oz. mladosti.</p> <p></p> <p></p></p> 174849425 RTVSLO – Prvi 2259 clean Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto. <p>Bolnišnična šola OŠ Ledina ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, 23 učiteljic in 2.700 šolarjev na leto</p><p><p>Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska <strong>Bolnišnična šola OŠ Ledina</strong> letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah (na Pediatrični kliniki, otroškem oddelku Dermatovenerološke in Ortopedske klinike, Psihiatrični kliniki ter na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča), v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.</p> <p>Pogovarjali smo se z vodjo bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina<strong> Manjo Žugman</strong>, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Marjetice na URI Soča <strong>Tanjo Babnik</strong>, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Hobotnice na kliničnem oddelku za nefrologijo Pediatrične klinike <strong>Mojco Topič</strong>, četrtošolko <strong>Lijo Šarlah</strong>, ki je na rehabilitaciji v URI Soča, in dvema bivšima učencema bolnišnične šole <strong>Sergejo Urnaut in Filipom Gantarjem</strong>, ki sta v bolnišnici preživela precejšen del svojega otroštva oz. mladosti.</p> <p></p> <p></p></p> Sun, 20 Feb 2022 16:50:00 +0000 70 let bolnišnične šole OŠ Ledina Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor. <p>Pozornosti vredni dokumenti srednjeveškega kulturnega in intelektualnega življenja</p><p><p>Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.</p></p> 174847926 RTVSLO – Prvi 2001 clean Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor. <p>Pozornosti vredni dokumenti srednjeveškega kulturnega in intelektualnega življenja</p><p><p>Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.</p></p> Sun, 13 Feb 2022 16:53:21 +0000 Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti »Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa. <p>Sadjarsko-vinogradniška šola Svečina</p><p><p><em>»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.«</em></p> <p>Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70 letna zgodovina kmetijskega šolstva.</p> <p>Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.</p></p> 174845955 RTVSLO – Prvi 1853 clean »Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa. <p>Sadjarsko-vinogradniška šola Svečina</p><p><p><em>»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.«</em></p> <p>Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70 letna zgodovina kmetijskega šolstva.</p> <p>Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.</p></p> Sun, 06 Feb 2022 16:50:53 +0000 Gnojevka za Stalina Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.<p>Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba</p><p><p>Frančiškanska patra Angelik in Roman Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je lani minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam ob okrogli obletnici njunih smrti <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/02/patra-angelik-in-roman-tominec/">v eni od preteklih oddaj Sledi časa</a> pomagali predstaviti teolog in publicist <strong>dr. Peter Kovačič Peršin</strong>, nečakinja patrov Tominec <strong>Barica Pintarič</strong>, predvsem pa frančiškanski pater <strong>dr. Silvin Krajnc</strong>, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom <em>Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote</em>.</p> </p> 174843915 RTVSLO – Prvi 2148 clean Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.<p>Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba</p><p><p>Frančiškanska patra Angelik in Roman Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je lani minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam ob okrogli obletnici njunih smrti <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/02/patra-angelik-in-roman-tominec/">v eni od preteklih oddaj Sledi časa</a> pomagali predstaviti teolog in publicist <strong>dr. Peter Kovačič Peršin</strong>, nečakinja patrov Tominec <strong>Barica Pintarič</strong>, predvsem pa frančiškanski pater <strong>dr. Silvin Krajnc</strong>, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom <em>Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote</em>.</p> </p> Sun, 30 Jan 2022 16:55:48 +0000 Patra Angelik in Roman Tominec V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Zadnji na smrt obsojeni</p><p><p>V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža.</p></p> 174841895 RTVSLO – Prvi 2141 clean V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. <p>Zadnji na smrt obsojeni</p><p><p>V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža.</p></p> Sun, 23 Jan 2022 16:55:41 +0000 Novi prispevki za biografijo Franca Rihtariča Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.<p>Odmevni monografiji, polni dogodivščin, ki razkrivata podobe oddaljenih, čudaških navad in življenj, prežetih z magijo in univerzalnimi mrežami pomenov</p><p><p>Leto 1922 je bilo prelomno za kulturno in socialno antropologijo, vedo, ki se je kar nekaj časa osamosvajala in na načelih etnografskega načina zbiranja podatkov v duhovni in materialni obliki iskala temeljna metodološka izhodišča. Prve etnografske ekskurzije so se na terenih vzhodne Rusije začele že v zgodnjem 18. stoletju, ko so iz stare grščine prevzeli arhaično tujko za besedo etnografija in za namene ukvarjanja z državnimi statistikami tudi prvič uporabili oznako "opisovanje ljudstev". Oblasti je kmalu, v času razsvetljenih imperialnih vladarjev, namreč vse bolj zanimalo, kaj ljudje sploh počnejo in kako bi jih bilo mogoče obdavčiti. Tako se je v 19. stoletju etnografska praksa razvijala v novih kolonialnih kontekstih, saj so kolonialna središča, zato da bi pridobila največ znanja o ljudeh, ob pomoči informatorjev in prevajalcev začela razvijati tako imenovano spontano etnografijo.</p> <p>V začetku 20. stoletja, pred natanko 100 leti, sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O <strong>Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega </strong>– pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje –, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in<strong> Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa - Browna</strong>, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govor tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije danes ter kako se antropologi odzivajo na aktualna vprašanja o staroselcih po svetu in kakšne so zagate znotraj miljeja zahodnega sveta ... Magda Tušar je v oddajo povabila profesorja s Filozofske fakultete v Ljubljani, <strong>dr. Rajka Muršiča.</strong></p> <blockquote><p>Upanje, da bomo ob pomoči dela strokovnjakov dobili nov uvid v divjaško človečnost, se je pred nami pojavilo kot privid, skoraj takoj pa izginilo. Kajti čeprav ta hip še vedno obstajajo številne avtohtone skupnosti, ki so na voljo za znanstveno preučevanje, pa bo čez generacijo ali dve njihova kultura praktično izginila. (Malinowski, avtorjev predgovor, 1922)</p></blockquote></p> 174839985 RTVSLO – Prvi 2543 clean Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.<p>Odmevni monografiji, polni dogodivščin, ki razkrivata podobe oddaljenih, čudaških navad in življenj, prežetih z magijo in univerzalnimi mrežami pomenov</p><p><p>Leto 1922 je bilo prelomno za kulturno in socialno antropologijo, vedo, ki se je kar nekaj časa osamosvajala in na načelih etnografskega načina zbiranja podatkov v duhovni in materialni obliki iskala temeljna metodološka izhodišča. Prve etnografske ekskurzije so se na terenih vzhodne Rusije začele že v zgodnjem 18. stoletju, ko so iz stare grščine prevzeli arhaično tujko za besedo etnografija in za namene ukvarjanja z državnimi statistikami tudi prvič uporabili oznako "opisovanje ljudstev". Oblasti je kmalu, v času razsvetljenih imperialnih vladarjev, namreč vse bolj zanimalo, kaj ljudje sploh počnejo in kako bi jih bilo mogoče obdavčiti. Tako se je v 19. stoletju etnografska praksa razvijala v novih kolonialnih kontekstih, saj so kolonialna središča, zato da bi pridobila največ znanja o ljudeh, ob pomoči informatorjev in prevajalcev začela razvijati tako imenovano spontano etnografijo.</p> <p>V začetku 20. stoletja, pred natanko 100 leti, sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O <strong>Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega </strong>– pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje –, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in<strong> Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa - Browna</strong>, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govor tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije danes ter kako se antropologi odzivajo na aktualna vprašanja o staroselcih po svetu in kakšne so zagate znotraj miljeja zahodnega sveta ... Magda Tušar je v oddajo povabila profesorja s Filozofske fakultete v Ljubljani, <strong>dr. Rajka Muršiča.</strong></p> <blockquote><p>Upanje, da bomo ob pomoči dela strokovnjakov dobili nov uvid v divjaško človečnost, se je pred nami pojavilo kot privid, skoraj takoj pa izginilo. Kajti čeprav ta hip še vedno obstajajo številne avtohtone skupnosti, ki so na voljo za znanstveno preučevanje, pa bo čez generacijo ali dve njihova kultura praktično izginila. (Malinowski, avtorjev predgovor, 1922)</p></blockquote></p> Sun, 16 Jan 2022 16:20:00 +0000 Argonavti zahodnega Pacifika in Andamanski otočani - 100 let pozneje Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja</p><p><p><a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom">Senik</a>. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kozolec">kozolcih</a>, "<a href="https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/gospodarska-poslopja.html">podih</a>", tako imenovanih <a href="https://www.lovrenc.si/objava/150149">pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja</a> ‒ in senikih.</p> <p>Ti so še posebno v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Poso%C4%8Dje">Posočju</a>, med <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobarid">Kobaridom</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tolmin">Tolminom</a>, nekaj posebnega. V <a href="http://www.tol-muzej.si/">Tolminskem muzeju</a> so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila <a href="https://www.rtvslo.si/radio-koper/prispevki/zgodbe/kar-nekaj-lastnikov-se-je-odlocilo-ohranjati-senike/594352">Pavletom Četrtičem</a> iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.</p> <p>Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali <a href="http://www.tol-muzej.si/?id=732">Elvisa Jerkiča</a> iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.</p> <p>Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Raziskovalec</h3> <p>Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.</p> <p>Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film <em>Tolminski seniki</em>, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.</p> <h3>Seniki, kamarnce</h3> <p>Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa <a href="https://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/revleto1.htm">po letu 1849</a>, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/So%C5%A1ka_fronta"> bojiščih soške fronte.</a> Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.</p> <p>Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.</p> <p>Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.</p> <p>Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.</p> <h3>Objektivna fotografija</h3> <p>Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu <a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom">zakoncev Becher</a>, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.</p> <h3>Spremembe</h3> <p>Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale.  Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Furlanija">Furlanije</a> med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.</p> <h3>Odhajanje</h3> <p>Seniki in <a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom-2">kamarnce</a> predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.</p> <p>Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.</p> </p> 174838073 RTVSLO – Prvi 1987 clean Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletja</p><p><p><a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom">Senik</a>. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kozolec">kozolcih</a>, "<a href="https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/gospodarska-poslopja.html">podih</a>", tako imenovanih <a href="https://www.lovrenc.si/objava/150149">pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja</a> ‒ in senikih.</p> <p>Ti so še posebno v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Poso%C4%8Dje">Posočju</a>, med <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobarid">Kobaridom</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tolmin">Tolminom</a>, nekaj posebnega. V <a href="http://www.tol-muzej.si/">Tolminskem muzeju</a> so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila <a href="https://www.rtvslo.si/radio-koper/prispevki/zgodbe/kar-nekaj-lastnikov-se-je-odlocilo-ohranjati-senike/594352">Pavletom Četrtičem</a> iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja.</p> <p>Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali <a href="http://www.tol-muzej.si/?id=732">Elvisa Jerkiča</a> iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij.</p> <p>Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Raziskovalec</h3> <p>Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti.</p> <p>Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film <em>Tolminski seniki</em>, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000.</p> <h3>Seniki, kamarnce</h3> <p>Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa <a href="https://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/revleto1.htm">po letu 1849</a>, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/So%C5%A1ka_fronta"> bojiščih soške fronte.</a> Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni.</p> <p>Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače.</p> <p>Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom.</p> <p>Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili.</p> <h3>Objektivna fotografija</h3> <p>Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu <a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom">zakoncev Becher</a>, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti.</p> <h3>Spremembe</h3> <p>Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale.  Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Furlanija">Furlanije</a> med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz.</p> <h3>Odhajanje</h3> <p>Seniki in <a href="http://www.tol-muzej.si/novice/seniki-med-kobaridom-in-tolminom-2">kamarnce</a> predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji.</p> <p>Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.</p> </p> Sun, 09 Jan 2022 16:53:07 +0000 Seniki Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. <p>Na tisoče razglednic - zapuščina Aleša Debeljaka </p><p><p><span>Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, </span><span>pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga <i>Saj grem samo mimo</i>, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odraz topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13.februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. </span></p> <p>https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/saj-grem-samo-mimo-mozaik-razglednic-in-prijateljstev-alesa-debeljaka</p></p> 174836232 RTVSLO – Prvi 1802 clean Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. <p>Na tisoče razglednic - zapuščina Aleša Debeljaka </p><p><p><span>Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, </span><span>pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga <i>Saj grem samo mimo</i>, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odraz topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13.februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. </span></p> <p>https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/saj-grem-samo-mimo-mozaik-razglednic-in-prijateljstev-alesa-debeljaka</p></p> Sun, 02 Jan 2022 16:50:02 +0000 Zapuščina Aleša Debeljaka: Saj grem samo mimo... Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Medpraznični pogled v prekmursko kuhinjo</p><p><p>Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Radijskega, pa tudi televizijskega kuhanja ne moremo okusiti ne povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata, a to nas ne bo ustavilo. Hrano Prekmurja v Sledeh časa po starih receptih pripravlja Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/f-6122e-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/v-9303c.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-486867'> Prekmurske jedi.<span>Foto: arhiv "Pomurskega muzeja"</span></figcaption></figure> </div></p> 174834531 RTVSLO – Prvi 2048 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Medpraznični pogled v prekmursko kuhinjo</p><p><p>Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Radijskega, pa tudi televizijskega kuhanja ne moremo okusiti ne povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata, a to nas ne bo ustavilo. Hrano Prekmurja v Sledeh časa po starih receptih pripravlja Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/f-6122e-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/v-9303c.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-486867'> Prekmurske jedi.<span>Foto: arhiv "Pomurskega muzeja"</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 26 Dec 2021 16:54:08 +0000 Sledi časa Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."</p><p><p>55. obletnico oddaje Lahko noč, otroci smo praznovali lani in o tem govorili <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/10/sledi-casa-231/" rel="noopener" target="_blank">v eni od preteklih oddaj Sledi časa. </a><br /> Oddaja <strong>Lahko noč, otroci</strong> z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec:<em> "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."</em></p> <p>A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov <em>»prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.</em>« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.</p> <p>Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje <strong>Alja Verbole</strong>, Prvi program Radia Slovenija:</p> <blockquote><p><em>"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." </em></p></blockquote> <p>Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: <em>"Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."</em></p> <p>Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka <strong>Irena Glonar</strong>, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka <strong>Špela Kravogel</strong>, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj <strong>Peter Svetina</strong>, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; <strong>Tomo Kočar</strong>, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: <strong>Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček</strong>.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113376lahko-noc-otroci-a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113994lahko-noc-otroci-pravljice-p-suhodolcana_a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/alja-verbole-360x360-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/domen-valic-za-4d.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/zvezda-vecera-igralka-milena-zipancic.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_8004-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174832583 RTVSLO – Prvi 2340 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."</p><p><p>55. obletnico oddaje Lahko noč, otroci smo praznovali lani in o tem govorili <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/10/sledi-casa-231/" rel="noopener" target="_blank">v eni od preteklih oddaj Sledi časa. </a><br /> Oddaja <strong>Lahko noč, otroci</strong> z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec:<em> "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."</em></p> <p>A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov <em>»prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.</em>« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.</p> <p>Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje <strong>Alja Verbole</strong>, Prvi program Radia Slovenija:</p> <blockquote><p><em>"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." </em></p></blockquote> <p>Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: <em>"Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."</em></p> <p>Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka <strong>Irena Glonar</strong>, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka <strong>Špela Kravogel</strong>, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj <strong>Peter Svetina</strong>, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; <strong>Tomo Kočar</strong>, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: <strong>Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček</strong>.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113376lahko-noc-otroci-a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113994lahko-noc-otroci-pravljice-p-suhodolcana_a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/alja-verbole-360x360-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/domen-valic-za-4d.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/zvezda-vecera-igralka-milena-zipancic.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_8004-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sun, 19 Dec 2021 16:59:00 +0000 55 let LNO Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo</p><p><p>Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Osmansko_cesarstvo">osmanskega</a> vrhovnega poveljnika <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hasan_Pa%C5%A1a_Predojevi%C4%87">Hasana paše</a>, ki so ga predelali v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ma%C5%A1ni_pla%C5%A1%C4%8D">mašno oblačilo</a>. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku">Sisku 22. junija 1593</a>, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Rudolf_II._Habsbur%C5%A1ki">habsburški cesar Rudolf II.</a>  in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Murat_III.">osmanski sultan</a> sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bosna_in_Hercegovina">Bosni</a>, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojna_krajina">Vojni krajini</a> na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Nasprotnika</h3> <p><a href="https://www.heritage-bih-mne.com/predojevica-dzamija/"><strong>Hasan paša Predojević</strong> </a>je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Krvni_davek"> krvni davek, devširmo</a>, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Carigrad">Carigrad</a> je prestopil v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Islam">islam</a> in kot številni njegovi tovariši <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jani%C4%8Dar">janičarji</a> postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.</p> <p>Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje <a href="http://turki.splet.arnes.si/bitka-pri-sisku/">trdnjave v Sisku</a> na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.</p> <p><a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000970/"><strong>Andrej Turjaški</strong></a></p> <p><a href="https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/miha-preinfalk-sl">Dr. Miha Preinfalk</a> jeo njem  zapisal:</p> <blockquote><p>"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."</p></blockquote> <h3>Razplet</h3> <p>Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/06/dr-tomaz-lazar/">dr. Tomaž Lazar</a>. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. <a href="http://www2.arnes.si/~krsrd1/conference/Speeches/Stergar_slo.htm">Habsburška vojska</a> je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan <a href="https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/432-svetniski-domovi/22566-sv-ahac-ij-22-junij">sv. Ahaca</a>, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku">krščanske vojske</a> nad Turki.</p> <p>Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "<a href="http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Strgar-Iztok.PDF">dolgo" vojno (1593–1606),</a> ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.</p> <h3>Konec bitke</h3> <p>Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.</p> <h3>Hasanov plašč</h3> <p>Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani <a href="https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/968-Hasanov-plasc">Hasanov plašč</a>. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/">Škof Tomaž Hren</a> je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirske_province">francoski okupaciji</a> je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti <a href="https://www.druzina.si/clanek/sv-pavlin-iz-nole">sv. Pavlina iz Nole</a>, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.</p> <p>Danes je Hasanov plašč del zbirke v <a href="https://www.nms.si/si/">Narodnem muzeju Slovenije</a>, nam je povedala <a href="https://enovicke.acs.si/gojka-pajagic-bregar-je-prejemnica-subiceve-nagrada-za-zivljenjsko-delo/">dr. Gojka Pajagič Bregar</a>, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal <a href="http://www.stolnica.com/">stolni župni urad</a> 17. junija 1931.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Omembe</h3> <p>Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v <a href="http://lit.ijs.si/turki.html">najrazličnejših zapisih</a>, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:</p> <p><strong>Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.</strong></p> <p>Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.</p></p> 174830509 RTVSLO – Prvi 1793 clean Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo</p><p><p>Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Osmansko_cesarstvo">osmanskega</a> vrhovnega poveljnika <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hasan_Pa%C5%A1a_Predojevi%C4%87">Hasana paše</a>, ki so ga predelali v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ma%C5%A1ni_pla%C5%A1%C4%8D">mašno oblačilo</a>. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku">Sisku 22. junija 1593</a>, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Rudolf_II._Habsbur%C5%A1ki">habsburški cesar Rudolf II.</a>  in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Murat_III.">osmanski sultan</a> sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bosna_in_Hercegovina">Bosni</a>, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojna_krajina">Vojni krajini</a> na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Nasprotnika</h3> <p><a href="https://www.heritage-bih-mne.com/predojevica-dzamija/"><strong>Hasan paša Predojević</strong> </a>je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Krvni_davek"> krvni davek, devširmo</a>, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Carigrad">Carigrad</a> je prestopil v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Islam">islam</a> in kot številni njegovi tovariši <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jani%C4%8Dar">janičarji</a> postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.</p> <p>Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje <a href="http://turki.splet.arnes.si/bitka-pri-sisku/">trdnjave v Sisku</a> na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.</p> <p><a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000970/"><strong>Andrej Turjaški</strong></a></p> <p><a href="https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/miha-preinfalk-sl">Dr. Miha Preinfalk</a> jeo njem  zapisal:</p> <blockquote><p>"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."</p></blockquote> <h3>Razplet</h3> <p>Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/06/dr-tomaz-lazar/">dr. Tomaž Lazar</a>. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. <a href="http://www2.arnes.si/~krsrd1/conference/Speeches/Stergar_slo.htm">Habsburška vojska</a> je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan <a href="https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/432-svetniski-domovi/22566-sv-ahac-ij-22-junij">sv. Ahaca</a>, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku">krščanske vojske</a> nad Turki.</p> <p>Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "<a href="http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Strgar-Iztok.PDF">dolgo" vojno (1593–1606),</a> ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.</p> <h3>Konec bitke</h3> <p>Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.</p> <h3>Hasanov plašč</h3> <p>Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani <a href="https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/968-Hasanov-plasc">Hasanov plašč</a>. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/">Škof Tomaž Hren</a> je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirske_province">francoski okupaciji</a> je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti <a href="https://www.druzina.si/clanek/sv-pavlin-iz-nole">sv. Pavlina iz Nole</a>, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.</p> <p>Danes je Hasanov plašč del zbirke v <a href="https://www.nms.si/si/">Narodnem muzeju Slovenije</a>, nam je povedala <a href="https://enovicke.acs.si/gojka-pajagic-bregar-je-prejemnica-subiceve-nagrada-za-zivljenjsko-delo/">dr. Gojka Pajagič Bregar</a>, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal <a href="http://www.stolnica.com/">stolni župni urad</a> 17. junija 1931.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Omembe</h3> <p>Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v <a href="http://lit.ijs.si/turki.html">najrazličnejših zapisih</a>, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:</p> <p><strong>Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.</strong></p> <p>Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.