Zapisi iz močvirja

Vojni hujskači

Tue, 21 Mar 2023 15:45:00 +0000

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.

Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov.

Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene.

Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol.

In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov.

Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno.

Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja.

Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij.

Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači.

Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!"

Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali.

Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov.

A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"

Gozdni Joža

Tue, 14 Mar 2023 15:45:00 +0000

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

Vstajenje čistilk

Tue, 07 Mar 2023 15:45:00 +0000

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.

Gre namreč za enega fizično najtežjih poklicev tudi v absolutnem merilu; za pretežno ali izključno ženski poklic pa je delo čistilke oziroma sobarice skrajno garaško. Toliko o tem, črpano iz izkušenj, ki si jih je naša analitična ekipa nabrala med pospravljanjem sob za zadovoljnimi turisti.

Če hočemo še globje v čistilsko problematiko, pa moramo na pomoč poklicati slovensko dramatiko in televizijsko produkcijo, kjer je čistilka obvezen lik slovenskih podeželskih iger. Dobrodušna in nekoliko topoumna, praviloma s slovensko inačico bosanščine ter s tisto zdravo pametjo plebsa, ki jo je prinesla iz tradicije klasičnih komedij. Čistilka je, kako cinično, na odrskih deskah in v televizijskih serijah bolj priljubljena od univerzitetne profesorice, kar ji daje v naši kolektivni zavesti posebno mesto.

In ves ta kolosalni uvod je potreben, da se prikopljemo do škandala, ki je pretekle dni pretresel slovenske prenočitvene zmogljivosti. Namreč; idealizirana in literarizirana slovenska čistilka se ne pritožuje. Čiščenje in pospravljanje za drugimi sta v kolektivni zavesti predstavljena kot lažja rekreacija, med katero ima čistilka ali sobarica dovolj časa in energije, da trosi ljudske modrosti razvajeni in odtujeni eliti na rep.

In mimogrede: kot se te dni pritožuje ljubljanska jara gospoda, ki benti, da je skoraj nemogoče dobiti dobro čistilko za dvainsedemdeset kvadratov nepremičninske oaze – eden pokazateljev blagostanja je trg čistilk; manj jih je na trgu, višji je življenjski standard.

A danes v gumijastih rokavicah čistimo svinjarijo, ki jo je za sabo pustil slovenski turbo kapitalizem. Ki je domačijsko lastninil in premetaval sem in tja nekdanjo turistično srebrnino, danes zbrano v mastodontu, imenovanem "Sava turizem"! Tamkajšnji menedžerji so prišli na genialno idejo, da bi čistilke in sobarice "outsourcali". Slovenske besede za ta turbo-kapitalistični manever žal ne poznamo.

S tem se, nevede seveda, globoko zajedajo v klasično strukturo tradicionalnega slovenskega podjetja, kjer je na vrhu direktor, na dnu pa čistilka. In kljub razliki v prejemku, kljub drugačnemu socialnemu statusu sta bila tako direktor kot čistilka del enega in istega organizma. Kolektiva, če hočete, akoravno gre za s socializmom zaznamovano besedo. Čistilka se je enako počutila član skupnosti in ob novoletni zabavi je bila deležna enakega narezka in večernega plesa kot direktor. Z outsourcanjem, kar pomeni, da se vse čistilke zberejo v enem podjetju, kjer so le one in lastnik, na delo pa hodijo na ista delovišča kot pred tem, pa so čistilke iz enakopravnega člana kolektiva spremenili v tržno blago. Ki ga posojajo po potrebi, ga odpuščajo po potrebi, zaposlujejo po potrebi in plačujejo z najnižjo mogočo mezdo.

Kljub zagotovilom, da bodo enako delavnopravno zaščitene, kot so bile v matičnem podjetju, gre za monstruozen ukrep. Kot je pač delovnopravni trenutek, ki ga živimo na slovenskem trgu dela, monstruozen v vseh pojavnih oblikah.

In da se ne bomo znesli le nad "Sava turizmom"! Čistilke so prvoborke v outsourcanju. Najprej so jih odpustile zdravstvene ustanove, potem šole, potem velika podjetja in tako naprej in tako nazaj. Kot delodajalci smo se odločili racionalizirati poslovanje pri najbolj težaškem delu, ki ima brez konkurence najslabše razmerje med fizičnim naporom in plačilom.

Ena izmed protestnic je med stavko v hotelih Bernardin držala v roki napis, ki je sporočal "Outsorcajmo upravo!" Sporočala je, da bi lahko tudi vodilni kader najemali po potrebi in upala, da bo s plakatom jasno pokazala na položaj menedžmenta na eni in sobaric na drugi strani. Ne vedoč, da je njen plakat brez veze, ker so uprave slovenskih podjetij – sploh tistih, v večinsko državni lasti in tako tradicionalno prepletenih s politiko – tako ali tako outsorcane.

Hočemo povedati, da v našem turizmu ne gre več za direktorje, ki živijo s svojim hotelom, temveč gre za japije, ki se svaljkajo od enega direktorskega mesta do drugega, kjer outsourcajo posamezne ude podjetja in tako izvabljajo orgazme pri lastniku. Ki je, vsaj v obravnavanem primeru – kako cinično – v večinskem deležu država.

Z drugimi besedami: če ne bi imeli tako predanih čistilk, bi se človeku gabilo prespati v hotelih Sava turizma ...

Štiriinšestdeset evrov

Tue, 28 Feb 2023 15:45:00 +0000

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.

Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino.

Najprej odsek za črnoglede …

Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom.

Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav.

Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!"

Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti.

Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost.

Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem:

"Pridite v Planico, cene so kot doma!"

Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan.

A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna.

O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev.

Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo.

Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč.

Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Joker Out

Tue, 21 Feb 2023 15:45:00 +0000

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.

Ustavno sodišče je zadržalo nekatere člene novele o zakonu, ki ureja razmerja znotraj naše hiše. Tako se bodo Igre prestolov nadaljevale, mi pa bomo tega – kot njemu podobne prispevke – vedno bolj namenjali samim sebi. A tako se svet vrti in kdo smo mi, da bi sipali pesek v kolesje.

Najbolj zanimiv in skoraj hipen odziv vseh deležnikov – se pravi tako igralcev, trenerskega kadra, kot tudi navijačev, ki spremljajo dogajanja okoli naše hiše, je bil: "Odločbo ustavnega sodišča je treba spoštovati!"

To sta izjavili tako stranki v postopku, ena z zmagoslavjem, druga s kislim nasmehom, kot tudi ostali prosti radikali slovenske politike. S predsednico republike na čelu, ki jo je napovedano jasno izražanje stališč kmalu pripeljalo do razvodenele fraze: "Odločitev sodišč je treba spoštovati!"

"Odločitev sodišč je treba spoštovati," je najbolj očitna legitimacija slovenskega politika, ko se poskuša deklarirati kot demokrat. Ker v prepirljivi, poniglavi in prav malo razumni zbornici slovenskega zakonodajnega in njemu podobnih aparatov ni kaj dosti demokratičnega … Zato se zdi neka povsem običajna in v civilizaciji normalna pravna norma, kot je spoštovanje sodišč, za slovensko politiko največji dosežek demokratičnega ustroja. In ko recimo zagovorniki novele te dni skozi stisnjene zobe izjavljajo: "Odločitev sodišča je treba spoštovati," je to razumljeno kot vrh strpnosti, sodelovanja, razumevanja in doseganja kompromisa z dialogom. Sicer je res, da mnogi pomembni politiki pri nas odločitev sodišč ne spoštujejo in v tej mantri je tudi velik del praktičnega poduka, a vseeno je gromoglasno razlaganje ponižnosti pred zakonom nekoliko groteskno.

A samo za potrebe teoretičnega preizkusa v naslednjih trenutkih prestopimo na temno stran. Se pravi tja, kjer bi si kdo drznil reči: "Ne spoštujem in ne bom spoštoval odločitve tega sodišča!"

Kot vemo iz učiteljice življenja »ne priznavam tega sodišča« posledično pripelje do vstaje proletariata in socialistične revolucije. Oboje bi bilo danes na Slovenskem sicer dobrodošla sprememba, a o tem kdaj drugič. Danes samo o predpostavki, da bi se posameznik ali skupina uprla odločitvi ustavnega sodišča, ki je zadržalo novelo o zakonu o RTV Slovenija, ki posplošeno rečeno, v toneči se hiši vzdržuje status quo.

Največji hec je v tem, da je skupina, kaj skupina, velika večina državljanov odločitvi ustavnega sodišča že rekla gromoglasen »Ne!« Se pravi, da večja skupina državljanov na glas trdi, da odločitve ustavnega sodišča ni treba spoštovati … Preden razložimo nekaj tako nezaslišanega, opozarjamo, da je za nadaljevanje razumevanja treba imeti vsaj minimalno predznanje osnov znanstvene fantastike.

Zadeva je namreč ta, da smo o noveli zakona državljani glasovali na referendumu. In jo skoraj soglasno, vsekakor pa gromoglasno podprli. Razumevanje znotraj racionalnega sveta seveda upošteva razvoj dogodkov, ki je najprej prinesel referendum, podporo noveli ter nato ustavno sodišče in zadržanje izvajanja nekaterih njenih členov ... A časovnica drži, dokler na čas gledamo linearno; če pa upoštevamo, da je časovno prostorski kontinuum mogoče kršiti, kar nam recimo dokazuje Marty McFlay iz filma Nazaj v prihodnost, to pomeni, da smo se državljani na referendumskem trojčku jasno opredelili za novelo in proti zadržanju. Da se je nekaj zgodilo pred drugim, je gledano s stališča absolutnega povsem nerelevantno!

Politika kot nižja oblika zavesti seveda ni zmožna retrogradnega pogleda, še manj delovanja, zato se zdi takšno razmišljanje banalno in naivno, a da je odločitev ustavnega sodišča prišla v nasprotje z referendumsko voljo, ne more zanikati niti glavni jezični dohtar predlagateljev presoje, ki izjemno premišljeno uporablja tako široke vokale kot tudi gel za lase.

Če je že razumevanje prejšnjega segmenta zahtevalo miselni napor, kaj šele nadaljevanje … V ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, hkrati pa ključarji svetih spisov eklatantno zanikajo to, k čemur so zavezani … Seveda je ta paradoks razložljiv z nekaj pravnimi akrobacijami in ob pomoči do konca spolitizirane slovenske družbe in spolitiziranih institucij države – a grenak priokus obstaja.

Škoda, ki jo slovenska družba doživlja ne s slabim, ali bolje rečno zanemarjenim televizijskim programom, je minimalna proti škodi, ki jo z odločitvijo ustavnega sodišča doživljamo državljani Republike Slovenije.

Slehernik se lahko odslej upravičeno počuti samo kot kmet na umazani šahovnici slovenske politike.

Svobodnjaki prostaki

Tue, 14 Feb 2023 15:45:00 +0000

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.

Zgodba je prav zanimiva, rodila pa se je na Avstrijskem. Oziroma na avstrijskem Koroškem.

Podmladek koroške veje svobodnjaške stranke je na spletu objavil pamflet, v katerem volivce poziva, naj med prihajajočimi volitvami z oblasti odstranijo socialdemokrate, ker ti dopuščajo slovenizacijo dežele.

Reakcija je bila hipna in ostra. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so v predalih poiskali priročnik z diplomatskimi ukrepi in poklicali na pogovor avstrijsko veleposlanico – in rajtamo, da so ji zažugali in sploh. Celo naša zunanja ministrica se je oglasila, potem se je oglasila še avstrijska vlada, oglasila se je slovenska manjšina, oziroma njeni predstavniki, vsi pa so bili ogorčeni. Skoraj bi nastal diplomatski škandal, toliko diplomatskega vojaštva se je znašlo na planem, a na srečo so bili vsi dovolj spravljivi, da nam ni treba s sosednjo Avstrijo v vojno.

In sredi najhujšega vrenja se pred zunanjo ministrico – ki v bleščečem ukrepu jezdi po Prešernovi – pojavi ponižni konjar, zvesti poslušalec naše oddaje, da malo pridrži uzdo in šepne gorečnežem na Mladiki: "Dajte no malo umiriti konje!"

Že grožnja sama je komična. Nezamisljivega niso zapisali državni avstrijski svobodnjaki, ki so še za življenja rajnkega Jörga z veseljem pometali in opletali z manjšino. Ne, napisala jo je koroška veja, ki je sicer med svobodnjaki zelo cenjena in verjamemo tudi množična, ampak vseeno ne gre za dunajsko centralo. Sploh pa je niso zapisali izkušeni brkati rjavosrajčniki, skale, na katerih je koroški Heimatdienst postavil svojo nazadnjaško cerkev, temveč jo je zapisal podmladek stranke; se pravi koroška veja in njen podmladek.

Na slepo ugibamo … Ampak kdo bi lahko sestavljal podmladek koroške veje svobodnjaške stranke? Predvidevamo, da mulci, polni mozoljev in adrenalina, ki težko navezujejo stike s puncami in so preštorasti za kakršenkoli šport. To je namreč model, ki je vodil njihove pradedke pri včlanjevanju v neke druge podmladke. Se pravi, ko je mozoljev in hormonov preveč, Facebook pa ne razume dovolj nemško, ali pa ga ne briga, da bi jagal sovražni govor po koroških grapah, se zdi malo požugati Slovencem dobra ideja. In je podmladek storil to, kar počnejo strankarski podmladki po vsem svetu; malo so se repenčili po spletu, s čimer so se pridružili milijonom vrstnikov, ki so se prav tistega dne, celo tisto uro repenčili na svetovnem spletu zaradi česarkoli že.

Hočemo povedati, da če bi razumni resno jemali vse bedarije, ki jih pubertetniki spravijo vsako minuto na svetovni splet, bi zunanja ministrstva ne počela drugega, kot na pogovor vabila veleposlanike izvornih držav.

Takšne banalnosti se v resni državi, ki ima resno zunanjo politiko, preprosto ignorira. Še več; ko je naš domači Janez pred dvema letoma doživel tisti akutni in danes že legendarni napad Twitterja, smo se pridušali, da se s pomočjo družbenih omrežij že ne da, oziroma se ne bi smelo vladati – ali voditi verodostojne politike na osnovi tam zapisanih objav!

Zunanje ministrstvo pa je v primeru blodenj avstrijskih najstnikov na Facebooku storilo prav to. Na diplomatski parket je zlilo golido internetne gnojnice.

Objava pa ima element, ki v ničemer ni ne komičen ne banalen, še manj pobalinski. Svobodnjaki juniorji imajo namreč prav. Na avstrijskem Koroškem resnično lahko govorimo o intenzivni slovenizaciji, ampak je ta tiste vrste, ki je slovenska država ni sposobna, avstrijska država pa ne zainteresirana videti.

V katerem grmu torej tiči Slovenec, da moramo svobodnjakom prikimati?

Kot na slovenskem Štajerskem se tudi na slovenskem Koroškem vsako jutro na tisoče delavcev odpelje na delo v sosednjo pokrajino. To sicer ni slovenizacija, kot si jo predstavljajo in o kateri govorijo mladi svobodnjaki … A če ne bi bilo te slovenizacije, bi na avstrijskem Koroškem zastal turizem, dobršen del industrije, celotna oskrba starejših in velika večina storitvenih dejavnosti, ki so danes odvisne od migrantske delovne sile.

Če parafraziramo; po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci na Koroškem utišani zaradi jugoslovanstva, po drugi zaradi srpa in kladiva, a smo se v novem tisočletju vrnili; tokrat z izvijačem v eni in s krpo za čiščenje v drugi roki.

Prav zaradi tega je borbena drža zunanjega ministrstva zaradi naivne politične masturbacije tako bizarna. Ker to isto ministrstvo ne zmore urediti statusnih težav, ki migrantske delavce tarejo že desetletja, trenutna vlada, tako kot njene predhodnice, pa v deprivilegirano Koroško ne zmore pripeljati dovolj projektov, da bi delovna sila lahko ostala doma. Pa kaj bi govorili o projektih; slovenske politične elite na Koroško že trideset let niso sposobne pripeljati niti spodobne ceste, kaj šele kaj drugega!

In dokler bo nekoč enoten, danes pa razdeljeni Korotan tako daleč od Ljubljane in na drugi strani tudi daleč od Dunaja, se lahko zunanja ministrstva na glavo postavijo, a lokalni neprilagojenci bodo bolj ali manj politično artikulirano še naprej na splet zlivali svoje frustracije. Ki jih sestavljajo štirje vogali vsakega hujskanja, ki da kaj nase: "Kri, zemlja, bojaželjnost in nizek IQ."

Ceca je bitje z masko

Tue, 07 Feb 2023 15:45:00 +0000

Vzhod Štajerske se je prebudil ob plesanju kurentov in petju srbske dive Cece. In še dobro smo jo odnesli, kajti lahko bi bilo tudi obratno. Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje. Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega bi naj bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi. Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadarkoli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije. Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov. In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?" Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži. Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen. Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogarkoli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti. A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na nek način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika. Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcedentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo. Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški. In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.

Vohuna, ki sta me ljubila.

Tue, 31 Jan 2023 15:45:00 +0000

Novica, da so v Ljubljani ulovili ruska vohuna, je pričakovano navdušila slovensko protiobveščevalno srenjo ter prav tako pričakovano razočarala rusko obveščevalno srenjo. V splošni javnosti na Slovenskem pa je novica kljub vsemu povzročila kar nekaj ugodja. Ker v preteklosti smo že ujeli nemško-francoski vlak, še pred tem smo za osamosvojitev ujeli pravi zgodovinski trenutek, tokrat pa smo prvič ujeli dva ruska vohuna. In da ne bomo dolgovezili, se posvetimo teoriji in praksi pogumnih naslednikov špiclja po imenu Bretschneider, ki je ujel nevaren protidržavni element po imenu Švejk, koj v uvodu legendarnega romana. Najprej in na začetku. Sova ni storila nič posebnega. Kristalno jasno je namreč, da argentinska državljana, ki se v Ljubljani ukvarjata s trgovino in preprodajo umetnin, ne moreta biti drugega kot ruska vohuna. Najprej zaradi tega, ker Argentinci, kljub odprtemu vabilu, ne prihajajo radi v Slovenijo, drugič pa zaradi tega, ker v Sloveniji umetnin ni ravno v izobilju. Tako jih je težko ali skoraj nemogoče tudi preprodajati. In mimogrede; ker so strokovnjaki za vohune in vohunstvo ugotovili, da gre pri ljubljanski vohunski celici za t. i. »speča vohuna«, ki dolga leta živijo povsem normalno življenje, nato pa na poziv iz Moskve začnejo izvajati svoje vohunske rabote, se je v Sloveniji v zadnjih nekaj dneh nenormalno povečalo oprezanje za spuščenimi roletami, ali kot se pravilno zapiše – navojnicami. Kajti nenadoma je vsak, ki spi prek nočnih gabaritov, določenih za spanje, postal znotraj vedno čuječe sosedske folklore sumljiv. Čeprav je vohunjenje častitljiva obrt, verjetno druga najstarejša na svetu, je še vedno zavito v šal skrivnosti. Ampak kljub vsemu se zdi skrajno nenavadno, da smo na Slovenskem ujeti zakonski par, ki je menda vohunil za Rusijo, tako brezsramno razkrinkali. Mediji so razkrili njuni imeni, naslov in ime podjetja ter še ostale osebne podatke, ki bi se za javno objavo zdeli občutljivi že, če bi šlo za navadnega državljana, kaj šele vohuna. Kajti treba je vedeti; vohuni so plašni kot srne … In če bodo izvedeli, da v Sloveniji na pranger javno privezujemo njihove osebne podatke, se nas bodo začeli izogibati v velikem loku. In s čim se bomo hvalili, ko bo zmanjkalo tujih vohunov, da bi jih ujeli? Naslednji razdelek je bolj teoretično-organizacijske narave, namreč: "Za kom ali za čim sta ruska vohuna vohljala?" Vemo, da sta imela v Sloveniji bazo, vohuniti pa sta hodila v tujino! Se pravi, da sta Slovenijo uporabljala samo kot pretvezo. Kar je praksa, ki jo uporabljajo tudi domači politiki in tajkuni, ki se nerodno rimajo z vohuni. Nekaj bleska prijetju odvzema dejstvo, da je danes vohunjenje sorazmerno enostaven posel. Državljani vse in še več o sebi povemo na družabnih omrežjih. Švejk današnjih dni bi se lahko v miru posvečal svojemu vrčku, policijski uradnik Bretschneider pa bi sedel na toplem v svoji pisarni in bi iz Švejkovih družabnih profilov izvedel več, kot je izvedel tako, da je v gostilni vlekel na ušesa. Morebiti bi se mu celo posvetilo, da je Švejk notorični bebec; čeprav, resnici na ljubo, na družabnih omrežjih ni najlažje prepoznati, kdo to je in kdo to ni. Povsem druga zgodba pa je, če sta podjetna Argentinca vohunila za državo. Kajti – tako smo vzgojeni – država naj bi bila povsem transparentna in z javnimi občili, tiskovnimi konferencami in visoko načelnostjo državnih uslužbencev kot tudi izvoljenih politikov in možnost, da bi mečkali za našimi hrbti, praktično ne obstaja. Aktivnosti, povezane z ukrajinsko vojno, ki so ruska vohuna, rajtamo, najbolj zanimale, so v Evropi vodene tako transparentno, da skoraj ni materiala za vohunjenje in oba trgovca z umetninami sta v jedrno Evropo hodila bolj na šoping kot na neko resno vohunjenje. A kljub vsemu, in to je temelj vsakega dobrega vohunskega zapleta, morebiti le ni tako. Morebiti pa je za velikim spopadom velesil, ko v mesoreznico že kdo več katerič v evropski zgodovini ponovno padajo bataljoni mladih fantov, le agenda, ki javnosti ni povsem jasna. Morebiti zahodne elite le ne povedo vsega ubogi raji in morebiti je v njihovih tako interesih kot tudi akcijah dovolj prikritega, da vzhodne elite pošiljajo človeške šnavcerje v Ljubljano malo dremat in malo trgovat s slovensko malarijo. Dokler pa tega ne ugotovimo, v skladu s prirojeno slovensko paranojo le poglejte okoli sebe, če morebiti ne opazite kakšnega vohuna. Spoznati se jih da po zalizcih, sončnih očalih, velikem spolnem apetitu in najnovejšim platnom slovenskega umetnika srednje generacije pod pazduho.

Na bone

Tue, 24 Jan 2023 15:45:00 +0000

Danes pa o manjšem, komaj opaznem protestu, ki je med vsedržavno protestno epidemijo prejšnji teden minil skoraj neopaženo. Mimogrede; da je v naši državi vse narobe, ugotavljamo komaj nekaj mesecev po tem, ko je bilo v naši državi vse narobe. Gre za teoretični problem, ki nas obravnava z logičnim nesmislom, kako je lahko v državi vse še bolj narobe, za tem, ko je že bilo vse povsem narobe. Kakorkoli; med protestniki so se znašli tudi študentje. Eden študentskih klubov, poetično se imenuje Glas, je pripravil protestno novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na problem študentske prehrane. Na kratko; po njihovo je trenuten sistem študentskih bonov zastarel, saj brez doplačila v Sloveniji študentu skoraj ni več moč kositi in po interpretaciji opozicijskega poslanskega kluba Glas sistem študentskih bonov bolj nad vodo drži slovenske gostince, kot da bi v resnici pomagal pri prehranjevanju; sploh zdravem, raznovrstnem in polnovrednem prehranjevanju študentske populacije. Da pa študentski klub ni pri svojem receptu samo rušilno negativističen, imajo predlog, po katerem bi bone zamenjali s široko mrežo študentskih menz. Eksperimentalno so eno celo postavili na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stregli so vegansko zdravo hrano, in sicer nemesni golaž in juho iz leče. Nekateri študentje pa so povsem samoiniciativno spekli tudi pecivo. Najprej in na začetku; nekaj najslabše hrane, kar se je je skuhalo v zgodovini, je nastalo v študentskih menzah. Že menza kot taka ni zagotovilo za kulinarične presežke, študentska pa sploh ne. Če ne bi bilo ponudbe hrane na bencinskih črpalkah, bi študentske menze, dokler so še obstajale, nosile častitljivi naziv gastronomskih beznic. Tako se neobveščenemu dozdeva, da je pomenil prehod iz teh zanikrnih krmilnic v udobje običajnih gostinskih lokalov kakovostni preskok naprej. A očitno študentska populacija, ki z boni živi vsakodnevno, misli drugače. In se bodo menda vrnili na velika vrata. Oziroma na male mize. A bolj kot gastronomska, polnovredna, zdrava, uravnotežena in veganska študentska prehrana razmišljujočega bega razlog študentskega srda. Zapisno kot prolog; v avli, od koder se je v letu 68 podalo študentsko gibanje rušiti monolit enoumja, je danes najbolj revolucionarno djanje juha iz leče. V družbi, kjer nakopičene probleme rešujejo ali politikantske mediokritete ali pa karieristični malomeščani, ki kot Sahara vode potrebuje energijo in zanos, ki sta lastna mlademu, izobraženemu in s predsodki neobremenjenemu državljanu, se ta raje kot z revolucijo ukvarja z juho, glavno jedjo in sladico. Mogoče vzroke razumemo napak, vsekakor pa posledice razumemo pravilno, ko trdimo, da študentov v naši družbi ni. Hudiča, še študentskih žurov, ki so se iz Rožne, Gerbičeve in ostalih centrov kot požar širili v mesto, ni več. Da ne govorimo o subkulturah, ki so rodile in vzdrževale punk, novi val, mirovniško gibanje, prve bilke ekološke zavesti in posledično civilnodružbene pogoje za osamosvojitev. Vse našteto je slonelo na študentski populaciji. Najbrž povedano grobo in celo krivično, a z dobronamernostjo, ki bi koga celo premaknila od mize: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Bog ne daj, da bi zabavljali nad pomenom zdrave in redne ter predvsem zadostne študentske prehrane, a če vegavi spomin ne laže, je bila skrb kdaj, koliko in celo kaj dati v usta, ena bolj marginalnih skrbi študentskega življenja. Ko se je že zdelo, da bo kapitalizem uspel obrusiti študentsko ost s potrošništvom, selektivnim izobraževanjem in uniformiranostjo izobraževalnega procesa, so se zgodila protiglobalizacijska gibanja in upor proti borzi. Pred desetletjem in več se je za trenutek zazdelo, da so pogoji za upor proti sistemu zreli in da ga bodo vodili mladi. A se je sfižilo in danes se v tujini najbolj radikalen del študentske oziroma mlade generacije skoraj militantno zavzema za uveljavitev okoljskih politik. Medtem pa se je slovenski študent podal vojevati svojo bitko na krvavem bojišču študentskega jedilnika. Sicer ne vemo, kakšna bo naša prihodnost; katere elite nam bodo vladale in kako globoko bo planet požgan in skurjen – a nekaj je gotovo. Če bo kaj preživelo, bodo to študentske menze …

Mi ga spet žingamo

Tue, 17 Jan 2023 15:45:00 +0000

Danes pa zelo na kratko – ker predvsem ta kratki nas danes zanimajo – o temi, ki je tako minorna, da skoraj ni vredna naše posvečene obdelave. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Pa na drugega tudi.

Najprej nekaj verzov, da si privežemo dušo in se lažje podamo na spolzek teren slovenske kolumnistike.

Mi ga spet žingamo,
domov še ne gremo …

Samo v eni izmed slovenskih pokrajin – na Gorenjskem čisto slučajno – so prejšnjo soboto obravnavali štiri prometne nesreče, ki so jih zagrešili vinjeni vozniki ali vozniki pod vplivom prepovedanih substanc.

Novička je tako običajna in tako kmalu izgine iz zanimanja javnosti, da se jo zdi skoraj brez veze ponovno objavljati ali pa komentirati; sploh če novičko postavimo ob bok ostalim prelomnim, pomembnim in usodnim dogodkom, ki jih je poln naš vsakdan.
A kljub vsemu za nekaj minut stopimo za šank z največjim prijateljem, ki je hkrati tudi eden največjih sovražnikov slovenskega naroda – z njegovim veličanstvom alkoholom.

Zdi se, da je bil pred desetletjem ali dvema alkohol kot družbeni problem bolj v središču zanimanja, kot je danes. Še sploh, ker je danes javno zdravstvo ogroženo zaradi tujih virusov in domačih čakalnih vrst, se z alkoholom mimo za to poklicanih strokovnjakov ne ubada skoraj nihče več. Ni širokih družbenih debat, ni razprav v parlamentu, ni televizijskih soočenj …
Ampak ostaja dejstvo, da je alkohol in njegova zloraba ena največjih pogub, ki prežijo na naš narod. Ne bomo se izgubljali v podatkih, niti v patetiki, a vemo, da smo po konzumiranih količinah, zlorabi in liberalnemu odnosu do alkohola v evropskem vrhu. Vemo, da je alkohol neposredno kriv za smrt dveh naših sodržavljanov vsak dan. Vemo, da za vsemi temi tragičnimi zgodbami, od umorov do družinskega nasilja, socialnih pretresov in ne nazadnje prometnih nesreč, stoji njegovo veličanstvo alkohol.

Žene se kregajo,
zastonj nas čakajo.
Nam pa to nič ni mar.

Poskusimo biti banalno plastični …

Kaj meni spoštovano občestvo: "Je za usodo naše države nevarnejši Janez Janša ali alkohol?" In da uravnotežimo: "Je za težave naše opotekajoče se družbe bolj kriv Milan Kučan ali alkohol?"

Vprašanji sta banalni in velika večina Slovencev s prstom pokaže na dvojico politikov – čeprav nič ne bi moglo biti dlje od resnice … Naša resničnost, prežeta s pritlehnostmi vseh sort, nas je zaujčkala v udobje dvorskih spletk ter nam odvzela voljo, ostrino in predvsem vire, za soočenje z resničnimi sovražniki, ki stojijo na poti napredka te družbe. In med njimi je alkohol na prvem mestu.

Vsi statistični kazalniki kričijo, da se prebivalci po blaznosti pandemije in med negotovostjo tako ukrajinske vojne kot opotekajočega se globalnega gospodarstva množično zatekajo k omami; a v medijskem vesolju, tako levem kot desnem, ne boste srečali niti enega ostrega peresa, ki bi nakopičene stiske posameznikov tolmačil z zlorabo alkohola.
To umanjkanje široke družbene razprave je na nek način značilno za kulturo, ki alkohol v vseh pojavnih oblikah malikuje; po drugi strani pa se razmišljujoči ne more otresti teorije zarote, po kateri bolj kot ne opite politične elite nudijo alkoholnim lobijem vso pomoč in podporo pri njihovem rušilnem pohodu.

Le enkrat se živi
Pesem naj naša
Odžene vse skrbi.

Skromna radijska oddaja nima ne namena ne pravice pridigati o tako kompleksni tematiki, kot je slovenska nacionalna zadetost! Še sploh, ker njeni ustvarjalci niso ravno militantni abstinenti. A da ne bomo ostali na ravni vzvišenega moraliziranja, za konec ponudimo recept, s katerim bi lahko občutno zmanjšali škodljive posledice alkohola na našo sedanjost in prihodnost …

"Če bi medtem, ko pijemo, več govorili o tem, zakaj in čemu pijemo, bi avtomatično manj pili!"

In še seveda …

"Prvi, drugi, tretji, četrti, peti, šesti dan. Šesti dan!"

Bolnišnica na koncu mesta

Tue, 10 Jan 2023 15:45:00 +0000

Bizarnost slovenskega zdravstvenega ustroja se je spustila za še eno nadstropje in preden dokončno strmoglavi tja, kjer ves čas gorijo žarki ognji, jo poskušamo vsaj za nekaj minut ustaviti s to priloženo analizo. Najprej in na začetku. V zdravstvenem sistemu delujejo, vsaj glede zdravništva, eni najbolj pametnih ljudi na Slovenskem. Ker so tudi ministri pogosto zdravniki predvidevamo, da so tudi zdravstveni ministri izredno pametni, saj je že od začetkov civilizacije znano, da je telo zapleten stroj in je potrebno mnogo znanja, študija in podobnega, da se ga človek nauči popraviti. Šest let je treba hoditi v visoke šole, da te pripustijo k zdravljenju. In potem je neverjetno, kako to okolje ekstremno pametnih ljudi že zadnjih nekaj desetletji počne same neumnosti. Vsaj tako sklepamo, ker se zdravstveni sistem sesuva pred našimi očmi. V zadnjih dneh je razpadel v sramotno stavko bolnikov. Ki ji bo sledila /ali pa ji ne bo/ sramotna stavka zdravnikov. Skratka – nekoč popularna drama absurda se je začela pri nas igrati na ljudskih odrih, postavljenih po glavnih trgih prestolnice. Poskusimo preskočiti ovire, ki jih pred slehernika postavi zdrav razum in se z rahlim odporom potopimo v vso šarado. Ker bolniki in zdravniki stavkajo, se moramo te nove slovenske pogruntavščine lotiti s terminologijo sindikalnega boja. Torej; zdravniki so v teh stavkah delojemalci, bolniki pa so delodajalci. In kar je najbolj noro; oboji stavkajo zaradi tega, ker so nezadovoljni s trenutno situacijo. Kar na nek način transcendentalno presega običajni sindikalni boj, v katerem je s situacijo nezadovoljna ena stran – zgodovinsko gledano najpogosteje delojemalci. Delodajalci so po navadi nezadovoljni samo, če ne dobijo dovolj ohlajene penine, ali je kršen kateri drugih delodajalskih privilegijev. V slovenskih javnozdravstvenih stavkah pa sta nezadovoljni obe strani … Prek prsta sklepamo, da so delodajalci, se pravi bolniki, v prvi vrsti nezadovoljni, ker so bolni. In ker bodo na protestu njim v podporo nastopili tudi predstavniki vlade, predvidevamo, da jih bodo vladajoči podprli v tem nezadovoljstvu. Ker da bi jih podprli v prizadevanjih, da lahko bolniki pridejo do zdravnika, hkrati pa na ministrstvu za to držijo škarje in platno v rokah, nima nekega smisla. Kajti bistveno nezadovoljstvo bolnikov je v tem, da ne morejo do zdravnika. In tu se konča. Zdravniki pa so po drugi strani nezadovoljni, ker so preobremenjeni in premalo zaslužijo. Da se ta absurdni krog, ki ne zdrži logične presoje, razveže, moramo v enačbo pripeljati še tretji element. To so tisti, ki plačajo zdravnike. Oziroma ki plačujejo ves zdravstveni sistem. Zavarovalnice torej … Čemu ne stavkajo zavarovalnice, oziroma čemu nihče ne stavka proti zavarovalnicam? Bolnik, se pravi delodajalec z zavarovalnico podpiše obligacijsko razmerje, ki ga nato zavarovalnica ves čas zavarovalne dobe eklatantno krši … Zdravniki iz Fidesa, ki kot pravi ljudski glas štrajkajo izključno, ko so leve vlade, s prstom zato kažejo na zavarovalnice, dobavitelje in ostale krvosese, kjer naj bi vse ponikal javni denar. Je pa res, da je ponikanje javnega denarja v slovenskem zdravstvu v deželi stoterih kraških pojavov bolj kot ne logično. Javni denar – da enačbo elegantno sklenemo – pa je tisti denar, ki ga pridelajo delodajalci, se pravi bolniki. Hočemo povedati, da smo sedanji in potencialni bolniki tisti, ki plačujemo za ta na smrt bolni javni zdravstveni sistem; katerega vrhovi so na srečo na okrevanjih na jahtah ob sredozemski obali. Ostane torej le še možnost, da bolniki še več plačujemo zavarovalnicam, ki naj nato polnijo zdravstveni sistem; ampak ne moremo, ker smo bolni. Tako gre osnovni absurd absurdne manifestacije slovenske blaznosti, če ga pogledamo skozi terminologijo stavkovnega vala zdravnikov in bolnikov. Na vso reč pa je na srečo mogoče pogledati še metafizično. Bolniki menijo, da so zdravniki ne le dolžni, da jih zdravijo, temveč menijo vsaj malo tudi, da so zdravniki krivi, da so zboleli. Hočemo povedati, da smo bolniki lahko tudi resne tečnobe, ki svoje zdravje povezujemo izključno z medicino in zdravstvenim sistemom. Težava je v dejstvu, da smo odnos zdravnik-bolnik v teh zavoženih zdravstvenih desetletjih poenostavili na ekonomski odnos. Zdravniki pa so na drugi strani samo kot cehovsko iskrico – kot medicinski skok čez kožo – začeli razumeti prisego onega helenskega ranocelnika. Posledično so se bolniki navadili, da je skrb za zdravje blago; ali pa usluga, podobna stotinam ostalih dejavnosti, s katerimi si lajšamo nemogoče breme civilizacije. Se pravi, da je odgovornost za naše zdravje plačljiva odgovornost nekoga drugega. In da je starka s koso na koncu poti vedno posledica ali napake, ali pa ne dovolj dobro opravljenega dela. S tem, ko smo zdravje in skrb zanj spremenili v ekonomsko, ali celo v pravno kategorijo, smo tako bolniki kot tudi zdravniki pozabili, da gre pri zdravju in bolezni za naravni, ali pa božji proces, kakorkoli že hočete; vsaj v primeru zdravnikov, če že ne tudi zavarovalničarjev, pa tudi za moralno zavezo. Ker smo moralni kompas izgubili v prepirih o iskanju krivde, smo se znašli na poti do smešenja zdravega razuma, ki je stavka bolnikov kot predhodnica stavki zdravnikov.

Veliki pok

Tue, 03 Jan 2023 15:45:00 +0000

Pa stecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja …

V novo leto smo stopili z velikim pokom. Za bolj občutljiva ušesa je bil na las podoben tistemu, s katerim se je pred nekaj milijardami let začelo vesolje. Le da se je vesolje začelo z enim samim, novo leto pa z več manjšimi, ampak akumulacija pokanja je približno ista. Z letošnjim pokanjem smo na simbolni ravni sočustvovali z Ukrajinci, kjer pokanje doživljajo vsak dan v letu. Še več; kot v Ukrajini smo tudi v mirnodobskih razmerah srednje Evrope na račun pirotehnike pridelali smrtno žrtev. Skupil jo je mladenič pri naših severnih sosedih, z njim pa še nekaj dlani, prstov na roki in podobnih malenkosti.

Je pa res, da v prazničnem času o pirotehniki redno teče beseda približno že tako dolgo, kolikor smo člani razvitega sveta.

Na tem mestu bi se moral nergač v nas pridušati, kako da država ne poskrbi za omejitev pokanja in ognjemetov, ki da so dokazano škodljivi. Predvsem za favno, za ozračje, pa tudi za del populacije, ki se jim zdi pirotehnika civilizacijsko nesprejemljiva.

Ampak država je resnici na ljubo preklemansko reč precej dobro regulirala. V večini trgovin je te izdelke nemogoče kupiti, v prosti prodaji jih skoraj ni, a kljub temu uvoz pirotehnike po dostopnih podatkih dosega astronomske zneske. Po podatkih iz predkoronskega leta 2019 smo jih uvozili za dva in pol milijona evrov.

Je pa v nekaterih sosednjih državah prodaja pirotehnike povsem prosta, tako ob uradnem uvozu pride k nam še na tisoče izdelkov kot posledica črnega trga. Če hočeš pokati, boš pokal.

"Ognjemetarji" in njihovi nasprotniki so se v Sloveniji, po slovensko, razdelili na pol. Tudi na občinski ravni. Slovenske občine so se ognjemetom v glavnem odpovedale, razen seveda v prestolnici. Je pa bil tamkajšnji ognjemet ekološki, kar pomeni, da je nad glavami Ljubljančanov raznašalo biorazgradljive materiale.

Ampak ti institucionalizirani ognjemeti tako ali tako niso aktualni že nekaj let; pomembno je, da so ognjemeti končno dosegli zasebni sektor, oziroma so postali dostopni sleherniku. Ki ima po ustavi republike Slovenije pravico spuščati rakete v zimsko nebo, in to počne s strastjo in predanostjo, saj je z malo višje vzpetine prelom leta nad Slovenijo videti kot rojstni dan pri družini Avatarjev.

Kritika novoletne pirotehnike kmalu trči na čer navadnega jamranja, s katerim ostarele tete branijo svojo razlago resnobnega in dolgočasnega sveta. Ki ne priznava nebrzdanega veselja, svetlobe, pokanja – tako petard kot penine – in plesanja dolgo v januarsko jutro. Zato je kritik novoletne pirotehnike sorazmerno malo, ker nihče ni rad kategoriziran kot stara teta. Odkar živimo in delamo v okvirih liberalnega kapitalizma, je tudi butasto seštevati evre, ki jih vi ali vaši sosedje poganjajo pod nebo za nekajsekundni orgazem. Hočemo povedati, da so ognjemeti in rakete in petarde družbeno sprejemljivi, čeprav civilizacijsko nezaželeni. Pa še na tem mestu vam petardofili postrežejo s Kitajci, ki so že na samem začetku civilizacije spuščali rakete v zrak. In z antropološkimi dejstvi, ki izpričujejo človeško veselje in izpolnjenost ob pirotehniki.

Se pa, vsaj v naši interpretaciji, v novoletni pirotehniki prekrasno odraža problem, ki ga ima trenutno ta planet. To je vseobsegajoča "humanokupacija", če si lahko dovolimo skovanko, po kateri je človek sovražno prevzel ves planet. Kajti dovolj je pogledati domačega psa ali mačko in spoznali bomo, da je veselje do pirotehnike lastno le človeku. Ostala živa bitja tega pokanja ne razumejo; ker nimajo zavesti ali kako že … Še več … ostala živa bitja praznike doživljajo kot najhujšo nočno moro in vsaj pri domačih živalih traja še nekaj tednov, da nehajo s strahom reagirati na vsak malo glasnejši zvok.

Prepovedati pirotehniko ne bi bilo za državo nobena težava. Že tako ali tako nam država prepoveduje, nas omejuje na desetinah področij, tako da policisti, ki bi lovili rakete na nočnem nebu, ne bi bili nič nenavadnega. A pri pirotehniki ne gre za povečanje državne regulacije. Gre v prvi vrsti za stopnjo zavesti med nami samimi.

Kako se mislimo v dobro planeta odreči recimo fosilnim gorivom, če se ne zmoremo v dobro planeta odreči polsekundnemu poku in nekajsekundni živopisni svetlobi.

Krizno leto 2022

Tue, 27 Dec 2022 16:45:00 +0000

Danes pa samo uradno slovo od poslušalstva za leto 2022. Podobnih sloves je v tem tednu kar nekaj in po najnovejši modi se ob izteku leta doda: "Samo, da je mimo!" Ali pa: "Da se ne bi nikoli ponovilo!" Na srečo do dneva natančno beležimo začetek mode, po kateri se od leta poslovimo z grenkobo in težkimi besedami. Od nekdaj se sicer novo leto pričakuje z upanjem in novoletnimi zaobljubami, a kljub temu nikoli nismo s takšnim užitkom, strastjo, skoraj z maščevanjem, zavračali pravkar iztekajočih se let. Začelo se je z zdaj že znamenitim 2020, ko je januarja uradno nastopila epidemija in smo ob koncu decembra tisto leto dobesedno zbrcali v zgodovino. "Zagotovo najslabše leto zadnjih generacij," ki ni storilo nič drugega, kot da je dalo na voljo svoj čas enemu virusu in eni podivjani civilizaciji. 2021 je nato potekalo približno enako kot predhodno in spet smo ga odslovili z neprimernimi besedami; za 2022 je že vse kazalo, da se bo življenje končno stabiliziralo, pa si je tovariš Putin omislil, da za to ni nobene resnične potrebe. In ponovno ob draginji, inflaciji in napetostih vseh sort letošnje leto vežemo v rumeno vrečo in čakamo, da ga pobere smetarski kamion. O preklinjanju preteklih let se je pojavila tudi moda besed leta – kot bi že ne imeli dovolj dogodkov, oseb in ostalih izstopajočih subjektov znotraj prejšnjega leta. In izbori besed – ker v času površnosti se da leto opisati ne z enim sestavkom, ali enim stavkom, temveč kar z eno besedo – vsebujejo skoraj praviloma besede z negativno konotacijo. Med njimi je nova skovanka; če spomin ne vara, konkurira za besedo leta na Angleškem, ki opisuje pojem "življenje v nenehni krizi". Ker kot kaže se bomo morali navaditi na življenje v nenehni krizi. Se pravi, da ne bomo več poznali čas z ali brez krize, temveč samo še: "kriza, bolj kriza, najbolj kriza"! Kar nas pripelje do srčike naše novoletne poslanice … Naši očetje, bog ne daj pa naši dedje, so se ves čas po malem hvalili s krizami, ki so jih preživeli. Z vojnami, pomanjkanjem, boleznimi in težavami. Ampak ob slovesu od še enega ekstremno kriznega leta, z obeti na še eno ekstremno krizno leto, je čas, da postavimo stvari na svoje mesto … … Generacije, ki so danes v najboljših letih, so doživele dve državi, eno vojno, pet ali šest valut, hiperinflacijo, nekajkratno sesutje lokalnega in tudi globalnega gospodarstva, pandemijo, vojno, ki preti, da bo postala zadnja, in pa planetarne podnebne spremembe, ki bodo planet spremenile v puščavo. Se pravi, da s krizo živimo že vse življenje in leto 2020 z epidemijo ni bilo nič bolj dramatično od recimo leta 1989, ko se je plača, če si se zadržal na poti od službe do preprodajalca deviz na tržnici, spremenila v nič. Ali leto 2022 z energetsko krizo ni bilo nič slabše od leta 1973, ko so Arabci zaprli pipice in so naši očetje redke avtomobile polnili z dobrimi željami in odpadlim oljem. In tako naprej in tako nazaj … Recepta za kolikor toliko normalno življenje brez kriz sta dva. Na žalost ali srečo sta že vso zgodovino enaka, samo da smo vsaj na enega malo pozabili. Najlepše se je peklenskega objema krize rešiti, če se vam uspe preriniti med en odstotek najbogatejših Zemljanov. Ali v našem primeru – med en odstotek najbogatejših Slovencev. V čakanju na protikrizne ukrepe vlade, se ti srečneži težavam izognejo s prestižnimi avtomobili, ljubljanskimi nepremičninskimi kvadrati in Michelinovimi kuharji. Ter z zgodbicami, kako zelo trdo delajo. Druga možnost, primernejša za najširšo populacijo, pa je, da enostavno znižate pričakovanja. Da si v prihajajočem letu nič ne želite, od leta 2023 nič ne pričakujete, in se v naslednjih dvanajstih mesecih na nikogar ne zanašate … Naj bodo novoletne zaobljube bolj bazične sorte: dihati, hoditi, skrbeti za naraščaj in poslušati Val 202. Če boste živeli v skladu s tem kanonom, bo prihajajoče 2023 prvo po zadnjih letih brez pridevnika "krizno" in se bomo ob letu osorej sestali v povsem drugačnem vzdušju, kot se poslavljamo letos …

Tradicionalne družabne igre za hladne dni

Tue, 20 Dec 2022 15:45:00 +0000

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo.

Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!"

Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops.

Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev.

Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let.

Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila.

Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje.

Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju …

Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«!

Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov.

Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!"

Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne …

Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano.

Vrnimo se k rušenju premiera.

Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov.

Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice …

Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih …

Mir vsem …

Ljudska milica

Tue, 13 Dec 2022 15:45:00 +0000

Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta. Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo. Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov. V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu. Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro. Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado … Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim. Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati. Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije. Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit. Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji. Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah. Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.

Mi smo Prvaki!

Tue, 06 Dec 2022 16:45:00 +0000

S tem ko se je končalo super volilno leto, se je končala tudi tortura Queenovske klasike "We are the champions!" Kajti od predsedniških palač do kinodvoran, kjer so bili volilni štabi bolj zakotnih županskih kandidatov, je nesmrtni Freddie kričal z dna svoje duše: "Mi smo prvaki, mi smo prvaki." Ampak kot se v politiki, še posebej slovenski rado zgodi: lokalni DJ-ji nimajo pojma, čemu rožnatoličnim županom godi ravno ta pesem in zakaj Modrijani nenadoma niso več dobri … Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim bo sledila groba in najverjetneje napačna literarna analiza. Pesem je Freddie napisal povsem sam, brez sodelovanja ostalih članov banda in po njegovih besedah je imel v mislih nogometno moštvo, oziroma nogometno tekmo, ki se triumfalno konča z zmago. Ampak med teoretiki zarote se pojavlja tudi mnenje, da je imel v podpomenu oziroma v mislih ansambel kot tak, ki se je leta 1977 na veliko mučil s prodorom na glasbeno sceno. Ali pa je imel v mislih homoseksualno skupnost, ki ji je začel ob tistem času vse bolj odkrito pripadati. Oba podkonteksta pa sta za slovensko politično elito, medtem ko zalita z radgonsko penino brunda napev za oktavo nižje – vsaj nerodna. Ampak četudi je pesem mišljena samo kot športna himna, je njena uporaba v politične namene nenavadna. Šport namreč razume v izjemno brutalni, oziroma nešportni maniri. Verz, kjer nasprotno moštvo označi ne le kot poražence, temveč tudi za zgube, se pravi izjemno nešportno in slabšalno, je začinjen še z verzom "Za zmago se bomo borili do samega konca." Oboje šport postavlja daleč onkraj humanega in viteškega boja, v okrilje gladiatorstva in če so županski kandidati z na novo prebujeno slovensko strpnostjo na lokalni ravni svojim protikandidatom med kampanjo še zatrjevali, da je sodelovanje glavna maksima tokratnih volitev, so jim že ob večernem piru zabrusili, da niso nič druga kot navadni »luzerji«! In da za njih ni prostora v tej občini, tem parlamentu ali tej državi. Ni najbolj jasno, kdaj je prvi politik zlorabil to popevko, a zgodovina beleži, kdo jo je najbolj grobo. Donald Trump jo je s svojimi privrženci prepeval med volilno kampanjo za republikansko nominacijo in kitarist skupine Brian May je bil nad tem primerno ogorčen – ampak seveda se Donald ni dal motiti. Vendar kot slovenski politiki je tudi Donald svoje razumevanje skladbe zamrznil pri refrenu … Zadeva je namreč ta, da je besedilo pesmi izven refrena izrazito neprimerno, da bi jo predstavniki ljudstva ali pa izvoljeni javni uslužbenci ponotranjili kot svojo himno. Poglejmo: V prvem verzu pesem pravi, da je dotični plačal vse svoje dolgove. Nerodno, če je politik dolgove kdaj sploh imel, ali bog ne daj, da jih še ima. V nadaljevanju pevec pravi, da je odslužil kazen, čeprav ni storil nobenega zločina … Kar je tipičen izgovor slovenskih pravomočno obsojenih politikov. In naprej slovenski politiki pojejo, kako so naredili nekaj res hudih napak, kar drži. In da so preživeli tudi metanje peska v obraz … Kar govori o tem, da slovenski politiki najraje dopustujejo ali na Braču, ali na Rabu. Šele nato pridemo do refrena, ki volilne štabe – recimo stranke Svoboda, Saša Arsenoviča v Mariboru ali Sama Turela v Novi Gorici – povzdignejo v politično ekstazo. Verjamemo, da bi si skladbo radi zavrteli tudi v strankah desnice, a kaj, ko nič ne zmagajo. Smo pa izvedeli, da na desnici vadijo drugo mega popularno skladbo z albuma Queenov "News of the World"! Ob naslednji volilni sezoni bodo tokrat zmagovito levico napadli z "We will rock you!" Pa gremo naprej po poti šampionov, ali šampinjonov, kot rado spolzi z nekoliko okorelega jezika v zadnji uri zmagovalne zabave. Drugi del sage o prvakih, se pravi po prvem refrenu, je še nekoliko bolj skrivnosten kot prvi. Začne se najprej s presenetljivim obratom iz "mi" v "jaz", kar strankarske liste za nekaj verzov postavi ob stran in postavi v ospredje politično/lirski subjekt … Skladba se nadaljuje s teatrsko referenco, ki namiguje, da se je kandidat v svojem življenju dovolj priklanjal/klečeplazil in dovolj nastopal/glumatal, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. V bistvu pesem bolj kot športnika na igrišču, resnično opisuje javno izpostavljeno osebo. Ali je to umetnik, mogoče pa je celo politik? Vsekakor zmagovite kandidate prikaže kot občutljive, čustvene ljudi, kar imajo še posebej rade volivke. V nadaljevanju stoji vrstica, ki je še posebej enigmatična, redko izpostavljana ali analizirana. Ko se Freddie zahvali občinstvu za slavo in bogastvo, ki ju je dobil, se zahvali tudi za vse ostalo, kar pride s slavo in bogastvom. Če to zapoje slovenski politik, takoj pomislimo na korupcijo, a kako si to razlagajo stiki z javnostjo, posameznih strank, ki naročajo ta komad, nam zaradi omejenih raziskovalnih virov ni uspelo izvedeti. Nato se pesem nadaljuje s tem, ko opiše volilno kampanjo kot skrajno težavno, daleč od tega, da bi jim bilo med njo postlano z rožicami, ali da bi bili na oddihu. Potem sledi retorično vprašanje: "Kje se bo vse to končalo?" Se bo končalo na lokalnih volitvah … na državnozborskih? Na volitvah za predsednika? "Ne," odgovarja pesem. Kandidat, ki jo vrti v štabu ne bo odnehal, dokler ne zavlada vsemu človeštvu. Dokler si ne pokori človeške rase kot takšne in pri tem bo vztrajal in vztrajal in vztrajal Končni refren, kjer si prijatelji dopovedujejo, da bodo svetovni prvaki in da ob tem ne bodo imeli nobenega razumevanja in usmiljenja za poražence. Pa še zadnji namig. Pesem se ne konča s verzom "Prvaki sveta", kot se končuje refren pred tem … teoretiki zarote v tem vidijo zloveščo napoved, da še takšen šampion, še takšen prvak nekoč pade. Tako smo prišli do konca analize v maniri največjih duhov slovenske literarne zgodovine. Seveda nam tega ne bi bilo treba početi, če bi ob volilnih zmagah politiki recitirali Prešerna, ki je natančno razložen od spredaj nazaj in od zadaj naprej; ali pa če bi vrteli kaj iz bogate zakladnice slovenskega popa, kjer pa ni česa razlagati.

Nacionalna transplantacija

Tue, 29 Nov 2022 15:45:00 +0000

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum.

"Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma …

A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti.

Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi.

Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi.

Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni …

Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč …

"Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti."

In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat.

Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same?

Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu …

Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost:

"Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Čivkati ali molčati

Tue, 22 Nov 2022 15:45:00 +0000

Digitalno pismeni večini se bo zdel današnji prispevek smešen, zato je namenjen samo populaciji zadnjih dinozavrov. Ki gledamo v nebo in se sprašujemo, kaj pomeni ta velika ognjena krogla. V zadnjih dneh smo si izvolili vlade na najbolj lokalni od vseh lokalnih ravni, tako lahko danes preverimo vladanje na najbolj globalni od vseh globalnih ravni. Se pravi, odgovorimo na vprašanje, kdo upravlja s planetom? Začnimo; tisti neumeščeni v socialno digitalno okolje smo bili dolga leta prepričani, da demokratični procesi tečejo po tradicionalnih komunikacijskih kanalih. Po medijih, z neposredno komunikacijo med državljani in državo, s tiskovnimi konferencami in javnimi nastopi. Take reči. Potem pa se je pred nekaj leti rodil Twitter in politično komuniciranje se je preselilo tja. Nakazovalo se je že pred tem s Snapchatom, Instagramom in Facebookom, a šele Twitter je dal politikom pravo orodje, ustvarjeno po njihovi meri. Ker zmore zajeti le misel ali dve in ker ni slik … Twitter je v nekaj mesecih postal večji in vplivnejši kot vse tradicionalne medijske hiše skupaj. Uredniki so besneli, če njihovi novinarji niso prepisovali s Twitterja, politiki so besneli, če njihovi tajniki niso objavljali novih in novih enovrstičnic … Ob političnem diskurzu pa se je tam gori gnetla in se še vedno gnete polovica planeta, ki se strastno in ves čas prepira z drugo polovico planeta … Razumni se je sicer vprašal, kaj je narobe s civilizacijo, da se jo da opisati in usmerjati v nekaj deset znakih … ali je postala preveč predvidljiva, ali pa je postalo človeštvo neverjetno elokventno. Kakorkoli … Twitter je postal vseobsegajoč in prebivalci te države se še kako dobro spominjamo časov, ko je vrhovni gromovnik čivkal usodo iz višav proti blatnim močvirjem, v katerih prebivamo. Neposvečeni skeptiki smo na samem začetku twiteraškega fenomena menili, da gre za še eno orodje, ki ga je sestavil mozoljasti golobradec z očali, ki je takoj naslednji teden postal multimilijarder in ga danes zanimajo samo milenijske utvare … Predvsem pa smo menili, da gre za platformo, ki v ničemer ne posega v vsebine objav. Potem pa se je počasi začelo; najprej je Twitter blokiral bivšega ameriškega predsednika in ob tem ostal nekonsistenten, saj je na planetu vsaj še nekaj deset predsednikov držav in vodij vlad, ki bi jih bilo treba nagnati s spleta. Ob Trumpovem pregonu s Twitterja, se je sprožila težka in vroča razprava o svobodi govora … Ali so ta nova digitalna orodja svobodne komunikacijske cone brez pravil, ali pa gre za sicer nove medije, ki pa so kljub temu uredniško vodeni, vendar zanje ne veljajo klasična medijska pravila in omejitve …. Pred časom je Twitter kupil multimilijarder, ki se z še nekaj tiči njegove baže menjuje na vrhu najbolj bogatih Zemljanov. Tedaj smo se tudi naivneži zavedeli, da ima Twitter lastnika. Ki, kot vsi medijski lastniki, posega ne le v njegovo poslovanje, temveč tudi v njegovo vsebinsko strukturo. Se pravi, da smo se bolj naivni prvič zavedeli, da za tem mogočnim komunikacijskim orodjem stojijo resnične osebe, ki ob ustvarjanju profita zasledujejo tudi svoje parcialne interese. Se pravi, da globalno komunikacijsko orodje zasleduje in skrbi za interes samo enega samega človeka. Lastnika seveda. Teoretiki zarot in pisci znanstvene fantastike so o nevarnosti monopolizacije medijskega prostora – kar Twitter najprej in predvsem je – poročali že pred nekaj desetletji; ampak ker smo vzgojeni, da teorijam zarot ne verjamemo, smo bili vljudno tiho. Oboroženi s tem vedenjem pa se nam sodobno komuniciranje političnih elit, tudi slovenskih, s pomočjo Twitterja zdi nekoliko vprašljivo. Ali so sporočila, čeravno kratka in intelektualno uborna, sporočila dotičnega dopisovalca, ali pa lastnika platforme, ki mu, nenazadnje, ta ista sporočila prinašajo profit? Na Twitterju namreč svoboda govora ni samo civilizacijska, temveč je tudi gospodarska kategorija … Se pravi, da je lastnik zainteresiran, da se objavi čim več in da objavljajo čim bolj visoko profilirani dopisovalci. Kakšna je torej vloga Elona Muska pri tem, ko vam vaš najljubši strankarski veljak te dneve tvita o uspehu stranke na lokalnih volitvah? Na prvi pogled sodi vprašanje med paranoične blodnje, a imeti neposreden nadzor nad objavami in mnenji mnenjskih, verskih ter političnih voditeljev je moč, ki večkrat prekaša pomembnost avtomobilčka na baterijo in rakete, ki se zna po uporabi postaviti nazaj na svoje noge. Danes, ko tako poznamo ime, priimek ter znesek na tekočem računu Velikega brata, se zdijo domače razprave o Zakonu o RTV prav smešne. Kdo in koliko posvečenih bo nadzorovalo delo nekaj nas zadnjih medijskih fosilov, je povsem brezpredmetno. Kajti medtem modra sinička v vsakem trenutku nadzoruje misli milijonov, ki naivno mislijo, da z objavljanjem enovrstičnic prispevajo k napredku in svobodi…

Najnovejša zgodovina

Tue, 15 Nov 2022 15:45:00 +0000

Preden se vsi skupaj odpravimo v predsedniško palačo, najprej končajmo še eno veliko poglavje slovenskega vsakdana … Kajti kot veste, ni konec, dokler tega ne oznanimo v naši skromni oddaji. Zadnjih nekaj mesecev smo se intenzivno prepirali o muzeju Slovenske osamosvojitve. Ali naj ostane samostojna entiteta, ali naj ga raztopimo v muzeju novejše zgodovine. Kot so se menjale ideološke predpostavke obeh vladajočih garnitur, se je menjala tudi usoda te slavne, čeprav še povsem nebogljene ustanove. Hočemo povedati, da je muzej slovenske osamosvojitve muzealska verzija Kardashianovih – razvpit brez pravega razloga! Gremo od zunaj navznoter – od bistva muzealstva do samega bistva osamosvojitve. Najprej nekaj bolečih dejstev za slovenske politike, ki ob prostih popoldnevih ustanavljajo muzeje … Muzej pomeni hišo muz. Kot je znano, muze za puške, uniforme in velike politične premike v Heladi niso poznali. Ali pa je obstajala, ampak je morala čistiti klet, medtem ko so njene sestre v prvem nadstropju medile klasično umetnost. Drugo nerodno dejstvo … Britanski muzej je zastonj; kar pomeni, da veliki narodi za svojo – v primeru Britancev resda tudi za tujo – preteklost ne računajo vstopnine … Nato pa gremo k bistvenemu vprašanju, ki je tako zelo zbegalo kulturne in običajne elite tega naroda, da so začele dajati nerodne izjave … Dilemo, ki jih je zmedla, sicer na zelo preprost način razrešujejo zgodovinske čitanke za šesti razred OŠ in se glasi: "Ali je vsaka preteklost tudi že zgodovina in ali si posledično vsaka zgodovina zasluži, da se jo človeški zarod nauči na izust …?" Profesorji zgodovine so si v procesu služenja muzi izmislili več podkategorij. Uradno, da bi vsa človeška kolobocija bila čim bolj razumljiva, neuradno, da bi jih čim več dobilo službo. Tako smo prišli do spornega termina "novejša zgodovina" in okoli njega zgradili učbenike, katedre, muzeje seminarje, inštitute in podobno. Vsi ti deležniki imajo natančno izdelano vedenje o tem, kaj novejša zgodovina je in po vseh kriterijih slovensko osamosvajanje spada v to kategorijo. Torej v muzeje, inštitute in na katedre za novejšo zgodovino. Zgodovinarjem je to jasno, politikom pa ne in ker so nekateri zgodovinarji tudi politiki, sploh pa so vsi politiki tudi zgodovinarji, je prišlo do preklemanske šlamastike z muzejem slovenske osamosvojitve … Poskusimo z banalno plastično razlago, potrebno, da slehernik razume kompleksnost problema, ki je zmedel celo največje ume slovenskega parlamentarizma. Novejša zgodovina je velika riba, ki požre manjšo ribo, slovensko osamosvojitev. Povedano še drugače; celotna slovenska osamosvojitev je del novejše zgodovine, kar pa ne pomeni, da je vsa novejša zgodovina zajeta v slovenski osamosvojitvi. In v tem zajcu tiči grm. Kajti osamosvojitelji in njih goreči apologeti so mnenja, da si slovenska osamosvojitev kot enkraten in zgodovinski proces zasluži svojo ustanovo. Se pravi "Muzej slovenske osamosvojitve", ki za zdaj deluje na začasni lokaciji, bi bil nameščen v drugi zgradbi na drugi lokaciji in z drugimi kustosi kot muzej za novejšo zgodovino. A tehnično gledano bi osamosvojitev kot proces še naprej ostala del novejše zgodovine. Kar nas pripelje do presenetljivega spoznanja, da prepiri, ki nas morijo zadnjih nekaj mesecev, niso ideološko, temveč bolj nepremičninsko in kadrovsko vprašanje … Najbolj hecno pa je dejstvo, da vedenje o slovenski osamosvojitvi, naj bo znotraj takšnega ali drugačnega muzeja, še zdaleč ni dokončno in ga pogosto zasenčijo prav tisti, ki bi ga morali vsaj negovati, če že ne raziskovati in razširjati … Če omenimo samo najbolj očiten del osamosvojitve, se pravi desetdnevno vojno, je v treh desetletjih po dogodku prisotnih že polno polresnic, zavajanj in različnih opisov posameznih dogodkov. Da ne bomo samo teoretiki: Če pod – ne poznavalski, temveč samo publicistični drobnogled vzamemo največji oboroženi spopad, ki je bil seveda zaustavitev oklepne kolone pri Štrihovcu, in poznejši boji na mejnem prehodu Šentilj, se nam odpre ogromno vprašanj in nejasnosti, kot tudi nasprotujočih si trditev. Z dogajanjem se danes v glavnem ukvarjajo ljubiteljski raziskovalci ali pa neposredni udeleženci dogodkov s spominsko literaturo. A če bi energija, čas in tudi denar okoli prepirov kdo, kaj in kje naj bo muzej šla v resnično vrednotenje samo dogodkov na Šentilju … bi bil pogled na osamosvojitveni čas bogatejši. Seveda pa pri znanstvenem, ne spomeničarskem, raziskovanju vedno obstaja možnost, da junaki postanejo bedaki. In obratno.

Svobodnjaki prostaki

Mon, 14 Nov 2022 15:45:00 +0000

Ljudska milica

Sun, 13 Nov 2022 16:45:00 +0000

Neostik

Tue, 08 Nov 2022 16:45:00 +0000

V skladu s svetim poslanstvom naše oddaje po vsem svetu prežimo za novimi in vznemirljivimi družboslovnimi fenomeni. In trenutno ni nič bolj modernega, kot so protestniki, ki se z rokami prilepijo na zidove galerij, še pred tem pa zabrišejo porcijo juhe v nekatera najbolj slavna likovna dela naše civilizacije. Poskus analiziranja nečesa tako kompleksnega, kot sta umetnost in okolje, in povezave med obojim bi izmučil in tudi je izmučil nekatere največje ume naše zgodovine, zato le skromen prispevek k temu z naše strani. Najprej in na začetku razbijmo oba osnovna gradnika. Se pravi, da večinoma mladi protestirajo v galerijah. Galerije so že bile prostor protestniških akcij; nenazadnje gre za svetišča vizualnosti, ki je zajela vse, kar se v družbi dogaja, kot tudi na nek način sodobne banke – saj je od vlaganja v likovno umetnost trenutno bolj profitabilno le vlaganje v ljubljanske nepremičnine. Torej mladi protestniki natančno vedo, kje bodo pritegnili pozornost svetovne javnosti. Potem pa je tu še metoda protesta. Zanimivo, da so izbrali lepljenje dlani na slike oz. na stene galerij. V enem primeru pa na tla avtomobilskega muzeja. Lepljenje je izrazito sodobna metoda spajanja različnih materialov. Menda so celo sodobna letala že v veliki meri zlepljena … Gre za izrazit napredek od časov, ko so se okoljevarstveniki z verigo priklenili na drevesa, ali pa so samo sedli na tla in ustavili promet … Če smo pikolovski … Za protestniško verodostojnost bi morali uporabljali materiale iz časa nastanka umetnin, ki jih polivajo z juho, se pravi, da bi se morali na steno pribiti. Kar bi imelo sicer še močnejši simbolni naboj, a je packarija občutno večja. Mimogrede; razumemo sicer simboliko za lepljenje dlani ob podlago, a mnogo bolj praktično bi bilo lepljenje podplatov. Lepši prizor in zato primernejši za galerijo so človeške postave, nezmožne premikanja med vsemi tistimi umetninami, kot so to zverižena telesa s odrgnjenimi koleni in zadnjicami, molečimi visoko v zrak … Pa še o juhi … Programsko bi bilo smiselno metati paradižnikovo juho edino in zgolj na umetnino "Pločevinka juhe", ki jo je leta 1961 ustvaril znameniti Andy Warhol. Metanje juhe v van Gogha pa priča o precejšnjem nepoznavanju likovne umetnosti. Kar pa je tudi osrednje sporočilo našega današnjega izvajanja … Planetarne onesnaževalce niti malo briga za umetnostno zgodovino. Oziroma so povsem neobčutljivi za sunek v srčiko civilizacije, na katerega upajo protestniki, da naj bi zdramil onesnaževalsko elito planeta. Protestniki menijo, da bodo s skrunitvijo kulture omejili kapital … Kar je naivno, da bog pomagaj. Kapital lahko omeji samo skrunitev kapitala, pa še to težko; hočemo povedati, da bi bil okolijski protest vsaj delno uspešen, če bi protestniki požgali kakšno banko, ali sedež multinacionalke, ali kaj podobnega. Sicer beležimo že tudi takšne nasilne poizkuse, pa to onesnaževalcev ni ustavilo. Ob tem pa imamo še nekaj načelnih pripomb. Protestniki se na galerije lepijo v času, ko Evropska unija sprejema zelo ambiciozen načrt nadzora toplogrednih izpustov … Ta nas bo že čez dobro desetletje oropal naših priljubljenih avtomobilov z agregati na notranje izgorevanje. Če razumemo protestnike, ki menijo, da je vse to premalo, bo potemtakem naša žrtev, ko bomo prisiljeni na drage, neučinkovite in z dosegom omejene električne avtomobile, zaman? In za konec še izrazito načelna pripomba. Protestniki, ko enkrat dobijo pozornost medijev, razlagajo, da so se odločili za napad na umetnine zaradi brezbrižnosti družbe do okoljske problematike; saj so državam, po njihovo, umetnost in slike, pomembnejše od življenj ljudi, ki umirajo in trpijo zaradi okoljskih sprememb. Ampak ravno v tem je kleč; umetnost, likovna recimo, je pomembnejša od življenj ljudi. Ker ljudje umremo tako ali tako … ali zaradi vojne, bolezni, starosti, nesreč, okoljskih sprememb – umetnost pa ostaja. In zato so jo tisti najbolj ozaveščeni med nami postavili v galerije in muzeje. Da bo za nami nekaj ostalo, kajti umetnost je edini upor zoper človeško neumnost, zadnja leta skoraj blaznost, ki ga imamo na razpolago. Sicer bodo protestniki, vsi po vrsti mladi, s hormoni napolnjeni zagreteži, to težko razumeli – a umetnina Francisca de Goye, ki je pribita na steno galerije, je milijonkrat intenzivnejši okoljski protest, kot je to mladež, ki se prilepi na zid ob njej.

Milijonarji brez listnice

Tue, 25 Oct 2022 14:45:00 +0000

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal.

Te dni so si svojega milijonarja na čelo vlade izvolili še Britanci. Bolje rečeno manjšinski del Britancev, ampak kdo smo mi, da učimo demokracije otoške demokrate. Danes se bomo tako na kratko ozrli po modi ali celo fenomenu, ko si ljudstvo izvoli bogataša za voditelja. V zadnjih letih so imele milijonarja za predsednika Združene države, zdaj ga imajo Britanci, pa tudi slovenski premier ima kar nekaj pod palcem. Za slovenske razmere seveda. Najprej pa k psevdoteoriji.

Ljudje se pri vsakem novem bogatašu za krmilom suverene države vsaj malo ujezijo, češ: »A zdaj nam bodo pa milijonarji vladali?« Le da ljudje ne vedo, da nam milijonarji vladajo že ves čas. Zadnjih dva tisoč let zgodovine se jim samo ni zdelo potrebno, da to počnejo z vrha demokratičnih ustanov. Hočemo povedati, kako so bogataši upravljali s planetom s pomočjo podizvajalcev, sami pa so se medtem posvečali bogatenju, bogastvu in škodljivim posledicam obojega.

V zadnjih desetletjih pa sledimo trendu, ko se bogataši brez prevelikega cirkusa pustijo izvoliti na čelo vlad in držav ter tako prekinjajo stoletno abstinenco in nepisano pravilo, da je denar vedno bolje držati v senci oblasti. Kar seveda ne pomeni, da daleč od oblasti. Na tem mestu se moramo vprašati, čemu so bogataši dobili veselje do premierskih stolčkov?

Nekaj je zagotovo na tem, da gre za šport, ki je manj naporen od vzpenjanja na Everest, frčanja v vesolje, pehanja za dekleti in kar je podobnih bogataških prostočasnih dejavnosti.

V nadaljevanju pa je statistično zanimivo, da je na planetu zagotovo mnogo več multi-milijarderjev, kot je prostih premierskih stolčkov; in ko zmanjka najbolj ekskluzivnega luksuza, ko imajo najbolj prestižne predmete tako gangsterji kot evropski aristokrati in afriški diktatorji, se lahko bogataš pohvali pred bogataškimi kolegi samo še s tem, da je na čelu države. Ali premier ali predsednik ali kaj podobnega.

Seveda milijonarji, milijarderji in ostali bogataši v svoj zagovor, čemu se gredo politike, radi povedo, da niso vsi že od rojstva bogati. Tako tudi najnovejši britanski premier. Do bogastva je prišel iz srednega sloja, je pa pomagalo, da se je poročil s hčerko indijskega milijarderja.

Kakorkoli: ena največjih skrbi demokratičnih elementov v državi, kamor se na vodilna mesta inštalirajo milijonarji, je, da ti ne bodo razumeli težav in potreb običajnih ljudi. Se pravi, da ne bodo razumeli 99 odstotkov državljanov, ki jim vladajo …

Nekaj je na tem, da je bogastvo mnogo lažje dojeti kot revščino, zato se ideja o bogatunskem nerazumevanju naših življenj ne zdi nujno slaba … Če bogataš za krmilom ne bo razumel našega vsakdana, imamo kar precej možnosti, da ga bo spremenil po svoji podobi. Se pravi, da se bomo okoli vozili z motornimi čolni in zajtrkovali kaviar, pa nas bo premier takoj lažje razumel. In tako naprej in tako nazaj.

Ob tem pa obstaja še politološko nespodoben, a praktičen premislek, po katerem je mnogo bolj modro, da te na vrhu vlade ne razume bogataš, kot da te na vrhu vlade ne razume revež. Ker ta se bo takoj drugi dan javne službe začel truditi, da postane bogataš, bogatašu pa tega ni treba. Kar nas vodi v naslednji premislek; predvidevamo, da so bogataši vajeni plačati vse usluge … Čemu torej ne bi plačali tega, da so izvoljeni premieri in predsedniki. Pa ne mislimo samo volilne kompanije, lobiranja, podkupovanja in kupovanja medijev, uničenja političnih nasprotnikov, koruptivnih posegov v podsisteme države in ostalih finančnih operacij, ki jih bogata elita z akvareli paca na družbeno tkivo … Naj vladanje plačajo za vsak dan. In to direktno nam. Kot neke vrste dnevnico. Ni treba, da je posebej visoka, le toliko, da dobimo občutek, kako nismo vladani zastonj. Ker bilo bi lepo za spremembo, da namesto da mi plačujemo vladarje, vladar plača nas. Biti ljudstvo se zdi kar precej naporna služba.

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Ker kaj dosti slabše ne more biti. Zadnji reveži, ki so nam vladali, so bili komunisti, pa vsi vemo, kako se je končalo.

Pokvarjene nedelje

Tue, 18 Oct 2022 16:45:00 +0000

Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.

Pokvarjene nedelje

Tue, 18 Oct 2022 16:45:00 +0000

Branko prebija zid

Tue, 11 Oct 2022 16:45:00 +0000

Ena glavnih težav pri razumevanju slovenske politike je njeno komuniciranje. Hočemo povedati, da nismo vedno prepričani, kaj hočejo povedati. To komuniciranje s šiframi, prenesenimi pomeni, metaforami in premenami tisti najbistrejši med nami razumejo po dnevu ali dveh, nam ostalim pa je potreben teden, včasih celo dva, da dojamemo. Pa še takrat ne vedno. Danes se posvetimo komunikacijskemu biseru, ki nas je v globokem študiju in kontemplaciji zaposloval kar deset dni. Bilo je namreč takrat, ko je poslanec SDS Branko Grims povedal, da je njegova stranka pri zbiranju podpisov za referendumski »hat-trick« prebila zvočni zid. Ker je pravilno razumevanje konteksta nujno potrebno za razumevanje materije glede zakonodaje na kar treh izjemno pomembnih področjih, se izjavi nismo nasmehnili, kot večina levih medijev; ali jo vklesali v kamen, kot večina desnih medijev – temveč smo se ji posvetili z vsem analitičnim aparatom, ki je na voljo naši skromni redakciji. Kaj je Branko Grims rekel, vemo, kaj je hotel povedati, pa ne. Če zbiranje podpisov za referendum opišemo s prebijanjem zvočnega zidu, brez razmisleka sklepamo, da so se do zdaj vanj zaletavali, tokrat jim je pa ga končno uspelo prebiti. Ali pa, da so bili pri zbiranju podpisov izjemno hitri … Za kar pa izraz »zvočni zid« ni najbolj primeren. Mogoče je Branko hotel uporabiti neko drugo naravoslovno konstanto, ki se v medijih nemarno uporablja za družboslovne postopke … Povsem drugače bi se namreč slišalo: »Stranka SDS je tokratno zbiranje podpisov opravila s svetlobno hitrostjo!« Vsaj po našem skromnem mnenju je ta poved mnogo bolj elegantna, privlačna in občutljivim ušesom volivcev bližja ... Prebijanje zvočnega zidu pa bi lahko poslanec Grims uporabil pri katerem uspehov na drugem tiru, ko se njegova stranka ponovno vrne na oblast. Še zajca ali dva za pojasnitev Grimsove izjave imamo v rokavu ... Mogoče je ciljal na to, da smo podpise najprej videli, šele pozneje pa jih bomo tudi slišali; kajti zakasnitev zvoka je ena najbolj očitnih posledic prebijanja zvočnega zidu. Ali pa, da je dostavitev podpisov v parlament podobna poku, ki pride skupaj s prebitjem zvočnega zidu … Ta in še kup referenc na komunikacijsko bravuro največje opozicijske, še pred nekaj časa največje pozicijske stranke bi se našlo. Ampak ker smo analitična, ne pa obrekovalska, ali bog ne daj razdiralna oddaja, zavijmo v sivo cono in poskusimo razložiti izjavo, kot še ni bila razložena. Vsem je znano, da je Branko Grims vodilni polihistor stranke SDS, ki se že tako ali tako odlikuje z izjemnimi umi. Zato pogosto nastopa v javnosti. Tako je povsem mogoče, da je Branko eden redkih Slovencev, ki pozna povezavo med hitrostjo zvoka, se pravi med zvočnim zidom in njegovim prebijanjem ter Slovenijo. Ta vez je nenavadna ter zgodovinsko trdna in kot domoljubna stranka so jo s to izjavo v SDS poskušali samo obuditi. Povzemimo na kratko … V Velikem Slatniku, tik ob Novem Mestu, je sredi devetnajstega stoletja živel Johann Mach. Izobraženec in učitelj je v času velikega pomora sviloprejk na svojem posestvu gojil na bolezen odporno vrsto metulja, in sicer azijskega svilnatega prelca tudi jamamai imenovanega. Imel je nekoliko alternativne metode vzreje in jih je gojil kar v naravi – tako kot danes živi vsak jamamai, ki ga ugledate v poletnem večeru ob cestni svetilki, korenini na Dolenjskem. Ampak bolj pomembno je, da je imel Johann sina Ernsta. Ernst Mach, deček nenavadne ostrine duha, je poletja preživljal na Dolenjskem, drugače pa študiral po cesarskih mestih, dosegel visoko učenost in velike časti na področju fizike in filozofije. Ker se je znanstveno ukvarjal z gibanjem hitrih teles, se njemu na čast imenuje razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje v nekem sredstvu, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Ta enota je mach in ko telo preseže hitrost enega macha, prebije zvočni zid. Bistveno vprašanje seveda ostaja: »Kako je stranka SDS z zbiranjem podpisov dosegla hitrost enega macha?« V dobrem mesecu so jih zbrali približno petdeset tisoč za posamezni referendum, iz tega pa je zelo težko izračunati, s kakšno hitrostjo se je gibalo SDS-ovsko volilno telo. In v kakšnem sredstvu. Prav tako bi bilo pretenciozno, če že ne žaljivo sklepati, da SDS-ovca najprej vidiš, šele nato ga slišiš, oz. da ga slišiš z zakasnitvijo … Tako nam ne preostane drugega, kot da sklepamo, kako je Branko Grims z analogijo o zvočnem zidu hotel le opozoriti in spomniti na premalo znanega in po krivici zapostavljenega dolenjskega rojaka. Če bo ob morebitnem uspehu referendumov, še bolj pa ob njihovem morebitnem neuspehu Branko Grims izjavil, da je izid stranko SDS končno izstrelil v stacionarno orbito, bomo vedeli, da misli na našega rojaka, pionirja raketne tehnike Hermana Potočnika Noordunga.

Terminatorji

Tue, 04 Oct 2022 16:45:00 +0000

Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.

lon ni ravno originalen, saj je ideja o humanoidnem robotu v literaturi stara že kakšno stoletje, v praksi pa že tudi nekaj desetletij. Njegov robot, ki ga sicer še razvijajo, bo stal toliko kot danes manjši avto, znal pa bo opravljati nadležna človeška opravila. Ciniki bi dejali, da med njih predvsem spada »živeti«, praktiki pa se bodo razveselili, da jim ne bo treba več odnašati smeti, zalivati rož in podobno. Po Muskovo bodo za vse to skrbeli dvonožni stroji. Te bo toliko lepše pogledati kot robotske želve, ki nam že danes sesajo prah in kosijo zelenico okoli hiše. Ali pa opazovati rumene pajke, ki so pripomogli k vzponu mesta Kočevje.

A če gremo nazaj k literarni teoriji. Kakorkoli bodo pri Musku že načrtovali robotsko pomoč na domu, je jasno, da se bodo roboti spridili in počasi izrinili človeški rod. Elon, ki očitno ni dovolj pozorno gledal Terminatorja, sicer meni, da se to ne more zgoditi, ker bodo imeli njegovi roboti vgrajen gumb, ki jih bo nepreklicno izklopil in v delovanje katerega uporabnik ne bo mogel poseči. A kot pravijo vodovodarji, tik preden s kladivom razbijejo neubogljivi odtok: »Kar človek sestavi, lahko človek tudi razstavi!« Torej že zdaj vemo, da so bodo Elonovi in podobni roboti nekoč osamosvojili ter zavladali nad našo vrsto. Predvidevamo, da nam bodo takoj prvo leto robotske prevlade vgradili gumb za izklop.

A vsa ta dolgočasna novica je bila potrebna, da se prebijemo do bistva današnje zgodbe. V uredništvu smo namreč trdno prepričani, da nam roboti že vladajo in da se uspešno skrivajo med nami že kar nekaj desetletij. Najbolj nenavadno je, da jih ljudje kljub njihovi izrazito robotski podobi in načinu delovanja nismo sposobni razkriti. Še več; celo prostovoljno jih postavljamo na položaje, ki jim niso namenjeni in ki jih niso sposobni opravljati. Da ne gremo v podrobnosti, vam danes predstavljamo tri najbolj očitne primere.

Prvič; robot, ki opravlja službo predsednika Združenih držav …
Gre za starejši, zelo bazičen model. Zelo okorno gibanje, saj je bil že takrat, ko je bil skoraj pred stoletjem še nov, namenjen samo za lažja opravila. Danes ima očitne in vsem vidne težave z gibalnim, v zadnjih nekaj mesecih pa tudi z govornim modulom. Gibanje je izrazito omejeno, govor pa večino časa nerazumljiv. Težave ima tudi z enoto, ki skrbi za vzročno-posledične operacije.

Drugič; robot, ki opravlja službo predsednika Rusije …
Spet starejši, a toliko bolj robusten model. Razvit v vojaško-industrijskem kompleksu, ni tako zelo dovršen, kot če bi bil del zahodne tehnologije, zato je komunikacija okorna in redka, a energijski paket je bil vse do nedavnega superioren. Gre za serijo robotov, razvitih v Rusiji, ki ne upoštevajo prvega zakona o robotiki, ki ga je zapisal še en Rus po poreklu – Isac Asimov. Prvi izmed treh zakonov o robotiki seveda govori, da robot ne sme poškodovati človeka, ali s svojim nedelovanje dovoliti, da bi se človek poškodoval.

Tretjič; robot, ki opravlja službo predsednika Kitajske.
Javnosti najmanj znan, zato tudi nekoliko skrivnosten robot. Njegova zunanja podoba je najmanj dovršena, saj se skoraj voščene obrazne mišice komaj premikajo. Tudi jezikovni modul je omejen samo na jezik države nastanka in na nekaj malega programerske angleščine. V zadnjih tednih je prišel v središče zanimanja predvsem zato, ker je nenavadno dolgo na servisu, tako da so se že pojavila namigovanja o odpoklicu in zamenjavi z novejšim modelom.

Ker bi nam naštevanje in argumentacija vzela preveč časa, naj samo omenimo, da tudi v Sloveniji sumimo, da so roboti prevzeli nekatere javne funkcije – le da gre pri nas za novejše in zelo sofisticirane modele. Najlažje jih je prepoznati s sicer subjektivnim robotskim testom, po katerem preučiš navade in delovanje kakšnega javnega uslužbenca v daljšem časovnem obdobju. Če se po analizi zazdi, da je edina naloga, ki bi mu smela biti zaupana, zalivanje lončnic, skoraj zagotovo govorimo o robotu.

Čez dolgih sedem let …

Tue, 27 Sep 2022 16:45:00 +0000

Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.

Najprej se je zgodilo to, kar se zgodi skoraj v vsaki vojni. Zmanjkalo je vojakov. Na bojiščih zmanjka vojakov, ker jih določeno število nasprotnik vedno pobije ali pa rani do te mere, da ne morejo več čemeti v jarkih. Potrem gredo gospodarji vojne v novo nabirko. Od nekdaj je tako in kot poroča slovenska ljudska pesem, so se na vojsko novi naborniki odpravljali s pušeljcem in upanjem, da se bodo vrnili čez dolgih sedem let. Po navadi se niso, ampak to je že neka druga zgodba.

Gremo v Rusijo. Tam se je v prejšnjih dneh začela zanimiva kampanja, ko naborniki sežigajo naborne centre. In to ne iz nekega vzvišenega, mirovniškega, protivojnega razloga, ampak za požari stoji povsem prozaični razlog. Večina naborniške dokumentacije je v Rusiji še vedno analogne, kar pomeni, da so podatki za vpoklic napisani oziroma natiskani na papirju in požar nabornega centra jih nepovratno izbriše. Torej je nabornik na tak radikalen način rešen odhoda na ukrajinsko fronto.

Ob tem, pa opazujemo še drug fenomen, ki je še bolj preprost kot naborniško piromanstvo. Potencialni naborniki množično bežijo iz Rusije in iščejo zatočišče v državah, kjer jih nabor ne more doseči. Vse sosednje države se srečujejo s kolonami na mejah in skrajno absurdno, ne pa nemogoče bi recimo bilo, da bi Ukrajina odprla svoje meje za nabornike, ki hočejo pobegniti pred naborom, pa bi se v Ukrajino zateklo na tisoče Rusov, ki se hočejo izogniti ukrajinski fronti.

Tretji, tudi zanimiv element pa je naborniški kaos, ker se je Rusija – kot njena velika imperialistična vzornica Amerika – zanašala na profesionalno vojsko. Te pa je, kot rečeno zmanjkalo, a naborni postopki so se izkazali za nepopolne, skorumpirane, nenatančne in slabo organizirane.

Ampak vse to je le prepotreben uvod h osrednjemu premisleku: "Čemu Rusi nočejo na fronto?"

Vsi elementi, ki so stoletja zagotavljali neprekinjen dotoka človeških življenj, so na mestu: "Mati domovina so ogroženi, nacizem ponovno dviga glavo, zahodni svet je krivičen in agresiven, braniti moramo svoje interese, svoj način življenja in svojo vlogo v svetu, predvsem pa svojo manjšino v tuji državi …"

Ob tem pa velja, sicer v manjši meri kot za časa vpoklica v prvo svetovno vojno, tudi še vedno nekaj srednjeveškega sentimenta, ko je treba korakati zaradi tega, ker so neverniki užalili malo patriarha, malo pa cesarja.

Ampak letos te klasične postavke ne delujejo in priča smo zgodovinsko prelomnemu trenutku, ko se državljani nočejo odzvati pozivu države za odhod na fronto.

Za bolj plastično iskanje razlogov si poglejmo hipotetično možnost … Če bi Hrvaška napadla Slovenijo, bi slovenski naborniki brez dvoma srčno branili svoja ognjišča. Kot je bilo že dokazano. Če pa bi se slovenske oblasti odločile napasti Hrvaško in opraviti vpoklic, bi imeli enako situacijo, kot jo imamo danes v Rusiji – na drugi strani pa bi se v primeru napada na Slovenijo naboru izmikali Hrvati. Kar v obeh primerih pomeni, da bi bile vojne med sosedama bolj klavrne, da ne napišemo tragikomične. Da ne govorimo na pamet, se spomnimo reakcij javnosti ob sezonskih napovedih domoljubnih krogov po ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka …

Drugače kot zaradi premika v čutenju nabornikov do vojne same si takšnega fenomena, kot mu sledimo v Rusiji, ne moremo razložiti. Ker žal razpolagamo samo s pričevanji, informacijami in podatki, ki jih prejemamo posredno, lahko samo sklepamo, da sta pri bojkotu odigrala pomembno vlogo dejavnika, ki sta zgodovinsko in arhaično institucijo vpoklica načela v temeljih.

Prvi je zagotovo sodobna komunikacijska tehnologija, ki omogoča posamezniku, v našem primeru naborniku, pogledati na dogajanje onkraj državne propagande. Se pravi, da so si naborniki lahko ustvarili neodvisno sliko o ukrajinski fronti, razlogih in dogajanju tam in ker za razliko od profesionalne vojske nimajo nobene motivacije za streljanje na bratrance in čemenje v blatu in mrazu, se vpoklicu izmikajo. Verjetno je širjenje zavedanja o nesmiselnosti spopada ena redkih pozitivnih lastnosti tako opevanih družbenih omrežij.

Drugi razlog bojkota vpoklica pa je bolj izmuzljiv, oziroma z našega stališča še težje opisljiv … Gre za, vsaj upajmo, rast zavesti o nesmiselnosti vojne, kot odgovora na nakopičene težave v medsosedskih, ali mednarodnih odnosih. Da vojna ni rešitev, vemo že vso človeško civilizacijo, a vedno znova se je lotevamo. Ta aksiom se z ruskim izogibanjem naboru prvič v naši dobi nekoliko krha. Razumemo, ali pa si morda samo pobožno želimo, da je v največji državi na svetu zrasla zavest, protivojno gibanje, ki ni organizirano, kot je bilo na zahodu v času Vietnama, temveč je generično, nastalo iz stiske pred odhodom na fronto.

