Arts (C) RTVSLO 2017 Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo. https://radioprvi.rtvslo.si/sobotno-branje/ Sobotno branje https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/125653746/sobotnobranje_1400x1400.jpg Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p><strong>Louis Adamič</strong> se je v zgodnjih najstniških letih iz rojstnega Grosuplja odpravil v Združene države in tam prehodil takorekoč vse sfere družbe ter se s časom povzpel od navadnega delavca do široko branega pisatelja, ki je gostoval celo v Beli hiši. Čeprav so Adamiču slavo prinesla predvsem njegova dela o rodni deželi, tako da je za daljši čas postal kar neke vrste razlagalec jugoslovanskega dogajanja v Združenih državah, pa gre za pisatelja, ki je izjemno pozorno opazoval tudi svojo novo domovino. Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj, ki so se Adamiču porajali med leti 1928 in 1938, naslovljena kot <strong>Moja Amerika</strong>, tako morda še bolj kot pisateljevo pot v tistem času ponuja odličen vpogled v Združene države v enem od najbolj razburkanih obdobij zgodovine, zaznamovanih z zlomom borze v New Yorku in posledično svetovno gospodarsko depresijo, ki je v takratni odsotnosti socialne države prinesla danes težko zamisljive družbene posledice. O prvem zvezku tega prvič v slovenščino prevedenega dela Louisa Adamiča, ki je nedavno izšlo pri založbi <strong>Sophia</strong>, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko <strong>Kristino Božič</strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> 174918594 RTVSLO – Prvi 1360 clean Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p><strong>Louis Adamič</strong> se je v zgodnjih najstniških letih iz rojstnega Grosuplja odpravil v Združene države in tam prehodil takorekoč vse sfere družbe ter se s časom povzpel od navadnega delavca do široko branega pisatelja, ki je gostoval celo v Beli hiši. Čeprav so Adamiču slavo prinesla predvsem njegova dela o rodni deželi, tako da je za daljši čas postal kar neke vrste razlagalec jugoslovanskega dogajanja v Združenih državah, pa gre za pisatelja, ki je izjemno pozorno opazoval tudi svojo novo domovino. Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj, ki so se Adamiču porajali med leti 1928 in 1938, naslovljena kot <strong>Moja Amerika</strong>, tako morda še bolj kot pisateljevo pot v tistem času ponuja odličen vpogled v Združene države v enem od najbolj razburkanih obdobij zgodovine, zaznamovanih z zlomom borze v New Yorku in posledično svetovno gospodarsko depresijo, ki je v takratni odsotnosti socialne države prinesla danes težko zamisljive družbene posledice. O prvem zvezku tega prvič v slovenščino prevedenega dela Louisa Adamiča, ki je nedavno izšlo pri založbi <strong>Sophia</strong>, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko <strong>Kristino Božič</strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> Sat, 03 Dec 2022 13:30:00 +0000 Louis Adamič: Moja Amerika, 1928-1938 Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman. 174916570 RTVSLO – Prvi 1362 clean Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman. Fri, 25 Nov 2022 09:51:44 +0000 Elena Ferrante: Izgubljena hči Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V zbirki šestih kratkih zgodb Vsi božji otroci plešejo priljubljeni japonski pisatelj Haruki Murakami raziskuje pretrese, ki jih je v japonski družbi, pustil rušilni potres v velikem pristaniškem mestu Kobe leta 1995, ki je terjal več kot 6000 žrtev. Murakami se osredotoči na male ljudi in skuša začrtati zevajoče razpoke v njihovih življenjih, poiskati v njihovi notranjosti praznine, to pa počne na način, ki je obenem nežen in brezkompromisen. Pri tem v zanj značilni maniri ne ponuja odgovorov, ampak le raziskuje, nakazuje možnosti.</p> </body> </html> 174914725 RTVSLO – Prvi 1180 clean Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V zbirki šestih kratkih zgodb Vsi božji otroci plešejo priljubljeni japonski pisatelj Haruki Murakami raziskuje pretrese, ki jih je v japonski družbi, pustil rušilni potres v velikem pristaniškem mestu Kobe leta 1995, ki je terjal več kot 6000 žrtev. Murakami se osredotoči na male ljudi in skuša začrtati zevajoče razpoke v njihovih življenjih, poiskati v njihovi notranjosti praznine, to pa počne na način, ki je obenem nežen in brezkompromisen. Pri tem v zanj značilni maniri ne ponuja odgovorov, ampak le raziskuje, nakazuje možnosti.</p> </body> </html> Sat, 19 Nov 2022 13:30:00 +0000 Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174913112 RTVSLO – Prvi 1308 clean V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 12 Nov 2022 13:30:44 +0000 Karine Tuil: Človeške stvari Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.</p> <p>Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.</p> <p>A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je <em><strong>Moje je maščevanje</strong></em> sodobne francoske pisateljice <strong>Marie NDiaye</strong>, ki je v prevodu <strong>Suzane Koncut</strong> pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v <em>Moje je maščevanje</em>, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, <strong>dr. Mladena Dolarja</strong>, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.</p> <p> </p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174911328 RTVSLO – Prvi 1346 clean Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.</p> <p>Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.</p> <p>A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je <em><strong>Moje je maščevanje</strong></em> sodobne francoske pisateljice <strong>Marie NDiaye</strong>, ki je v prevodu <strong>Suzane Koncut</strong> pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v <em>Moje je maščevanje</em>, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, <strong>dr. Mladena Dolarja</strong>, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.</p> <p> </p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 05 Nov 2022 13:30:00 +0000 Marie NDiaye: Moje je maščevanje Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je storiti umetniku, ko prejme Nobelovo nagrado za književnost? Kaj pisati, kaj poslati v tisk, ko pa so pričakovanja svetovne bralske javnosti nenadoma astronomsko visoka? – Poljska pisateljica <strong>Olga Tokarczuk</strong>, avtorica izvrstnih romanov, kot so <strong><em>Beguni</em> </strong>pa <strong><em>Pelji svoj plug čez kosti mrtvih</em></strong> ter <strong><em>Jakobove bukve</em></strong>, je prestižno priznanje prejela leta 2019, na post-nobelovsko zadrego pa je že leto pozneje odgovorila z zbirko esejev <em><strong>Pozorni pripovedovalec</strong></em>, ki so v slovenskem prevodu <strong>Jane Unuk</strong> pred nedavnim izšli pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Toda o čem v teh esejih Tokarczuk pravzaprav piše; katerih tem se tu loteva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno slovensko prevajalko. Jano Unuk je v oddajo povabil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174909796 RTVSLO – Prvi 1210 clean Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Kaj je storiti umetniku, ko prejme Nobelovo nagrado za književnost? Kaj pisati, kaj poslati v tisk, ko pa so pričakovanja svetovne bralske javnosti nenadoma astronomsko visoka? – Poljska pisateljica <strong>Olga Tokarczuk</strong>, avtorica izvrstnih romanov, kot so <strong><em>Beguni</em> </strong>pa <strong><em>Pelji svoj plug čez kosti mrtvih</em></strong> ter <strong><em>Jakobove bukve</em></strong>, je prestižno priznanje prejela leta 2019, na post-nobelovsko zadrego pa je že leto pozneje odgovorila z zbirko esejev <em><strong>Pozorni pripovedovalec</strong></em>, ki so v slovenskem prevodu <strong>Jane Unuk</strong> pred nedavnim izšli pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Toda o čem v teh esejih Tokarczuk pravzaprav piše; katerih tem se tu loteva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno slovensko prevajalko. Jano Unuk je v oddajo povabil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 29 Oct 2022 12:30:00 +0000 Olga Tokarczuk: Pozorni pripovedovalec Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174907672 RTVSLO – Prvi 1012 clean Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 22 Oct 2022 12:30:00 +0000 Marko Pokorn: Smešno, ma non troppo V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič 174906538 RTVSLO – Prvi 1356 clean V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič Mon, 17 Oct 2022 08:00:00 +0000 Maša Ogrizek: Lisičja luna Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša – vsi trije deli žive avtobiografije angleške pisateljice, pesnice in dramatičarke Deborah Levy so v prevodih Ane Ugrinović izšli pri založbi Mladinska knjiga. Lastna hiša razkriva življenje pisateljice, ki sanjari o hiši nekje ob jezeru ali morju, z vrtom, na katerem stoji drevo granatnega jabolka, fontana in ognjišče. Njena sanjska nepremičnina se vse bolj spreminja v neresničnino, avtorica pa ugotavlja, da so dom lahko tudi njene knjige. 174904349 RTVSLO – Prvi 884 clean Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša – vsi trije deli žive avtobiografije angleške pisateljice, pesnice in dramatičarke Deborah Levy so v prevodih Ane Ugrinović izšli pri založbi Mladinska knjiga. Lastna hiša razkriva življenje pisateljice, ki sanjari o hiši nekje ob jezeru ali morju, z vrtom, na katerem stoji drevo granatnega jabolka, fontana in ognjišče. Njena sanjska nepremičnina se vse bolj spreminja v neresničnino, avtorica pa ugotavlja, da so dom lahko tudi njene knjige. Sat, 08 Oct 2022 12:30:00 +0000 Deborah Levy: Lastna hiša Odmevna arheološko-antropološka razprava na glavo postavlja večino utečenih predstav, ki jih imamo o političnem, družbenem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem življenju kamenodobnih skupnosti z vsega sveta<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V tokratnem Sobotnem branju smo govorili o delu, ki je luč sveta ugledalo lanskega oktobra, se že mesec dni pozneje prebilo na drugo mesto lestvice najbolje prodajanih knjig v Združenih državah, no, pred nedavnim pa je, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Sama Kuščerja</strong>, izšlo še v slovenskem jeziku. Opravka imamo, skratka, s pravo pravcato mednarodno uspešnico – pa vendar to ni, kakor bi nemara pričakovali, kak priročnik za osebnostno rast, knjiga kuharskih receptov ali napeta detektivka. <br />Ne, knjiga med katere platnice smo tokrat pokukali, je pravzaprav resna znanstvena razprava, ki sta jo kar deset let pisala zdaj že pokojni ameriški antropolog <strong>David Graeber</strong> ter britanski arheolog <strong>David Wengrow</strong>. Nadela sta ji naslov <em><strong>Pričetek vsega</strong></em>, v njej pa sta skušala na nov, svež, presenetljiv, pogosto tudi kritično-polemičen način povedati zgodbo o tem, kako so v političnem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem smislu živeli naši kamenodobni predniki, kako osupljivo raznolike oblike družbenosti so pri tem razvili in kaj so takega storili, da je prazgodovina navsezadnje izgubila svojo predpono, se pravi, da je človeštvo pred približno pet tisoč leti z oblikovanjem mestnih držav v Mezopotamiji in kraljestva faraonov v Egiptu stopilo na oder tega, čemur rečemo zgodovina.<br />Kakšno sliko življenja človeških skupnosti pred pet in več tisočletji sta avtorja <em>Pričetka vsega</em> navsezadnje ustvarila, smo preverjali v pogovoru z raziskovalcem z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter predavateljem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Danom Podjedom</strong>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174902619 RTVSLO – Prvi 1436 clean Odmevna arheološko-antropološka razprava na glavo postavlja večino utečenih predstav, ki jih imamo o političnem, družbenem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem življenju kamenodobnih skupnosti z vsega sveta<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V tokratnem Sobotnem branju smo govorili o delu, ki je luč sveta ugledalo lanskega oktobra, se že mesec dni pozneje prebilo na drugo mesto lestvice najbolje prodajanih knjig v Združenih državah, no, pred nedavnim pa je, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Sama Kuščerja</strong>, izšlo še v slovenskem jeziku. Opravka imamo, skratka, s pravo pravcato mednarodno uspešnico – pa vendar to ni, kakor bi nemara pričakovali, kak priročnik za osebnostno rast, knjiga kuharskih receptov ali napeta detektivka. <br />Ne, knjiga med katere platnice smo tokrat pokukali, je pravzaprav resna znanstvena razprava, ki sta jo kar deset let pisala zdaj že pokojni ameriški antropolog <strong>David Graeber</strong> ter britanski arheolog <strong>David Wengrow</strong>. Nadela sta ji naslov <em><strong>Pričetek vsega</strong></em>, v njej pa sta skušala na nov, svež, presenetljiv, pogosto tudi kritično-polemičen način povedati zgodbo o tem, kako so v političnem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem smislu živeli naši kamenodobni predniki, kako osupljivo raznolike oblike družbenosti so pri tem razvili in kaj so takega storili, da je prazgodovina navsezadnje izgubila svojo predpono, se pravi, da je človeštvo pred približno pet tisoč leti z oblikovanjem mestnih držav v Mezopotamiji in kraljestva faraonov v Egiptu stopilo na oder tega, čemur rečemo zgodovina.<br />Kakšno sliko življenja človeških skupnosti pred pet in več tisočletji sta avtorja <em>Pričetka vsega</em> navsezadnje ustvarila, smo preverjali v pogovoru z raziskovalcem z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter predavateljem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Danom Podjedom</strong>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 01 Oct 2022 12:30:00 +0000 David Graeber in David Wengrow: Pričetek vsega Risoroman, v katerem je ustvarjalna kriza izhodišče za refleksije o sodobnem življenju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Risoroman <em>Oleg</em> je zadnje delo priznanega švicarskega striparja Frederika Peetersa. Naslovni junak Oleg je neke vrste avtorjev alter ego, izgleda enako in je prav tako stripar. Srečamo ga v trenutku, ko ga muči ustvarjala kriza in se mu preštevilni vidiki sodobnega življenja zdijo globoko nesmiselni. Skozi njegove številne neuspešne poskuse, da bi našel pravo zgodbo, pravi izraz za svoje naslednje delo, se odpirajo najrazličnejše relevantne teme sodobnega časa.<br />O Olegu ter risoromanih in stripih na splošno sta razmišljali <strong>Anja Zag Golob</strong>, ki je knjigo uredila, in <strong>Suzana Koncut</strong>, ki jo je prevedla.</p> </body> </html> 174901119 RTVSLO – Prvi 1105 clean Risoroman, v katerem je ustvarjalna kriza izhodišče za refleksije o sodobnem življenju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Risoroman <em>Oleg</em> je zadnje delo priznanega švicarskega striparja Frederika Peetersa. Naslovni junak Oleg je neke vrste avtorjev alter ego, izgleda enako in je prav tako stripar. Srečamo ga v trenutku, ko ga muči ustvarjala kriza in se mu preštevilni vidiki sodobnega življenja zdijo globoko nesmiselni. Skozi njegove številne neuspešne poskuse, da bi našel pravo zgodbo, pravi izraz za svoje naslednje delo, se odpirajo najrazličnejše relevantne teme sodobnega časa.<br />O Olegu ter risoromanih in stripih na splošno sta razmišljali <strong>Anja Zag Golob</strong>, ki je knjigo uredila, in <strong>Suzana Koncut</strong>, ki jo je prevedla.</p> </body> </html> Sat, 24 Sep 2022 12:30:00 +0000 Frederik Peeters: Oleg »Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek. 174899229 RTVSLO – Prvi 1329 clean »Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek. Sat, 17 Sep 2022 06:00:00 +0000 Miha Mazzini: Osebno Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič. 174898048 RTVSLO – Prvi 1084 clean Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič. Sat, 10 Sep 2022 12:30:00 +0000 Jedrt Maležič: Križci, krožci Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174896602 RTVSLO – Prvi 943 clean Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 03 Sep 2022 12:30:00 +0000 Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V prvih dneh decembra leta 1963 se je Kenija po dobrem desetletju krvavega oboroženega odpora zoper britansko kolonialno nadoblast pripravljala na razglasitev neodvisnosti. In natanko to je tudi čas, v katerega je <strong>Ngũgĩ wa Thiong'o</strong>, danes 84-letni nesporni velemojster kenijske, afriške ter svetovne književnosti, umestil svoj mladostni roman <strong><em>Pšenično zrno</em></strong>, ki je v izvrstnem prevodu <strong>Katje Zakrajšek</strong> pred kratkim izšel pri Založbi /*cf.</p> <p>Prav zato utegnejo bralke in bralci, ki <em>Pšenično zrno</em> prvikrat jemljejo v roke, pričakovati delo, ki ga preveva – kot pač pritiče dnem pred razglasitvijo državne samostojnosti – radostna, zmagoslavna, nemara že kar vznesena atmosfera. A bralska izkušnja tovrstna pričakovanja hitro razveljavi. <em>Pšenično zrno</em> je namreč delo, ki se raje kot v enodimenzionalno navdušenje ob zasluženem porazu britanskega brutalnega, izkoriščevalskega kolonialnega imperija razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju. Kakšni uvidi se Ngũgĩju wa Thiong'u ter njegovim bralkam in bralcem ob tem odpirajo, pa smo v pogovoru s Katjo Zakrajšek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174894916 RTVSLO – Prvi 1301 clean Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V prvih dneh decembra leta 1963 se je Kenija po dobrem desetletju krvavega oboroženega odpora zoper britansko kolonialno nadoblast pripravljala na razglasitev neodvisnosti. In natanko to je tudi čas, v katerega je <strong>Ngũgĩ wa Thiong'o</strong>, danes 84-letni nesporni velemojster kenijske, afriške ter svetovne književnosti, umestil svoj mladostni roman <strong><em>Pšenično zrno</em></strong>, ki je v izvrstnem prevodu <strong>Katje Zakrajšek</strong> pred kratkim izšel pri Založbi /*cf.