</p></p> Sun, 12 Dec 2021 16:49:53 +0000 Hasanov plašč Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.<p>Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana </p><p><p>Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po zaključenem šolanju pogosto nanjo vračali – in se še vračajo – kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje v njej in ob njej najbolj občutijo.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/3-lea-vagaja-3g-portret-3-2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482187'> Portret, Lea Vagaja (2021)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/1-ana-zele-3f2-vaja-portret-1-a-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482186'> Portret (vaja), Ana Žele (2020)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/2-ana-vagaja-3g-dogodekvmehurcku.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482185'> Dogodek v mehurčku, Ana Vagaja (2021)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/5-1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482184'> Risarska vaja, Kaja Gorenc</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/4-1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482188'> Risarska vaja, Rebeka Gombač (2020)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/pv-2021-03-naslovnica-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482247'> Risba dijakinje Rebeke Gombač na naslovnici Planinskega vestnika</figcaption></figure> </div> <p>Šola je bila leta 1946 ustanovljena z nekoliko drugačnim namenom. Takrat jo je Ministrstvo za prosveto Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom ministrice Lidije Šentjurc z odredbo ustanovilo kot Šolo za umetno obrt v Ljubljani. V odredbi je pisalo, da naj vzgaja in usposablja gojence za samostojno izdelovanje izdelkov umetne obrti, razlaga ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, <strong>Gregor Markelj</strong>. Na začetku je bil temu prirejen tudi predmetnik, imeli so oddelke za dekorativno slikarstvo, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko, umetno kovinarstvo in žensko umetno obrt. Vsemu temu so želeli dodati umetniški pečat pri izdelavi, saj so razumeli, da to prinaša napredek in močno vpliva na prodajo.</p> <p>Ta šola je postala odskočna deska za vse, ki so želeli svojo poklicno pot posvetiti umetniškemu ustvarjanju. Že na začetku pa je privabljala tiste strokovnjake, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko posredovali svoja specifična umetniška znanja. Tudi <strong>Milena Režun</strong>, učiteljica umetnostne zgodovine, s prav tako dolgoletnim stažem, se časov, ki jih mladina danes pozna predvsem iz knjig, spominja z veseljem in dodaja, da takrat ustvarjalnosti ni bilo nič manj, prej obratno. Učitelji na tej šoli so od nekdaj znali prepoznavati v učencih tisto, kar dela razliko med umetnostjo in običajno obrtjo, pa dodaja učiteljica fotografije <strong>Sonja Lebedinec</strong>. Da tako šolo sodobna družba nujno potrebuje, ne more biti dvoma, dodaja ravnatelj Gregor Markelj. In šola bo tudi ostala zvesta svojemu poslanstvu. Še najbolj tako, da se bo ves čas spreminjala in prilagajala, da bi rezultati njenih učencev nato spreminjali pogled na sodobno oblikovanje in fotografijo. Zato o konkretni prihodnosti ne želi govoriti.</p> <p>Da je umetnost nekaj, kar moraš čutiti in razumeti, se zavedajo tisti, ki so duša šole tukaj in zdaj. Kot so bili njihovi predhodniki in bodo tisti, ki bodo nekoč sedli v klopi, ki so zdaj njihove. <strong>Pina Lenart Vengust, Jakob Gradišar, Emilia Mežan, Taja Malnar, Amalija Černe </strong>in <strong>Lenart Vivien Lap</strong> s svojim razmišljanjem morda bistvo te šole opišejo še bolje kot uradni zgodovinski viri.</p> <p>Glasbo za oddajo so prispevali duo <strong>Silence, Severa Gjurin, Laibach </strong>in<strong> Tina Marinšek</strong>, prav tako nekdanje dijakinje in dijaki te šole.</p> </p> 174828415 RTVSLO – Prvi 1733 clean Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.<p>Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana </p><p><p>Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po zaključenem šolanju pogosto nanjo vračali – in se še vračajo – kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje v njej in ob njej najbolj občutijo.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/3-lea-vagaja-3g-portret-3-2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482187'> Portret, Lea Vagaja (2021)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/1-ana-zele-3f2-vaja-portret-1-a-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482186'> Portret (vaja), Ana Žele (2020)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/2-ana-vagaja-3g-dogodekvmehurcku.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482185'> Dogodek v mehurčku, Ana Vagaja (2021)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/5-1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482184'> Risarska vaja, Kaja Gorenc</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/4-1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482188'> Risarska vaja, Rebeka Gombač (2020)</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/pv-2021-03-naslovnica-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-482247'> Risba dijakinje Rebeke Gombač na naslovnici Planinskega vestnika</figcaption></figure> </div> <p>Šola je bila leta 1946 ustanovljena z nekoliko drugačnim namenom. Takrat jo je Ministrstvo za prosveto Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom ministrice Lidije Šentjurc z odredbo ustanovilo kot Šolo za umetno obrt v Ljubljani. V odredbi je pisalo, da naj vzgaja in usposablja gojence za samostojno izdelovanje izdelkov umetne obrti, razlaga ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, <strong>Gregor Markelj</strong>. Na začetku je bil temu prirejen tudi predmetnik, imeli so oddelke za dekorativno slikarstvo, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko, umetno kovinarstvo in žensko umetno obrt. Vsemu temu so želeli dodati umetniški pečat pri izdelavi, saj so razumeli, da to prinaša napredek in močno vpliva na prodajo.</p> <p>Ta šola je postala odskočna deska za vse, ki so želeli svojo poklicno pot posvetiti umetniškemu ustvarjanju. Že na začetku pa je privabljala tiste strokovnjake, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko posredovali svoja specifična umetniška znanja. Tudi <strong>Milena Režun</strong>, učiteljica umetnostne zgodovine, s prav tako dolgoletnim stažem, se časov, ki jih mladina danes pozna predvsem iz knjig, spominja z veseljem in dodaja, da takrat ustvarjalnosti ni bilo nič manj, prej obratno. Učitelji na tej šoli so od nekdaj znali prepoznavati v učencih tisto, kar dela razliko med umetnostjo in običajno obrtjo, pa dodaja učiteljica fotografije <strong>Sonja Lebedinec</strong>. Da tako šolo sodobna družba nujno potrebuje, ne more biti dvoma, dodaja ravnatelj Gregor Markelj. In šola bo tudi ostala zvesta svojemu poslanstvu. Še najbolj tako, da se bo ves čas spreminjala in prilagajala, da bi rezultati njenih učencev nato spreminjali pogled na sodobno oblikovanje in fotografijo. Zato o konkretni prihodnosti ne želi govoriti.</p> <p>Da je umetnost nekaj, kar moraš čutiti in razumeti, se zavedajo tisti, ki so duša šole tukaj in zdaj. Kot so bili njihovi predhodniki in bodo tisti, ki bodo nekoč sedli v klopi, ki so zdaj njihove. <strong>Pina Lenart Vengust, Jakob Gradišar, Emilia Mežan, Taja Malnar, Amalija Černe </strong>in <strong>Lenart Vivien Lap</strong> s svojim razmišljanjem morda bistvo te šole opišejo še bolje kot uradni zgodovinski viri.</p> <p>Glasbo za oddajo so prispevali duo <strong>Silence, Severa Gjurin, Laibach </strong>in<strong> Tina Marinšek</strong>, prav tako nekdanje dijakinje in dijaki te šole.</p> </p> Sun, 05 Dec 2021 16:48:53 +0000 Šola, ki daje dom umetnosti Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.<p>Kralj živali na sončni strani Alp</p><p><p>Lev - kralj živali ter večni simbol poguma, moči in dostojanstva - je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.</p></p> 174824363 RTVSLO – Prvi 1819 clean Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.<p>Kralj živali na sončni strani Alp</p><p><p>Lev - kralj živali ter večni simbol poguma, moči in dostojanstva - je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.</p></p> Sun, 21 Nov 2021 16:50:19 +0000 Slovenski levi V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič. <p>Let it be*</p><p><p>V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdio posnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. </p> <p>*Naj bo tako</p></p> 174822325 RTVSLO – Prvi 2230 clean V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič. <p>Let it be*</p><p><p>V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdio posnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. </p> <p>*Naj bo tako</p></p> Sun, 14 Nov 2021 16:57:10 +0000 Od Bitlsov do penzije Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>"Imamo eno jed, ki se imenuje različno, in imamo več različnih jedi, ki imajo isto ime"</p> <p>Še nekaj časa, novembra pa sploh, ko poteka festival kulinarike November Gourmet Ljubljana, bo naša država del projekta Slovenija ‒ Evropska gastronomska regija 2021.</p> <p>Pisna sporočila med ljudmi se dandanes veliko lažje prenašajo kot pred stoletji ali celo tisočletji, ko so bile poštne storitve z organiziranim poštnim prometom – tako je bilo še pred našim štetjem, denimo v starem Rimu, in pozneje – rezervirane predvsem za državne, uradne potrebe. Zanimivo je, da danes redko uporabljamo celo poštne znamke, vnaprej poravnana poštnina je začela veljati šele od srede 19. stoletja. Za prenos sporočil, vedenja in znanja pa so od nekdaj obstajale tudi drugačene poti, ki so svet globalizirale morda z bolj počasnimi koraki kot ga danes … Takšno medkulturno sodelovanje je skrbelo za preseganje lokalnih in nacionalnih identitet tudi takrat, ko je šlo za različne jedi, tehniko priprave hrane ali recepte in se je manj poudarjalo geografsko poreklo. Zdi se, da sta danes geografija okusa in spoznavanje kulture določenih krajev pomembnejša kot kadar koli prej … Zato se svetu predstavljamo tudi z gastronomijo na znamkah, o čemer bomo govorili v oddaji Sledi časa, v kateri se bodo tako prepletale zgodbe motivov znamk in kulinarike. Njihove drobce bosta predstavila filatelist <strong>dr. Peter Suhadolc</strong>, član Društva Slovenska filatelistična akademija, in slovenski etnolog <strong>dr. Janez Bogataj</strong>, ki je med drugim avtor knjig, kot so Slovenska potica: vseh sladic kraljica ali zbirke gastronomskih regij Slovenije.</p> <p> </p> </body> </html> 174820257 RTVSLO – Prvi 2141 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>"Imamo eno jed, ki se imenuje različno, in imamo več različnih jedi, ki imajo isto ime"</p> <p>Še nekaj časa, novembra pa sploh, ko poteka festival kulinarike November Gourmet Ljubljana, bo naša država del projekta Slovenija ‒ Evropska gastronomska regija 2021.</p> <p>Pisna sporočila med ljudmi se dandanes veliko lažje prenašajo kot pred stoletji ali celo tisočletji, ko so bile poštne storitve z organiziranim poštnim prometom – tako je bilo še pred našim štetjem, denimo v starem Rimu, in pozneje – rezervirane predvsem za državne, uradne potrebe. Zanimivo je, da danes redko uporabljamo celo poštne znamke, vnaprej poravnana poštnina je začela veljati šele od srede 19. stoletja. Za prenos sporočil, vedenja in znanja pa so od nekdaj obstajale tudi drugačene poti, ki so svet globalizirale morda z bolj počasnimi koraki kot ga danes … Takšno medkulturno sodelovanje je skrbelo za preseganje lokalnih in nacionalnih identitet tudi takrat, ko je šlo za različne jedi, tehniko priprave hrane ali recepte in se je manj poudarjalo geografsko poreklo. Zdi se, da sta danes geografija okusa in spoznavanje kulture določenih krajev pomembnejša kot kadar koli prej … Zato se svetu predstavljamo tudi z gastronomijo na znamkah, o čemer bomo govorili v oddaji Sledi časa, v kateri se bodo tako prepletale zgodbe motivov znamk in kulinarike. Njihove drobce bosta predstavila filatelist <strong>dr. Peter Suhadolc</strong>, član Društva Slovenska filatelistična akademija, in slovenski etnolog <strong>dr. Janez Bogataj</strong>, ki je med drugim avtor knjig, kot so Slovenska potica: vseh sladic kraljica ali zbirke gastronomskih regij Slovenije.</p> <p> </p> </body> </html> Sun, 07 Nov 2021 16:55:41 +0000 Gastronomija v času, lokalno in globalno ter primeri na znamkah Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič. <p>Meja na razvodnici v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije</p><p><h3>Pogodba</h3> <p><a href="https://www.rapalskameja.si/potek-meje/">Rapalsko mejo</a> oziroma rapalsko obdobje umeščamo v<a href="http://www.muzej-nz.si/si/izobrazevanje/1672"> čas med obema svetovnima vojnama</a>. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna">Konec prve svetovne vojne</a> je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Italija">Italija</a> izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno podlago za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil po večini zahodni del nastajajoče države, pozneje <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Srbov,_Hrvatov_in_Slovencev">Kraljevine SHS</a>.</p> <p>Leta 1920 so tako podpisali <a href="https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/">Rapalsko pogodbo</a>, s katero je Italija dosegla razmejitve, ki so sovpadale z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala <a href="https://zgodovinanadlani.si/1918-nastanek-kraljevine-shs/">Kraljevino SHS.</a> Negativne posledice te pogodbe pa je nosilo predvsem slovensko prebivalstvo, ki je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice pa so nosili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred nastopom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala na vsa področje življenja, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali skozi zapis v knjigi, planinskem vodniku  <a href="https://www.pzs.si/javno/barbara/Meja%20na%20razvodnici%20-%20knjiga.pdf"><strong>Meja na razvodnici</strong></a>.</p> <h3>Sogovornika</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Rapalska meja</h3> <p>Nova meja, ki je nastala po Rapalski pogodbi, se ni kar čez noč ustalila. Sam podpis pogodbe leta 1920 je določil okvirni potek meje, natančna določitve na terenu je bila prepuščena mešani mejni komisiji obeh kraljevin. Prvič je ta komisija zasedala leta 1921 v Ljubljani. Nato pa je v naslednjih petih letih določila mejo in svoje delo končala leta 1926. <a href="https://www.rapalskameja.si/dolocanje-meje-na-terenu/">Največji spori</a> so bili na Triglavu, v Ratečah, Planini pri Rakeku, Hotedršici in še marsikje. Po določitvi meje so sledile meddržavne pogodbe o prehajanju meje, o ustanovitvi  in delovanju mejnih prehodov tako, da je trajalo kar dobro desetletje, da se je vse skupaj umirilo.</p> <h3>Mejni pas</h3> <p>V gorskem pasu, ki obsega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Julijske_Alpe">Julijske Alpe</a>, sta obe državi dorekli tako imenovano turistično območje, kjer so lahko mejne vrhove obiskovali planinci obeh držav, ki pa so morali biti včlanjeni v planinsko organizacijo. Za obiske so morali pridobiti letno dovolilnico, kjer pa so se zadeve pogosto zaradi birokratskih ovir zapletale. Meja je bila tako vsaj na papirju zelo prehodna, pove <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/01/razkosje-v-glavi-220/">Grega Žorž</a>, predsednik <a href="https://www.rapalskameja.si/">Zgodovinskega društva Rapalska meja,</a> ki doda, da je bilo nasploh <a href="https://www.rapalskameja.si/prehajanje-meje/">mejnih in maloobmejnih prehodov veliko</a>. Posebno poglavje je bilo vojaško utrjevanje mejne črte na obeh straneh meje.</p> <h3>Vojašnice, kasarne</h3> <p>Ob zgornji fotografiji: Kasarna, Caserma Costantino Brighenti v Idriji, je lahko sprejela do 4000 vojakov, danes je v njej psihiatrična bolnišnica.</p> <h3>Knjiga</h3> <p>Ob stoti obletnici Rapalske pogodbe je <a href="https://www.tnp.si/sl/spoznajte/40-let/dusan-skodic/">Dušan Škodič</a> napisal planinsko-zgodovinski vodnik z naslovom <strong>Meja na razvodnici</strong>, ki v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh <a href="https://www.gore-ljudje.si/Vse-objave/rapalska-meja">glavnih mejnikov rapalske meje</a>, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije.</p> <p>V knjigi je zbranih 61 izletov in gorskih tur <a href="https://www.hribi.net/gora/pec_tromeja/11/302">od Peči na zahodni tromeji</a> do Paravičeve mize na hrvaški meji.</p> <h3>Zgodbe</h3> <p>V knjigi, planinsko zgodovinskem vodniku <strong>Meja na razvodnici</strong>, so številne zanimive zgodbe, ena takih je mejnik na Turnu pod Razorjem.</p> <p>Dušan Škodič opisuje tudi tako imenovani triglavski spor.</p> <p>Zanimiva je tudi zgodba o Trentarjih in Italijanih.</p> <p>Tudi Krnsko pogorje in vrh Krna so zaznamovale zgodbe.</p> <p>Nemogoče je opisati vse zgodbe , ki jih prinaša knjiga Meja na Razvodnici, med naslovi so nekateri kar malce hudomušni. Eden takih je – mehki trebuh pri Hotedršici.</p> <h3>Kontrabant in tihotapstvo</h3> <p>Rdeča nit skozi planinsko zgodovinski vodnik Meja na razvodnic je <a href="https://www.gov.si/novice/2019-06-01-sedem-jajc-za-dva-kg-riza-in-cetrt-kg-kave/">kontrabant in tihotapstvo</a>.</p> <h3>Bogastvo podatkov</h3> <p>Obsežno delo raziskav, zbiranja arhivskega in drugega gradiva je dalo rezultate, vidne v knjigi, ki je odličen vodnik za raziskovanje tega ne tako oddaljenega, a za marsikoga neznanega obdobja.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Ob zgornji fotografiji: Bunker Rupnikove linije pri Radovljici je precej oddaljen od rapalske meje.</p></p> 174818425 RTVSLO – Prvi 2164 clean Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič. <p>Meja na razvodnici v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije</p><p><h3>Pogodba</h3> <p><a href="https://www.rapalskameja.si/potek-meje/">Rapalsko mejo</a> oziroma rapalsko obdobje umeščamo v<a href="http://www.muzej-nz.si/si/izobrazevanje/1672"> čas med obema svetovnima vojnama</a>. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna">Konec prve svetovne vojne</a> je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Italija">Italija</a> izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno podlago za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil po večini zahodni del nastajajoče države, pozneje <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Srbov,_Hrvatov_in_Slovencev">Kraljevine SHS</a>.</p> <p>Leta 1920 so tako podpisali <a href="https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/">Rapalsko pogodbo</a>, s katero je Italija dosegla razmejitve, ki so sovpadale z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala <a href="https://zgodovinanadlani.si/1918-nastanek-kraljevine-shs/">Kraljevino SHS.</a> Negativne posledice te pogodbe pa je nosilo predvsem slovensko prebivalstvo, ki je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice pa so nosili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred nastopom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala na vsa področje življenja, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali skozi zapis v knjigi, planinskem vodniku  <a href="https://www.pzs.si/javno/barbara/Meja%20na%20razvodnici%20-%20knjiga.pdf"><strong>Meja na razvodnici</strong></a>.</p> <h3>Sogovornika</h3> <p>&nbsp;</p> <h3>Rapalska meja</h3> <p>Nova meja, ki je nastala po Rapalski pogodbi, se ni kar čez noč ustalila. Sam podpis pogodbe leta 1920 je določil okvirni potek meje, natančna določitve na terenu je bila prepuščena mešani mejni komisiji obeh kraljevin. Prvič je ta komisija zasedala leta 1921 v Ljubljani. Nato pa je v naslednjih petih letih določila mejo in svoje delo končala leta 1926. <a href="https://www.rapalskameja.si/dolocanje-meje-na-terenu/">Največji spori</a> so bili na Triglavu, v Ratečah, Planini pri Rakeku, Hotedršici in še marsikje. Po določitvi meje so sledile meddržavne pogodbe o prehajanju meje, o ustanovitvi  in delovanju mejnih prehodov tako, da je trajalo kar dobro desetletje, da se je vse skupaj umirilo.</p> <h3>Mejni pas</h3> <p>V gorskem pasu, ki obsega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Julijske_Alpe">Julijske Alpe</a>, sta obe državi dorekli tako imenovano turistično območje, kjer so lahko mejne vrhove obiskovali planinci obeh držav, ki pa so morali biti včlanjeni v planinsko organizacijo. Za obiske so morali pridobiti letno dovolilnico, kjer pa so se zadeve pogosto zaradi birokratskih ovir zapletale. Meja je bila tako vsaj na papirju zelo prehodna, pove <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/01/razkosje-v-glavi-220/">Grega Žorž</a>, predsednik <a href="https://www.rapalskameja.si/">Zgodovinskega društva Rapalska meja,</a> ki doda, da je bilo nasploh <a href="https://www.rapalskameja.si/prehajanje-meje/">mejnih in maloobmejnih prehodov veliko</a>. Posebno poglavje je bilo vojaško utrjevanje mejne črte na obeh straneh meje.</p> <h3>Vojašnice, kasarne</h3> <p>Ob zgornji fotografiji: Kasarna, Caserma Costantino Brighenti v Idriji, je lahko sprejela do 4000 vojakov, danes je v njej psihiatrična bolnišnica.</p> <h3>Knjiga</h3> <p>Ob stoti obletnici Rapalske pogodbe je <a href="https://www.tnp.si/sl/spoznajte/40-let/dusan-skodic/">Dušan Škodič</a> napisal planinsko-zgodovinski vodnik z naslovom <strong>Meja na razvodnici</strong>, ki v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh <a href="https://www.gore-ljudje.si/Vse-objave/rapalska-meja">glavnih mejnikov rapalske meje</a>, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije.</p> <p>V knjigi je zbranih 61 izletov in gorskih tur <a href="https://www.hribi.net/gora/pec_tromeja/11/302">od Peči na zahodni tromeji</a> do Paravičeve mize na hrvaški meji.</p> <h3>Zgodbe</h3> <p>V knjigi, planinsko zgodovinskem vodniku <strong>Meja na razvodnici</strong>, so številne zanimive zgodbe, ena takih je mejnik na Turnu pod Razorjem.</p> <p>Dušan Škodič opisuje tudi tako imenovani triglavski spor.</p> <p>Zanimiva je tudi zgodba o Trentarjih in Italijanih.</p> <p>Tudi Krnsko pogorje in vrh Krna so zaznamovale zgodbe.</p> <p>Nemogoče je opisati vse zgodbe , ki jih prinaša knjiga Meja na Razvodnici, med naslovi so nekateri kar malce hudomušni. Eden takih je – mehki trebuh pri Hotedršici.</p> <h3>Kontrabant in tihotapstvo</h3> <p>Rdeča nit skozi planinsko zgodovinski vodnik Meja na razvodnic je <a href="https://www.gov.si/novice/2019-06-01-sedem-jajc-za-dva-kg-riza-in-cetrt-kg-kave/">kontrabant in tihotapstvo</a>.</p> <h3>Bogastvo podatkov</h3> <p>Obsežno delo raziskav, zbiranja arhivskega in drugega gradiva je dalo rezultate, vidne v knjigi, ki je odličen vodnik za raziskovanje tega ne tako oddaljenega, a za marsikoga neznanega obdobja.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Ob zgornji fotografiji: Bunker Rupnikove linije pri Radovljici je precej oddaljen od rapalske meje.</p></p> Sun, 31 Oct 2021 16:56:04 +0000 Meja na razvodnici Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu<p>Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu</p><p><p>Samoorganiziranje posameznikov v podjetja v skupni lasti, ki so demokratično soupravljana in v katerih ne gre samo za dobiček, ampak širše dobro vseh zaposlenih ali celo lokalne skupnosti: to je ideja, do katere je marsikdo skeptičen, spet drugi pa kažejo na množico povsem uspešnih primerov in tovrstno socialno usmerjeno zadružništvo vidijo kot pot v drugačen kapitalizem, kjer podjetja svojih proizvodenj ne bi kar tako selila v tujino, ne bi onesnaževala svojega okolja in kjer bi se dobički bolj enakomerno porazdeljevali. No, v tokratnih Sledeh časa se ne bomo posvečali temu, kakšni zadružni ali drugačni socialno-podjetniški modeli bi lahko delovali v današnjem času, ampak se bomo obrnili k bogati zgodovini zadružništva v Sloveniji, ki se je rodilo pred skoraj 150 leti, na koncu 19. ter v prvi tretjini 20. stoletja pa je doživelo resnično neverjeten razcvet, tako da je bilo mogoče takšno ali drugačno zadrugo najti tako rekoč v vsaki vasi. O tem, zakaj je v tem prelomnem času nastopa kapitalizma na Slovenskem prav zadruga postala prevladujoča organizacijska oblika v našem gospodarstvu, kakšne vrste zadrug so bile značilne za ta prostor, na kakšen način so bile organizirane, kako so nanje vplivali politični boji tistega časa in kakšen pomen so imele za revno kmečko in obrtniško prebivalstvo pa tudi za splošen družbeni in gospodarski razvoj, bomo govorili z dolgoletnim sodelavcem Zadružne zveze Slovenije, pravnikom <strong>dr. Francijem Avscem</strong> in dvema zgodovinarjema, <strong>dr. Gregorjem Antoličičem</strong> z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter <strong>dr. Marto Rendla</strong> z Inštituta za novejšo zgodovino.</p></p> 174816077 RTVSLO – Prvi 2201 clean Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu<p>Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu</p><p><p>Samoorganiziranje posameznikov v podjetja v skupni lasti, ki so demokratično soupravljana in v katerih ne gre samo za dobiček, ampak širše dobro vseh zaposlenih ali celo lokalne skupnosti: to je ideja, do katere je marsikdo skeptičen, spet drugi pa kažejo na množico povsem uspešnih primerov in tovrstno socialno usmerjeno zadružništvo vidijo kot pot v drugačen kapitalizem, kjer podjetja svojih proizvodenj ne bi kar tako selila v tujino, ne bi onesnaževala svojega okolja in kjer bi se dobički bolj enakomerno porazdeljevali. No, v tokratnih Sledeh časa se ne bomo posvečali temu, kakšni zadružni ali drugačni socialno-podjetniški modeli bi lahko delovali v današnjem času, ampak se bomo obrnili k bogati zgodovini zadružništva v Sloveniji, ki se je rodilo pred skoraj 150 leti, na koncu 19. ter v prvi tretjini 20. stoletja pa je doživelo resnično neverjeten razcvet, tako da je bilo mogoče takšno ali drugačno zadrugo najti tako rekoč v vsaki vasi. O tem, zakaj je v tem prelomnem času nastopa kapitalizma na Slovenskem prav zadruga postala prevladujoča organizacijska oblika v našem gospodarstvu, kakšne vrste zadrug so bile značilne za ta prostor, na kakšen način so bile organizirane, kako so nanje vplivali politični boji tistega časa in kakšen pomen so imele za revno kmečko in obrtniško prebivalstvo pa tudi za splošen družbeni in gospodarski razvoj, bomo govorili z dolgoletnim sodelavcem Zadružne zveze Slovenije, pravnikom <strong>dr. Francijem Avscem</strong> in dvema zgodovinarjema, <strong>dr. Gregorjem Antoličičem</strong> z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter <strong>dr. Marto Rendla</strong> z Inštituta za novejšo zgodovino.</p></p> Sun, 24 Oct 2021 06:00:00 +0000 »Vsak član je imel en glas in skupaj so odločali o najpomembnejših stvareh« Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Milan in James</p><p><p>Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki, ali pa cele skupine, konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174814508 RTVSLO – Prvi 1801 clean Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Milan in James</p><p><p>Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki, ali pa cele skupine, konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 17 Oct 2021 15:50:01 +0000 Dovoljenje za ubijanje V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina. 174812506 RTVSLO – Prvi 2091 clean V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina. Sun, 10 Oct 2021 15:54:51 +0000 Sledi časa: Reprezentacije mladosti in starosti skozi zgodovino V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?<p>Simone de Beavoir: Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo. </p><p><p>V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznovrstni, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, številne kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo <strong>Otto Gerdina</strong>, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki večkrat navaja oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starost še vedno nekaj, kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana tako kot starost?</p> <p>&nbsp;</p></p> 174812130 RTVSLO – Prvi 2212 clean V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?<p>Simone de Beavoir: Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo. </p><p><p>V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznovrstni, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, številne kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo <strong>Otto Gerdina</strong>, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki večkrat navaja oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starost še vedno nekaj, kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana tako kot starost?</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 10 Oct 2021 15:20:00 +0000 Reprezentacija mladosti in starosti skozi zgodovino Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.<p>V Evropskem letu železnic se spominjamo tudi 175 letnice prihoda železnice na Slovensko ozemlje in 130 letnice Pomurskih železnic.</p><p><p> Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak imenovan »Gorička Mariška«. </p></p> 174810497 RTVSLO – Prvi 1612 clean Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.<p>V Evropskem letu železnic se spominjamo tudi 175 letnice prihoda železnice na Slovensko ozemlje in 130 letnice Pomurskih železnic.</p><p><p> Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak imenovan »Gorička Mariška«. </p></p> Sun, 03 Oct 2021 15:10:00 +0000 Gorička Mariška in začetki železniških povezav v Pomurju. V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič. <p>Glavni namen oklepa je zaščititi uporabnika pred poškodbami v boju. Vendar pa je bil oklep tudi statusni simbol, zlasti v srednjem veku, ko je bila cena oklepov zelo visoka </p><p><p>V <a href="https://www.nms.si/si/">Narodnem muzeju Slovenije</a> so<strong> </strong>izdali obsežno monografijo z naslovom <a href="https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/863-Ploscni-oklep-Valentina-Siebenburgerja">Oklepi</a>, njen avtor je <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/06/dr-tomaz-lazar/">dr. Tomaž Lazar,</a> muzejski  svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa.</p> <p>V <a href="https://www.nms.si/si/publikacije/viri">monografiji Oklepi</a> so podrobneje obravnavani osebna zaščitna oprema, oklepi in čelade, številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke. Prikaz vojaško-zgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheo-metalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke.</p> <p>Temeljno izhodišče monografije Oklepi je zbirka Narodnega muzeja Slovenije, ki se  je začela oblikovati leta 1831. Ta zbirka zgodovinskega orožja in zaščitne bojne opreme pa nekoč ni bila v ospredju zanimanja muzejske stroke, nam je povedal dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, avtor monografije Oklepi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Preučevanje srednjeveškega orožja in bojne zaščitne opreme, oklepov je raziskovalno polje, ki je v Sloveniji dokaj neobdelano. Lastnih domačih strokovnjakov, ki bi se s to tematiko ukvarjali načrtno, tako rekoč nismo imeli. Zato je monografija Oklepi nekakšen poskus, s katerim je zapolnjena bela lisa na tem raziskovalnem področju.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174808550 RTVSLO – Prvi 1988 clean V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič. <p>Glavni namen oklepa je zaščititi uporabnika pred poškodbami v boju. Vendar pa je bil oklep tudi statusni simbol, zlasti v srednjem veku, ko je bila cena oklepov zelo visoka </p><p><p>V <a href="https://www.nms.si/si/">Narodnem muzeju Slovenije</a> so<strong> </strong>izdali obsežno monografijo z naslovom <a href="https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/863-Ploscni-oklep-Valentina-Siebenburgerja">Oklepi</a>, njen avtor je <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/06/dr-tomaz-lazar/">dr. Tomaž Lazar,</a> muzejski  svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa.</p> <p>V <a href="https://www.nms.si/si/publikacije/viri">monografiji Oklepi</a> so podrobneje obravnavani osebna zaščitna oprema, oklepi in čelade, številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke. Prikaz vojaško-zgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheo-metalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke.</p> <p>Temeljno izhodišče monografije Oklepi je zbirka Narodnega muzeja Slovenije, ki se  je začela oblikovati leta 1831. Ta zbirka zgodovinskega orožja in zaščitne bojne opreme pa nekoč ni bila v ospredju zanimanja muzejske stroke, nam je povedal dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, avtor monografije Oklepi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Preučevanje srednjeveškega orožja in bojne zaščitne opreme, oklepov je raziskovalno polje, ki je v Sloveniji dokaj neobdelano. Lastnih domačih strokovnjakov, ki bi se s to tematiko ukvarjali načrtno, tako rekoč nismo imeli. Zato je monografija Oklepi nekakšen poskus, s katerim je zapolnjena bela lisa na tem raziskovalnem področju.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 26 Sep 2021 15:53:08 +0000 Oklepi V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.<p>Biografija dirkača</p><p><p>Zgodovina motociklizma na Slovenskem je že tako ali tako obrobna tema, še bolj v senci pa životari zgodovina slovenskega dirkaškega športa. Po krivici, saj so bile njega dni moto dirke eden najbolj množično obiskanih športnih dogodkov. Pa naj je šlo za cestno hitrostne dirke, za motokros, ali pa za speedway. Delček te krivice popravlja letos izdana knjiga z naslovom »Zlata čelada,« ki jo je o dirkaški karieri Silva Habata, napisal Mitja Gustinčič. V oddaji Sledi časa se Marko Radmilovič skupaj z avtorjem spominja veselih osemdesetih s sedeža dirkalnega motocikla.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174806647 RTVSLO – Prvi 1895 clean V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.<p>Biografija dirkača</p><p><p>Zgodovina motociklizma na Slovenskem je že tako ali tako obrobna tema, še bolj v senci pa životari zgodovina slovenskega dirkaškega športa. Po krivici, saj so bile njega dni moto dirke eden najbolj množično obiskanih športnih dogodkov. Pa naj je šlo za cestno hitrostne dirke, za motokros, ali pa za speedway. Delček te krivice popravlja letos izdana knjiga z naslovom »Zlata čelada,« ki jo je o dirkaški karieri Silva Habata, napisal Mitja Gustinčič. V oddaji Sledi časa se Marko Radmilovič skupaj z avtorjem spominja veselih osemdesetih s sedeža dirkalnega motocikla.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 19 Sep 2021 15:51:35 +0000 Zlata čelada Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.<p>Pretresljiva zgodba, ki je navdihnila roman Moby Dick</p><p><blockquote><p>Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.</p> <p>"Besede pa so mi komaj prišle iz ust, ko je kit s polno hitrostjo prišel nad nas in z glavo udaril v ladjo tik pod verigami na premcu; zaletel se je tako grozljivo in sunkovito, da nas je vse skoraj vrgel na obraz."</p></blockquote> <blockquote><p>"Naše tuzemske muke so dosegle grozovit crescendo. Bilo je, kot da bi nas skupni učinek lakote in žeje popolnoma prežel in zastrupil. Jeziki so nam otrdeli in postali mrtva teža v ustih ter brez nadzora tolkli ob zobe, kot da niso naši.  Vedeli smo, da bomo na obali Južne Amerike – če nam jo bo sploh uspelo doseči – le še okostnjaki, ki dihajo."</p></blockquote></p> 174804762 RTVSLO – Prvi 1759 clean Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.<p>Pretresljiva zgodba, ki je navdihnila roman Moby Dick</p><p><blockquote><p>Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.</p> <p>"Besede pa so mi komaj prišle iz ust, ko je kit s polno hitrostjo prišel nad nas in z glavo udaril v ladjo tik pod verigami na premcu; zaletel se je tako grozljivo in sunkovito, da nas je vse skoraj vrgel na obraz."</p></blockquote> <blockquote><p>"Naše tuzemske muke so dosegle grozovit crescendo. Bilo je, kot da bi nas skupni učinek lakote in žeje popolnoma prežel in zastrupil. Jeziki so nam otrdeli in postali mrtva teža v ustih ter brez nadzora tolkli ob zobe, kot da niso naši.  Vedeli smo, da bomo na obali Južne Amerike – če nam jo bo sploh uspelo doseči – le še okostnjaki, ki dihajo."</p></blockquote></p> Sun, 12 Sep 2021 15:49:56 +0000 Tragedija kitolovke Essex Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu</p> <p>Pred točno šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel  Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze.</p> <p>O tem, kako je do te presenetljive usmeritve jugoslovanske zunanje politike sploh prišlo, in to v času, ko so države tretjega sveta v veliki meri šele nastajale, ter o tem, kako je izgledala ustanovna konferenca v Beogradu in kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj gibanja neuvrščenih, smo se za tokratno oddajo Sledi časa pogovarjali z aktivnim udeležencem teh procesov, dolgoletnim jugoslovanskim diplomatom in politikom <strong>Budimirjem Lončarjem</strong>, ki je v tistem času kot visok uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva aktivno sodeloval pri vzpostavljanju teh politik, bil pa je tudi med glavnimi pripravljavci prve konference, ter z dvema zgodovinarjema, <strong>dr. Tvrtkom Jakovino</strong> z zagrebške Filozofske fakultete in mladim raziskovalcem na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete <strong>Žigo Smoličem</strong>.</p> <figure> <figcaption> <p>Udeleženci konference v Beogradu septembra 1961</p> <p><em>foto:</em> <a href="https://sh.wikipedia.org/wiki/Prva_konferencija_Pokreta_nesvrstanih#/media/Datoteka:Belgrade_Conference,_1961.jpg">Wikipedija</a></p> </figcaption> </figure> <p> </p> </body> </html> 174802633 RTVSLO – Prvi 2662 clean Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu</p> <p>Pred točno šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel  Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze.</p> <p>O tem, kako je do te presenetljive usmeritve jugoslovanske zunanje politike sploh prišlo, in to v času, ko so države tretjega sveta v veliki meri šele nastajale, ter o tem, kako je izgledala ustanovna konferenca v Beogradu in kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj gibanja neuvrščenih, smo se za tokratno oddajo Sledi časa pogovarjali z aktivnim udeležencem teh procesov, dolgoletnim jugoslovanskim diplomatom in politikom <strong>Budimirjem Lončarjem</strong>, ki je v tistem času kot visok uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva aktivno sodeloval pri vzpostavljanju teh politik, bil pa je tudi med glavnimi pripravljavci prve konference, ter z dvema zgodovinarjema, <strong>dr. Tvrtkom Jakovino</strong> z zagrebške Filozofske fakultete in mladim raziskovalcem na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete <strong>Žigo Smoličem</strong>.</p> <figure> <figcaption> <p>Udeleženci konference v Beogradu septembra 1961</p> <p><em>foto:</em> <a href="https://sh.wikipedia.org/wiki/Prva_konferencija_Pokreta_nesvrstanih#/media/Datoteka:Belgrade_Conference,_1961.jpg">Wikipedija</a></p> </figcaption> </figure> <p> </p> </body> </html> Sun, 05 Sep 2021 07:53:18 +0000 Ko se majhna država vede kot velesila: začetki jugoslovanske neuvrščene politike Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.<p>Brskanje za skritim bogastvom skozi generacije</p><p><p>Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa skrivnostnega in starodavnega, kot so na primer grajske ruševine.<br /> Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.</p> <blockquote><p><em>Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više.<br /> Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali.<br /> </em>- <strong>Povedka o zakladu pod gradom Šalek</strong>, povzeto po (Orožen 1936: 120)</p> <p>»/…/ <em>zaklada pa tako ali tako niso izkopali. Tudi mi sosedje bi opazili, če bi kdo obogatel – pa ni bilo nič.</em>«</p> <p><em>O srečna so otroška leta,<br /> </em><em>ko iskali smo zaklad,<br /> </em><em>a bajka ta je pač zakleta,<br /> </em><em>zato še vedno čuva ga šaleški grad.<br /> </em>- <strong>Štefanija Prislan</strong>, dnevniški zapiski<em><br /> </em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> 174801264 RTVSLO – Prvi 1565 clean Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.<p>Brskanje za skritim bogastvom skozi generacije</p><p><p>Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa skrivnostnega in starodavnega, kot so na primer grajske ruševine.<br /> Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.</p> <blockquote><p><em>Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više.<br /> Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali.<br /> </em>- <strong>Povedka o zakladu pod gradom Šalek</strong>, povzeto po (Orožen 1936: 120)</p> <p>»/…/ <em>zaklada pa tako ali tako niso izkopali. Tudi mi sosedje bi opazili, če bi kdo obogatel – pa ni bilo nič.</em>«</p> <p><em>O srečna so otroška leta,<br /> </em><em>ko iskali smo zaklad,<br /> </em><em>a bajka ta je pač zakleta,<br /> </em><em>zato še vedno čuva ga šaleški grad.<br /> </em>- <strong>Štefanija Prislan</strong>, dnevniški zapiski<em><br /> </em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> Sun, 29 Aug 2021 15:46:05 +0000 Zaklad pod gradom Šalek Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.<p>Nikoli končana zgodba ameriških obveščevalcev</p><p><p>Leta 1943, sredi vojne vihre, je postalo jasno, da se bo spopad dobil ne le z orožjem, temveč tudi ali predvsem z informacijami. Obveščevalna dejavnost sicer spremlja oborožene konflikte od njihovega začetka, a šele med drugo svetovno vojno so obveščevalci postali urejena, strukturirana, nadzorovana, čeprav ne vedno tudi spoštovana in priznana organizacija. Danes tako cenjena in v hollywoodskih spektaklih še kako opevana obveščevalna organizacija CIA se je rodila po koncu vojne vihre, v oddaji Sledi časa pa se Marko Radmilovič odpravlja proti samemu začetku organizirane ameriške obveščevalne dejavnosti, ki ima več, kot bi si človek mislil, opraviti tudi z našimi kraji.</p> </p> 174799694 RTVSLO – Prvi 1939 clean Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.<p>Nikoli končana zgodba ameriških obveščevalcev</p><p><p>Leta 1943, sredi vojne vihre, je postalo jasno, da se bo spopad dobil ne le z orožjem, temveč tudi ali predvsem z informacijami. Obveščevalna dejavnost sicer spremlja oborožene konflikte od njihovega začetka, a šele med drugo svetovno vojno so obveščevalci postali urejena, strukturirana, nadzorovana, čeprav ne vedno tudi spoštovana in priznana organizacija. Danes tako cenjena in v hollywoodskih spektaklih še kako opevana obveščevalna organizacija CIA se je rodila po koncu vojne vihre, v oddaji Sledi časa pa se Marko Radmilovič odpravlja proti samemu začetku organizirane ameriške obveščevalne dejavnosti, ki ima več, kot bi si človek mislil, opraviti tudi z našimi kraji.</p> </p> Sun, 22 Aug 2021 15:52:19 +0000 Balkanski špijoni V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.<p>Vlaki poljske izdelave so potnike po slovenskih tirih prevažali skoraj šestdeset let</p><p><p>V 60-ih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj večinoma vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njim predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.<br /> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/12.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463006'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/11.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463005'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/10.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463004'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/9.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463003'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/8.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463002'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462997'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/4.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462998'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/5.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462999'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/6.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463000'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/7.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463001'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462996'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/3.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462992'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure> </div> </p></p> 174798280 RTVSLO – Prvi 1688 clean V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.<p>Vlaki poljske izdelave so potnike po slovenskih tirih prevažali skoraj šestdeset let</p><p><p>V 60-ih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj večinoma vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njim predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.<br /> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/12.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463006'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/11.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463005'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/10.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463004'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/9.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463003'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/8.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463002'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462997'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/4.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462998'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/5.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462999'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/6.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463000'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/7.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-463001'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462996'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/08/3.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-462992'> Gomulka<span>Foto: Andraž Briški Javor</span></figcaption></figure> </div> </p></p> Sun, 15 Aug 2021 15:48:08 +0000 Gomulke – elektromotorni vlaki Slovenskih železnic serije 311/315 Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev. <p>Ideja, ki je prerasla v gibanje</p><p><p><span>22. maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih, beleži zgodovina. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od osrednjih kulturnih osebnosti, je Leopold Suhodolčan prvič podelil Prežihove bralne značke. Odlična ideja, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj OŠ Franja Goloba Prevalje in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. 6o let bralne značke je častitljiv jubilej. Bralna značka po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno obratno. Ubira sodobne poti. Hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig in mladih bralk ter bralcev. </span></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174796868 RTVSLO – Prvi 2096 clean Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev. <p>Ideja, ki je prerasla v gibanje</p><p><p><span>22. maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih, beleži zgodovina. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od osrednjih kulturnih osebnosti, je Leopold Suhodolčan prvič podelil Prežihove bralne značke. Odlična ideja, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj OŠ Franja Goloba Prevalje in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. 6o let bralne značke je častitljiv jubilej. Bralna značka po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno obratno. Ubira sodobne poti. Hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig in mladih bralk ter bralcev. </span></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 08 Aug 2021 15:54:56 +0000 Šestdeset let Bralne značke Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.<p>Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois</p><p><p>Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kranjska">Kranjsko</a> prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Razsvetljenstvo">Razsvetljenska</a> klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg">barona Jožefa Kalasanc Erberga</a> in  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDiga_Zois">barona Žige Zoisa</a>. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Habsbur%C5%A1ka_monarhija">Habsburške monarhij</a>e, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike.  Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju  o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov  Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala<a href="https://uifs.zrc-sazu.si/sl/dogodki/doc-dr-ines-babnik-neizmerni-vrtni-svet-baronov-erberg-in-zois-v-dolu-pri-ljubljani-in-brdu#v"> docentka dr. Ines Babnik</a> asistentka z doktoratom na <a href="https://www.ff.uni-lj.si/studij/oddelki/oddelek-za-umetnostno-zgodovino">Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani</a>. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.</p> <h3>Sogovornika</h3> <p><a href="https://uifs.zrc-sazu.si/sl/dogodki/doc-dr-ines-babnik-neizmerni-vrtni-svet-baronov-erberg-in-zois-v-dolu-pri-ljubljani-in-brdu#v">Docentka dr. Ines Babnik</a>, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.</p> <figure><figcaption><p>Doc. dr. Miha Preinfalk</p><p><i>foto:</i> <a href="https://zimk.zrc-sazu.si">Osebni arhiv Miha Preinfalk.</a></p></figcaption></figure> <p><a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2018/06/dr-miha-preinfalk/">Docent dr. Miha Preinfalk</a>, višji znanstveni sodelavec na <a href="https://zimk.zrc-sazu.si/#v">Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU</a>.</p> <h3>Dediščina vrtov</h3> <p>Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.</p> <h3>Barona</h3> <p>In kdo je bil pravzaprav <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi182495/">baron Jožef Kalasanc Erberg</a>? Spoznajmo najprej<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Erbergi"> rodbino baronov Erberg</a> , kot nam je povedal <a href="http://zgodovina.si/dr-miha-preinfalk-rodbina-habsburzanov/">docent dr. Miha Preinfalk</a>, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU,   je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.</p> <p>V oddaji  spoznamo tudi  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zois">rodbino baronov Zois</a>, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico  skrivnosti.</p> <h3>Plemiški vrtovi</h3> <p>Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Dol">Dolu pri Ljubljani</a>. Družina Erberg je imela zelo  zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina  sta namreč vzgajala cesarske otroke  in bodočega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ferdinand_I._Habsbur%C5%A1ko-Lotarin%C5%A1ki">cesarja Ferdinanda</a>. Zato sta nekaj časa živela v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Laxenburg">gradu Laxenburg pri Dunaju</a>, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta  v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala  docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.</p> <h3>Dol pri Ljubljani</h3> <p>Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik.  Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.</p> <figure><figcaption><p>Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <p>Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.</p> <p> </p> <h3>Brdo pri Kranju</h3> <p>Drugi navdušenec nad botaniko  in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Brdo_pri_Kranju">vrt na Brdu pri Kranju</a> in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel  urejati vrta  nekako po letu 1780.</p> <p> </p> </p> 174795144 RTVSLO – Prvi 2102 clean Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.<p>Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois</p><p><p>Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kranjska">Kranjsko</a> prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Razsvetljenstvo">Razsvetljenska</a> klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Kalasanc_Erberg">barona Jožefa Kalasanc Erberga</a> in  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDiga_Zois">barona Žige Zoisa</a>. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Habsbur%C5%A1ka_monarhija">Habsburške monarhij</a>e, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike.  Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju  o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov  Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala<a href="https://uifs.zrc-sazu.si/sl/dogodki/doc-dr-ines-babnik-neizmerni-vrtni-svet-baronov-erberg-in-zois-v-dolu-pri-ljubljani-in-brdu#v"> docentka dr. Ines Babnik</a> asistentka z doktoratom na <a href="https://www.ff.uni-lj.si/studij/oddelki/oddelek-za-umetnostno-zgodovino">Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani</a>. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.</p> <h3>Sogovornika</h3> <p><a href="https://uifs.zrc-sazu.si/sl/dogodki/doc-dr-ines-babnik-neizmerni-vrtni-svet-baronov-erberg-in-zois-v-dolu-pri-ljubljani-in-brdu#v">Docentka dr. Ines Babnik</a>, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.</p> <figure><figcaption><p>Doc. dr. Miha Preinfalk</p><p><i>foto:</i> <a href="https://zimk.zrc-sazu.si">Osebni arhiv Miha Preinfalk.</a></p></figcaption></figure> <p><a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2018/06/dr-miha-preinfalk/">Docent dr. Miha Preinfalk</a>, višji znanstveni sodelavec na <a href="https://zimk.zrc-sazu.si/#v">Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU</a>.</p> <h3>Dediščina vrtov</h3> <p>Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.</p> <h3>Barona</h3> <p>In kdo je bil pravzaprav <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi182495/">baron Jožef Kalasanc Erberg</a>? Spoznajmo najprej<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Erbergi"> rodbino baronov Erberg</a> , kot nam je povedal <a href="http://zgodovina.si/dr-miha-preinfalk-rodbina-habsburzanov/">docent dr. Miha Preinfalk</a>, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU,   je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.</p> <p>V oddaji  spoznamo tudi  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zois">rodbino baronov Zois</a>, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico  skrivnosti.</p> <h3>Plemiški vrtovi</h3> <p>Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Dol">Dolu pri Ljubljani</a>. Družina Erberg je imela zelo  zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina  sta namreč vzgajala cesarske otroke  in bodočega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ferdinand_I._Habsbur%C5%A1ko-Lotarin%C5%A1ki">cesarja Ferdinanda</a>. Zato sta nekaj časa živela v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Laxenburg">gradu Laxenburg pri Dunaju</a>, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta  v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala  docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.</p> <h3>Dol pri Ljubljani</h3> <p>Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik.  Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.</p> <figure><figcaption><p>Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <figure><figcaption><p>Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/arhiv/o-arhivu-republike-slovenije/">Arhiv Republike Slovenije</a></p></figcaption></figure> <p>Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.</p> <p> </p> <h3>Brdo pri Kranju</h3> <p>Drugi navdušenec nad botaniko  in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Brdo_pri_Kranju">vrt na Brdu pri Kranju</a> in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel  urejati vrta  nekako po letu 1780.</p> <p> </p> </p> Sun, 01 Aug 2021 15:55:02 +0000 Plemiški vrtovi Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.<p>Devetdeset let od nenavadnega obiska</p><p><p>Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in nato še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te ogromne zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem aristokratu Graffu Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let minulega stoletja. Kasneje bo Graffa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo pav posebnega obiskovalca.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/07/zeppelin-nad-mariborom.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-459873'> Cepelin nad Mariborom leta 1931<span>Foto: Goodyear</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/07/danes.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-459872'> Cepelin<span>Foto: UKM Maribor-zbirka drobnih tiskov</span></figcaption></figure> </div></p> 174793448 RTVSLO – Prvi 1884 clean Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.<p>Devetdeset let od nenavadnega obiska</p><p><p>Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in nato še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te ogromne zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem aristokratu Graffu Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let minulega stoletja. Kasneje bo Graffa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo pav posebnega obiskovalca.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/07/zeppelin-nad-mariborom.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-459873'> Cepelin nad Mariborom leta 1931<span>Foto: Goodyear</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/07/danes.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-459872'> Cepelin<span>Foto: UKM Maribor-zbirka drobnih tiskov</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 25 Jul 2021 15:51:24 +0000 Grof nad Mariborom Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.<p>Kakovostne in prijazne risanke, vrhunska sinhronizacija in knjižna slovenščina</p><p><p>Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Ta termin je še danes rezerviran za risanke, se pa je v 4 desetletjih razširil na tri ure in pol. A od kod ideja, da se tudi med vikendom uvede pas risank, namenjen najmlajšim? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je treba iti še nekaj let nazaj. Leta 1974 je namreč zelo optimističen in poln idej na RTV Slovenija prišel Peter Povh, ki je postal prvi redaktor za tuji program, namenjen otokom. Risanka je bila takrat na sporedu le zvečer – pred legendarnimi Mustrovimi zajčki, pa še ta ne po Petrovem okusu, se spominja. Ameriške risanke, polne nasilja, niso primerne za otroke je bilo njegovo vodilo, zato je začel kupovati otrokom prijazne risanke iz evropskega prostora. A treba jih je bilo sinhronizirati, saj najmlajši otroci podnapisov ne morejo brati.</p></p> 174791892 RTVSLO – Prvi 2208 clean Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.<p>Kakovostne in prijazne risanke, vrhunska sinhronizacija in knjižna slovenščina</p><p><p>Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Ta termin je še danes rezerviran za risanke, se pa je v 4 desetletjih razširil na tri ure in pol. A od kod ideja, da se tudi med vikendom uvede pas risank, namenjen najmlajšim? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je treba iti še nekaj let nazaj. Leta 1974 je namreč zelo optimističen in poln idej na RTV Slovenija prišel Peter Povh, ki je postal prvi redaktor za tuji program, namenjen otokom. Risanka je bila takrat na sporedu le zvečer – pred legendarnimi Mustrovimi zajčki, pa še ta ne po Petrovem okusu, se spominja. Ameriške risanke, polne nasilja, niso primerne za otroke je bilo njegovo vodilo, zato je začel kupovati otrokom prijazne risanke iz evropskega prostora. A treba jih je bilo sinhronizirati, saj najmlajši otroci podnapisov ne morejo brati.