Znana je velika zmota teoretikov marksizma, ki sta predvidela začetek proletarske revolucije na industrijskem zahodu, začela pa se je nato v Rusiji. In ko svetovni mirovniki sanjajo svet brez vojn, generalov, vpoklicev in orožarske industrije, praviloma prav tako mislijo na gibanja in skupine, ki delujejo na zahodu. A mar se tudi oni motijo in pravkar opazujemo rojstvo globalnega mirovniškega gibanja, ki bi končno opravilo s teorijo in prakso vojne?

Moramo pa vedeti, da bi vihra mirovniške revolucije pometla tudi s slovensko vojsko, slovenskim obrambnim ministrom in slovenskim generalštabom.

Kralji in kraljice

Tue, 20 Sep 2022 14:45:00 +0000

Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.

Kar nas navede na osnovno misel ob smrti britanske monarhinje. Ko je zapustila ta svet, se ni spremenila v prah in se ne bo povrnila v pepel – ali kako že gre – temveč se je spremenila v novico. Ki je še manj materialna forma kot sta prah in pepel, verjetno tudi manj materialna forma kot je duša sama. In samo kot nasvet za vse bodoče mrtve; mnogo bolje se je spremeniti v prah in pepel kot v novico, zato pri vratarju vztrajajte pri prvotno zamišljenem protokolu.

Je pa kraljica že v osnovi drugačna oseba, kot smo podložniki, tlačani in kar je podobnih srednjeveških izrazov. Ki ciničnim komentatorjem najbolj najedajo živce. Ob vsej tej srednjeveški navlaki se je planet lepo razklal in ker ga imamo že od prej razklanega zaradi pandemije in Ukrajine ter zdaj še kraljice, je naša civilizacija vse bolj videti kot olupljena pomaranča. Oziroma grenivka.

Ciniki namreč trdijo, da smo srednjeveško terminologijo, ikonografijo in seveda srednjeveške družbene odnose že zdavnaj presegli in da gre pri kraljih in kraljicah za anahronizem, ki pogreva, če ne drugega, tudi spomin na kolonialne grehe. Kot vedno imajo ciniki prav, ampak zato ker so ciniki, se svojega prav ne zmorejo veseliti.

Na srečo pa obstaja tudi svet izven racionalnih kategorij, v katerem pa živi, oziroma je živela kraljica in celotno Združeno kraljestvo – ter še celina ali dve …

Ker smo tako dolgo živeli v času Elizabete, drugih praktičnih monarhičnih referenc nimamo – razen, da se ob cesarjevem rojstnem dnevu, kakšni srednjeevropski lokalci našemijo v Franca Jožefa …

In tudi če posameznik ni obremenjen z obrekovalskimi razsežnostmi kraljeve družine, je povsem lahko biti navdušen nad kraljičinim življenjem. Ne le, da je bila zraven na dogodkih skoraj stoletja zgodovine, njena intimna zgodba se bere kot roman. Ali scenarij. Zato so medijske upodobitve njenega življenja absolutne uspešnice. Resnici na ljubo – ne samo zaradi zgodbe same, temveč tudi zaradi primarne očaranosti, ki jo gojimo do kraljev in kraljic. Princev in princes. Kljub trudu prej omenjenih cinikov, naš zarod še vedno obožuje klasične pravljice; klasične zgodbe o dobrem in zlem in princ, ki na koncu poljubi princeso, med otroci vedno nažge bolj realno in času ter politični ureditvi primernejšo zgodbo, o poslancu, ki se mu uspe uvrstiti v parlament.

Ampak ko danes analitiki secirajo čas in življenje pokojne monarhinje in ko se mediji čudijo medijski histeriji, ki jo sami sprožajo ter z njo kujejo dobičke, si ne moremo kaj, da se ne vprašamo temeljnega vprašanja … Ki je enako tako v primeru kraljice kot v primeru slehernika: "Čemu je njena zapuščina, takšna kot je?"

Zakaj se je razlikovala tako od drugih kronanih glav, kot od drugih vplivnih, bogatih in razvpitih? Odgovorov je toliko, koliko je te dni pišočih, v naši oddaji pa danes opozarjamo na pogosto prezrt element: "Imela je manire!" Znala se je obnašati!

Kdo bi dejal, da gre to skupaj s kralji in kraljicami, a ravno njena družina to trditev pobije v kali. A Gospa je enostavno imela manire. Bila je občudovana zaradi uglajenih manir in nostalgija po izginulem času, ki nas je zapustil z njo, je nostalgija po primernih manirah. Vsi, ki nam je kaj do teh, trpimo v sodobni družbi rokomavhov, ki se ne znajo obnašati, in vprašanje kraljičine duhovne zapuščine je med drugim tudi vprašanje bontona.

Kot primer se spomnimo druge polovice sedemdesetih in Sex Pistolsov ter gibanja okoli njih. To ni bila beatlovska kultura, ki se je nedolžno pošalila na račun nakita vladajoče elite, sprejela pa imperialna odlikovanja in nazive … Johnny Rotten in tovariši so kraljico neposredno obtožili fašističnega režima in, kako neverjetno – Johnny, to utelešenje punka kot takega, je ob kraljičini smrti javno izrekel sožalje! Kar je – mimogrede - ena bolj punk stvari, ki jih je storil.

In ta kratka zgodbica nam bolj kot vse drugo govori o moči dostojnega obnašanja. Govori o dostojanstvu, zmernosti in veličini, pa čeprav v okolju žalitev in zmerljivk. Če pritrdimo cinikom, da je odšla samo ena izmed glav globalno vladajoče Meduze, pa moramo tudi dodati, da je bila med krvosesniško elito edina, ki se je znala obnašati …

Zima prihaja

Tue, 13 Sep 2022 14:45:00 +0000

"Tisto poletje niso uplenili nobenega mamuta … Ampak ker je bilo jagodičevja v izobilju, se pod toplim soncem niso vznemirjali. A ko je proti koncu poletja ogenj z neba zajel vso planjavo ter uničil večino dračja, se je v pleme naselil nemir … izginila je tudi manjša divjad in ko se je v zraku lahko zavohal hladen veter, so se pričeli bati. Votlina je bila brez ognja pusta in vlažna, v njenem najglobljem delu, kjer je običajno viselo meso uplenjene divjadi, je zevala prazna luknja. Pleme je bilo obsojeno na propad, le da tega še ni vedelo …." Letos se bojimo zime. Tresemo se pred zimo. Tisočletja človeške civilizacije, posvečena predvsem temu, da nas ne zebe in da nismo lačni, so šla v franže. Ker letos nas bo zeblo in letos bomo, kot vse kaže, tudi lačni. Vsaj tako objavljajo mediji in grmijo politiki. In kljub temu, da se znamo voziti po vesolju, se v običajnem Evropejcu prebujajo strahovi iz pradavnine in vzgibi po obuditvi davno pozabljenih spretnosti; ponovno se učimo umetnosti vkuhavanja, štrikanja in pripravljanja drv. Kako je prišlo do tega, da se tresemo pred zimo, v glavnem vemo; država, ki smo ji nespametno zaupali svojo energetsko oskrbo, se je zapletla v vojno. Če to povežemo s liberalnim kapitalizmom, znotraj katerega odlično uspevajo rejeni vojni dobičkarji, smo tu, kjer smo. Ob tem smo vzorno sprejeli okoljske omejitve, ki so energetske trge najprej liberalizirale, takoj nato pa podvrgle špekulacijam. Ampak ker smo analitična oddaja na strani malega človeka, takoj predlagamo nekaj kreativnih rešitev, kako se pretolči skozi zimo – po možnosti z vsem zarodom. Kot je znano, so v zadnjem času zaradi podnebnih sprememb zime mile. Globalna temperatura raste proti povprečju, ki je za dve stopinji višje, in medtem ko nam je poleti zaradi tega bolj vroče, nas pozimi zaradi tega manj zebe. Se pravi, da moramo logično povečati napore, da globalna temperatura še bolj zraste. Ker snega v nižinah pozimi že tako ali tako ne poznamo več, nam to očitno uspeva … A dovolj naporni in energetsko potratni so tudi zdrizasti zimski dnevi z meglo in temperaturo okoli 5 stopinj, zato moramo še pospešiti podnebne spremembe, da nam uspe priti januarja v svetlem delu dneva vsaj do osmih stopinj, kar bi porabo energije za ogrevanje dramatično zmanjšalo. Na srečo poznamo recept, kako to storiti ... Vse avtomobile vrniti nazaj na okoljevarstveno normo EVRO 1, ukiniti proizvodnjo in prodajo električnih avtomobilov, javni promet pa pustiti točno takšen, kot je … In potem ponovno vzpostaviti individualna kurišča in vzpodbujati ljudi, da v pečeh kurijo mokro dračje, lesene ostanke in vezano ploščo, ki jo je najti okoli vogalov. Zapreti krško nuklearko in v veliko veselje rib, metuljev in naravovarstvenikov dvigniti zapornice na Dravi in srednji Savi ter dovoliti političnim strankam, da zgradijo v Velenju še en blok TEŠ-a … V ustavi prepovedati gibanja, posameznike in politične stranke, ki se zavzemajo za zaščito okolja in nižanje izpustov v okolje ter prepovedati možnost okoljskih referendumov, kot je bil tisti o vodi. Če bi se teh ukrepov natančno držali, bi v Sloveniji brez dvoma dvignili povprečno temperaturo in med prebivalstvom ublažili strah pred zimo, ki nas je trenutno povsem ohromil. Ker pa govorimo, da je strah od zunaj okrogel, od znotraj ga pa ni, moramo analizirati, kaj natančno strah pred zimo vsebuje? Česa nas je torej strah in kakšen bav-bav s seboj prinašajo november, december, januar in februar? Ko analiziramo medijske zapise, kmalu uvidimo, da je "kriofobija" izmišljena kategorija. Ljudje se ne bojimo mraza kot takega, temveč se bojimo stroškov, ki jih prinaša zima. Se pravi, da ne govorimo o generičnem strahu, ki se je prebudil po desetletjih zimskega udobja, temveč govorimo o gospodarski kategoriji. Zime se ne bojimo, ker bo hladna, temveč se je bojimo, ker bo draga. Strah pred zimo ni strah pred starko s pepelnato sivimi lasmi, pred Božičkom in Dedkom Mrazom, temveč je strah pred položnicami. Tako moramo ob koncu zimo, vsaj v naši oddaji, vzeti v zaščito. Ostali mediji jo namreč v želji po klikih, gledanosti in nakladah demonizirajo in za mnoge najlepši letni čas sedi na robu mize, odrinjen od ostalih. Medtem ko so pomlad, poletje in jesen obdržali vse svoje pridevnike, je zima v medijih zadnje mesece obravnavana izrazito pristransko in negativno, kar nam govori o tem, da je neodvisno novinarstvo še enkrat več padlo na izpitu. Obstaja pa, kot vedno, tudi cinična plat strahu pred letošnjo zimo. Medtem ko je bilo v preteklosti potrebnih na milijone žrtev, da smo v Evropi ubranili svobodo, bo letos za to dovolj premakniti termostat za dve stopinji navzdol.

Osnove predorogradnje

Tue, 06 Sep 2022 16:45:00 +0000

Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …

Pirati s Karibov

Tue, 30 Aug 2022 16:45:00 +0000

Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.

Zadnje tedne na radijski strani Kolodvorske skrivoma pogledujemo proti televiziji, kdaj se bodo tam odprla okna in se bodo pirati z noži med zobmi na vrveh spustili nad našo hišo. Za zdaj je še mirno, ampak pri piratih nikoli ne veš. Udarijo, ko najmanj pričakuješ. Seveda ne mislimo, da se bodo spustili na ves radio; tresemo se le zaradi naše skromne redakcije. Kajti takšna je podoba naše galeje to poletje: trhla, težko otovorjena, z izmučenimi galjoti se komaj prebija skozi viharje. In takšen je tudi načrt iz prastare kuharice gospoda Filipa Makedonskega. "Deli in vladaj," še vedno prinaša spodobne rezultate in nobenega razloga ni, da vsa reč ne bi delovala tudi na nacionalni RTV.

Najprej in na začetku. Koliko, če sploh, je oportuno ali celo dovoljeno, mogoče primerno, da udi nacionalne rtv hiše javno razmišljajo o nacionalni rtv hiši? Ne le razmišljajo, temveč razmišljajo neodvisno.

Dvom ne zdrži logične presoje, kajti če nam je naloženo, če je zaželeno in če smo plačani, da razmišljamo in preizprašujemo javnost, javne zadeve in javno življenje, da o družbi v najširšem pomenu neodvisno razmišljamo, ni nobenega razloga, da ne bi razmišljali javno tudi o svoji lastni hiši. Ki je ena temeljnih predpostavk te iste javnosti.

Tako menimo, da je dolžnost in ne nepotizem ali celo privatiziranje medija, ako tudi sotrudniki o njem javno razmišljamo. Ne le to … Prvi smo poklicani, da o tako pomembni instituciji javno razpravljamo prav tu sodelujoči.

Tako lahko dejanje, ko sodelavci obstopijo voditelja TV dnevnika, razumemo sicer kot protest; lahko pa – in tako bi ga morali razumeti – tudi kot javni razmislek o vlogi, smeri in pomenu nacionalne RTV hiše.

Obstaja pa težava, ki je z obstopanjem sodelavcev in izkazovanjem podpore ne bomo rešili. Gre pa tako.

V eni izmed redakcij, v informativnem programu TV Slovenija so se sprli. Grozovito sprli. Se dogaja tudi v boljših hišah. Ali zaradi talibanske strankarske politike, ali zaradi nesposobnosti urednikov, ali zaradi nesposobnosti novinarjev, ali pa samo zaradi teže trenutka – praktično ni pomembno. Pomembno je, da informativni program TV Slovenija ni kar ena redakcija. Je najbolj izpostavljena redakcija, ki jo kleni Slovenec uporablja kot sinonim za RTV Slovenija. Ko Slovenec reče: "RTV Slovenija", v devetdesetih odstotkih misli na informativni program televizije Slovenija! Najbolj kleni Slovenci nas še vedno imenujejo celo "TV Ljubljana", ampak to bolj kot ocvirek.

Obstaja pa dejstvo, da so se spori, nerazumevanja in dezintegracija informativnega programa Televizije prenesli na celotno hišo. Seveda mirno pomagamo nositi njihov križ – solidarnost v cehu očitno še ni zamrla – a ogromno sodelavcev v tej hiši nima veliko povezav s tisto redakcijo. Še več! Ogromno sodelavcev v tej hiši nima mnogo povezav niti z novinarstvom kot takim. Strokovnjaki s tehničnega področja radiodifuzije, glasbeniki, strokovnjaki za govor, administrativno osebje in seveda tudi kompletni bataljon honorarnih sodelavcev. Hočemo povedati, da strokovnjak, ki v naši hiši razmišlja o digitalni sedanjosti in prihodnosti pri distribuiranju radijskega signala, nima dosti skupnega z brodolomom novinarstva kot poklica, ki ga doživljamo zadnje mesece …

Prepričani smo, da tudi oni sicer razumejo in podpirajo sodelavce v informativnem programu TV, ampak ko pri klenem Slovencu tone ugled celotne hiše, tone ugled vseh nas. Ko informativni program izgublja gledalstvo, izgubljamo svoje uporabnike vsi mi. Kar pa še vedno ni najgloblja točka, kamor lahko zabredemo.

Prav nihče se ne spomni, ne briga ga in mu ni mar za generacije sodelavcev, ki jih ni več z nami. Ali so v pokoju, ali so odšli v brezčasne studie tam gori. To, kar z veliko lopato zapravljamo, je namreč predvsem njihov ugled. Sodobni RTV, takšen kot je, ni zaradi nas; mi smo samo dobili štafeto, s katero si zdaj neodgovorno vrtamo po nosu.

Najbolj tragično pri vsem skupaj pa je, da izguba ugleda ne pozna izraza "kdo je kriv", in ko se bo vsa ta šarada nehala, ko bo zakon spremenjen in ko bodo vsi na svojih mestih, bomo naslednjih nekaj let sodelavci pri predstavljanju sogovornikom še vedno z nelagodjem izgovarjali ime medijske hiše, iz katere prihajamo.

Digitalna preobrazba

Tue, 28 Jun 2022 16:45:00 +0000

Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.

Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic.

Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna:

»Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!«

Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič.

Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah.

In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj.

»WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba.

Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk.

Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno.

Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt.

Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …

Danes je dan republike

Tue, 21 Jun 2022 14:45:00 +0000

V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.

Sovin softver

Tue, 14 Jun 2022 16:45:00 +0000

Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.

Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?

Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.

Prvo poglavje.
SOVO bi morala nova vlada preimenovati ali pa zamenjati vse tam zaposlene. Ne da bi bilo z njimi kaj narobe, a splošno priznan pernati simbol morosti nima mnogo skupnega z intelektualno realnostjo slovenskih obveščevalcev.

Drugo poglavje
Špiclji imajo dolgo zgodovino brisanja in uničevanj podatkov. Že v egipčanski kulturi so obveščevalci goltali papirus, v srednjem veku pa so podatke zaupne narave tako spretno skrivali, da smo šele te dni našli sledove takrat zaupne slovenščine v svetokriškem rokopisu. Ker so golobi dolga leta prenašali zaupne podatke, so danes tako osovraženi in še bi lahko naštevali.
Za nas je pomembno, da so se enake težnje obdržale tudi v digitalni vlogi. Ker je večina podatkov v sodobnosti spravljena digitalno, je treba, ko se jih hočemo znebiti, pač uničiti nosilce ali platforme, na katerih so ti podatki zapisani.
Posebna enota Sove korenini že daleč nazaj v revolucionarni preteklosti, ko so imeli uničevalci podatkov za svoj emblem prisvojena srp in kladivo. Nato so se srpa rešili in na mesto njega na grb inštalirali kopalno kad. Tako se danes na rokavih uničevalcev vladnih računalnikov in mobilnih telefonov bleščita kopalna kad in kladivo.
Kopalna kad je prva izbira uničevalcev podatkov. Strokovno uničenje prenosnika ali mobilnega telefona poteka tako, da obveščevalec po navadi v najeti hotelski sobi napolni kad do vrha, nato pa vanjo zmeče službene računalnike. Ti vode na prenašajo preveč dobro; po strokovnem postopku, ki traja nekje do dveh minut, enako naredi še z mobilnim telefoni.
Drugo uničenje pa je s kladivom. Gre bolj za tradicijo, za nostalgijo, ki pa jo v Sovi skrbno negujejo. Uničenje je še vedno zelo strokovno in temeljito, le da zahteva nekaj več fizičnega napora. Tako da na dan uničenja strokovnjaki Sove dobijo za malico maksimalno dozo proteinov – po navadi so takrat na jedilniku čufte.
Pri tej metodi agent Sove vzame od dva do štiri kilograme težko kladivo in z njim nekje do tri minute udriha po napravi. Metoda se tako simbolno kot praktično napaja iz prelomnega oglasa za naprave Apple iz leta 1984, kjer dekle v športni opremi razsuje Velikega brata.
Obstaja sicer še nekaj alternativnih možnosti uničenja digitalnih nosilcev podatkov, ki pa jih v naši agenciji skoraj ne uporabljajo; predvsem zato, ker pri nas ni dovolj visokih stavb in mlinov za kovine.

Ko smo opisali metodologijo strokovnega uničenja vladnih računalnikov in mobilnih telefonov, se moramo kot davkoplačevalci vprašati: "Zakaj?" Takoj zatem se moramo vprašati še: "Čemu?"

Nekaj malega vedenja o računalnikih smo pridobili na računalniškem oddelku, ki deluje v okvirjih naše skromne redakcije. Skoraj vse naprave imajo danes učinkovit izbris starih podatkov. V računalništvu se temu reče "formatiranje" in postopek je star prav toliko kot prvi diski in še pred njimi diskete. Mogoče se najde kdo, ki bo trdil, da lahko hudobni ruski hekerji tudi formatirane podatke ponovno vzpostavijo v izvorno obliko, ampak gre za lov mačke z mišjo. Brisalci podatkov oziroma prepisovalci podatkov so nekajkrat bolj učinkoviti kot tisti, ki bi se trudili te podatke ponovno vzpostaviti. Če pa že, je vedno mogoče samo odstraniti nosilec podatkov iz naprave, vanj inštalirati vladno nedolžnega, starega pa potopiti v kopalno kad ali razbiti s kladivom.

In zdaj odgovor na drugo vprašanje, ki se je glasilo: "Čemu?"
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
V zadnjem času je prišlo na dan nekaj interne komunikacije vladnih uslužbencev. Mislimo na razkritje medijev o korupcijskih aferah pri nabavi zaščitne opreme med pandemijo. Ob novinarskih razkritjih pa postane nuja razbijati mobilne telefone in računalnike veliko bolj razumljiva. Naša oddaja, ki je družbeno analitična, se seveda ne bo spuščala v analizo korupcijskih tveganj in pravnih posledic, lahko pa ocenimo raven komunikacije. Ki je v objavljenih elektronskih sporočilih na ravni predmestnega bifeja v petek ob dvajseti uri, ko prazno čvekanje, nakladanje in obrekovanje dosežejo višek, tik preden začnejo iz sosednjih blokov klicariti razjarjene žene. Raven komunikacije je sramotna za predstavnike oblasti, za ministre in za osebe, s katerimi so bili ti v stiku. Ker predvidevamo, da so prenosniki in mobilni telefoni predstavnikov prejšnje vlade polni takšnih neslanosti, privatnosti, svete preproščine, latovščine in poenostavljanja, je menda res edino pravilno, da jih strokovnjaki Sove razbijejo s kladivom. Janševa vlada je kot kolektivni organ vodenja že zdavnaj izgubila kredibilnost, zdaj pa bodo njeni člani izgubili kredibilnost še kot ljudje.
Kar pa seveda ne pomeni, da Sova ne bo čez leto ali dve iz čiste nuje razbijala elektronskih naprav ministrov sedanje vlade.

Pa še ob koncu … Ko je prišla epidemija, smo po tej državi z lučjo iskali elektronske pripomočke, ki bi otrokom omogočili šolanje od doma. Ogromno število slovenskih otrok si pri pouku še danes pomaga z računalniki, pod katerimi je treba zakuriti v kotlu, da se čez nekaj ur vzpostavijo za primerno delovanje. Poteza, kjer – predvidevamo – kakovostne in nove naprave uničujejo, se zdi brutalno cinična.
In če ima Sova te protokole resnično zapisane v svojih internih aktih, jih je lahko v dno duše sram. Ker nekega dne bodo tam zaposleni špiclji kljub omejeni domišljiji pogruntali, da smo največja zbirka podatkov pravzaprav ljudje. In bodo vzeli kladiva v roke.

Prostor meje

Tue, 07 Jun 2022 16:45:00 +0000

Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.

Čemu je omejitev prehoda meje iz Slovenije v Avstrijo v slovenskem nacionalnem interesu?

Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle.
Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.

Na prvem mestu je nenavadna, shizofrena situacija, nevredna zibelke civilizacije, za kar se ima Evropa. Vsi poznamo glavne postulate schengenskega prostora. Prosti pretok ljudi, blaga, storitev in tako naprej in tako nazaj. Jasno je, da s policijo in celo vojsko na meji Avstrijci schengenske zaveze kršijo. In v Evropi celo niso edini, kajti prvi refleks združene Evrope ob vsaki malo večji krizi je zaprtje v lasten zapredek. Ampak to še ni vse; medtem ko se evropska politika pretvarja, da schengen obstaja – čeprav dejansko ne obstaja – bi to neobstoječe stanje celo širili. Na Hrvaško in še naprej do Romunije in Bolgarije. Se pravi, da bi nekaj, česar ni, implementirali še drugam v upanju, da tam mogoče bo – čeprav slutimo, da nadzora na slovensko-avstrijski meji hrvaški schengen ne bo ukinil.

Zdaj pa k drugi predpostavki meje. Avstrijski nadzor meje je po logiki stvari enosmeren promet. Se pravi, da je prosti pretok ljudi, kapitala in vsega ostalega iz Slovenije v Avstrijo otežen, iz Avstrije v Slovenijo pa prav nič. Presojo, ali je to dobro ali je to slabo, prepuščamo drugim; najmanj kar je, gre pri enosmernem nadzoru za rahlo diskriminacijo. Ki jo Avstrijci s pridom izkoriščajo. Na tisoče migrantskih delavcev je med begunskimi, pandemijskimi in vsemi krizami, ki še bodo, prisiljeno kazati ali potrdila, ali osebne dokumente – tisočem avstrijskih turistov pa tega ni treba! Slovenija sicer ponosno vztraja pri evropski drži in evropskih vrednotah ter ne uvaja recipročnosti – a morebiti bi, vse v svetem imenu zaščititi nacionalne interese, to veljalo storiti.
Ker kaj je slovenski nacionalni interes, ko pridemo do življenja ob slovensko-avstrijski meji? Naše vlade po stari komunistični navadi menijo, naj države ne skrbijo tuji državljani, ki prihajajo k nam, temveč naj jo skrbijo lastni državljani, ki hodijo ven. V tem primeru nam Avstrija z nadzorom celo dela uslugo; ampak to je težko priznati.

Čemu je omejitev prehoda meje iz Slovenije v Avstrijo v slovenskem nacionalnem interesu? Obstaja namreč umazana podrobnost. Kraji ob meji, ta se raztega ob velikem delu severne in severovzhodne Slovenije, namreč postajajo vse manj Slovenija in vse bolj Avstrija. Prebivalci celih vasi in manjših trgov od Prekmurja prek delov Štajerske, Koroške in Gorenjske so večinsko zaposleni v Avstriji. V zadnjem času, predvsem s ponorelim slovenskim nepremičninskim trgom, pa je opažati tudi vse več stalnega naseljevanja družin slovenskih delavcev v Avstriji. Velja pa tudi obratno, saj se vse več avstrijskega kapitala naseljuje na slovenski strani, kamor sodijo tudi obsežnejši nakupi kmetijskih površin.

Slovenija kot država torej slovenski delavni sili ni sposobna omogočiti dostojnih pogojev dela doma, zato takšen odliv … Pomeni, da predvsem domačim delodajalcem, ki niso sposobni ali voljni omogočiti primerljivih pogojev dela v naših podjetjih, tako otežen prehod meje na nek perverzen način celo ustreza. Avstrijski nadzor meje, ki je sicer precej nekonsistenten, odliva delavne sile sicer ne preprečuje, ga pa otežuje in vsaj v nekaj odstotkih tudi omejuje.

Obstaja pa še druga plat medalje. Najbrž so se Avstrijci nekoliko začeli zavedati, da je hrbtenica njihovega gospodarstva in mnogih javnih služb skoraj v celoti odvisna od tuje delovne sile. Ves gradbeni sektor, mnoge komunalne storitve in recimo oskrba starostnikov so skoraj v celoti odvisni od migrantskih delavcev in omejitve, predvsem na mejah s sosedami iz bivšega socialističnega sveta, vsaj malo pripomorejo k nadzorovanju ali celo omejitvam trga delavne sile.

Prostor vsake meje, še posebej pa mejni prostor med dvema tako različnima entitetama, kot ju predstavljamo Slovenci in Avstrijci, je kompleksen prostor. Bil bi zadnji čas, da se slovenska zunanja politika preneha skrivati za praznimi floskulami o schengenu, ki je od znotraj votel, od zunaj pa ga ni, in se začne ukvarjati s problematiko pokrajin ob meji celovito in dolgoročno.

Nekrolog ob nekropoli

Tue, 31 May 2022 16:45:00 +0000

Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli

Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti, kot se to spodobi in je pravično, si sledijo velike besede velikih ljudi, ki opozarjajo na pokojnikovo vlogo v kolektivnem spominu Slovencev. Deležni smo tudi nekaj velikih besed majhnih ljudi, a na splošno velja, da se je javnost od pisatelja poslovila dostojno in pietetno.
Obstaja pa manjša in neprijetna podrobnost … Javnost in posamezniki, ki so spominu na pisatelja namenili ob slovesu toliko lepih in vznesenih pridevnikov, pravzaprav sploh ne vedo, o čem govorijo.

Potopimo se v absurd časa, predvsem pa vpokličimo resnico, ki jo je Pahor tako čudovito ubesedil.

V Sloveniji imamo institut, ki se imenuje knjižnično nadomestilo. Gre za statistični števec knjižničnih izposoj, na osnovi katerega nato živeči avtorji dobijo finančno nadomestilo za izposojo njihovih del v javnih knjižnicah. Mimogrede in nevezani na temo; po navadi so bili slovenskim avtorjem ti skromni fičniki od Javne agencije za knjigo izplačani nekje na začetku pomladi, odkar je JAK prevzel večnamenski gospodinjski aparat Dimitrij Rupel, pa je letošnje izplačilo še daleč na proračunskem obzorju. Kakorkoli …

… Tečnoba gre – predvsem zaradi pietete in občudovanja do tržaškega pisatelja – pregledati statistiko izposoje njegovih del. Človek bi pričakoval, da bo glede na vznesenost ob slovesu branost njegove literature izjemno visoka. A je ravno nasprotno. Branost je sramotno nizka. V letošnjem letu si je do današnjega dne dela iz Pahorjevega opusa izposodilo 594 bralcev. Od tega na Nekropolo odpade 150 izposoj. V celotnem lanskem letu smo si Pahorjeva dela izposodili 2400-krat, od tega je Nekropolo prebralo kakšnih 800 Slovencev. Seveda upoštevajoč le bralce javnih knjižnic, ki pa so na Slovenskem, kjer si knjige izposojamo in ne kupujemo, vsaj večinsko bralsko telo.

Če neprimerno in skoraj absurdno poenostavimo; glede na to, da smo Borisa Pahorja kot avtorja spoznali šele v začetku devetdesetih let preteklega stoletja in če predpostavimo, da na leto zmoremo dva tisoč njegovih izposoj, je do danes vsakega Slovenca doseglo 0,03 Pahorjeve knjige, ali še drugače: kot pisatelja Pahorja poznajo samo trije odstotki Slovencev.
Da te številke damo v perspektivo, povejmo, da je lansko prvo mesto pri izposojah dosegla priljubljena mladinska pisateljica pri 54.932 izposojah, priljubljen pisec kriminalk jih je imel cca 40.600, priljubljen pisec slovenskih večernic pa 38.349, če naštejemo samo velikane slovenskega Parnasa.

Pahor se je lani uvrstil na 110. mesto najbolj izposojanih slovenskih pisateljev, pred njega pa so se uvrstili pisci najbolj neverjetnih literarnih žanrov in pisci najneverjetnejšega literarnega dometa.

Zdaj hitimo povedati to, za kar se že dviguje pravičniški prst; branost nikakor ni kategorija, po kateri bi cenili umetnika. Še več; razširjenost in priljubljenost določenega umetniškega dela bodi avtorju, tako kulturni elitizem naših časov, bolj v škodo, kakor v slavo.
Ampak nekaj pa vsekakor zmoti. Ker avtorja dokazljivo in črno na belem ne beremo in nismo brali – čemu se potem pretvarjamo, da smo ga poznali?

Po krajšem premisleku si upamo zatrditi, da smo našli odgovor. Mož je svoje poglede na svet pogosto in rad delil z javnostjo. Dolgoživost je med Slovenci tako ali tako izjemno priljubljena zaradi dolgoživosti same – spomnimo se samo Leona Štuklja. Ob dolgoživosti pa smo avtomatsko menili, da so kratki izseki, modre misli in časopisni ter televizijski intervjuji to, kar Pahor je!

A narod, ki pravi, kako ceni in neguje svoje literate, bi moral vedeti, da v resnici ni tako. Ne glede kako govorljiv, artikuliran in moder je pisatelj, ne glede na to, kako rad se odzove vsakemu povabilu, vsaki predstavitvi in vsaki okrogli mizi, bistvo pisatelja je vedno skrito med platnicami. Šele tam pisatelj postane bistvo! To, kar od njega pricurlja v javnost, je samo refleksija.

Tako smo se kot narod le še enkrat več osmešili. Ne bomo trdili, da nekrologi prihajajo izpod peres ljudi, ki ga niso brali; a kolektivno smo ga kot avtorja spregledali in zato dolgovezimo, medtem ko ga objokujemo. Vsaj to bi lahko človeku, ki se je do zadnjega diha boril za resnico, prihranili.

O stavki in smislu življenja

Tue, 24 May 2022 16:45:00 +0000

Kaj se je tako zelo zalomilo v slovenskem žurnalizmu in tudi v nacionalni medijski hiši, da javnost skoraj ne govori o ničemer drugem kot o nas?

Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno.
V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Pa gremo.
Kaj se je tako zelo zalomilo v slovenskem žurnalizmu in tudi v nacionalni medijski hiši, da javnost skoraj ne govori o ničemer drugem kot o nas? Kar pomeni, da mi med obrambo svojega dela skoraj nimamo časa govoriti o javnosti, kar bi naj bila naša glavna naloga.

Klasično novinarstvo, ki smo ga mnogi pili z materinim mlekom, je govorilo o tem, da novinar ne sme poslušati ljudi. Obstajala je nekakšna distanca, ko so novinarji kot gromovniki razlagali, kako in kaj stojijo zadeve. Tudi če se bralci in poslušalci s tem niso strinjali, jim to ni pomagalo kaj dosti. Tudi če so o zadevi vedeli več, ali so v poročilu ali reportaži ali komentarju zaznali netočnost, jim to spet ni pomagalo. Ker niso imeli možnosti in kanalov, da bi z novinarjem komunicirali. Obstajala so sicer pisma bralcev, a so bila mnogokrat omejena na vaške posebneže. Potem je prišel krasni novi svet in novinarji smo v bralcih dobili partnerje. Ki so nas lahko na družabnih platformah korigirali, hvalili, grajali in tudi žalili. Kar je načeloma v redu, saj govorimo o svobodni družbi. Ampak nekje na tej poti je naš ceh naredil napako, podobno kot so jo naredili šolniki. Ti so spustili starše v šolo, mi pa smo omogočili, da bralci in poslušalci pridejo v medije. Najprej v medije, nato pa še v naše glave.
Mimogrede – na podobni poti so prav te dni zdravniki, ki počasi dovoljujejo, da prihajajo bolniki v bolnišnice tudi v strokovnem smislu …

Ampak nazaj k žurnalizmu … Na neki točki smo se začeli bralstvu, poslušalstvu in gledalstvu dobrikati. Najprej zato, ker smo od njih, se pravi od vas, ekonomsko odvisni, potem zato, da nas bi nehali žaliti, potem zato, da bi nas imeli radi. Kar se je, kot vsako neiskreno dobrikanje, končalo s katastrofo.
Ki jo bomo opisali na primeru naše matične hiše …

Uporabniki storitev naše hiše so nenadoma začeli širiti idejo, da smo zanič. Podn, dno in smetje. Take reči. Ali jim je to predlagala politika, ali pa je politika samo prevzela ulično naracijo, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da je pocestna, neargumentirana in v svojem bistvu otroško naivna razprava postala kanon. Ta se je zaredil in ustoličil v parlamentu, na družbenih omrežjih, v javnosti in končno še v nas samih. Med to šarado smo baratali s pojmi, za katere nihče pravzaprav ne ve, kaj sploh pomenijo. "Neodvisnost", "uravnoteženost", "profesionalnost" so pojmi, ki ne pomenijo čisto nič. In jih je mogoče argumentirano ovreči ob vsaki uri dneva. A te prazne besede so pomenile hipersonične rakete, s katerimi so začeli streljati na kompleks zgradb ob Kolodvorski. Ki imajo baje preveč zaposlenih, kot pravi ulica, in odločno premalo dvigal, kot pravimo mi.

In kot se rado zgodi v paradi posploševanja in poenostavljanja, ko so argumenti prazni, debata pa otročja, je prišlo do anomalije. Vsak, ki se danes s križem in česnovim vencem spravlja na RTV Slovenija, ne ve natančno, kaj izganja. Oziroma imajo večinsko v mislih peklenščka, ki živi v informativnem programu televizije Slovenija in njegovi bližnji okolici. Gre za majhno perverzijo, da slovenska politika sebe raje gleda kot posluša, tako da na nas, sotrudnike Radia Slovenija, pomislijo le redki, ko se spravljajo urejati razmere na RTVSLO. Kar je seveda dobro in odlično – ob dolžnem sočustvovanju s kolegi na Televiziji Slovenija. Ali s kolegi v multimedijskem centru.
Skratka; ta drobna perverzija, da je ena sama redakcija postala sopomenka za celotno hišo, je zanimivo enaka tako na ulicah in bifejih kot tudi v parlamentarnih sobanah … Kar nam po logiki stvari natančno govori, da borci za RTV, kot tudi borci proti RTV, pravzaprav ne vedo, za kaj ali proti čemu se borijo.

Resnični problemi naše hiše – in lahko samo upamo, da je del stavke nagovoril tudi te – ležijo onkraj teh pritlehnih rabot. Gre za težave, ki jih celo ni mogoče reševati z denarjem, pogosto gre za interna, izven žurnalizma težko razumljiva razmerja. Gre za pogoje dela, za socialni status in gre, vsaj v nekaterih segmentih naše hiše, tudi za izgubljen ugled. Dokler sodelavci programov ne bomo tega spoznali sami, nam ne bodo pomagale ne stavke, ne spremenjene oblasti in ne različne sestave programskih svetov.
Novinarji in ostali avtorji ter v končni fazi vsi sodelavci programov bi morali biti večinsko zavezani cehu, ne pa neodvisnosti, uravnoteženosti in profesionalnosti. Ceha pa nimamo, za kar smo krivi mi, ne pa ceh.

Na tem mestu pa se v maniri discipliniranega stavkokaza ustavimo.

In še odgovor na vprašanje o smislu življenja z začetka zapisa …
Kot vedno bomo citirali znanstveno fantastiko, v tem primeru večnega Kurta Vonneguta.
"Smisel življenja je, da si oči in ušesa in vest stvarnika vesoljstva, ti butec."

Strokovnjaki proti ljudstvu

Tue, 17 May 2022 16:45:00 +0000

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Od evrosonga do sestavljanja vlade

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Na pravkar končani vseevropski veliki maši popularnih melodij obstajata dva režima ocenjevanja. Prvi so strokovne žirije, drugi pa je glasovanje splošne populacije. Posplošeno rečeno gre za strokovnjake proti demokraciji. In redno se dogaja, da se glasovanji obeh teles dramatično razlikujeta. Glede evrosonga vzkliknemo: "Hvala bogu, za demokracijo!" Kajti strokovne žirije, slovenska recimo, so namenjale najvišje število točk glasbenim stvaritvam, med katerimi so izvajalci popevali v povsem napačnih tonskih razmerjih. Da o sporočilnosti, sodobnosti in izvirnosti teh skladb sploh ne govorimo. Kot rečeno, je na srečo demokratični glasovalni stroj nato postavil stvari na svoje mesto in če smo povsem konkretni: Ukrajina ni zmagala, kot napačno navajajo režimski mediji in televizijski komentatorji, ker bi Evropa poskušala biti solidarna z Ukrajino, ampak ker je imela daleč najboljši komad, kot se reče. Sodoben, izviren in poveden. Ob bok se mu je lahko postavila le še srbska pesem, ki je pa sploh presegala običajne gabarite popevkanja in se je odpravila na poljane konceptualnega izražanja, kar pa je bilo za evropske strokovne komisije absolutno prezahtevno. Tako v prenesenem kot v konkretnem pomenu besede lahko kvalificirano zatrdimo: "Evropski glasbeni strokovnjaki, slovenski med njimi, nimajo posluha!" Hvala bogu, kot rečeno, za evropsko popularno glasbeno demokracijo.

In zdaj od banalnega k bistvenemu.
Te dni sestavljamo novo slovensko vlado. Demokratični ustroj je svoje povedal na volitvah, zdaj je na vrsti bodoči, najverjetnejši in skoraj gotovi mandatar. Odloča se med istima principoma kot evropska popularna glasba: "Ali bo v vladi uporabil kandidate, kot jih je sugeriral volilni rezultat, ali pa bo podprl kandidate, ki jih predlaga stroka?"

Poglejmo si to dilemo na primeru bodočega, najverjetnejšega in skoraj gotovega ministra za obrambo Marjana Šarca. Demokratične okoliščine mu niso naklonjene. Vseljudsko glasovanje je odločilo, da naj bo umaknjen iz okolja – kot bi rekli stari – "res publice!" Ampak so se strokovnjaki za politični marketing odločili drugače in nekdanji premier postaja obrambni minister.
Kaj to natančno pomeni?

Kot je nemudoma ugotovil humorni genij slovenskega naroda, je njegova edina vojaška referenca metanje puške v koruzo. Kar je podobna raven vojaškega znanja, kot jo je premogel odhajajoči obrambni minister. Ampak glede na to, da je metanje orožja v dalj sicer spoštovana vojaška panoga z dolgo tradicijo, mnogi dezerterji pa so si s tem pridobili večno slavo, se zdi, da zna biti to za vodenje obrambnega resorja le nekoliko premalo.

Kar se ob najverjetnejšem, bodočem in skoraj gotovem imenovanju sprašuje javnost, ki je prepoznala najboljšo pesem na festivalu, tako da prepozna tudi vprašljivega obrambnega ministra, je naslednje: "Ali je slab obrambni minister za slovensko obrambo dobra ali slaba novica?"

Na tem mestu žal trčimo ob enak kleč, ki razdira tudi enotno glasovanje o najboljši popevki –osebne preference. Hočemo povedati naslednje; za vse tiste, ki menijo, da so vzdrževanje slovenske vojske, nakupi orožja, orožarske afere, vohunske afere, vojaški špiclji za vsakim vogalom, pošvedrani čevlji in udinjanje NATU povsem nepotrebni in celo škodljivi za psiho-fizično kondicijo slovenskega naroda, je Šarec na obrambnem ministrstvu dobra novica. Ker kako češ drugače zapraviti vojsko, kot tako, da ji dodeliš vprašljivo vodstvo.
Po drugi strani pa imamo tudi sodržavljane, ki menijo, da je obrambni sektor pomemben; da v njem ni samo vojske, temveč tudi nekatere civilnodružbene organizacije, pa da je to pomemben sektor, v katerega spada tudi civilna zaščita ipd. Za vse tiste je vprašljivo vodenje ministrstva seveda razumljeno kot nacionalna katastrofa.

Ko so strokovnjaki torej izračunali, da so politični dobitki združevanja liberalnega prostora pomembnejši od še enega vprašljivega mandata na vrhu obrambnega resorja, so dosegli novo zmago nad demokratično izraženo voljo. V bolj enostavnem okolju panevropskega popevkarskega festivala bi to pomenilo, da so ljudje sicer izbrali Ukrajino, zmagala pa je Velika Britanija. Namesto iskrenosti, izražene sodobno, a v okvirjih nacionalne melodične tradicije, bi zmagal vesoljski mojster falzeta …
… Kot se bo v kratkem zgodilo na slovenskem obrambnem ministrstvu.

Obljuba dela dolg

Tue, 10 May 2022 16:45:00 +0000

Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Moramo verjeti, ker smo pač demokrati, da vse te voditelje, predsednike, vplivneže in celo nekaj zvezd mednarodnega show businessa vodi iskrena želja izraziti podporo trpečemu narodu. Nekateri se verjetno dogovarjajo tudi povsem konkretne stvari, nekateri samo obljubljajo, nekateri s seboj tudi kaj prinesejo. Nekateri pridejo kot klovni in se vrnejo kot bedaki, kot recimo Boris Johnson, ki je po vrnitvi v Londonu vodil avkcijo za zeleni flis predsednika Zelenskega.

V glavnem pa gre pri obiskih za izražanje moralne podpore. Ob tem lahko samo upamo, da kdo izmed obiskujočih – saj še dobro vemo, kateri trojček je bil prvi – ne počne tega zaradi svojih lastnih političnih koristi; zaradi publicitete in foto termina s trenutno največjim upornikom na svetu. Če je kateri visokih obiskovalcev odpotoval v Kijev zato, da bi utrdil ali povečal svoj lastni politični kapital, ki praviloma naraste, ko politik vtakne glavo v levovo žrelo, je to skrajno nemoralno in vsega obsojanja vredno.

A danes nismo tukaj, da pojemo mednarodni politiki nekakšne moralne levite. Danes smo tukaj zaradi zanimivega fenomena … Kot se rado zgodi, vsi ti obiskovalci v en glas ponavljajo slogan, za katerega niti ne vemo, kdo si ga je izmislil. Torej; prva izjava na tiskovnih konferencah po obisku je, da gost poudari, kako se Ukrajinci borijo za vse nas. V različnih odtenkih se ta misel vije skozi vse uradne izjave visokih obiskovalcev, ki prihajajo Zelenskemu stiskat roko: "Borite se za vse nas!"

Če je gost iz Evrope, posebej poudari: "Borite se za Evropo" ali pa "za bodočnost Evrope!" In podobno. Saj vemo, kako delujejo floskule; a ker je ta zelo sveža in skovana na hektolitrih krvi, si jo je treba ogledati pobliže.

Ker smo javni medij s težavami, si ne moremo privoščiti personificiranja, zatorej si izmislimo tretjo osebo, ki ji bomo skočili v glavo in poskušali problem razmisliti z njenega stališča. Vzemimo v naših krajih tolikokrat uporabljenega in na nek način celo referenčnega "malega človeka"! Če ga ima v programu večina slovenskih strank kot središčnico, za katero se bodo zavzemale, ni nobene zadrege, če ga vzamemo kot prototip razmišljujočega ob ukrajinski obrambi zahodne civilizacije.