</p> <p>Prav zato utegnejo bralke in bralci, ki <em>Pšenično zrno</em> prvikrat jemljejo v roke, pričakovati delo, ki ga preveva – kot pač pritiče dnem pred razglasitvijo državne samostojnosti – radostna, zmagoslavna, nemara že kar vznesena atmosfera. A bralska izkušnja tovrstna pričakovanja hitro razveljavi. <em>Pšenično zrno</em> je namreč delo, ki se raje kot v enodimenzionalno navdušenje ob zasluženem porazu britanskega brutalnega, izkoriščevalskega kolonialnega imperija razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju. Kakšni uvidi se Ngũgĩju wa Thiong'u ter njegovim bralkam in bralcem ob tem odpirajo, pa smo v pogovoru s Katjo Zakrajšek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 27 Aug 2022 12:30:00 +0000 Ngũgĩ wa Thiong'o: Pšenično zrno Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Roman Anomalija je leta 2020 prejel najprestižnejšo francosko literarno nagrado, nagrado Goncourt, obenem pa je postal tudi velika prodajna uspešnica. Tovrsten prodajni uspeh je med prejemniki Goncourta do zdaj uspel le romanu Ljubimec Marguerite Duras.</p> <p>Uspeh Anomalije med bralstvom se utegne skrivati v tem, da je roman mogoče brati na več različnih ravneh. Francoski pisatelj, esejist in lingvist Hervé Le Tellier v njej namreč preigrava različne žanre, posega po medbesedilnih navezavah in se navezuje na celo paleto popkulturnih fenomenov. Uspe mu ustvariti barvito in humorno branje, ki postreže s številnimi presenetljivimi preobrati.</p> </body> </html> 174893432 RTVSLO – Prvi 1070 clean Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Roman Anomalija je leta 2020 prejel najprestižnejšo francosko literarno nagrado, nagrado Goncourt, obenem pa je postal tudi velika prodajna uspešnica. Tovrsten prodajni uspeh je med prejemniki Goncourta do zdaj uspel le romanu Ljubimec Marguerite Duras.</p> <p>Uspeh Anomalije med bralstvom se utegne skrivati v tem, da je roman mogoče brati na več različnih ravneh. Francoski pisatelj, esejist in lingvist Hervé Le Tellier v njej namreč preigrava različne žanre, posega po medbesedilnih navezavah in se navezuje na celo paleto popkulturnih fenomenov. Uspe mu ustvariti barvito in humorno branje, ki postreže s številnimi presenetljivimi preobrati.</p> </body> </html> Sat, 20 Aug 2022 12:30:00 +0000 Hervé Le Tellier: Anomalija V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič 174892212 RTVSLO – Prvi 1203 clean V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič Sat, 13 Aug 2022 12:30:00 +0000 Dijana Matković: Zakaj ne pišem Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če pomislimo na zgodbe o Pigmalionu, o praškem golemu ali o Frankensteinu, hitro ugotovimo, da ljudje že zelo dolgo sanjamo, da bi ustvarili sebi podobno, inteligentno in čuteče bitje, a te demiurške sanje se, kot zgovorno pričajo omenjene zgodbe iz železnega kanona svetovne književnosti, vedno znova sprevračajo v nekakšno nočno moro – ko človeka zamika, da bi posnemal božje dejanje stvarjenja, je katastrofa pač vselej blizu.</p> <p>No, v to dolgo zgodbeno tradicijo se z intrigantnim romanom <em><strong>Stroji kot jaz</strong></em>, ki je luč sveta v izvirniku ugledal leta 2019, zdaj vpisuje tudi <strong>Ian McEwan</strong>, ki že lep čas velja za pravega pravcatega klasika sodobne britanske literature. A na kakšen način natanko se McEwan loteva te stare teme? Kako jo preigra na novo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili <strong>Ano Barič Moder</strong>, ki je <em>Stroje kot jaz</em> pred nedavnim prevedla za Cankarjevo založbo.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174890946 RTVSLO – Prvi 1294 clean Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če pomislimo na zgodbe o Pigmalionu, o praškem golemu ali o Frankensteinu, hitro ugotovimo, da ljudje že zelo dolgo sanjamo, da bi ustvarili sebi podobno, inteligentno in čuteče bitje, a te demiurške sanje se, kot zgovorno pričajo omenjene zgodbe iz železnega kanona svetovne književnosti, vedno znova sprevračajo v nekakšno nočno moro – ko človeka zamika, da bi posnemal božje dejanje stvarjenja, je katastrofa pač vselej blizu.</p> <p>No, v to dolgo zgodbeno tradicijo se z intrigantnim romanom <em><strong>Stroji kot jaz</strong></em>, ki je luč sveta v izvirniku ugledal leta 2019, zdaj vpisuje tudi <strong>Ian McEwan</strong>, ki že lep čas velja za pravega pravcatega klasika sodobne britanske literature. A na kakšen način natanko se McEwan loteva te stare teme? Kako jo preigra na novo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili <strong>Ano Barič Moder</strong>, ki je <em>Stroje kot jaz</em> pred nedavnim prevedla za Cankarjevo založbo.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 06 Aug 2022 12:30:00 +0000 Ian McEwan: Stroji kot jaz Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos. 174889765 RTVSLO – Prvi 1461 clean Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos. Sat, 30 Jul 2022 12:30:00 +0000 Richard Osman: Mož, ki je umrl dvakrat Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja se je svet nenadoma navdušil nad književnostjo, ki je prihajala iz Latinske Amerike. <strong>Jorge Luis Borges</strong>, <strong>Mario Vargas Llosa</strong>, <strong>Carlos Fuentes</strong> in <strong>Julio Cortázar</strong> so s svežimi, presenetljivimi, umetniško dovršenimi romani in kratkimi zgodbami, ki jih je literarna teorija nato povezala s skupnim imenovalcem magični realizem, očarali bralke in bralce z vseh celin. A najbrž je med vsemi avtorji tako imenovanega latinsko-ameriškega booma na obnebju svetovne literature takrat najmočneje svetilo ime <strong>Gabriela Garcíe Márqueza</strong>. O tem po svoje priča že dejstvo, da je kolumbijski pisatelj leta 1982 prejel tudi književnega Nobela. <br />No, od tistih časov mineva že polnih štirideset let in vsesplošno navdušenje nad literarnim mojstrstvom Južnoameričanov se je nekoliko poleglo, številna njihova dela pa žal niso več na – kajpada neformalnem – seznamu obveznega domačega branja literarnih sladokuscev. Tako se, na primer, zdi, da celo Garcío Márqueza vse bolj enačimo z enim samim romanom, s <strong><em>Stotimi leti samote</em></strong>, kjer beremo večgeneracijsko kroniko rodbine Buendía, kroniko, ki jo je pravzaprav moč interpretirati kot orjaško, veličastno metaforo za zgodovino celotne celine. <br />Da <em>Sto let samote</em> še naprej ostaja z nami je, seveda, imenitno, a naše splošno nagnjenje k pozabljanju in poenostavljanju nam vendarle prikriva nekaj pisateljevih izjemnih literarnih del in nam torej krati bralski užitek. To lahko nazorno vidimo tudi zdaj, ko je pri založbi Beletrina v prevodu <strong>Alenke Bole Vrabec</strong> izšla <em><strong>Patriarhova jesen</strong></em>, roman, ki ga je García Márquez sam štel za svojega najboljšega, a doslej o njegovem izidu v slovenskem javnem, medijskem prostoru vendarle ni bilo kaj prida slišati. O tem, kako zelo medvedja je usluga, ki si jo naredimo, če <em>Patriarhovo jesen</em> potisnemo v slepo pego svoje pozornosti, smo v tokratnem Sobotnem branju govorili z direktorjem Beletrine, <strong>Mitjo Čandrom</strong>, ki je o Márquezovem romanu že pred leti obširno pisal v svoji esejistični knjigi <em><strong>Zapiski iz noči</strong></em>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> 174887781 RTVSLO – Prvi 1279 clean Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja se je svet nenadoma navdušil nad književnostjo, ki je prihajala iz Latinske Amerike. <strong>Jorge Luis Borges</strong>, <strong>Mario Vargas Llosa</strong>, <strong>Carlos Fuentes</strong> in <strong>Julio Cortázar</strong> so s svežimi, presenetljivimi, umetniško dovršenimi romani in kratkimi zgodbami, ki jih je literarna teorija nato povezala s skupnim imenovalcem magični realizem, očarali bralke in bralce z vseh celin. A najbrž je med vsemi avtorji tako imenovanega latinsko-ameriškega booma na obnebju svetovne literature takrat najmočneje svetilo ime <strong>Gabriela Garcíe Márqueza</strong>. O tem po svoje priča že dejstvo, da je kolumbijski pisatelj leta 1982 prejel tudi književnega Nobela. <br />No, od tistih časov mineva že polnih štirideset let in vsesplošno navdušenje nad literarnim mojstrstvom Južnoameričanov se je nekoliko poleglo, številna njihova dela pa žal niso več na – kajpada neformalnem – seznamu obveznega domačega branja literarnih sladokuscev. Tako se, na primer, zdi, da celo Garcío Márqueza vse bolj enačimo z enim samim romanom, s <strong><em>Stotimi leti samote</em></strong>, kjer beremo večgeneracijsko kroniko rodbine Buendía, kroniko, ki jo je pravzaprav moč interpretirati kot orjaško, veličastno metaforo za zgodovino celotne celine. <br />Da <em>Sto let samote</em> še naprej ostaja z nami je, seveda, imenitno, a naše splošno nagnjenje k pozabljanju in poenostavljanju nam vendarle prikriva nekaj pisateljevih izjemnih literarnih del in nam torej krati bralski užitek. To lahko nazorno vidimo tudi zdaj, ko je pri založbi Beletrina v prevodu <strong>Alenke Bole Vrabec</strong> izšla <em><strong>Patriarhova jesen</strong></em>, roman, ki ga je García Márquez sam štel za svojega najboljšega, a doslej o njegovem izidu v slovenskem javnem, medijskem prostoru vendarle ni bilo kaj prida slišati. O tem, kako zelo medvedja je usluga, ki si jo naredimo, če <em>Patriarhovo jesen</em> potisnemo v slepo pego svoje pozornosti, smo v tokratnem Sobotnem branju govorili z direktorjem Beletrine, <strong>Mitjo Čandrom</strong>, ki je o Márquezovem romanu že pred leti obširno pisal v svoji esejistični knjigi <em><strong>Zapiski iz noči</strong></em>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> <p>foto: Goran Dekleva</p> </body> </html> Sat, 23 Jul 2022 12:30:00 +0000 Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek. 174886638 RTVSLO – Prvi 1059 clean Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek. Sat, 16 Jul 2022 12:30:00 +0000 Irena Svetek: Beli volk Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Verjetno ni kaj dosti romanov, v katerem bi imela drevesa tako osrednjo vlogo, kot ga imajo v romanu Razvejenje ameriškega pisatelja Richarda Powersa. Ob prebiranju te knjige se vam bo pogled na drevesa skoraj gotovo povsem spremenil, poglobil in razvejil.</p> <p>A da ustvari ta kompleksen vpogled v življenje dreves, se Powers tega loti v najboljši romaneskni maniri, skozi izvrstno izpisane, intrigantne in zelo raznolike zgodbe svojih človeških protagonistov, preko katerih se v romanu dejansko šele pokaže človekova soodvisnost od ukoreninjenih in večinoma spregledanih velikanov.</p> </body> </html> 174885436 RTVSLO – Prvi 1205 clean Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Verjetno ni kaj dosti romanov, v katerem bi imela drevesa tako osrednjo vlogo, kot ga imajo v romanu Razvejenje ameriškega pisatelja Richarda Powersa. Ob prebiranju te knjige se vam bo pogled na drevesa skoraj gotovo povsem spremenil, poglobil in razvejil.</p> <p>A da ustvari ta kompleksen vpogled v življenje dreves, se Powers tega loti v najboljši romaneskni maniri, skozi izvrstno izpisane, intrigantne in zelo raznolike zgodbe svojih človeških protagonistov, preko katerih se v romanu dejansko šele pokaže človekova soodvisnost od ukoreninjenih in večinoma spregledanih velikanov.</p> </body> </html> Sat, 09 Jul 2022 12:30:00 +0000 Richard Powers: Razvejenje Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174884127 RTVSLO – Prvi 1322 clean Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 02 Jul 2022 12:30:00 +0000 Zora del Buono: Maršalinja Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pahor Nekropole sicer ne piše tako, da bi nas postavil neposredno v samo srce teme, temveč govori na odmaknjen način, za nazaj, kot obiskovalec spominskega kompleksa, ki dvajset let po osvoboditvi, v povojnem miru opazuje svoje lastne reakcije na spomine, ki ob obisku vrejo iz njega, preživelega taboriščnika, spričo česar se travma in refleksija te travme navsezadnje spojita v eno samo, nedeljivo, organsko celoto.</p> <p> </p> <p>Na ta način ustvari izjemno sugestivno prvoosebno pričevanje o najtemnejšem poglavju evropske zgodovine, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh svetovne taboriščniške literature. A kako je pisatelj našel prave besede, da je z njimi literarno poustvaril kraj in izkustvo, ki ju na neki način sploh ni mogoče izreči? </p> <p> </p> <p>Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in predavatelja slovenske književnosti na tržaški univerzi, <strong>dr. Mirana Košuto</strong>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> </body> </html> 174881919 RTVSLO – Prvi 1512 clean Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pahor Nekropole sicer ne piše tako, da bi nas postavil neposredno v samo srce teme, temveč govori na odmaknjen način, za nazaj, kot obiskovalec spominskega kompleksa, ki dvajset let po osvoboditvi, v povojnem miru opazuje svoje lastne reakcije na spomine, ki ob obisku vrejo iz njega, preživelega taboriščnika, spričo česar se travma in refleksija te travme navsezadnje spojita v eno samo, nedeljivo, organsko celoto.</p> <p> </p> <p>Na ta način ustvari izjemno sugestivno prvoosebno pričevanje o najtemnejšem poglavju evropske zgodovine, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh svetovne taboriščniške literature. A kako je pisatelj našel prave besede, da je z njimi literarno poustvaril kraj in izkustvo, ki ju na neki način sploh ni mogoče izreči? </p> <p> </p> <p>Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in predavatelja slovenske književnosti na tržaški univerzi, <strong>dr. Mirana Košuto</strong>. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p> </body> </html> Sat, 25 Jun 2022 12:30:00 +0000 Boris Pahor: Nekropola Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc. 174881206 RTVSLO – Prvi 807 clean Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc. Sat, 18 Jun 2022 12:30:00 +0000 Didier Eribon: Vrnitev v Reims V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.<p>Z roba britanskega literarnega kanona se je uspešno prebila do medijske vidnosti in kot prva temnopolta ženska v petdesetletni zgodovini prejela nagrado booker</p><p><p>V polifoniji ospredja dvanajstih zgodb, ki se v bogati raznovrstnosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke <em>in druge ter drugi drugi.</em> V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive <em>idetitetnih presekov, </em>kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.</p> <blockquote><p>&nbsp;</p> <p>v Dahomeju so v osemnajstem in devetnajstem stoletju kralju</p> <p>služile vojščakinje</p> <p>ženske, ki so živele na kraljevm dvoru, preskrbljene s hrano in</p> <p>sužnjami</p> <p>ki so palačo zapuščale z mlado suženjsko spremljevalko, ki je</p> <p>pred njimi zvončkljala v svarilo, naj moški umaknejo pogled ali umrejo</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <blockquote><p>Amma je zvestobo eni sami osebi doživljala kot ječo, ni odšla od doma svobodi in pustolovščinam naproti zato, da bi se dala prikovati k željam nekoga drugega</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>mami je osem ur na dan delala v službi, vzgojila štiri otroke,</p> <p>gospodinjila, poskrbela, da je patriarh vselej dobil večerjo na mizo in</p> <p>zjutraj zlikano srajco</p> <p>medtem je on reševal svet</p> <p>njegova edina gospodinjska naloga je bila, da je šel k</p> <p>mesarju po meso za nedeljsko kosilo - nekakšen predmesten lovsko-</p> <p>-nabiralniški podvig</p></blockquote> <p>(iz eksperimentalno zastavljenega romana Dekle, ženska, druga_i, ki ga je napisala prejemnica nagrade booker leta 2019 in angažirana literarna aktivistka).</p></p> 174879779 RTVSLO – Prvi 1219 clean V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.<p>Z roba britanskega literarnega kanona se je uspešno prebila do medijske vidnosti in kot prva temnopolta ženska v petdesetletni zgodovini prejela nagrado booker</p><p><p>V polifoniji ospredja dvanajstih zgodb, ki se v bogati raznovrstnosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke <em>in druge ter drugi drugi.</em> V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive <em>idetitetnih presekov, </em>kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.</p> <blockquote><p>&nbsp;</p> <p>v Dahomeju so v osemnajstem in devetnajstem stoletju kralju</p> <p>služile vojščakinje</p> <p>ženske, ki so živele na kraljevm dvoru, preskrbljene s hrano in</p> <p>sužnjami</p> <p>ki so palačo zapuščale z mlado suženjsko spremljevalko, ki je</p> <p>pred njimi zvončkljala v svarilo, naj moški umaknejo pogled ali umrejo</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <blockquote><p>Amma je zvestobo eni sami osebi doživljala kot ječo, ni odšla od doma svobodi in pustolovščinam naproti zato, da bi se dala prikovati k željam nekoga drugega</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>mami je osem ur na dan delala v službi, vzgojila štiri otroke,</p> <p>gospodinjila, poskrbela, da je patriarh vselej dobil večerjo na mizo in</p> <p>zjutraj zlikano srajco</p> <p>medtem je on reševal svet</p> <p>njegova edina gospodinjska naloga je bila, da je šel k</p> <p>mesarju po meso za nedeljsko kosilo - nekakšen predmesten lovsko-</p> <p>-nabiralniški podvig</p></blockquote> <p>(iz eksperimentalno zastavljenega romana Dekle, ženska, druga_i, ki ga je napisala prejemnica nagrade booker leta 2019 in angažirana literarna aktivistka).</p></p> Sat, 11 Jun 2022 12:30:00 +0000 Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga, drugi Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Esejistična zbirka, v kateri pisatelj odkrito govori o intimnih strahovih in zgodovinskih pretresih, ki so ga zaznamovali v otroštvu, mladosti in med vstopanjem v zgodnja srednja leta</p><p><p><strong>Gorana Vojnovića</strong> seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi <strong><em>Čefurji raus</em></strong> pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu.</p> <p>No, zdaj, s knjigo <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z <em>Zbiralcem strahov</em> dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti.</p> <p>Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo Gorana Vojnovića.</p></p> 174877718 RTVSLO – Prvi 1513 clean Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Esejistična zbirka, v kateri pisatelj odkrito govori o intimnih strahovih in zgodovinskih pretresih, ki so ga zaznamovali v otroštvu, mladosti in med vstopanjem v zgodnja srednja leta</p><p><p><strong>Gorana Vojnovića</strong> seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi <strong><em>Čefurji raus</em></strong> pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu.</p> <p>No, zdaj, s knjigo <strong><em>Zbiralec strahov</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z <em>Zbiralcem strahov</em> dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti.</p> <p>Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo Gorana Vojnovića.</p></p> Sat, 04 Jun 2022 12:30:00 +0000 Goran Vojnović: Zbiralec strahov Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.<p>Kako preživeti konec sveta na koncu sveta?</p><p><p>Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu <strong><em>Knjige o koncu sveta</em></strong>, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica <strong>Jana Vagner</strong>, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli. Nadaljevanje distopičnega trilerja <em><strong>Pandemija </strong></em>je izšlo pri založbi Mladinska knjiga. Roman <em><strong>Preživeli</strong></em> nam je predstavila prevajalka <strong>Špela Tomec</strong>.</p></p> 174875853 RTVSLO – Prvi 1102 clean Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.<p>Kako preživeti konec sveta na koncu sveta?</p><p><p>Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu <strong><em>Knjige o koncu sveta</em></strong>, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica <strong>Jana Vagner</strong>, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli. Nadaljevanje distopičnega trilerja <em><strong>Pandemija </strong></em>je izšlo pri založbi Mladinska knjiga. Roman <em><strong>Preživeli</strong></em> nam je predstavila prevajalka <strong>Špela Tomec</strong>.</p></p> Sat, 28 May 2022 12:30:00 +0000 Jana Vagner: Preživeli Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič<p>O čudežih vrtnarjenja skozi razmišljanja velikih umetnic, filozofov in avtorice same</p><p><p>Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke <strong>Irene Štaudohar</strong> opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "<strong>Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti</strong>" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala <strong>Trina Čuček Meršol</strong>, uredila <strong>Aleksandra Kozarov</strong>, izšla pa je pri založbi <strong>Mladinska knjiga</strong>. Oddajo je pripravila Liana Buršič</p></p> 174874358 RTVSLO – Prvi 1392 clean Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič<p>O čudežih vrtnarjenja skozi razmišljanja velikih umetnic, filozofov in avtorice same</p><p><p>Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke <strong>Irene Štaudohar</strong> opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "<strong>Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti</strong>" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala <strong>Trina Čuček Meršol</strong>, uredila <strong>Aleksandra Kozarov</strong>, izšla pa je pri založbi <strong>Mladinska knjiga</strong>. Oddajo je pripravila Liana Buršič</p></p> Sat, 21 May 2022 12:00:00 +0000 Irena Štaudohar: Fižolozofija V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Roman sodobne japonske literarne zvezdnice govori o tem, kako se družbene in ekonomske neenakosti našega časa vpisujejo v žensko telo</p><p><p>V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman <strong><em>Vsa moj poletja</em></strong>, pod katerega se podpisuje <strong>Mieko Kawakami</strong>, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z <em>Vsemi mojimi poletji</em> na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v <em>Vseh mojih poletjih</em> pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Domna Kavčiča</strong>, ki je <em>Vsa moja poletja</em> skupaj z <strong>Nino Habjan Villareal </strong>prevedel za založbo Beletrina.</p></p> 174872336 RTVSLO – Prvi 1231 clean V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Roman sodobne japonske literarne zvezdnice govori o tem, kako se družbene in ekonomske neenakosti našega časa vpisujejo v žensko telo</p><p><p>V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman <strong><em>Vsa moj poletja</em></strong>, pod katerega se podpisuje <strong>Mieko Kawakami</strong>, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z <em>Vsemi mojimi poletji</em> na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v <em>Vseh mojih poletjih</em> pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Domna Kavčiča</strong>, ki je <em>Vsa moja poletja</em> skupaj z <strong>Nino Habjan Villareal </strong>prevedel za založbo Beletrina.</p></p> Sat, 14 May 2022 12:30:00 +0000 Mieko Kawakami: Vsa moja poletja Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.<p>Roman o žalovanju s perspektive čustveno podhranjene deklice, ki je razpeta med organsko naravo in bibličnimi prispodobami</p><p><p>Roman Nelagodje večera se dogaja v okolju, v katerem veljajo stroga, ortodoksna pravila, prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti pa so nadrejene verske dogme in biblične prispodobe. Po največji mori za starše in po tragediji, ki zaznamuje družino na podeželju, se že tako utesnjeno in rigidno zategnjeno razpoloženje še stopnjuje, čeprav o odnosih v družini pred smrtjo najstarejšega otroka po uvodnih stavkih težko sodimo, saj je prvoosebna pripovedovalka, ki je zaradi bratove smrti tudi pogreznjena v globoko žalost in ohromljenost, zelo skopa s slikanjem družinske dinamike pred usodnim dogodkom. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas tako vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno tragedijo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti. Tako namesto vzdrževanja topline zavetja, ob nezaceljenih ranah, začne zdaj disfunkcionalna družina razpadati v hladu anemične komunikacije, čustvenega stradanja, pod bremeni krivde in v zapredku mračnih skrivnosti ali v pobegih v transcendenco in fantazme, odklonsko vedenje, vendar se v negotovem razpoznavanju realnosti, vzporedno uteleša tudi odrešujoča domišljija … Skozi kroženje tokov zavesti, spoznanj in nenavadnih domislic v romanu Nelagodje večera nas bo popeljala <strong>Mateja Seliškar Kenda</strong>, ki je pisateljev prvenec prevedla v slovenski jezik.</p></p> 174870588 RTVSLO – Prvi 1170 clean Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.<p>Roman o žalovanju s perspektive čustveno podhranjene deklice, ki je razpeta med organsko naravo in bibličnimi prispodobami</p><p><p>Roman Nelagodje večera se dogaja v okolju, v katerem veljajo stroga, ortodoksna pravila, prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti pa so nadrejene verske dogme in biblične prispodobe. Po največji mori za starše in po tragediji, ki zaznamuje družino na podeželju, se že tako utesnjeno in rigidno zategnjeno razpoloženje še stopnjuje, čeprav o odnosih v družini pred smrtjo najstarejšega otroka po uvodnih stavkih težko sodimo, saj je prvoosebna pripovedovalka, ki je zaradi bratove smrti tudi pogreznjena v globoko žalost in ohromljenost, zelo skopa s slikanjem družinske dinamike pred usodnim dogodkom. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas tako vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno tragedijo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti. Tako namesto vzdrževanja topline zavetja, ob nezaceljenih ranah, začne zdaj disfunkcionalna družina razpadati v hladu anemične komunikacije, čustvenega stradanja, pod bremeni krivde in v zapredku mračnih skrivnosti ali v pobegih v transcendenco in fantazme, odklonsko vedenje, vendar se v negotovem razpoznavanju realnosti, vzporedno uteleša tudi odrešujoča domišljija … Skozi kroženje tokov zavesti, spoznanj in nenavadnih domislic v romanu Nelagodje večera nas bo popeljala <strong>Mateja Seliškar Kenda</strong>, ki je pisateljev prvenec prevedla v slovenski jezik.</p></p> Sat, 07 May 2022 12:30:00 +0000 Marieke Lucas Rijneveld: Nelagodje večera Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.<p>Opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, lahko le obupano opazuje, kako se zgodovina na oddaljenem planetu obrača v napačno smer.</p><p><p>Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi.</p> <p>Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana <em>Piknik na robu ceste</em>, ki je služil za literarno predlogo filmu <em>Stalker</em> Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman <em>Težko je biti bog</em>, ki je izšel pri založbi Sanje.</p> <p>V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.</p></p> 174868606 RTVSLO – Prvi 1348 clean Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.<p>Opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, lahko le obupano opazuje, kako se zgodovina na oddaljenem planetu obrača v napačno smer.</p><p><p>Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi.</p> <p>Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana <em>Piknik na robu ceste</em>, ki je služil za literarno predlogo filmu <em>Stalker</em> Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman <em>Težko je biti bog</em>, ki je izšel pri založbi Sanje.</p> <p>V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.</p></p> Sat, 30 Apr 2022 12:30:00 +0000 Arkadij in Boris Strugacki: Težko je biti bog Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zgodovinski roman, ki na resnično nov, svež in presenetljiv način pripoveduje zgodbo, ki jo sicer vsi že poznamo, zgodbo o angleškem kralju Henriku VIII. in njegovih šestih ženah</p><p><p>Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o <strong>Henriku VIII.</strong>, razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru.</p> <p>A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica <strong>Hilary Mantel</strong>.</p> <p>To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana <strong><em>Wolf Hall</em></strong>, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu <strong>Dušanke Zabukovec</strong> pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, <strong>Katarine Aragonske</strong>, ne <strong>Anne Boleyn</strong>, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega spremljamo dogajanje skozi oči precej nepričakovanega protagonista, <strong>Thomasa Cromwella</strong>.</p> <p>Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, ki je nad slovensko izdajo <em>Wolf Halla</em> bdel kot urednik.</p></p> 174866849 RTVSLO – Prvi 1210 clean Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zgodovinski roman, ki na resnično nov, svež in presenetljiv način pripoveduje zgodbo, ki jo sicer vsi že poznamo, zgodbo o angleškem kralju Henriku VIII. in njegovih šestih ženah</p><p><p>Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o <strong>Henriku VIII.</strong>, razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru.</p> <p>A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica <strong>Hilary Mantel</strong>.</p> <p>To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana <strong><em>Wolf Hall</em></strong>, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu <strong>Dušanke Zabukovec</strong> pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, <strong>Katarine Aragonske</strong>, ne <strong>Anne Boleyn</strong>, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega spremljamo dogajanje skozi oči precej nepričakovanega protagonista, <strong>Thomasa Cromwella</strong>.</p> <p>Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, ki je nad slovensko izdajo <em>Wolf Halla</em> bdel kot urednik.</p></p> Sat, 23 Apr 2022 12:30:00 +0000 Hilary Mantel: Wolf Hall Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Nostalgičen literarni spomenik izginjajočemu svetu avstro-ogrske monarhije ter ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti</p><p><p>Avstrijski pisatelj <strong>Joseph Roth</strong> v romanu <strong>Radetzkyjeva koračnica</strong> zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu <strong>Mire Miladinović Zalaznik</strong> po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem <strong>dr. Anderjem Rahtenom</strong>, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo.</p></p> 174863983 RTVSLO – Prvi 1301 clean Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Nostalgičen literarni spomenik izginjajočemu svetu avstro-ogrske monarhije ter ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti</p><p><p>Avstrijski pisatelj <strong>Joseph Roth</strong> v romanu <strong>Radetzkyjeva koračnica</strong> zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu <strong>Mire Miladinović Zalaznik</strong> po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem <strong>dr. Anderjem Rahtenom</strong>, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo.</p></p> Sat, 16 Apr 2022 12:30:00 +0000 Joseph Roth: Radetzkyjeva koračnica Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<p>"V književnosti ni pomemebno premišljevati le tistega, kar se je že zgodilo, temveč tudi tisto, kar se dogaja zdaj, ključno pa se mi zdi poskušati razmišljati o tistem, česar še ni."</p><p><p>Roman z naslovom <strong>Punčica, </strong>izšel je pri založbi Litera, je leposlovno delo, ki žanrsko ni zamejeno, v njem pa najdemo elemente kriminalke, trilerja, fantazije, distopije in utopije ter ljubezenskega romana. Zapisan je v spolno nevtralnem in vključujočem jeziku, kar je v literaturi velika redkost. Zgodba je umeščena v slovenski prostor, v čas in kontekst epidemije ter drugih aktualnih družbenih fenomenov, ki pa jih roman poskuša preseči. Pisateljica tematizira medosebne odnose, vprašanja o svobodi, postavljanju osebnih meja, intimi, spolu in spolnosti, prevprašuje prevladujoče družbene norme in možnosti zavračanja patriarhalnega reda ter odpira vprašanja ekologije, pravic živali in načinov sobivanja. Več pa v oddaji Sobotno branje, z avtorico romana <strong>Anjo Radaljac</strong>, ki jo je pred mikrofon povabila <strong>Tita Mayer</strong>.</p></p> 174863104 RTVSLO – Prvi 1291 clean Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<p>"V književnosti ni pomemebno premišljevati le tistega, kar se je že zgodilo, temveč tudi tisto, kar se dogaja zdaj, ključno pa se mi zdi poskušati razmišljati o tistem, česar še ni."</p><p><p>Roman z naslovom <strong>Punčica, </strong>izšel je pri založbi Litera, je leposlovno delo, ki žanrsko ni zamejeno, v njem pa najdemo elemente kriminalke, trilerja, fantazije, distopije in utopije ter ljubezenskega romana. Zapisan je v spolno nevtralnem in vključujočem jeziku, kar je v literaturi velika redkost. Zgodba je umeščena v slovenski prostor, v čas in kontekst epidemije ter drugih aktualnih družbenih fenomenov, ki pa jih roman poskuša preseči. Pisateljica tematizira medosebne odnose, vprašanja o svobodi, postavljanju osebnih meja, intimi, spolu in spolnosti, prevprašuje prevladujoče družbene norme in možnosti zavračanja patriarhalnega reda ter odpira vprašanja ekologije, pravic živali in načinov sobivanja. Več pa v oddaji Sobotno branje, z avtorico romana <strong>Anjo Radaljac</strong>, ki jo je pred mikrofon povabila <strong>Tita Mayer</strong>.</p></p> Sat, 09 Apr 2022 12:30:00 +0000 Anja Radaljac - Punčica Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174863103 RTVSLO – Prvi 1291 clean Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 08 Apr 2022 12:30:00 +0000 Anja Radaljac - Punčica Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.<p>Roman, ki ponuja večplasten vstop v območje somraka čilske zgodovine.</p><p><p><em>Neznana dimenzija</em> je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo <em>Območje somraka</em>, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja.</p> <p>Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini.</p> <blockquote><p>»Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana <strong>Veronika Rot</strong>.</p></blockquote></p> 174861225 RTVSLO – Prvi 1264 clean Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.<p>Roman, ki ponuja večplasten vstop v območje somraka čilske zgodovine.</p><p><p><em>Neznana dimenzija</em> je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo <em>Območje somraka</em>, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja.</p> <p>Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini.</p> <blockquote><p>»Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana <strong>Veronika Rot</strong>.</p></blockquote></p> Sat, 02 Apr 2022 12:30:00 +0000 Nona Fernández: Neznana dimenzija "Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič. <p>O brezčasni filozofiji svetovne kulturne pop ikone skozi zapise njegove hčere</p><p><blockquote><p><strong>"Izprazni svoj um,</strong></p> <p><strong> Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v steklenico in postane steklenica.</strong></p> <p><strong>Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši!</strong></p> <p><strong>Bodi voda, prijatelj moj."</strong></p></blockquote> <p>Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - <strong>Brucea Leeja. </strong>V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči <strong>Shannon Lee</strong>, v kateri nas skozi  poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v <strong>New York Postu</strong>. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi <strong>Primus</strong>, iz angleščine jo je prevedla <strong>Vesna Hauschild. </strong>V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je <strong>Ivan Lotrič</strong>. S prevajalko pa se je o njeni vsebini in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.</p></p> 174859548 RTVSLO – Prvi 1403 clean "Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič. <p>O brezčasni filozofiji svetovne kulturne pop ikone skozi zapise njegove hčere</p><p><blockquote><p><strong>"Izprazni svoj um,</strong></p> <p><strong> Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika.</strong></p> <p><strong>Zliješ jo v steklenico in postane steklenica.</strong></p> <p><strong>Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši!</strong></p> <p><strong>Bodi voda, prijatelj moj."</strong></p></blockquote> <p>Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - <strong>Brucea Leeja. </strong>V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči <strong>Shannon Lee</strong>, v kateri nas skozi  poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v <strong>New York Postu</strong>. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi <strong>Primus</strong>, iz angleščine jo je prevedla <strong>Vesna Hauschild. </strong>V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je <strong>Ivan Lotrič</strong>. S prevajalko pa se je o njeni vsebini in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.</p></p> Sat, 26 Mar 2022 13:30:00 +0000 Shannon Lee: Bodi voda, prijatelj moj - Bruce Lee in njegovo učenje Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Pozne pesmi klasika ameriške literature prve polovice 20. stoletja, ki se berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji</p><p><p>Čeprav se je <strong>Wallace Stevens</strong> (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik.</p> <p>Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen <strong>Tolkien</strong> v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski.</p> <p>Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo? – Odgovor iščemo v pogovoru s filozofom <strong>dr. Tomažem Grušovnikom</strong>, ki je napisal spremno besedo k <strong><em>Običajnemu večeru v New Havnu</em></strong>, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila <strong>Ana Pepelnik</strong> in <strong>Primož Čučnik</strong>.</p></p> 174857374 RTVSLO – Prvi 1366 clean Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Pozne pesmi klasika ameriške literature prve polovice 20. stoletja, ki se berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji</p><p><p>Čeprav se je <strong>Wallace Stevens</strong> (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik.</p> <p>Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen <strong>Tolkien</strong> v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski.</p> <p>Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo? – Odgovor iščemo v pogovoru s filozofom <strong>dr. Tomažem Grušovnikom</strong>, ki je napisal spremno besedo k <strong><em>Običajnemu večeru v New Havnu</em></strong>, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila <strong>Ana Pepelnik</strong> in <strong>Primož Čučnik</strong>.</p></p> Sat, 19 Mar 2022 13:30:00 +0000 Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.<p>Ko ugrabitev najstnice sproži kolesje dogodkov</p><p><p>Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.</p></p> 174855352 RTVSLO – Prvi 1243 clean Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.<p>Ko ugrabitev najstnice sproži kolesje dogodkov</p><p><p>Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.</p></p> Sat, 12 Mar 2022 07:00:00 +0000 Avgust Demšar: Tajkun Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Eden najostrejših kritikov Kremlja med sodobnimi ruskimi pisatelji v svojem najnovejšem romanu razgalja patologije ruske družbe, obenem pa vabi še k premišljevanju o razmerju med analogno in digitalno resničnostjo</p><p><p>Čeprav jih ima šele 42, <strong>Dmitrij Gluhovski</strong> že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija <strong><em>Metro</em></strong>, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije <em>Metro</em> že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu <strong>Lijane Dejak</strong> ugledal luč sveta <strong><em>Tekst</em></strong>, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. <em>Tekst</em> je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, preverjamo v pogovoru z Lijano Dejak.</p></p> 174853392 RTVSLO – Prvi 1296 clean Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Eden najostrejših kritikov Kremlja med sodobnimi ruskimi pisatelji v svojem najnovejšem romanu razgalja patologije ruske družbe, obenem pa vabi še k premišljevanju o razmerju med analogno in digitalno resničnostjo</p><p><p>Čeprav jih ima šele 42, <strong>Dmitrij Gluhovski</strong> že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija <strong><em>Metro</em></strong>, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije <em>Metro</em> že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu <strong>Lijane Dejak</strong> ugledal luč sveta <strong><em>Tekst</em></strong>, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. <em>Tekst</em> je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, preverjamo v pogovoru z Lijano Dejak.</p></p> Sat, 05 Mar 2022 13:30:00 +0000 Dmitrij Gluhovski: Tekst »Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Roman kurdsko-turškega pisatelja se bere kot slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha</p><p><p>»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana <strong>Istanbul Istanbul</strong> zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja<strong> Burhana Sönmeza</strong>. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana <strong>Lili Potpara</strong>.</p></p> 174851373 RTVSLO – Prvi 1191 clean »Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Roman kurdsko-turškega pisatelja se bere kot slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha</p><p><p>»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana <strong>Istanbul Istanbul</strong> zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja<strong> Burhana Sönmeza</strong>. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana <strong>Lili Potpara</strong>.</p></p> Sat, 26 Feb 2022 13:30:00 +0000 Burhan Sönmez: Istanbul Istanbul Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč. <p>Lahko živim zate? Te nosim v svojem telesu, da vendarle preživiš tistih petdeset ali šestdeset let, ki so ti jih ukradli?</p><p><p>Romanizirana pripoved <strong>Paula </strong>v svetu zelo priznane čilske pisateljice <strong>Isabel Allende</strong>, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in številna brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno-političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samožrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznovrstnih življenjskih okoljih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti.</p> <p>Ko se z izjemno pisateljsko veščino tkanja zgodbe, s katero prikliče nepreštevne odtenke življenja, loteva osebne kalvarije in epohalnih trenutkov sveta druge polovice prejšnjega stoletja, ko Allendejeva deluje kot publicistka, novinarka in pisateljica, hkrati ne gre pozabiti na njeno skoraj mitološko poetično vznesenost. Presunljivo usodo nemalokrat zaupa delovanju kozmičnih duhov in jo prepušča magiji miline in brezprizivnosti naravnih sil, siloviti ljubezni in temeljnim obredom človekovega bivanja. Zato je Paula, roman, ki se bere kot literatura in življenje obenem, tudi nekakšna geneza pisateljičinih prejšnjih del, v katerih je obravnavala tako frustrirajoče kot duhovite plati življenj, njena močna poklicanost k literaturi pa razkriva kolektivno hinavščino, tabuje, skrivnosti in poti do čudežnega … V naš literarni prostor tako po večletnem zatišju prevajanja del Isabel Allende  ta znova vstopa s svojo značilno toplo, humanizirano pisavo s feministično noto. Če povzamemo <strong>Andrejo Udovč,</strong> urednico knjige, ki je izšla pri Založbi Sanje, pisateljica v sodobne militantne čase sterilnega, sanitarnega totalitarističnega režima, ko je človek vsiljeno samoodtujen, prihaja s svojo strastjo in srčnostjo, z duhovnim aspektom, ki je nujen, čeprav je bilo delo v izvirnem jeziku izdano že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, mojstrski prevod v slovenščino pa je delo <strong>Vesne Velkovrh Bukilica. </strong></p> <p>&nbsp;</p></p> 174849764 RTVSLO – Prvi 1388 clean Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč. <p>Lahko živim zate? Te nosim v svojem telesu, da vendarle preživiš tistih petdeset ali šestdeset let, ki so ti jih ukradli?</p><p><p>Romanizirana pripoved <strong>Paula </strong>v svetu zelo priznane čilske pisateljice <strong>Isabel Allende</strong>, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in številna brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno-političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samožrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznovrstnih življenjskih okoljih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti.</p> <p>Ko se z izjemno pisateljsko veščino tkanja zgodbe, s katero prikliče nepreštevne odtenke življenja, loteva osebne kalvarije in epohalnih trenutkov sveta druge polovice prejšnjega stoletja, ko Allendejeva deluje kot publicistka, novinarka in pisateljica, hkrati ne gre pozabiti na njeno skoraj mitološko poetično vznesenost. Presunljivo usodo nemalokrat zaupa delovanju kozmičnih duhov in jo prepušča magiji miline in brezprizivnosti naravnih sil, siloviti ljubezni in temeljnim obredom človekovega bivanja. Zato je Paula, roman, ki se bere kot literatura in življenje obenem, tudi nekakšna geneza pisateljičinih prejšnjih del, v katerih je obravnavala tako frustrirajoče kot duhovite plati življenj, njena močna poklicanost k literaturi pa razkriva kolektivno hinavščino, tabuje, skrivnosti in poti do čudežnega … V naš literarni prostor tako po večletnem zatišju prevajanja del Isabel Allende  ta znova vstopa s svojo značilno toplo, humanizirano pisavo s feministično noto. Če povzamemo <strong>Andrejo Udovč,</strong> urednico knjige, ki je izšla pri Založbi Sanje, pisateljica v sodobne militantne čase sterilnega, sanitarnega totalitarističnega režima, ko je človek vsiljeno samoodtujen, prihaja s svojo strastjo in srčnostjo, z duhovnim aspektom, ki je nujen, čeprav je bilo delo v izvirnem jeziku izdano že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, mojstrski prevod v slovenščino pa je delo <strong>Vesne Velkovrh Bukilica. </strong></p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 19 Feb 2022 13:30:00 +0000 Isabel Allende: Paula »Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka liričnih potopisnih pripovedi, pomešanih z družbeno-političnimi razmisleki o postsocialistični Evropi in metafizičnimi premišljevanji o temeljnih življenjskih vprašanjih</p><p><p>»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja <strong>Andrzeja Stasiuka</strong>, ki so pod naslovom <strong>Fado</strong> nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke <strong>Jano Unuk</strong>.</p></p> 174847258 RTVSLO – Prvi 1052 clean »Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka liričnih potopisnih pripovedi, pomešanih z družbeno-političnimi razmisleki o postsocialistični Evropi in metafizičnimi premišljevanji o temeljnih življenjskih vprašanjih</p><p><p>»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja <strong>Andrzeja Stasiuka</strong>, ki so pod naslovom <strong>Fado</strong> nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke <strong>Jano Unuk</strong>.</p></p> Sat, 12 Feb 2022 13:30:00 +0000 Andrzej Stasiuk: Fado Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zbirka esejev, ki popisujejo protislovja družbenega ter kulturno-umetnostnega življenja v weimarski Nemčiji</p><p><p><strong>Siegfried Kracauer</strong> velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno.</p> <p>Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica.</p> <p>Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju <strong><em>Ornamenta množice</em></strong>, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu <strong>Anje Naglič</strong> izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju <strong>Franza Kafke</strong> ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, v pogovoru z Anjo Naglič preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> 174845331 RTVSLO – Prvi 876 clean Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zbirka esejev, ki popisujejo protislovja družbenega ter kulturno-umetnostnega življenja v weimarski Nemčiji</p><p><p><strong>Siegfried Kracauer</strong> velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno.</p> <p>Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica.</p> <p>Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju <strong><em>Ornamenta množice</em></strong>, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu <strong>Anje Naglič</strong> izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju <strong>Franza Kafke</strong> ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, v pogovoru z Anjo Naglič preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> Sat, 05 Feb 2022 13:30:00 +0000 Siegfried Kracauer: Ornament množice Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kriminalka, umeščena v Los Angeles tridesetih let, ko mestni utrip določajo gospodarska rast, populacijska eksplozija in vseprisotna korupcija, velja za čisti žanrski presežek in enega najboljših romanov 20. stoletja</p><p><p>Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu <strong>Branka Gradišnika</strong> izšel <strong><em>Veliki spanec</em></strong>, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja <strong>Raymonda Chandlerja</strong>.</p> <p>Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - <em>Veliki spanec</em> že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z <em>Velikim spancem</em> v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo cinefila in kritika <strong>Simona Popka</strong>, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo.</p></p> 174843366 RTVSLO – Prvi 1190 clean Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kriminalka, umeščena v Los Angeles tridesetih let, ko mestni utrip določajo gospodarska rast, populacijska eksplozija in vseprisotna korupcija, velja za čisti žanrski presežek in enega najboljših romanov 20. stoletja</p><p><p>Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu <strong>Branka Gradišnika</strong> izšel <strong><em>Veliki spanec</em></strong>, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja <strong>Raymonda Chandlerja</strong>.</p> <p>Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - <em>Veliki spanec</em> že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z <em>Velikim spancem</em> v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo cinefila in kritika <strong>Simona Popka</strong>, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo.</p></p> Sat, 29 Jan 2022 13:30:00 +0000 Raymond Chandler: Veliki spanec Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.<p>"Ko gre za življenja druge polovice človeškega rodu, pogosto naletimo zgolj na tišino. In te tišine so navzoče povsod."</p><p><p>Knjiga z naslovom <strong>Nevidne</strong>, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke, priznane zagovornice pravic žensk in aktivistke <strong>Caroline Criado Perez. </strong>Je zgodba o tem kaj se nam zgodi, ko pozabimo upoštevati polovico človeškega rodu. Avtorica nam v svoji knjigi predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, pokaže nam kako je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, sodobnih tehnologij, avtomobilov, telefonov, pa vse do vsakdanjih malenkosti, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu - moškemu. O knjigi, ki je napisana na osnovi stotin študij z vsega sveta in velja za prelomno delo na svojem področju, v slovenskem prevodu pa je izšla pri založbi <strong>Umco</strong>, smo se pogovarjali s prevajalko <strong>Miriam Drev</strong>.</p> <blockquote><p>"Pri vrzeli v podatkih po spolu pa ne gre samo za tišino. Te tišine, te vrzeli imajo posledice. Sleherni dan namreč vplivajo na življenja žensk. Vpliv utegne biti razmeroma majhen. Na primer prezebanje v pisarnah, naravnanih na normo moške telesne temperature, ali pa naporno iztegovanje proti vrhnji polici, nastavljeni na povprečno višino moškega. Nedvomno zoprno. Vsekakor nepravično. Ni pa življenje ogrožajoče. Neprimerljivo z avtomobilsko nesrečo v vozilu, v katerem pri uvedbi varnostnih meril niso bile upoštevane ženske telesne mere. Neprimerljivo z nediagnosticiranim srčnim napadom, ker vaši simptomi veljajo za "atipične". Za te ženske so posledice bivanja na svetu, ki je zgrajen po moškemu prilagojenih podatkih, lahko usodne."</p></blockquote></p> 174841334 RTVSLO – Prvi 1112 clean Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.<p>"Ko gre za življenja druge polovice človeškega rodu, pogosto naletimo zgolj na tišino. In te tišine so navzoče povsod."</p><p><p>Knjiga z naslovom <strong>Nevidne</strong>, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke, priznane zagovornice pravic žensk in aktivistke <strong>Caroline Criado Perez. </strong>Je zgodba o tem kaj se nam zgodi, ko pozabimo upoštevati polovico človeškega rodu. Avtorica nam v svoji knjigi predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, pokaže nam kako je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, sodobnih tehnologij, avtomobilov, telefonov, pa vse do vsakdanjih malenkosti, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu - moškemu. O knjigi, ki je napisana na osnovi stotin študij z vsega sveta in velja za prelomno delo na svojem področju, v slovenskem prevodu pa je izšla pri založbi <strong>Umco</strong>, smo se pogovarjali s prevajalko <strong>Miriam Drev</strong>.</p> <blockquote><p>"Pri vrzeli v podatkih po spolu pa ne gre samo za tišino. Te tišine, te vrzeli imajo posledice. Sleherni dan namreč vplivajo na življenja žensk. Vpliv utegne biti razmeroma majhen. Na primer prezebanje v pisarnah, naravnanih na normo moške telesne temperature, ali pa naporno iztegovanje proti vrhnji polici, nastavljeni na povprečno višino moškega. Nedvomno zoprno. Vsekakor nepravično. Ni pa življenje ogrožajoče. Neprimerljivo z avtomobilsko nesrečo v vozilu, v katerem pri uvedbi varnostnih meril niso bile upoštevane ženske telesne mere. Neprimerljivo z nediagnosticiranim srčnim napadom, ker vaši simptomi veljajo za "atipične". Za te ženske so posledice bivanja na svetu, ki je zgrajen po moškemu prilagojenih podatkih, lahko usodne."