</p></p> Sun, 18 Jul 2021 15:56:48 +0000 40 let televizijskega Živ žava Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej <p>Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej</p><p><p>Jurij Gustinčič je bil eden največjih slovenskih in jugoslovanskih zunanjepolitičnih dopisnikov druge polovice 20. stoletja, ki se ga verjetno večina poslušalcev spominja predvsem po zunanjepolitičnih komentarjih na Televiziji Slovenija in kolumnah v tedniku Mladina, sicer pa je bil več kot trideset let zaposlen pri beograjskem časniku Politika, za katerega je v poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih letih najprej slabo desetletje poročal iz Londona, nato prisostvoval različnim pomembnim dogodkom, od 6-dnevne arabsko-izraelske vojne do sovjetske invazije na Češkoslovaško, svojo dopisniško pot pa je končal s kar 13-letnim bivanjem v Združenih državah, kjer je med drugim od blizu spremljal padec takratnega predsednika Richarda Nixona. Toda če je za Jurijem Gustinčičem, ki je vse do konca svojega dolgega življenja ostal aktiven zunanjepolitični komentator in kolumnist, resnično neverjetna novinarska kariera, pa je prav tako fascinantna in z njegovim novinarstvom ter pogledom na svet neločljivo sprepletena tudi njegova življenjska pot. No, tako o Gustinčičevem bogatem življenju, kot o njegovem izjemnem novinarskem delu smo za tokratne Sledi časa govorili s tremi novinarji, ki so Jurija Gustinčiča poznali tudi osebno: z njegovim sinom <strong>Andrejem Gustinčičem</strong>, našo zunanjepolitično dopisnico iz Nemčije <strong>Polono Fijavž</strong>, ki je o Juriju Gustinčiču posnela dokumentarni film z naslovom <em>20. stoletje Jurija Gustinčiča</em>, in z novinarjem Dnevnika <strong>Ervinom Hladnikom Milharčičem</strong>, ki je življenje Jurija Gustinčiča nedavno popisal v monografiji <em>Osebnosti slovenskega novinarstva</em>, ki jo je za založbo ZRC Sazu uredila Mateja Ratej. V oddajo je poleg tega vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov Jurija Gustinčiča. Prav vsi prihajajo iz pogovorne oddaje Radijski razgledi, ki jo je za Radio Maribor leta 2006 z Jurijem Gustinčičem posnel novinar Radija Slovenija Stane Kocutar.</p> <blockquote><p>Polona Fijavž: »Jurij Gustinčič ni začel dneva, ne da bi prebral vse časopise. In kot je Ervin Hladnik enkrat lepo rekel, njega vprašaš o Afriki in ti bo rekel: jaz o Afriki ne vem nič. In potem ti bo povedal vse. Tako je bilo pri vseh stvareh.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174789927 RTVSLO – Prvi 2379 clean Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej <p>Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej</p><p><p>Jurij Gustinčič je bil eden največjih slovenskih in jugoslovanskih zunanjepolitičnih dopisnikov druge polovice 20. stoletja, ki se ga verjetno večina poslušalcev spominja predvsem po zunanjepolitičnih komentarjih na Televiziji Slovenija in kolumnah v tedniku Mladina, sicer pa je bil več kot trideset let zaposlen pri beograjskem časniku Politika, za katerega je v poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih letih najprej slabo desetletje poročal iz Londona, nato prisostvoval različnim pomembnim dogodkom, od 6-dnevne arabsko-izraelske vojne do sovjetske invazije na Češkoslovaško, svojo dopisniško pot pa je končal s kar 13-letnim bivanjem v Združenih državah, kjer je med drugim od blizu spremljal padec takratnega predsednika Richarda Nixona. Toda če je za Jurijem Gustinčičem, ki je vse do konca svojega dolgega življenja ostal aktiven zunanjepolitični komentator in kolumnist, resnično neverjetna novinarska kariera, pa je prav tako fascinantna in z njegovim novinarstvom ter pogledom na svet neločljivo sprepletena tudi njegova življenjska pot. No, tako o Gustinčičevem bogatem življenju, kot o njegovem izjemnem novinarskem delu smo za tokratne Sledi časa govorili s tremi novinarji, ki so Jurija Gustinčiča poznali tudi osebno: z njegovim sinom <strong>Andrejem Gustinčičem</strong>, našo zunanjepolitično dopisnico iz Nemčije <strong>Polono Fijavž</strong>, ki je o Juriju Gustinčiču posnela dokumentarni film z naslovom <em>20. stoletje Jurija Gustinčiča</em>, in z novinarjem Dnevnika <strong>Ervinom Hladnikom Milharčičem</strong>, ki je življenje Jurija Gustinčiča nedavno popisal v monografiji <em>Osebnosti slovenskega novinarstva</em>, ki jo je za založbo ZRC Sazu uredila Mateja Ratej. V oddajo je poleg tega vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov Jurija Gustinčiča. Prav vsi prihajajo iz pogovorne oddaje Radijski razgledi, ki jo je za Radio Maribor leta 2006 z Jurijem Gustinčičem posnel novinar Radija Slovenija Stane Kocutar.</p> <blockquote><p>Polona Fijavž: »Jurij Gustinčič ni začel dneva, ne da bi prebral vse časopise. In kot je Ervin Hladnik enkrat lepo rekel, njega vprašaš o Afriki in ti bo rekel: jaz o Afriki ne vem nič. In potem ti bo povedal vse. Tako je bilo pri vseh stvareh.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 11 Jul 2021 15:20:00 +0000 Jurij Gustinčič ali kako verodostojno poročati o mednarodni politiki V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.<p>100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih </p><p><p><span>V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. 7. novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo reprezentativno zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo ter za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji  bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.</span><span id="ms-rterangepaste-end"></span></p></p> 174788620 RTVSLO – Prvi 1935 clean V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.<p>100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih </p><p><p><span>V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. 7. novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo reprezentativno zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo ter za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji  bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.</span><span id="ms-rterangepaste-end"></span></p></p> Sun, 04 Jul 2021 15:52:15 +0000 100 let najstarejše invalidske organizacije - Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.<p>Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Slovenska zastava na vrhu Triglava leta 1991.</p><p><p>Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske  trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni kasneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem področju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo.</p> <p>Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Kako živ je še zmeraj spomin v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev na fotografiji Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja na vrhu Mount Everesta z jugoslovansko zastavo in skupine slovenskih alpinistov, ki je prvič v vsej zgodovini 12. junija 1991 na vrhu Triglava razvila slovensko zastavo? Zgodovinska trenutka, ujeta v času, ki govorita vsak svojo, čeprav zelo podobno zgodbo. In podobnih zgodb z najvišjih vrhov sveta je še veliko. Ne samo slovenskih. Zakaj ravno gore? Zakaj ravno poimenovanje po državah?</p> <p>Mojca Volkar Trobevšek, raziskovalka zgodovine, publicistka in avtorica gorniških knjig ter dr. Peter Mikša, strokovnjak za zgodovino alpinizma z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, odgovore iščeta predvsem v markiranju določenega področja. Oba sogovornika sta si edina, da ta proces še zdaleč ni zaključen in da se bo nadaljeval tako dolgo, dokler bomo v gorah prisotni ljudje. Slovenci, Nemci, Čehi ali pač katerokoli drugo ljudstvo, ki želi vsemu svetu povedati, da obstaja in da se lahko postavi ob bok drugim narodom. Sledi teh dejanj so žive – tako pri nas kot po svetu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174786815 RTVSLO – Prvi 1390 clean Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.<p>Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Slovenska zastava na vrhu Triglava leta 1991.</p><p><p>Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske  trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni kasneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem področju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo.</p> <p>Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Kako živ je še zmeraj spomin v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev na fotografiji Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja na vrhu Mount Everesta z jugoslovansko zastavo in skupine slovenskih alpinistov, ki je prvič v vsej zgodovini 12. junija 1991 na vrhu Triglava razvila slovensko zastavo? Zgodovinska trenutka, ujeta v času, ki govorita vsak svojo, čeprav zelo podobno zgodbo. In podobnih zgodb z najvišjih vrhov sveta je še veliko. Ne samo slovenskih. Zakaj ravno gore? Zakaj ravno poimenovanje po državah?</p> <p>Mojca Volkar Trobevšek, raziskovalka zgodovine, publicistka in avtorica gorniških knjig ter dr. Peter Mikša, strokovnjak za zgodovino alpinizma z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, odgovore iščeta predvsem v markiranju določenega področja. Oba sogovornika sta si edina, da ta proces še zdaleč ni zaključen in da se bo nadaljeval tako dolgo, dokler bomo v gorah prisotni ljudje. Slovenci, Nemci, Čehi ali pač katerokoli drugo ljudstvo, ki želi vsemu svetu povedati, da obstaja in da se lahko postavi ob bok drugim narodom. Sledi teh dejanj so žive – tako pri nas kot po svetu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 27 Jun 2021 15:43:10 +0000 Slovenske poti, smeri in koče Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna</p><p><p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Carinska_slu%C5%BEba">Carinska služba</a> je bila v obdobju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Socialisti%C4%8Dna_federativna_republika_Jugoslavija">nekdanje Jugoslavije</a> centralizirana in podrejena enemu središču v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Beograd">Beogradu</a>, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije">samostojne Slovenija</a> in kako je to potekalo na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zavzetje_mednarodnega_mejnega_prehoda_Vrtojba">mejnem prehodu Vrtojba</a> pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Odločitev</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanislav_Miku%C5%BE">Mag. Stanislav Mikuž</a>, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.</p> <p><a href="https://www.koroskenovice.si/novice/predsednik-vlade-se-je-srecal-s-predstavniki-gorske-resevalne-zveze-slovenije/">Katarina Janjič</a>, profesorica zgodovine in sociologije.</p> <p><a href="https://ars.rtvslo.si/2018/11/mejniki-identitete-8/">Mag. Zvezdan Markovič,</a> zgodovinar.</p> <h3>Foto zgodba</h3> <p><em>V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv <a href="https://www.fu.gov.si/">FURS,</a> te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: <a href="https://www.fu.gov.si/o_financni_upravi/30_let_carinske_in_davcne_sluzbe_v_samostojni_drzavi/">Zbornik, Njim vsem pripada slava</a>, Goriški muzej,  <a href="https://www.fu.gov.si/o_financni_upravi/30_let_carinske_in_davcne_sluzbe_v_samostojni_drzavi/">Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem</a>, 2011, in časopis Carina.si, 2011.</em></p> <h3>Sistem</h3> <p>Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Napetosti</h3> <p>Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.</p> <p>Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.</p> <h3>Vrtojba</h3> <p>V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Osimski_sporazumi">Osimskih sporazumov</a> zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.</p> <p></p> <h3>Pogumno</h3> <h3>Lojalnost</h3> <h3>Dvig zastave</h3> <p>Pomemben dan je bil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_dr%C5%BEavnosti">26. junij 1991,</a> ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p> </p> <h3>Vmesni čas</h3> <p>Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.</p> <h3>Poseg</h3> <p>Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Vojaški poseg</h3> <h4>Mejni prehod Vrtojba</h4> <h3>Mejni prehod Škofije</h3> <h3>Mejni prehod Rožna dolina</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Spomini</h3> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174785094 RTVSLO – Prvi 2255 clean Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojna</p><p><p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Carinska_slu%C5%BEba">Carinska služba</a> je bila v obdobju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Socialisti%C4%8Dna_federativna_republika_Jugoslavija">nekdanje Jugoslavije</a> centralizirana in podrejena enemu središču v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Beograd">Beogradu</a>, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije">samostojne Slovenija</a> in kako je to potekalo na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Zavzetje_mednarodnega_mejnega_prehoda_Vrtojba">mejnem prehodu Vrtojba</a> pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Odločitev</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanislav_Miku%C5%BE">Mag. Stanislav Mikuž</a>, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna.</p> <p><a href="https://www.koroskenovice.si/novice/predsednik-vlade-se-je-srecal-s-predstavniki-gorske-resevalne-zveze-slovenije/">Katarina Janjič</a>, profesorica zgodovine in sociologije.</p> <p><a href="https://ars.rtvslo.si/2018/11/mejniki-identitete-8/">Mag. Zvezdan Markovič,</a> zgodovinar.</p> <h3>Foto zgodba</h3> <p><em>V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv <a href="https://www.fu.gov.si/">FURS,</a> te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: <a href="https://www.fu.gov.si/o_financni_upravi/30_let_carinske_in_davcne_sluzbe_v_samostojni_drzavi/">Zbornik, Njim vsem pripada slava</a>, Goriški muzej,  <a href="https://www.fu.gov.si/o_financni_upravi/30_let_carinske_in_davcne_sluzbe_v_samostojni_drzavi/">Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem</a>, 2011, in časopis Carina.si, 2011.</em></p> <h3>Sistem</h3> <p>Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <h3>Napetosti</h3> <p>Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika.</p> <p>Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih.</p> <h3>Vrtojba</h3> <p>V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Osimski_sporazumi">Osimskih sporazumov</a> zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja.</p> <p></p> <h3>Pogumno</h3> <h3>Lojalnost</h3> <h3>Dvig zastave</h3> <p>Pomemben dan je bil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_dr%C5%BEavnosti">26. junij 1991,</a> ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države.</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p> </p> <h3>Vmesni čas</h3> <p>Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja.</p> <h3>Poseg</h3> <p>Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <h3>Vojaški poseg</h3> <h4>Mejni prehod Vrtojba</h4> <h3>Mejni prehod Škofije</h3> <h3>Mejni prehod Rožna dolina</h3> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Spomini</h3> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 20 Jun 2021 15:57:35 +0000 Carinska služba Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.<p>Kako smo pred tridesetimi leti tik pred razglasitvijo samostojnosti dobili simbole nove države in kaj se je zgodilo s tistimi, ki so simbolizirali preteklost</p><p><p>Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so praktično čez noč zamenjali stare, bomo spregovorili v tokratnih Sledeh časa. </p></p> 174783243 RTVSLO – Prvi 1922 clean Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.<p>Kako smo pred tridesetimi leti tik pred razglasitvijo samostojnosti dobili simbole nove države in kaj se je zgodilo s tistimi, ki so simbolizirali preteklost</p><p><p>Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so praktično čez noč zamenjali stare, bomo spregovorili v tokratnih Sledeh časa. </p></p> Sun, 13 Jun 2021 15:52:02 +0000 »Simboli dol, simboli gor« Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.<p>Trideset let po ubranitvi mejnega prehoda Šentilj</p><p><p>Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svojem zgodnjem obdobju, predvsem vojna za mejne prehode. Jugoslovanske oblasti so, formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov, poslale več oklepnih kolon, ki naj bi simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra veliko pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji, cestni mejni prehod Šentilj, ni nikoli padel v roke agresorju. Branilcem ga je uspelo obraniti in bitka za šentiljski mejni prehod je bila ena najsrditejših v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/tank-na-straznico-sentilj.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451593'> Tank na stražnico Šentilj<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/tanki-po-zajetju-na-mp-sentilj.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451594'> Tanki po zajetju na MP Šentilj<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/sc1991.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451595'> Srečko Cehnar <span>Foto: Zajem zaslona</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/straznica-sentilj-po-spopadu-2jul.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451592'> Stražnica Šentilj po spopadu<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure> </div></p> 174781242 RTVSLO – Prvi 2101 clean Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.<p>Trideset let po ubranitvi mejnega prehoda Šentilj</p><p><p>Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svojem zgodnjem obdobju, predvsem vojna za mejne prehode. Jugoslovanske oblasti so, formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov, poslale več oklepnih kolon, ki naj bi simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra veliko pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji, cestni mejni prehod Šentilj, ni nikoli padel v roke agresorju. Branilcem ga je uspelo obraniti in bitka za šentiljski mejni prehod je bila ena najsrditejših v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/tank-na-straznico-sentilj.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451593'> Tank na stražnico Šentilj<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/tanki-po-zajetju-na-mp-sentilj.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451594'> Tanki po zajetju na MP Šentilj<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/sc1991.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451595'> Srečko Cehnar <span>Foto: Zajem zaslona</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/straznica-sentilj-po-spopadu-2jul.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-451592'> Stražnica Šentilj po spopadu<span>Foto: Srečko Cehnar osebni arhiv</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 06 Jun 2021 15:55:01 +0000 Šentilj - končno poročilo Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar. <p>80 let od odhoda prvega transporta slovenskih izgnancev med drugo svetovno vojno</p><p><p>Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 je bil izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« predstavljali utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so predstavljali »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 45 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje.<br /> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449946'> Spomenik izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_3.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449947'> Napis na spomeniku izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_4.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449948'> Detajl spomenika izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_41.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449949'> Nacistični preselitveni seznam s podatki družine tedaj 8 letne Majde Šlajmer Japelj iz Maribora<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div> </p></p> 174779519 RTVSLO – Prvi 1878 clean Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar. <p>80 let od odhoda prvega transporta slovenskih izgnancev med drugo svetovno vojno</p><p><p>Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 je bil izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« predstavljali utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so predstavljali »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 45 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje.<br /> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449946'> Spomenik izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_3.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449947'> Napis na spomeniku izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_4.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449948'> Detajl spomenika izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/izgnanci_41.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-449949'> Nacistični preselitveni seznam s podatki družine tedaj 8 letne Majde Šlajmer Japelj iz Maribora<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div> </p></p> Sun, 30 May 2021 15:51:18 +0000 »Najprej v Srbijo in nato v Sibirijo« Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Japodi, ljudstvo, ki se je upiralo Rimljanom</p><p><p>Med ljudstvi, ki so v obdobju pred prihodom <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Starorimska_civilizacija">Rimljanov</a> živela <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimsko_cesarstvo">na območju današnje Slovenije</a>, so zagotovo zelo zanimivi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Japodi">Japodi</a>, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto.</p> <figure><figcaption><p>Naslovnica kataloga Arheološkega muzeja v Zagrebu z razstave o Japodih, 2017, urednica kataloga Lidija Bakrić</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.academia.edu/38880968/Japodi_zaboravljeni_gor%C5%A1taci_Iapodes_the_forgotten_highlanders">Sken</a></p></figcaption></figure> <p>Po starejših virih naj bi bilo to v <a href="https://www.bloke.si/predstavitev.html">Metuljah na Blokah na Notranjskem</a>, drugi menijo, da je bil to <a href="https://www.postojna.si/objava/79061">Šmihel pod Nanosom</a>, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Matulji">Matuljih</a> ali v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Gorski_kotar">Gorskem kotarju</a>, kjer velja omeniti hrib <a href="https://tzo-josipdol.hr/o-josipdolu/povijest/">Velika in Mala Viničica pri Jospidolu</a> pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto <a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/rimsko-osvajanje-zahodnega-balkana#v">Metulum</a>. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Lika">Lika</a>, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin.</p> <figure><figcaption><p>Izkopavanja v dolini reke Une iz obdobja Avstroogrske monarhije, BIH</p><p><i>foto:</i> <a href="http://nationalpark-una.ba/bs/podkategorija.php?id=13">Nacionalni park Una</a></p></figcaption></figure> <p>Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v <a href="https://hr.wikipedia.org/wiki/Kordun">Kordunu</a> na Hrvaškem, v <a href="https://hr.wikipedia.org/wiki/Pounje">Pounju</a> v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Biha%C4%87">Bihaća</a>, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bela_krajina"> Beli krajini</a> in na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Notranjska">Notranjskem</a> vse do <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Razdrto,_Postojna">Razdrtega</a>. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa.</p> <figure><figcaption><p>Japod</p><p><i>foto:</i> <a href="www.pinterest">Pinterest</a></p></figcaption></figure> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Skrivnosti</h3> <p>Zgodovinsko in arheološko gledano, govorimo o Japodih kot enem ljudstvu ali eni etnični skupini, vendar so jih najbrž sestavljale skupine med seboj različnih ljudstev. Arheološke raziskave so namreč odkrile zelo različne pogrebne običaje in različne tipe naselij na območju, kjer so živeli Japodi. Če omenimo najprej pogrebne običaje in navade – tudi Japodi so sežigali svoje umrle in jih pokopavali <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kultura_%C5%BEarnih_grobi%C5%A1%C4%8D">v žarah ali grobnih jamah</a>. Poznali pa so tudi <a href="https://neodkritaarheologijaljubljane.wordpress.com/tag/skeletni-pokop/">skeletne pokope</a>. Ponekod se celo na istem grobišču pojavljata oba tipa pokopa. Tako se pogrebni običaji v Liki na Hrvaškem razlikujejo od tistih v dolini <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Una">reke Une v Bosni in Hercegovini</a> ter tudi od pokopov pri nas. Vse to kaže, da je šlo za različna ljudstva ali skupine, ki nikoli niso ustanovile svoje lastne države, kar je tudi sicer značilno za predrimske prebivalce evropske železne dobe. Poleg ostankov materialne kulture so zelo zanimivi tudi pisni viri o Japodih. Tudi ti se med seboj razlikujejo in zajemajo dolgo obdobje, nam je povedal <a href="https://ric-belakrajina.si/sl/mmz-crnomelj-1/">Janez Weiss</a>, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na <a href="https://zgodovina.ff.uni-lj.si/">oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.</a></p> <p>Kljub vsemu so Japodi imeli stike tudi s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kelti">keltskimi ljudstvi</a>, predvsem s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Karni">Karni</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tavriski">Tavriski z</a> območja današnje Slovenije, s temi so, glede na materialne vire, mejili v Beli krajini, pove <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2019/04/dr-bostjan-laharnar/">dr. Boštjan Laharnar, višji kustos na arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Na izseku iz <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Toma%C5%BE_Linhart">Linhartove</a> karte njegove knjige <a href="https://www.europeana.eu/sl/item/2020106/42ACD8E1EA44237FEDA7F44F7E4E4A41CDE38AFD"><strong>Poskus zgodovine Kranjske</strong></a> iz leta 1788, kjer je sledil mnenju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Ludvik_Sch%C3%B6nleben">Schönlebna</a> in označil japodski Metulum pri kraju Metulje na Blokah, japodski kraj Terponus pa na <a href="http://www.arzenal.si/sarnas/najdisce/1437">Ulaki nad Starim trgom pri Ložu</a>.</p> <p>Na zgornji fotografiji vidimo žrtvenik Genius Locci M(unicipii?) MET (ulensium?), ki so ga našli blizu Josipdola, sken po objavi v knjigi<a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/marjeta-sasel-kos-sl#v"> Marjete Šašel Kos</a> -<a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/appian-and-illyricum#v"><strong>Apijan in Ilirik</strong> </a>iz leta 2005 (najdbo hranijo v  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Arheolo%C5%A1ki_muzej_v_Zagrebu">Arheološkem muzeju v Zagrebu</a>).</p> <h3>Bitka</h3> <p>Že od nekdaj buri duhove tudi opis obleganja japodskega glavnega mesta Metullum, ki po usodi zelo spominja na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_za_Alezijo">rimsko obleganje Alezije</a> leta 52. pr. n. št.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <p>Arheološka izkopavanja potekajo že nekaj desetletij na področju Jospidola na Hrvaškem in tudi pri nas na Notranjskem, v okolici Ulake nad Starim trgom pri Ložu in drugje.</p> <p> </p> <h3>Najdbe</h3> <p>Arheološke najdbe so bogate, japodski nakit in drugi grobni pridatki sicer kažejo na vplive sosednjih ljudstev in skupin, vendar pa so večinoma povsem samosvoji, kar jih ločuje od njihovih tedanjih sosedov. Taka značilnost so vrste kape ali pokrivala.</p> <figure><figcaption><p>Bronasta "kapa" iz Kompolja. 7. - 6. st. pr. n. št. (Otočac, Hrvaška). Hrani Arheološki muzej v Zagrebu. Po katalogu Japodi (urednica Lidija Bakrić). </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.academia.edu/38880968/Japodi_zaboravljeni_gor%C5%A1taci_Iapodes_the_forgotten_highlanders">Sken</a></p></figcaption></figure> <p> </p> <h3>Aktualni tudi danes</h3> <p>Japodi pa niso kar poniknili v zgodovino, zanje se poleg arheologov, zgodovinarjev zanimajo še številni drugi in marsikdo je iskal in domnevno našel njihovo glavno mesto Metullum v bližini svojega kraja. V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirska_Bistrica">Ilirski Bistrici</a> so celo ustanovili navijaško skupino <a href="https://siol.net/sportal/nogomet/ko-je-svicarski-dez-odplaknil-slovenske-sanje-foto-329488">Dwji (Deuji) Japodi</a>, nam je povedal njihov vodja <a href="https://siol.net/sportal/nogomet/ziv-dokaz-za-slovenijo-v-dobrem-in-slabem-398994">Tadej Primc.</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> 174777802 RTVSLO – Prvi 2156 clean Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.<p>Japodi, ljudstvo, ki se je upiralo Rimljanom</p><p><p>Med ljudstvi, ki so v obdobju pred prihodom <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Starorimska_civilizacija">Rimljanov</a> živela <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimsko_cesarstvo">na območju današnje Slovenije</a>, so zagotovo zelo zanimivi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Japodi">Japodi</a>, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto.</p> <figure><figcaption><p>Naslovnica kataloga Arheološkega muzeja v Zagrebu z razstave o Japodih, 2017, urednica kataloga Lidija Bakrić</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.academia.edu/38880968/Japodi_zaboravljeni_gor%C5%A1taci_Iapodes_the_forgotten_highlanders">Sken</a></p></figcaption></figure> <p>Po starejših virih naj bi bilo to v <a href="https://www.bloke.si/predstavitev.html">Metuljah na Blokah na Notranjskem</a>, drugi menijo, da je bil to <a href="https://www.postojna.si/objava/79061">Šmihel pod Nanosom</a>, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Matulji">Matuljih</a> ali v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Gorski_kotar">Gorskem kotarju</a>, kjer velja omeniti hrib <a href="https://tzo-josipdol.hr/o-josipdolu/povijest/">Velika in Mala Viničica pri Jospidolu</a> pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto <a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/rimsko-osvajanje-zahodnega-balkana#v">Metulum</a>. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Lika">Lika</a>, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin.</p> <figure><figcaption><p>Izkopavanja v dolini reke Une iz obdobja Avstroogrske monarhije, BIH</p><p><i>foto:</i> <a href="http://nationalpark-una.ba/bs/podkategorija.php?id=13">Nacionalni park Una</a></p></figcaption></figure> <p>Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v <a href="https://hr.wikipedia.org/wiki/Kordun">Kordunu</a> na Hrvaškem, v <a href="https://hr.wikipedia.org/wiki/Pounje">Pounju</a> v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Biha%C4%87">Bihaća</a>, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bela_krajina"> Beli krajini</a> in na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Notranjska">Notranjskem</a> vse do <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Razdrto,_Postojna">Razdrtega</a>. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa.</p> <figure><figcaption><p>Japod</p><p><i>foto:</i> <a href="www.pinterest">Pinterest</a></p></figcaption></figure> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Skrivnosti</h3> <p>Zgodovinsko in arheološko gledano, govorimo o Japodih kot enem ljudstvu ali eni etnični skupini, vendar so jih najbrž sestavljale skupine med seboj različnih ljudstev. Arheološke raziskave so namreč odkrile zelo različne pogrebne običaje in različne tipe naselij na območju, kjer so živeli Japodi. Če omenimo najprej pogrebne običaje in navade – tudi Japodi so sežigali svoje umrle in jih pokopavali <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kultura_%C5%BEarnih_grobi%C5%A1%C4%8D">v žarah ali grobnih jamah</a>. Poznali pa so tudi <a href="https://neodkritaarheologijaljubljane.wordpress.com/tag/skeletni-pokop/">skeletne pokope</a>. Ponekod se celo na istem grobišču pojavljata oba tipa pokopa. Tako se pogrebni običaji v Liki na Hrvaškem razlikujejo od tistih v dolini <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Una">reke Une v Bosni in Hercegovini</a> ter tudi od pokopov pri nas. Vse to kaže, da je šlo za različna ljudstva ali skupine, ki nikoli niso ustanovile svoje lastne države, kar je tudi sicer značilno za predrimske prebivalce evropske železne dobe. Poleg ostankov materialne kulture so zelo zanimivi tudi pisni viri o Japodih. Tudi ti se med seboj razlikujejo in zajemajo dolgo obdobje, nam je povedal <a href="https://ric-belakrajina.si/sl/mmz-crnomelj-1/">Janez Weiss</a>, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na <a href="https://zgodovina.ff.uni-lj.si/">oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.</a></p> <p>Kljub vsemu so Japodi imeli stike tudi s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kelti">keltskimi ljudstvi</a>, predvsem s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Karni">Karni</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tavriski">Tavriski z</a> območja današnje Slovenije, s temi so, glede na materialne vire, mejili v Beli krajini, pove <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2019/04/dr-bostjan-laharnar/">dr. Boštjan Laharnar, višji kustos na arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije</a>.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Na izseku iz <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Toma%C5%BE_Linhart">Linhartove</a> karte njegove knjige <a href="https://www.europeana.eu/sl/item/2020106/42ACD8E1EA44237FEDA7F44F7E4E4A41CDE38AFD"><strong>Poskus zgodovine Kranjske</strong></a> iz leta 1788, kjer je sledil mnenju <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Ludvik_Sch%C3%B6nleben">Schönlebna</a> in označil japodski Metulum pri kraju Metulje na Blokah, japodski kraj Terponus pa na <a href="http://www.arzenal.si/sarnas/najdisce/1437">Ulaki nad Starim trgom pri Ložu</a>.</p> <p>Na zgornji fotografiji vidimo žrtvenik Genius Locci M(unicipii?) MET (ulensium?), ki so ga našli blizu Josipdola, sken po objavi v knjigi<a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/marjeta-sasel-kos-sl#v"> Marjete Šašel Kos</a> -<a href="https://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/appian-and-illyricum#v"><strong>Apijan in Ilirik</strong> </a>iz leta 2005 (najdbo hranijo v  <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Arheolo%C5%A1ki_muzej_v_Zagrebu">Arheološkem muzeju v Zagrebu</a>).</p> <h3>Bitka</h3> <p>Že od nekdaj buri duhove tudi opis obleganja japodskega glavnega mesta Metullum, ki po usodi zelo spominja na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_za_Alezijo">rimsko obleganje Alezije</a> leta 52. pr. n. št.</p> <h3>Izkopavanja</h3> <p>Arheološka izkopavanja potekajo že nekaj desetletij na področju Jospidola na Hrvaškem in tudi pri nas na Notranjskem, v okolici Ulake nad Starim trgom pri Ložu in drugje.</p> <p> </p> <h3>Najdbe</h3> <p>Arheološke najdbe so bogate, japodski nakit in drugi grobni pridatki sicer kažejo na vplive sosednjih ljudstev in skupin, vendar pa so večinoma povsem samosvoji, kar jih ločuje od njihovih tedanjih sosedov. Taka značilnost so vrste kape ali pokrivala.</p> <figure><figcaption><p>Bronasta "kapa" iz Kompolja. 7. - 6. st. pr. n. št. (Otočac, Hrvaška). Hrani Arheološki muzej v Zagrebu. Po katalogu Japodi (urednica Lidija Bakrić). </p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.academia.edu/38880968/Japodi_zaboravljeni_gor%C5%A1taci_Iapodes_the_forgotten_highlanders">Sken</a></p></figcaption></figure> <p> </p> <h3>Aktualni tudi danes</h3> <p>Japodi pa niso kar poniknili v zgodovino, zanje se poleg arheologov, zgodovinarjev zanimajo še številni drugi in marsikdo je iskal in domnevno našel njihovo glavno mesto Metullum v bližini svojega kraja. V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirska_Bistrica">Ilirski Bistrici</a> so celo ustanovili navijaško skupino <a href="https://siol.net/sportal/nogomet/ko-je-svicarski-dez-odplaknil-slovenske-sanje-foto-329488">Dwji (Deuji) Japodi</a>, nam je povedal njihov vodja <a href="https://siol.net/sportal/nogomet/ziv-dokaz-za-slovenijo-v-dobrem-in-slabem-398994">Tadej Primc.</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 23 May 2021 15:55:56 +0000 Japodi V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.<p>Romanje v čas Končkovega Petra</p><p><p>V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi minulega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo ponovno odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/peter-naglic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447974'> Peter Naglič<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/matjaz-sporar_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447973'> Matjaž Šporar<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/matjaz-sporar-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447972'> Matjaž Šporar<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> 174776008 RTVSLO – Prvi 1817 clean V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.<p>Romanje v čas Končkovega Petra</p><p><p>V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi minulega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo ponovno odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/peter-naglic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447974'> Peter Naglič<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/matjaz-sporar_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447973'> Matjaž Šporar<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/05/matjaz-sporar-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447972'> Matjaž Šporar<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 16 May 2021 15:50:17 +0000 Slike z razstave O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne<p>O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne</p><p><p>Na dan zmage nad fašizmom, ki ga praznujemo ob obletnici konca druge svetovne vojne, 9. maja, se praviloma spominjamo predvsem zmagoslavja, zanosa in olajšanja, ki ga je prinesla nacistična kapitulacija. Manj pogosto pa ob tem verjetno razmišljamo, kako razrušeno, pravzaprav kar opustošeno celino je dolgoletna vojna pustila za seboj in koliko iznajdljivosti, težkega dela ter tako notranje kot mednarodne politične volje je bilo potrebnih za to, da je naš prostor, pa tudi ostala Evropa, vstal iz ruševin. V oddaji Sledi časa smo se zato na tokratni dan zmage posvetili socialno-ekonomskemu položaju našega prostora ob koncu vojne ter povojni obnovi in zagonu gospodarstva Jugoslavije, ki se je v tem času iz pretežno kmečkega in od vojne razrušenega območja spremenila v moderno industrializirano državo. O povojnem pomanjkanju, udarniških akcijah, spreminjajočem se modelu jugoslovanskega gospodarstva ter pomenu zunanjih pomoči smo se pogovarjali z direktorjem pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož <strong>dr. Aleksandrom Lorenčičem</strong> ter profesorjema zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, <strong>dr. Božom Repetom</strong> in <strong>dr. Kornelijo Ajlec</strong>, v oddajo pa smo vključili tudi nekaj ponetkov iz povojnega časa, ki jih hrani naš radijski arhiv.</p> <figure><figcaption><p>Udarniško posipavanje vaške ceste, Lože pri Vipavi, 1946</p><p><i>foto:</i> <a href="http://www.muzej-nz.si/si/zbirke/1104/937-Fotografski-fond-Aleksander-Sandi-Jesenovec-1944-1990">Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v fondu Sandija Jesenovca</a></p></figcaption></figure></p> 174773932 RTVSLO – Prvi 2120 clean O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne<p>O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne</p><p><p>Na dan zmage nad fašizmom, ki ga praznujemo ob obletnici konca druge svetovne vojne, 9. maja, se praviloma spominjamo predvsem zmagoslavja, zanosa in olajšanja, ki ga je prinesla nacistična kapitulacija. Manj pogosto pa ob tem verjetno razmišljamo, kako razrušeno, pravzaprav kar opustošeno celino je dolgoletna vojna pustila za seboj in koliko iznajdljivosti, težkega dela ter tako notranje kot mednarodne politične volje je bilo potrebnih za to, da je naš prostor, pa tudi ostala Evropa, vstal iz ruševin. V oddaji Sledi časa smo se zato na tokratni dan zmage posvetili socialno-ekonomskemu položaju našega prostora ob koncu vojne ter povojni obnovi in zagonu gospodarstva Jugoslavije, ki se je v tem času iz pretežno kmečkega in od vojne razrušenega območja spremenila v moderno industrializirano državo. O povojnem pomanjkanju, udarniških akcijah, spreminjajočem se modelu jugoslovanskega gospodarstva ter pomenu zunanjih pomoči smo se pogovarjali z direktorjem pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož <strong>dr. Aleksandrom Lorenčičem</strong> ter profesorjema zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, <strong>dr. Božom Repetom</strong> in <strong>dr. Kornelijo Ajlec</strong>, v oddajo pa smo vključili tudi nekaj ponetkov iz povojnega časa, ki jih hrani naš radijski arhiv.</p> <figure><figcaption><p>Udarniško posipavanje vaške ceste, Lože pri Vipavi, 1946</p><p><i>foto:</i> <a href="http://www.muzej-nz.si/si/zbirke/1104/937-Fotografski-fond-Aleksander-Sandi-Jesenovec-1944-1990">Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v fondu Sandija Jesenovca</a></p></figcaption></figure></p> Sun, 09 May 2021 15:20:00 +0000 »Junakom borbe naj slede junaki dela!« Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Praznovanje praznika dela na Slovenskem pred drugo svetovno vojno</p><p><p>Pri nas je danes prvi maj priložnost za 'nekajdnevni oddih'; mnogi med vami ste doživljali njegovo ključno tvornostno vlogo na socialističnem državnem prazničnem koledarju v nekdanji državi.</p> <p>Še pred tem, v obdobju od konca 19. stoletja do druge stvetovne vojne, pa je bil to najmočnejši simbol povezanosti mednarodne skupnosti industrijskih delavcev v skupnem boju za delavske pravice - in kot tak je oblikoval tudi identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem.</p> <p>V to obdobje se potapljajo tokratne Sledi časa.</p> <blockquote><p>Nagelj je simbol prvomajskega praznovanja. Vendar v naravi nageljni takrat sploh še ne cvetijo. Zato so jih za praznovanje izdelovali iz papirja.</p> <p>Ena najbolj izzivalnih prvomajskih iger je bilo plezanje na mlaj. Na vrh mlaja so privezali kuverto z denarjem in kdor je priplezal na vrh, je postal lastnik tega denarja. To je bilo seveda tudi zelo nevarno, saj so fantje plezali neprivezani.</p> <p>- <strong>dr. Karla Oder</strong>, Koroški pokrajinski muzej</p></blockquote></p> 174772629 RTVSLO – Prvi 1738 clean Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.<p>Praznovanje praznika dela na Slovenskem pred drugo svetovno vojno</p><p><p>Pri nas je danes prvi maj priložnost za 'nekajdnevni oddih'; mnogi med vami ste doživljali njegovo ključno tvornostno vlogo na socialističnem državnem prazničnem koledarju v nekdanji državi.</p> <p>Še pred tem, v obdobju od konca 19. stoletja do druge stvetovne vojne, pa je bil to najmočnejši simbol povezanosti mednarodne skupnosti industrijskih delavcev v skupnem boju za delavske pravice - in kot tak je oblikoval tudi identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem.</p> <p>V to obdobje se potapljajo tokratne Sledi časa.</p> <blockquote><p>Nagelj je simbol prvomajskega praznovanja. Vendar v naravi nageljni takrat sploh še ne cvetijo. Zato so jih za praznovanje izdelovali iz papirja.</p> <p>Ena najbolj izzivalnih prvomajskih iger je bilo plezanje na mlaj. Na vrh mlaja so privezali kuverto z denarjem in kdor je priplezal na vrh, je postal lastnik tega denarja. To je bilo seveda tudi zelo nevarno, saj so fantje plezali neprivezani.</p> <p>- <strong>dr. Karla Oder</strong>, Koroški pokrajinski muzej</p></blockquote></p> Sun, 02 May 2021 15:48:58 +0000 Živel prvi maj Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.<p>Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica</p><p><p>Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev<a href="https://gradvinica.com/zgodovina/"> Vinice,</a> ki je znan tudi kot <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Vinica,_%C4%8Crnomelj">Viniška republika</a>. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je  kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve  izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili <a href="https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1544">Kandijsko republiko</a>, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Morav%C4%8De">Moravč</a>, kjer so oplenili grad, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Posavje">Posavju</a> zagrozili trgovcem, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kostanjevica_na_Krki">Kostanjevici</a> odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Haloze">Halozah</a> so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Trbovlje">Trbovljah</a> in <a href="https://www.sistory.si/cdn/publikacije/7001-8000/7031/1987_2_Casopis_za_zgodovino_in_narodopisje.pdf">vojaki v Mariboru</a>. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v <a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174291013">Murski republiki</a>, kjer so imeli celo svojo vojsko.</p> <p></p> <p>Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dr%C5%BEava_Slovencev,_Hrvatov_in_Srbov">država SHS</a>, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini.  In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.</p> <h3>Začetki</h3> <p>Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje  samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Oktobrska_revolucija">boljševiški oktobrski revoluciji</a>.</p> <p>Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in  drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal<a href="https://ric-belakrajina.si/sl/mmz-crnomelj-1/"> Janez Weiss</a>, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na <a href="https://zgodovina.ff.uni-lj.si/">oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,</a> ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.</p> <h3>Dogajanje</h3> <p>Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919.  Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.</p> <p>Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. <a href="http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/torkar2177.pdf">Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919</a>, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.</p> <h3>Razplet</h3> <p>V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje <a href="https://www.kamra.si/album-slovenije/item/peter-balkovec-skrpelski.html">Peter Balkovec</a>.</p> <h3>Konec</h3> <p>Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o <a href="https://www.academia.edu/3527434/Vini%C5%A1ka_republika_Pregled_ob_90_letnici">Viniški republiki ob 90. obletnic</a>i spomina na dogajanje v Vinici.  <a href="https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/dolenjska/vinica-zaznamuje-100-obletnico-upora-in-razglasitve-republike/486607">Ob 100. obletnici Viniške republike</a>, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Karad%C5%BEord%C5%BEevi%C4%8Di">dinastijo Karađorđević</a>. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Odmevi</h3> <p>V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. <a href="https://www.sportna-unija.si/?t=8250001533">Rok Mirtič,</a> predsednik<a href="https://www.facebook.com/stdvinica/"> športno-turističnega društva Vinica,</a> nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo <strong>"Ej, vi, republikanci".</strong></p> <p></p> <h3>Ko so praznovali 100. obletnico</h3> <p><strong>Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009, </strong></p> <p><strong> M. Bezek Jakše: </strong>Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, <a href="https://www.dolenjskilist.si/2019/04/28/218030/novice/bela_krajina/Viniska_republika_si_zasluzi_spostovanje_v_zgodovinskem_spominu/">Dolenjski list, 28.4.2019</a></p> <p><strong><em>Vinica</em></strong><em> - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.</em></p> <p><em>V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar <strong>Janez Weiss</strong> se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan <strong>Andrej Kavšek</strong>. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina <strong>Janez Muhvič</strong> in<strong> Albin Balkovec</strong>. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom <strong>Ivanke Sajovic</strong> ter <strong>Ticijane</strong> in <strong>Nine Starešinič</strong> pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države <strong>Borut Pahor</strong>.</em></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p><em>Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." </em>konec članka.</p> <h3>Fotozgodba</h3> <p>Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval <a href="https://www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/sluzbe-kpk/direktor/">Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa</a>, ob tem je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Še povezava do <a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/166072158">dokumentarnega filma Viniška republika.</a></p> <p>&nbsp;</p></p> 174771164 RTVSLO – Prvi 1761 clean Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.<p>Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica</p><p><p>Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev<a href="https://gradvinica.com/zgodovina/"> Vinice,</a> ki je znan tudi kot <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Vinica,_%C4%8Crnomelj">Viniška republika</a>. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je  kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve  izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili <a href="https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1544">Kandijsko republiko</a>, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Morav%C4%8De">Moravč</a>, kjer so oplenili grad, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Posavje">Posavju</a> zagrozili trgovcem, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kostanjevica_na_Krki">Kostanjevici</a> odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Haloze">Halozah</a> so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Trbovlje">Trbovljah</a> in <a href="https://www.sistory.si/cdn/publikacije/7001-8000/7031/1987_2_Casopis_za_zgodovino_in_narodopisje.pdf">vojaki v Mariboru</a>. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v <a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174291013">Murski republiki</a>, kjer so imeli celo svojo vojsko.</p> <p></p> <p>Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dr%C5%BEava_Slovencev,_Hrvatov_in_Srbov">država SHS</a>, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini.  In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.</p> <h3>Začetki</h3> <p>Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje  samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Oktobrska_revolucija">boljševiški oktobrski revoluciji</a>.</p> <p>Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in  drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal<a href="https://ric-belakrajina.si/sl/mmz-crnomelj-1/"> Janez Weiss</a>, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na <a href="https://zgodovina.ff.uni-lj.si/">oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,</a> ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.</p> <h3>Dogajanje</h3> <p>Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919.  Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.</p> <p>Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. <a href="http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/torkar2177.pdf">Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919</a>, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.</p> <h3>Razplet</h3> <p>V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje <a href="https://www.kamra.si/album-slovenije/item/peter-balkovec-skrpelski.html">Peter Balkovec</a>.</p> <h3>Konec</h3> <p>Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o <a href="https://www.academia.edu/3527434/Vini%C5%A1ka_republika_Pregled_ob_90_letnici">Viniški republiki ob 90. obletnic</a>i spomina na dogajanje v Vinici.  <a href="https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/dolenjska/vinica-zaznamuje-100-obletnico-upora-in-razglasitve-republike/486607">Ob 100. obletnici Viniške republike</a>, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Karad%C5%BEord%C5%BEevi%C4%8Di">dinastijo Karađorđević</a>. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.</p> <h3>Sogovornika</h3> <h3>Odmevi</h3> <p>V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. <a href="https://www.sportna-unija.si/?t=8250001533">Rok Mirtič,</a> predsednik<a href="https://www.facebook.com/stdvinica/"> športno-turističnega društva Vinica,</a> nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo <strong>"Ej, vi, republikanci".</strong></p> <p></p> <h3>Ko so praznovali 100. obletnico</h3> <p><strong>Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009, </strong></p> <p><strong> M. Bezek Jakše: </strong>Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, <a href="https://www.dolenjskilist.si/2019/04/28/218030/novice/bela_krajina/Viniska_republika_si_zasluzi_spostovanje_v_zgodovinskem_spominu/">Dolenjski list, 28.4.2019</a></p> <p><strong><em>Vinica</em></strong><em> - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.</em></p> <p><em>V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar <strong>Janez Weiss</strong> se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan <strong>Andrej Kavšek</strong>. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina <strong>Janez Muhvič</strong> in<strong> Albin Balkovec</strong>. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom <strong>Ivanke Sajovic</strong> ter <strong>Ticijane</strong> in <strong>Nine Starešinič</strong> pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države <strong>Borut Pahor</strong>.</em></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p><em>Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." </em>konec članka.</p> <h3>Fotozgodba</h3> <p>Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval <a href="https://www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/sluzbe-kpk/direktor/">Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa</a>, ob tem je zapisal:</p> <blockquote><p><em>"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Še povezava do <a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/166072158">dokumentarnega filma Viniška republika.</a></p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 25 Apr 2021 15:49:21 +0000 Viniška republika Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov. <p>Kje najbolje uspevajo superračunalniki</p><p><p>Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde.<br /> Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je nameščen v mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/04/img_0202-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-443162'> Inštitut informacijskih znanosti "izum!"<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/04/img_0200-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-443161'> Branko Zebec in Vega<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> 174769448 RTVSLO – Prvi 1953 clean Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov. <p>Kje najbolje uspevajo superračunalniki</p><p><p>Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde.<br /> Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je nameščen v mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/04/img_0202-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-443162'> Inštitut informacijskih znanosti "izum!"<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/04/img_0200-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-443161'> Branko Zebec in Vega<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 18 Apr 2021 15:52:33 +0000 Vega, Vax in Delta April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič. <p>April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje</p><p><p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/April">April,</a> natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celje">mesto Celje</a> že v časih <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celjski_grofje">grofov in knezov Celjskih</a>. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tajerska">Štajerske</a> in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sigismund_Luksembur%C5%A1ki">Sigismund Luksemburški</a> podelil celjskim grofom pravico do <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Krvno_sodstvo">krvnega sodstva</a>. Na isti dan leta 1451 je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Friderik_II._Celjski">grof Friderik II. Celjski</a> tedanji trški naselbini podelil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mesto">mestne pravice</a>. <a href="https://moc.celje.si/">Mestna občina Celje</a> je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.</p> <figure><figcaption><p>Celjski grofje, kot državni knezi.</p><p><i>foto:</i> <a href="www.wikipedia.org">Wikipedia.org</a></p></figcaption></figure> <p><strong>Prvo obdobje</strong> zaznamuje čas svobodnih gospodov<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_%C5%BDovnek"> Žovneških</a>, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grof">grofovski naziv</a>.</p> <p><strong>Drugo obdobje,</strong> od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do <a href="https://gradovislovenije.si/hierarhija-plemiskih-nazivov/">pokneženja</a> slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Celjska">Ano</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Barbara_Celjska">Barbaro</a> vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.</p> <p><strong>Tretje obdobje</strong>, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ulrik_II._Celjski">Ulrikom II.</a>, ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.</p> <p>Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Savinjska_dolina">Savinjske doline</a>.</p> <h3>Začetki</h3> <p>Najprej je bil sedež na <a href="http://www.gradovi.net/grad/zovnek_grad">gradu Žovnek</a>, potem nekaj kilometrov stran, na <a href="https://www.celje.si/sl/kartica/stari-grad-celje">starem celjskem gradu</a>, in nato v mestu Celje na <a href="https://www.celje.si/sl/kartica/knezji-dvor">knežjem dvoru</a>. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Začetek</h3> <p>Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ulrik_II._%C5%BDovne%C5%A1ki">Ulrik Žovneški</a> v okviru svoje daljnovidne politike prepustil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Fevd">v fevd</a> avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celjski_grofje">Friderik Žovneški</a>, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad <a href="http://viharnik.com/downloads/Oprvihcerkvah_2izdaja.pdf">Braslovško župnijo</a>, nekaj časa so imeli odvetništvo nad<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Benediktinski_samostan_Gornji_Grad"> gornjegrajskim samostanom</a> in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.</p> <figure><figcaption><p>Ruševine gradu Žovnek</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.braslovce.si/objava/204886">Občina Braslovče</a></p></figcaption></figure> <p>To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Herman_II._Celjski">Hermanom II.</a> leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Nikopolju">bitki pri Nikopolju</a> v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/11/nedeljska-reportaza-228/">mag. Damir Žerič,</a> višji kustos za zgodovino v <a href="https://www.pokmuz-ce.si/sl/">Pokrajinskem muzeju Celje</a>.</p> <figure><figcaption><p>Herman II. Celjski</p><p><i>foto:</i> <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Herman_II._Celjski">Povijesni muzej Zagreb</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Dve letnici</h3> <p>V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Trg_(naselje)">trški naselbini</a> podelil <a href="https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/08_1998_srednjeveska_mesta_slo.pdf">mestne pravice</a>. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.