Kako torej razmišlja mali človek, ko sliši vrh evropske unije, ali Plenkoviča, ali Janšo, Bona iz U2 ali kogarkoli že, ko pravi, da se "Ukrajinci borijo tudi za nas …"

Prva, najbolj očitna je vojaško-strateška misel. Se pravi; ker se Ukrajinci borijo za nas, se nam ni treba. V smislu, da se borijo namesto nas … Povedano drugače – če bi se Ukrajina nehala boriti, če se sploh ne bi uprli, bi se morali boriti mi. Kar pa seveda predpostavlja, da bi Rusija po zavzetju Ukrajine napadla jedrno Evropo in z njo tudi Slovenijo. Sicer nismo izvedenci v strateški geopolitiki, a takšen scenarij se kljub vsej zločinski ubrisanosti predsednika Putina, zdi malo verjeten. Če Ukrajina geopolitično ni samo prva frontna črta panevropske invazije, čemu potem uporabljati izraze, kot "borite se za nas"?

Mali človek razmišlja dalje: "Če se borijo za nas, potem pomeni, da jim nekaj dolgujemo!" Se pravi, da s to maksimo evropski in tudi svetovni politik in estradniki med Ukrajinci in nami vzpostavljajo nekakšno moralno obligacijsko razmerje. Če se kdo bori namesto tebe oziroma za tebe, si mu vsaj nekaj dolžan. Sprejeti begunce je v tem kontekstu patetično premalo … Kako lahko torej poplačamo, oziroma kako bomo lahko kadarkoli odplačali Ukrajincem, da so se borili za nas? Da varujejo evropsko civilizacijo …

Mogoče lahko s tega stališča razumemo v zadnjem času vse glasnejše obljube, ki segajo že v mirnodobni čas, čeprav vojna še na veliko divja. Te govorijo o povojni obnovi in o milijardah, ki jih bomo namenili za popolno obnovo Ukrajine. Se pravi, da bomo dejansko Ukrajincem plačali za to, da so se borili za nas. Kar se zdi skrajni cinično, še sploh, ker lahko mali človek dolžniško razmerje med nami in Ukrajinci že zdaj razume kot poplačilo njihovega boja z višjimi cenami energentov! Posplošeno: "Če se vi borite za nas, vam mi vračamo s tem, da plačujemo dražje gorivo in ostale energente."

Tako pač razmišlja mali človek in prav mogoče je, da svetovni politiki, ki si podajajo kljuko v Kijevu, z opozarjanjem na ukrajinsko žrtev pravzaprav opravičujejo nebrzdano inflacijo v zahodnem svetu. Na sami meji cinizma lahko te izjave razumemo tudi kot: "Če Ukrajinci za vas žrtvujejo kri in celo življenja, boste pa vi ja žrtvovali trideset centov pri vsakem litru goriva!"

Obstaja pa še ena razlaga, ki pa je bolj kot ne literarnozgodovinska. Že od neponovljivega Winstona sem politiki v dramatičnem času vojne iščejo stavke, ki bi jih zapisali v zgodovino. Kratko, udarno in sporočilno v slogu: "Kri, znoj in solze!"

Nas čas političnih enovrstičnic in enostavnic, pa je to željo le še potenciral. Tako se zdi, da se bo ena izmed izjav, ki se vrtijo okoli osnovne, v zgodovini tudi zasidrala.

Ali bo to: "Na usodi Ukrajine, se bije bitka za Evropo," ali pa "vi se borite za svobodo vseh nas," ali pa "Ukrajinci se ne bojujejo le za svojo svobodo, temveč za vse nas, ki ljubimo svobodo," ali pa katera tretja, pa bomo šele videli …

Inflacija za prave moške

Tue, 03 May 2022 16:45:00 +0000

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.

Ultimativni adrenalinski šport, ki je sklesal generacije slovenskih moških, ob katerih so današnji padalci, surfarji, skejtarji in prosti plezalci pravi malinovci

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Najprej teoretske predpostavke. Ko smo se začeli igrati kapitalizem, so nam pri razlagi pravil povedali, da je vmešavanja države v prosti trg izjemno malo, po teacher-reganovski izpeljanki igre celo nič, in da se prosti trg regulira skoraj sam. Nato pride na obisk še konkurenca in srečni potrošniki navdušeno skačemo do stropa.
Te dni se je naša država odrekla gnusnemu državno-planskemu ukrepu regulacije cen pogonskih goriv. Čim so te cene bile spuščene iz zapora, so se na igrišču prostega trga dvignile. Konkurenca med posameznimi ponudniki je na cene delovala tako ugodno, da imajo vsi trgovci identične cene, ki pa, povrhu vsega, niti ne odražajo padca surove nafte na mednarodnih trgih.
Tako je končni učinek sodobne ekonomske doktrine, da imamo na letni ravni nekaj več kot sedemodstotno inflacijo. Kar je v deželah jedrne Evrope povzročilo takšno paniko, da ljudje delajo zaloge hrane in kopljejo bunkerje v kleteh.

Lepo vas prosim … Še pomnite, tovariši, oziroma generacije, ki se sučemo okoli ali prek Abrahama? Ko je bila inflacija v rajnki Jugoslaviji še obvladljiva, recimo tam od leta 1980 do 1987, je znašala 57,2 odstotka na letni ravni, nato pa smo se na glavo vrgli po inflacijskem toboganu in proti koncu desetletja in tik pred razpadom prebili zvočni zid pri skoraj 1000 odstotkih … Inflacija 1000 odstotkov pa je ultimativni adrenalinski šport, ki je sklesal generacije slovenskih moških, ob katerih so današnji padalci, surfarji, skejtarji in prosti plezalci pravi malinovci …
Tako da … dokler nimamo trištevilčne inflacije – prosim, niti buditi nas ni treba, kaj šele kako drugače vznemirjati.

Ampak ves ta kolosalni uvod je bil potreben, da se posvetimo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Poglejmo, kaj je pogruntala Ursula …
1. Pozimi zmanjšajte ogrevanje, poleti manj uporabljajte klimatske naprave (kar pomeni mraz in vročino).
2. Prilagodite nastavitve bojlerja (kar pomeni hladno vodo).
3. Delajte od doma (če slučajno imate delo).
4. Avtomobil uporabljajte bolj gospodarno (kar pomeni, da ga ne).
5. Zmanjšajte hitrost na avtocesti in ugasnite klimo (kar pomeni, da uporabljajte moped).
6. V velikih mestih ob nedeljah ne uporabljajte avtomobila (kar pomeni, da pojdite raje k maši).
7. Na kratke razdalje hodite ali kolesarite (kar pomeni v Sloveniji pešačenje povsod).
8. Uporabljajte javni prevoz (brez komentarja).
9. Namesto z letalom potujte z vlakom … ( V Sloveniji to ne bo težava).

Čemu ukrepov ni deset? "I zato, ker Ursula ne pozna lika in dela še ene velike ekonomistke dvajsetega stoletja Milke Planinc!"
Ta bi med ukrepe zagotovo dodala par/nepar, kar pomeni, da se nekatere dni v tednu vozijo le avtomobili s parno številko na registrski tablici, druge dni pa oni z neparno. Če ta ukrep Rusije ne bi spravil na kolena, pa bi uvedla redukcije električne energije – najraje zvečer, ko morajo ljudje prižgati luči …

Ampak neslane šale na stran. Čudno naključje je hotelo, da je evropska komisija devet predlogov objavila ravno v dneh, ko smo praznovali tudi "dan Zemlje"! Globalni praznik, ki nas naj opomni na grozeče podnebne spremembe in na dejstvo, da s planetom delamo kot svinja z mehom. In poglej čudo; v kategoriji ukrepov, s katerimi naj bi zaščitili naše okolje in preprečili izumrtje civilizacije, jih je večina enakih, kot so tisti, ki naj znižajo cene in spametujejo Rusijo. Ukrep, ki je samo okoljevarstven in se ne tiče Rusije, je zmanjšanje potrošnje govejega mesa, ostali ukrepi pa se v glavnem ujemajo.
Kaj torej to pomeni?

Po norem naključju smo odkrili enotno teorijo polja tako vzdržne ekonomske politike kot tudi trajnostno naravnanega bivanja.
Oboje temelji na bolj racionalnem, manj pogoltnem, manj razsipnem in bolj razumskem obnašanju nas samih kot potrošnikov in državljanov. Če pešačimo, namesto da se vozimo, nižamo inflacijo, zvijamo roko Putinu, kot tudi manjšamo izpuste in krpamo ozonsko luknjo. Vse obenem …
Je pa kleč, ki se ga je Milka zavedala, Ursula pa se ga očitno ne. Sodobni kapitalizem temelji na maximi "vedno več", ne pa na paroli "vedno manj"! Vzdržnost, stagnacija ali celo odrekanje so bodeži v srce sodobnega kapitalista. Zato ne bo šlo zlahka …
Mi bomo skupaj s planetom z manj avtomobili, hladne in temne domove in poletno pripeko že nekako preživeli. Evropska komisija pa bolj težko.

Ana in Liza

Tue, 26 Apr 2022 16:45:00 +0000

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022

Volitve so končane in oba redna poslušalca naše skromne oddaje pričakujeta izčrpno analizo. Ker povolilne analize so najbolj priljubljeno opravilo medijev takoj zatem, ko se končajo predvolilne analize. Tako so politični analitiki ob natakarjih in kuharjih trenutno najbolj deficitaren kader v slovenskem zaposlovanju in ni čudno, da se eni in isti analitiki pojavljajo v več medijih, kot to uspeva kategoriji znanih Slovencev pred poletnimi počitnicami.

Kakorkoli; analize so razbile, razstavile, izločile in izluščile vsak posamezen element volitev; statistično in psihološko smo analizirali vsako kolesce, ki je pripomoglo k zmagam in povzročilo poraze junakov našega časa. Ni naključje, da smo za volitve prevzeli športno terminologijo, ker politično življenje ima vse elemente športnega tekmovanja. Tonin je bil včeraj izrazito vzhičen, ker je Nova Slovenija pristala na stopničkah. Tretji od petih.

Naša analiza pa bo nekoliko drugačna.
Gre pa tako; dosedanje analize volitev nam interpretirajo rezultate s stališča akterjev. Se pravi s stališča političnih strank, politikov, političnih procesov, celo svetovnonazorskih opredelitev, sploh pa s stališča slovenske politične zgodovine. Tako smo oglodali uboge politike do belih kosti, zdaj pa jih bomo do naslednjih volitev pustili, da se razkrojijo na zraku in močnem soncu vsakdana.
Ampak obstaja še analiza, ki se ne tiče ne levice, ne desnice, ne poražencev in ne zmagovalcev. To je analiza, ki se osredotoča na volivce. Se pravi na nas. Z drugimi besedami: kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022 …

Najbolj dragocena je ugotovitev, da so rezultati v neposrednem nasprotju z nekaterimi stereotipi o Slovencih, ki smo jih kot kačo na prsih gojili v zadnjih nekaj letih.

Prva ugotovitev: Slovenci nismo prepirljivi!
Kljub legendarnim sporom o dovoznih poteh in živih mejah slovenski človek ne mara špetira. Niti ne mara obrekovanja. Sploh pa ne mara težkih besed in vseh sort nedostojnosti. Ne mara politike, ki je groba, vseobsegajoča in se zajeda v vse pore javnega življenja. Slovenski človek ima rad svoj mir, od politike pa si želi servisa, ne rockovskih koncertov. Kar si, predvidevamo, želi in tudi dobi prebivalstvo mnogih dežel z močno demokratično tradicijo. Staviti na konflikt, ki bo menda aktiviral volilno telo, je bila velika strateška napaka poražencev, ki enostavno niso razumeli psihološkega profila večinskega dela naroda. Povedano neposredno: slovenski narod je dokazal, da je nad ravnjo razumevanja demokratičnih procesov v družbi, kot jih je sposobna razumeti, sploh pa omogočati slovenska politika. Slovenski ljudje smo večji demokrati od slovenskih politikov.

Druga ugotovitev: zmagovalci tokratnih volitev niso zmagali! Enostavno so bili. Poraženci tokratnih volitev pa so izgubili.

Tretja ugotovitev: Slovenski narod ni razdvojen! Krjavlovska polovica, ki velja za zlati standard slovenske politične aritmetike, po novem deluje le z nizko volilno udeležbo, oziroma je delovala, dokler so še živele generacije, ki se od nas počasi poslavljajo. Se pravi, da razdvojenost naroda na dve enaki polovici danes deluje le še znotraj ene polovice. Čim pa se je vključilo dvajset odstotkov svežega volilnega telesa, o razdvojenosti ni več ne duha ne sluha. Nezmožnost govoriti z jezikom mladih je bila usodna za – brez izjeme – vse stranke prejšnjega parlamentarnega sklica.

Četrta ugotovitev: mediji smo precenjeni! Skupaj z nami mediji, ki se nam pripisuje bestialna ali vsaj manipulatorska vloga, pa so precenjena tudi družbena omrežja. Ljudstvo je bilo na poskuse medijskih manipulacij in na agitiranje vsemogočih spletnih platform skoraj imuno. Staro dobro kolektivno čustvovanje, ali recimo temu kolektivno valovanje – težko opredeljiv in predvsem težko izmerljiv proces – je premagalo novodobna orodja, s katerimi magi volilnih kampanji poskušajo prevesiti tehtnico … Vzdušje med ljudmi, ki smo ga znali do odstotka pravilno oceniti tisti, ki visimo po bifejih, hodimo po ulicah in se pogovarjamo z naključnimi mimoidočimi, je, materializirano v volilnih rezultatih, presenetilo tako merilce javnega mnenja kot poražence in celo zmagovalce volitev … Velika lekcija za uredniške politike, ki menijo, da lahko s pamfleti družbo oblikujejo, namesto da bi si s sestopom med ljudi pustile biti oblikovane.

Peta ugotovitev: Svoboda je za slovenskega človeka še vedno magična beseda! Ne vemo, kdo stoji za sloganom zmagovalnega gibanja, ali pač stranke – ampak če bi gibanje ostalo pri prvotnem nazivu stranke, bi bil volilni uspeh zagotovo za tretjino nižji. Pa s slavljenjem pojma svobode ne mislimo toliko na dogajanje med 1941 in 1945; bolj ciljamo na politično tradicijo iz leta 1848. Zmagovalci tokratnih volitev so z izbiro imena imeli srečno roko, poraženci pa bi si morali podrobno pogledati izbrana poglavja iz "Zgodovine Slovencev"!

Pozabljivec na dolge proge

Tue, 19 Apr 2022 16:45:00 +0000

Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.

O ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun

Danes pa prilika o ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun.
Gre pa tako.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.

Postavimo dogajanje: nekega dne sta šla minister in gospa ministrova na dopust. Na krajši oddih v hotel. In po nekaj dnevih sta iz hotela odšla, napolnjena z neskončno energijo spajev, sprehodov in ruskih bifejev. In pri tem bi ostalo, če bi novinarji, najbrž tisti režimske sorte, ne izbrskali podatka, da minister ni plačal hotela. Ko so ga novinarji na to opozorili, ga je nekaj tednov po bivanju sicer plačal, hotel pa mu je račun izdal z datumom, ki je nastopil šele nekaj dni po plačilu računa. In nekaj mesecev po dejanskem bivanju Skratka; nastala je strašanska kolobocija, še sploh, ker so ministra nekateri indici povezovali s korupcijskimi tveganji, saj je lastnik hotela soudeležen v sporu, nad katerim delno jurisdikcijo izvaja ministrov resor … Torej je zadnji trenutek, da vsaj v naši skromni oddaji poskušamo priti stvari do dna.

Najprej in na začetku; izjemno težko je zapustiti hotel, ne da bi ga človek plačal. V naši državi to v glavnem uspeva samo ministrom, v svetu pa še tem ne. Mnogo zakonodaj turistično urejenih držav neplačilo hotela razume kot resnejši prekršek, oziroma kar kriminalno dejanje, ki ga organi pregona vodijo v kategoriji prevar oziroma poslovnih goljufij. V teh okoljih zapustiti hotel brez plačila prinaša precej drastično, lahko tudi zaporno kazen.

Da pa je v sodobnem hotelirstvu tako težko ne plačati ali pa pozabiti plačati hotel, skrbijo sodobni rezervacijski sistemi, ki temeljijo na rezervaciji hotela s kreditno kartico. Se pravi, da če tudi gost namenoma ali iz pozabljivosti ne stori znamenitega "check outa" ali po naše "odjave", hotelska uprava v procesu bremeni njegovo kreditno kartico, ki jo je gost potreboval kot rezervacijsko garancijo, in je zadeva končana.
Kako je uspelo hotel zapustiti ministru, bo ostalo za vedno uganka, recimo le, da njegova pojasnila zvenijo neverjetno. Ali vsaj vzbujajo skrb.

Poglejmo kronski zagovor, ki ga minister poda z lahkoto zamaha roke ali skomiga z rameni, vse to z brezbrižnostjo, s katero otrok vrže kamen čez vodo …
"Bil je dogovorjen, oziroma so bili dogovorjeni, da mu račun pošljejo naknadno domov in da ga bo poravnal v udobju lastnega doma s pomočjo elektronskega bančništva … Nato pa mu je anonimna receptorka, ki je brezimna, kot so vse receptorke, ta račun pozabila poslati. On pa je tudi pozabil …"

Recimo, da kupimo tezo o pozabljivosti ministra. Malo je v zagovoru med vrsticami pojamral, da ga je skrb za državo, pritisk na delovnem mestu, se pravi zahtevnost dela za javno dobro, za blaginjo in prosperiteto vseh nas, tolikanj okupirala, da se enostavno ni imel časa ukvarjati z banalnostmi, kot je plačilo hotelskega računa …

Ampak iz mnogih izkušenj z luknjičastim spominom lahko kvalificirano zatrdimo dvoje: "pozabljivost deluje v vse smeri, najmanj pa dvosmerno …"
Se pravi; če je minister zaradi preobremenjenosti v službi pozabil na povsem zasebno obveznost, kot je plačilo zasebnega bivanja v hotelu, je posledično tudi verjetno, da zaradi obremenjenosti z zasebnim pozablja na službene zadolžitve. Ko pozabljaš, si pozabljiv in pozabljivost ne pozna prioritet pozabljanja na osnovi socialnega ali službenega statusa pozabljivca. Hočemo povedati, da imamo na enem najbolj pomembnih resorjev vlade inštaliranega akutnega pozabljivca. Če bo recimo poleti pozabil naročiti uvoz nekaj milijonov ton žita iz tujine, bomo pozimi pač lačni. In ta, za populacijo kataklizmična pozabljivost, se bo napajala pri istem viru, iz katerega je pil tudi pozabljen hotelski račun.

Korupcija je težka beseda in ni, da bi z njo opletali brez trdnih dokazov; še manj smiselno je korupcijo preganjati v medijih, kjer nismo za to ne kvalificirani in vedno manj tudi poklicani. A vsi potencialno koruptivni elementi ministrovega neplačila hotelskega računa, njegova mogoča in zelo verjetna interesna povezava z lastnikom hotela smrdijo do nebes. Namreč; otrok v drugem razredu se zlaže z bolj verjetnim konstruktom, kot se je minister v primeru teh nekaj podarjenih polpenzionov …

Povsem drugo poglavje pa je ministrova medijska imuniteta, ki si jo bi naj pridobil s tem, ko kandidira na prihajajočih volitvah. Ker s kandidati naj bi mediji ravnali v rokavicah, saj vsako osiranje ali celo kritiziranje lahko poruši legendarno uravnoteženost, vtkano v nedrja našega medija …
Pa bi moralo biti po logiki stvari ravno obratno … do pred zadnje minute pred volilnim molkom se moramo zavezati za to, da najvišji uslužbenci te države poravnavajo svoje zapitke. Ker – kaj je naslednje: "Državni sekretar, ki jo bo pobrisal iz McDonald'sa"?

Bonton za telebane

Tue, 12 Apr 2022 16:45:00 +0000

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"

Sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole ...

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Za kaj gre.
Bil je semanji dan nekje v slavni Dolenjski deželi, ko je predsednik vlade treščil ob podpredsednico Socialnih demokratov. Cinično bi dejali, da je en socialdemokrat treščil ob drugega, ali da je socialdemokrat ugledal socialdemokratko, ali kar je podobnih socialno demokratskih interakcij.
Kot vemo, se obe slovenski socialni demokraciji živi ne preneseta, tako se ne prenesejo tudi njuni člani. In podpredsedniki in predsedniki. Pa se je socialnodemokratski predsednik vlade in stranke opogumil in pomolil roko proti socialdemokratski podpredsednici. Hudiča! Najbrž je mislil, da bosta celo pokadila pipo miru ali kaj podobnega, kajti na dolenjskih veselicah so se že zgodile še bolj čudne reči. Pa je socialdemokratska podpredsednica obdržala roko v žepu in ni sprejela ponujene vljudnostne geste. Predsednik vlade je zamomljal nekaj o nezmožnosti in nepripravljenosti na sodelovanje, podpredsednica stranke, pa je nato na svojem družbenem omrežju povedala, kakšen falot je predsednik vlade in da se ona pač z vsakim ne bo rokovala.
Ta droben incident je sprožil pravo majhno vojno; glede na to, na kateri gol kdo strelja, se eni pridušajo, da eno je politika, drugo pa je bonton, drugi pa trdijo, da je podpredsednica obdržala pokončno držo, ko se ni hotela rokovati z avtokratsko uglašenim premierjem in to na njegovem domačem igrišču …

Človek razume obojne; sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole …
Nekako tako.

Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce …
Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"

Vegavo teoretično znanje na področju meščanske etikete nam onemogoča postaviti zagvišne trditve, ampak zdi se, da to, kar velja za vljudne ljudi na ulici, na cesti, v trgovini, ali v restavraciji, naj bi veljalo tudi za politike. Je pa jasno, da nič od te meščanske navlake ne velja za viole in green dragonse ter njim podobne proletarske deviacije.

Ampak če je res, da naj bi se tudi politiki vedli v skladu s pravili lepega vedenja, kar se gospa podpredsednica ni – saj je rokovanje osnova bontona – čemu se potem slovenski politiki obkladajo z najbolj nemogočimi izrazi in dejanji, proti katerim je nerokovanje kamilični čaj? Hočemo povedati, da dvoletni greates hits protibontonskih akcij predsednika vlade, ki so bila povod za nerokovanje, v mnogočem prekaša greh roke, ki je ostala v žepu. Kar pa sicer ni noben argument v prid gospe podpredsednici; saj bonton ne pozna stopnjevanja – obnašanje je lahko primerno ali pa neprimerno. Ne glede na vzrok ali okoliščine, kar se je na težak način naučil celo Will Smith …

Na tem mestu moramo razkriti manjšo, sicer povsem nepreverjeno skrivnost, ki jo je na svetlo izpustil cenjeni ceh vratarjev. Le ti, oziroma vratarji, zaposleni v medijskih hišah, znajo povedati, da se ostri politični nasprotniki, ki gori v studiih bijejo najbolj ljute politične bitke, po koncu oddaje v preddverje medijske hiše spustijo z istim dvigalom, se rokujejo ob slovesu ali pa, spet nepreverjeno, gredo celo skupaj na pivo. Podobno poročajo tudi kuharji in natakarji iz parlamentarnega bifeja, kjer menda tudi ni natančne meje med makaronovim mesom vladnih strank in filano papriko opozicije …

Kakorkoli; ko se je javnost po rokovalskem incidentu razdelila in eni navijajo za socialdemokratskega predsednika vlade, drugi pa za podpredsednico socialdemokratske stranke, so pozabili na najbolj bistveno. Nase. Se pravi na nas vse …
Ker niti ni pomembno, kako se politiki vedejo med seboj … Če so grobi drug do drugega – ali zares ali samo pred kamerami – je to v bistvu njihov problem. Težavno postane, ko se nevljudno vedejo do nas. Do državljanov, davkoplačevalcev in volivcev. Takrat pa res nastane težava in bog ve, da slovenska politika do slovenskega državljana ne kaže nobenih bontonskih presežkov. Še več; če sta se ena najvišjih politikov samo nerokovala, oziroma si nista hotela seči v roko, potem ravnajo z nami še toliko slabše. Ne le na simbolni ravni, kjer nas njihova dejanja, ali ideje na nek način žalijo, temveč povsem konkretno: ko smo nagovorjeni z neprimernimi izrazi, ko se prostaško obnašajo ali do družbene skupine, manjšine, spola ali do posameznikov, do katerih mi sami ali kdo, ki nam je blizu, čuti naklonjenost. Torej; da se politiki grdo obnašajo drug do drugega, človek še nekako spregleda, ampak ko se začnejo grdo obnašati do nas … Takrat tudi najbolj vljudni med nami tiščijo roko v žep.

Ampak niti to še ni konec današnje moralke; ker smo ugotovili, da se politiki ne spoštujejo med seboj in smo spomnili, kako nespoštljivo se vedejo do nas, ni čudno, da smo se posledično začeli drug do drugega nevljudno obnašati tudi državljani. Kdo bo rekel, da je prav to načrt za vsem skupaj; se pravi, da z nevljudnostjo med seboj sejejo nevljudnost med nami in po stari modrosti so ljudje z vprašljivim bontonom veliko bolj vodljivi kot tisti, ki jih pravila lepega obnašanja vodijo skozi dneve …

Nasvidenje do naslednjič in lep večer še naprej. Hvala, ker ste prisluhnili.

Pujsi v vesolju!

Tue, 05 Apr 2022 16:45:00 +0000

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.

Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.

Najprej okvir: ostarela kmetijca se je na obrobju Maribora dolgo trudila spremeniti namembnost svoje parcele oz. kmetije. Mesto je rastlo in njeno kmetijo je obdala moderna soseska, njeno zemljišče pa je še kar naprej ostajalo kmetijsko. Potem pa se je gospa, oz. njeni pooblaščenci odločila, da se bo vrnila k osnovni dejavnosti. H kmetovanju. Tako danes sredi sanj slovenskega višjega srednjega razreda domuje čreda prašičkov.

Gremo k živalim. Ker so ljubki krškopolci in ker so sredi urbanega okolja, ob tem pa so zadnje dneve medijsko izpostavljeni, javnost te živali ljubkovalno imenuje za "prašičke." V bistvu gre za prašiče, ko bodo ob letu spremenjeni v klobase in pečenke, bodo znani kot svinje.
Toliko o občutljivosti gosposkih duš in pragmatičnosti teh istih želodcev.

Zgodba je razburila ne le mariborsko javnost, saj se ta lahko poistoveti tako s trpečimi sosedi, kot z birokratskimi mlini borečo se gospo. Predvsem pa prašički, oziroma prašiči, oziroma svinje opozarjajo na nekaj, kar nas kot družbo tolče in zavira že zelo dolgo.

Prvi problem, na katerega s svinjskimi nogicami kažejo pujsi, je popolna impotentnost slovenskega birokratskega aparata. Po novinarskih navedbah se je gospa dolga leta trudila spremeniti kmetijsko zemljišče v gradbeno parcelo. Seveda bi s tem in s trenutno ceno kvadratnega metra zazidljivega zemljišča omogočila sebi in širšemu sorodstvu precejšnjo finančno injekcijo; kot priča zgodovina lokavosti slovenskega kmeta, pa gospa tudi ni tako zelo naivna, da bi prodala kmetijsko zemljišče prvemu nepremičninskemu mešetarju, ki bi ga nato z napol koruptivno akcijo spremenil v zazidljivega, prodal gradbenemu baronu in vsi v prehrambni verigi, razen naivne kmetice, bi si omastili brke. Toliko pa se je v vseh teh letih naučilo že tudi slovensko kmetstvo, da kmetijska zemlja da najboljši hektarski donos, če na njej zasadimo hiše.

Druga raven pujsologije na mariborskem obrobju pa je katastrofalno upravljanje s prostorom, ki se ga gremo v tej državi. Verjetno imamo strokovnjake, verjetno imamo ustanove, urade, ministrstva in državne sekretarje, ampak nesposobnost, korupcija in pohlep našo lepo deželo spreminjajo v urbanistično katastrofo. Mogoče najlepše se te težke obtožbe dajo videti med prenosi kolesarskih dirk, ko imamo priložnost iz ptičje perspektive spremljati urbanistično urejene in smiselne pokrajine centralne Evrope; med slovensko pentljo pa nam iz zraka kažejo sračje gnezdo – kakofonijo slogov, naselij, fasad, slemen, in vegave infrastrukture, za katero je odgovorno slovensko prostorsko načrtovanje. Naselja brez repa in glave, stara vaška, jedra prezidana s palisadami izdelkov iz oddaje "ambienti", socialistična blokovska naselja, elitne soseske in industrijski borati, ki si podajajo roke z obdelovalnimi površinami. Javno, presekano z zasebnim, in stereotip o neverjetni lepoti slovenske pokrajine, zaradi klientelno-birokratskega poseganja v prostor, postaja vse bolj mit.
Slovenska politika je neposredno odgovorna za to katastrofo. Pujsi sredi urbanega okolja so zgolj konec absurdne verižice, ki jo sestavljajo napačna odločitev za napačno odločitvijo in popuščanje za popuščanjem umeščanju v prostor, ki temelji na parcialnih interesih, korupciji in popolnem umanjkanju estetskega čuta.

Pa še o nečem govorijo mariborske svinje.
Vse stranke, ki dirkajo na tokratnih volitvah imajo visoko v svojih darilnih vrečah gradnjo stanovanj za mlade. Seveda v glavnem mislijo na gradnjo nekaj manj profitnih blokov v Ljubljani, kamor dre slovenska mladost, ki se nato za tistih nekaj neprofitnih kvadratov zakreditira do konca življenja.
Zato postavimo nekoliko drzno tezo, ki jo bodo seveda vsi politični dejavniki z gnusom zavrgli: "v Sloveniji ne potrebujemo zgraditi niti enega novega stanovanja več!"

Besna gradnja zadnjih treh desetletjih namiguje na to, da smo Slovenci v samostojnost stopili iz kolišč, blatnih koč in votlin predalpskega sveta. Resnica pa je, da smo Slovenci že pred osamosvojitvijo v glavnem nekje živeli. In to niti ne slabo. Gradnja zadnjih treh desetletij, po enostavnem vzročno-posledičnem premisleku sugerira na dejstvo, ki ga lahko opazi vsak, ki se zapelje po Sloveniji z odprtimi očmi: podeželje se prazni in praznih, zapuščenih in propadajočih stanovanjskih enot je izven bleščave prestolnice, kolikor hočete. V dokaz trditve z nekaj kliki preverite ceno recimo družinskih hiš, zgrajenih v sedemdesetih letih minulega stoletja … Lastniki, čemeči v domovih za ostarele, jih brez uspeha prodajajo za ceno, za katero si je moč v prestolnici privoščiti samo pet kvadratov sanitarnega vozla v eni elitnih novogradenj.

Zato je treba gledati na pujske in zasedeno kmetijsko zemljišče v mariborskem naselju Studenci kot na opomnik in na zadnji klic na pomoč, po katerem vpije slovenski prostor. Modra politika, katerakoli že, bo poskušala obrniti trend depopulacije slovenske province z zbližanjem pogojev za življenje med urbanim in ruralnim. Z vzpodbudami in s priznanjem, da je bilo storjenih mnogo napak, ampak tudi z zaobljubo, da je trend še mogoče obrniti in da je pokrajino še mogoče rešiti iz pohlepnih rok lokalnih zidarjev.
V nasprotnem prašiči kažejo mogočo bodočo prakso. Govedo na Fužinah, ovce sredi Kopra, kure nesnice v Kranju.
In seveda; koze in kozli na grajskem hribu, na strmem pobočju tik nad magistratom.

Kolumnokamikaze

Tue, 29 Mar 2022 16:45:00 +0000

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.

Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine

Mi ne moremo soditi o političnih preferencah novih kolumnistov. S tem, kdo je kdo v javnem prostoru, se prav ta trenutek ukvarjajo rtvjevski plačilni razredi visoko nad našim, lahko pa pomagamo po svojih najboljših močeh. Težava je namreč v tem, da ti novi kolumnisti – vsi po vrsti apologeti desne sredine – kot po nekem norem naključju izjemno slabo pišejo.
Njihovi stavki delujejo, kot bi jih pisali med hojo po žerjavici, njihova argumentacija je kombinacija med Zvitorepcem in Dostojevskim.
Bog ve, če to korenini v slovenski literarni zgodovini, ko so liberalno usmerjeni pisatelji slogovno in vsebinsko redno nažigali konservativne pisce, ampak drži, da niti sedanjim generacijam konservativnih piscev pisanje ne gre bog ve kako dobro od peresa. Najbrž ima to kaj za opraviti s politično neuravnoteženostjo muz kot takšnih …
Dejstvo, da so kljub tej dobronamerni kritiki konservativni pisci na internetnih portalih izjemno brani in množično izposojani v slovenskih ljudskih knjižnicah, samo potrjuje naše razmišljanje.

Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine.
Najprej, dragi kolumnisti desne sredine – držite se pravila, ki vam ga je poskusila vcepiti v glavo učiteljica četrtega razreda. Vsako besedilo potrebuje uvod, jedro in zaključek. V uvodu pojasnite, kam boste pomolili taco in vsaj malo poduhovičite. Držite se tem, ki jih obvladate, recimo opisa pokrajine. Da pa boste izpadli sodobno, uporabite časovni in miselni preskok. Uporabite frazo ali dve iz bogate tradicije slovenskega ljudskega slovstva … Zmanjšajte pridevnike za 200 odstotkov, a še vedno jih negujte bolj kot vse ostale besedne vrste … Izogibajte se stare cerkvene slovanščine, uvod pa zapolnite s stereotipi …

Primer uvoda:

Zdi se, da je vse v redu z lahnim vetrcem, ki kodra površino jezera. Da tudi zvon, ki zvoni k Mariji, z isto jasnostjo kot že stoletja, vabi ljudi k večernemu pokoju. Zdi se, da so gore, v katerih so še zadnjič odbleski sonca prav tako mogočni kot vedno. A ne bi se mogli bolj motiti. Za obzorjem se pripravlja huda ura, kajti onkraj te podobe– raje za devetimi gorami in devetimi vodami – živi namreč Robert Golob. Ki ima tisočkrat večjo plačo kot vi.

Nato je treba preiti k jedru kolumne. Naj vas ne omejuje klasično pravilo, da so jedra daljša kot uvodi ali zaključki. Dovolite si nekaj proste forme; izposodite si jo pri pesnikih, ki dobivajo Prešernove nagrade in donacije države. Bodite slogovno drzni, čeprav ste konservativni pisci. In seveda … v jedru je treba barantati z dejstvi. Tudi če niso vedno točna. Kar pa ne pomeni, da je jedro suhoparno. Lahko ga začinite z nenadnim obratom, z drugačnim pogledom, ali s primerjavo, ki dejstva naredi bolj ljudska … ampak ne dopustite, da sodobnejši slog prekrije socialno občutljivost. Obvezno vključite komuniste … In seveda, kar je za kolumno kot žanr nujno – dodajte oseben pogled, osebno izkušnjo.

Primer jedra, ki upošteva sodobnejši in bolj literariziran pristop h kolumni.

"Švrc, švrc švrc, šelestijo bankovci!" Uradnica, ki šteje Golobovo plačo ima žulj na palcu. Na palcu leve roke. Samo z eno Golobovo plačo je mogoče kupiti pol gasilskega kombija. Gen-i je državno podjetje in država smo mi vsi, se pravi, da Golobova plača pripada vsem nam. Pravite, da je kaj takega nemogoče? Res je; v kratkem bo pripadala le nekaterim med nami, kajti nekaj je teorija, drugo je praksa. Tako so včasih rekli komunisti. Mar to pomeni, da je Robert Golob komunist? Najbrž je, ker vsi uspešni kapitalisti so tudi komunisti, kar pa ne pomeni, da so vsi komunisti tudi uspešni kapitalisti. Sam bi moral za Golobovo mesečno plačo delati dve leti ali štiriindvajset mesecev. Se vam zdi to pošteno?

Nato, dragi kolumnistični kolegi, ki krčite medijsko džunglo pred slovensko desno sredino –pride na vrsto zaključek. Ta naj bo udaren; zamišljajte si ga kot zadnji akord lovskega pevskega zbora, ali zmagovalno pesem na festivalu Vurberk. Udarno, brezkompromisno, a kljub temu spravljivo. Končajte z arhaičnim slogom, to vedno vžge.

Zaključek

Na prihajajočih volitvah imamo možnost, da Robertu Golobu odvzamemo njegovo nesramno visoko, za poštenega človeka žaljivo, za delovnega človeka nikoli dosegljivo, za intelektualca mamljivo, za politika posmehljivo, za župnika presenetljivo – plačo.
Ampak kako to storiti?
"I, kako drugače? Izvolimo ga za premiera, pa se mu bo plača nekajkrat zmanjšala!"
"To rekši, so veselo šli na volitve, presrečni, da so se tako imenitno domislili."

Časovno-prostorski paradoks

Tue, 22 Mar 2022 16:45:00 +0000

Gibalo anket javnega mnenja je stara dobra človeška radovednost, ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Resnici na ljubo, Plemenitega plemenita pobuda ni povsem originalna. Takšni predlogi se pojavijo vsakih nekaj let in do zdaj so bili večinsko še vedno označeni kot nesprejemljivi, saj so merjenja javnega mnenja, ki se specializirajo za podporo političnim strankam, menda redni in nujno potreben spremljevalec demokratičnih volitev.

Najprej in na začetku. Niti v analitičnem štabu naše skromne oddaje ni najti dovolj usposobljenih, ki bi razumeli zapleteno metodologijo anketiranja in obdelovanja pridobljenih rezultatov, saj sežemo le do osnovnih računskih operacij; skrivnosti modusov in median so nam žal nedostopne. In predvidevamo, da je s poslanci slovenske nacionalne stranke podobno. Tako ostaja neodgovorjeno, kaj je imel v mislih Zmago Jelinčič, ko je dejal, da so metode merjenja, s katerimi barantajo slovenski raziskovalci, zastarele. In ker nismo sposobni razumeti metodologije merjenj, nima smisla, da jih osiramo – zato se skupaj s poslanci SNS podajmo na nekoliko bolj domače in predvsem lažje razumljivo področje … ki je seveda časovno-prostorski paradoks.

Da se ne prestrašite preveč: pri "časovno-prostorskem paradoksu" gre v bistvu za scenarij filmske franšize "Nazaj v prihodnost", le da ga bomo mi zavajajoče in manipulativno prenesli v svet merjenj javnega mnenja.

Ankete, ali merjenja javnega mnenja podpore političnim strankam v prvi vrsti merijo, kaj se bo zgodilo na volitvah. Glavni argument in srž zakonskega predloga proti anketam je v tem primeru brez moči … Se pravi: ni pomembno, ali javno mnenje ankete samo merijo, ali pa ga tudi usmerjajo, oziroma celo manipulirajo z njim! Za nas je pomembno, kako je njihov rezultat projekcija dogodka v bližnji prihodnosti. Čisto po naključju je to rezultat volitev.
In zdaj k časovno-prostorskemu paradoksu. Kot se je zgodilo že večkrat, so bila merjenja sicer pravilna, napoved – rezultat, če hočete – pa napačen. Rečeno po domače: ankete so se zmotile … Po navadi je šlo narobe zaradi iracionalnega elementa v metodologiji, ki mu pravijo "taktično glasovanje", ko se, spet po domače, volivci odločajo za najmanjše zlo. A dejstvo ostaja, da je bil izid volitev že nekajkrat precej drugačen, kot je bil napovedan z merjenji pred tem.
Na tem mestu se namesto na metodologijo statističnega raziskovanja oprimo na metodologijo znanstvene fantastike oziroma časovno-prostorskega paradoksa.
Tako moramo ugotoviti, da ankete javnega mnenja ne obstajajo! S tem, ko v preteklosti napovedujejo dogodek v prihodnosti, ki se nato ne zgodi, zanikajo same sebe in zato v sedanjosti ne morejo obstajati. Povedano še bolj preprosto: ker živimo v sedanjosti, ki je nekoč bila prihodnost in je v takratni preteklosti neka anketa sedanji trenutek napačno napovedala, se je s tem zanikala in izničila ter kot anketa javnega mnenja danes ne bi mogla obstajati.

Ker pa ankete danes kljub temu obstajajo, se je v prostoru in času pojavilo očitno vzročno neskladje, ki lahko povzroči izginjanje celotnih strank, političnih grupacij in gibanj ne le s slovenskega političnega zemljevida, temveč iz vesolja kot takšnega … Tako Jelinčičeva stranka s predlogom o prepovedi anket v bistvu ne počne nič drugega, kot v prostor in čas vznaša red, ki bi posledično omogočil njihovi stranki, da bi še naprej sedela v parlamentu. Kar je po sedanjih anketah v prihodnosti povsem nemogoče.

Od zapletenih poenostavitev teoretske fizike pa k domačinski preprostosti človeške duše. Kaj poganja ankete javnega mnenja? Cinično bi dejali, da v času totalitarizma nismo imeli nobene takšne anketa, pa smo kljub vsemu vedeli, kdo bo zmagal na volitvah – danes pa je vse toliko bolj zapleteno. Ampak gibalo anket je stara dobra človeška radovednost. Ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast. Patološka radovednost, ki danes zahteva odgovor o spolu otroka nekaj minut po spočetju, ko se ravno delijo prve celice, je pripeljala tudi do bolestnega zanimanja, kako se bodo končale volitve. Ali gre za golo radovednost človeškega mesa, ki korenini v iskanju božičnega darila po vseh predalih, ali gre samo za previdnost vladajočih elit, ki si ne morejo privoščiti dramatičnega volilnega presenečenja, ne bo nikoli povsem odgovorjeno … A najmanj, kar drži, je to, da ankete zidajo temelje za vso predvolilno medijsko industrijo, ki je bomo v polnem zamahu deležni v naslednjem mesecu. Ankete so osnova in nujen predpogoj za predvolilno ljudsko rajanje!
Povedano še drugače; če bi Jelinčiču in somišljenikom uspelo ankete za pol leta pred volitvami prepovedati, bi bil prisiljen tako on kot tudi njegovi parlamentarni kolegi na predvolilnih soočenjih resnično povedati nekaj smiselnega.

Deset croissantov

Tue, 15 Mar 2022 16:45:00 +0000

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!

"Ne bomo lačni!"

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!

Preden se potopimo v zajtrkovalne navade Slovencev ... Croissant je veliko bolj domača zadeva, kot bi si človek mislil. Čeprav ga povezujemo s Francijo, je zadeva avstrijskega izvora – Francozi so ga le, kot toliko tega v kulinaričnem svetu, najprej posvojili, potem pa še razširili po vsem planetu.
Kakorkoli: premier Janša je pred srečanjem voditeljev držav Evropske unije na novinarsko vprašanje o posledicah ukrajinske vojne dejal, "da na mizi morda ne bo več deset različnih vrst rogljičkov, ne bomo pa lačni".

Sprožil je vihar nasprotovanj, še sploh, ker je to sporočil iz Versaillesa, kjer je Maria Antonietta povedala svojo znamenito puhlico o potici za reveže, ampak kot rečeno: zgodovinsko izjavi ne moremo ničesar očitati, ker Francozi s croissanti v osemnajstem stoletju niso imeli nič skupnega.
Bolj kot historične reference pa nam je premier izdal, kaj se zajtrkuje v boljših slovenskih hišah, oziroma iz česa je sestavljen najpomembnejših dnevni obrok slovenskih elit. Bašejo se z rogljički, kaj bi drugega!

Malo čudi le število deset … Torej; kaj je Janša mislil s tem, ko nam je sporočil, da ne bomo več imeli na razpolago deset različnih rogljičkov? Omejena kulinarična izkušnja v našem uredništvu pozna samo tri različne rogljičke. Se pravi originalnega, ki je masleni rogljiček, potem tistega, vsaj delno sprejemljivega, ki ga napolnijo z marmelado, in seveda pritepenca z one strani Atlantika, ki mu med krhko testo naphajo čokolado. In je neizmerno priljubljen pri nežnejšem spolu.
Je pa mogoče, da je s številom deset mislil na deset različnih proizvajalcev, ki lahko pečejo tako sveže rogljičke, kot jih pripravljajo za dopeko. Kakorkoli. Z nekaj malega truda lahko v Sloveniji najdemo deset različnih rogljičkov, z mnogo več truda pa po zajtrkih družina Janša briše mizo in sesa po tleh. Ker kot je znano, se preklemanska reč drobi, da ni ničemur podobno.

Kot rečeno, bo izguba desetih rogljičkov boleča samo za slovensko elito, kajti tipični slovenski zajtrk ne vsebuje niti enega rogljička. Vemo, da mislijo čebelarji drugače, a tipični slovenski zajtrk je včerajšnji polbeli kruh, kupljen v diskontni prodajalni, ki je po preživeti noči le še množica posušenih molekul, domača marmelada od lanske jeseni in pa kava. V meščanskih hišah turška, med proletariatom kraljuje cikorija. Oziroma ječmenova kava ali Frank in Knajp, če uporabimo klasični zapis.