</p></blockquote></p> Sat, 22 Jan 2022 13:30:00 +0000 Caroline Criado Perez: Nevidne Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti. <p>Vodila ga je vedoželjnost do vsega: sebe, človeštva, vesolja, družbe in vprašanj, od kod prihajamo </p><p><p><span>Posmrtno urejanje in zbiranje zapiskov je bila dolga in zahtevna pot, v uvodu zapiše žena Carin Dedijer. Nič čudnega, saj je celo sam Stevan ob začetku pisanja avtobiografije dejal, da se pri svojih devetdesetih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. <i>Nepoboljšljivi optimist</i> je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeto in vznemirljivo je. In ne le to, knjiga, ki je izšla šest let po Dedijerjevi smrti,  zrcali turbulentno zgodovino 20. stoletja. </span><span id="ms-rterangepaste-end"></span></p></p> 174839803 RTVSLO – Prvi 1490 clean Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti. <p>Vodila ga je vedoželjnost do vsega: sebe, človeštva, vesolja, družbe in vprašanj, od kod prihajamo </p><p><p><span>Posmrtno urejanje in zbiranje zapiskov je bila dolga in zahtevna pot, v uvodu zapiše žena Carin Dedijer. Nič čudnega, saj je celo sam Stevan ob začetku pisanja avtobiografije dejal, da se pri svojih devetdesetih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. <i>Nepoboljšljivi optimist</i> je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeto in vznemirljivo je. In ne le to, knjiga, ki je izšla šest let po Dedijerjevi smrti,  zrcali turbulentno zgodovino 20. stoletja. </span><span id="ms-rterangepaste-end"></span></p></p> Sat, 15 Jan 2022 13:30:00 +0000 Avtobiografija – Stevan Dedijer: Nepoboljšljivi optimist Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.<p>»Odnos s psom je za človeka pomemben. Bolj kot za psa. Pes se že znajde, človek se ne.«</p><p><p>Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat - glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev - poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati - med drugim - Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.</p></p> 174837224 RTVSLO – Prvi 1276 clean Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.<p>»Odnos s psom je za človeka pomemben. Bolj kot za psa. Pes se že znajde, človek se ne.«</p><p><p>Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat - glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev - poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati - med drugim - Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.</p></p> Sat, 08 Jan 2022 07:00:00 +0000 Tone Hočevar: Kosmata druščina Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Cervantesova zbirka kratke proze dokazuje, da po vsem svetu sloveči stvaritelj Don Kihota še zdaleč ni avtor ene same knjige, ki bi bila vredna pozornega branja</p><p><p>Po splošnem konsenzu je <strong>Miguel de Cervantes</strong> največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po <strong><em>Don Kihotu</em></strong>, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo <strong>Shakespeara</strong>, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad <em>Don Kihotom</em> oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke?</p> <p>Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom <strong><em>Zgledne novele</em></strong> izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje <strong>Veronika Rot</strong>, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se <em>Zgledne novele</em> hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Rot.</p></p> 174833887 RTVSLO – Prvi 1311 clean Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Cervantesova zbirka kratke proze dokazuje, da po vsem svetu sloveči stvaritelj Don Kihota še zdaleč ni avtor ene same knjige, ki bi bila vredna pozornega branja</p><p><p>Po splošnem konsenzu je <strong>Miguel de Cervantes</strong> največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po <strong><em>Don Kihotu</em></strong>, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo <strong>Shakespeara</strong>, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad <em>Don Kihotom</em> oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke?</p> <p>Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom <strong><em>Zgledne novele</em></strong> izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje <strong>Veronika Rot</strong>, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se <em>Zgledne novele</em> hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Rot.</p></p> Sat, 01 Jan 2022 13:30:00 +0000 Miguel de Cervantes: Zgledne novele Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka esejev nenavadnega madžarskega misleca, ki v obdobju med obema svetovnima vojnama išče globlje izvore vsestranske krize evropske civilizacije</p><p><p>Za <strong>Bélo Hamvasa</strong> je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu <strong>Gabriele Gaal</strong> letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom <strong>Jankom Rožičem</strong>.</p></p> 174833815 RTVSLO – Prvi 1246 clean Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka esejev nenavadnega madžarskega misleca, ki v obdobju med obema svetovnima vojnama išče globlje izvore vsestranske krize evropske civilizacije</p><p><p>Za <strong>Bélo Hamvasa</strong> je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu <strong>Gabriele Gaal</strong> letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom <strong>Jankom Rožičem</strong>.</p></p> Sat, 25 Dec 2021 07:00:00 +0000 Béla Hamvas: Krizologija Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Ena izmed temeljnih ugotovitev knjige je ta, da je človeško telo veličastno in presenetljivo, čeprav sestavine zanj stanejo pičlih 5 dolarjev</p><p><p>Bill Bryson, ameriško-britanski pisatelj in zagovornik znanja je slovenske bralce navdušil že pred desetletjem in pol s knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega. Letos jeseni je pri založbi Mladinska knjiga izšel prevod njegovega dela, ki nas popelje na razburljivo popotovanje po skupku 37 bilijonov celic, imenovanih človeško telo. In prav takšen je tudi naslov knjige- Človeško telo: vodnik za stanovalce, ki jo je v slovenščino prevedel Samo Kuščer. Bill Bryson s svojim izjemnim pripovednim pristopom, na duhovit, mestoma iskriv način, razkriva osupljiva znana in manj znana znanstvena dejstva o človeškem telesu. Ljubitelji poljudnoznanstvenega branja bodo bržčas »zastrigli« z ušesi, z nekaj vznesenosti bi lahko dodali, da je Brysonovo Človeško telo tudi razburljiv potopis od točke do točke, ki so tako blizu in hkrati zelo daleč.</p></p> 174832269 RTVSLO – Prvi 1394 clean Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Ena izmed temeljnih ugotovitev knjige je ta, da je človeško telo veličastno in presenetljivo, čeprav sestavine zanj stanejo pičlih 5 dolarjev</p><p><p>Bill Bryson, ameriško-britanski pisatelj in zagovornik znanja je slovenske bralce navdušil že pred desetletjem in pol s knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega. Letos jeseni je pri založbi Mladinska knjiga izšel prevod njegovega dela, ki nas popelje na razburljivo popotovanje po skupku 37 bilijonov celic, imenovanih človeško telo. In prav takšen je tudi naslov knjige- Človeško telo: vodnik za stanovalce, ki jo je v slovenščino prevedel Samo Kuščer. Bill Bryson s svojim izjemnim pripovednim pristopom, na duhovit, mestoma iskriv način, razkriva osupljiva znana in manj znana znanstvena dejstva o človeškem telesu. Ljubitelji poljudnoznanstvenega branja bodo bržčas »zastrigli« z ušesi, z nekaj vznesenosti bi lahko dodali, da je Brysonovo Človeško telo tudi razburljiv potopis od točke do točke, ki so tako blizu in hkrati zelo daleč.</p></p> Sat, 18 Dec 2021 13:30:00 +0000 Bill Bryson: Človeško telo Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.<p>"Vzgojeni smo v kimavce in sistem nas sili, da smo vedno na razpolago, da smo ustrežljivi, da lastno vrednost gradimo na delu, ki ga opravimo in na tem koliko ugajamo drugim".</p><p><p><em>Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.</em></p> <blockquote><p>V knjigi si prisvojim to, da je osebno tudi politično in privzamem to, da če želimo med seboj graditi mostove, moramo govoriti tudi o sebi in svojih lastnih izkušnjah.</p></blockquote></p> 174829878 RTVSLO – Prvi 659 clean Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.<p>"Vzgojeni smo v kimavce in sistem nas sili, da smo vedno na razpolago, da smo ustrežljivi, da lastno vrednost gradimo na delu, ki ga opravimo in na tem koliko ugajamo drugim".</p><p><p><em>Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu.</em></p> <blockquote><p>V knjigi si prisvojim to, da je osebno tudi politično in privzamem to, da če želimo med seboj graditi mostove, moramo govoriti tudi o sebi in svojih lastnih izkušnjah.</p></blockquote></p> Sat, 11 Dec 2021 13:30:00 +0000 Nika Kovač: Pisma tebi Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goga<p>Najbrž najvplivnejša zbirka zahodne ljubezenske lirike vseh časov brez katere bi ne bilo ne Ronsarda ne Shakespeara ne Prešerna </p><p><p>Če drži, da je <strong>France Prešeren</strong> nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je <strong>Francesco Petrarca</strong> pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost <strong>Julije</strong> po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove <strong>Laure</strong>.</p> <p>Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu <strong>Srečka Fišerja</strong> luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov <strong><em>Canzoniere</em></strong>, njegov <em>opus magnum</em>.</p> <p>In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Srečka Fišerja.</p></p> 174827613 RTVSLO – Prvi 1034 clean Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goga<p>Najbrž najvplivnejša zbirka zahodne ljubezenske lirike vseh časov brez katere bi ne bilo ne Ronsarda ne Shakespeara ne Prešerna </p><p><p>Če drži, da je <strong>France Prešeren</strong> nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je <strong>Francesco Petrarca</strong> pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost <strong>Julije</strong> po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove <strong>Laure</strong>.</p> <p>Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu <strong>Srečka Fišerja</strong> luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov <strong><em>Canzoniere</em></strong>, njegov <em>opus magnum</em>.</p> <p>In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Srečka Fišerja.</p></p> Sat, 04 Dec 2021 13:30:00 +0000 Francesco Petrarca: Canzoniere Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.<p>»Sprijazni se, da je človek zver.«</p><p><p>Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. </p></p> 174826157 RTVSLO – Prvi 894 clean Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.<p>»Sprijazni se, da je človek zver.«</p><p><p>Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. </p></p> Sat, 27 Nov 2021 16:20:00 +0000 Irena Svetek: Rdeča kapica Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju.<p>"Tople pesmi iščem. Ali tukaj nihče zares čarati ne zna?"</p><p><p>Nova pesniška zbirka ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk <strong>Mete Kušar</strong>, že sedma po vrsti, se v <strong>Zmaju</strong>, tako kot večina njene pesniške niti, odvija in razodeva skozi odnose. Medčloveške, do sveta, do vsega, kar je, v biti. Pesniška zbirka je izšla pri založbi <strong>Litera</strong>, uredila jo je <strong>Gabriela Babni</strong>k. Pesmi je interpretirala avtorica sama, pa tudi napovedovalec Matej Rus. Z Meto Kušar se je pogovarjala Liana Buršič.</p></p> 174824036 RTVSLO – Prvi 1210 clean Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju.<p>"Tople pesmi iščem. Ali tukaj nihče zares čarati ne zna?"</p><p><p>Nova pesniška zbirka ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk <strong>Mete Kušar</strong>, že sedma po vrsti, se v <strong>Zmaju</strong>, tako kot večina njene pesniške niti, odvija in razodeva skozi odnose. Medčloveške, do sveta, do vsega, kar je, v biti. Pesniška zbirka je izšla pri založbi <strong>Litera</strong>, uredila jo je <strong>Gabriela Babni</strong>k. Pesmi je interpretirala avtorica sama, pa tudi napovedovalec Matej Rus. Z Meto Kušar se je pogovarjala Liana Buršič.</p></p> Sat, 20 Nov 2021 13:30:00 +0000 Meta Kušar: Zmaj Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva <p>Knjiga, ki je v svetovnem merilu utemeljila žanr fantazijske književnosti, zlahka začara tudi najzahtevnejše odrasle bralke in bralce</p><p><p>Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel <strong>T. S. Eliot</strong>, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je.</p> <p>Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje <strong>Homer</strong> v <strong><em>Odiseji</em></strong>, kakor zgodba, ki jo pripoveduje <strong>John Ronald Reuel Tolkien</strong> v <strong><em>Hobitu</em></strong>. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče <em>Hobita</em> pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek?</p> <p>Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, obenem pa listamo po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu <strong>Dušana Ogrizka</strong> iz leta 1986<strong>,</strong> ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi.</p></p> 174821787 RTVSLO – Prvi 1334 clean Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva <p>Knjiga, ki je v svetovnem merilu utemeljila žanr fantazijske književnosti, zlahka začara tudi najzahtevnejše odrasle bralke in bralce</p><p><p>Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel <strong>T. S. Eliot</strong>, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je.</p> <p>Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje <strong>Homer</strong> v <strong><em>Odiseji</em></strong>, kakor zgodba, ki jo pripoveduje <strong>John Ronald Reuel Tolkien</strong> v <strong><em>Hobitu</em></strong>. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče <em>Hobita</em> pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek?</p> <p>Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, obenem pa listamo po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu <strong>Dušana Ogrizka</strong> iz leta 1986<strong>,</strong> ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi.</p></p> Sat, 13 Nov 2021 07:00:00 +0000 J. R. R. Tolkien: Hobit V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Ob 200. obletnici rojstva velikega ruskega pisatelja listamo po najbrž najbolj podcenjenem romanu njegovega veličastnega literarnega opusa</p><p><p>V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je <strong>Fjodor Mihajlovič Dostojevski</strong> napisal pet romanov, od katerih štirje – <strong><em>Zločin in kazen</em></strong>, <strong><em>Idiot</em></strong>, <strong><em>Besi</em> </strong>in, kajpada, <strong><em>Bratje Karamazovi</em></strong> – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z <strong><em>Mladeničem</em></strong>, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da <em>Mladenič</em> ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Uršo Zabukovec</strong>, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo.</p></p> 174819826 RTVSLO – Prvi 1284 clean V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Ob 200. obletnici rojstva velikega ruskega pisatelja listamo po najbrž najbolj podcenjenem romanu njegovega veličastnega literarnega opusa</p><p><p>V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je <strong>Fjodor Mihajlovič Dostojevski</strong> napisal pet romanov, od katerih štirje – <strong><em>Zločin in kazen</em></strong>, <strong><em>Idiot</em></strong>, <strong><em>Besi</em> </strong>in, kajpada, <strong><em>Bratje Karamazovi</em></strong> – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z <strong><em>Mladeničem</em></strong>, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da <em>Mladenič</em> ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Uršo Zabukovec</strong>, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo.</p></p> Sat, 06 Nov 2021 07:00:00 +0000 Fjodor M. Dostojevski: Mladenič Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje! <p>"Je tako lahko - sem pomislila - umreti v življenju prav tistih ljudi, brez katerih ne moremo živeti?"</p><p><p>Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimom avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih, imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič, izoblikuje v razpoloženju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje.</p></p> 174818032 RTVSLO – Prvi 1132 clean Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje! <p>"Je tako lahko - sem pomislila - umreti v življenju prav tistih ljudi, brez katerih ne moremo živeti?"</p><p><p>Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimom avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih, imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič, izoblikuje v razpoloženju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje.</p></p> Sat, 30 Oct 2021 12:30:00 +0000 Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Roman, ki govori o ljubezni na ozadju najnovejše slovenske zgodovine pa tudi o najnovejši slovenski zgodovini na ozadju ljubezni</p><p><p>Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo <em>sine ira et studio</em>, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v <em><strong>Trgu osvoboditve</strong>, </em>romanu <strong>Andreja Blatnika</strong>, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. <em>Trg osvoboditve</em> namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Andreja Blatnika.</p></p> 174815902 RTVSLO – Prvi 1139 clean Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Roman, ki govori o ljubezni na ozadju najnovejše slovenske zgodovine pa tudi o najnovejši slovenski zgodovini na ozadju ljubezni</p><p><p>Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo <em>sine ira et studio</em>, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v <em><strong>Trgu osvoboditve</strong>, </em>romanu <strong>Andreja Blatnika</strong>, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. <em>Trg osvoboditve</em> namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Andreja Blatnika.</p></p> Sat, 23 Oct 2021 06:00:00 +0000 Andrej Blatnik: Trg osvoboditve Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka novel o življenju na odmaknjenem hrvaškem otoku</p><p><p>Najnovejšo knjigo <strong>Toneta Partljiča</strong> z naslovom <strong>Ljudje z otoka</strong> sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem.</p> <blockquote><p>»Jaz se trudim, da bi hodil po enem vrhu, kjer je nekaj smešno, nekaj pa v isti sapi žalostno.«</p></blockquote></p> 174813598 RTVSLO – Prvi 1279 clean Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Zbirka novel o življenju na odmaknjenem hrvaškem otoku</p><p><p>Najnovejšo knjigo <strong>Toneta Partljiča</strong> z naslovom <strong>Ljudje z otoka</strong> sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem.</p> <blockquote><p>»Jaz se trudim, da bi hodil po enem vrhu, kjer je nekaj smešno, nekaj pa v isti sapi žalostno.«</p></blockquote></p> Sat, 16 Oct 2021 06:00:00 +0000 Tone Partljič: Ljudje z otoka Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.<p>Na nek način zadnja knjiga literarnega velikana</p><p><p>Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič. Odlomek iz knjige, kot glas Henryja Millerja je interpretiral Ivan Lotrič.</p></p> 174812304 RTVSLO – Prvi 1399 clean Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.<p>Na nek način zadnja knjiga literarnega velikana</p><p><p>Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič. Odlomek iz knjige, kot glas Henryja Millerja je interpretiral Ivan Lotrič.</p></p> Sat, 09 Oct 2021 12:30:00 +0000 Draga, draga Brenda - ljubezenska pisma Henryja Millerja Brendi Venus Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Lojze Kovačič je resen kandidat za največjega pisatelja slovenskega 20. stoletja, ljubezenski roman Pet fragmentov pa resen kandidat za najboljše delo v Kovačičevem opusu</p><p><p>Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane <strong>Lojzeta Kovačiča</strong> – najprej <strong><em>Kristalni čas</em></strong> z začetka devetdesetih, nato <strong><em>Prišleke</em></strong> iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še <strong><em>Pet fragmentov</em></strong>, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča?</p> <p>Literarni zgodovinar <strong>dr. Matevž Kos</strong>, ki je novi izdaji <em>Petih fragmentov</em> pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda <em>Pet fragmentov</em>? - Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kosa.</p></p> 174810089 RTVSLO – Prvi 1373 clean Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Lojze Kovačič je resen kandidat za največjega pisatelja slovenskega 20. stoletja, ljubezenski roman Pet fragmentov pa resen kandidat za najboljše delo v Kovačičevem opusu</p><p><p>Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane <strong>Lojzeta Kovačiča</strong> – najprej <strong><em>Kristalni čas</em></strong> z začetka devetdesetih, nato <strong><em>Prišleke</em></strong> iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še <strong><em>Pet fragmentov</em></strong>, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča?</p> <p>Literarni zgodovinar <strong>dr. Matevž Kos</strong>, ki je novi izdaji <em>Petih fragmentov</em> pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda <em>Pet fragmentov</em>? - Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kosa.</p></p> Sat, 02 Oct 2021 06:00:00 +0000 Lojze Kovačič: Pet fragmentov Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.<p>Znanstveno fantastične novele sodobnega poljskega pisatelja</p><p><p><strong>Jacek Dukaj</strong> je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega <strong>Stanisława Lema</strong> dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor.</p> <p><em>V deželi nevernikov</em> prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence.</p> <blockquote><p>»Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka <strong>Jana Unuk</strong>.</p></blockquote></p> 174807999 RTVSLO – Prvi 1287 clean Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.<p>Znanstveno fantastične novele sodobnega poljskega pisatelja</p><p><p><strong>Jacek Dukaj</strong> je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega <strong>Stanisława Lema</strong> dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor.</p> <p><em>V deželi nevernikov</em> prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence.</p> <blockquote><p>»Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka <strong>Jana Unuk</strong>.</p></blockquote></p> Sat, 25 Sep 2021 06:00:00 +0000 Jacek Dukaj: V deželi nevernikov Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.<p>O vlogi in položaju ženske v sodobni neopatriarhalni družbi 21. stoletja</p><p><p><strong>Deborah Levy</strong> je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej <strong>Georgea Orwella</strong> <em>Zakaj pišem</em> prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, izgube očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja. O tem v oddaji Sobotno branje ob 14.30 na Prvem.</p></p> 174806216 RTVSLO – Prvi 933 clean Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.<p>O vlogi in položaju ženske v sodobni neopatriarhalni družbi 21. stoletja</p><p><p><strong>Deborah Levy</strong> je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej <strong>Georgea Orwella</strong> <em>Zakaj pišem</em> prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, izgube očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja. O tem v oddaji Sobotno branje ob 14.30 na Prvem.</p></p> Sat, 18 Sep 2021 12:30:00 +0000 Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč?</p><p><p>Življenje na našem planetu je odločno prehitro, je ugotovitev s katero bi se strinjala večina. Celo tako hitro, da tudi tisti najbolj pridni in uspešni nimajo časa konzumirati sadov svojega dela. A marsikdo jo v primežu hitrega vsakodnevnega tempa in velikih pričakovanj, odnese še veliko slabše. Britanski novinar in pisatelj Matt Haig ve, kako je, če se podira svet okoli nas – in predvsem v nas samih. V kratkih zgodbah, ki odražajo duh sodobnega časa, opisuje številne sladkosti potrošništva, ki se hitro spremenijo v nevarne čeri. Pronicljive in duhovite Zapise o živčnem planetu Matta Haiga lahko berete zelo zares ali pa za zabavo, oziroma kot so zapisali v Guardianu "Ta knjiga bo gotovo koristila vašemu duševnemu zdravju. Sploh če telefon pustite v drugi sobi."</p></p> 174802716 RTVSLO – Prvi 1193 clean Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč?</p><p><p>Življenje na našem planetu je odločno prehitro, je ugotovitev s katero bi se strinjala večina. Celo tako hitro, da tudi tisti najbolj pridni in uspešni nimajo časa konzumirati sadov svojega dela. A marsikdo jo v primežu hitrega vsakodnevnega tempa in velikih pričakovanj, odnese še veliko slabše. Britanski novinar in pisatelj Matt Haig ve, kako je, če se podira svet okoli nas – in predvsem v nas samih. V kratkih zgodbah, ki odražajo duh sodobnega časa, opisuje številne sladkosti potrošništva, ki se hitro spremenijo v nevarne čeri. Pronicljive in duhovite Zapise o živčnem planetu Matta Haiga lahko berete zelo zares ali pa za zabavo, oziroma kot so zapisali v Guardianu "Ta knjiga bo gotovo koristila vašemu duševnemu zdravju. Sploh če telefon pustite v drugi sobi."</p></p> Sat, 04 Sep 2021 12:30:00 +0000 Matt Haig: Zapisi o živčnem planetu Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Neenakopravnost v končni fazi prizadane vse</p><p><p>Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo.</p> <p>Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla <strong>Barbara Skubic</strong>, z njo se je o romanu pogovarjala Urška Henigman.</p></p> 174800800 RTVSLO – Prvi 827 clean Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Neenakopravnost v končni fazi prizadane vse</p><p><p>Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo.</p> <p>Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla <strong>Barbara Skubic</strong>, z njo se je o romanu pogovarjala Urška Henigman.</p></p> Sat, 28 Aug 2021 12:30:00 +0000 Džoha Alharti: Nebesna telesa "Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.<p>Knjiga je vznemirljivo potovanje v življenja svetovno znanih, karizmatičnih žensk</p><p><blockquote><p>"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš."</p></blockquote> <p>Tako začne svojo drugo knjigo <strong>Kaj hoče ženska?</strong> (s prvo - <em>Magija za realiste</em> - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - <strong>Irena Štaudohar. </strong>Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka <strong>Susan Sontag</strong>, filozofinja <strong>Hannah Arendt</strong>, igralka <strong>Jeanne Moreau</strong>, pisateljica <strong>Nora Ephron</strong>, etc. je izšla pri <strong>založbi UMco</strong>, uredila pa jo je <strong>Renate Rugelj</strong>. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala <strong>Mateja Perpar</strong>, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje <strong>Liana Buršič</strong>.</p></p> 174799344 RTVSLO – Prvi 1236 clean "Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.<p>Knjiga je vznemirljivo potovanje v življenja svetovno znanih, karizmatičnih žensk</p><p><blockquote><p>"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš."</p></blockquote> <p>Tako začne svojo drugo knjigo <strong>Kaj hoče ženska?</strong> (s prvo - <em>Magija za realiste</em> - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - <strong>Irena Štaudohar. </strong>Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka <strong>Susan Sontag</strong>, filozofinja <strong>Hannah Arendt</strong>, igralka <strong>Jeanne Moreau</strong>, pisateljica <strong>Nora Ephron</strong>, etc. je izšla pri <strong>založbi UMco</strong>, uredila pa jo je <strong>Renate Rugelj</strong>. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala <strong>Mateja Perpar</strong>, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje <strong>Liana Buršič</strong>.</p></p> Sat, 21 Aug 2021 12:30:00 +0000 Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zajeten in meditativen roman, ki ga številni poznavalci označujejo za umetniški presežek v opusu avstrijskega nobelovca</p><p><p>Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, <strong>Peter Handke</strong>, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave.</p> <p>Med taka gotovo lahko prištejemo roman <strong><em>Moje leto v Nikogaršnjem zalivu</em></strong>, ki je v izvirniku izšel leta 1994, za založbo Beletrina pa ga je pred nedavnim prevedla <strong>dr. Amalija Maček</strong>. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor v pogovoru z Amalijo Maček iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> 174798096 RTVSLO – Prvi 1189 clean Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zajeten in meditativen roman, ki ga številni poznavalci označujejo za umetniški presežek v opusu avstrijskega nobelovca</p><p><p>Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, <strong>Peter Handke</strong>, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave.</p> <p>Med taka gotovo lahko prištejemo roman <strong><em>Moje leto v Nikogaršnjem zalivu</em></strong>, ki je v izvirniku izšel leta 1994, za založbo Beletrina pa ga je pred nedavnim prevedla <strong>dr. Amalija Maček</strong>. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor v pogovoru z Amalijo Maček iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> Sat, 14 Aug 2021 12:30:00 +0000 Peter Handke: Moje leto v Nikogaršnjem zalivu Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec. <p>"Drugačen svet je mogoč."</p><p><p><span>Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe  v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je  iskren in prepričljiv. </span></p> <p>Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><span> </span></p> <p><span> </span></p></p> 174796967 RTVSLO – Prvi 959 clean Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec. <p>"Drugačen svet je mogoč."</p><p><p><span>Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe  v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je  iskren in prepričljiv. </span></p> <p>Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><span> </span></p> <p><span> </span></p></p> Sat, 07 Aug 2021 12:30:00 +0000 Sobotno branje - Retrovizor Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.<p>V gangsterskem spopadu za oblast ni nič tako, kot se zdi.</p><p><p>Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom <em>Mesto Bohane</em> irskega pisatelja <strong>Kevina Barryja</strong> se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor.</p> <blockquote><p>"Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: <em>Ne, to ni to</em>," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry.</p></blockquote> <p>Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka <strong>Alenka Jovanovski</strong> prestavila v celjsko regionalno govorico.</p> <blockquote><p>"Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumiti jezik," izpostavi prevajalka.</p></blockquote> <p>Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana <em>Mesto Bohane</em> je izšel pri KUD Police Dubove.</p></p> 174792793 RTVSLO – Prvi 1317 clean Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.<p>V gangsterskem spopadu za oblast ni nič tako, kot se zdi.</p><p><p>Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom <em>Mesto Bohane</em> irskega pisatelja <strong>Kevina Barryja</strong> se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor.</p> <blockquote><p>"Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: <em>Ne, to ni to</em>," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry.</p></blockquote> <p>Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka <strong>Alenka Jovanovski</strong> prestavila v celjsko regionalno govorico.</p> <blockquote><p>"Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumiti jezik," izpostavi prevajalka.</p></blockquote> <p>Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana <em>Mesto Bohane</em> je izšel pri KUD Police Dubove.</p></p> Sat, 31 Jul 2021 12:30:00 +0000 Kevin Barry: Mesto Bohane Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić<p>Roman o turbulentnem razmerju znane francoske fotografinje Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom</p><p><p>Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric <strong>Slavenke Drakulič</strong> – <strong>Dora in Minotaver</strong>, ki je izšla letos pri založbi <strong>Beletrina</strong> v prevodu <strong>Mateje Komel Snoj</strong>, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde <strong>Dore Maar, </strong>z enim največjih slikarskih genijev <strong>Pablom Picassom.</strong> Knjiga, ki se čita kot avtobiografija in priča o uničujoči moči ljubezni in strasti, ki za seboj pusti pravo opustošenje ter slavnega slikarja prikaže kot ljudožerskega sebičneža, ki živi le za svojo umetnost. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z avtorico, <strong>Slavenko Drakulić.</strong></p></p> 174793177 RTVSLO – Prvi 894 clean Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić<p>Roman o turbulentnem razmerju znane francoske fotografinje Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom</p><p><p>Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric <strong>Slavenke Drakulič</strong> – <strong>Dora in Minotaver</strong>, ki je izšla letos pri založbi <strong>Beletrina</strong> v prevodu <strong>Mateje Komel Snoj</strong>, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde <strong>Dore Maar, </strong>z enim največjih slikarskih genijev <strong>Pablom Picassom.</strong> Knjiga, ki se čita kot avtobiografija in priča o uničujoči moči ljubezni in strasti, ki za seboj pusti pravo opustošenje ter slavnega slikarja prikaže kot ljudožerskega sebičneža, ki živi le za svojo umetnost. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z avtorico, <strong>Slavenko Drakulić.</strong></p></p> Sat, 24 Jul 2021 12:30:00 +0000 Slavenka Drakulić: Dora in Minotaver Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.<p>Tri kratka besedila velikega fizika, ki se je v času vzpona ameriške hladnovojne retorike odločno zavzel za svobodno razpravo o različnih družbenih ureditvah</p><p><p>Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev <strong>Alberta Einsteina</strong>, ki so jih kot pamflet pod naslovom <strong>Za socializem in svobodo mišljenja</strong> v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom <strong>dr. Tomažem Mastnakom</strong>, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.</p></p> 174791277 RTVSLO – Prvi 1281 clean Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.<p>Tri kratka besedila velikega fizika, ki se je v času vzpona ameriške hladnovojne retorike odločno zavzel za svobodno razpravo o različnih družbenih ureditvah</p><p><p>Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev <strong>Alberta Einsteina</strong>, ki so jih kot pamflet pod naslovom <strong>Za socializem in svobodo mišljenja</strong> v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom <strong>dr. Tomažem Mastnakom</strong>, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.</p></p> Sat, 17 Jul 2021 12:30:00 +0000 Albert Einstein: Za socializem in svobodo mišljenja V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!<p>"Ni denar tisti, ki vlada svetu. Denar ni dovolj, da pridobiš oblast in vpliv. Potrebuješ zveze in informacije. "</p><p><p>V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!</p></p> 174789552 RTVSLO – Prvi 1307 clean V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!<p>"Ni denar tisti, ki vlada svetu. Denar ni dovolj, da pridobiš oblast in vpliv. Potrebuješ zveze in informacije. "</p><p><p>V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!</p></p> Sat, 10 Jul 2021 05:00:00 +0000 Mojca Širok: Evidenca Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič. <p>"Sklenil sem, da dokončam knjigo – ali pa se pokončam."</p><p><p><strong>Patrick Melrose</strong>, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista <strong>Edwarda St Aubyna</strong>, je avtorjev alter ego, ki ponuja razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer privilegiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola … Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel petih romanov, ki bo v slovenščini izšel v dveh delih – v mojstrskem prevodu že umrlega prevajalca Uroša Kalčiča doslej lahko beremo le v prvi knjigi zbrano romaneskno trilogijo z naslovi: Saj je vseeno, Slabe novice in Kanček upanja – je pred leti že doživel petdelno televizijsko priredbo, Patricka Melrosa pa je uspeh med bralci, gledalci in kritiko uvrstil med sodobna literarna klasična dela. Več o trilogiji prvega dela, prežeti z avtobiografskimi dejstvi: urednica knjige Darja Marinšek in Magda Tušar.</p></p> 174788346 RTVSLO – Prvi 1236 clean Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič. <p>"Sklenil sem, da dokončam knjigo – ali pa se pokončam."