</p> <h3>Krvno sodstvo</h3> <p>Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal <a href="https://www.pf.uni-lj.si/fakulteta/pedagogi-in-raziskovalci/izr-prof-dr-marko-kambic-univ-dipl-prav/">dr. Marko Kambič,</a> izredni profesor za rimsko pravo na <a href="https://www.pf.uni-lj.si/">pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,</a> je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.</p> <figure><figcaption><p>Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/revija-ljubljana/zlocin-in-kazen-ljubljanski-morilci-in-ubijalci/">MOL Ljubljana</a></p></figcaption></figure> <p>Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.</p> <h3>Status mesta</h3> <p>Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal <a href="https://www.zac.si/2020/10/20/memento-mori/">dr. Aleksander Žižek</a>, arhivski svetnik v <a href="https://zac.si/">Zgodovinskem arhivu Celje</a>, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.</p> <p></p> <p>Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Minoriti">minoriti</a>. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi <a href="https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/najbolj-trdoziv-in-za-jude-nevaren-je-stereotip-o-njihovi-povezanosti-z-denarjem/525290">judovski bankirji</a>.</p> <p></p> <h3>Stalna razstava o rodbini Celjskih</h3> <p> </p> <p></p> </p> 174767723 RTVSLO – Prvi 2248 clean April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič. <p>April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje</p><p><p><a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/April">April,</a> natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celje">mesto Celje</a> že v časih <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celjski_grofje">grofov in knezov Celjskih</a>. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tajerska">Štajerske</a> in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sigismund_Luksembur%C5%A1ki">Sigismund Luksemburški</a> podelil celjskim grofom pravico do <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Krvno_sodstvo">krvnega sodstva</a>. Na isti dan leta 1451 je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Friderik_II._Celjski">grof Friderik II. Celjski</a> tedanji trški naselbini podelil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mesto">mestne pravice</a>. <a href="https://moc.celje.si/">Mestna občina Celje</a> je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.</p> <figure><figcaption><p>Celjski grofje, kot državni knezi.</p><p><i>foto:</i> <a href="www.wikipedia.org">Wikipedia.org</a></p></figcaption></figure> <p><strong>Prvo obdobje</strong> zaznamuje čas svobodnih gospodov<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_%C5%BDovnek"> Žovneških</a>, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Grof">grofovski naziv</a>.</p> <p><strong>Drugo obdobje,</strong> od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do <a href="https://gradovislovenije.si/hierarhija-plemiskih-nazivov/">pokneženja</a> slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Celjska">Ano</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Barbara_Celjska">Barbaro</a> vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.</p> <p><strong>Tretje obdobje</strong>, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ulrik_II._Celjski">Ulrikom II.</a>, ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.</p> <p>Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Savinjska_dolina">Savinjske doline</a>.</p> <h3>Začetki</h3> <p>Najprej je bil sedež na <a href="http://www.gradovi.net/grad/zovnek_grad">gradu Žovnek</a>, potem nekaj kilometrov stran, na <a href="https://www.celje.si/sl/kartica/stari-grad-celje">starem celjskem gradu</a>, in nato v mestu Celje na <a href="https://www.celje.si/sl/kartica/knezji-dvor">knežjem dvoru</a>. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Začetek</h3> <p>Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ulrik_II._%C5%BDovne%C5%A1ki">Ulrik Žovneški</a> v okviru svoje daljnovidne politike prepustil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Fevd">v fevd</a> avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Celjski_grofje">Friderik Žovneški</a>, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad <a href="http://viharnik.com/downloads/Oprvihcerkvah_2izdaja.pdf">Braslovško župnijo</a>, nekaj časa so imeli odvetništvo nad<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Benediktinski_samostan_Gornji_Grad"> gornjegrajskim samostanom</a> in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.</p> <figure><figcaption><p>Ruševine gradu Žovnek</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.braslovce.si/objava/204886">Občina Braslovče</a></p></figcaption></figure> <p>To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Herman_II._Celjski">Hermanom II.</a> leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Nikopolju">bitki pri Nikopolju</a> v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/11/nedeljska-reportaza-228/">mag. Damir Žerič,</a> višji kustos za zgodovino v <a href="https://www.pokmuz-ce.si/sl/">Pokrajinskem muzeju Celje</a>.</p> <figure><figcaption><p>Herman II. Celjski</p><p><i>foto:</i> <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Herman_II._Celjski">Povijesni muzej Zagreb</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Dve letnici</h3> <p>V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Trg_(naselje)">trški naselbini</a> podelil <a href="https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/08_1998_srednjeveska_mesta_slo.pdf">mestne pravice</a>. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.</p> <h3>Krvno sodstvo</h3> <p>Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal <a href="https://www.pf.uni-lj.si/fakulteta/pedagogi-in-raziskovalci/izr-prof-dr-marko-kambic-univ-dipl-prav/">dr. Marko Kambič,</a> izredni profesor za rimsko pravo na <a href="https://www.pf.uni-lj.si/">pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,</a> je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.</p> <figure><figcaption><p>Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586</p><p><i>foto:</i> <a href="https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/revija-ljubljana/zlocin-in-kazen-ljubljanski-morilci-in-ubijalci/">MOL Ljubljana</a></p></figcaption></figure> <p>Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.</p> <h3>Status mesta</h3> <p>Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal <a href="https://www.zac.si/2020/10/20/memento-mori/">dr. Aleksander Žižek</a>, arhivski svetnik v <a href="https://zac.si/">Zgodovinskem arhivu Celje</a>, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.</p> <p></p> <p>Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Minoriti">minoriti</a>. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi <a href="https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/najbolj-trdoziv-in-za-jude-nevaren-je-stereotip-o-njihovi-povezanosti-z-denarjem/525290">judovski bankirji</a>.</p> <p></p> <h3>Stalna razstava o rodbini Celjskih</h3> <p> </p> <p></p> </p> Sun, 11 Apr 2021 15:57:28 +0000 Celjski april Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Prostor, v katerem domuje več kot 10.000 kosov kostumov in 2000 parov obutve</p><p><p>Fundus je bogastvo gledališča, je njegova zgodovina in prihodnost. Je prostor, v katerem stari, nekoč že uporabljeni kosi dobijo priložnost, da posodobljeni spet zasijejo na odru, in je prostor, v katerem kostumografi iščejo navdih za kreiranje popolnoma novih kostumov. V zakulisju Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v prostorih, ki jih obiskovalci pravzaprav nikoli ne vidijo, med kostumi neskončnih velikosti, oblik in barv, se namreč skrivajo resnične "sledi časa".</p> <p>Digitalnega seznama kostumov ni. Edini seznam, ki obstaja, je tisti, ki ga ima v svojem spominu <strong>Tihomir Nemec, organizator dela, vodja garderobe in fundusa</strong>, ki je v SNG Maribor zaposlen že 40 let:</p> <blockquote><p>"V predstavi Kandid smo recimo imeli 600 kosov kostumov, 400 pokrival in 200 parov obutve. Nastopajoči, zbor, solisti so se preoblačili po desetkrat in to je hitra sprememba za odrom."</p></blockquote> <p><strong>Alan Kavčič, predstavnik za odnose z javnostmi,</strong> razloži, da v SNG Maribor ohranjajo znanja, ki sicer počasi izginjajo iz naše družbe:</p> <blockquote><p>"V naši hiši imamo šivilske, krojaške in čevljarske delavnice. Smo eni redkih, ki imamo dva čevljarja. Mojstra, ki znata narediti obutev, kakršno koli si kostumografi zamislijo. To je eno izmed tistih področij, tistih sprecifičnih znanj, ki izumirajo, ampak v naši hiši še živijo."</p></blockquote> <p>Kako slovenski kostumi potujejo po svetu, kako rešujejo poškodbe, ki nastanejo med potjo, zakaj kostumov ne posojajo in kakšne zgodbe skrivajo posamezni kosi, izveste v posnetku oddaje.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133646-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210401_150349-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133710-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133925-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_132859-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133622-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133458-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133430-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133323-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174766148 RTVSLO – Prvi 1192 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Prostor, v katerem domuje več kot 10.000 kosov kostumov in 2000 parov obutve</p><p><p>Fundus je bogastvo gledališča, je njegova zgodovina in prihodnost. Je prostor, v katerem stari, nekoč že uporabljeni kosi dobijo priložnost, da posodobljeni spet zasijejo na odru, in je prostor, v katerem kostumografi iščejo navdih za kreiranje popolnoma novih kostumov. V zakulisju Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v prostorih, ki jih obiskovalci pravzaprav nikoli ne vidijo, med kostumi neskončnih velikosti, oblik in barv, se namreč skrivajo resnične "sledi časa".</p> <p>Digitalnega seznama kostumov ni. Edini seznam, ki obstaja, je tisti, ki ga ima v svojem spominu <strong>Tihomir Nemec, organizator dela, vodja garderobe in fundusa</strong>, ki je v SNG Maribor zaposlen že 40 let:</p> <blockquote><p>"V predstavi Kandid smo recimo imeli 600 kosov kostumov, 400 pokrival in 200 parov obutve. Nastopajoči, zbor, solisti so se preoblačili po desetkrat in to je hitra sprememba za odrom."</p></blockquote> <p><strong>Alan Kavčič, predstavnik za odnose z javnostmi,</strong> razloži, da v SNG Maribor ohranjajo znanja, ki sicer počasi izginjajo iz naše družbe:</p> <blockquote><p>"V naši hiši imamo šivilske, krojaške in čevljarske delavnice. Smo eni redkih, ki imamo dva čevljarja. Mojstra, ki znata narediti obutev, kakršno koli si kostumografi zamislijo. To je eno izmed tistih področij, tistih sprecifičnih znanj, ki izumirajo, ampak v naši hiši še živijo."</p></blockquote> <p>Kako slovenski kostumi potujejo po svetu, kako rešujejo poškodbe, ki nastanejo med potjo, zakaj kostumov ne posojajo in kakšne zgodbe skrivajo posamezni kosi, izveste v posnetku oddaje.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133646-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210401_150349-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133710-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133925-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_132859-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133622-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133458-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133430-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/20210330_133323-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sun, 04 Apr 2021 15:39:52 +0000 Sledi časa Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.<p>Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja</p><p><p>Čevljarstvu smo se posvetili v eni od <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/03/sledi-casa-248/" rel="noopener" target="_blank">preteklih oddaj Sledi časa.</a> </p> <p>Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove <strong>dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju</strong> in velik poznavalec čevljarstva:</p> <blockquote><p><em>"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."</em></p></blockquote> <p>Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.</p> <blockquote><p><em>"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."</em></p></blockquote> <p>Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.</p> <p>Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.</p> <p>Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila <strong>Franc Kranjc</strong>, dolgoletni delavec v Alpini, in <strong>Miha Naglič</strong>, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.</p> <p>S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132604-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437607'> Franc Kranjc, čevljar v Žireh, ki je vse življenje delal v Alpini.<span>Foto: Špela Šebenik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132736-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437608'> Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline, pred sliko tovarne Alpine v Muzeju Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111105-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437615'> Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. </figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111018-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437614'> Najbolj tipični slovenski škornji - visoki škornji z vihali (levo) in meksikajnerji (desno), razstavljeni v Tržiškem muzeju.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111140-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111233-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/luc6-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437624'> Predstavitev čevljarske delavnice v Tržiškem muzeju. <span>Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/luc1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437623'> Čevljarska svetilka<span>Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111406-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132934-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_122828-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437619'> Alpinistični čevlji za slovensko odpravo na Mount Everest, Muzej Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_122935-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437620'> Tekaški čevlji s podpisom Petre Majdič v Muzeju Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132827-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_123440-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174764321 RTVSLO – Prvi 2144 clean Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.<p>Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja</p><p><p>Čevljarstvu smo se posvetili v eni od <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2021/03/sledi-casa-248/" rel="noopener" target="_blank">preteklih oddaj Sledi časa.</a> </p> <p>Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove <strong>dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju</strong> in velik poznavalec čevljarstva:</p> <blockquote><p><em>"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."</em></p></blockquote> <p>Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.</p> <blockquote><p><em>"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."</em></p></blockquote> <p>Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.</p> <p>Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.</p> <p>Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila <strong>Franc Kranjc</strong>, dolgoletni delavec v Alpini, in <strong>Miha Naglič</strong>, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.</p> <p>S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132604-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437607'> Franc Kranjc, čevljar v Žireh, ki je vse življenje delal v Alpini.<span>Foto: Špela Šebenik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132736-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437608'> Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline, pred sliko tovarne Alpine v Muzeju Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111105-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437615'> Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. </figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111018-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437614'> Najbolj tipični slovenski škornji - visoki škornji z vihali (levo) in meksikajnerji (desno), razstavljeni v Tržiškem muzeju.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111140-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111233-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/luc6-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437624'> Predstavitev čevljarske delavnice v Tržiškem muzeju. <span>Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/luc1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437623'> Čevljarska svetilka<span>Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_111406-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132934-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_122828-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437619'> Alpinistični čevlji za slovensko odpravo na Mount Everest, Muzej Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_122935-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-437620'> Tekaški čevlji s podpisom Petre Majdič v Muzeju Žiri.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_132827-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/img_20210318_123440-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sun, 28 Mar 2021 15:55:44 +0000 Čevlji niso le kos oblačila Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.<p>Mednarodni dan poezije z domačimi rimami</p><p><p>Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda do pesniške besede. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici,« narečju njegovega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.</p></p> 174762568 RTVSLO – Prvi 1891 clean Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.<p>Mednarodni dan poezije z domačimi rimami</p><p><p>Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda do pesniške besede. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici,« narečju njegovega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 21 Mar 2021 16:51:31 +0000 Sledi časa Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba<p>Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba</p><p><p>V teh mesecih obeležujemo okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Romana in Angelika Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, bo na začetku aprila minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, nam bodo pomagali predstaviti teolog in publicist <strong>dr. Peter Kovačič Peršin</strong>, nečakinja patrov Tominec <strong>Barica Pintarič</strong>, predvsem pa frančiškanski pater <strong>dr. Silvin Krajnc</strong>, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom <em>Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote</em>.</p> </p> 174760696 RTVSLO – Prvi 2138 clean Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba<p>Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba</p><p><p>V teh mesecih obeležujemo okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Romana in Angelika Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, bo na začetku aprila minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, nam bodo pomagali predstaviti teolog in publicist <strong>dr. Peter Kovačič Peršin</strong>, nečakinja patrov Tominec <strong>Barica Pintarič</strong>, predvsem pa frančiškanski pater <strong>dr. Silvin Krajnc</strong>, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom <em>Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote</em>.</p> </p> Sun, 14 Mar 2021 16:55:38 +0000 Patra Angelik in Roman Tominec Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Zamolčana zgodba iz mariborskega Melja</p><p><p>V okviru dneva spomina na holokavst je že prišlo v navado, da se vsako leto spomnimo milijonov Judov, ki so izgubili življenja v nacističnih uničevalnih taboriščih. A na oltar nacistične blaznosti so bile položene še tudi mnoge druge žrtve, ki jih danes zgodovina prav tako prešteva v milijonih. Največji davek so - poleg Judov - plačali vojni ujetniki, ki so jih nacistične armade zajele na vzhodni fronti. Sovjetski vojni ujetniki so celo še osem desetletij od vojne slabo raziskana zgodba, zato ne čudi, da tudi Slovenci eno takšnih zgodb odkrivamo šele zadnje desetletje. Kot da bi kdo dejal »zgodilo se je na vašem pragu«, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa prinaša zgodbo o nemškem uničevalnem taborišču v mariborskem Melju imenovanem »Stalag XVIII/D«.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0145-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0142-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0136-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-431699'> Nemško uničevalno taborišče v mariborskem Melju, imenovan »Stalag XVIII/D«<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> 174759017 RTVSLO – Prvi 1966 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Zamolčana zgodba iz mariborskega Melja</p><p><p>V okviru dneva spomina na holokavst je že prišlo v navado, da se vsako leto spomnimo milijonov Judov, ki so izgubili življenja v nacističnih uničevalnih taboriščih. A na oltar nacistične blaznosti so bile položene še tudi mnoge druge žrtve, ki jih danes zgodovina prav tako prešteva v milijonih. Največji davek so - poleg Judov - plačali vojni ujetniki, ki so jih nacistične armade zajele na vzhodni fronti. Sovjetski vojni ujetniki so celo še osem desetletij od vojne slabo raziskana zgodba, zato ne čudi, da tudi Slovenci eno takšnih zgodb odkrivamo šele zadnje desetletje. Kot da bi kdo dejal »zgodilo se je na vašem pragu«, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa prinaša zgodbo o nemškem uničevalnem taborišču v mariborskem Melju imenovanem »Stalag XVIII/D«.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0145-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0142-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/02/img_0136-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-431699'> Nemško uničevalno taborišče v mariborskem Melju, imenovan »Stalag XVIII/D«<span>Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 07 Mar 2021 16:52:46 +0000 Sledi časa Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem</p><p><p>Naslov današnje oddaje je <strong>Bojeviti posebnež.</strong> Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, <a href="https://fran.si/iskanje?View=1&amp;Query=petelin&amp;hs=1">petelina</a>. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge <a href="https://www.kresnik.eu/petelin-totemske-zivali_clanek_74.html">lastnosti petelina</a>, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.</p> <p></p> <p>Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:</p> <blockquote><p><strong><em>Na svojem gnojišču je petelin gospod. </em></strong><strong><em>Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.</em></strong></p></blockquote> <p>Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Petelinje,_Pivka">Petelinje na Pivškem</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Petelinjek">Petelinjek</a> in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0entjernej">Šentjernej na Dolenjskem</a>, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a href="https://www.etno-muzej.si/sl/kontakt/dr-marko-frelih">Dr. Marko Frelih</a></p> <p><a href="https://www.lokalno.si/2016/11/26/166153/clanek/DL_Portret_tedna___Stane_Bregar/">Stane Bregar</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://www.vzajemnost.si/clanek/173336/zbirka-petelinov-in-glasbil-iz-celega-sveta/">Janez Selak</a></p> <p><a href="https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/v-vinoteki-otilija-so-tudi-petelini-in-glasbila/371177">Jani Selak</a></p> <h3>Simbolika petelina</h3> <p>Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Anti%C4%8Dna_Gr%C4%8Dija"> Grčiji</a> je bil petelin sveti ptič <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Apolon">boga Apolona</a> in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jezus_Kristus">Kristusovo</a> rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.</p> <p></p> <p>Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hermes">boga Hermesa</a>. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.</p> <p></p> <p>Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kme%C4%8Dki_upori_na_Slovenskem">kmečki uporniki</a>.</p> <p></p> <p>Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.</p> <p></p> <pre></pre> <h3></h3> <h3>Šentjernejski petelin</h3> <p>Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.</p> <p>Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:</p> <blockquote><p>"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."</p></blockquote> <p></p> <h3>Pasma</h3> <p>Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:</p> <blockquote><p>"<strong>Stane Bregar</strong> je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."</p></blockquote> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p> </p> <h3>Društvo</h3> <p>Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Petelinijada</h3> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <h3>Zbirka</h3> <p>V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.</p> <p> </p> <h4>Glasbila</h4> <p></p> <p></p> <h4>Kmečko orodje</h4> <p></p> <p></p> <h4>Vinoteka</h4> <p></p> <p></p> <h3>Vsepovsod</h3> <p>Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«</p> </p> 174757281 RTVSLO – Prvi 2147 clean Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.<p>Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem</p><p><p>Naslov današnje oddaje je <strong>Bojeviti posebnež.</strong> Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, <a href="https://fran.si/iskanje?View=1&amp;Query=petelin&amp;hs=1">petelina</a>. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge <a href="https://www.kresnik.eu/petelin-totemske-zivali_clanek_74.html">lastnosti petelina</a>, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.</p> <p></p> <p>Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:</p> <blockquote><p><strong><em>Na svojem gnojišču je petelin gospod. </em></strong><strong><em>Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.</em></strong></p></blockquote> <p>Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Petelinje,_Pivka">Petelinje na Pivškem</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Petelinjek">Petelinjek</a> in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0entjernej">Šentjernej na Dolenjskem</a>, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p><a href="https://www.etno-muzej.si/sl/kontakt/dr-marko-frelih">Dr. Marko Frelih</a></p> <p><a href="https://www.lokalno.si/2016/11/26/166153/clanek/DL_Portret_tedna___Stane_Bregar/">Stane Bregar</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://www.vzajemnost.si/clanek/173336/zbirka-petelinov-in-glasbil-iz-celega-sveta/">Janez Selak</a></p> <p><a href="https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/v-vinoteki-otilija-so-tudi-petelini-in-glasbila/371177">Jani Selak</a></p> <h3>Simbolika petelina</h3> <p>Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Anti%C4%8Dna_Gr%C4%8Dija"> Grčiji</a> je bil petelin sveti ptič <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Apolon">boga Apolona</a> in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Jezus_Kristus">Kristusovo</a> rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.</p> <p></p> <p>Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hermes">boga Hermesa</a>. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.</p> <p></p> <p>Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kme%C4%8Dki_upori_na_Slovenskem">kmečki uporniki</a>.</p> <p></p> <p>Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p>Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.</p> <p></p> <pre></pre> <h3></h3> <h3>Šentjernejski petelin</h3> <p>Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.</p> <p>Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:</p> <blockquote><p>"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."</p></blockquote> <p></p> <h3>Pasma</h3> <p>Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:</p> <blockquote><p>"<strong>Stane Bregar</strong> je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."</p></blockquote> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p> <p> </p> <h3>Društvo</h3> <p>Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.</p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <h3>Petelinijada</h3> <p>&nbsp;</p> <p> </p> <h3>Zbirka</h3> <p>V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.</p> <p> </p> <h4>Glasbila</h4> <p></p> <p></p> <h4>Kmečko orodje</h4> <p></p> <p></p> <h4>Vinoteka</h4> <p></p> <p></p> <h3>Vsepovsod</h3> <p>Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«</p> </p> Sun, 28 Feb 2021 16:55:47 +0000 Bojeviti posebnež Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Jezikovni preizkus identitete v obdobjih vojaških napetosti</p><p><p>To, kako govorimo in izgovarjamo, je del tega, kar smo. Prepoznavanje ljudi po njihovi izgovarjavi pa skozi zgodovino spisalo tudi nekaj dramatičnih poglavij. S pomočjo jezikovnega preizkusa naj bi namreč v času različnih vojaških in drugih družbenih konfliktov razkrinkali tuje vohune, izpostavili dezerterje ali pa v skrajni obliki identificirali pripadnike neke etnične skupnosti za množične poboje. Sledi časa s pomočjo dveh strokovnjakov za izgovarjavo - napovedovalcev Radia Slovenija - nanizajo nekaj zgodovinskih situacij, ko je napačna izgovarjava neke besede pomenila ječo, pregon ali smrt.