Hočemo povedati, da je za povprečno slovensko družino mesečni izdatek za štiri rogljičke dnevno absolutno prevelik zalogaj. Realnost, spoštovani premier, torej ni število rogljičkov, niti ni realnost rogljički da ali ne, temveč je realnost zadnji del Vaše ugotovitve, kjer govorite o tem, da ne bomo lačni. Morebiti ne bomo, morebiti pa bomo.

Kar nas pripelje k drugemu, pomembnejšemu delu naše današnje analize, v katerega pa se ni podal niti neustrašni Marijan Šarec, ki je najbolj osiral premierjevo priliko o desetih vrstah rogljičkov.
Pomembno je – ne kaj je Janša govoril, temveč kaj je povedal ... Povedal pa je, da se bomo zaradi vojne v Ukrajini morali odreči majhnemu delčku naše potrošniške kulture. Med vrsticami je ošvrknil pretiravanje in izobilje, ki sta sicer bistven del potrošniške ideologije, in poudaril bistveno: "Ne bomo lačni!"
In s tem ni absolutno nič narobe. Razmišljujočega boli nekaj čisto drugega...

Poskusimo razložiti poenostavljeno, da bosta razumela tako Šarec kot Janša. Z izjavo o krčenju rogljičkov nam je bilo z najvišjih vrhov politike razloženo, kako bomo čutili posledice ukrajinske vojne. Povedano drugače; naša edina, čeprav posredna vloga v ukrajinskem konfliktu bo zmanjšano število rogljičkov. Ali pa zmanjšano števila litrov goriva, kubičnih metrov plina ipd. Se pravi, da nas oblasti tolažijo, da vojna na nas ne vpliva kot na ljudi, kot na Evropejce in čuteče posameznike, temveč najprej in v prvi vrsti vpliva na nas kot potrošnike. Prizadeti bodo naši potrošniški privilegiji, pa še to tisti njihov del, ki vodi v čezmernost in eksces, kar je deset različnih rogljičkov.

Če hočemo proti vojni protestirati, če hočemo začutiti njeno silovitost, če hočemo nase prevzeti del ukrajinskega trpljenja, je dovolj, da se odpovemo rogljičkom in rešena bo naša duša.
Lahko pa damo moraliziranje na stran in pogledamo na vso reč zdravorazumsko … Preklemanski croissanti so holesterolske bombe, in če jih bo zmanjkalo, je to lahko le dobro …

Denacifikacija zdaj!

Tue, 08 Mar 2022 16:45:00 +0000

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.

Poglejmo Putinove vzroke, ki bi bili komični, če ne bi bili maloumni

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.

Ob interpretacijah vseh mogočih strokovnjakov nam za zdaj zunaj uradnih razlag vzroka za vojno ne ostane dosti. Kajti pravi vzroki in pravi povodi se razkrijejo šele, ko ponovno nastopi mir in ko bo pretekel nek čas. Ko pa vojno živimo, lahko o vzrokih in povodih samo ugibajmo.

Poglejmo Putinove vzroke, ki bi bili komični, če ne bi bili maloumni.
Vojsko je poslal razrušit Ukrajino, da bi ubogo državo denacificiral. Pomeni, da bi jo odrešil nacistične klike, ki ji vlada.

Razmišljujoči ne more razumeti, kako si vsi ti avtokrati pri vsem PR aparatu, pri podrejenih ustanovah, pri celih tovarnah, ki potvarjajo zgodovino, pri ubogljivih ustvarjalcih javnega mnenja, ne izmislijo kaj bolj izvirnega. Ker metati naciste z oblasti se sicer sliši mogočno, nima pa nobene osnove v resničnem svetu …

Da uravnotežimo; tudi domači avtokrati in avtokratski vajenci iz sosednje ulice se gredo podobnih igric. Le da oni okoli voglov lovijo komuniste. In tako po Evropi skoraj osem desetletij po zlomu nacizma in tri desetletja po zlomu komunizma preganjamo naciste in komuniste, kot da smo obsedeni. Dajmo si že enkrat, pa čeprav za potrebe avtokratskih režimov, izmisliti neke bolj postmoderne sovražnike!

Če se nepretenciozno ozremo na družbeno stvarnost, vsaj glede naše celine, o komunistih in nacistih ni več niti sledu. Kdo se bo pridušal, da neonacisti uspevajo v nekaterih nemških pokrajinah in da se skupaj s prikritimi komunisti skrivajo celo v parlamentarnih strankah nekaterih evropskih parlamentov.
Ampak če pogledamo povsem neobremenjeno, neonacisti in neokomunisti nimajo nobenega resnega vpliva na življenje, vrednote in smeri razvoja stare celine. Še več; če kaj, ti posamezniki in pogosto bizarne politične skupine demokratičnost stare celine – kot našo najvišjo skupno vrednoto – celo podčrtujejo in poudarjajo. Zato so sklicevanja na odstranitev nacistov z oblasti ob povsem brezumni agresiji, kot tudi sklicevanja na domačo komunistično nevarnost, med avtokratskim prevzemom oblasti, smešna.

Naredimo preizkus;
Upamo si zatrditi, da na življenje celine, na življenje planeta kot takega pa zagotovo, vegansko in vegetarijansko gibanje vpliva bolj kot zlohotna stremljenja nacistov in komunistov. Povedano drugače; tisti, ki se odrekajo hrani iz drugih živih bitij, so bolj vpeti v naše usode, kot so to blodnje nasedlih ideologij zgodnjega dvajsetega stoletja.
In kako zelo humorno bi zvenelo, če bi Putin objavil vojno Ukrajini zaradi tega, ker ji vlada vegetarijanska klika in ker je njen predsednik vegan. Kritik poreče, da vegani in vegetarijanci pa ja niso nevarni, da bi jih morali vojaško napasti. Ampak prav v tem grmu tiči zajec; seveda niso nevarni sami po sebi; njihov pogled na prehranjevanje pa ogroža premnoge privilegije, lobije in cele kapitalske verige na tem planetu. Niso nevarni kot posamezniki, njihova stališča pa se zajedajo globoko v srce družbenih elit. Ki jih posledično razumejo kot sovražnike in se proti njim borijo.
Podobno je z nacističnim ukrajinskim vodstvom. Seveda niso nacisti sami po sebi, so pa do norosti stopili na žulj kremeljskemu avtokratu z željo po demokratičnem svobodnem življenju. Putin v njih vidi ekstremne ljubitelje solate in fanatike, ki ponoči spuščajo govejo živino iz hlevov.

Pa še ena težava nastopa s komunistično-nacistično naracijo. Razumejo jo samo tisti, ki so obe ideologiji doživeli. Da cinično ne zapišemo, kako so ju tvorno sooblikovali. Putini tega sveta se obmetavajo z ideologijami, ker so jim miselno domače in ker še vedno aktivirajo pomemben del občinstva. A z vsakim dnem je v dvorani manj obiskovalcev.
Generacija, danes stara tri desetletja, ne razume povsem, kaj baja ruski predsednik, ko govori o nacistih. In o kom žvrgoli slovenski premier, ko govori o komunistih. Zato je ukrajinska vojna – konceptualno, ne humanitarno – mladim generacijam tako zelo tuja. Medtem ko se mi ogorčeni zgražamo, je mladi ne razumejo, ker ne razumejo ne vzrokov ne povodov zanjo. Ne ostane nam drugega, kot da počakamo na bodoče učitelje zgodovine, ki bodo znali tako vzroke kot povode pojasniti lepše, kot smo tega sposobni danes.

Ukrajina moja dežela

Tue, 01 Mar 2022 16:45:00 +0000

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.

Razmišljujoči se ob tragediji, ki se dogaja, ne more znebiti vtisa, da gre za zelo veliko predstavo

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.

Razmišljujoči se ob tragediji, ki se dogaja v Ukrajini, ne more znebiti vtisa, da gre za zelo veliko predstavo. Seveda je kot takšne ne vidijo žrtve in trpeči, a zunanji svet je začel tekmovati v obsodbah in pomoči, ki mnogokrat nima veliko zveze z realnostjo. Z neko navijaško strastjo opazujemo najnovejše evropsko klanje in z očitnimi pretiravanji sovražimo Ruse in ljubimo Ukrajince. Ne gre za racionalne izjave in obnašanje, temveč gre za čustvene, nepremišljene odzive, ki pa so – če smo brutalno iskreni – tudi pripeljali do vse te preklemanske šlamastike. Tako se tudi mi postavljamo v dolgo vrsto strokovnjakov za evropski vzhod in geopolitičnih analitikov ter dodajamo kamenček k razumevanju najnovejše globalne krize …

Najprej poglejmo cvetober iz domačih logov.

Prvič: Humanitarna kriza
"Sprejeli bomo do 200 000 beguncev," se je zavezal naš notranji minister. Pravilno, humano in potrebno, ampak zaveza, da postane vsak deseti živeči v Sloveniji begunec, se zdi nemogoča predvsem na osnovi reakcij sedanjih vladajočih izpred nekaj let, ko je obstajala nevarnost, da postane begunec vsak tisoči živeči v deželi. Argument, da so ukrajinski begunci "pravi begunci", pa kot tak ne zdrži kritične, kaj šele zdravorazumske presoje …

Drugič: vojaška pomoč
V Ukrajino pošiljamo čelade in puške. Čemu pošiljamo puške, je menda razumljivo. Čeprav gre za stare kalašnikove, ki jih je štancala Crvena zastava in jih je povsod po vzhodnem bloku v izobilju. Medtem ko resne države pošiljajo v Ukrajino najnovejšo vojaško tehnologijo, mi pošiljamo staro železo. Ampak če razumemo, da mora Evropa oborožiti goloroko ukrajinsko prebivalstvo, ni najbolj jasno, čemu pošiljamo čelade. Kakšne čelade? Katere čelade? Vojaška čelada je namreč, ob zaščiti vojakove glave, tudi ultimativni prepoznavni znak posameznika na bojišču. Po njej se soborec razlikuje od sovražnika … In sodobne so izdelane iz kevlarja, po Toninovem kontingentu pa se zna zgoditi, da bodo Ukrajino branili pripadniki rajnke JLA. Pa še to; ko je Nemčija pred samim izbruhom krize hotela Ukrajincem kot vojaško pomoč poslati 9000 čelad, je ukrajinski obrambni minister Nemcem odgovoril, da se zagotovo šalijo …

Tretjič: Santo Subito
Zaradi vojne se nekatere države, Slovenija v prvih vrstah, zavzemajo za takojšnje sprejetje Ukrajine v Evropsko unijo. Čemu bi to storili in kako bi sprejetje Ukrajine v povezavo kakorkoli pripomoglo k rešitvi konflikta, sploh pa k razrešitvi desetletja trajajočih napetosti, ki so privedle do njega? Razumevanje evropske povezave kot nekakšne tolažilne nagrade ali pa ogromnega geostrateškega obliža se zdi otročje in neresno. Če ne drugače, je eden glavnih pogojev sprejetja v povezavo odsotnost mejnih in medsosedskih konfliktov. Prav ta pogoj pa se je, resnici na ljubo, izgubil, ko so jedrne države začele v povezavo sprejemati države vzhodne in južne Evrope.

Četrtič: orožje za množično uničevanje
"Ne meč, pregnala nas bo sankcija," parafrazirano zveni v primeru ruske agresije na Ukrajino povsem verjetno. Če kaj, smo se naučili, da so najučinkovitejše orožje postali bančni računi. Tanki in puške delujejo zastarelo, primitivno in barbarsko, ko pa je največja strateška grožnja ukinitev medbančnega prometa. In prav na tej točki se je uštel tudi Putin. Prešteval je tanke namesto kreditov in zaupal je generalom namesto računovodjem. Človek nikoli povsem ne verjame, dokler ne vidi, ampak najverjetneje je prav vojna v Ukrajini kronski dokaz, da planeta že dolgo ne vodijo več posamezne države, temveč borza in korporacije.

Petič: tik tok
Bizarnost predpostavke, na kateri temeljijo družbena omrežja, se je v Ukrajini razgalila do konca. Namesto, da bi nam neposredni prenosi bojev na digitalnih platformah vojno približali in posledično priskutili, so jo zbanalizirali. In jo zmanipulirali. Možnost, da se posnetek resnične vojne nadomesti s posnetkom iz video igrice pomeni resnični somrak civilizacije, v kateri sta realno in virtualno bivanje povsem izenačena. Razlika je le še v smrti … Se pravi, da je skoraj vse, kar je mogoče doživeti na ukrajinskih bojiščih, mogoče doživeti tudi v udobju dnevne sobe. In to – če plačate naročnino – celo brez reklam.

Žandar iz St. Pirana

Tue, 22 Feb 2022 16:45:00 +0000

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.

Kaj pa če zvitorepi notranji minister policiji ponuja delo na obali kot nagrado za vztrajanje pri celi vrsti rabot, ki so povzročile prej omenjeni padec priljubljenosti?

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.

Prejšnje dni so se sestali notranji minister Hojs in župani štirih obalnih in istrskih občin. Razlog sestanka: na obali bo med poletno sezono delalo večje število policistov in uradniki iščejo namestitev zanje.
Novička je šla mimo neopažena, čuječemu ljubitelju Mediterana in sonca pa se je kljub vsemu zataknila v grlu.
Najprej k praktičnemu delu zgodbe, nato še k družbeni nadstati.

Policisti, ki se bodo ob velikem navdušenju svojih deklet in žena čez poletje preselili na obalo, morajo nekje bivati, si kuhati in prespati. Namestitvene kapacitete so omejene, a izolska občina – znana po svoji velikodušnosti do predstavnikov vlade – je ponudila v odkup štiri stanovanja.
Ampak ker bo število poletnih policistov "večje", bo to premalo. Zato uradniki tvorno sodelujejo še naprej in na notranjem ministrstvu ter policiji iščejo primerne nepremičnine na sicer podivjanem obalnem nepremičninskem trgu. Ob stanovanjih iščejo še prostor za policijsko upravo štirih obalnih občin, za pomorsko policijo in še za kakšno policijsko postajo. Ponuja se nekdanja ladjedelnica v Izoli, ampak to še ni dokončno.

Najprej in na začetku.

Romanje slovenskih policistov na obalo v poletnem času ni nobena novost. Leta in desetletja so slovenski policisti v tisočih prihajali na Debeli rtič, kjer je imelo ministrstvo svoj kamp z ličnimi bungalovi. Kamp je nato Cerarjeva vlada namenila potencialnim migrantom, ki pa so raje izbrali Porurje kot borov gozdiček na mediteranski obali in po lastniških perturbacijah ta vrhunska namestitvena zmogljivost danes sameva. Iz dostopnih podatkov sklepamo, da je počitniški dom še vedno pod okriljem notranjega ministrstva, čeprav ga policijski sindikat zahteva nazaj. In se je pred leti poslanka SDS razhudila, čemu ga tedanja Šarčeva vlada ne vrne Policiji. Kakorkoli … Tako je vsaj hecno, da notranje ministrstvo išče namestitvene zmogljivosti po obali, ko pa jih tam že ima. In to na najlepši lokaciji slovenske obale. Leseni bungalovi so šli sicer v zgodovino, zidani pa še stojijo.

Zdaj ko smo policiste namestili, se moramo vprašati, zakaj in čemu jih bo delalo na obali med poletjem več. Vsaj za štiri stanovanja več …

Ker ni bilo nobene uradne razlage, čemu povečanje policistov na obali med sezono, moramo sklepati sami.
Prva razlaga se zdi logična; povečano število gostov pomeni povečano število nesreč, tatvin, manjših in večjih ogrožanj premoženja in varnosti vseh prebivalcev, stalnih in začasnih. In vse to zahteva povečano število policistov. Ta logika premore ugovor, in sicer da turistične destinacije po svetu že po naravi poskrbijo tudi za primerno varnost, ki je temelj sodobnega turizma. Policisti na najbolj izpostavljenih turističnih destinacijah so tam v službi praviloma čez vse leto, kajti le tako policijsko delo ni razumljeno kot sezonsko, oz. se jih ne meče v isti koš z natakarji in sobaricami. Kot so rekli včasih, je temelj policistovega dela vraščenost v okolje.

Ob tej razlagi pa obstaja še ena … Včasih bi jo zavrgli kot smešno, danes pa, ko je policiji rekordno padel ugled, človek ne ve več, v katerem grmu tiči žandar.

Kaj pa če zvitorepi notranji minister policiji ponuja delo na obali kot nagrado za vztrajanje pri celi vrsti rabot, ki so povzročile prej omenjeni padec priljubljenosti?
Ker; mnogo lepše je biti julija in avgusta policist v Piranu kot v Ormožu, recimo. Ali na Obrežju. Kar se nas tiče, je lahko večje število policistov na obali v poletnih mesecih tudi nagrada za dobro opravljeno delo med letom. Nagradni dopust tako rekoč. Kot pa je znano, se interpretaciji izraza "dobro opravljeno policijsko delo" v kabinetu notranjega ministra in v javnosti vse bolj razlikujeta.

Hočemo povedati naslednje … "Večje število policistov na obali v poletnih mesecih" lahko pomeni uniformiranca v lahni srajci in kratkih hlačah, ki na kolesu zalezuje mladež s smotko v roki, ali pa preganja tajkunske gliserje od obale … Lahko pa "večje število policistov" pomeni tudi oklepnike, ki s pendreki in vodnim topom hajkajo zbiranja, ki oblasti niso povšeči … Teh pa je kar precej in vsak dan več.

Dajte miru možnost

Tue, 15 Feb 2022 16:45:00 +0000

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Kaj pa lahko storim?

Evo. Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.

Zgodovinsko gledano ima vsa reč precej logičnih navezav. Kar nekaj epidemij ali pandemij se je začelo, ko so se končale vojne. Tu pa tam pa se je kakšna vojna začela, ko se je epidemija končala. Še več pa je bilo epidemij, ki so tekle sočasno z vojnami, kajti kot bi se reklo v žargonu: "Gliha skup štriha!"

Kar nas zanima danes, je predvsem nerazumna drža globalnih odločevalcev, ki nam ne pustijo teh nekaj mesecev, da predahnemo. Saj se zavedamo, da gre pri ukrajinsko-ruskem sporu za geopolitiko – sploh pa za plinovode, po katerih gre v eno smer energija, ujeta v nedrju planeta, v drugo pa očitki o kršenju človekovih pravic. In da gre za zgodovinske zamere, za demokratična vrenja in za ohranjanje posameznih kulturnih entitet. Predvsem pa gre za medsebojno merjenje dolžine penisov ostarelih belih moških.

Največja tragedija pandemije – ob izgubljenih življenjih seveda – je naraščajoča apatija sodobnega človeka, ki se v vrtincu virusnih informacij ni zmogel ne organizirati ne konsolidirati do ravni, s katere bi lahko aktivno soupravljal pandemijo, oziroma posamezne izbruhe v lokalnih okoljih. Povedano drugače in z jezikom spletnih forumov; bili smo vodeni kot čreda; kar v biblijskem smislu niti ni slabo, v sodobnem razumevanju demokratičnih procesov pa ni najboljše.
Ampak če je epidemija enostavno prezahtevna za razumevanje povprečnega uma, je rožljanje z orožjem nekaj sto kilometrov proti vzhodu od vašega doma še kako razumljivo. Hočemo povedati, da nimamo nobenega izgovora, da vodeni s pastirjevo palico vdano spremljamo postavljanje odra za naslednje veliko evropsko klanje.

"Kaj pa lahko storim?" zavzdihne slehernik in se raje kot na grozeči konflikt skoncentrira na rahljanje epidemioloških ukrepov. Zato se odgovorno in uradno vprašajmo znotraj posvečenega okolja nacionalnega medija: "Kakšno vlogo lahko odigra državljan republike Slovenije pri zmanjševanju napetosti na rusko-ukrajinski meji?"

Začnimo po vrsti, čeprav se zavedamo, da preverjani s sodobnim cinizmom hodimo po ostrini medijske patetike, ki nato izzove posmehljive komentarje. A velja poskusiti.

Čeprav se zdi, da se je zavzemanje za mir vsaj na formalni ravni v našem prostoru prvič končalo s Titovo smrtjo, drugič pa z zmago v osamosvojitveni vojni, na neformalni pa v trenutku, ko je zadnji hipi izdahnil svoj zadnji dim, je ta romantičen vzorec še vedno osnova človeškega sobivanja. Hočemo povedati, da je besedica "mir" postala arhaični ostanek šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja in da storilnostna družba noče imeti s tem nobenega opravka. Recimo "mirovni inštitut" je danes v tem prostoru postala psovka!

Da ne govorimo na pamet, vam predlagamo praktičen preizkus. Ker nam digitalizacija to omogoča, poskusite z iskalnikom besed poiskati besedico "mir" v tisku izpred pol stoletja ali pa celo izpred tridesetih let, nato pa to isto poskusite v katerem današnjih vodilnih medijev. Ugotovili boste, da je bil takrat pojem stalno navzoč in ne glede na politično realnost – ki je bila takrat podobno neusmiljena in konfliktna, kot je danes – so se ljudje vsaj zavedali, da obstaja alternativa vojni, ki je mir.
Torej moramo začeti čisto na začetku in v besednjak ponovno uvesti enega temeljnih civilizacijskih pojmov.

Druga možnost, ki jo ima slehernik za preprečitev rusko-ukrajinskega konflikta in posledično za preprečitev upepelitve celine, pa je dosledno zavzemanje za demilitarizacijo Slovenije. Danes si redki, po tihem in skrajno konspirativno že upamo razmišljati, da je bil referendum o NATU in nato skoraj enoglasna potrditev članstva – napaka. Sodelovanje v zavezništvu več odnaša kot prinaša. S svojimi vojaškimi napori na mednarodni sceni se bolj kot ne smešimo, slovenska vojska, skupaj z ministrstvom, pa je med plemenskimi poglavarji razumljena izključno kot plen.

Mirovniška ideja z začetka devetdesetih, ki jo je takrat premalo odločno in ob nerazumevanju osamosvojitvene politike poskušala uveljavljati civilna družba – o Sloveniji kot demilitarizirani državi – bi morala ponovno priti v fokus družbene razprave. Na prihajajočih volitvah bi morale zaveze posameznikov in programske usmeritve strank vsebovati tudi odnos do vprašanja globalnega miru in miroljubne koeksistence. Mimogrede; o pojmu, ki sta ga promovirala tovariša Lenin in pozneje Hruščov, bi se lahko danes podučil tudi tovariš Putin …

Glede razmisleka o miru za današnje in prihodnje generacije znotraj slovenske politike pa se bojimo, da je politična realnost ravno nasprotna; težko je pričakovati široko predvolilno debato o naporih za trajen mir, ko pa se še vedno naslajamo nad klanjem izpred osmih desetletij.

Nocoj je sveti večer

Tue, 08 Feb 2022 16:45:00 +0000

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?

Do več kulture bomo težko prišli

Ob slovenskem kulturnem prazniku pa nekaj prevratniških misli … Kot poslušamo že ves dan, ali zadnji teden, ali nekaj preteklih mesecev, mogoče preteklo leto ali dve, oziroma celo prejšnje desetletje, trpimo za pomanjkanjem kulture. V najširšem kot tudi najožjem pomenu besede. Prav tako trpimo za pomanjkanjem umetnosti in za pomanjkanjem denarja za oboje. In situacija je res težka, ko pa k vsem tem nadlogam dodamo še korono, ki je kulturi odvzela odjemalce, postane situacija nevzdržna.

Ampak če so na kulturni premici razmere bolj kot ne jasne, se danes poskusimo ozreti na drugi konec … Na nasprotno polovico, na kulturni antipod, skratka v drugo smer, kjer kraljuje nekultura.

Vsaj v teoretične namene stari bojni klic slovenstva: "Zahtevamo več kulture" nadomestimo z eksperimentalnim: "Zahtevamo manj nekulture!"

Zadeva je namreč naslednja.

Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje.

Za kaj gre?

Dejstvo je, da je nekultura v vzponu, kultura pa v prostem padu. In takšno razmerje hkrati pomeni, da bo šla naša država v bližnji prihodnosti v franže. Ne le zato, ker je bila rojena materi kulturi in očetu nacionalizmu, temveč preprosto zato, ker so nekulturne skupnosti obsojene na odmrtje. Kot suh list odpade na jesen.

Če že ni, bo dan, ko bo nekultura prevladala nad kulturo, prišel prav kmalu. Da razčistimo; z nekulturo ne mislimo samo slabega, zavržnega ali spornega javnega vedenja, ali pa trenutku nedoraslo etiketo; s prstom kažemo tudi ali predvsem na porast avtorskega izraza, ki je nevreden javne prezentacije. Povedano drugače; ustvarjalci, ki bi morali svoje izdelke nujno zadržati v domačih laboratorijih, so dovolili, da se je virus nekulture razširil po vsej Sloveniji.

In zdaj k očitnemu; če je kulturo v današnjih razmerah nemogoče gojiti, ali bog ne daj plemenititi, bi lahko vsaj nekulturo omejili. Za to imamo veliko orodij: uredniške strukture javnih medijev, pedagoško stroko z vzgojnimi ustanovami, avtorske agencije, organe države in v skrajnih primerih celo vojsko in policijo. Kajti nekatere pojavne oblike kot tudi nekateri izdelki nekulture so tako zelo nezaslišani, da bi se morali z njimi spopasti organi pregona.

Ampak nič od tega nismo naredili; kulture ne gradimo, nekulturi pa dovolimo, da se razrašča. Nekultura je ambrozija javnega prostora.

Kar je prvič v slovenski zgodovini … Če samo pogledamo v čas Pesnika, ki je dal prazniku ime. Recimo – njega dni so se iz slabih pesnikov odkrito norčevali!

Pa čeprav niso bili Prešernovega posmeha deležni rimokovci niti slučajno takšne katastrofe, kot so Koseskega današnji tovariši!

Medtem ko se jim je veliki bard posmehoval, jih mi danes kujemo v zvezde. In jim dajemo v roke ključe državnih proslav in ostalih ceremonialnih manifestacij, da širijo sveto preproščino po deželi slovenski …

Zato se ob nocojšnjem svetem večeru vzdržimo nacionalnega jamranja nad usodo kulture in začnimo intenzivno iztrebljati nekulturo. Delo sicer ni vzvišeno, je pa učinkovito.

Yes sir, I Can Boogie*

Tue, 01 Feb 2022 16:45:00 +0000

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.

Čemu se je svetovna javnost tako razburila nad nekaj zabavami, ki so si jih priredili privilegiranci? Pa menda ja ne iz ljubosumja?

Kot se je izkazalo, so imeli ene redkih, vsekakor pa divje in pogoste žure na londonskem naslovu Downing street 10. Kjer stoji rezidenca vsakokratnega britanskega premiera. Stavba ni sicer tako slavna kot Bela hiša, vsekakor pa globalno bolj razvpita, kot recimo Gregorčičeva 20.

Kakorkoli.

Boris Johnson, britanska različica puhlih populistov, ki so zadnje desetletja evropska moda, se je požvižgal na epidemiološke ukrepe, ki jih je predpisala njegova vlada in on sam, pa tudi njegovi zaposleni in povabljeni gostje so se ob kar nekaj priložnostih družili in zabavali. Seveda medtem, ko je bilo Združeno kraljestvo v strogem "lockdownu"!
Visoka uradnica Sue Gray, ki je pred dnevi napisala posebno sporočilo o dogajanjih, je posebej zgroženo poudarila, da je bilo na zabavah tudi ogromno alkohola in njegove zlorabe; v enem od primerov so organizatorji na vabilo celo napisali, naj povabljenci alkohol prinesejo kar s sabo. Menda zato, da bi bilo njegovo konzumiranje epidemiološko bolj sprejemljivo. Javnost je šla v zrak, ker je bila v istem času javnost seveda zaprta med štiri stene in s primerom se ukvarja celo policija … V urah, ko to pišemo, še ji docela jasno, ali bo Borisu uspelo pijanke tudi politično preživeti.

Analizo vseh teh dogajanj začenjamo z izrekom starih, ki so znali bistvo tako lepo povedati z enim samim stavkom: "Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu," so menili Latini in s tem začeli sociološko vejo, ki govori o teoriji elit.
Kajti med pandemijo je bilo podobnih zdrsov raznih elit veliko in najbrž ima vsaka država vsaj majhen škandalček, podoben britanskemu; recimo Novak in njegov tenis lahko sodita v taisti koš, pa tudi Počivalškovi sendviči se gibljejo nekje na robu današnje teme.

Najprej in na začetku … Britanci so z obsojanjem alkohola v rezidenci nekoliko drobnjakarski, predvsem pa ne poznajo dovolj lastne zgodovine. Downing street 10 je videl večje krize, kot je pandemija, in videl je med njimi konzumirati več alkohola, kot so ga milijenci sposobni popiti na desetih zabavah. Če bi neustrašnemu Winstonu v prvi polovici štiridesetih let preteklega stoletja odtegnili njegovega ljubega Johnnyja Walkerja, bi se morebiti usoda Evrope odigrala drugače. Si lahko mislite posebno preiskovalko, ki bi Churchillu očitala dnevni poživitveni odmerek, s katerim se je osvežil, ko je zunaj divjala druga svetovna vojna? Niti ni možu prišlo na kraj pameti, da bi se komurkoli zaradi tega opravičeval. Še najmanj kraljici, h kateri je tekel Johnson ter jockal, da ne bo nikoli več česa podobnega in kako bodo napake popravili.
"Nič več šerija za tebe," je menda zažugala kraljica, ki je znana po svojih rednih srečanjih s predsedniki svoje vlade.

Zdaj pa k srčiki analize, ki je nekoliko zapletena in se je bomo lotili postopoma. "Čemu se je svetovna javnost tako razburila nad nekaj zabavami, ki so si jih priredili privilegiranci?" Pa menda ja ne iz ljubosumja?
Vsak od nas je že kdaj bil na kateri bogataških, ali grdo rečeno, snobovskih zabav in tista šarada res ni nič ekstra. Resnici na ljubo, je vrhunsko spakovanje, ki ga imajo privilegiranci za oh in sploh žur še vedno slabše, kot so običajni petkovi čevapi na dvorišču. Hočemo povedati, da mi navadni ljudje vemo o zabavah vse, privilegiranci pa zelo malo. Predvsem ne znajo upravljati z vnosom alkohola. Ker ko jim zatrese noge, se še vedno trudijo obdržati pooblaščeno dostojanstvo in izpadejo groteskni.

Kakorkoli …

Do globalnih lockdownov elit dvoriščni žuri niso zanimali. Pivo, ki se hladi v potoku, ali šestorček, ki prileti z bencinske črpalke, se ne more meriti z dragocenimi šampanjci, perutničke z žara pa ne z ruskim ribjim zarodom.

Tako smo povsem mirno živeli vsak v svojem svetu – oni svoje, mi pa tudi svoje življenje. A zaprtje družbe je vse to dramatično spremenilo. Mi smo z zaprtjem kolektivno nazadovali na raven samostanske družabnosti, elite pa so se začele ozirati po naših dovčerajšnjih življenjih. Se pravi, da so najprej z drobnimi, potem pa vse bolj v nebo vpijočimi epidemiološkimi zdrsi začeli živeti naše dovčerajšnje življenje. Zabava na vrtu za hišo, ki je ne bi v predpandemijskim časom niti povohali, če ni hiša na Mauritiusu, se je nenadoma zazdela privlačna možnost. Začeli so jesti sendviče in vsaj na zunaj so se odrekli podobe Jupitrov in po malem postajali voli.

V bistvu so začeli živeti običajno življenje in s tem, ko so se odrekli večini privilegijev, naivno mislili, da so že tako ali tako zadostili strogim predpisanim ukrepom.
Vsaj malo jih moramo razumeti … Družbeni, socialni ali finančni privilegij je hujši kot omikron – nalezeš se ga v sekundi, potem pa ostane s teboj vse življenje. Privilegiji postanejo del tebe in odreči se jih, pa čeprav le za nekaj tednov ali mesecev, ni vprašanje morale ali etike – je bolj vprašanje genetike.
Če postajamo vse manj enaki v mirnodobskem času, je naivno in predvsem brezupno pričakovati, da bomo postali enaki med izrednimi razmerami.

Je pa še ena resnica – da ne bomo tako obsojajoči do bogatunov … Če si v predmestju ali kje na slovenskem podeželju med najhujšim zaprtjem družbe s točno določenim zaporedjem potrkal na zadnja vrata bifeja …

*Naslov je izposojen od pesmi Baccara - Yes sir, I Can Boogie.

O odstotkih

Tue, 25 Jan 2022 15:45:00 +0000

Če sedete na vlak v Zagorju ali v Trbovljah ali v Hrastniku, boste – kljub pregovornemu cijazenju slovenskih železnic – v pol ure glede na povprečni evropski BDP napredovali za 78 odstotkov.

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje. "Greates hits" so partizani in belogardisti, s tem, da bo letos dan velik poudarek Dražgoški bitki. Zaostajala ne bo mnogo niti Osankarica, potem pridejo na vrsto povojni poboji. Ob tej vseobsegajoči in najbolj slovenski temi na sploh pridejo na vrsto pavšalne ocene o zdravstvu, šolstvu in velikih uspehih slovenskega športa.

Vsi aktivni državljani kot tudi oba aktivna poslušalca pričujočega prispevka se zagotovo sprašujejo: "Čemu tako?" Čemu že zadnja tri desetletja mesimo svoje predvolilne obljube in kujemo naše povolilne koalicije na enih in istih temah. Ki z realnim življenjem, ki ga živimo, nimajo kaj dosti skupnega.

Odgovor je sorazmerno enostaven: ker so glavne predvolilne teme v tej državi sorazmerno enostavne. Oziroma je odgovor na dileme glavnih predvolilnih tem enostaven in jasen. Stranki, njenim voditeljem in njenim volivcem se je treba le postaviti na ideološki rečni breg in metati kamenje na drugo stran, pa je zadeva rešena. Delitve, ki so nastale na materiji ideoloških vprašanj, na katere je mogoče enostavno odgovoriti, so glavni generator, oziroma kot bi rekel Asterix "raison d'etre" sodobne slovenske družbe.

Ampak danes, samo za vajo, zastavimo predvolilni politični sceni vprašanje, ki ni enostavno. Ali bolje rečeno – vprašanje, ki je enostavno, odgovor nanj pa skrajno zapleten.

Sodobno slovensko bivanje je mogoče videti skozi prizmo različnih interpretacij in enostavne smo že zavrgli kot neustrezne.

UMAR, kar stoji za "urad za makroekonomske politike in razvoj", je pred časom izdal poročilo o razvoju Slovenije za leto 2021. Gre za dokument, ki so ga videli in prebrali le tisti, ki jih to zanima, čeprav bi ga morali vsi. In bi moral biti po našem skromnem mnenju tudi dokument, ki bi bil srčika predvolilnih razprav. Vendar zaradi že omenjenih razlogov ne bo.

Dokument, ki ga je sestavila velika skupina kompetentnih in zdi se ideološko povsem nevtralnih raziskovalcev, secira naša življenja in življenje naše družbe natančno, kot je le kaj, in bralcu posledično ponuja neolepšano podobo Slovenije. A ker nam čas pa tudi omejeno gospodarsko znanje in vedenje ne dovoljujeta analize celotnega dokumenta, na hitro skočimo na stran 117. Tam je prikazana kategorija, ki se imenuje "regionalne razlike v BDP na prebivalca". Ker v Sloveniji še nimamo pravih regij, so raziskovalci uporabili kohezijske in statistične regije, a rezultati so zelo povedni.

Velika mantra slovenskega razvoja je zaostanek, oziroma približevanje evropskemu povprečju BDP na prebivalca. Leta 2009 smo kot država že bili na 91 odstotkih, do leta 2019 smo padli za dve odstotni točki na 89. Predcovidno leto 2019 je namreč zadnje, za katero imamo te podatke.

Če Slovenijo krjaveljsko presekamo na pol, je prispevek zahodne Slovenije v skupnem BDP 56,6 odstotka, vzhodne pa 43,4 odstotka. Če bi vzhod in zahod igrala fuzbal, bi bil rezultat sicer drugačen, a zahodnjaki gospodarsko že vse od osamosvojitve redno nažigajo vzhodnjake.

A če je prispevek k državnemu BDP še statistika, je delež BDP na prebivalca življenje samo. In najbolje živijo v osrednjeslovenski kohezijski regiji. BDP na prebivalca srečnežem, ki živijo v Ljubljani, glede na povprečje v EU pokaže kar 125 odstotnih točk. Se pravi, da je bil leta 2019 v osrednjeslovenski kohezijski regiji delež BDP na prebivalca za četrtino višji od evropskega povprečja. Na drugem koncu BDP-jevske premice pa brezmočno čemijo regije, kot so pomurska s 60 odstotki BDP na prebivalca glede na evropsko povprečje, podravska z 72, isto koroška, primorsko-notranjska z 62 odstotki in pa žalostna rekorderka – zasavska regija s 47 odstotnimi točkami BDP na prebivalca glede na povprečje, ki velja v EU.

UMAR nam v analizi postreže še s kupom drugih primerjav, ki pa kažejo vedno en in isti rezultat … ne obstajata Sloveniji dveh hitrosti, kot so se pred časom izražali bolj poetično naravnani politiki. Obstajata Sloveniji dveh življenj. Ali še bolj plastično: če sedete na vlak v Zagorju ali v Trbovljah ali v Hrastniku, boste – kljub pregovornemu cijazenju slovenskih železnic – v pol ure glede na povprečni evropski BDP napredovali za 78 odstotkov. V Ljubljani na "štacijonu" boste izstopili nov človek. In še naprej – če živite v Zasavju in delate v Ljubljani, ste zadeli na loteriji, če pa je kdo, ki živi ravno obratno, se nam tak od srca smili …

Kaj smo hoteli v tem gozdu številk in statistike sploh povedati? Naš cilj je konkreten in narodnobuditeljski … Regionalne razlike v BDP na prebivalca niso "alarmantne" ali "nevzdržne", kot bi dejala in kot bo – če bo vprašanje prišlo na mizo – dejala politika. Potisnimo agendo še nekoliko dlje – te razlike ustvarjajo prvorazredne in drugorazredne državljane, ne pa nekakšne ideološko orientirane opazke.

Še več; v njih je mogoče najti celo elemente rasizma, da ne govorimo o tem, kako je ljubljanocentrizem poguben – tako za prestolnico samo kot za Slovenijo kot državo. Razvojne razlike med nami, pa jih lahko imenujemo kohezijske, statistične ali regionalne, so bolj boleče in bolj vsakdanje kot neke imaginarne in od politike podžigane razlike nastale globoko v devetnajstem stoletju.

In zdaj do začetnega vprašanja: čemu se tema o regionalnih razlikah v BDP na prebivalca ne bo pojavila na predvolilnih srečanjih? Odgovor je, kot rečeno, preprost, ker tema sama ni preprosta. Za zmanjšanje razlik je potrebno znanje, vizija, politična volja, predvsem pa srčna kultura in zavezanost dobremu – vse kategorije, o katerih v slovenski politični eliti ne vedo nič.

Pravi obrazi

Tue, 18 Jan 2022 16:45:00 +0000

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.

Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul

Kot vemo, se slovenske politika ne strinja skoraj o ničemer. Še več; slovenska politika ima le eno samo skupno točko. Gre za skupno sovraštvo, oziroma lepše "skupinsko nenaklonjenost" do novih obrazov.

Recept je precej enostaven; pojavi se posameznik, kar tako izza katedra, ali z župansko lento, skratka iz nič in od nikoder – in naznani, da se bo šel državno politiko. In v vseh anketah čez noč zavzame vodilno pozicijo. Brez programa, brez stranke, vizije, sodelavcev in aparata čez noč sesuje javnomnenjske dosežke klasičnih strank, ki za svojo podobo v javnosti plačujejo kreativnim oddelkom naših najboljših agencij.

Zgodovina novih obrazov, ali kot smo pred leti prvi imenovali fenomen prav v naši oddaji – novo slovensko mesijanstvo –, je pisana in zanimiva. V glavnem se vrti okoli treh najbolj izpostavljenih imen; Janković, Cerar in Šarec so najbolj tipični predstavniki novega mesijanstva in z uveljavljenimi strankami tako na levi kot na desni se lahko le strinjamo, da je vsem trem v državni politiki na debelo spodletelo. Iz kalvarije teh treh mandatarjev, ki so svoje mandate bolj ali manj klavrno končali, bi človek sklepal, da bo vnema nad novimi obrazi počasi minila. Tako pri novih obrazih, kot pri volivcih. A se očitno tudi pred prelomnimi volitvami, ki nas čakajo aprila, dogaja ponovno. Gospod Golob, karkoli se mu bo že nasulo v politične jasli, je tipični novi obraz!

Brez stranke, brez vidnih podpornikov, z nekaj stričevstva iz ozadja in predvsem z avro svežega in novega. Ter predvsem, kar je izjemno pomembno, s prikrito, ali pač slabo skrito antipatijo današnjih parlamentarnih strank.

Človek klasične stranke celo razume in lahko se mu smilijo; vse svoje bitje vlagajo v državno, delno tudi evropsko in lokalno politiko. Zdi se jim, da so našli ključ – tako do slovenskih src kot tudi ključ od državne blagajne. Zdi se jim, da jezdijo na vrhu vala strankarskega samozadovoljstva, pa jih v javnomnenjskih anketah poseka dobesedno nihče. Nihče z ulice.

Ki na debatah javno razklada, da ga politika ne zanima in da se je gre izključno zaradi osebne vendete in nečesa, čemur bi se reklo "ultimativno aktivno državljanstvo"!

In ki uporablja pojem "narod", kot bi ga vzel iz besednjaka 19. stoletja. Tak možakar torej brez vsake podpore in medijskega načrta nažge vse te silne predvolilne strategije …

Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul.

Zdaj pa k bistveni značilnosti novih obrazov, ki so na Slovenskem endemični, podobno kot je endemična človeška ribica …

Klasične stranke ob vsakem neuspehu z novim obrazom nekako dobrohotno polagajo na dušo javnosti, da se je zmotila. In naj se že enkrat neha motiti in fenomen novih obrazov spregleda; da gre za avanturiste in šarlatane, ki imajo politiko samo za peskovnik. Naj volivci, če se hočejo izogniti novemu Jankoviču, Cerarju ali Šarcu, volijo klasične stranke, pri katerih natančno vedo, kaj lahko dobijo, ker natančno vedo, kaj te ponujajo.

Hočemo povedati, da klasičnim strankam ni jasno, kako lahko Robert Golob v anketah kotira tako visoko, ko pa je spomin na tri predhodne polome še vedno tako živ.

A stranke razmišljajo preveč znotraj svojih okvirjev, znotraj stremuštva, kruhoborstva in oportunizma, ki jih drži na oblasti že zadnjih trideset let.

Kaj pa če slovenski volivec novih obrazov ne obkroža po navdihu, temveč je v svojem iskanju absolutno metodičen … Gre za iskanje igle v senu, kajti koliko je možnosti, da z dodeljevanjem premierskega položaja vsake štiri leta novi osebi pridemo do resnično dobrega premiera?

Volivci enostavno sledimo statistični možnosti, po kateri bomo slej kot prej naleteli na primernega kandidata. Povedano drugače, z medicinsko terminologijo. Ne gre za nesmotrno in celo škodljivo navduševanje nad vrlinami posameznega outsiderja, temveč gre enostavno za presejalni program. Za ogromno javnozdravstveno akcijo, po kateri bomo spodobnega premiera v splošni populaciji iskali tako dolgo, dokler ga končno ne bomo našli!

Teoretično to pomeni, da bomo morali vsake štiri leta ponuditi premierski položaj novemu novemu obrazu in to početi, tako dolgo, da te časti ne bo deležnih dva milijona Slovencev. Kar pa je v to praksi neizvedljivo, menimo, da bomo na spodobnega mandatarja naleteli v naslednjih 200 do 500 letih, ko bomo preizkusili okoli tisoč različnih mandatarjev …

Če bomo imeli noro srečo, bo že Golob izbranec … čeprav izkušnje tako iz Matrice kot tudi iz Biblije govorijo, da je potrebnega več časa, kot samo trideset let slovenske samostojnosti …

Se pa seveda za iskanjem pravega obraza, kar predlagamo kot ustreznejši naziv, skriva tudi posebna tragedija.

"Če niso povsem izgubili stika z realnostjo, se morajo poslanci, člani organov strank, skratka vsi parlamentarno vpeti deležniki slovenske politike, boleče zavedati svoje ničevosti. Njihov politični obstoj je povsem irelevanten, saj jih kot politične subjekte zanika vsak, ki ima pet minut časa."

Neznani leteči ministri

Tue, 11 Jan 2022 16:45:00 +0000

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska

Pa ne le to, da nam primanjkuje soldatov, ki jim primanjkuje opreme; tudi vrh slovenske vojske je nekako – nevojaški. Vrhovni poveljnik je hipi, ki je pravilno prepričan, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, obrambni minister pa je deček, ki je prehitro odrasel.

Ne pomnimo namreč tako mladega ministra za obrambo, ki bi se še tako zelo rad igral s puškami. In bombami. In tanki. In od preteklega novembra tudi z letali.

Našega obrabnega ministra je ameriška vojska, natančneje ameriško letalstvo, natančneje, sam poveljnik ameriške letalske baze v sosednjem Avignanu povabil na polet z bojnim letalom, ki sliši na ime F-16. Minister se je vabilu odzval.