</p><p><p><strong>Patrick Melrose</strong>, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista <strong>Edwarda St Aubyna</strong>, je avtorjev alter ego, ki ponuja razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer privilegiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola … Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel petih romanov, ki bo v slovenščini izšel v dveh delih – v mojstrskem prevodu že umrlega prevajalca Uroša Kalčiča doslej lahko beremo le v prvi knjigi zbrano romaneskno trilogijo z naslovi: Saj je vseeno, Slabe novice in Kanček upanja – je pred leti že doživel petdelno televizijsko priredbo, Patricka Melrosa pa je uspeh med bralci, gledalci in kritiko uvrstil med sodobna literarna klasična dela. Več o trilogiji prvega dela, prežeti z avtobiografskimi dejstvi: urednica knjige Darja Marinšek in Magda Tušar.</p></p> Sat, 03 Jul 2021 12:30:00 +0000 Edward St Aubyn: Patrick Melrose Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kondorjeva antologija najkrajše slovenske pripovedi odpira razkošen pogled na nenavadno bujen kotiček slovenske literarne pokrajine, ki pa smo ga doslej razmeroma redko obiskovali</p><p><p>Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi <strong><em>Na balkon visoke hiše</em></strong>, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Alojzija Zupan Sosič</strong>. Odgovor na te dileme pa v pogovoru z antologistko iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> 174784599 RTVSLO – Prvi 1066 clean Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kondorjeva antologija najkrajše slovenske pripovedi odpira razkošen pogled na nenavadno bujen kotiček slovenske literarne pokrajine, ki pa smo ga doslej razmeroma redko obiskovali</p><p><p>Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi <strong><em>Na balkon visoke hiše</em></strong>, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Alojzija Zupan Sosič</strong>. Odgovor na te dileme pa v pogovoru z antologistko iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> Sat, 26 Jun 2021 12:30:00 +0000 Na balkon visoke hiše Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi<p>Pet scenarijev konca vesolja, ki nam razkrijejo (skoraj) vse, kar danes vemo o vesolju</p><p><p>Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame zelo različne, a vendarle možne scenarije o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla.</p> <blockquote><p>»Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka <strong>Andreja Gomboc</strong> z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka <strong>Maruša Bradač</strong>, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu.</p></blockquote></p> 174784590 RTVSLO – Prvi 1179 clean Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi<p>Pet scenarijev konca vesolja, ki nam razkrijejo (skoraj) vse, kar danes vemo o vesolju</p><p><p>Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame zelo različne, a vendarle možne scenarije o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla.</p> <blockquote><p>»Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka <strong>Andreja Gomboc</strong> z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka <strong>Maruša Bradač</strong>, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu.</p></blockquote></p> Sat, 19 Jun 2021 12:30:00 +0000 Katie Mack. Konec vsega (gledano astrofizikalno) Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Za ljubezen je nujen dober dialog</p><p><p>Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje.</p></p> 174783096 RTVSLO – Prvi 1080 clean Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Za ljubezen je nujen dober dialog</p><p><p>Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje.</p></p> Sat, 12 Jun 2021 12:30:00 +0000 Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Nenavadna knjiga, v kateri prvi zvezdnik sodobne črnogorske proze preizkuša meje literature in išče tako osebni kakor družbeni smisel književnemu ustvarjanju</p><p><p>Z <strong><em>Odlašanjem. Parezijo</em></strong>, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača <strong>Andrej Nikolaidis</strong>, prvi zvezdnik pa tudi <em>enfant terrible</em> sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogormu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Dijano Matković</strong>, ki je <em>Odlašanje. Parezijo</em> za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik.</p></p> 174780760 RTVSLO – Prvi 1141 clean Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Nenavadna knjiga, v kateri prvi zvezdnik sodobne črnogorske proze preizkuša meje literature in išče tako osebni kakor družbeni smisel književnemu ustvarjanju</p><p><p>Z <strong><em>Odlašanjem. Parezijo</em></strong>, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača <strong>Andrej Nikolaidis</strong>, prvi zvezdnik pa tudi <em>enfant terrible</em> sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogormu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Dijano Matković</strong>, ki je <em>Odlašanje. Parezijo</em> za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik.</p></p> Sat, 05 Jun 2021 12:30:00 +0000 Andrej Nikolaidis: Odlašanje. Parezija O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.<p>250 esejev o noči sveta iz klasičnega obdobja filma noir</p><p><p>O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - <strong>Marcela Štefančiča jr</strong>. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri <strong>založbi UMco</strong> - <strong>Samo Rugelj</strong> rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof <strong>Slavoj Žižek</strong> pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv.  O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.</p></p> 174779331 RTVSLO – Prvi 1084 clean O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.<p>250 esejev o noči sveta iz klasičnega obdobja filma noir</p><p><p>O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - <strong>Marcela Štefančiča jr</strong>. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri <strong>založbi UMco</strong> - <strong>Samo Rugelj</strong> rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof <strong>Slavoj Žižek</strong> pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv.  O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.</p></p> Sat, 29 May 2021 12:30:00 +0000 Marcel Štefančič, jr.: Če umrem, preden se zbudim V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.<p>Zgodbe o običajnih ljudeh ujetih v prekariat kapitalizma</p><p><p>V zbirki z naslovom <strong>O ljubezni, batinah in revoluciji</strong>, avtorica <strong>Nora Verde </strong>obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi <strong>Goga</strong>, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. Knjiga prinaša devet kratkih zgodb v katerih avtorica obravnava življenje v mestu Zagreb in v katerih srečamo urbane junakinje različnih starosti ter v različnih življenjskih okoliščinah. Kot je v pogovoru povedala prevajalka <strong>Suzana Tratnik</strong>, v knjigi beremo zgodbo mlade anarhistke, upokojene kuharice, učiteljice, ki izgublja razum, lezbijke utrujene od vsakodnevnega boja itd. Njihova podobnost pa je v tem, da izgubljajo svoje mesto, da se vse bolj približujejo prekariatu in da jih zaznamuje sram, ker niso tako uspešne kot se v družbi pričakuje, še dodaja Suzana Tratnik.</p></p> 174777318 RTVSLO – Prvi 732 clean V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.<p>Zgodbe o običajnih ljudeh ujetih v prekariat kapitalizma</p><p><p>V zbirki z naslovom <strong>O ljubezni, batinah in revoluciji</strong>, avtorica <strong>Nora Verde </strong>obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi <strong>Goga</strong>, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. Knjiga prinaša devet kratkih zgodb v katerih avtorica obravnava življenje v mestu Zagreb in v katerih srečamo urbane junakinje različnih starosti ter v različnih življenjskih okoliščinah. Kot je v pogovoru povedala prevajalka <strong>Suzana Tratnik</strong>, v knjigi beremo zgodbo mlade anarhistke, upokojene kuharice, učiteljice, ki izgublja razum, lezbijke utrujene od vsakodnevnega boja itd. Njihova podobnost pa je v tem, da izgubljajo svoje mesto, da se vse bolj približujejo prekariatu in da jih zaznamuje sram, ker niso tako uspešne kot se v družbi pričakuje, še dodaja Suzana Tratnik.</p></p> Sat, 22 May 2021 12:30:00 +0000 Nora Verde: O ljubezni, batinah in revoluciji Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Esejistično intoniran roman enega ključnih pisateljev srbske sodobnosti, ki se bere kot kompleksno ljubezensko pismo Beogradu</p><p><p>Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu <strong><em>Naslov</em> </strong>pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, <strong>Dragan Velikić</strong>.</p> <p>Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Đurđo Strsoglavec</strong>, ki je <em>Naslov</em> prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost.</p></p> 174775544 RTVSLO – Prvi 1319 clean Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Esejistično intoniran roman enega ključnih pisateljev srbske sodobnosti, ki se bere kot kompleksno ljubezensko pismo Beogradu</p><p><p>Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu <strong><em>Naslov</em> </strong>pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, <strong>Dragan Velikić</strong>.</p> <p>Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Đurđo Strsoglavec</strong>, ki je <em>Naslov</em> prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost.</p></p> Sat, 15 May 2021 12:30:00 +0000 Dragan Velikić: Naslov Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.<p>"Ta cela knjiga je pismo moji materi"</p><p><p>Roman z naslovom <strong>Tujka</strong>, avtorice <strong>Claudie Durastanti</strong>, ki je v slovenskem prevodu <strong>Vere Troha</strong> izšel pri založbi <strong>Beletrina</strong>, je prvoosebna avtobiografska pripoved o odraščanju z deprivilegiranimi starši, ki jih je zaznamovala gluhota. Vendar kot poudarja avtorica sama, rdeča nit romana ni zgolj omenjena življenska okoliščina, ki človeka vsekakor determinira, temveč je v ospredju preizpraševanje različnih determinacij kot so tujstvo, migracije, iskanje lastne identitete ter avtonomije in možnost emancipacije. Kot pravi <strong>Katja Šifković</strong>, pisateljica Claudia Durastanti odločno zavrača prepričanje o tem, da težke okoliščine in življenjske preizkušnje,  naredijo človeka močnejšega, ravno nasprotno, avtorica trdi, da je domnevna post travmatska osebnostna rast mit in da teza "kar te ne ubije, te naredi močnejšega" ne drži. Claudia Durastanti, ki velja za eno izmed najbolj prodornih sodobnih italijanskih avtoric, se je z romanom Tujka (2019) uvrstila v finale za najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega, v Sloveniji pa bo premierno predstavljen v sklopu festivala <strong>Literature sveta</strong> <strong>Fabula</strong>.</p> <blockquote><p>Vsekakor gre za roman, ki je lahko tudi antropološka raziskava, ki je lahko tudi filozofski esej in ki je zagotovo avtobiografija. Zadnja leta, ko prebiram sodobne avtorje in avtorice se mi zdi, da nenehno prebiramo nekakšne v fikcijo zapakirane avtobiografije žalosti in osamljenosti. In tudi o tem piše ta roman.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174773841 RTVSLO – Prvi 594 clean Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.<p>"Ta cela knjiga je pismo moji materi"</p><p><p>Roman z naslovom <strong>Tujka</strong>, avtorice <strong>Claudie Durastanti</strong>, ki je v slovenskem prevodu <strong>Vere Troha</strong> izšel pri založbi <strong>Beletrina</strong>, je prvoosebna avtobiografska pripoved o odraščanju z deprivilegiranimi starši, ki jih je zaznamovala gluhota. Vendar kot poudarja avtorica sama, rdeča nit romana ni zgolj omenjena življenska okoliščina, ki človeka vsekakor determinira, temveč je v ospredju preizpraševanje različnih determinacij kot so tujstvo, migracije, iskanje lastne identitete ter avtonomije in možnost emancipacije. Kot pravi <strong>Katja Šifković</strong>, pisateljica Claudia Durastanti odločno zavrača prepričanje o tem, da težke okoliščine in življenjske preizkušnje,  naredijo človeka močnejšega, ravno nasprotno, avtorica trdi, da je domnevna post travmatska osebnostna rast mit in da teza "kar te ne ubije, te naredi močnejšega" ne drži. Claudia Durastanti, ki velja za eno izmed najbolj prodornih sodobnih italijanskih avtoric, se je z romanom Tujka (2019) uvrstila v finale za najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega, v Sloveniji pa bo premierno predstavljen v sklopu festivala <strong>Literature sveta</strong> <strong>Fabula</strong>.</p> <blockquote><p>Vsekakor gre za roman, ki je lahko tudi antropološka raziskava, ki je lahko tudi filozofski esej in ki je zagotovo avtobiografija. Zadnja leta, ko prebiram sodobne avtorje in avtorice se mi zdi, da nenehno prebiramo nekakšne v fikcijo zapakirane avtobiografije žalosti in osamljenosti. In tudi o tem piše ta roman.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 08 May 2021 12:30:00 +0000 Claudia Durastanti: Tujka Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Kaj je šlo v Sloveniji narobe v letu 2020?</p><p><p>"Knjiga nima ambicije, da bi bila zadnji odgovor na vprašanje, kaj je šlo narobe. Njen cilj je, da kot skupnost pridemo čim globlje. Zakaj? Da se ne bi ponovilo." To so besede avtorja knjige Leto nevarne bližine s podnaslovom Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19 v letu 2020, novinarja, urednika in sociologa Alija Žerdina. V knjigi, ki je izšla pri založbi UMco, je opisal kronološko dogajanje in mu dodal svoja opažanja. Na koncu knjige pa bi se lahko pripoved le še nadaljevala, saj covid-19 še kako zaznamuje tudi leto 2021.</p></p> 174772614 RTVSLO – Prvi 1147 clean Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.<p>Kaj je šlo v Sloveniji narobe v letu 2020?</p><p><p>"Knjiga nima ambicije, da bi bila zadnji odgovor na vprašanje, kaj je šlo narobe. Njen cilj je, da kot skupnost pridemo čim globlje. Zakaj? Da se ne bi ponovilo." To so besede avtorja knjige Leto nevarne bližine s podnaslovom Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19 v letu 2020, novinarja, urednika in sociologa Alija Žerdina. V knjigi, ki je izšla pri založbi UMco, je opisal kronološko dogajanje in mu dodal svoja opažanja. Na koncu knjige pa bi se lahko pripoved le še nadaljevala, saj covid-19 še kako zaznamuje tudi leto 2021.</p></p> Sun, 02 May 2021 14:45:00 +0000 Sobotno branje - Leto nevarne bližine V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kultni Čefurji raus! so pravkar dobili svoje nadaljevanje</p><p><p>V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo <strong><em>Čefurji raus!</em></strong> iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, <strong>Gorana Vojnovića</strong>, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti.</p> <p><em>Čefurji raus!</em> se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, <strong><em>Đorđić se vrača</em></strong>, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko pred mikrofonom gostimo prav Gorana Vojnovića.</p></p> 174770696 RTVSLO – Prvi 1243 clean V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kultni Čefurji raus! so pravkar dobili svoje nadaljevanje</p><p><p>V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo <strong><em>Čefurji raus!</em></strong> iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, <strong>Gorana Vojnovića</strong>, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti.</p> <p><em>Čefurji raus!</em> se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, <strong><em>Đorđić se vrača</em></strong>, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko pred mikrofonom gostimo prav Gorana Vojnovića.</p></p> Sat, 24 Apr 2021 12:30:00 +0000 Goran Vojnović: Đorđić se vrača Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Kaj mladi pravzaprav počnejo s svojimi telefoni?</p><p><p>Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica <strong>Tanja Oblak Črnič</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje.</p></p> 174769077 RTVSLO – Prvi 795 clean Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Kaj mladi pravzaprav počnejo s svojimi telefoni?</p><p><p>Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica <strong>Tanja Oblak Črnič</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje.</p></p> Sat, 17 Apr 2021 12:30:00 +0000 Tanja Oblak Črnič: Mladost na zaslonu Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Razvpiti klasik sodobne ruske literature nam postreže s futuristično antiutopijo, za katero se zdi, da meri ne le v srce ruske sedanjosti ampak najbrž tudi naše skupne prihodnosti</p><p><p>Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, <strong><em>Moskva 2042</em> Vladimirja Vojnoviča</strong>, tak je bil <strong><em>Mjausk</em> Tatjane Tolstoj</strong>, tak je bil <strong><em>Metro 2033</em> Dmitrija Gluhovskega</strong>, no, prav tak pa je tudi <strong><em>Opričnikov dan</em></strong> enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, <strong>Vladimirja Sorokina</strong>, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, v pogovoru z <strong>Andrejo Kalc</strong>, ki je <em>Opričnikov dan</em> prevedla, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> 174767508 RTVSLO – Prvi 1140 clean Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Razvpiti klasik sodobne ruske literature nam postreže s futuristično antiutopijo, za katero se zdi, da meri ne le v srce ruske sedanjosti ampak najbrž tudi naše skupne prihodnosti</p><p><p>Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, <strong><em>Moskva 2042</em> Vladimirja Vojnoviča</strong>, tak je bil <strong><em>Mjausk</em> Tatjane Tolstoj</strong>, tak je bil <strong><em>Metro 2033</em> Dmitrija Gluhovskega</strong>, no, prav tak pa je tudi <strong><em>Opričnikov dan</em></strong> enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, <strong>Vladimirja Sorokina</strong>, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, v pogovoru z <strong>Andrejo Kalc</strong>, ki je <em>Opričnikov dan</em> prevedla, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> Sat, 10 Apr 2021 12:30:00 +0000 Vladimir Sorokin: Opričnikov dan Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."