</p> <blockquote><p>Za Haitijce na ulicah in poljih, so imeli vojaki dominikanskega diktatorja Trujilla preprost preizkus. Pred njimi so Trujillovi pridržali vejice peteršilja in jih vprašali: <i>'</i>Kako se tole imenuje?' Prestrašene žrtve so si svojo usodo zapečatile s tem, kako so odgovorile. Kreolskim Haitijcem je namreč zelo težko izgovoriti tresoči <i>R</i> v španski besedi za peteršilj – <i>perejil</i>. Če so odgovorili v popačeni španščini – '<i>pewehil</i>' –, so bili obsojena na smrt.</p> <p>Finski vojaki so v času druge svetovne vojne uporabljali besedo <em>höyryjyrä</em> kot skrivno geslo, saj je nihče drug kot finski naravni govorci ni bil sposoben izgovoriti pravilno. S to besedo so prepoznavali ruske vohune v svojih vrstah.</p></blockquote></p> 174755566 RTVSLO – Prvi 1921 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Jezikovni preizkus identitete v obdobjih vojaških napetosti</p><p><p>To, kako govorimo in izgovarjamo, je del tega, kar smo. Prepoznavanje ljudi po njihovi izgovarjavi pa skozi zgodovino spisalo tudi nekaj dramatičnih poglavij. S pomočjo jezikovnega preizkusa naj bi namreč v času različnih vojaških in drugih družbenih konfliktov razkrinkali tuje vohune, izpostavili dezerterje ali pa v skrajni obliki identificirali pripadnike neke etnične skupnosti za množične poboje. Sledi časa s pomočjo dveh strokovnjakov za izgovarjavo - napovedovalcev Radia Slovenija - nanizajo nekaj zgodovinskih situacij, ko je napačna izgovarjava neke besede pomenila ječo, pregon ali smrt.</p> <blockquote><p>Za Haitijce na ulicah in poljih, so imeli vojaki dominikanskega diktatorja Trujilla preprost preizkus. Pred njimi so Trujillovi pridržali vejice peteršilja in jih vprašali: <i>'</i>Kako se tole imenuje?' Prestrašene žrtve so si svojo usodo zapečatile s tem, kako so odgovorile. Kreolskim Haitijcem je namreč zelo težko izgovoriti tresoči <i>R</i> v španski besedi za peteršilj – <i>perejil</i>. Če so odgovorili v popačeni španščini – '<i>pewehil</i>' –, so bili obsojena na smrt.</p> <p>Finski vojaki so v času druge svetovne vojne uporabljali besedo <em>höyryjyrä</em> kot skrivno geslo, saj je nihče drug kot finski naravni govorci ni bil sposoben izgovoriti pravilno. S to besedo so prepoznavali ruske vohune v svojih vrstah.</p></blockquote></p> Sun, 21 Feb 2021 16:52:01 +0000 Sledi časa Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.<p>Navade in običaji pustovanj, ki so nasledili staroverske prakse, so bili lahko tudi parodije, smešenja nekdanjih obredov in likov </p><p><p>Nekateri sicer menijo, da je pust del nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, pred časom, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in ima za posledico razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti. Nekateri pričajo, da so to denimo v 17. stoletju poskušali doseči jezuiti, a so se na koncu vseeno strinjali z določenimi šegami in uprizarjanji porok. V naslednjem stoletju so bila denimo nekaj časa ponekod prepovedana pustovanja na prostem, pustni plesi pa so bili dovoljeni. Manj znano je, da so se včasih nove institucionalne verske prakse norčevale iz nekaterih predmodernih obredov in tako smešile stare navade varovanj. S tem zavedanjem ali brez njega slovenska pustna dediščina ostaja pestra in bogata. Tokrat bomo v oddaji Sledi časa govorili o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na cerkljansko laufarijo. Magda Tušar se bo pogovarjala z etnologinjo, magistrico <strong>Adelo Pukl</strong> iz Slovenskega etnografskega muzeja in poklicala arheologa, zgodovinarja in etnologa ter trikratnega doktorja znanosti <strong>Andreja Pleterskega</strong><strong>.</strong></p></p> 174753788 RTVSLO – Prvi 2251 clean Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.<p>Navade in običaji pustovanj, ki so nasledili staroverske prakse, so bili lahko tudi parodije, smešenja nekdanjih obredov in likov </p><p><p>Nekateri sicer menijo, da je pust del nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, pred časom, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in ima za posledico razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti. Nekateri pričajo, da so to denimo v 17. stoletju poskušali doseči jezuiti, a so se na koncu vseeno strinjali z določenimi šegami in uprizarjanji porok. V naslednjem stoletju so bila denimo nekaj časa ponekod prepovedana pustovanja na prostem, pustni plesi pa so bili dovoljeni. Manj znano je, da so se včasih nove institucionalne verske prakse norčevale iz nekaterih predmodernih obredov in tako smešile stare navade varovanj. S tem zavedanjem ali brez njega slovenska pustna dediščina ostaja pestra in bogata. Tokrat bomo v oddaji Sledi časa govorili o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na cerkljansko laufarijo. Magda Tušar se bo pogovarjala z etnologinjo, magistrico <strong>Adelo Pukl</strong> iz Slovenskega etnografskega muzeja in poklicala arheologa, zgodovinarja in etnologa ter trikratnega doktorja znanosti <strong>Andreja Pleterskega</strong><strong>.</strong></p></p> Sun, 14 Feb 2021 16:57:31 +0000 Sledi časa – Pustovanje V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Po sledovih slovenskih odkritij v centralnem Egiptu</p><p><p>V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> 174752108 RTVSLO – Prvi 1858 clean V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.<p>Po sledovih slovenskih odkritij v centralnem Egiptu</p><p><p>V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.</p></p> Sun, 07 Feb 2021 16:50:58 +0000 Puščavniki vzhodne puščave Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.<p>100 let Turistovskega kluba Skala</p><p><p>Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je kraljevina SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes?</p> <p></p> <p>Rjoveča dvajseta leta minulega stoletja so v planinstvu, Slovenkam in Slovencem tako ljubi aktivnosti, pustila neizbrisen pečat, ki je za zmeraj spremenil tok zgodovine alpinizma. Mladi se niso več hoteli identificirati s hojo v gore, ampak jih je začela mikati tako imenovana visoka turistika oziroma, kakor bi ji rekli danes, alpinizem. Čas za ustanovitev kluba, ki bi jih med seboj povezal, je bil nadvse primeren, pravi <strong>dr. Tomaž Pavlin</strong> s Fakultete za šport. To obdobje je bilo tudi na splošno na področju športa zelo plodno. Posebno mesto na področju športa je imelo pri nas že takrat plezanje, čeprav ne moremo govoriti o alpinizmu, kakršnega poznamo danes. Takrat je šlo za popolnoma novo smer v kontekstu dojemanja aktivnosti v gorah.</p> <p></p> <p>Tako je kaj hitro prišlo do trenj med starejšo generacijo planincev, ki je vodila SPD in mlajšo generacijo, ki je želela visoki turistiki v sklopu SPD izboriti enakopraven položaj, razlaga <strong>dr. Peter Mikša</strong> z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 2. februarja 1921 so v Ljubljani ustanovili Turistovski klub Skala. To je bila v odnosu do krovnega Slovenskega planinskega društva izjema, kakršnih do takrat niso poznali. Reakcija Slovenskega planinskega društva ob ustanovitvi TK Skala je bila pričakovana. Delovanju kluba so se posmehovali in mu tudi odkrito nagajali. Vendar so ob koncu dvajsetih let minulega stoletja začeli s TK Skala sodelovati pri razvoju alpinizma. TK Skala torej ne smemo jemati kot konkurenco Slovenskemu planinskemu društvu, poudarja <strong>dr. Borut Batagelj</strong>, direktor Zgodovinskega arhiva Celje. TK Skala je v dvajsetih letih svojega delovanja korenito spremenil tako podobo alpinizma in smučanja, kot tudi fotografije, filma in še nekaterih drugih dejavnosti, na področju katerih so orali ledino razvoja. Danes bi jih lahko razumeli kot vrhunske športnike, ki bi iskali vedno nove izzive na področju športne dejavnosti v gorah.</p></p> 174750356 RTVSLO – Prvi 1822 clean Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.<p>100 let Turistovskega kluba Skala</p><p><p>Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je kraljevina SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes?</p> <p></p> <p>Rjoveča dvajseta leta minulega stoletja so v planinstvu, Slovenkam in Slovencem tako ljubi aktivnosti, pustila neizbrisen pečat, ki je za zmeraj spremenil tok zgodovine alpinizma. Mladi se niso več hoteli identificirati s hojo v gore, ampak jih je začela mikati tako imenovana visoka turistika oziroma, kakor bi ji rekli danes, alpinizem. Čas za ustanovitev kluba, ki bi jih med seboj povezal, je bil nadvse primeren, pravi <strong>dr. Tomaž Pavlin</strong> s Fakultete za šport. To obdobje je bilo tudi na splošno na področju športa zelo plodno. Posebno mesto na področju športa je imelo pri nas že takrat plezanje, čeprav ne moremo govoriti o alpinizmu, kakršnega poznamo danes. Takrat je šlo za popolnoma novo smer v kontekstu dojemanja aktivnosti v gorah.</p> <p></p> <p>Tako je kaj hitro prišlo do trenj med starejšo generacijo planincev, ki je vodila SPD in mlajšo generacijo, ki je želela visoki turistiki v sklopu SPD izboriti enakopraven položaj, razlaga <strong>dr. Peter Mikša</strong> z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 2. februarja 1921 so v Ljubljani ustanovili Turistovski klub Skala. To je bila v odnosu do krovnega Slovenskega planinskega društva izjema, kakršnih do takrat niso poznali. Reakcija Slovenskega planinskega društva ob ustanovitvi TK Skala je bila pričakovana. Delovanju kluba so se posmehovali in mu tudi odkrito nagajali. Vendar so ob koncu dvajsetih let minulega stoletja začeli s TK Skala sodelovati pri razvoju alpinizma. TK Skala torej ne smemo jemati kot konkurenco Slovenskemu planinskemu društvu, poudarja <strong>dr. Borut Batagelj</strong>, direktor Zgodovinskega arhiva Celje. TK Skala je v dvajsetih letih svojega delovanja korenito spremenil tako podobo alpinizma in smučanja, kot tudi fotografije, filma in še nekaterih drugih dejavnosti, na področju katerih so orali ledino razvoja. Danes bi jih lahko razumeli kot vrhunske športnike, ki bi iskali vedno nove izzive na področju športne dejavnosti v gorah.</p></p> Sun, 31 Jan 2021 16:50:22 +0000 100 let TK Skala Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca<p>Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca</p><p><p>Pred skoraj 90-imi leti je Oton Župančič Louisa Adamiča označil za »velikega pisatelja svetovne mere«, dela tega slovensko-ameriškega književnika, ki se v veliki meri ukvarjajo s priseljenskimi in socialnimi vprašanji ter opisovanjem ameriške družbe, pa so polnila police gospodinjstev v Združenih državah. Med drugo svetovno vojno se je njegov vpliv še povečal: Adamič se je redno pojavljal v najpomembnejših ameriških časopisih tistega časa in odigral izredno pomembno vlogo pri predstavljanju jugoslovanskega partizanskega odpora tamkajšnji javnosti, njegove knjige je za svoje vojake kupovala ameriška vojska, s svojo ženo pa je bil povabljen celo na večerjo s takratnim predsedniškim parom Eleanor in Franklinom Roosevelt ter Winstonom Churchillom. Fascinantno življenje tega vse prevečkrat pozabljenega moža, ki nam hkrati ponuja tudi zanimiv vpogled v slovensko, ameriško in svetovno zgodovino prve polovice 20-ega stoletja, nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti dolgoletni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, raziskovalec in publicist<strong> dr. Mihael Glavan</strong> ter ameriški raziskovalec in profesor zgodovine na Univerzi Bucknell v Pensilvaniji <strong>dr. John P. Enyeart</strong>, čigar biografija Louisa Adamiča z naslovom Smrt fašizmu je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Sophia.</p></p> 174748632 RTVSLO – Prvi 2361 clean Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca<p>Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca</p><p><p>Pred skoraj 90-imi leti je Oton Župančič Louisa Adamiča označil za »velikega pisatelja svetovne mere«, dela tega slovensko-ameriškega književnika, ki se v veliki meri ukvarjajo s priseljenskimi in socialnimi vprašanji ter opisovanjem ameriške družbe, pa so polnila police gospodinjstev v Združenih državah. Med drugo svetovno vojno se je njegov vpliv še povečal: Adamič se je redno pojavljal v najpomembnejših ameriških časopisih tistega časa in odigral izredno pomembno vlogo pri predstavljanju jugoslovanskega partizanskega odpora tamkajšnji javnosti, njegove knjige je za svoje vojake kupovala ameriška vojska, s svojo ženo pa je bil povabljen celo na večerjo s takratnim predsedniškim parom Eleanor in Franklinom Roosevelt ter Winstonom Churchillom. Fascinantno življenje tega vse prevečkrat pozabljenega moža, ki nam hkrati ponuja tudi zanimiv vpogled v slovensko, ameriško in svetovno zgodovino prve polovice 20-ega stoletja, nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti dolgoletni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, raziskovalec in publicist<strong> dr. Mihael Glavan</strong> ter ameriški raziskovalec in profesor zgodovine na Univerzi Bucknell v Pensilvaniji <strong>dr. John P. Enyeart</strong>, čigar biografija Louisa Adamiča z naslovom Smrt fašizmu je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Sophia.</p></p> Sun, 24 Jan 2021 16:59:21 +0000 Preobratov polno življenje Louisa Adamiča Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.<p>Prva zaščita narave Pohorja sega v leto 1920</p><p><p>Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki se ni kaj prida oziral na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spomenica_1920.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416672'> Spomenica iz leta 1920 je načrtovala tudi zavarovanje pomembnega pragozda na Pohorju<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_3.jpeg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416671'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416670'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416668'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure> </div></p> 174746993 RTVSLO – Prvi 2014 clean Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.<p>Prva zaščita narave Pohorja sega v leto 1920</p><p><p>Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki se ni kaj prida oziral na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spomenica_1920.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416672'> Spomenica iz leta 1920 je načrtovala tudi zavarovanje pomembnega pragozda na Pohorju<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_3.jpeg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416671'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416670'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/01/spo_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-416668'> Pohorski utrinki<span>Foto: Srečko Pungartnik</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 17 Jan 2021 16:53:34 +0000 Pohorska izginevanja in upanja Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič <p>Smučajmo poleti!</p><p><p>Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Razen tega je sneg dal slovenskemu narodu identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino.</p></p> 174745412 RTVSLO – Prvi 2208 clean Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič <p>Smučajmo poleti!</p><p><p>Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Razen tega je sneg dal slovenskemu narodu identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino.</p></p> Sun, 10 Jan 2021 16:56:48 +0000 Tone, sneg, pampa in zajci V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.<p>Sledi časa o sledeh časa</p><p><p>Novo leto, v katerem sta združena čas, ki beži in čas, ki se obnavlja, je priložnost za razmislek o času kot enem od temeljnih gradnikov človekove kulture na splošno. Tokratne Sledi časa tako razmišljajo o začetkih in koncih časov, o urah in koledarjih, o času, ki se vrača in času, ki ga ne bo nikoli več.</p> <p>Povedano drugače; Sledi časa razmišljajo o sledeh časa.</p> <blockquote><p>Iz oddaje:<br /> "Nobeno dojemanje časa ni univerzalno in nobeno ni nespremenljivo; prav zato pa je človeštvo na vprašanje, kako misliti čas, našlo že tako veliko različnih odgovorov. In ti odgovori zelo konkretno vplivajo tako na drobne časovne koncepte – kot so ura, teden, počitek, točnost, časovna orientacija in odnos med preteklostjo in prihodnostjo – ter naprej na velike splošno kulturne, kot sta identiteta in prostor."</p></blockquote></p> 174743818 RTVSLO – Prvi 2091 clean V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.<p>Sledi časa o sledeh časa</p><p><p>Novo leto, v katerem sta združena čas, ki beži in čas, ki se obnavlja, je priložnost za razmislek o času kot enem od temeljnih gradnikov človekove kulture na splošno. Tokratne Sledi časa tako razmišljajo o začetkih in koncih časov, o urah in koledarjih, o času, ki se vrača in času, ki ga ne bo nikoli več.</p> <p>Povedano drugače; Sledi časa razmišljajo o sledeh časa.</p> <blockquote><p>Iz oddaje:<br /> "Nobeno dojemanje časa ni univerzalno in nobeno ni nespremenljivo; prav zato pa je človeštvo na vprašanje, kako misliti čas, našlo že tako veliko različnih odgovorov. In ti odgovori zelo konkretno vplivajo tako na drobne časovne koncepte – kot so ura, teden, počitek, točnost, časovna orientacija in odnos med preteklostjo in prihodnostjo – ter naprej na velike splošno kulturne, kot sta identiteta in prostor."</p></blockquote></p> Sun, 03 Jan 2021 16:54:51 +0000 Čas beži in se ponavlja »Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.<p>Česa se spominjamo v letu za pozabo</p><p><p>»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja.<br /> Bili smo bili tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli »a je že prvi maj« in »a je že dopust« in nekajkrat smo rekli »madona, kako čas leti«, ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku.<br /> Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se v resnici zgodilo, se ga razumljivo danes več ne spominjamo.<br /> Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!«</p></p> 174742519 RTVSLO – Prvi 2032 clean »Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.<p>Česa se spominjamo v letu za pozabo</p><p><p>»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja.<br /> Bili smo bili tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli »a je že prvi maj« in »a je že dopust« in nekajkrat smo rekli »madona, kako čas leti«, ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku.<br /> Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se v resnici zgodilo, se ga razumljivo danes več ne spominjamo.<br /> Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!«</p></p> Sun, 27 Dec 2020 16:53:52 +0000 Pregled leta Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.<p>Na štirih hektarjih je bilo med drugim igrišče za kriket, tenis igrišče in angleški park z zelenjavnim vrtom</p><p><p>Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174741080 RTVSLO – Prvi 2257 clean Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.<p>Na štirih hektarjih je bilo med drugim igrišče za kriket, tenis igrišče in angleški park z zelenjavnim vrtom</p><p><p>Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 20 Dec 2020 16:57:37 +0000 Slavni Grand hotel Adelsberg Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.<p>Najstarejša otroška revija pri nas, ki otrokom vsak mesec prinaša kakovostno vsebino </p><p><p>75 let, 800 številk, tisoči sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in milijoni bralcev …  Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, ki jo izdaja Mladinska knjiga Založba, je imela v najboljših letih več kot 100 tisoč izvodov naklade. Danes je številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, mnogo nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke. Prepoznavna je že naslovnica: z ilustracijami največjih slovenskih ilustratorjev, s prisrčnimi motivi in z živobarvnimi debelimi črkami, ki izrisujejo ime revije, s katero so zrasle generacije in generacije otrok: Ciciban. Najbrž ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bil nekoč – na žalost dosti bolj kot danes – obvezno čtivo za najmlajše, ki so z njim vstopali v svet literature, vizualne umetnosti in znanosti. In to na njim primeren način. Ali kot pravi literarna zgodovinarka dr. Marjana Kobe:</p> <blockquote><p><em>"Gre za to, da je Ciciban do otroka zelo, zelo pozoren."</em></p></blockquote> <p>Dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let, poudarja, da je pri Cicibanu pomembno to, <em>"da smo otroci dobivali kriterij tega, kaj je kakovost - kaj je kakovost v literaturi, v ilustraciji, saj so za Ciciban ustvarjali najprominentnejši pesniki, pisatelji, ilustratorji, slikarji, in to v vsem obdobju njegovega izhajanja."</em></p> <p>O reviji Ciciban so svoja razmišljanja, izkušnje in spomine delili: slovenska pesnica, pisateljica in raziskovalka pripovednega izročila Anja Štefan, slikarka, ilustratorka in avtorica Cicibande Jelka Godec Schmidt, pisatelj Andrej Rozman Roza, ilustrator Zvonko Čoh, urednici revij Ciciban in Cicido pri založbi Mladinska knjiga Maja Žugič in Nana Kisel, Alenka Kepic Mohar, vodja sektorja izobraževalnega založništva pri založbi Mladinska knjiga, Suzana Šoster, ki je vse do upokojitve delala v MK in bila med drugim nekaj let tudi vodja časopisne dejavnosti, Pavle Učakar, do upokojitve dolgoletni likovni urednik v MK, mag. Nataša Bucik, odgovorna urednica Cicibana v 90-ih letih prejšnjega stoletja, dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let (poleg Pavleta Učakarja in Vasje Cenčiča) in literarna zgodovinarka, literarna zgodovinarka, ,strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo dr. Marjana Kobe.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-sprvo-stevilko-cicibana-iz-leta-1945-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408265'> Maja Žugič s prvo številko Cicibana iz leta 1945.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-in-nanakisel-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408264'> Maja Žugič in Nana Kisel</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/cicbani-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnica-3-scaled-e1607707755418.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnica-ob-70-letnici-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnice-2-scaled-e1607707729568.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/arhiv-letnikov-cicibana-scaled-e1607707778335.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-in-slavica-remskar-2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408273'> MaJa Žugič in Slavica Remškar<span>Foto: arhiv MKZ</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnice-1-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174739305 RTVSLO – Prvi 2009 clean Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.<p>Najstarejša otroška revija pri nas, ki otrokom vsak mesec prinaša kakovostno vsebino </p><p><p>75 let, 800 številk, tisoči sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in milijoni bralcev …  Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, ki jo izdaja Mladinska knjiga Založba, je imela v najboljših letih več kot 100 tisoč izvodov naklade. Danes je številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, mnogo nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke. Prepoznavna je že naslovnica: z ilustracijami največjih slovenskih ilustratorjev, s prisrčnimi motivi in z živobarvnimi debelimi črkami, ki izrisujejo ime revije, s katero so zrasle generacije in generacije otrok: Ciciban. Najbrž ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bil nekoč – na žalost dosti bolj kot danes – obvezno čtivo za najmlajše, ki so z njim vstopali v svet literature, vizualne umetnosti in znanosti. In to na njim primeren način. Ali kot pravi literarna zgodovinarka dr. Marjana Kobe:</p> <blockquote><p><em>"Gre za to, da je Ciciban do otroka zelo, zelo pozoren."</em></p></blockquote> <p>Dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let, poudarja, da je pri Cicibanu pomembno to, <em>"da smo otroci dobivali kriterij tega, kaj je kakovost - kaj je kakovost v literaturi, v ilustraciji, saj so za Ciciban ustvarjali najprominentnejši pesniki, pisatelji, ilustratorji, slikarji, in to v vsem obdobju njegovega izhajanja."</em></p> <p>O reviji Ciciban so svoja razmišljanja, izkušnje in spomine delili: slovenska pesnica, pisateljica in raziskovalka pripovednega izročila Anja Štefan, slikarka, ilustratorka in avtorica Cicibande Jelka Godec Schmidt, pisatelj Andrej Rozman Roza, ilustrator Zvonko Čoh, urednici revij Ciciban in Cicido pri založbi Mladinska knjiga Maja Žugič in Nana Kisel, Alenka Kepic Mohar, vodja sektorja izobraževalnega založništva pri založbi Mladinska knjiga, Suzana Šoster, ki je vse do upokojitve delala v MK in bila med drugim nekaj let tudi vodja časopisne dejavnosti, Pavle Učakar, do upokojitve dolgoletni likovni urednik v MK, mag. Nataša Bucik, odgovorna urednica Cicibana v 90-ih letih prejšnjega stoletja, dr. Petja Grafenauer, docentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in ena od avtorjev razstave Ciciban: prvih 70 let (poleg Pavleta Učakarja in Vasje Cenčiča) in literarna zgodovinarka, literarna zgodovinarka, ,strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo dr. Marjana Kobe.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-sprvo-stevilko-cicibana-iz-leta-1945-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408265'> Maja Žugič s prvo številko Cicibana iz leta 1945.</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-in-nanakisel-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408264'> Maja Žugič in Nana Kisel</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/cicbani-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnica-3-scaled-e1607707755418.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnica-ob-70-letnici-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnice-2-scaled-e1607707729568.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/arhiv-letnikov-cicibana-scaled-e1607707778335.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/maja-zugic-in-slavica-remskar-2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-408273'> MaJa Žugič in Slavica Remškar<span>Foto: arhiv MKZ</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/naslovnice-1-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sun, 13 Dec 2020 16:53:29 +0000 Petinsedemdeset let Cicibana V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja </p><p><p>V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/December">decembru</a> ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_iz_Mire">Miklavžu</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEi%C4%8Dek">Božičku</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dedek_Mraz">dedku Mrazu</a>.</p> <figure><figcaption><p>Trije "dobri možje"</p><p><i>foto:</i> <a href="www.cerknica.si">Ljubo Vukelić</a></p></figcaption></figure> <p>Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v  oddaji Sledi časa.</p> <p>Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kofovska_palica">škofovsko palico</a>.</p> <p>V spisih so namreč med <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Insignije">insignijami</a>, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.</p> <p></p> <p>V <a href="http://www.kapitelj.com/zakramenti_liturgija_katekizem_katoliske_cerkve_2.del.html">liturgičnem</a> smislu pa je pomen palice treba iskati v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveto_pismo">Svetem pismu</a>, kjer je opis palice recimo v enem od <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Knjiga_psalmov">psalmov</a> − <a href="https://youtu.be/zm2H7gUZeuE"><strong>Gospod je moj pastir</strong></a>. V tej omembi pa se skriva tudi podoba <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mojzes">Mojzesa</a>, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.</p> <figure><figcaption><p>Mojzes</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">James Albright</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <p>Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo <a href="http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/1999/di/florjancic/Bib-arh/Prehod.htm">izpeljal iz Egipta</a> in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Stiški menih <a href="https://www.teof.uni-lj.si/zaposleni/a-z/nikolaj-aracki-rosenfeld#fndtn-zivljenjepis">Nikolaj Aracki Rosenfeld</a>, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.</p> <p>Monsignor <a href="https://katoliska-cerkev.si/ssk/ljubljanska-metropolija-2/ljubljanski-pomozni-skof-dr-anton-jamnik">dr. Anton Jamnik</a>, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji</p> <p>Redni profesor, etnolog, <a href="https://etnologija.etnoinfolab.org/sl/informacija.asp?id_meta_type=72&amp;id_informacija=476">dr. Janez Bogataj</a> v pokoju.</p> <h3>Miklavževa palica</h3> <p>Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. <strong>V roki drži škofovsko palico</strong>, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: <a href="http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html">http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html</a>)</p> <h3>Palica</h3> <p>Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.</p> <h4>Stari kulti in verovanja</h4> <p>Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kult">kulti</a>. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.</p> <figure><figcaption><p>Kulti</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">MTSOfan</a></p></figcaption></figure> <h4>Stara zaveza</h4> <p>Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v <a href="http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/1999/di/florjancic/Bib-arh/Sinaj.htm">bitki med Izraelci in Amalečani</a>. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mojzes">Mojzesova palica</a> je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata <a href="https://svetniki.org/sveti-aron-mojzesov-brat/">Arona</a>, ki recimo zacveti.</p> <p></p> <h4>Nova zaveza</h4> <p>V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Nova_zaveza">novi zavezi</a> pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal<a href="https://www.sticna.eu/"> stiški menih</a> Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na <a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Anselmianum">Univerzi sv. Anzelma</a> oziroma na <a href="https://www.anselmianum.com/pontificio-istituto-liturgico/">Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.