Na prvi pogled ni z ministrom v zraku prav nič narobe. Kot "Mali princ" oziroma njegov avtor se je pogumno podal pod nebo. Kot rečeno, mu vojaška oprema in tehnika in taktika niso tuje. Vozil se je s tanki, streljal s pehotno oborožitvijo – hudiča, celo belo srajco si je zapackal. In bela srajca ni kar tako, kajti vsi ministri Nove Slovenije jih nosijo, ko na predvolilnih plakatih dokazujejo svojo učinkovitost.

Torej ni s tem, da se minister za obrambo malo povozaka z reaktivnim avionom, nič narobe; gre le še za en spust z ministrskega položaja do neposrednih proizvajalcev resornega ministrstva.

Minister za infrastrukturo zasaja prve lopate kot nor, minister za kulturo se – sicer redkeje – udeležuje kulturnih prireditev, minister za finance gre od časa do časa na banko, minister za gospodarstvo izhaja iz in se vrača v gospodarstvo, minister za okolje in prostor je konstantno izgubljen v prostoru in to zaradi sumljivega okolja. In tako naprej in tako nazaj.

Hočemo povedati, da je minister Tonin samo izkoristil naravno vabilo zaveznikov, ki so ga odpeljali v bojnem letalu nad Poček, kjer sta na tarče zmetala nekaj bomb. Ob velikem navdušenju civilnih pobud, ki terjajo, da se poligon vrne ovcam, krasu in naravi v najširšem pomenu besede.

Mimogrede; zavezniki, ki bombardirajo Slovenijo s privoljenjem najvišjih vojaških oblasti, imajo pri nas dolgo tradicijo. Minister Tonin se je tako postavil v vrsto, na katere začetku stoji maršal Tito!

Kaj je narobe s Toninovo vožnjo, je onkraj zaznave, žal pa tudi zmožnosti analize običajnega žurnalizma. Ali celo vesti javnosti, ki je samo zabavljala, kako se je minister vozil po zraku na naše stroške. Saj se tako vozi, tudi če gre z redno linijo v Bruselj; kar pa z Brnika ni več tako enostavno kot nekoč – slišimo.

Kakorkoli …

Na sopotnikovem sedežu je minister užival v vseh tistih G-jih in uspešno usmrtil nekaj kvadratov vezane plošče. Ali pa kup starega železja. A vendar ta pilot, odlikovan ameriški junak in to letalo, eden najsmrtonosnejših strojev, kar jih je sestavila človekova bestialnost, nista namenjanja guncanju afen nad poligoni in prevozu turistov.

Namenjena sta ubijanju. Kar sta kot par dokazala nad Sirijo, Irakom in Afganistanom – kot piše v rezimeju letala in pilota.

In zdaj temeljno vprašanje: "Ali bi se minister usedel v letalo, tudi če bi šlo to na bojno misijo, odvreči bombe na teroristično zalego kje v brezupu tretjega sveta?"

Verjetno bi se …! Slovenska vojska je zanesljiv zaveznik in tvorno sodeluje v Natovih misijah na kriznih območjih.

In še naprej: "Ali bi se slovenski minister za obrambo usedel v letalo, tudi če bi to med akcijo zgrešilo teroriste in pobilo še nekaj civilistov?" Verjetno se ne bi, ker so civilne žrtve slabe za PR, sploh nekaj mesecev pred volitvami.

Ampak kakšna in kolikšna je potem ministrova kredibilnost? Na eni strani šopiriti se na šolski ekskurziji nad Počkom, pozneje pa se delati nevednega, ko svetovni hegemon vsiljuje svojo resnico in svoje interese po planetu!

F-16 z ali brez ministra na krovu ni le leteča škatla, temveč je predvsem simbol.

Ampak kot je napisal nek vojni pilot: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!"

Minister Tonin enostavno ni hotel videti! Šlo mu je le za plemenitenje družinskega rodovnika … Njegovo srce, bolje rečeno duša, najbolje rečeno pa možgani, pa niso bili sposobni videti tragedije; sramote in grobo rečeno celo ponižanja, letečega z ameriškim letalom, ki porogljivo odvrže nekaj petard na Kras, potem pa se, tokrat brez ministra odpravi bombardirat hudodelce tega sveta.

Minister za obrambo, vrhovni poveljnik vojske, generali in polkovniki razmišljajo o konceptu obrambe, kot jih je naučila tisočletna zgodovina vojn ob njej pa še rajnka FSPN. Za obrambo potrebuješ sovražnika! Ker če nimaš sovražnika, ministrstvo za obrambo nima smisla. In v debati, ali je bila prej kura ali sovražnik, zmeraj zmaga sovražnik.

Zato imamo: virus, podivjano vreme, zunanjega sovražnika, notranjega sovražnika in komunistično revolucijo. Zato imamo ministra in zato imamo F-16.

Ampak če končamo z mislijo danes že nekajkrat omenjenega vojnega pilota, ki je izginil; nihče ne ve, kam.

"Bistvo je očem skrito!"

Uvod

Tue, 04 Jan 2022 16:45:00 +0000

Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!

"Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"

Novo leto se je resnično začelo drugače, kot se je staro končalo. Namreč Janez Janša se je opravičil. Čeprav so smučarje s Krvavca spravili z avtobusom in ni bilo nikomur nič hudega, se je Janez Janša kljub temu opravičil za nevšečnosti.

Drugače pa nas čaka super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"?

Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!

Hiter izračun pove, da se bo v naslednjem letu za položaje v predsedniški palači ali v parlamentu ali pa v občinskih svetih potegovalo nekaj tisoč Slovencev. Že občin je več kot dvesto in glede na to, da je lahko občinskih svetnikov od 7 do 45, in glede na to, da je kandidatov na kandidatnih listah neprimerno več, kot je pozneje izvoljenih, je jasno, da se bo trudilo zasesti položaje v občinskih strukturah nekaj tisoč ljudi. Potem so tu še kandidati za državnozborske poslance in oba prisilno vpoklicana kandidata za predsednika države. Mimogrede. Povprečna slovenska stranka mora v volilnem letu napaberkovati toliko kandidatov, kot ima skoraj članov. V še večjih težavah so tisti kandidati, ki sploh še nimajo stranke. Nekatere stranke imajo premalo kandidatov, nekateri kandidati pa imajo premalo strank!

Pričakujemo in napovedujemo, da bo bitka za kandidate na volilnih listah v tem letu tako ostra, kot je le mogoče. Kriteriji se bodo spustili in verjetno bo za uvrstitev na volilno listo dovolj že slovensko državljanstvo in glavni odmor. Kot se reče.

Torej; v letu 2022 dvoje drži kot pribito; zagotovo se boste srečali z različico omikron in zagotovo se boste srečali s kandidatom, ki se bo prostovoljno pustil vzidati v temelje naše demokracije. Kako se ubraniti omikrona, je po dveh letih pandemije do dneva današnjega že jasno, kako se ubraniti kandidata za občinske svete, parlament ali predsedniško palačo pa nekoliko manj. Ker oba sta enako nadležna, omikron celo nevaren. Virus vas hoče položiti v posteljo, kandidat pa hoče, da ga volite.

Gremo k podrobnostim. Z običajnimi podatki o kandidatih si ne moremo pomagati prav veliko; praviloma moški, praviloma starejši kot petdeset let in praviloma z nižjo izobrazbeno strukturo; žal pa so to kategorije, ki so na debelo nastlane po našem javnem življenju. Z njihovo pomočjo kandidata ne boste mogli detektirati.

Zato je treba uporabiti bolj subtilne metode.

Prvič; kandidat za občinskega svetnika, poslanca ali predsednika države se bo neprenehoma smehljal in poskušal vsakemu, kljub pandemiji, ponuditi roko.

Opozorilo: ne ga zamenjati za trgovskega potnika ali akviziterja.

Drugič; kandidat bo govoril stavke, ki jih nihče, še najmanj on, ni sposoben razumeti.

Opozorilo: ne ga zamenjati za znane Slovence slovenske estrade.

Tretjič; kandidat vas bo moril s podrobnosti iz družinskega življenja, hkrati pa ga bo zanimala vaša intima.

Opozorilo: ne ga zamenjati za predstavnike Cerkve.

Ob tem pa bo mogoče kandidate prepoznati še po eni stvari. Na javno razstavljenih fotografijah jih bo počasi močil in nato tudi spral spomladanski dež. Tiste pomembne kandidate na ogromnih plakatih, ki vas bodo pozdravljali ob avtocestah in na vhodih v mesta, tiste manj pomembne pa na stojalih iz vezane plošče, ki stojijo prav na cestišču, mimoidočim ljudem in malim živalim na dosegu.

Čisto za konec pa moramo s kar nekaj grenkobe in malodušja navesti temeljno definicijo vsakih volitev. Ki velja tudi za super volitve: "Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"

"Dom! O, Lubje!"

Tue, 28 Dec 2021 16:45:00 +0000

Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!

Domoljubje je čudežna beseda, ki govori o tem, da moramo imeti radi svojo domovino. Brezprizivno, brez pomislekov, dvomov in dvignjenih obrvi

Domoljubje je čudežna beseda, ki govori o tem, da moramo imeti radi svojo domovino. Brezprizivno, brez pomislekov, dvomov in dvignjenih obrvi.

"Nekoga moraš imeti rad, če ne kamen, pa vsaj domovino!"

Ne gre za novost. Starejše generacije smo lekcijo iz domoljubja že enkrat dale skozi, ko smo imeli na ukaz radi neko drugo domovino, zato smo ob najnovejšem navalu domoljubja nekoliko skeptični. Ker – kot nas je pustila na cedilu ona prejšnja domovina, kljub naši nebrzdani ljubezni do nje, tako se pod težo bremena opoteka tudi sedanja domovina. Kljub naši nebrzdani ljubezni do nje.

Ampak sami smo, kot že neštetokrat dokazano, ostareli ciniki; bistveno je, da domoljubje in s tem tudi besedo leta čim bolj zagrabijo in s čim večjim zanosom izgovarjajo mlade generacije. Tem je ta zapis tudi namenjen.

Domoljubje se je med preteklim letom manifestiralo na mnogo načinov, kajti domoljubje ima ogromno izrazov. Kar nas še posebej veseli, je domoljubje zaradi samih pomembnih obletnic bilo v fokusu vse leto 2021 – kulminiralo pa prvič med predsedovanjem Slovenije svetu EU, ko smo bili v večini stvari, ki se jih da početi na planetu, preprosto najboljši, drugič pa ob državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti.

Bila je veličastna prireditev, povsem samostojna ter malo manj enotna in ker se v zadnjem prispevku letošnjega leta ne gre mazati s politikantskimi pritlehnostmi, se poslavljamo z domoljubno poezijo, ki je najčistejši izraz ljubezni nas državljanov do tebe – "O, domovina"!

Kot ste zagotovo opazili, Slovenijo preplavlja nov val domoljubnih pesnikov, ki že grozi, da bo napolnil bolnišnice, in preden se še sami poskusimo v tej privzdignjeni umetnosti, le nekaj pojasnil.

Domoljubno pesništvo stoji na samem začetku slovenskega pesništva in ima tako domovinsko pravico na našem Parnasu že od vsega začetka. Hočemo povedati, da pri domoljubnem pesništvu ne gre za modno muho, kot so bili recimo realizem, simbolizem, ali moderna, ali katera drugih pesniških smeri. Gre za obliko, ki je od nekdaj in bo za zmeraj. Če pogledamo povsem literarnozgodovinsko, je metrum pri domoljubnem pesništvu svoboden, kot je svobodna tudi naša domovina, zato tvarino domoljubnega pesnjenja kritika pogosto označuje tudi kot "kovaški verz" … Ki pa je v zadnjih letih pri nas postal neverjetno priljubljen; tako med občinstvom kot med ustvarjalci.

Ker imamo v naši redakciji skrite literarne talente, omogočimo tem mladim, nadebudnim pesnikom prvi aplavz javnega nastopa. Kdo ve; morebiti pa, če se bodo še naprej trudili, kdaj katero njihovih pesmi preberejo celo na državni proslavi.

Domoljubna št. 9

Domoljubje je:
da ljubiš vse, kar je domače
Domačega prijatelja,
Domač sir in domače piščančje krače.
Domačo moko, iz katere mati speče domači kruh,
Domače vino in domači …

Domoljubje je:
Da ljubiš domačo centralno kurjavo
In tudi vso ostalo domačo napeljavo
Z domačimi besedami vso hišno infrastrukturo
In da častiš na domači šoli pridobljeno …

Domoljubje je:
vse, kar je slovensko
Še posebej, če je gorenjsko,
Domači so Triglav, Savica in Bled,
Malo manj domača, pa je Lendava

Hooo-hooo-hoooo

Tue, 21 Dec 2021 16:45:00 +0000

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.

Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno.

Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.

Še preden se do njega dokopljejo resni in resnobni mediji, v naši skromni oddaji objavljamo, kaj je v poročilu napisala informacijska pooblaščenka o Janševem vdoru v poštne nabiralnike slehernika na Slovenskem.

Menda je le ena oseba pooblaščena za stalen, nenehen in neomejen dostop do naših naslovov. Ne, to ni notranji minister, kot bi kdo mislil, niti ni kdo iz ostalih trohnečih vej oblasti. Gre za moža, ki je najbolj dejaven ravno v teh dneh. Gre seveda za Božička. Božiček je tisti, ki pozna vse naše naslove, tako da nam lahko nemoteno in nezmotljivo na vsak božični večer dostavi darila.

In zdaj; ker vemo, da predsednik vlade nikoli ne bi kršil zakonov in ker vemo, da lahko samo Božiček pooblaščeno kuka v vašo zasebnost, sploh pa, ker ne poznamo Božičkove prave identitete, se nam kot Sezam globoka odkriva razkrita tisočletna skrivnost. Janez Janša je Božiček.

Taka pogumna teza ima nekaj očitnih pomanjkljivosti, ki pa jih bomo v božično navdahnjeni argumentaciji zavrnili.

Najprej v resnih in bibličnih tonih. Božiček pred komercializacijo podoba sv. Nikolaja, v nekaterih deželah pa celo kot podoba nadangela ali pa odrešenika samega predstavlja natančno to, kar predstavlja Janša slovenstvu. Odrešenika in mesijo.

Potem pa gremo k zgodbi, v katero je posegla multinacionalka in jo nekoliko priredila. Največja in očitna razlika med Janšo in Božičkom je dejstvo, da mi pišemo Božičku, Janša pa piše nam. Je pa res, da oba ubogljivim in upogljivim prineseta točno to, kar si želijo. Nek advokat je moral po dovolj veliko smreko na Pokljuko, da je podnjo položil vsa darila.

Po drugi strani pa je še bolj neverjetno dejstvo, da imata tako Janša kot Božiček seznam tistih, ki so dobri, kot tistih, ki so poredni. Ob tem, da Božiček porednim prinese košček premoga, Janša pa višje položnice zaradi kurjenja fosilnih goriv. Zraven doda še opozorilo, da je sivolasi mož, ki obljublja nižje položnice za elektriko, samo v Božička preoblečen navadni Primorec.

Drugo neskladje oziroma na pogled trden argument, čemu Janša ni Božiček, pa je podoba Božička samega; predvsem medtem, ko ga po nebu vleče devet severnih jelenov. V Janševi vladi pa je le sedem SDS ministrov. V bistvu samo šest, ker za Zvonika Černača nihče ne ve, ne le, če je še minister, temveč če je še sploh med nami. A kljub številčnemu neskladju je moč najti vsaj dva ministra koalicijskih strank, ki zelo uspešno in usklajeno vlečeta Janšev voz. Zamolčali bomo njuni imeni, prav tako kot bomo zamolčali, kateri od ministrov je Rudolf z rdečim nosom.

Je pa med Janšo in Božičkom neverjetna podrobnost, ki odtehta vse te male nedoslednosti in nas utrjuje v veri, da se za likom Božička skriva naš predsednik vlade. Tako za dobrodušneža s trebuhom kot za Janeza Janšo si lahko trdno prepričan, da sta se rodila na Severnem tečaju.

Ho-ho-ho!

REQUIEM

Tue, 14 Dec 2021 16:45:00 +0000

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.

Kurdi, turška politika, migrantska problematika in na koncu seveda mati. Krivce smo našli glede na svetovni nazor in politične preference in do večera smo bili potolaženi

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli.

Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.

Kot se zgodi v podobnih primerih, smo kot steklene bisere v tej ogrlici absurda najprej začeli nizati krivce. Kurdi, turška politika, migrantska problematika in na koncu seveda mati. Krivce smo našli glede na svetovni nazor in politične preference in do večera smo bili potolaženi. Deklica pa še kar utopljena.

Nato se vedno najdejo korenjaki, ki opozorijo na splošno, globalno in vseprisotno morijo med otroki. Naštejejo, koliko jih umre zaradi lakote, bolezni, vojn in suženjskega dela. Koliko se jih utopi v Sredozemskem morju in kako utopitev v Dragonji statistično ne pomeni ničesar. Statistika, pravijo, je do otrok neizprosna, deklica pa najdena dva metra pod gladino.

In tako pridemo do odrešujoče odrešitve, da mi – se pravi jaz, ti in on, mi, vi, oni, midva, vidva, onadva – nismo krivi ničesar. Kako si lahko kriv za nekaj, na kar ne moreš vplivati?

Tako smo našli prave krivce, med katerimi pa nas na srečo ni. Ker mi poznamo vzroke, ker opozarjamo in predvidevamo posledice in ker posameznik begunske problematike ne more spremeniti. Mnogi naših sodržavljanov sicer menijo, da posameznik begunske problematike niti ne sme spreminjati. Ker je taka, kot je, se pravi brodeča v ledeni vodi, čisto OK …

Potem je dobro in vest je pomirjena. Deklice pa ni več.

Kaj pa, če smo malo vseeno krivi?

Slovenija je sestavni del evropske civilizacije, ki se ne zna, ne zmore ali noče soočiti z izzivom beguncev. In kot si samo narahlo oplaknemo roke, ker otroci padajo materam z ramen v narasle reke, toliko imamo krvi na njih.

Po novem Slovenija spada v koalicijo držav, ki se zavzema za ostre pogoje za vstop v trdnjavo Evropa; smo zadnja prepreka na balkanski begunski poti in smo tudi zunanji branik evropske trdnjave. Naša politika do beguncev temelji na eni edini zveličavni besedi: "Vračanje!"

Možje in žene, ki vodijo takšno politiko, kažejo odločno držo in med volivci in večinsko javnostjo naletijo na odobravanje; nagrajeni so s ponovno izvolitvijo in vabljeni so v pogovorne oddaje. A trdosrčni karakterji so to in ko jim zmanjka argumentov, lahko vedno rečejo, da skrbijo in ščitijo najprej svoje. Skrb za svoje pa je, logično pred skrbjo za neko turško deklico kurdskega rodu.

Policisti, tako hrvaški kot slovenski, so bili izjemno požrtvovalni, ko so družino reševali.

Policisti, tako hrvaški kot slovenski, in turška družina se nikoli ne bi smeli srečati na blatnih bregovih tistega potoka, ki ga zaradi geopolitike imenujemo reka. Morali bi se srečati na mejnem prehodu, kjer bi prvi štempljali potne liste, drugi pa šli, kamorkoli jih že nosi usoda.

In na koncu … Najverjetneje neprimerno, a absurd se poplakne z absurdom. Po letošnjem decembru lahko Aškerčevega Brodnika beremo povsem drugače …

"Bes, djaur!" še krik iz valov,

iz mokrih je Save grobov –

potem pa vse tiho je bilo ...

Po vroč kostanj …

Tue, 07 Dec 2021 16:45:00 +0000

Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.

Zdravstvene in tudi obče oblasti so storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino

Da povzamemo dnevna poročila: na božičnih sejmih ne bo mogoče popiti kozarca kuhanega vina – vulgo – "kuhančka", mogoče pa bo pojesti merico kostanja. Slovenski žurnalizem je vzel to dejstvo kot najlepši primer absurdnosti ukrepov, sami pa gremo, kot po navadi, v analizi mnogo dlje in še mnogo globlje. Po kostanj v žerjavico.

Nekaterih stvari, sploh pa jedi, ne gre razbijati, če hočete civilizacijo obdržati kolikor toliko nepoškodovano. Na prvem mestu sta verjetno hrenovka in gorčica, njuna nasilna ločitev bi zamajala znano vesolje. Potem sta tu hamburger in pomfrit, rdeče zelje in mlinci, goveja juha in rezanci, med pijačami pa belo vino in radenska. Čisto tu, na panteonu združljivega sta tudi kostanj in vino – tista res usodna kombinacija sta sicer mošt ali mlado vino in kostanj, a tudi kuhano vino in vroč kostanj sta priljubljena kombinacija. Torej s tem ko zdravstvene oblasti ločujejo neločljivo, posegajo v samo esenco – ne le v temelje gastronomije ali ulične hrane – temveč tudi v globoko zakoreninjene obrede, ki bi jih, vsaj v adventnem času, kak ambiciozen etnolog že lahko imenoval za narodovo blago.

A kot zapoveduje v zadnjem času tako priljubljena uravnoteženost novinarskega dela, moramo pogledati tudi na drugo stran. Kjer sedijo snovalci tega in podobnih odlokov. Se pravi zdravstvena in tudi obča oblast.

Izziv, pred katerim stojijo oblasti, ko prepovedujejo posamezne človeške dejavnosti v dobri veri, da nas bodo zaščitile pred virusom, je brez dvoma gigantski. Ampak lotili pa so se ga nesrečno in nerodno. Lotili so se ga, kot se ga lotijo uradniki, ki so se cehu pridružili ob začetku vladavine Marije Terezije.

Uradniki razumejo človekovo življenje in njegovo sodelovanje v družbi kot lego kocke, ki se jih razstavlja in sestavlja. Kot posamezne gradnike, bloke, ki so med seboj sicer spojeni, a so lahko brez škode tudi ločeni, ter kot taki zaživijo samostojno in od ostalih gradnikov povsem neodvisno življenje. Banalno: za uradnike, ali zdravstvenih ali občih oblasti, je kuhano vino en gradnik, kostanj pa drugi. Lahko sta združena, lahko pa ju brez velike škode tudi razdružimo.

In tako ti uradniki zadnji dve leti razbijajo naša življenja; ljudsko in očitno napačno bi se reklo na "prafaktorje"! A ni res. Razbijajo ga na najmanjše sklope, ki jih je še možno voditi kot uradniške ali birokratske kategorije. Ko pa jih je, sploh pa ko jih bo treba ponovno sestaviti nazaj, prihajajo iz njihovih črnilnikov izdelki, proti katerim je otrok Victorja Frankensteina prava dobričina.

Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto; življenje je mogoče dekonstruirati za potrebe umetnosti, nikakor pa ne za potrebe javnega zdravstva. Življenje je preveč prepleteno, fluidno in uradniško razgraditi ga, pomeni ne razumeti ga!

Uradniki zdaj skačejo do neba: češ, ni mogoče ločiti "pene od valov". "Mi moramo ukrepati hitro, tukaj in zdaj."

A sami trdimo nasprotno. Mogoče je, a če hočeš življenje, človeka in njegovo socialno oziroma intimno vpletenost v družbo omejiti, ga moreš najprej poznati. Življenje samo se živi na ulicah, v družinah, šolah, tovarnah, medijih; v pisarnah se odvija le njegova popačena preslikava. Ko kritiki ukrepov opozarjajo, da bi ti morali biti bolj življenjski, nehote povzemajo to, o čemer govorimo danes.

Ukrepov za zajezitev epidemije tako ne bi smela sprejemati samo zdravstvena oblast; tista obča pa ne bi smela dlje od foajeja rezidence na Brdu ...

Sodelovati bi morali ne le najpametnejši našega roda – ne le filozofi, sociologi … pa kakšen matematik manj, mogoče kakšen duhovnik več; predvsem bi se o ukrepih morali izrekati tudi otroci, ostareli, vsi naši spoli in vsa naša števila.

Petnajst do dvajset ljudi! Če bi kje v narodu izbrskali še kakšno moralno avtoriteto, toliko bolje.

Ko bi se takšno telo podpisalo pod omejitve, damo okončino v ogenj, da bi bile sprejete z večjim razumevanjem in z manj odpora, kot so sprejeti današnji ukrepi.

Sploh pa trdno verjamemo, da takšen organ, žal pa to ostaja le pobožna želja, nikoli ne bi ločil vročega kostanja od kuhanega vina.

Nadzorniki nadzora

Tue, 30 Nov 2021 16:45:00 +0000

Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.

In kje smo zadnje tedne z debatami o nadzoru?

Ena najbolj vročih tem obcovidnih in obče civilizacijskih debat zadnjih mesecev je nadzor. Najprej pa o lokacijah.

In čeprav se sliši absurdno, je resnično; najbolj divje debate o nadzoru korporacij, držav in hudobnih posameznikov, nad svobodnim človekom in njegovo svobodno voljo se odvijajo na digitalnih platformah, ki so jih zasnovale ali korporacije, ali države, ali pa hudobni posamezniki.

In kje smo zadnje tedne z debatami o nadzoru?

Povzemimo na hitro. Najpopularnejša izpeljanka nadzora je tista z majhnimi čipi, ki nam jih s cepivom vbrizgajo v telo. Potem so tu še covidna potrdila, pa vse te statistike in evidence, ki smo jim podvrženi, če hočemo v pandemijskem času biti kolikor toliko svobodni.

Ni treba, da nasprotujemo, ali se celo norčujemo iz groženj človekovi zasebnosti in osebni svobodi, ki je omejena z ali resnično, ali namišljeno nujo ob zajezitvi epidemije … Lahko pa opozorimo, kako je takšen nadzor sicer najbolj očiten in vprašljiv, še zdaleč pa ne edini. Medtem ko predvidevamo, kako nas nadzirajo veleumi znotraj globalne zarote, majčkeni, komaj zaznavni nadzori pletejo svojo mrežo okoli naše zasebnosti. Z nadzorom je tako kot z vsemi potencialno nevarnimi procesi, ki grozijo človeštvu; pogosto zaradi dreves ne vidimo gozda.

Zadnje dni je pozornega bralca presenetila novička, da na mejnem prehodu Obrežje že nekaj časa poskusno deluje sistem, ki se povsem samodejno priklopi na "bluetooth" telefona posameznih potnikov, ki se pripeljejo čez mejo. Sistem preizkuša DARS in njegovi odgovorni so navdušeni nad rezultati. S spremljanjem telefonov potnikov bodo lahko obveščali te iste potnike o čakalnih dobah, o zastojih, potovalnem času in podobnih zadevah.

Najprej je ob novici nekoliko zašilila ušesa informacijska pooblaščenka, potem pa smo jih zašilili še v naši skromni oddaji. To pa je tudi vse, kar se šiljenja ušes tiče.

Novica ni izzvala skoraj nobenih reakcij, saj je dosti bolj dramatično sklepati, da se hudobec vozi z mikročipi po vaši limfi, kot da se skriva v nadzorni sobi mejnega prehoda v rumenem površniku, na katerem piše DARS.

Če poenostavimo; vaših življenj vsaj dokazljivo za zdaj še ne nadzorujejo mrakobni geniji iz filmov o najljubšem agentu njenega veličanstva, temveč jih dokazljivo nadzorujejo slovenski cestarji.

Dovolili si bomo nedopustno poenostavljanje in bomo izključno zavoljo naših prejudiciranih sklepanj izpustili bistvene podrobnosti, ki jih navajajo nadzorniki; kako je sistem pravzaprav izjemno varen, kako se pridobljeni podatki anonimizirajo, kar pomeni, da so anonimni, kako se čez nekaj časa zbrišejo in ni nobene nevarnosti, da bi se kjerkoli zbirali in kasneje uporabili za kakšne nečedne rabote. In kako je vse v skladu z zakonodajo.

Se pravi enako kot je v takšnih primerih že navada; zbiralca teh podatkov, ki se je vsega podjetja lotil povsem brez javne debate, pri tem vodi ena sama dobrota in korektnost. Ker bo DARS začel kmalu upravljati tudi s sistemom prihajajoče elektronske vinjete, se bodo nadcestarji kmalu soočili z digitalno reko, ki jo bodo usmerjali, oblikovali in z njo razpolagali po svoji volji.

Verjetno imamo za nadzor nadzornikov kakšno neodvisno institucijo, ki pa se je, kot večina neodvisnih institucij v zadnjem času, skrila v mišjo luknjo.

Če smo se manipulativno izognili pojasnilu tehničnih podrobnosti delovanja sistema, ki se nepovabljen priklopi na vaš telefon in ga nato potuhnjeno spremlja – vse v dobro prometnega obveščanja, pa se ne bomo izognili socialno/filozofskemu vidiku celotne zgodbe.

Mobilni telefon, kamor se podjetni darsovci priklapljajo, namreč ni kar neka naprava. Mobilni telefon je postal v teh dveh desetletjih nebrzdanega razvoja veliko več kot samo elektronsko pomagalo. Postal je človeški alter ego. Za nekatere tudi še kaj več, kar pa že sodi na področje digitalne patologije – ampak tudi povsem normalen uporabnik do telefona goji intenzivno čustvovanje, v njem pa skriva ali varuje najbolj intimne trenutke svojega življenja. Skrivnosti, zasebnost, mnogi celo poslovno ali javno komunikacijo – mnogi celo osebne finance. Mobilni telefon danes razumemo, doživljamo in živimo kot digitalni podaljšek svoje lastne osebnosti. S tem se sicer že vsaj stoletje z velikim uspehom ukvarja znanstvena fantastika, a fenomene, o katerih smo včasih navdušeno brali pri Asimovu, Huxleyju, Orwellu in drugih klasikih, danes živimo.

In potem pride nekakšen paradržavni subjekt, neka organizacija, nek mastodont, ki je v Sloveniji že tako ali tako nedotakljiv zaradi dejstva, da nam omogoča voziti se z avtomobili, kar je posvečeno, bogaboječe in absolutno dobro delo, ter se brez našega vedenja priklopi na naš mobilni telefon. Seveda cestarji trdijo, da ne gre za vdor – da gre komaj za stik, ki ga naprava skoraj ne opazi, kaj šele da bi ga razumela kot pretečega. Ampak če počlovečimo zgodbo: kako pa rečemo tujcu, ki se brez vašega vedenja, bežno in komaj zaznavno dotakne roke vašega otroka?

Človek, ki je na veliko grozo vsakega razmišljujočega, suverenega in pismenega državljana te države spet dobil javno službo in vlogo, se pravi Franc Kangler, je bil pred desetletjem zaradi ideje o podobnem nadzoru z granitnimi kockami pregnan iz mestne hiše …

Politologija običajnega policista

Tue, 23 Nov 2021 16:45:00 +0000

Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.

Nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik ... Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan

Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.

S tem, ko je brez položaja ostalo nekaj več kot sto komandirjev policijskih postaj po Sloveniji, bo vlada preprečila vpliv politike na policijo. Z drugimi besedami: politika je do zdaj imela vpliv na policijo, po uvedbi nazornejših, pravičnejših in bolj transparentnih kandidacijskih postopkov pa bo ta vpliv prenehal.

Kar je odlično! Ampak kar nas skrbi, je dejstvo, da so nam šele zdaj priznali, kako je policija podvržena vsakokratni politiki … V današnji analizi se posvečamo posledicam, ki jih prinaša politizacija mož v modrem.

Saj nismo naivni in vemo, da je s politizacijo mišljena zapletena plat policije; odločitev, koga od poslovnežev se preiskuje, katere kriminalne kartele je bolje za nekaj časa pustiti pri miru in pri katerem potencialnih političnih nasprotnikov se izvajajo posebni preiskovalni ukrepi – in kar je podobne terminologije iz obeh knjig teorije policijskega dela.

Ampak nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik in na zadnje sedeže vedno enega in istega renaulta … Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan.

Kako torej prepoznati, kateri izmed policistov je pod političnim vplivom? Ali še drugače; ker so policisti presečna množica naše družbe, so prav tako kot mi vsi ostali skrajno spolitizirani, in, tako kot mi vsi ostali, razdeljeni na leve in desne. Torej moramo osnovno vprašanje zastaviti drugače: "Kako veste, kdaj imate opravka z levim in kdaj z desnim policistom?"

Nekaj aktualnih in povsem jasnih razlik bomo preskočili; očitno levi policisti varujejo desne demonstracije, desni policisti pa leve. Združeni policisti varujejo le derbi Maribor–Olimpija.

Ampak to so, kot rečeno, precej očitni znaki politizacije, ki pa jih je pod vodno zaveso precej težko uvideti.

Nas bolj kot ekstremne okoliščine zanima, kako veste s kom imate opravka, ko srečate policista v vsakodnevnem življenju. Recimo, kako prepoznate svetovni nazor policista, ki vas ustavi zaradi prehitre vožnje?

Najbolj enostavna, čeprav precej nepraktična rešitev je, da imate v avtomobilu fotografijo Janeza Janše, ki binglja z retrovizorja. Prav na tistem mestu, kjer se je včasih prevažala devica z Brezja ali pa celo sv. Krištof, zavetnik voznikov. Če vam tam binglja Janša, boste najlažje ugotovili, kam policist taco moli.

K postopku: če ste med omejitvijo petdeset vozili sedemdeset, vam bo desni policist rekel približno takole: "Malo hitro je šlo, se vam ne zdi!"

"Ja koliko pa?"

"Sedemdeset. Ampak od tega odštejemo štiri odstotke standardne napake, pet odstotkov neumerjenega radarja, v korist vam pa gre tudi dejstvo, da imate urejen in lepo dekoriran avto. Pa srečno vožnjo in v prihodnje ne s tako težko nogo."

Potem pa vam bo še nagajivo pomežiknil, kot dečve mežikajo pobom v lokalni folklorni skupini.

Če pa vas pri prekoračitvi hitrosti za dvajset kilometrov na uro dobi levi policist in vidi Janšo na vzvratnem ogledalu, vam bo dal najprej za pihati, ker bo mislil, da ste pijani. Potem vam bo nabil kazen še izpred časov Janševe pocenitve, vzel vam bo pravico do polovičnega plačila znotraj enega tedna in odredil izreden tehnični nadzor vozila, ker se je ena oseba vozila v avtomobilu neprivezana.

Takšna metoda ugotavljanja politizacije policije je precej tvegana, posledično tudi draga, moramo pa poudariti, da ni reverzibilna. Se pravi; če mislite, da bi lahko vesili slikice pod vzvratno ogledalo glede na svoje politično prepričanje, se trpko motite. Če obesite sliko Luka Meseca, vas bosta na polno kaznovala tako levi kot desni policaj. S tem, da bo levi dodatno preverjal smerne kazalce, desnega pa bo zanimalo, če deluje luč za vzvratno prestavo.

Kot vemo, je antipod politični policiji "strokovna policija", za katero se borijo vsi, ki jim je slovenska policija v mislih. Se pravi predvsem politiki. Verjemimo, da zahteva restavriranje podatkov iz – v vodni kopeli očiščenih trdih diskov slovenskega osamosvajanja – precej strokovnega dela, na srečo pa so navadni policaji še vedno nestrokovnjaki. In zelo smo veseli, da je tako in naj tako v prihodnje tudi ostane. Ker ko so se v zadnjih nekaj mesecih začeli tudi običajni policisti baviti s stroko, jim je priljubljenost padla na zgodovinsko najnižjo točko. Zadeva je namreč ta, da je eden temeljev policijskega dela, recimo mu najbolj trden temelj, reč, ki se ji reče "strokovni prijem"! Da ne gremo v podrobnosti … Po tem strokovnem prijemu je stranka v postopku pribita na tla, z zbito voljo do upiranja sistemu. In ker je bilo teh strokovnih prijemov v zadnjem času precej, takole čez prst, občutno preveč, se bojimo, da mislijo politiki, ko govorijo o depolitizaciji policije in uvedbi strokovnosti, prav na ta prijem, ki naj postane novi modus operandi slovenske nepolitične policije.

Ker če bo tako, je pa že bolje imeti politično policijo, ki ima boljševistično nastavljene direktorje, ki se prepira s sindikati in na skrivaj simpatizira s političnimi strankami, kot pa strokovno policijo, ki nas mlati kot mlade zajce.

Varna hrana

Tue, 16 Nov 2021 16:45:00 +0000

Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.

Tako je Evropska agencija za varnost hrane pred nekaj dnevi sporočila, da je na seznam varne in dovoljene hrane v Evropski uniji uvrstila tudi kobilice

V času, ko se planet na pol sesuva, ko ne vemo, ali nas bo prej ugonobila pandemija ali topla greda, pridejo na plano tudi bolj pozitivne novice. Na žalost pa jih negativne novice premagajo. Tako je Evropska agencija za varnost hrane pred nekaj dnevi sporočila, da je na seznam varne in dovoljene hrane v Evropski uniji uvrstila tudi kobilice. Naslednji so na vrsti črički, na seznamu čakajočih pa je še devet različnih vrst žuželk.

Kobilice niso prve na nenavadnem seznamu hrane, ki je po novem dovoljena ali priporočena v Evropski uniji. Na začetku letošnjega leta je agencija dovolila uporabo ličink hrošča mokarja, ki je tako že pol leta dovoljen v izdelkih za prehrano ljudi. Ličinke so menda najboljše posušene in zmlete.

Mogoče gre za nepomembno, celo bizarno novico, a med analizo se na hitro sprehodimo po tistem delu slovenske gastronomske tradicije, ki se je vzpostavila na temni strani krožnika in kozarca, kjer ni dunajca in mešane solate, so pa nekatere jedi in pijače, ki bodo žuželke z odprtimi rokami sprejele medse.

Močeradovec sicer tehnično ni hrana, je pa pijača. Čeprav nima nič skupnega z dragimi konjaki slovenske elite in dvakrat žganim sadjevcem slovenske raje, je močeradovec misteriozno skrit v zavesti slovenskega konzuma in vsake toliko prileze na plan. Osnovni sestavini tega zvarka sta močerad in žganje. Močeradova vloga v tej legendarni pijači, ki je bolj mit kot resnica, je precej tragična, saj po vseh variantah recepta močerad premine strašne smrti. Načinov priprave je več, v glavnem pa moramo prepričati močerada, da v smrtnih mukah skozi kožo izloči strup, ki potem v kombinaciji z žganjem daje tolikanj želen rezultat, ki je na Slovenskem seveda absolutna in popolna pozaba.

Nad tem, da bi jedli žuželke, smo jasno ogorčeni. Argument, da jih vsak dan uživa več kot dve milijardi ljudi, ne zaleže; kajti naj bodo še tako polne proteinov, je predsodek zaužiti črička, ali med dopustom škržata, globoko vsajen v našo podzavest. Veliki magi naše prihodnosti trdijo, da brez vključevanja žuželk v naše jedilnike, ne bomo zmogli prehraniti nenehno rastočega človeštva. Človeštva, ki je postalo na planetu invazivna vrsta. Kaj se zgodi z invazivnimi vrstami, pa je bolj kot ne jasno. Kot je tudi jasno, da nas bodo žuželke, ne glede na to koliko milijard jih bomo snedli, preživele.

Pečena kri:

Tradicionalno se kri zajame prav pri izvoru, se pravi pri umirajočem pujsu. Medtem ko odteka iz njega, se meša s kuhalnico, da ne koagulira. Nato kri začinimo s soljo in poprom, dodamo mleko in jajca ter zmešamo v gladko maso. V kozici na masti prepražimo čebulo dodamo nekaj masti, na to pa za prst debelo ulijemo krvno maso. V pečici, segreti na 180 stopinj, pečemo približno deset minut.

Najprej v socializmu – ko se je zaradi obratov družbene prehrane pretrgala stoletna kuharska nit med materjo in hčerjo, nato pa še s predelano hrano zadnjih desetletij, ko so cenene sestavine za obroke postale socialni korektiv – je raven naše prehrane dramatično padla. Ne govorimo o vrhunski kulinariki, temveč o vsakodnevni pripravi vsaj enega toplega obroka, kar je bilo v tem narodu stoletja dolgo in bedi ter težkim časom navkljub pravilo. Ena redkih dobrih plati pandemije je dejstvo, da smo se odrasli vrnili za štedilnike. Ne le ob posebnih priložnostih, ali ob koncu tedna – temveč smo po sili razmer ponovno sprejeli pripravo hrane kot eno temeljnih, nič kaj glamuroznih, a življenjsko pomembnih obveznosti.

Če se vrnemo na začetek; evropska agencija lahko predpisuje, karkoli hoče … Elitne restavracije lahko cvrejo žuželke, kolikor hočejo, podjetniki lahko gojijo ličinke kolikor hočejo … A pred kulinaričnim posegom v čudoviti svet členonožcev imamo na srečo še kar nekaj drugih možnosti na jedilniku. Lahko pokukamo v slovensko kulinarično in pred prvim ocvrtim čričkom revitaliziramo nespornega vladarja slovenske kuhinje v preteklih desetletjih. Govorimo seveda o njegovem veličanstvu – močniku.

Končajmo pa z receptom iz pozabljene, a na nek način prav tako pandemijske kuharske knjige. Josip Vidmar – učitelj italijanščine iz Ljubljane in ne literarni kritik in politik – je med vojno, leta 1943, v samozaložbi izdal kuharsko knjigo "Mož v kuhinji" s podnaslovom "Praktična kuharska navodila za moške"! Recept, s katerim končujemo veselje ob dodajanju žuželk v evropsko dieto, je eden bolj bizarnih, kar jih je mogoče skuhati.

Fižol z rižem: Veliko zajemalko že kuhanega fižola deni v lonec s tri četrt litra vode, pusti zavreti, dodaj še eno pest riža, osoli, prideni še pol lovorjevega lista in kuhaj toliko časa, da je riž mehak. Nato zabeli s svetlim prežganjem.

Test očetovstva

Tue, 09 Nov 2021 16:45:00 +0000

V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.

Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato

Današnjo oddajo začnimo s pomočjo športne metafore, tako da bo ja razumljiva čim večjemu krogu ljudi. V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.

Zadnji je bil na sporedu pred nekaj dnevi, ko je po naročilu premiera Janše garda slovenske vojske položila venec na spomenik padlim domobrancem. Partizani svojega venca z vladne strani niso dobili in letošnji derbi se je končal z 1 : 0 za domobrance.

Ampak danes nas zanimajo še nekateri drugi vidiki, oziroma postaje Janševega ovenčanja. Garda se je v tistih lepih uniformah, ko gardisti previdno sedajo v kombije, da si ne bi naredili roba, odpeljala še na tri lokacije. Venec je dobil nadomestni premier dr. Bajuk, Drnovšek je dobil svečko in rožico, nato pa so venec položili še na grob dr. Jožeta Pučnika. Ob njegovem je pisalo, da ga je dobil kot oče naroda.

Danes se posvetimo temu slovenskemu politiku v vlogi očeta naroda.

Ko je Pučnik pred leti dobil letališče, smo menili, da gre za zadnjo postajo pri graditvi Pučnikovega kulta osebnosti – a smo se zmotili. Janez Janša je že takrat govoril o njem kot o očetu naroda in kako bo zgodovina to njegovo vlogo prepoznala tudi izven strogo strankarskega, ali Demosovega ali osamosvojiteljskega miljeja. Pa zgodovina očitno nima tega namena, zato jo je treba vsake toliko spomniti s prijateljsko zaušnico.

Dr. Pučniku usoda resnično ni bila mila. Njegova vloga pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije seveda ni vprašljiva, prav tako je navdihujoče njegovo težko in žrtev polno življenje. Njegov prispevek, vpliv in zapuščina so razumnemu jasni in kot taki tudi zgodovinsko ovrednoteni. Nekako pa se nam dozdeva, da mu vsa šarada z očetom naroda ne bi bila povšeči, zagotovo pa mu ne bi bilo povšeči uporabljanje njegovega imena za paravan politiki, ki ji kot socialdemokrat intimno ni pripadal.

Torej; njegovemu spominu postati "oče naroda", ne gre najbolje. Letališče, imenovano po njem, so brezsramno kupili Nemci; prav tisti Nemci, kjer je našel zatočišče pred preganjanjem v domovini, ali prav tisti Nemci, ki so držali štango domobrancem.

Kakorkoli; na simbolni ravni je nerodno, ali pač značilno, kako simbolno figuro slovenske osamosvojitve zaradi pohlepa slovenske levo/desne tranzicije odkupijo tujci.

Ampak to je šele začetek muk po očetu naroda.

Že sam naziv je butast. Ker če je nekdo oče naroda, mora nekje obstajati tudi mati naroda. Da bi oče sam zaplodil in rodil Slovenijo, je izjemno seksistično in mačistično gledanje, ki je v teh do žensk strpnih časih, ne le nerodno, temveč je zgodovinsko gledano tudi krivično do vseh žensk, ki so aktivno sodelovale v osamosvajanju in graditvi slovenske državnosti.

Mačo gor ali dol, dr. Pučnik se kot oče naroda pojavlja samo v fantazijah največje vladne stranke, na splošno pa ga javnost kot takega ne doživlja.

Kako pa bi ga tudi, ko pa je kandidatov za "očeta naroda" kar nekaj.

In to upravičenih. Če preskočimo cesarja, kralja in maršala, ki so bili "očetje naroda" po "službeni dolžnosti", smo morali počakati na Janeza Stanovnika, ki se je naravno okitil s tem nazivom. Mož je očetovstvo vzel resno in ga resno tudi nosil, akoravno smo danes pozabili, da se je naziv rodil v satirični rubriki tednika Mladina.