<p>Dialog ni možen, če je ena stran izključena </p><p><p><em>Tri novele</em> ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: <em>Bartleby, pisar</em>, <em>Benito Cereno</em> in <em>Billy Budd, mornar</em>. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo.</p> <p>Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna.</p> <blockquote><p>"Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi <strong>Darja Marinšek</strong>, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."</p></blockquote></p> 174765825 RTVSLO – Prvi 1230 clean Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."<p>Dialog ni možen, če je ena stran izključena </p><p><p><em>Tri novele</em> ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: <em>Bartleby, pisar</em>, <em>Benito Cereno</em> in <em>Billy Budd, mornar</em>. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo.</p> <p>Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna.</p> <blockquote><p>"Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi <strong>Darja Marinšek</strong>, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."</p></blockquote></p> Sat, 03 Apr 2021 10:00:00 +0000 Herman Melville: Tri novele O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Dnevniški zapiski znamenitega filmskega režiserja, ki se je sredi zime podal peš od Münchna do Pariza</p> <p><strong><em>O hoji v ledu</em></strong> je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov <strong>Wernerja Herzoga</strong>, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici <strong>Lotte Eisner</strong>, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico <em>O hoji v ledu</em>, ki je v prevodu <strong>Miriam Drev</strong> nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik <strong>Simon Popek</strong>.</p> </body> </html> 174763906 RTVSLO – Prvi 1111 clean O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Dnevniški zapiski znamenitega filmskega režiserja, ki se je sredi zime podal peš od Münchna do Pariza</p> <p><strong><em>O hoji v ledu</em></strong> je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov <strong>Wernerja Herzoga</strong>, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici <strong>Lotte Eisner</strong>, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico <em>O hoji v ledu</em>, ki je v prevodu <strong>Miriam Drev</strong> nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik <strong>Simon Popek</strong>.</p> </body> </html> Sat, 27 Mar 2021 13:30:00 +0000 Werner Herzog: O hoji v ledu »Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva <p>Pri nas le malo znani klasik svetovne poezije 20. stoletja, pod čigar spretnim peresom se oddaljena preteklost širšega sredozemskega bazena preobraža v našo živo sedanjost</p><p><p>»<em>Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar</em>,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk <strong>Konstantin Kavafis</strong>. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o <strong>Aleksandrovih</strong> osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med <strong>Oktavijanom</strong> in <strong>Antonijem</strong>, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi <strong>Kleopatri</strong> in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, pred svetovnim dnevom poezije preverjamo v Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Dragico Fabjan Andritsakos</strong>, ki je pod povednim naslovom <strong><em>Zbrane pesmi</em></strong> za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus.</p></p> 174761945 RTVSLO – Prvi 1211 clean »Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva <p>Pri nas le malo znani klasik svetovne poezije 20. stoletja, pod čigar spretnim peresom se oddaljena preteklost širšega sredozemskega bazena preobraža v našo živo sedanjost</p><p><p>»<em>Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar</em>,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk <strong>Konstantin Kavafis</strong>. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o <strong>Aleksandrovih</strong> osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med <strong>Oktavijanom</strong> in <strong>Antonijem</strong>, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi <strong>Kleopatri</strong> in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, pred svetovnim dnevom poezije preverjamo v Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Dragico Fabjan Andritsakos</strong>, ki je pod povednim naslovom <strong><em>Zbrane pesmi</em></strong> za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus.</p></p> Sat, 20 Mar 2021 13:30:00 +0000 Konstantin Kavafis: Zbrane pesmi Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.<p>Kontroverzen roman, ki bralca zapeljuje, preizkuša, zavaja in zbuja v svet resnic o svetu</p><p><p>Obsežen roman <strong>Lakota</strong>, ki ga je napisal <strong>Jamal Ouariachi </strong>ter katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznovrstnost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t. i. tretjega sveta in naši podobi, ki se zrcali v njem, o kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti. Povzetek na hrbtni strani knjige roman Lakota opisuje, kot " kontroverzen roman, ki raziskuje naravo ljubezni, dobrotništva in malomeščanskih konvencij spolnosti ter pri tem preizkuša bralčeve meje". V romanu bralec sledi zelo dinamičnemu odnosu dveh nekdanjih ljubimcev, pisanju biografije, ki razpira težavno in ekscentrično naravo humanitarnega delavca, ki pleni z darovi domišljije in rešiteljskimi poslanstvi, obsojen pedofilije pa pristane za zapahi ...</p></p> 174760515 RTVSLO – Prvi 1373 clean Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.<p>Kontroverzen roman, ki bralca zapeljuje, preizkuša, zavaja in zbuja v svet resnic o svetu</p><p><p>Obsežen roman <strong>Lakota</strong>, ki ga je napisal <strong>Jamal Ouariachi </strong>ter katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznovrstnost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t. i. tretjega sveta in naši podobi, ki se zrcali v njem, o kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti. Povzetek na hrbtni strani knjige roman Lakota opisuje, kot " kontroverzen roman, ki raziskuje naravo ljubezni, dobrotništva in malomeščanskih konvencij spolnosti ter pri tem preizkuša bralčeve meje". V romanu bralec sledi zelo dinamičnemu odnosu dveh nekdanjih ljubimcev, pisanju biografije, ki razpira težavno in ekscentrično naravo humanitarnega delavca, ki pleni z darovi domišljije in rešiteljskimi poslanstvi, obsojen pedofilije pa pristane za zapahi ...</p></p> Sat, 13 Mar 2021 13:30:00 +0000 Jamal Ouariachi: Lakota Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V slovenščino je prevedenih 11 knjig enega najbolj znanih sodobnih japonskih prozaistov, zadnji je naslov Uboj komturja (ponovitev)</p><p><p>Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p></p> 174758788 RTVSLO – Prvi 1107 clean Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V slovenščino je prevedenih 11 knjig enega najbolj znanih sodobnih japonskih prozaistov, zadnji je naslov Uboj komturja (ponovitev)</p><p><p>Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.</p></p> Sat, 06 Mar 2021 13:30:00 +0000 Haruki Murakami: Uboj komturja Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O manierizmih peterburške visoke družbe, problematičnosti sanjaštva ter konfliktu med bratstvom in ljubeznijo</p> <p>Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov <strong>Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega</strong>. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del <strong>Uršo Zabukovec</strong>, ki je knjigi z naslovom <em><strong>Peterburški letopis; Bele noči</strong></em> pripisala tudi spremno besedo.</p> </body> </html> 174756942 RTVSLO – Prvi 1214 clean Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O manierizmih peterburške visoke družbe, problematičnosti sanjaštva ter konfliktu med bratstvom in ljubeznijo</p> <p>Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov <strong>Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega</strong>. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del <strong>Uršo Zabukovec</strong>, ki je knjigi z naslovom <em><strong>Peterburški letopis; Bele noči</strong></em> pripisala tudi spremno besedo.</p> </body> </html> Sat, 27 Feb 2021 13:30:00 +0000 Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis; Bele noči V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kako je obdobje zadnjih 18 mesecev, ko je zgodovina v Združenih državah delala nadure, v svojih kolumnah in esejih ujel naš washingtonski dopisnik?</p><p><p>V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev.</p> <p>Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, <strong>dr. Andrej Stopar</strong>, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi <strong><em>Ameriški Rubikon</em></strong>, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga.</p> <p>Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> 174754553 RTVSLO – Prvi 1323 clean V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Kako je obdobje zadnjih 18 mesecev, ko je zgodovina v Združenih državah delala nadure, v svojih kolumnah in esejih ujel naš washingtonski dopisnik?</p><p><p>V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev.</p> <p>Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, <strong>dr. Andrej Stopar</strong>, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi <strong><em>Ameriški Rubikon</em></strong>, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga.</p> <p>Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.</p></p> Sat, 20 Feb 2021 13:30:00 +0000 Andrej Stopar: Ameriški Rubikon Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Ena največjih avtoric otroške literature vseh časov je bila, kakor dokazuje njena prva kratkoprozna zbirka, tudi dovršena, izjemno sugestivna pisateljica za odraslo bralsko občinstvo</p><p><p>Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle <strong>Dostojevski</strong> ali <strong>Kafka</strong>, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica <strong>Tove Jansson</strong>. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov.</p> <p>A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu.</p> <p>Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi <strong><em>Poslušalka</em></strong>, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu <strong>Nade Grošelj</strong> pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike <em>Poslušalke</em>, v pogovoru z Nado Grošelj preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> 174753266 RTVSLO – Prvi 1195 clean Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Ena največjih avtoric otroške literature vseh časov je bila, kakor dokazuje njena prva kratkoprozna zbirka, tudi dovršena, izjemno sugestivna pisateljica za odraslo bralsko občinstvo</p><p><p>Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle <strong>Dostojevski</strong> ali <strong>Kafka</strong>, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica <strong>Tove Jansson</strong>. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov.</p> <p>A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu.</p> <p>Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi <strong><em>Poslušalka</em></strong>, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu <strong>Nade Grošelj</strong> pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike <em>Poslušalke</em>, v pogovoru z Nado Grošelj preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> Sat, 13 Feb 2021 13:30:00 +0000 Tove Jansson: Poslušalka Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo… 174751772 RTVSLO – Prvi 1128 clean Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo… Sat, 06 Feb 2021 13:30:00 +0000 Feri Lainšček: Kurji pastir Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.<p>Kdaj in zakaj ne želimo vedeti</p><p><blockquote><p>Marca 2020, ko je v Združenih državah Amerike izbruhnila kriza zaradi koronavirusa, so v časopisu <em>Financial Times</em> objavili karikaturo Jamesa Fergusona, na kateri ameriški predsednik Donald Trump sedi v Ovalni pisarni s kirurško masko na očeh in si z dlanmi močno zatiska ušesa. Na tleh je slika kitajskega predsednika XI Jinpinga s kirurško masko, narejeno iz kitajske zastave. Medtem, ko si en voditelj zatiska oči in ušesa, ima drugi usta pokrita s simboli države in ideologije.</p></blockquote> <p>Ljudje znajo od nekdaj poiskati načine za zatiskanje oči in ušes, da se jim ni treba zmeniti za informacijo, ki jih razburja; da jo lahko zanikajo ali zavrnejo. Z vodjem se bodo enačili, tudi če je njegov ali njen diskurz poln laži. Toda časi "postresnice" so zaradi "vzpona kognitivne inercije" drugačni - krepi se ravnodušnost do tega, kaj je resnica in kaj laž, zapiše <strong>dr. Renata Salecl</strong> v knjigi z naslovom <strong>Strast do nevednosti</strong>, v kateri raziskuje kako se nevednosti odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Koncept nevednosti si moramo znova ogledati, pravi, saj smo sredi korenitih sprememb v naravi vedenja. V knjigi se med drugim posveča, kot sama zapiše, dvema tesno povezanima vsebinama, nevedenju (nevednosti) in nepriznavanju (prezrtju).</p> <blockquote><p>Nevednost označuje mejo, onkraj katere poklicna strokovnost ne more napredovati, in še več, zamejuje to, kaj lahko razumno pričakujemo od ljudi kot posameznikov in skupnosti.</p></blockquote></p> 174749860 RTVSLO – Prvi 1291 clean Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.<p>Kdaj in zakaj ne želimo vedeti</p><p><blockquote><p>Marca 2020, ko je v Združenih državah Amerike izbruhnila kriza zaradi koronavirusa, so v časopisu <em>Financial Times</em> objavili karikaturo Jamesa Fergusona, na kateri ameriški predsednik Donald Trump sedi v Ovalni pisarni s kirurško masko na očeh in si z dlanmi močno zatiska ušesa. Na tleh je slika kitajskega predsednika XI Jinpinga s kirurško masko, narejeno iz kitajske zastave. Medtem, ko si en voditelj zatiska oči in ušesa, ima drugi usta pokrita s simboli države in ideologije.</p></blockquote> <p>Ljudje znajo od nekdaj poiskati načine za zatiskanje oči in ušes, da se jim ni treba zmeniti za informacijo, ki jih razburja; da jo lahko zanikajo ali zavrnejo. Z vodjem se bodo enačili, tudi če je njegov ali njen diskurz poln laži. Toda časi "postresnice" so zaradi "vzpona kognitivne inercije" drugačni - krepi se ravnodušnost do tega, kaj je resnica in kaj laž, zapiše <strong>dr. Renata Salecl</strong> v knjigi z naslovom <strong>Strast do nevednosti</strong>, v kateri raziskuje kako se nevednosti odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Koncept nevednosti si moramo znova ogledati, pravi, saj smo sredi korenitih sprememb v naravi vedenja. V knjigi se med drugim posveča, kot sama zapiše, dvema tesno povezanima vsebinama, nevedenju (nevednosti) in nepriznavanju (prezrtju).</p> <blockquote><p>Nevednost označuje mejo, onkraj katere poklicna strokovnost ne more napredovati, in še več, zamejuje to, kaj lahko razumno pričakujemo od ljudi kot posameznikov in skupnosti.</p></blockquote></p> Sat, 30 Jan 2021 13:30:00 +0000 Renata Salecl: Strast do nevednosti Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Veliki mag sodobne madžarske literature se slovenskemu bralstvu predstavlja z zbirko postapokaliptične kratke proze, v kateri pa sredi tesnobe in obupa lahko ugledamo tudi sledi presežne lepote</p><p><p>Ko je <strong>László Krasznahorkai</strong> leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko <strong><em>Svet gre naprej</em></strong>, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa v pogovoru s prevajalko <strong>Marjanco Mihelič</strong> predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> 174748155 RTVSLO – Prvi 1184 clean Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Veliki mag sodobne madžarske literature se slovenskemu bralstvu predstavlja z zbirko postapokaliptične kratke proze, v kateri pa sredi tesnobe in obupa lahko ugledamo tudi sledi presežne lepote</p><p><p>Ko je <strong>László Krasznahorkai</strong> leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko <strong><em>Svet gre naprej</em></strong>, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa v pogovoru s prevajalko <strong>Marjanco Mihelič</strong> predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.</p></p> Sat, 23 Jan 2021 13:30:00 +0000 László Krasznahorkai: Svet gre naprej V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Druga svetovna vojna skozi pričevanja sovjetskih vojakinj</p> <p>V delu <strong>Vojna nima ženskega obraza</strong> Nobelova nagrajenka <strong>Svetlana Aleksijevič</strong> skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Blaž Podlesnik.</strong></p> </body> </html> 174746593 RTVSLO – Prvi 1274 clean V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Druga svetovna vojna skozi pričevanja sovjetskih vojakinj</p> <p>V delu <strong>Vojna nima ženskega obraza</strong> Nobelova nagrajenka <strong>Svetlana Aleksijevič</strong> skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Blaž Podlesnik.</strong></p> </body> </html> Sat, 16 Jan 2021 13:30:00 +0000 Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra. <p>Pripoved o Teleksu, ki je šel "do konca"...</p><p><p><span><span>Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih  </span>je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika <i>Teleks</i>. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.  </span></p></p> 174745407 RTVSLO – Prvi 1186 clean Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra. <p>Pripoved o Teleksu, ki je šel "do konca"...</p><p><p><span><span>Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih  </span>je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika <i>Teleks</i>. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.  </span></p></p> Sun, 10 Jan 2021 17:16:23 +0000 Sobotno branje - Jure Apih:Predigra RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo. Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo. sl Sat, 03 Dec 2022 13:30:00 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/sobotno-branje/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 03 Dec 2022 13:30:00 +0000 Sobotno branje