</a></p> <p></p> <h3>Vloga</h3> <p>Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. <a href="https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&amp;l=sl&amp;pos=1&amp;qall=0&amp;idq=0&amp;idp0=1&amp;q=pastir&amp;qids=&amp;f=3&amp;step=20">Svetopisemski pastir</a> pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.</p> <figure><figcaption><p>Pastir</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">Michel Solmi</a></p></figcaption></figure> <h3>Od lesa do kovine</h3> <p>Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Škofovska palica</h3> <p>Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v<a href="https://www.nadskofija-ljubljana.si/"> ljubljanski nadškofiji</a> monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa<a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/10/alojzij-sustar/"> dr. Alojzija Šuštarja</a>.</p> <p>Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.</p> <h3>Palice in paličice</h3> <p>Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:</p> <blockquote><p>"Za vsakega raste palica v gozdu!"</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>" Spraviti na beraško palico."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."</p></blockquote> <blockquote> <p><span> "</span><span>E, kaj, </span><b><span>pod opatovo</span></b><span> krivo </span><b><span>palico</span></b><span>, pravijo, se lahko živi!" </span><span>Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937). </span></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> 174737583 RTVSLO – Prvi 2129 clean V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja </p><p><p>V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/December">decembru</a> ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_iz_Mire">Miklavžu</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEi%C4%8Dek">Božičku</a> in <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Dedek_Mraz">dedku Mrazu</a>.</p> <figure><figcaption><p>Trije "dobri možje"</p><p><i>foto:</i> <a href="www.cerknica.si">Ljubo Vukelić</a></p></figcaption></figure> <p>Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v  oddaji Sledi časa.</p> <p>Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kofovska_palica">škofovsko palico</a>.</p> <p>V spisih so namreč med <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Insignije">insignijami</a>, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.</p> <p></p> <p>V <a href="http://www.kapitelj.com/zakramenti_liturgija_katekizem_katoliske_cerkve_2.del.html">liturgičnem</a> smislu pa je pomen palice treba iskati v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveto_pismo">Svetem pismu</a>, kjer je opis palice recimo v enem od <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Knjiga_psalmov">psalmov</a> − <a href="https://youtu.be/zm2H7gUZeuE"><strong>Gospod je moj pastir</strong></a>. V tej omembi pa se skriva tudi podoba <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mojzes">Mojzesa</a>, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.</p> <figure><figcaption><p>Mojzes</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">James Albright</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <p>Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo <a href="http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/1999/di/florjancic/Bib-arh/Prehod.htm">izpeljal iz Egipta</a> in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Stiški menih <a href="https://www.teof.uni-lj.si/zaposleni/a-z/nikolaj-aracki-rosenfeld#fndtn-zivljenjepis">Nikolaj Aracki Rosenfeld</a>, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.</p> <p>Monsignor <a href="https://katoliska-cerkev.si/ssk/ljubljanska-metropolija-2/ljubljanski-pomozni-skof-dr-anton-jamnik">dr. Anton Jamnik</a>, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji</p> <p>Redni profesor, etnolog, <a href="https://etnologija.etnoinfolab.org/sl/informacija.asp?id_meta_type=72&amp;id_informacija=476">dr. Janez Bogataj</a> v pokoju.</p> <h3>Miklavževa palica</h3> <p>Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. <strong>V roki drži škofovsko palico</strong>, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: <a href="http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html">http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html</a>)</p> <h3>Palica</h3> <p>Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.</p> <h4>Stari kulti in verovanja</h4> <p>Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kult">kulti</a>. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.</p> <figure><figcaption><p>Kulti</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">MTSOfan</a></p></figcaption></figure> <h4>Stara zaveza</h4> <p>Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v <a href="http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/1999/di/florjancic/Bib-arh/Sinaj.htm">bitki med Izraelci in Amalečani</a>. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mojzes">Mojzesova palica</a> je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata <a href="https://svetniki.org/sveti-aron-mojzesov-brat/">Arona</a>, ki recimo zacveti.</p> <p></p> <h4>Nova zaveza</h4> <p>V <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Nova_zaveza">novi zavezi</a> pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal<a href="https://www.sticna.eu/"> stiški menih</a> Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na <a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Anselmianum">Univerzi sv. Anzelma</a> oziroma na <a href="https://www.anselmianum.com/pontificio-istituto-liturgico/">Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.</a></p> <p></p> <h3>Vloga</h3> <p>Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. <a href="https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&amp;l=sl&amp;pos=1&amp;qall=0&amp;idq=0&amp;idp0=1&amp;q=pastir&amp;qids=&amp;f=3&amp;step=20">Svetopisemski pastir</a> pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.</p> <figure><figcaption><p>Pastir</p><p><i>foto:</i> <a href="www.flickr.com">Michel Solmi</a></p></figcaption></figure> <h3>Od lesa do kovine</h3> <p>Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Škofovska palica</h3> <p>Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v<a href="https://www.nadskofija-ljubljana.si/"> ljubljanski nadškofiji</a> monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa<a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2020/10/alojzij-sustar/"> dr. Alojzija Šuštarja</a>.</p> <p>Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.</p> <h3>Palice in paličice</h3> <p>Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:</p> <blockquote><p>"Za vsakega raste palica v gozdu!"</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>" Spraviti na beraško palico."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."</p></blockquote> <p></p> <blockquote><p>"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."</p></blockquote> <blockquote> <p><span> "</span><span>E, kaj, </span><b><span>pod opatovo</span></b><span> krivo </span><b><span>palico</span></b><span>, pravijo, se lahko živi!" </span><span>Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937). </span></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> Sun, 06 Dec 2020 16:55:29 +0000 Simbol palice Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.<p>Leta 1995 sta Gregor Kresal in Miha Kajzelj kot prva prosto preplezala do tedaj najtežjo smer v Severni triglavski steni</p><p><p>Leta 1966 sta <strong>Ante Mahkota</strong> in <strong>Peter Ščetinin</strong> tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala <strong>Gregor Kresal</strong> in <strong>Miha Kajzelj</strong>.</p> <p>Ko se izpred Aljaževega doma v vratih ozrete proti Severni triglavski steni, v njenem najbolj desnem delu visoko zgoraj opazite kamnit obraz, ki se zdi nekako zazrt v večnost. Sfinga. Mitološka pošast, ki je postavila uganko, ki je ni znal razvozlati nihče, dokler se ni pojavil Ojdip in odgovoril na njeno vprašanje – kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh. Odgovor na vprašanje je – človek. Slovenska sfinga pa je dolga stoletja zastavljala izziv, ki se je zdel nemogoč – plezanje preko njenega obraza, pove <strong>dr. Peter Mikša</strong>, profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in strokovnjak za zgodovino športa.</p> <p>In vendar sta se po nekaj neuspelih poizkusih leta 1966 na isto vrv pod obrazom sfinge navezala mlada slovenska plezalca Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Izkušnje iz velikih sten sta že imela, a kaj takega, kot je obraz sfinge, nista preplezala še nikoli. Uspelo jima je, s pomočjo tehnike, ki je bila takrat na voljo. Uganka sfinge je bila v okvirih zmožnosti tistega časa rešena, vendar je kamniti obraz v Severni triglavski steni takoj postavil novo vprašanje. Ali ga je mogoče preplezati prosto. Peter Ščetinin, ki je ključno mesto te smeri preplezal prvi, takrat ni niti pomislil na možnost, da bi se to nekoč dalo preplezati prosto.</p> <p>Vendar je bil napredek očiten tudi pri plezanju. Če se je plezanje preko obraza sfinge zdelo rodovom pred prvima zmagovalcema popolnoma nemogoče, je generacija, ki je prišla za njimi, razmišljala drugače. Miha Kajzelj in Gregor Kresal sta 29 let kasneje stala prav tam, kjer sta navzgor pogledovala tudi Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Le da nista imela s seboj nobene tehnične opreme, ampak zgolj tisto, kar sta potrebovala za varovanje pri prostem plezanju. In izkušnje ter znanje nove generacije, ki je na plezanje gledala drugače. Ta vzpon je pomenil tudi velik premik v kontekstu zgodovine slovenskega alpinizma.Morda najlepše od vsega je, da sta uspeh, nov velik korak navzgor nove generacije, dočakala tudi prva zmagovalca te smeri.</p></p> 174735390 RTVSLO – Prvi 1704 clean Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.<p>Leta 1995 sta Gregor Kresal in Miha Kajzelj kot prva prosto preplezala do tedaj najtežjo smer v Severni triglavski steni</p><p><p>Leta 1966 sta <strong>Ante Mahkota</strong> in <strong>Peter Ščetinin</strong> tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala <strong>Gregor Kresal</strong> in <strong>Miha Kajzelj</strong>.</p> <p>Ko se izpred Aljaževega doma v vratih ozrete proti Severni triglavski steni, v njenem najbolj desnem delu visoko zgoraj opazite kamnit obraz, ki se zdi nekako zazrt v večnost. Sfinga. Mitološka pošast, ki je postavila uganko, ki je ni znal razvozlati nihče, dokler se ni pojavil Ojdip in odgovoril na njeno vprašanje – kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh. Odgovor na vprašanje je – človek. Slovenska sfinga pa je dolga stoletja zastavljala izziv, ki se je zdel nemogoč – plezanje preko njenega obraza, pove <strong>dr. Peter Mikša</strong>, profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in strokovnjak za zgodovino športa.</p> <p>In vendar sta se po nekaj neuspelih poizkusih leta 1966 na isto vrv pod obrazom sfinge navezala mlada slovenska plezalca Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Izkušnje iz velikih sten sta že imela, a kaj takega, kot je obraz sfinge, nista preplezala še nikoli. Uspelo jima je, s pomočjo tehnike, ki je bila takrat na voljo. Uganka sfinge je bila v okvirih zmožnosti tistega časa rešena, vendar je kamniti obraz v Severni triglavski steni takoj postavil novo vprašanje. Ali ga je mogoče preplezati prosto. Peter Ščetinin, ki je ključno mesto te smeri preplezal prvi, takrat ni niti pomislil na možnost, da bi se to nekoč dalo preplezati prosto.</p> <p>Vendar je bil napredek očiten tudi pri plezanju. Če se je plezanje preko obraza sfinge zdelo rodovom pred prvima zmagovalcema popolnoma nemogoče, je generacija, ki je prišla za njimi, razmišljala drugače. Miha Kajzelj in Gregor Kresal sta 29 let kasneje stala prav tam, kjer sta navzgor pogledovala tudi Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Le da nista imela s seboj nobene tehnične opreme, ampak zgolj tisto, kar sta potrebovala za varovanje pri prostem plezanju. In izkušnje ter znanje nove generacije, ki je na plezanje gledala drugače. Ta vzpon je pomenil tudi velik premik v kontekstu zgodovine slovenskega alpinizma.Morda najlepše od vsega je, da sta uspeh, nov velik korak navzgor nove generacije, dočakala tudi prva zmagovalca te smeri.</p></p> Sun, 29 Nov 2020 16:20:00 +0000 25 let od rešene uganke sfinge V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.<p>Tajna skladišča orožja in opreme slovenskih obrambnih sil </p><p><p>V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno - pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalstvom in pripadniki slovenskih obrambnih sil. </p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/3_znak1991.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401551'> Znak hvaležnosti, s katerim so označene domačije in drugi prostori, ki so leta 1990 in 1991 služili kot skrivna skladišča opreme in orožja tedanje milice in Teritorialne obrambe <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2_skladisce-sernc.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401550'> Lojzka in žal že pokojni Franc Sernc ob odkritju spominske plošče tajnemu skladišču orožja na njihovi domačiji<span>Foto: Mirko Ploj</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/1_plosca_sernc-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401549'> »Domovino se vedno brani«. Plošči v spomin na leto 1945 in 1990 na domačiji Sernc na Ruškem Pohorju <span>Foto: Mirko Ploj</span></figcaption></figure> </div></p> 174734162 RTVSLO – Prvi 1921 clean V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.<p>Tajna skladišča orožja in opreme slovenskih obrambnih sil </p><p><p>V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno - pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalstvom in pripadniki slovenskih obrambnih sil. </p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/3_znak1991.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401551'> Znak hvaležnosti, s katerim so označene domačije in drugi prostori, ki so leta 1990 in 1991 služili kot skrivna skladišča opreme in orožja tedanje milice in Teritorialne obrambe <span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2_skladisce-sernc.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401550'> Lojzka in žal že pokojni Franc Sernc ob odkritju spominske plošče tajnemu skladišču orožja na njihovi domačiji<span>Foto: Mirko Ploj</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/1_plosca_sernc-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-401549'> »Domovino se vedno brani«. Plošči v spomin na leto 1945 in 1990 na domačiji Sernc na Ruškem Pohorju <span>Foto: Mirko Ploj</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 22 Nov 2020 16:52:01 +0000 Po sledeh zaupanja, domoljubja in srčnosti iz leta 1990 Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«<p>Kratka zgodovina vinske trte</p><p><p>Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih širom Evrope, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«</p></p> 174732459 RTVSLO – Prvi 1941 clean Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«<p>Kratka zgodovina vinske trte</p><p><p>Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih širom Evrope, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«</p></p> Sun, 15 Nov 2020 16:52:21 +0000 Martinovanje 2020 Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.<p>Mineva 100 let od rojstva nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita, ki je zaznamoval razpotja novejše slovenske zgodovine </p><p><p>Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovno se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo povezano z demokratičnimi procesi in kasnejšim mednarodnim priznanjem Slovenije.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/sus_hisa-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399390'> Rojstna hiša dr. Alojzija Šuštarja na Grmadi pri Trebnjem<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/14-sustar.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399386'> Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007)<span>Foto: RTVSLO</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/sus_plosca-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399391'> Spominska plošča Alojzija Šuštarja<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> 174730848 RTVSLO – Prvi 1993 clean Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.<p>Mineva 100 let od rojstva nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita, ki je zaznamoval razpotja novejše slovenske zgodovine </p><p><p>Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovno se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo povezano z demokratičnimi procesi in kasnejšim mednarodnim priznanjem Slovenije.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/sus_hisa-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399390'> Rojstna hiša dr. Alojzija Šuštarja na Grmadi pri Trebnjem<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/14-sustar.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399386'> Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007)<span>Foto: RTVSLO</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/sus_plosca-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-399391'> Spominska plošča Alojzija Šuštarja<span>Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 08 Nov 2020 16:53:13 +0000 Dr. Alojzij Šuštar – široka osebnost prelomnega časa Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>Smrt je tabujska tema, ker smo jo izrinili iz vsakdanjega življenja</p><p><p>Ob besedah <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Smrt">smrt</a>, minevanje,<a href="http://pogrebi.info/pogrebi_po_sloveniji.html"> pogreb</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Pokopali%C5%A1%C4%8De">pokopališče</a> se zdrzne vsakdo izmed nas. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed svojcev ali prijateljev.</p> <p></p> <blockquote><p>Saj solz skoro več ni,<br /> a v srcu boli, boli.<br /> Kako hitim, da ne zamudim,<br /> nobene reči, samo da pozabim,<br /> da te ob meni več ni.<br /> (A. Strle)</p> <p>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</p></blockquote> <p>Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod.</p> <blockquote><p><em>Je kaj? Je nič Je vse?</em><br /> <em>Je vetra dih samo,</em><br /> <em>ki plane čez zemljo</em><br /> <em>in v vekomaj zamre?</em><br /> <em>(K. Kovič)</em></p> <p><em><a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih.</p> <blockquote><p><em>Namesto koga roža cveti,</em><br /> <em>namesto koga sem jaz –</em><br /> <em>katera roža najbolj diši,</em><br /> <em>čigava pesem rabi moj glas?</em><br /> <em>Če pa trava nad mojo zemljo</em><br /> <em>bo pognala kak cvet,</em><br /> <em>enim tiho kapljo v oko,</em><br /> <em>drugim dal bo med.</em><br /> <em>(V. Kreslin)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje.</p> <p>Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Iskanje sogovornikov ni bilo preprosto. Najprej so nekateri sodelovanje zavrnili, drugi so bili  neodločni, na koncu pa so se odzvali tisti, ki niso imel zadržkov za pogovor o smrti. Takoj so se  odzvali v <a href="https://www.hospic.si/">Slovenskem društvu Hospic</a>, tudi s <a href="http://www.zale.si/">pogrebnim podjetjem Žale</a> ni bilo težav, enako kot ne s kolegom <a href="https://www.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/dan-podjed-sl">dr. Danom Podjedom</a>.</p> <blockquote><p><em>Za tabo vedno vije</em><br /> <em>se misli mojih pot,</em><br /> <em>začaran duh spremlja</em><br /> <em>te vedno in povsod!</em><br /> <em>(S.Gregorčič)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p><em>Kadar človek umre, njegova luč ugasne ob jutranji zarji,</em><br /> <em>vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce!</em><br /> <em>(Rabindranath Tagore)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <blockquote><p><em>Vekovečna drugih je bližina.</em><br /> <em>Smrt je le združitev na večer.</em><br /> <em>Zemlja skupno je pribežališče</em><br /> <em>in poslednji cilj vseh nas je mir.</em><br /> <em>(Mila Tkačič)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <h3>Končnost</h3> <p>Smrt! Ta končna točka fizičnega življenja vsakega posameznika in živega bitja na splošno ostaja to, kar je bila: znana neznanka, ki bo z nami, vse dokler bo obstajal svet, v katerem živimo. Ko odidemo, tudi tega sveta za nas ne bo več.</p> <p></p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> 174729257 RTVSLO – Prvi 2110 clean Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. <p>Smrt je tabujska tema, ker smo jo izrinili iz vsakdanjega življenja</p><p><p>Ob besedah <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Smrt">smrt</a>, minevanje,<a href="http://pogrebi.info/pogrebi_po_sloveniji.html"> pogreb</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Pokopali%C5%A1%C4%8De">pokopališče</a> se zdrzne vsakdo izmed nas. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed svojcev ali prijateljev.</p> <p></p> <blockquote><p>Saj solz skoro več ni,<br /> a v srcu boli, boli.<br /> Kako hitim, da ne zamudim,<br /> nobene reči, samo da pozabim,<br /> da te ob meni več ni.<br /> (A. Strle)</p> <p>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</p></blockquote> <p>Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod.</p> <blockquote><p><em>Je kaj? Je nič Je vse?</em><br /> <em>Je vetra dih samo,</em><br /> <em>ki plane čez zemljo</em><br /> <em>in v vekomaj zamre?</em><br /> <em>(K. Kovič)</em></p> <p><em><a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">(vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih.</p> <blockquote><p><em>Namesto koga roža cveti,</em><br /> <em>namesto koga sem jaz –</em><br /> <em>katera roža najbolj diši,</em><br /> <em>čigava pesem rabi moj glas?</em><br /> <em>Če pa trava nad mojo zemljo</em><br /> <em>bo pognala kak cvet,</em><br /> <em>enim tiho kapljo v oko,</em><br /> <em>drugim dal bo med.</em><br /> <em>(V. Kreslin)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje.</p> <p>Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo.</p> <h3>Sogovorniki</h3> <p>Iskanje sogovornikov ni bilo preprosto. Najprej so nekateri sodelovanje zavrnili, drugi so bili  neodločni, na koncu pa so se odzvali tisti, ki niso imel zadržkov za pogovor o smrti. Takoj so se  odzvali v <a href="https://www.hospic.si/">Slovenskem društvu Hospic</a>, tudi s <a href="http://www.zale.si/">pogrebnim podjetjem Žale</a> ni bilo težav, enako kot ne s kolegom <a href="https://www.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/dan-podjed-sl">dr. Danom Podjedom</a>.</p> <blockquote><p><em>Za tabo vedno vije</em><br /> <em>se misli mojih pot,</em><br /> <em>začaran duh spremlja</em><br /> <em>te vedno in povsod!</em><br /> <em>(S.Gregorčič)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p><em>Kadar človek umre, njegova luč ugasne ob jutranji zarji,</em><br /> <em>vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce!</em><br /> <em>(Rabindranath Tagore)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <blockquote><p><em>Vekovečna drugih je bližina.</em><br /> <em>Smrt je le združitev na večer.</em><br /> <em>Zemlja skupno je pribežališče</em><br /> <em>in poslednji cilj vseh nas je mir.</em><br /> <em>(Mila Tkačič)</em></p> <p><em>(<a href="https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/">vir: https://www.navcek.si/urnik-pogrebov/verzi-in-misli-ob-smrti/</a>)</em></p></blockquote> <h3>Končnost</h3> <p>Smrt! Ta končna točka fizičnega življenja vsakega posameznika in živega bitja na splošno ostaja to, kar je bila: znana neznanka, ki bo z nami, vse dokler bo obstajal svet, v katerem živimo. Ko odidemo, tudi tega sveta za nas ne bo več.</p> <p></p> <p> </p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> </p> Sun, 01 Nov 2020 16:55:10 +0000 O smrti Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Ko je bil prvi blok še mlad</p><p><p>Leta 1977 je bila gradnja Jedrske elektrarne v Krškem na vrhuncu. Kljub zamudam in zahtevam, s katerimi se gradbeniki še niso srečevali, se je zdelo, da nič ne more ustaviti zmagoslavja tedanje energetske, pa tudi običajne politike. Dejstvo, da gre za ameriško tehnologijo in seveda tudi nadzor, je bilo pogosto potiskano v ozadje, ko se je konec poletja začela kritična faza vsega podjetja; na gradbišče je bilo potrebno dostaviti strojno opremo, med katero so bili nekateri elementi gigantskih razsežnosti. Z zanimivo in povsem pozabljeno zgodbo nas v oddaji »Sledi časa« seznanja Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_3-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396004'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396003'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396002'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure> </div></p> 174727664 RTVSLO – Prvi 2074 clean Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.<p>Ko je bil prvi blok še mlad</p><p><p>Leta 1977 je bila gradnja Jedrske elektrarne v Krškem na vrhuncu. Kljub zamudam in zahtevam, s katerimi se gradbeniki še niso srečevali, se je zdelo, da nič ne more ustaviti zmagoslavja tedanje energetske, pa tudi običajne politike. Dejstvo, da gre za ameriško tehnologijo in seveda tudi nadzor, je bilo pogosto potiskano v ozadje, ko se je konec poletja začela kritična faza vsega podjetja; na gradbišče je bilo potrebno dostaviti strojno opremo, med katero so bili nekateri elementi gigantskih razsežnosti. Z zanimivo in povsem pozabljeno zgodbo nas v oddaji »Sledi časa« seznanja Marko Radmilovič.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_3-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396004'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396003'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/parogenerator_1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-396002'> Parogenerator<span>Foto: Arhiv Alojza Žvarca</span></figcaption></figure> </div></p> Sun, 25 Oct 2020 16:54:34 +0000 Sledi časa Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.<p>"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."</p><p><p>Oddaja <strong>Lahko noč, otroci</strong> z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec:<em> "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."</em></p> <p>A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov <em>»prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.</em>« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.</p> <p>Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje <strong>Alja Verbole</strong>, Prvi program Radia Slovenija:</p> <blockquote><p><em>"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." </em></p></blockquote> <p>Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: <em>"Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."</em></p> <p>Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka <strong>Irena Glonar</strong>, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka <strong>Špela Kravogel</strong>, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj <strong>Peter Svetina</strong>, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; <strong>Tomo Kočar</strong>, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: <strong>Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček</strong>.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113376lahko-noc-otroci-a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113994lahko-noc-otroci-pravljice-p-suhodolcana_a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/alja-verbole-360x360-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/domen-valic-za-4d.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/zvezda-vecera-igralka-milena-zipancic.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_8004-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div> <p>&nbsp;</p></p> 174725930 RTVSLO – Prvi 2321 clean Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.<p>"Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."</p><p><p>Oddaja <strong>Lahko noč, otroci</strong> z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec:<em> "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova."</em></p> <p>A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov <em>»prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.</em>« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga.</p> <p>Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje <strong>Alja Verbole</strong>, Prvi program Radia Slovenija:</p> <blockquote><p><em>"Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka." </em></p></blockquote> <p>Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: <em>"Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora."</em></p> <p>Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka <strong>Irena Glonar</strong>, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka <strong>Špela Kravogel</strong>, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj <strong>Peter Svetina</strong>, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; <strong>Tomo Kočar</strong>, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: <strong>Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček</strong>.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113376lahko-noc-otroci-a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/113994lahko-noc-otroci-pravljice-p-suhodolcana_a.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/alja-verbole-360x360-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/domen-valic-za-4d.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/zvezda-vecera-igralka-milena-zipancic.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_8004-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div> <p>&nbsp;</p></p> Sun, 18 Oct 2020 15:58:41 +0000 55 let oddaje lahko noč, otroci RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. sl Sun, 02 Oct 2022 06:00:00 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sun, 02 Oct 2022 06:00:00 +0000 Sledi časa