Nato se je po logiki stvari prejšnji narod z osamosvojitvijo nehal in leta 1991 se je rodil nov narod, ki je potreboval novega očeta. Resnica je, da Pučnik ni bil in še danes ni edini kandidat za ta naziv. Če naštejemo še ostale može, ki bi morali ob Pučniku na test očetovstva: Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Janša in najbrž celo Dimitrij Rupel.

Kandidati so različni kot le kaj in njihov prispevek k osamosvojitvi bo razdvajal slovenski narod, vse dokler nas dokončno in v celoti ne odkupijo Nemci; tako se celo v naši redakciji težko opredelimo do najprimernejšega kandidata.

Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato. Vsi morebitni očetje so namreč zasloveli z očitnimi stavki.

Milan Kučan je rekel: "Jutri je nov dan!"

Dr. Jože Pučnik je rekel: "Jugoslavije ni več!"

Lojze Peterle je rekel: "Če je špičasto, bodo vile …"

Dimitrij Rupel je rekel: "Janez Janša je demagog!"

Janez Janša pa je rekel vse ostalo.

glasba

Iskanje, vsiljevanje in fantaziranje o očetu naroda govori le o nečem: da slovenska politika, kakorkoli že sama sebe visokoleteče naziva, ni osvojila niti prve strani, prvega poglavja iz "Demokracije za telebane". "Oče" v narodovem kontekstu poziva na čaščenje patriarhalnih, dinastičnih in pogosto tudi absolutističnih vzorcev v družbi, ki nimajo nič skupnega z Evropo 21. stoletja.

Glasgow tours

Tue, 02 Nov 2021 16:45:00 +0000

Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.

Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste

Objava.

"Turistična agencija združenih ministerstev in vlade Republike Slovenije organizira izlet v Glasgow. To škotsko mesto si bomo ogledali v začetku novembra, vrnili se bomo okoli 14. tega meseca. Ogledali si bomo nabrežja reke Clayde, oba nogometna stadiona, večere pa preživljali v sproščenem vzdušju tamkajšnjih pubov. V prostem času se boste lahko po lastni presoji udeležili podnebne konference, ki poteka v mestu."

Malo nas je presenetila sestava delegacije, ki jo Slovenija pošilja na podnebno konferenco na Škotsko. Petdeset borcev za okolje je v njej. Novinarjem se je zapisalo, da na sever potujejo zastopat slovenske interese, ko pa bi v bistvu morali tam gori zastopati interese planeta. Ker če bodo vse tiste delegacije prišle zastopat vsaka interes svoje države, bomo spet pridelali en drekec pekec. Dobesedno.

Saj ne motijo imena in sestava delegacije. Menda je v njej petdeset članov, kar se zdi nesorazmerno veliko, ker je Slovenija trenutno predsedujoča svetu EU. In bomo celo vodili nekaj pogajanj in bomo na sploh pomembni. Takole bi zapisali: če bosta Slovenija, sploh pa njen premier na okoljskem vrhu res imela kakršno koli pomembnejšo vlogo, priporočamo, da v lopi za hišo nemudoma začnete graditi vesoljsko ladjo.

Naši pomisleki k sestavi delegacije so predvsem načelne narave. Mediji so pridobili imena in priimke in zaposlitve članov delegacije. Z izjemo protokola, fotografa in snemalca gre v glavnem za državne uradnike. Oziroma za uradnike. Za tisto poklicno skupino, ki jo je v naši deželi zasadila Marija Terezija in ima v svojem cehovskem znamenju gospo s trajno ondulacijo in rolo omaro. Sicer se proti državni birokraciji vsakih nekaj let in to zadnjih nekaj desetletij ali celo stoletij bori vsaka oblast posebej, ampak uradniki so trdoživi. In za trdoživost so vsake toliko nagrajeni z izletom v tujino. Recimo na ogled jesenske Škotske.

Čemu se zdi povsem zgrešeno državne uradnike pošiljati reševati planet? Ker nekoliko poenostavljeno, so ga ti isti uradniki spravili v zagato, v kateri se je znašel. Povedano zelo plastično: na istih ministrstvih in v istih uradnih, kjer bodo odslej urejali zmanjšanje toplogrednih plinov, promovirali zeleni prehod in pisali strokovna mnenja o alternativnih tehnologijah, so pred nekaj leti potrjevali papirje za TEŠ6. In izdajali okoljevarstvena dovoljenja, pisali strokovne ocene in se ukvarjali s študijami, kako bomo zajezili Muro, kam in kako skladiščiti komunalno blato, kje je najboljše mesto za nevarne odpadke in podobno. Hočemo povedati, da imamo v Sloveniji dovolj in preveč okoljskih grehov, absolutno premalo ambiciozno zeleno politiko, neobstoječo zeleno stranko in podivjani energetski lobi. In uradno štampiljko za svoje rabote vse te okoljske deviacije dobivajo na ministrstvih, uradih in službah, ki so delegirale svoje predstavnike na veliko reševanje planeta.

Še en zelo poveden fenomen: če vprašate kateregakoli okoljevarstvenika v Sloveniji – od tistih, ki se borijo za vodotoke, prek tistih, ki se borijo za čisti zrak, do tistih, ki imajo svojo agendo strokovno razdelano, in celo tistih, ki samo nagajajo – kje domujejo njihovi naravni sovražniki … Bo vsak naravovarstvenik pokazal na Ljubljano in na te ali one pisarne tega ali onega ministrstva.

Vprašajte prebivalce Ceršaka, kdo že desetletje drži štango lokalnemu onesnaževalcu, ki zasmrajuje bližnjo in daljno okolico, in vprašajte aktiviste, kdo še vedno podpira prizadevanja električarjev po energetskemu izkoriščanju reke Mure …

Razmišljujoči si niti v najbolj divjih sanjah ne zna predstavljati, kaj naj bi državni uradniki in zaposleni na ministrstvih, pa čeprav za okolje, počeli na konferenci, na kateri poskušamo rešiti planet.

Nismo pa poslali niti enega samega izpostavljenega naravovarstvenika iz sfere civilne družbe. Pa jih imamo kar nekaj. Nismo poslali niti enega samega filozofa, umetnika, pesnika ali sociologa. Ne, poslali smo četo državnih nameščencev, ki jih bo najprej vodil premier, skregan z vsemi svojimi premierskimi kolegi, in ko bo ta odšel po pomembnejših opravkih, bo vodenje delegacije prevzel minister Vizjak, ki ima z okoljem toliko skupnega kot krava s sedlom.

Ampak ta leteči cirkus, ki bo Slovenijo le še enkrat več potisnil v mednarodno obskurnost, ni sam po sebi ničesar kriv … Krivi smo in predvsem krivi so iskreni, pošteni in dejavni borci za našo naravo sami. Ki ne zmorejo prestopiti meje med aktivizmom in politično aktivacijo. Večjega signala, kot je bil izid referenduma o vodah si razdrobljena in sprta naravovarstvena skupnost ni mogla želeti – pa še vedno nič ne kaže, da bi se obranjene in ohranjene slovenske vode stekle v zeleno stranko.

Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.

In da ne pozabimo: ena prvih civilnodružbenih akcij na Slovenskem je bil okoljevarstveni revolt iz sredine osemdesetih pod naslovom: "Mura je v moji deželi!"

Svinjarije

Tue, 26 Oct 2021 16:45:00 +0000

Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke

Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke. Ko so svoje povedali strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tonsko produkcijo slovenskih pop polizdelkov, je končno prišla vrsta še na studio 21 radia Slovenija, kjer so naši tonski mojstri pregledali in poslušali posnetek in ugotovili naslednje.

Posnetek je tonsko nekonsistenten – editiran, ali kot se reče v latovščini – zmontiran.
Na posnetkih sta zagotovo oba v javnosti s svojima glasovoma znana in prezentna moža.
Strokovnjakom studia 21 je uspelo restavrirati celoten posnetek, kar je tudi zahteva obeh vpletenih in ga danes prvič v celoti objavljamo ...

Vizjak: Kaj boš Bojan?

Petan: En sok bi.

Vizjak: Pa ne ga srat Bojan. Saj te nobeden ne vidi ... ali pa sliši. Kaj misliš, da naju snemajo …

Kelnar dva šprica s cvičkom.

Petan: Jaz bom škropec

Vizjak: Pa škropec … ampak da veš. Jaz častim.

Petan: Ampak ti si minister, ni prav, da ti častiš … Lahko ti očitajo korupcijo …

Vizjak: Pa kakšna korupcija, Bojan … Midva se lahko zmeniva. Poslušaj, Bojan. Midva se lahko zmeniva … Če se zdaj zmeniva, te ne bom nategnil, ker nisem še nobenega. Jaz plačam danes, ti boš pa drugič.

Vizjak: Bi ti kaj pojedel, Bojan. Si imel kosilo že danes?

Petan: V termah grem od zadi v kuhinjo pogledat, če kaj ostane …

Vizjak: Pusti pomije … bi malo salame? Krškopolca imajo tu … super, boš videl. Se ti kar stopi v ustih …

Petan: Ampak, Andrej … To je menda ful drago. Saj nisem milijonar … krmijo jih menda z najboljšo hrano, pa zunaj so v ogradi, med zakolom polovico mesa vržejo stran.

Vizjak: Jaz ne vem, zakaj bi denar metali tako bedasto stran. Pizda, to je meni totalno nelogično … stran metati …

Petan: Malo me mika, da bi se šel svinjerejo. Mislim krškopolca.

Vizjak: Saj, ampak davke boš plačal. Davke boš plačal.

Petan: Ampak druge rešitve, druge zakonske rešitve ni …

Vizjak: Pa je, je.

Petan: Kakšna rešitev?

Vizjak: V ogradi imaš deset krškopoljcev, zadaj pa farmo navadnih svinj. In prodajaš navadne svinje kot krškopolce, davek pa plačuješ za navadne. Vsi to počnejo, ampak je nekaterim že malo sumljivo …

Glih zdaj me tvoje novinarke kličejo … pa jebo jih bog. Ne komentiram.

Petan: Kaj pa vem, malo me je strah. Da bi potem prišel v medije ali pa pred sodišče zaradi svinj.

Vizjak: Zaradi krškopoljca, Bojan. To je kralj svinj. … Ampak jaz sem minister, midva pa oba iz Brežic. Sicer na nasprotnih političnih polih, ampak samo za javnost. Ti se greš rejo, jaz pa prodajo … Moji bodo delali tako, kot se bomo zmenili. Ne vem, kaj lahko še več dobiš … Vsak nekaj dobi …

Ker pa smo ob tehnični popolnosti na radiu Slovenija zavezani tudi novinarskim standardom, smo avtentičnost posnetka dali preveriti še službam in strokovnjakom, ki niso neposredno vezani za tonske parametre posnetka. Žal smo tako iz lektorske službe kot iz službe za kulturo govora dobili jasno izražen dvom v avtentičnost posnetka. V obeh primerih so naši strokovnjaki zatrdili, da je raven tako jezika kot izražanja in celo miselnega toka nemogoče nizka za enega najuglednejših poslovnežev v Sloveniji, ki je tudi sam lastnik medija, kot tudi za ministra slovenske vlade, ki svojo službo in poslanstvo opravlja že drugič.

Tako ne moremo drugače, kot da tudi mi priznamo, kako dokončnega odgovora na vprašanje, ali je minister nagovarjal poslovneža k utaji davkov, ne moremo podati.

Kot kaže, bo treba počakati naslednjih štirinajst let.

Kraljestvo za promocijo!

Tue, 19 Oct 2021 16:45:00 +0000

Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.

Sledeč stari ljudski modrosti, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše

Ampak dobronamerni kot smo tradicionalno v naši oddaji, bomo poskušali potegniti iz presnete šlamastike le najboljše. Sledeč stari ljudski modrosti, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

Spomnimo se težkih časov, ko naši politiki še niso brez nadzora divjali po družbenih omrežjih. Kako zelo smo se borili za vsako promocijo! Kako so naši športniki, umetniki, naše kraške luknje, gozdovi in medvedi – kako smo vsi sodelovali v skoraj nemogoči nalogi, da globalnemu občestvu predstavimo in približamo našo državico. In z navdušenjem smo ponatisnili vsako novico in skoraj dobili dela prost dan, ko nas je na seznam teh ali onih destinacij postavila katera uglednih potovalnih publikacij. Realno gledano, smo bili kljub vsemu temu trudu še vedno svetovno zakotje. Če si med potjo po svetu odprl katerega lokalnih medijev, informacij, kaj šele novic iz Slovenije ni bilo. Ampak naši promotorji so se trudili naprej in končno so se izpolnile mokre sanje in napori vseh teh desetletij postavljanja Slovenije na svetovni zemljevid … Prejšnji teden smo se nepričakovano znašli v vseh pomembnih evropskih medijih, zašli pa smo tudi v kar nekaj čezmorskih občil. Izjemen uspeh.

Cinik seveda pripomni, da gre za bolj kot ne negativno reklamo, ampak v promotorskem poslu je aksiom številka ena, da nekaj takšnega kot negativna reklama ne obstaja. Škandali, ponižanja in izguba ugleda gor ali dol, končno se o Sloveniji piše.

Nekoliko bomo morali našo promocijsko strategijo prirediti, to že drži. Slogana "SLOVENIJA", po katerem je Slovenija edina država z "ljubeznijo" v imenu, se bo treba znebiti. Nekoliko neresno se reklamiramo z ljubeznijo, medtem ko se s policaji mlatimo po ulicah in vdihujemo solzivec. Ampak nič zato; kakorkoli je bila že pogruntavščina inovativna, ljubezen ni edino čustvo, ki se ga da vnovčiti na globalnem trgu.

Sophie in 't Veld – ni jasno, kako jo je naša policija s tem raperskim priimkom spustila v državo. Kot se je zdaj izkazalo, policaji ne slovijo ravno po ljubezni do hip hopa – torej Sophie, kar stoji latinsko za modrost, je po obisku evropske delegacije vljudno povedala, da inštitucije delujejo, ampak da je delegacijo najbolj zaskrbel ton javne razprave. Za institucije se strinjamo, saj se del elite obnaša, kot da je institucionaliziran, na tonu javne razprave pa bi morali zgraditi svojo prihodnjo promocijsko strategijo …

Sliši se obsceno, ampak med vsemi temi milijardami ljudi sta zagotovo promil ali dva, ki jih zanima nizek, grob, zavržen, ciničen in nasploh nesprejemljiv ton javne razprave. Sicer jih je primerno manj kot tistih, ki jih zanima ljubezen, ampak poglejmo resnici v oči: ljudje, ki jih zanima ljubezen, obiskujejo ali Indijo ali Pariz ali Amsterdam – v Slovenijo zaidejo redki.

Nizek ton javne razprave pa še nima svoje destinacije. Če bi se torej razglasili in primerno oglaševali za destinacijo, kjer je raven javne razprave kritično nizka, ljudje pa polarizirani, bi zagotovo doživeli velik obisk ljudi, ki jim gre disciplinarna, demokratična, strpna in civilizirana javna razprava neskončno na jetra.

Ob tem je treba vedeti, da ljudje, ki iščejo ljubezen, ne trošijo veliko, saj živijo od tega primarnega čustva, ljudje, ki se navdušujejo ali prakticirajo nizko javno razpravo, pa so praviloma odlični gostje.

Slovenska turistična organizacija naj bi zdaj razdelala strategijo za novo belo knjigo o promociji Slovenije. Dvainštirideseto po vrsti. Slovenija kot zelena in trajnostna destinacija je preteklost, turistični kruh nam bo rezala nestrpna javna razprava …

Vsekakor bi morali organizirati »paket-aranžmaje«, kjer bi lahko obiskovalci v živo videli nizko raven javne razprave in cvetočo medijsko netoleranco. Na srečo takšen program že obstaja; izdelan je za osnovnošolce, ko jih junija peljejo v Ljubljano in jim pokažejo glavne institucije slovenske države. Parlament, vlado in urad predsednika republike. To in pa še kakšno ministrstvo, pa bi bil ogled za eno dopoldne izpolnjen, potem pa na kosilo v katerega ljubljanskih lokalov s še posebej osornim osebjem.

Opravičujemo se legendarno strpnemu predsedniku republike, ki je bil zdaj iz konteksta nestrpne javne razprave izvzet … Vendar – nikakor se ne bi smel na Instagramu igračkati z "dovoljenjem za ubijanje"! Še sploh, ker je vrhovni poveljnik slovenske vojske.

V vsa mobilna omrežja

Tue, 12 Oct 2021 16:45:00 +0000

Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.

"Višegajci ven, Balkanci noter!"

Konkretni rezultati so sicer bolj kilavi; države Zahodnega Balkana niso dobile niti ohlapne časovnice približevanja, dobile pa so kar nekaj obljub. Tista o milijardnih investicijah je pričakovana, najbolj zanimiva pa je ona, ki bo izničila dodatne stroške gostovanja v mobilnih omrežjih operaterjev v državah Evropske skupnosti.

Nepopularen roaming so države EU med seboj ukinile že pred dobrimi štirimi leti, države zahodnega Balkana med seboj pa pred nekaj meseci. Sicer varno skrita pod plaščem konferenčnega PR, je bila obljuba o ukinitvi gostovanja skoraj povsem anonimna, ampak bila je eden izmed korenčkov, ki so voditelje balkanskih držav pripeljali na Brnik.

Prišli so po obljubljen datum polnopravnega članstva ali vsaj vozni red pristopnih pogajanj, oziroma obljubo po odstranitvi zastojev in blokad znotraj približevalnih procesov, odšli pa so z obljubo, da bodo lahko v Evropo ceneje telefonirali. Sicer še ne takoj po konferenci, saj gre za proces. Namesto procesa približevanja, ki stoji, bo med državami zahodnega Balkana in EU v prihodnjih mesecih tekel proces nižanja telefonskih stroškov.

Sliši se cinično in tudi je cinično, zato so pogajanja o roamingu predsedujoči skrivali kot kača noge in gospod Bell bi se verjetno sukal v grobu kot vrtavka, če bi vedel, kako je njegova zapuščina postala glavni predmet tajnih pogajanj visoke mednarodne konference … Ampak če še tako analiziramo uradne rezultate konference, telefonija slej kot prej sodi v sam vrh njenih dosežkov.

In ker si bodo tako balkanski narodi in narodnosti kmalu s pticami delili evropsko nebo, zavrzimo cinizem in poglejmo na situacijo realno.

Mobilna telefonija le ni tako minorna mednarodna komponenta, kot bi si človek predstavljal. Svoja življenja smo namreč Evropejci v veliki meri digitalizirali, jih spakirali v prenosne telefone, da jih lahko navdušeno šibamo sem ter tja po celini. Življenje v mobilnem telefonu je za mlade pa tudi odrasle generacije bolj realno kot dejansko življenje. Ko smo z covidnimi zaporami trendu dali še zadnji pospešek, se zdi, da je obsedenost z mobilno telefonijo civilizacijo, kot smo jo poznali, pripeljala do roba.

Hočemo povedati, da je za mladega Bosanca verjetno pomembneje, da bo lahko s pomočjo mobilnih podatkov poceni komuniciral z Nemčijo, kot pa mu je pomembna nejasna obljuba, kako se bo lahko v München brez potnega lista zapeljal enkrat do leta 2050. In obratno, da je za delavce v tujini bolj vznemirljiv obet cenovno primerljivega videoklica v Vršac, kot pa da bo lahko nekoč sodeloval na volitvah v Evropski parlament.

Pogajanja o ukinitvi gostovanja za države zahodnega Balkana v mobilnih omrežjih držav Evropske unije so strateško pomembna pogajanja – čeprav to pomeni, da bodo balkanskim voditeljem državljani, ki niso na zahod emigrirali že do zdaj, tja duhovno emigrirali v tistem trenutku, ko bodo lahko mobilne storitve uporabljali po primerljivih cenah.

Obstaja pa še drugi, spet cinični vidik de facto neuspeha slovenskega vrha Balkan-EU, ki so ga pred dnevi v pravo perspektivo postavile poljske vije-vaje.

Do zdaj je lahko amaterski preučevalec odnosa evropskih držav do širitve povezave na Balkan to politiko razumel kot politiko palice in korenčka. V glavnem korenčka. Ampak ker Evropa ne kaže več volje niti za to, z vitaminom "E" bogato zelenjavo, moramo odnos opredeliti z novo metaforo. Recimo ji "LPP politika"! Medtem, ko so nekatere države iz povezave že izstopile, druge pa z izstopom koketirajo, postaja verjetno, da se bo lahko kdo nov pridružil takrat, ko bo nekdo povezavo zapustil. Kot je to pri vstopu v avtobus mestnega prometa; najprej moraš počakati, da nekateri izstopijo, šele nato lahko vstopiš ... Parafrazirano: "Višegajci ven, Balkanci noter!"

Predvsem pa zelo zunanjega opazovalca procesa približevanja držav iz "regije", kot učeno rečemo ex YU državam po novem, čudi neverjetni smisel za pozabljanje subjekta približevanja samega. Jugoslovanski narodi in narodnosti, predvsem pa njihovi demokratični voditelji, kot da so pozabili na kataklizmo z začetka devetdesetih, ki je del celine pahnila nazaj v srednji vek. Mojstrstvo pozabljanja in imperativ spominjanja je tudi ena glavnih značilnosti razklane balkanske duše. Narodi jedrne Evrope, Nizozemci recimo, pa se devetdesetih in vojne spominjajo še kako dobro in bodo zelo težko krivce ali njihove potomce kadarkoli spustili na svoje dvorišče.

Povedano drugače: če bi se jugoslovanski narodi v začetku devetdesetih razšli civilizirano kot so se Čehi in Slovaki, bi bili danes verjetno prav vsi člani evropske povezave in bi si moralo slovensko predsedstvo za svoj vrhunec izmisliti nekaj drugega … Predvsem pa bi lahko z Balkana v Evropo poceni telefonirali že vsaj od leta 2017.

Kordone v kondome

Tue, 05 Oct 2021 16:45:00 +0000

O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.

O čem drugem kot o protestih

In v skladu z drobnjakarsko slovensko naturo moramo vse te proteste nekako popredalčkati. "Ne moremo imeti neurejenih protestov," kriči slovenska urejenost iz vsake prepovedi, vsakega novinarskega zapisa in vsakega zatrtja protestov!

In ker kaže, da jih ne bo nihče uredil – vsekakor ne protestniki, ki jih bodo še naprej organizirali, še manj pa vlada, ki jih bo še naprej zatirala, se nehvaležnega dela urejanja protestov lotimo v naši skromni oddaji.

Prva zadeva, ki jo opazi "rejca ostro oko", je terminska zmeda. Saj je logično in pravilno ter v skladu z ideologijo protesta, da se protest kar pojavi in da je v svoji protestnosti presenetljiv, odločen in nepredvidljiv: "Ampak prosim vas, no! Terminov se pa je treba držati."

Danes je zadeva še vzdržna, vendar je treba misliti tudi na jutri in na jutrišnje proteste.

Poglejmo situacijo na terenu. Imamo petkove protestnike, nekakšne doajene tokratnega vala protestniškega gibanja. Petek je torej njihov, ker so si ga trdo prislužili v teh mesecih protestov. Potem imamo sredine protestnike, ki so si sredino tedna izbrali bog ve iz kakšnih simbolnih razlogov; ampak so si termin rezervirali in ga potrdili z vodnim topom. Kot pravi star slovenski pregovor: "Povej mi, kdo te šprica, in povem ti, kdo si!"

Ampak protestov s tem še ni konec. Nenadoma so se od nikoder vzeli še sobotni protestniki. Ti nasprotujejo pravici do splava. Kar ne bi bilo težava, če se ne bi istočasno na istem mestu znašli še zagovorniki splava. Oboje je moral ločiti policijski kordon. Če bi jih ločil policijski kondom, se o splavu ne bi pogovarjali … a ta detajl iz prve ure spolne vzgoje je notranjemu ministru ušel. Zato je namesto kondoma predlagal uvedbo enega tistih rigoroznih členov, za katere smo upali, da so v zakonodaji samo za strašenje otrok.

"Če ne boste pridni, bomo aktivirali 9. člen zakona o nalogah policije!"

To pomeni, da so dobili policisti pooblastila nekaj malega manjša od tistih, ki jih ima James Bond. Oziroma jih je imel … Ker tako agent njenega veličanstva kraljice kot agent njenega veličanstva slovenske pomladi rada živita nevarno.

Nazaj k redu. Torej je kristalno jasno, da se protisplavarji in splavarji ne morejo srečevati v soboto na ulicah Ljubljane. Zato je treba eni protestni skupini dodeliti nov termin. Protisplavarji verjetno na nedeljo ne bodo pristali, ker jih na veliko podpira Katoliška cerkev, ki pa na gospodov dan odsvetuje vsako dejavnost. Protestniki za svobodno izbiro žensk o rojstvu otroka pa nad nedeljo tudi niso navdušeni, saj liberalnejši del družbe v nedeljo rad hodi v naravo.

Torej gredo eni na ponedeljek. In imamo zasedene s protesti že naslednje dneve: ponedeljek, sredo, petek in soboto!

Nedelja je nedotakljiva, tako ostaneta na voljo še torek in četrtek. V torek je na sporedu naša oddaja in pljuvali bi v lastno skledo, ko bi že tako borno poslušalstvo pozivali na torkove proteste – tako je edina preostala možnost in prost termin le še četrtek.

Predvidevamo pa, da je skupin in razlogov za proteste v Sloveniji veliko več kot en sam, tako se bodo kmalu pojavili neverjetni protestniški pritiski na ubogi četrtek. Verjetno bo šlo v povezavi z anarhistično naturo protestnega gibanja po principu "kdor prvi pride, prvi protestira", ampak demokratična dolžnost je, da nudimo pravico do protesta tudi tistim skupinam, ki nimajo več pravega termina. Celo predsednik države rad zapoje, da so protesti ustavna pravica. In tako naprej.

Obstaja torej možnost, da se protesti razdelijo še na popoldanske in dopoldanske! S tem bi kar za enkrat povečali protestniško kapaciteto, če pa bi bila velika sila, bi lahko uvedli še nočne proteste. Poskusno so se odvili v Mariboru leta 2012, ampak policija nad njimi ni navdušena. Ker je policijska protiprotestniška oprema črna, so v temi slabo vidni in se zaletavajo drug v drugega …

Z belo opremo pa so preveč podobni "stormtrooperjem" iz Vojne zvezd, ki pa imajo v javnosti negativno konotacijo.

Slovenski policiji pa je veliko do tega, da je med ljudstvom priljubljena in dobro sprejeta. Zato vodo v vodnem topu pred uporabo redno segrejejo.

Ko smo vsaj malo uredili terminski načrt prihodnjih protestov, le še besedica ali dve o organizatorjih. Če Jašo Jenulla oblast zmore nadzorovati, pa je Zoran Stevanović povsem drugačna žival. Zdi se, kot bi padel z neba in na drugi strani mreže je povzročil kar resno paniko.

Kar razmišljujočega čudi. "Politična zgodovina", eden glavnih brevirjev rajnke FSPN, ki je dala večino kadra sedanje politične elite, iz vsakega poglavja kriči, da se zorani stevanovići slej kot prej pojavijo. Vedno, ko oblast postane samozadostna, dialektični materializem inštalira zorana ali dva. Pa je za nekaj desetletij spet mir.

Komunisti prihajajo

Tue, 28 Sep 2021 16:45:00 +0000

Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.

Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti

Po po vsej Evropi izredno zasedenem volilnem koncu tedna je tudi naše obale dosegla vznemirljiva novica. V avstrijskem Grazu so zmagali komunisti. Graz je tisto mesto, ki si je v zgodovini prislužilo tudi slovensko transkripcijo in ga lahko pišemo ter izgovarjamo kot Gradec. Pomeni, da je mesto vsaj malo tudi naše. Kar dela zmago komunistov v starodavni prestolnici združenih Štajercev še toliko bolj nevarno.

Nihče, niti strokovnjaki za avstrijsko strankarsko krajino, ne razumejo od kod in predvsem kdaj so se komunisti naselili v Gradcu; tako tudi v sosednji državi zmaga "Komunistične partije Avstrije" in posledično nova županja Gradca, komunistka Elke Kahr, odmeva kot poletna nevihta v Alpah. Ampak pustimo Avstrijcem naj se ukvarjajo z Avstrijo, mi moramo predvsem poskrbeti, da pred komunistično nevarnostjo zaščitimo našo državo. Kajti nihče ni verjel, da se lahko pošast komunizma prebudi v zaspanem mestu ob Muri, ampak se je. Če se je v Gradcu, se lahko komunizem pojavi praktično povsod …

Slovenija je kot pomembna in priznana država koalicije proti – se pravi proticepilska, protimigrantska, itd, – tudi zagnana protikomunistična država in razumljivo je, da pri nas jemljemo komunistični triumf v Gradcu nadvse resno.

Še sploh, ker je Gradec vsakodnevni cilj na tisoče slovenskih dnevnih migrantov, ki se v sosednjo državo vsako jutro vozijo s trebuhom za kruhom. Mimogrede; nevarnost komunizma v Gradcu je simbolni bumerang neodgovorni in pišmevuhovski slovenski politiki, ki je problematiko migrantskih delavcev in obubožanega ter ponižanega vzhoda države zanemarjala tri desetletja samostojne države.

Kot je znano iz zgodovine, se komunizem nadvse rad izvaža in uvaža. Nikjer in nikoli ni bil povsem samonikel. Če razlagamo dialektični materializem za nazaj, lahko sledimo import/eksportu komunizma vse do velike glave Karla Marxa. Od tistih dob, ko je mož iznašel ali pa razkrinkal razredni boj, je komunizem vedno nekdo izvažal, nekdo pa ga je uvažali. Recimo: Slovenci smo ga v Avstrijo poskušali precej neuspešno izvažati kar nekaj desetletij. Celo kakšno bombo smo nastavili, ampak ko se komunizem v Avstriji ni prijel, smo se zadovoljili z nakupom riža, milke in pomaranč. Ker je zgodovina – ob tem, da se ponavlja kot stara plošča – še cinična, bodo zdaj poskušali Avstrijci izvoziti komunizem v Slovenijo … Ki je medtem postala goreča protikomunistična država, zato bo Avstrijcem izvoz komunizma šel prav tako težko od rok, kot je šel Slovencem v času bivše Jugoslavije.

Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti.

Vse se bo začelo na meji, kjer bodo slovenski obmejni organi natančno pregledovali potnike, ki se vračajo iz republike Avstrije. Še posebej bodo nadzorovali dnevne migrante in poskušali ugotoviti, če se je kateri od njih med službenim časom radikaliziral.

Za delavce sicer to pomeni dodatno nevšečnost, saj jih zjutraj, ob odhodu na delo, avstrijski obmejni organi nadzorujejo, če izpolnjujejo pogoje PCT, nazaj grede pa jih bodo slovenski policaji preverjali, če izpolnjujejo pogoje PIPS – kar stoji za "proti komunistični ideologiji posvečen status".

Obmejni organi so že dobili natančna navodila in tudi orodje, kako prepoznati in osamiti komunista, ki bi se poskusil pritihotapiti v državo.

Po navadi imajo komunisti neurejene pričeske in nekakšen poseben lesk v očeh, ki bi ga lahko zamenjali za besnilo, čeprav gre v resnici le za skrajno gorečnost. Od tetovaž, ki so tako zelo popularne med dnevnimi migranti, je treba preveriti, če osebek nosi naslednje: "srp in kladivo", napis "Che", "peterokrako zvezdo", datum "29. 11. 1943" ali pa ima vtetoviranega Richarda Burtona.

Če se potencialnega komunista odkrije in malo trše prime, bo takoj začel kričati, "da ne priznava tega sodišča!" Kar pa naj ne bo dokončni dokaz, saj sodišča v Sloveniji ne priznavajo tudi nekateri izraziti protikomunisti. Ki pa so nekoč, da bi bila zmeda popolna, bili vneti komunisti.

Ko je komunist enkrat prepoznan in ujet, je za zdaj priporočilo, da se z njim postopa po ustaljenih postopkih boja proti epidemiji covida-19. Se pravi, da se preveri vse njegove stike in se njega, njegovo družino in vse ostalo sorodstvo pošlje v karanteno. Hkrati pripravljajo posebno aplikacijo, ki si jo bo komunist moral namestiti na telefon in bo ob vsakem obisku javne prireditve ali ob odhodu v lokal moral pokazati potrdilo, da je komunist. Tisti, ki si aplikacije iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo namestili, bodo morali na rokavu nositi rdečo zvezdo.

Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, žal ne ve nihče.

Govori se o cepivu proti komunizmu, a glede na to, da je bila precepljenost s komunizmom slaba že pred petdesetimi leti, se tozadevnega uspeha ni za nadejati.

Tako razumnemu ne ostane drugega, kot da vdan v usodo čaka na prve, ali bolje rečeno nove slovenske komuniste; medtem pa se lahko kratkočasimo s poskusom razlage, kaj je graške volivce vodilo k izvolitvi komunistov na oblast …

Čisto mogoče je, da so prepoznali veličastnost ideje ali pa Štajerci kot legendarni šaljivci samo brijejo norce iz malomeščanske navlake, ki je impotentno zasedla ves politični prostor.

Ko po tebi hrastov brod…

Tue, 21 Sep 2021 16:45:00 +0000

Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.

Kaj je "navtična razslojenost", nov pojem slovenske sociologije?

Predsednik vlade je še dejal, da je bil v tistem času v opoziciji in zato vkrcanje ne šteje in da ne ve, če je v življenju na jahtah preživel kaj več kot deset ur. Ciniki dodajo, da je to še vedno deset ur več kot je na jahtah preživela velika večina Slovencev …

K častni raboti lobiranja pa oba moža tistega dne nista pristopila. "Samo veselje in nič dela!" – če parafraziramo štajerski rek.

Ampak ker javnost povedanemu nekako ne verjame, zavrimo čaj medijske neodvisnosti in poglejmo, kaj se v resnici dogaja na jadranskih obalah – vse v poskusu oprati predsedniku vlade čast in ime.

Najprej in na začetku.

Milijon Slovencev se julija in avgusta zvrsti na jadranski obali in vsak zaliv premore svojega Slovenca, ki na skali vleče trebuh noter in kriči, da bo skočil, če mu plačajo pir. Torej je naravno in prav nič naključno – sploh če vzamemo v obzir plemenski ustroj slovenske družbe – da boš na morju srečal nekoga, ki ga poznaš.

Ampak žal so ta srečanja zadnja leta "navtično razslojena"!

Pojasnimo ta novi pojem slovenske sociologije.

Frazem govori o tem, da je družba razslojena glede na morsko plovbo. Spodaj so plavalci, nato pridejo lebdeči na blazinah, potem sledijo porivajoči na supih, nad katerimi so brneči v čolnih in na vrhu piramide plovejo rohneči na jahtah.

Značilno se te ploveče skupine družijo le horizontalno, se pravi na vodni gladini, težje pa se mešajo vertikalno. Pomeni, da če plavaš in srečaš znanca, bo ta verjetno plaval žabico prav tako kot ti. Tisti na supih so tako ali tako nova invazivna vrsta, mornarji s čolni se s kanticami srečujejo izključno na bencinskih črpalkah in tako naprej in tako nazaj. To je horizontalno navtično srečevanje; vertikalno, se pravi, da zlezeš iz blazine na čoln, je tako v teoriji kot v praksi izjemno težavno.

Tako tudi jahtarji niso nobena izjema. Družijo se samo med seboj, kar je naravno in logično. Čemu bi nekdo, ki ima jahto, poznal nekoga, ki ima samo za bencin do Zadra, za camp in hladilno skrinjo.

Tako nekako slovenski rod po jadranskem morju nosi njegov hrastov brod …

In potem sta tu predsednik vlade in lobist. Lobist z jahto, predsednik vlade s kopalkami. Mogoče z napihljivo blazino, lahko tudi s supom ali surfom, zagotovo pa ne s čolnom. Za čoln bi vedela protikorupcijska komisija in sploh je vse, kar je manjše od Noetove barke, nedostojno za pomorsko in geopolitično ambicijo predsednika vlade.

Kako je torej prišel na ono plavajočo lobistično past?

Verjetno je čofotal v kristalnem morju okoli Pelješca ali Korčule, bil prepoznan in povabljen na krov. Takole moker in capljajoč, samo s kreditno kartico v kopalkah. Čeprav se oba slabo poznata in se celo ne marata najbolj, je Janši uspelo na krov. Kar daje upanje vsem nam ostalim, ki bežno poznamo jahtarja ali dva ter ju celo ne maramo najbolj, da bomo nekoč deležni dveh ur navtične popolnosti. Ob školjkah na buzaro lahko takšno povabilo za marsikoga izmed nas pomeni vrhunec dopustniškega desetdnevja …

Le dovolj vztrajno je treba plavati po najlepših jadranskih uvalah, kjer si slovenske jahte najpogosteje spletajo gnezda.

Predsednik vlade ni naredil torej ničesar spornega; doživel je le nesluteno srečo naključnega mimo plavajočega. Kravljajoč se je znašel v pravem trenutku na pravem mestu; točno takrat, ko si je zgornji en odstotek slovenske elite privoščil dnevno dozo dobrosrčnosti.

Edino kar ostaja nepojasnjeno, je intenzivnost stika, oziroma na kateri morski globini se ta označi kot lobistični. Kot je znano, se vse plasti slovenskih navtikov na dopustu ogromno pogovarjajo o farmaciji in posledično lobirajo kot nori. V glavnem gre za znameniti farmakološki proizvod, ki se lokalno imenuje travarica in je povsod po Sredozemlju izjemno priljubljen ter široko uporabljan.

Od plavalcev do blazinarjev, suparjev in čolnarjev ter tudi jahtarjev – vsi ti travarico uporabljajo kot antibiotik, poživilo, antidepresiv in mazilo za površinske rane. V skrajnih primerih tudi kot anestetik, če kdo stopi na ježa.

Tako verjamemo, da sta lobist in takratni vodja opozicije govorila z univerzalnim jezikom razumevanja in prijateljstva, ki ga simbolizira travarica.

Verjamemo, ker hočemo verjeti; jahta, cvrčanje skržatov, kot duša bistro morje in travarica … kdo bi v tem trenutku in takem okolju govoril o žilnih opornicah in operacijskih mizah …

A slovenska navtična razslojenost ima samo eno napako.

Plavalci se obrišejo, blazine in supi spustijo dušo, čolni se razstavijo, le jahte …

Jahte pa pristanejo.

Petnajst božjih zapovedi

Tue, 14 Sep 2021 16:45:00 +0000

Danes pa nekaj družbenomoralne vzgoje z osnovami verouka.

Danes pa nekaj družbenomoralne vzgoje z osnovami verouka

Poslanci so se strinjali, da bodo neprimernemu obnašanju naredili konec. Najprej so hoteli narediti red tako, da bi naj mi nehali zmerjati njih, potem so se odločili, da se bodo nehali zmerjati med seboj, končno so predlagali, da naj se nehamo žaliti državljani; menda bo zakonodaja, ki jo pripravljajo, prinesla konec legendarnega slovenskega prepira.

Bolje rečeno: prepirali se bomo sicer še naprej, a ker pa bo umanjkalo zmerjanje, bo špetir zelo kulturen. Začel se bo z: "Oprostite, da se ne strinjam …", končal pa s:

"Tako menim!"

A težava je v tem, da so s postavljanjem, prikrajanjem in uzakonjanjem norm obnašanja poslanci stopili na spolzek teren etike, morale in podobnih pojmov, na katerih so si lomili in tudi polomili zobe najbolj briljantni umi naše civilizacije. Ob njih pa še učiteljice družbenomoralne vzgoje, ki so bile njega dni zadolžene za gospodinjstvo in bonton.

"Če je zmogel Aristotel skoraj sam le z Nikomahovo pomočjo, čemu ne bi moglo devetdeset brihtnih buč izumiti nove etike," so si rekli poslanci in se lotili zakonodaje. Dokler je ne spišejo, nam ne ostane drugega, kot da oznanimo presenetljivo vest, ki je prišla z one strani Atlantika.

Kot vemo, je moralni imperativ najprej judaizma, pozneje pa tudi krščanstva in seveda katolicizma prišel iz zaboja, ki ga je kot poslovno darilo prejel sam Mojzes. Na dveh kamnitih tablah so bile očaku v desetih točkah prikazane smernice obnašanja, ki naj bi jim sledili sinovi Izraela ... Od takrat se ravnamo v zahodni civilizaciji po teh prastarih navodilih, vodilih, vendar ne vedno in ne povsem zavezujoče … Kot bi se reklo po epidemiološko: "Obnašanje po desetih božjih zapovedih je priporočeno, ne pa obvezno …"

Kot poročajo zgodovinski viri, je pozneje "skrinja zaveze" tik pred porušenjem izginila iz Jeruzalemskega templja in kot vemo, jo je po več kot dveh tisočletjih našel ameriški raziskovalec po imenu Indiana Jones. Kot tudi vemo, so jo založili in našli šele pred kratkim. Ameriški raziskovalci so ostrmeli, ko so na dnu skrinje našli še eno kamnito ploščo. Se pravi, da Božjih zapovedi ni deset, temveč jih je petnajst!

Ker pa je bila tretja plošča klesana v njim neznanem, kot so doumevali izumrlem jeziku, so si učenjaki dneve in noči razbijali glavo, da bi sporočilo razvozlali. Dokler preostalih petih zapovedi ni prebral neki Joseph, ki je na univerzi zaposlen kot vzdrževalec prostorov. Seveda ste uganili, da gre za slovenščino! Kar je edino pošteno in nič presenetljivo, saj smo Slovenci ob Izraelu edini izbrani narod.

Tako danes premierno objavljamo pet božjih zapovedi – z zaporednimi številkami 11, 12, 13, 14 in 15, ki veljajo samo za Slovence …

Ne cepi!
Ne kradi družbenega premoženja!
Ne želi hiše svojega bližnjega! Počakaj, da gre v stečaj in jo kupi na dražbi.
Ne želi žene svojega bližnjega. Sploh če si ženska!
Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, tvojega boga. Prav tako pa ne imen predsednika vlade, republike in parlamenta. Ob njih pa še imena devetdesetih poslancev, vseh ministrov, državnih sekretarjev ter imeni direktorja policije ter načelnika generalštaba …

S tem novim naukom bomo v naši državi nekako zamašili čas, dokler v parlamentu ne sprejmejo zakonodaje, ki bo svobodo govora spravila na razumno raven. Močno pa se bojimo, da niti darilo z gore Sinaj ne more spremeniti velike zmote, ki prežema etično misel slovenske politike.

Izbranci zadnjega sklica, izvoljeni, ne od Gospoda temveč od ljudstva, so usodno pomešali dva priljubljena pojma njenega veličanstva etike.

"Kaj v življenju zasledovati?" so zamešali s: "Komu v življenju slediti?"

Erazem predjamski

Tue, 07 Sep 2021 16:45:00 +0000

Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.

Danes nacionalna radiotelevizija, jutri bodo na vrsti sodišča, pojutrišnjem vlada sama in na koncu tedna še zapori

Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti.

Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.

Kdo bi misli, da je organizacija puča ob nazadovanju po oficirski lestvici svojevrstna regresija, pa je ravno obratno. Dokler puče izvajajo polkovniki, delno tudi majorji, smo še na varni strani. Ko jih začenjajo organizirati desetarji – takrat pa je resnično čas za paniko.

Še pred resno analizo dogajanja, dovolite nekaj užaljenosti. Čemu so protestniki zasedli samo televizijo? Kaj pa Radio? Kaj pa mi? Smo morebiti kaj manj vredni? Mar tudi mi vsakodnevno ne trosimo laži o virusu, epidemiji, notranji politiki in mar tudi mi ne služimo samo partikularnim interesom politike? Mar je naše režimsko ožemanje slovenskega naroda kaj manj škodljivo, mar je naš delež v 12,75 obvezne desetine kaj manj krivičen?

Ampak verjetno so imeli protestniki dober razlog, da so napadli televizijo. Zadeva je namreč ta, da je televizija strateško in taktično – česar se major Troha dobro zaveda – veliko lažji plen kot radio. Le naivni mislijo, da so protestniki teh nekaj mesecev samo nadležno protestirali … "Kje pa!"

Natančno so opazovali in beležili ter pozneje analizirali supermoderna odmična vrata, skozi katera se vstopi v stavbo televizije. Ko so jih naštudirali, so udarili. Radio čez cesto pa je neka povsem druga zgodba. Predvsem ga varujejo vrtljiva vrata – ovira, vredna mostovža predjamskega gradu – ki so za taktični, pa tudi siceršnji domet militantnih proticepilcev prevelika ovira. Razen tega, če bi se že prebili v avlo, so naši vratarji postavni fantje, stavba ima samo eno dvigalo, grajena pa je bila v časih, ko so ljudje še imeli kondicijo, in tako do studiev vodi precej strmo stopnišče. Zaradi teh obrambnih sistemov je radijska hiša tudi za še tako besne zavojevalce neosvojljiva trdnjava že od leta 1928.

V sami analizi napada, ki je združil javnost v obsodbi, pa moramo korak od poenostavljenih razlag, ki jih zmore Twitter.

Strinjamo se, da je bestialnost našega trenutka končno prešla od besed k dejanjem. In da slovenski ekstremizem ni več pes, ki laja in posledično ne grize. Čeprav vsi, ki imamo psa, vemo, da to ni res.

Če pustimo ob strani nasilno mehaniko vdora, moramo ugotoviti, da je bila odstranitev protestnikov napaka. Nujno bi jim morali zasedbo dovoliti. Ker: kaj pa bi se lahko zgodilo?

Avdiovizualni medij ima ob vseh manipulacijah, ki nam jih pripisujejo, tudi terapevtski značaj. V sekundi razkrije nekompetentnost, naivnost in hudobijo.

"Kaj pa bi lahko protestniki povedali, česar že ne vemo?"

"Kaj bi bilo v njihovi ugrabitvi studia, kamer, etra in slovenskih dnevnih sob tako prevratniškega, da bi se naša realnost spremenila?"

Trdimo, da bi le razkrila vso bedo "a priori proti" filozofije, ki nas je kot družbo ohromila in prikovala na mestu. Paradoksalno bi proticepilci v zabarikadiranem studiu z dvema urama prostega etra, dokler se do njih ne bi prebile posebne enote, naredili za nacionalno kampanjo cepljenja več reklame, kot to zmore minister Poklukar s svojimi s katoliškim etosom prestreljenimi prošnjami.

Za izrečeno premoremo tudi empiričen dokaz. Stalnica med kritikami našega dela je zlivanje golid gnojnic na športne reporterje. "Kako bi vsak slehernik komentiral bolje," hrumi iz internetnih klepetalnic. Pred časom so na eni manjših komercialnih televizij gledalcem ponudili možnost komentiranja športnega prenosa. V živo! Revčki so se lomili, da jih je bilo bolj mučno kot privoščljivo poslušati. Hočemo povedati, da je sedeti s transparentom v roki neprimerno lažje, kot vsebino tega istega transparenta razložiti milijonu potencialnih gledalcev in poslušalcev pred kamero oziroma mikrofonom.

Drugo, manj komično in veliko bolj resno pa je dejstvo, da slovenska policija ni sposobna zaščititi strateško pomembnih institucij te države. V posmeh resnosti vdora poskušamo z zakonom zaščititi poslance pred žuganjem s prstom, ne zmoremo pa zaščititi temeljnih postulatov države, ko se znajdejo pod obleganjem …

Danes nacionalna radiotelevizija, jutri bodo na vrsti sodišča, pojutrišnjem vlada sama in na koncu tedna še zapori.

Kar pa se tiče nas, ki tako ali drugače soustvarjamo programe nacionalne radiotelevizije: "Kot vse kaže, si bomo morali še enkrat prebrati določila pravilnika o varnosti pri delu in delodajalec bo s tem odrešen."

Ponovimo: "Čevlji z ojačano konjico, čelada, odsevni jopič in oblačila iz nevnetljivih materialov."

Samo Malo Cukra

Tue, 31 Aug 2021 16:45:00 +0000

S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.

SMC mora ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena

Vročo jesen začenjamo s po krivici prezrto stalnico našega političnega trenutka. Gre za iskanje novega imena SMC. Kar danes še stoji za "Stranko modernega centra". Predsednik in strankarski velmožje novo ime obljubljajo zdaj že več kot leto in ker se nikamor ne premakne, jim pomagajmo še s to manjšo medijsko eskapado.

Do danes smo se naučili, kaj je v dosedanjem imenu pomenil center in kaj je pomenilo, da je bil moderen … Tako se povsem strinjamo z vodstvom stranke, da je treba iti naprej.

Kljub medijskim in raznim drugim napovedim zadnjih nekaj mesecev se je začelo premikati šele letošnje poletje. Ko je podoba SMC v javnosti prišla iz anket v zavest tudi veljakom stranke, so ti sprožili odločne napore za preimenovanje. V ta namen so povabili k sodelovanju cenjenega maga političnega marketinga na Slovenskem Sebastjana Jeretiča. Pomaga, da je zaposlen v kabinetu predsednika stranke in ministra za gospodarstvo gospoda Počivalška. Tako bo utiranje svežih strankarskih kolesnic za neustrašnega Sebastjana samo popoldanski fuš.

Drugi ukrep, prelep izraz notranje demokracije, pa je pismo obema še preostalima volivcema stranke, da naj tudi ona razmislita o imenu, oziroma naj predlagata, v katero smer bi šlo prihodnje poimenovanje. O prispelih predlogih nimamo nobenih informacij, pa saj jih je tudi težko pričakovati … Naloga preimenovanja ali novega imena SMC je presneto zapletena in zna namučiti še samega Sebastjana! Kaj šele preostala volivca in ožje sorodstvo strankarskega vodstva – ki se po službeni dolžnosti prištevajo med podpornike stranke.

Poglejmo, kaj je v ozadju.

Princip, po katerem spremeniš ime in upaš, da boš z njim spremenil tudi vsebino, je v zahodni civilizaciji znan že dolgo. Njegova uporaba se pne vse od mlečnih izdelkov do gospodarskih družb. S tem, da se pri mlečnih izdelkih po navadi potrudijo z novo embalažo, pri gospodarskih družbah pa le dodajo kakšen pridevnik. Tako smo v devetdesetih dobili kup bank, ki so bile enake kot prej, le da jih je v predponi krasil pridevnik »nova«.

Podobno je tudi v političnem marketingu, kjer je stara vsebina z novim imenom in še z novim obrazom za povrhu pogosto zagotovilo za volilni za uspeh. Rajnka LDS se je na ta način kar nekajkrat reinkarnirala in pri SMC poskušajo narediti podobno. Spremenili bodo ime, premešali kralje, kraljice, fante in dame ter upali na najboljše.

Težava je le v tem, da bi naj transparentna, zrela in odgovorna politika najprej spremenila vsebino in programe. Če in ko so spremenjena vsebina in programi transparentni, zreli in odgovorni, ime samo postane nepomembno.

Ampak vse, kar se trudimo – nevredni – pojasniti, je veliki bard, vsaj malo s SMC-jem v mislih, preroško ubesedil že pred stoletji …

Samo tvoje ime je moj sovražnik:
saj ti si ti, čeprav ne bi bil SMC.
Kaj pa je SMC? Roka ni ne noga
in ne obraz ne kak drug del človeka.
Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.
In SMC drugačnega imena
ohranil bi neokrnjeno milino.
O SMC, zavrzi to ime,
in zanj, ki z njim ničesar ne zgubiš,
vzemi vso mene.

Samo upamo lahko, da sta Zdravko in Sebastjan izvedena tudi v klasični literaturi, saj jima lahko starodavne modrosti prihranijo veliko nepotrebnega dela. Mi pa pomagamo strategom stranke še naprej …

… Glavna kleč spremembe imena stranke SMC leži v tem, da so ga enkrat že spremenili. In to na tisti najbolj zvitorep način, ki metamorfoze naredi tako zelo zapletene. Ime so namreč spremenili tako, da ga niso spremenili. "Stranka Mira Cerarja" se je leta 2015 preimenovala v "Stranko modernega centra".

Ker za politične stranke brez izjeme uporabljamo kratice, se ime praktično ni spremenilo. In čeprav je internet poln duhovitih, kdaj tudi neumestnih predlogov za novo ime najmanjše stranke sedanje koalicije, je bolj poučenim jasno, da se ime niti v tretje ne sme spremeniti. Se pravi, da mora SMC ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena.

Torej so strategi stranke omejeni na črke "S", "M" in "C". "S" bo najbrž tudi v tretje postal "stranka", ostajata še "M" in "C". "M" je že porabil del kredita z "Miro" in "moderen", "C" pa s "Cerar" in "center".

Problem je v tem, da je Miro Cerar, ko se je šel politiko, pozabil na "D" in da je v ime vkomponiral en "S" premalo. S in D sta namreč najbolj popularni črki slovenske politike. Iz S-ja nastane tako "stranka" kot "Slovenija", tudi "socialistična" ali "socialna", iz D-ja pa je mogoče izvesti premnoge derivate "demokracije", "domovine", "dežele", "države", "državljanov" ipd. Ob tem pa sta C in M še izrazito nepolitični črki…

Hočemo povedati, da so v SMC z izborom črk, ki so jim na voljo, brezizhodno omejeni in celo na oddelku za strateške študije naše skromne oddaje niso prišli na dan z ničemer pametnejšim, kot je: "Stranka modnih cunjic", ali pa "Slovenski malomeščanski cikel"!

To pa so imena, ki bi imela na prihodnjih volitvah prav toliko možnosti kot "Stranka modernega centra!" Se pravi – nič!

Živalska farma

Tue, 24 Aug 2021 16:45:00 +0000

Kot povsod v vesolju pa tudi pri vegansko-kmečkem sporu obstaja rahlo cinična rešitev

Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval. Potem ko so zmerjanje oboji prenesli na najvišjo raven, ki je pod Triglavom, ga zdaj kanijo prenesti še na najnižjo raven, ki je v Postojnski jami. Tam se bodo Tonin, Hojs in Janša, ki se odpravljajo v jamo na rojstni dan pred dvema letoma izleženih človeških ribic, soočili s kolesarji v popolni temi.

Do takrat pa o novici, ki je pretresla slovensko prehransko verigo. Kot je sporočil sindikat kmetov, se vrstijo vdori aktivistov na kmetije in farme po vsej Sloveniji. Tako opažajo, da se vse več neznanih oseb suče v okolici piščančjih, prašičerejskih, in govedorejskih farm ter kmetij, nekateri pa celo vstopajo v objekte. Zadnjič so iz piščančje farme nepooblaščeno osvobodili štiri piščance.

Spor je globalno prisoten že nekaj desetletij, pri nas mu z zamudo sledimo zadnjih nekaj let, prav razplamtel pa se je po zadnjih objavah o neprimernem ravnanju, stanju in pogojih vzreje v nekaterih živalskih farmah po Sloveniji. Debata je žal podobna tisti o postanku sveta, s tem, da smo lahko ob razpravi o pravicah živali v trenutku nemarni oportunisti, ko se zavzemamo za humano vzrejo s piščančjim sendvičem v roki. Torej se v naši že tako ali tako oportunistični oddaji na spolzek teren živalskih pravic ne bomo pustili zvabiti; bolj nas zanima kako je mogoče, da imajo kmetje sindikat, ki se zavzema za varnost kmetij.

Kot vemo, so s sindikati v kmetijstvu že poskušali za časa "kmečkega proletariata", pa se ta zgodovinski poizkus ni izšel po pričakovanjih socialistične misli. Takrat je slovenski kmet ubranil svoje kmetištvo, danes pa brez pomoči sindikata ne more več ubraniti niti svoje "štale"!

Med temeljne postavke skupine kmečkih čednosti spada absolutno vladanje nad kmetijo. Kmet je na kmetiji suveren, predsednik uprave in direktor v eni osebi … to spada k poklicu.

Tako je tudi odgovoren za varnost svojih posevkov, vzrejnih živali in nasadov. In če smemo pripomniti – trdo podučeni z mnogimi mladostniškimi rabutanji – je varnost eno izmed opravil, ki jih slovenski kmet z veseljem opravlja. Po navadi s psom, krepelcem oziroma z lopatasto roko. Če kaj deluje izrazito v nasprotju s slovensko tradicijo, je to kmečki sindikat, ki poziva oblasti, naj zaščitijo slovenske kmetije.

In zdaj se moramo vprašati: "Pred kom?" Kdo so torej nasprotniki, ki vdirajo v hleve in osvobajajo piščance? Ker policijskih podatkov ali sodnih procesov na to temo še ni, si pomagamo s polinformacijami, ki jih ponuja internet. Menda gre za aktiviste organizacij, ki se zavzemajo za pravice živali in propagirajo veganstvo. Če menite, da gre za obrobno gibanje, se presneto motite; v veganskem čolnu veslata tudi najbogatejša Slovenca, torej je vegansko gibanje daleč ob stihijskega in obrobnega fenomena.

Tako tudi pridemo do značilno slovenskega absurda: "Kako je mogoče, da nekaj bledoličnih, shujšanih in miroljubnih pobičev med akutnim pomanjkanjem proteinov vlomi v po gnoju dišeči center slovenske biti, kjer vlada mišičast, brezkompromisen in vsaj malo bojaželjen slovenski kmet? In veganom to uspeva brez podpore veganskega sindikata!"

Hočemo povedati, da je slovenskemu kmetstvu sindikalno javkanje, kako naj država poskrbi za varnost kmetij, nekoliko izpod časti. Samo še to manjka, da bo sindikat kmetov organiziral obredno in provokativno razbijanje lešnikov in orehov pred slovenskim parlamentom in nato še javno provociral vegansko skupnost z mletjem jedrc v mlinčku za orehe.

Nimamo sicer natančnih podatkov, kakšno je razmerje med vegani in vegetarijanci na eni strani in med mesojedci in vsejedci na drugi strani, a zdi se, da gre tudi pri tem zadnjem sporu za nadaljevanje krjaveljske poti, po kateri stopa naš narod.

"Točno na pol sem ga presekal!"

Po polovici smo razdeljeni glede na svetovni nazor, glede na politično sedanjost, glede na cepivo proti epidemiji, glede na hamburger in glede na dopustniško destinacijo. Pol na Hrvaško, pol drugam. Kot povsod v vesolju pa tudi pri vegansko-kmečkem sporu obstaja rahlo cinična rešitev:

Ali k piščančji pravici bolj pripomoreš, če izmed deset tisočih osvobodiš štiri, ali si kot aktivist koristnejši, če pustiš štiri v hlevu in deset tisočim skidaš gnoj.

Dolgo, vroče poletje.

Tue, 13 Jul 2021 16:45:00 +0000

Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?

Slovenija se je ostro zavzela za preiskavo zločina, ki se je v Iranu zgodil leta 1988. Pobuda je nadvse humana in sodi v kontekst slovenskega boja proti svetovnim avtokratom in diktatorjem.

A ne proti vsem diktatorjem …

Slovenija je podprla madžarski zakon, ki v osnovnih šolah onemogoča seznanjanje madžarskih otrok o spolnih praksah, ki niso samo heteroseksualne, saj lahko te kvarno vplivajo na mladino.

A ne na vso mladino …

Med slovenskim referendumom o varstvu vode smo doživeli do zdaj še nikoli videno in do zdaj nepredstavljivo aktivacijo mladega dela volilnega telesa, pogosto tudi še srednješolcev.

A ne vseh srednješolcev …

Iz Grčije in Španije se je vrnilo večje število srednješolcev, ki so s seboj prinesli novo rundo virusa, ki jih bo posledično zabaval vse šolsko leto, v katerem se bodo morali pripraviti na težavno maturo.

A matura ne bo težavna za vse …

Letošnje generacija maturantov je maturo opravila prav tako uspešno, kot vse generacije pred njo. Kar pomeni, da je šolanje na daljavo enako uspešno, kot je obiskovanje pouka; spoznanje, ki je pljunek v obraz celotnemu šolskemu sistemu.

A ne pljunek v vsak obraz …

V prestolnici so neznanci obstopili nekatere poslance, jih zmerjali in na njih celo pljuvali. Jože Horvat je nasilnežem zabrusil, da je kot vedno glasoval po svoji vesti in da je tako ravnal tudi tokrat, ko so glasovali o noveli zakona o nalezljivih boleznih.

A zakon kljub temu še ne bo uveljavljen.

Ker so nanj v državnem svetu formalno izglasovali veto.

A ni vsak veto formalen veto.

Neformalnega so vložili pri Evropski komisiji, ko se je Slovenija zavzela za preiskavo zločina nad političnimi zaporniki v Iranu leta 1988.

A vendar se vrti.

……

Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase? Kajti novi krizni časi prihajajo in z njimi se bomo morali naučiti živeti. Pri čemer preroki apokalipse pozabljajo, da smo se generacije, ki smo danes na vrhuncu ustvarjalnih moči, rodile v krizni čas, v kriznem času preživele mladost in je ena kriza gor ali dol le epizoda v naših kriznih življenjih.

Česa smo se torej naučili v vseh teh navedenih prilikah?

"Skrajno razdvajanje rodi skrajno poenotenje!"

Recimo: poenotenje ob razglasitvi slovenske državnosti pred tridesetimi leti je bilo posledica skrajnega razdvajanja razpadajoče Jugoslovanske federacije. Vseljudsko poenotenje ob tehničnem referendumu, katerega bistvo razume deset strokovnjakov v Sloveniji, je bilo posledica skrajnega razdvajanja tistega, ki je bil produkt vseljudskega poenotenja pred tridesetimi leti. Dialektika za na plažo.

V naši skromni redakciji, opogumljeni z rezultatom referendumskega odločanja, kot prvi in žal edini javno zastavljamo še eno, celo usodnejše vprašanje, kot je vprašanje o zaščiti voda, ali vprašanje človekovih pravic v Iranu … Javno zastavljamo vprašanje za tu in zdaj …

"V kolikšni meri je katastrofalen odstotek precepljenosti slovenskega prebivalstva posledica tihega upora proti vladni garnituri?"

Ker pokazati nestrinjanje z vladajočo politiko s pomočjo necepljenja je še enostavneje, kot to isto pokazati z referendumom. Če hočeš pokazati protest na referendumu, se ga moraš udeležiti, če pa hočeš pokazati protest z necepljenem, enostavno ostaneš doma.

Naj nam bo oproščeno, če živimo v zmoti, a v slavnih anketah, ki merijo to in ono, nismo nikjer zasledili vprašanja, ki bi pokazalo morebitno povezavo med cepilno abstinenco in nezadovoljstvom z delom vlade. Zasledili pa smo, da je minister Poklukar, ki je zdaj že nekaj mesecev odgovoren za zastoj cepilne kampanje, najbolj priljubljen politik v Sloveniji; kar je več kot očiten dokaz naših vegavih domnev.

"Ker nas ne sili, da bi se cepili, ga imamo radi!"

Če povezava obstaja in ni le plod naše bujne domišljije, ki sugerira, da v splošni populaciji ne more biti približno 70 odstotkov teoretikov zarot in anticepilcev, govorimo o grozeči nacionalni kataklizmi. Govorimo tudi o zločinu in kazni …

Tako danes z nizko precepljenostjo pljujemo v naslednji val in z visokim virusnim davkom za seboj puščamo prejšnje valove; medtem se bodo naši skromni in cepljeni razmisleki na Valu 202 za nekaj tednov potopili v valove morja.

Stati in cepetati

Tue, 06 Jul 2021 16:45:00 +0000

Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.

Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi

Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.

Več kot očitno gre pri naslovu knjižice za parafrazo znamenitega Trubarjevega vzklika in ker so ga parafrazirali vladajoči, ga dajmo še mi … Ni namreč najbolj razvidno, kaj so s parafrazo izvornega "Stati inu obstati", poslovenjenega v sodobno izreko, vladajoči mislili ...

Naš lingvistični oddelek se nagiba v dve mogoči smeri razlage. Prva je:

"Stali smo in obstali …" z neizrečenim podtekstom: "na mestu!"

Druga mogoča razlaga pa je:

"Stali smo in ostali," v kontekstu "vaši osamosvojitelji že trideset let."

Če dovolite, lahko kot še eno kulturološko referenco, ki posredno pojasnjuje naslov vladne publikacije, navedemo Trubarjevega sodobnika, ki v svojih stihih pravi:

Že dneve in tedne in leta,

Stojim na postaji …

In že spet se zavem,

da sanjam že trideset let …

Kakorkoli.

Po dramatičnem naslovu gre publikacija naprej v dosti bolj umirjeni, recimo pričakovani maniri. Kar ne čudi, saj so jo kreativno zakrivili znani in priljubljeni razlagalci vsakdana, ki jih je vodil Uroš Urbanija. Mož, ki se mora v naslednjih tednih pod nujno pomeniti z Bojanom Veselinovičem, takoj za njim pa – prav tako pod nujno – še s svojim frizerjem.

Na začetku so kot uvodničarji prostor dobili ugledni osamosvojitelji. V danes tako priljubljeni košarkarski terminologiji bi jih imenovali "visoka peterka!" Janez Janša, Alojz Kovšca, Lojze Peterle, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Besedila so prepredena z bojem proti pošasti komunizma, s tem pa se ponaša tudi glavno telo besedila, ki je usklajeno s kurikulumom domovinske vzgoje za četrte razrede osnovnih šol.

Naslovi poglavij so zaradi preglednosti natisnjeni z drugačno tipologijo, dodane so še fotografije in telo besedila. Zanimivo, da so lastna imena, ki nastopajo v besedilu, praviloma zapisana v poudarjeni pisavi, tako da bralcu, tudi če nima namena prebrati vsebine, v oko udari, kdo je kdo pri slovenski osamosvojitvi.

Zmagovalec je Janez Janša. Mož, ki je premagal najprej JLA, potem pa še zgodovino. Groba statistična analiza pokaže, da Janez Janša za eno samo omembo v knjižici premaga Milana Kučana. Janša ima deset omemb, Kučan pa devet. Ampak ob vsebinski analizi moramo ugotoviti, da je pet prvih Kučanovih omemb izrazito negativnih, saj opisujejo, kako je bivši predsednik počel svoje protiosamosvojitvene nečednosti, ki se v šesti omembi končajo z njegovo veleizdajo ob sprejeti "Deklaraciji za mir"!

Šele v sedmi, osmi in deveti omembi se Urbanija in sodelavci bivšega predsednika suhoparno usmilijo, nakar jim je ta naklonjenost vrnil z udeležbo na partizanskem mitingu ob praznovanju tridesete obletnice osamosvojitve, ki se je odvil na Trgu republike.

Izgubljeni latinski pregovor pravi: "Če dobiš pošto od države, beri!" Težava je le v tem, da Urbanija misli, kako mi mislimo, da ne vemo, kaj si on misli.

Povedano še drugače.

Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi.

Država naše bralne navade in intelekt nagovarja z manipulacijo, z odrešitvijo in z žalitvijo.

Klasična filologija koronavirusa

Tue, 29 Jun 2021 16:45:00 +0000

Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.

Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo

Menda je šlo za navadno vljudnost. Angleške, brazilske, indijske različice so na države, po katerih so bile poimenovane, metale preveč slabo luč, tako da so iskali nekaj arhaičnega, neobčutljivega in dovolj oddaljenega, da zaradi poimenovanja nihče ne more zameriti. In če je grška abeceda zdržala teh nekaj tisočletij, se zdi, da ji niti virus ne bo mogel do živega.

Obstaja pa težava. Do zdaj je bilo precej enostavno. Bal si se različice, ki je bila imenovana po državi nekako blizu. Logično je, da je indijska različica, kjer je ogromno ljudi in krav in prahu in kaosa, bolj nalezljiva od angleške različice, kjer so ljudje vseeno bolj zadržani. Lahko si si predstavljal tudi južnoafriško različico, ki v sebi še vedno nosi odmeve apartheida. Za alfa, beta, gama pa si ne predstavljaš nič.

Odsotnost plastičnega poimenovanja bo v globalnem boju proti virusu naredila precejšnjo škodo.

Naslednja težava je, da so o geografiji – tudi med epidemičnim upadanjem splošne razgledanosti – ljudje praviloma bolj podučeni kot o klasični filologiji. Mnogo ljudi rešuje križanke, mnogi gledajo televizijske kvize. Tudi v šoli se zdi geografija bolj učena, kot so alfabetariji zgodnjih kultur. Hočemo povedati, da le majhen odstotek Slovencev zna na izust povedati vse črke grške abecede. Zato jih naštejmo in s tem opravimo dolžnost javnega servisa, kajti tako pridobljeno znanje vam bo še kako prav prišlo v četrtem epidemijskem valu, ki prihaja takoj za tem vročinskim valom.

"Alfa, beta, gama, delta, epsilon, zeta, eta, theta, jota, kapa, lambda, mi, ni, ksi, omikron, pi, ro, sigma, tau, ipsilon, fi, hi, psi, omega."

Kot ste ugotovili, so nam Heleni dali osnovo za natančno štiriindvajset različic virusa, za katerimi bo anonimno stalo štiriindvajset držav. Nekaj časa se je špekuliralo, da obstaja tudi slovenska različica virusa, in če bi si pridobili naklonjenost WHO, bi nam zagotovo določili črko "ni"!

Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo. Kajti po zatrdilih strokovnjakov korona virus le eno stvar počne raje, kot uničuje civilizacijo: mutira.

Nobenega dvoma ni, da bo virus mutiral prek obsega alfabetarija in že danes bi morali razmišljati, kako bomo poimenovali petindvajseto različico. Stari so nam nekaj malega možnosti ponudili že sami s "številnimi črkami"! Tako imamo na voljo še

"stigmo, kopo in sampi"!

Če pa bomo popravili veliko škodo, ki smo jo naredili z opustitvijo klasične filologije v srednjih šolah, bi morebiti zmogli poimenovati celo enaintrideset različic virusa, če bi vključili tudi nestandardni, predklasični in tako opuščeni del alfabetarija, ki vsebuje črke

"Digama, heta, san in šo!"

Slovenci imamo v nadaljevanju epidemije dve možnosti; lahko bi se vrnili h geografskemu poimenovanju … Če bo četrti val zmeren, imamo na voljo slovenske zgodovinske pokrajine: točno vemo, kakšen bi bil recimo "štajerski sev", jasno pa je tudi, kaj si predstavljamo pod "dolenjsko verzijo"!

Če pa bo četrti val enako pasji, kot so bili prvi trije, se bo treba zateči k poimenovanju po slovenskih občinah, ki jih imamo na srečo 212. Tudi takšno poimenovanje bi bilo za povprečnega Slovenca dovolj povedno … najlepši bo !ljubljanski virus", najbolj umazan pa "zasavski"!

Težje pa bo – ob izjemno visoki funkcionalni nepismenosti – če se bomo tudi pri nas odločili za črke abecede. Slovenska nepismenost bo razumevanju novih različic naredila veliko škodo.

Mogoče bi tako lahko bil primeren ukrep za pospešitev cepljenja naslednji:

"Ali se daš cepiti, ali pa se moraš naučiti alfabetarij in abecedo!"

Izštevanka

Tue, 22 Jun 2021 16:45:00 +0000

Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.

Beseda je konj in včasih je dobro premisliti, preden beseda postane javna

Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenskih Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan. Se pravi, če hočemo vedeti, kako bomo živeli jutri, če hočemo ponovno izvedeti, kako smo živeli včeraj, in če slučajno ne vemo, kako živimo danes, je treba poznati programske usmeritve, resolucije in potek kongresa SDS. Gre za največjo in najbolje organizirano politično stranko v Sloveniji, ki si kot taka zasluži našo pozornost in ji po logiki stvari tudi pripada dragoceni programski čas.

Ker je bil kongres vsebinsko bogat in obsežen, se posvetimo drobnemu trenutku, ki neposredno vpliva na naša življenja, usodo in poklicno integriteto. Gre sicer za neprofesionalno privatizacijo javnega medija, ampak zaradi aktualnosti verjamemo, da bo občinstvo to rahlo nenačelnost spregledalo.

V vročici kongresa, tam čisto blizu klimaksa, je namreč vstal državni sekretar na notranjem ministrstvu Božo Predalič in predlagal, da v eno od petih resolucij kongresa dodajo dopolnilo, da: "velik del odgovornosti za stanje duha v družbi, v katerem je možno, da skrajno levičarske ideje postanejo sprejemljive v javnosti, nosijo nekateri slovenski mediji, z javno radiotelevizijo na čelu!".

Ker smo javna radiotelevizija, oziroma vsaj javni radio, oziroma njegov drugi program, oziroma Val 202, se moramo zazreti predlogu dopolnitve resolucije v samo bistvo.
Predlog dopolnila je bil ob navdušenju sprejet, z enim samim glasom proti. Pa še ta delegat se je znašel v zadregi, ker piše in je z levo in se mu je zdelo nenačelno, da bi za preganjanje levičarjev dvignil levico.

Na prvi pogled je bilo sprejetje resolucije plod ikonografije, ki jo poznamo iz podobnih baročnih kongresov. Svojevrstno stopnjevanje kongresne evforije bi nato pripeljalo do tega, da vstane drugi delegat in ob še večji aklamaciji predlaga postavitev mavzoleja dr. Jožetu Pučniku in potem svojo pozicijo v stranki utrdi še tretji delegat, ki predlaga dosmrtno predsedništvo za Janeza Janšo. Na srečo do takšnega pridevniškega stopnjevanja ni prišlo, ker so se zadovoljili z desnim pridevniškim dopolnilom, za katerega je "javna RTV" vedno dobrodošla!

Ampak resolucija kljub svoji ostrini, na katero se – začuda – vrhovi naše hiše še niso odzvali, nosi v sebi tudi kal pogube. Izrečeno je vsake toliko tudi dobro preveriti. Sploh če gre za kongres. Jasno je, da delegate po dolgotrajnih govorih in nagovorih in zgodovinskosti trenutka včasih zanese. Razumemo tudi, da je človek popoldne, ko se družabni del kongresa in obet ritoznojčana v plastičnem kozarčku zdi neskončno daleč, izjemno utrujen, a beseda je konj in včasih je dobro premisliti, preden beseda postane javna.

V naši skromni redakciji smo nad dejstvom, da živimo in delamo v kolektivu, ki pomaga širiti skrajne, pa čeprav levičarske ideje, ostali šokirani. Skrajnosti vseh vrst so zavržna rabota in lotili smo se natančne analize, skoraj že lova na skrajne levičarske ideje v programih naše hiše. Iskali smo jih v otroških redakcijah obeh medijev, iskali smo jih znotraj orkestra, kjer so trobilci, sploh v času epidemije res nekoliko skrajni, a težko bi trdili, da so levičarji. Potem smo jih iskali znotraj tehničnih služb, v dnevnopolitičnih redakcijah, pa v izobraževalnih, dokumentarnih in zabavnih vsebinah; naj nam bo oproščeno, a nič podobnega nismo našli. Za naš okus je bilo idej celo premalo, kaj šele onih levičarskih, sploh pa nismo našli skrajno levičarskih.

Pri čemer trčimo ob problem. Sekretarja na notranjem ministrstvu, gospoda Predaliča, ne moremo obtožiti, da laže. Notranje ministrstvo ni kar nekaj v tej državi; ni kmetijsko ministrstvo, ali bog ne daj, ministrstvo brez listnice. Gre za strumne naslednike ministra Gregorja in da ga ne postavimo na laž ter mu pridemo vsaj malo nasproti, bomo sekretarju pomagali s tem, da bomo v okviru naše oddaje predstavili skrajno levičarsko idejo, ki jo bo lahko nato sekretar Božo prišil na pravičniški prapor iskalcev skrajnih idej. Vemo, da so na kongresu SDS brali avtorsko poezijo, mi se bomo, v umanjkanju muze, zatekli k prepevu …

Ringa, ringa, raja,
Kučan pa nagaja
Engels pa priteče,
pa vse na tla pomeče

Lenin kikiriče,
Marxa, Tita kliče.
Rosa kokodajsa,
ker je znesla jajca.

Resnično upamo, da bo ta skrajno levičarski prispevek dal vsebino amandmaju k resoluciji o medijih in s tem kongres SDS, naše največje in najbolje organizirane politične stranke, tudi vsebinsko zašpilil kot uspešen in v vseh pogledih popoln.

In ker je bila naša skrajna ideja zapisana v obliki izštevanke, moramo končati z obveznim

Vija, vaja.
Ven.

Ovadi me nežno

Tue, 15 Jun 2021 16:45:00 +0000

Sezona, ali recimo kar epidemija ovadb, ki ji sledimo na Slovenskem, nosi s seboj ob instant pravici tudi mnoge izzive predvsem za slovensko pravosodje in organe pregona

Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje. Ovadbe se pojavljajo v vseh pokrajinah, družbenih slojih, poklicnih skupinah in ustanovah. Šolsko ministrstvo je celo izdalo navodila, oziroma priporočila za ovadbe v predšolski vzgoji, ki natančno regulirajo vlaganje ovadb med malčki v vrtcih.

Eden najbolj uspešnih vlagateljev ovadb v zadnjem času Uroš Urbanija je svojo redno tedensko ovadbo vložil pred nekaj dnevi proti odvetnicama Nataši Pirc Musar in Katarini Bervar Sternad. Šlo je za zaplete okoli STA, ki pa nas danes ne zanimajo. Zanimivo pri najnovejši ovadbi Uroša Urabanije je, da gre za prvo na Slovenskem znano "povratno ovadbo"! Ker sta najprej pravnici ovadili Urbanijo, ju je on ovadil nazaj, ker meni, da je bila vložitev ovadbe vredna ovadbe. Pravna stroka takšno kopičenje ovadb v teoriji opisuje kot "ovadbe na potenco" in so v naši sodni praksi povsem novo področje.

Takoj ko je začel s kontra ovadbami Urbanija, sta se mu pridružila še prvi policist Olaj in pa stranka Levica. Najprej je Levico ovadila Olaja ki jo je nemudoma ovadil nazaj. Olajeva ovadba na ovadbo Levice se uradno imenuje: "Ovadba zaradi krive ovadbe!"

Če ga bo levica ovadila nazaj, bomo dobili: "Ovadbo ovadbe zaradi krive ovadbe."

Nekateri teoretiki zaradi jasnosti terminologije že predlagajo da bi se v čudoviti svet ovadb vpeljalo nekaj kvartopirskih izrazov. Tako bi bila po njihovem predlogu dovolj ena ovadba, ki bi jo ovadeni lahko vrnil samo z izrazoma kot sta: "kontra" ali pa za ovadbe na vzhodu države – "flek"! Temu bi lahko prvotni vlagatelj ovadbe nato dodal "flek nazaj", ovadeni v osrednji Sloveniji pa bi lahko usodnost dogajanja zašpilil z naslednjimi ovadenimi stopnjami: Re, sub, hirš in mort. Pri čemer gre pri zaddnjem za skrajni doseg ovadbe …

Med bolj zanimivimi ovadbami prejšnjega tedna je bila tudi tista, ko je Rok Snežič, mojster davčnega slaloma, ovadil bosanske organe pregona. Razjezilo ga je, da ga preganjajo …

Snežičeva ovadba spada med tudi manj znane t. i. "megalomanske ovadbe"! Kot primer:

"Če vsa bosanska policija ovadi posameznika, je to običajno, če pa posameznik ovadi vso bosansko policijo, pa govorimo o "megalomanski ovadbi"!

Za zdaj le še v teoriji in na filmskem platnu, kmalu pa tudi v resničnosti, bomo dočakali dan, ko se bo nekdo ojunačil in končno ovadil boga. Ki je, če pogledamo resnici v oči, edini kriv za šlamastiko, ki se jo gremo na tem žalostnem planetu.

Sezona, ali recimo kar epidemija ovadb, ki ji sledimo na Slovenskem, nosi s seboj ob instant pravici tudi mnoge izzive predvsem za slovensko pravosodje in organe pregona. Odkar so ovadbe tako zelo porasle, se namreč pravosodje in policija ukvarjata samo z njimi; kar pomeni, da jim zmanjkuje časa za manjše prestopke, prekrške in drobne nečednosti, kot so umori, uboji in oboroženi ropi. Povedano drugače; uslužbenci, ki morajo prekladati papirje Quadrofonega ovadenja med Pirc Musar, Bervar Sternad in Urbanija, v tem času ne morejo raziskovati, kdo je zvezal in oropal družino v Slovenskih Konjicah. Kar pa je tako ali tako manj pomembno od resnice, časti, in pravice za vse naštete.

Še posebej zanimivo pa je, kako je kultura ovajanja prešla v naš vsakdan. Kulturni antropologi in etnologi opažajo nove oblike slovenskih pregovorov, ki so se transformirali zaradi splošne in široke uporabe ovadb.

Obstajata dva zelo zanimiva primera.

Prvi: "Povej mi koga si ovadil in povem ti, kdo si."

Ter drugi: "Povej mi, kdo te je ovadil, in povem ti, kdo si."

Vendar nekaj temeljnih zadreg, kar se tiče ovadb, pa njihove razširjenosti le ni odpravila. Čeprav se zdi, da gre za častno dejanje, ko posameznik varuje svojo integriteto, zgodovina priča prav o nasprotnem. Tisti, ki ovadi, tudi ovaja in je posledično ovaduh. Zavetnik vseh ovaduhov je Juda Iškariot, ki bi, če ne bi ovadil Jezusa Kristusa, šel v zgodovino kot povsem spodoben možakar. Ovaduhov namreč nihče prav ne mara in celo Švejk, ki je bil bebec, je znal povedati nekaj krepkih čez vlagatelje ovadb.

V času, ko naj bi bila glavna skrb zatiranje škodljivcev na krompirju, se moramo tako ukvarjati z zatiranjem ovadb … kako preprečiti njihovo razraščanje, ko so iz polja tragikomedije že zdavnaj preskočile na njivo absurda?

Zagotovo je ena izmed možnosti cepljenje; druga, ki jo zagovarja prvi državljan, pa je vzpostavitev dialoga, strpnosti, razumevanja in legalizacije mehkih drog.

V naši redakciji se zavzemamo za tretjo možnost. Vsaka vložena ovadba bi morala vlagatelja stati povprečno slovensko plačo. Denar bi se nabiral v sklad, iz katerega bi vsi tisti državljani, ki še nikoli v življenju nismo vložili nobene ovadbe, ali bili ovadeni – enkrat mesečno, dobili pri izbranem gostincu vrček piva zastonj.

Turki so v deželi že

Tue, 08 Jun 2021 16:45:00 +0000

Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.

Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost

Danes se pri analizi problematike obrnimo neposredno na vladne strukture. Kaj bi jih ves čas le kritizirali, ko pa nam lahko življenjsko delo nekaterih članov vlade razloži marsikatere pojave, ki so na prvi pogled nerazložljivi. Dr. Vasko Simoniti je bil pred bitko s slovensko kulturo cenjen profesor zgodovine, med drugim specializiran za turške vpade na slovensko ozemlje v petnajstem in šestnajstem stoletju. Njegovo delo "Turki so v deželi že" je obvezno čtivo vseh tistih, ki nas zanima preteklost naše dežele. In takole čez palec bi rekli, da se ideja o turškem taboru na Notranjskem na veliko napaja iz dogodkov, ki jih tako natančno popisuje dr. Simoniti ... Le da se je situacija obrnila.

Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost.

Kar je v bistvu premeten princip; čemu bi se večina zapirala pred manjšino, če pa lahko zapremo manjšino in s tem zaščitimo večino. Majhna, a ne nepomembna podrobnost se skriva v dejstvu, da so v srednjem veku Turki okoli noreli s sabljami, današnji pa z lopatami.

Ampak lepo po vrsti.
Seveda obstaja težko prikrito nelagodje. V Sloveniji, kjer vznikne civilna iniciativa ob najmanjšem premiku ustaljenega in kjer tujerodno toleriramo le na trgovskih policah, bi štiristo petdeset delavcev, ki govorijo drugačen jezik, so druge vere in imajo druge navade, prebivalstvo pognalo na okope. To nima nobene povezave z Orehkom; kjerkoli v Sloveniji bi lokalno prebivalstvo dvignilo glas in kjerkoli v Sloveniji bi se začele občinske strukture nerodno izmotavati.
Ampak bistvo problema je v tem, da so investitorji in odpiralci kuvert ter mojstri javnih in mednarodnih natečajev to vedeli. Se pravi, da so bili Turki dobri le toliko časa, dokler so imeli na čelu natisnjeno najnižjo ceno. Čim pa smo jih, vse pridne in poceni pripustili na drugi tir, so vrhovni slovenski zidarji na župane prenesli odgovornost medkulturnega dialoga … Le kako bo štiristo petdeset turških delavcev vplivalo na socialno tkivo lokalnega prebivalstva, ki je v stoletjih od drugih kultur prevzelo le pico, čevape in Oliverja Dragojevića.

Mehanika, ki jo predlagajo občinske strukture, je izjemno zapletena. Varnostno zaščiteno območje, skupinski odhodi po nakupih v štiri kilometre oddaljeno Postojno in popolnoma samozadostno kontejnersko naselje, v katerem bo vse: od zdravnika, do kuharja, pralnice, trgovine in igrišče.
Cinično bi človek dodal, da bo štiristo petdeset varno zastraženih Turkov imelo vse to, o čemer lahko prebivalci Orehka le sanjajo – povedano drugače. Tudi če bi šli prebivalci Orehka namesto Turkov kopati tiste predore, niti slučajno ne bi dobili svojega zdravnika – da o pralnici, igrišču in trgovini sploh ne govorimo. Povedano še drugače; glede na infrastrukturno realnost Notranjske je bolj realen vdor domačinov k Turkom kot vpad Turkov na Notranjsko.

Gradbeni rasizem, ki je v svoji zgodnji fazi na delu v Orehku, ni slovenski unikum. Mojstri te obrti so Kitajska gradbena podjetja, ki predvsem po Balkanu širijo vpliv novega svetovnega hegemona. V Podgorici imajo na trasi nove stebrne avtoceste kitajski delavci pravo kitajsko mesto, ki je absolutno ločeno od črnogorskega vsakdana – na Hrvaškem pa graditelji pelješkega mostu živijo kar na ladjah. Ali gre pri kitajskih gradbenih podjetjih za rasizem investitorja ali za sistemski rasizem izvajalcev samih, je težko presoditi; zagotovo pa razumen človek ne vidi nobenih razlogov, da v podobno izoliranem naselju živijo turški delavci med graditvijo slovenskega drugega tira.

Ker so se, če beremo Simonitija, turški vpadi dogajali v valovih, tako naletimo na kontejnersko naselje, ki ga imajo Turki že zgrajenega na Hrušici, medtem ko pod Karavankami rijejo Avstrijcem naproti. Prav tako ograjenega in prav tako varovanega.

Ampak če hočemo dokazati, da gre pri getoiziranju turških delavcev za rasizem, moramo narediti račun s preizkusom.

Recimo, da bi drugi tir in drugo cev gradili avstrijski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njem pa bi postavili Duty Freeje s štekami cigaret, frizerje, zobozdravnike in gostinski obrat z dunajci, ki gledajo čez krožnik.

Recimo, da bi drugo cev in drugi tir gradili italijanski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njen bi zrasla igralnica, hiša užitkov in sto dvajset telefonskih govorilnic.

Recimo, da bi drugo cev gradilo bosansko podjetje. Evro-asfalt, ki je dobil dela na odseku avtoceste do Gruškovja.
Barakarsko naselje bi ogradili, določili bi uradne ure za obiske slovenskih sorodnikov, na jamborih pa bi vihrale zastave vseh treh entitet.

Kaj pa, če bi drugo cev ali drugi tir gradilo slovensko podjetje? Na srečo se kaj takega ne more zgoditi, če pa se že, so vrhovni slovenski zidarji tako šokirani, da si v trenutku najdejo turške podizvajalce. Ob tem pa so pri Simonitiju prebrali, da "kjer udari turško kopito, nikoli več ne rase trava".
Kar se zdi slovenskim projektantom odlična metoda za rešitev problema zaraščanja brežin ob nastajajočem drugem tiru.

"Hola Venezuela!"

Tue, 01 Jun 2021 16:45:00 +0000

Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"

Ali je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?

Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni.
Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji:
"Je to res tako slaba ideja?"
Ali še drugače:
"Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"

Miljenijske generacije se o vsem odločajo na podlagi "za" in "proti". Pa naj gre za nakup sendviča s klobaso, ali selitve v Venezuelo. Tako bomo to metodo uporabili tudi mi. Še prej pa rešimo nekaj logističnih problemov.
Glavno vprašanje je seveda: "Kako bi se preselili?"

Del Slovencev bi zagotovo plaval. Kaveljci in korenine bi se na piranski punti spustili v vodo in po nekaj mesecih izplavali v Caracasu. Drugi del bi lahko v floti osmercev vodil čez ocean Iztok Čop. Nekaj bi nas lahko odpuščeno Adriino osebje prepeljalo z letali, vsi ostali pa bi se vkrcali na ladje Splošne plovbe. Venezuelci slovenskega rodu, ki so pred nekaj meseci pribežali k nam, bi nam bili vodiniki, profesorice španščine pa bi med dolgo potjo simultano prevajale mehiške nadaljevanke.
Če bi vzeli zraven Marijo z Brezja, bi se nam kot Izraelu lahko celo razprlo morje in bi del Slovencev lahko opravil potovanje tudi peš ali na kolesu. Kar bi bilo dobro, ker bi prihranili, pa še nekaj bi naredili zase.

Obstaja pa celo možnost in o njej so govorili na posvetu slovenske diplomacije, ki je potekal na Brdu, da bi se Slovenci in Venezuelci menjali. Se pravi, da bi v Sloveniji ostali pravoverni Slovenci, h katerim bi se priselili pravoverni Venezuelci, v Venezuelo pa bi se preselili odpadniški Slovenci, kjer bi nas dočakali odpadniški Venezuelci.

Koliko bi se nas odzvalo pozivu premiera Janše? Najverjetneje kakšna polovica, ker kot pravi pesem: "Samo milijon nas še živi na svoji zemljici."
Premakniti milijon na drugo celino pa ne bi smel biti večji problem.

Drugo vprašanje je, kaj bi morali nujno vzeti zraven. Zdaj ko vemo, kako se razmnožuje, bi lahko vzeli človeško ribico … ob njej pa še nujno sadike pehtrana za potico, Vlada Kreslina in seveda kurente. Vse ostalo imajo v Venezueli.
Ampak kljub temu bi selitev v Venezuelo ne bila ne lahka ne enostavna. Poglejmo, kaj bi s selitvijo izgubili …

"Izgubili bi tradicionalno slovensko fovšijo, ker bi lahko ob 32 prebivalcih na km²živeli veliko bolj vsaksebi v primerjavi s 104 prebivalci na km², kot se drenjamo danes v Sloveniji."

Kaj pa bi s selitvijo v Venezuelo pridobili?

Kljub temu da imamo svojo domovino neskončno radi, moramo vedeti, da je v Venezueli vse večje in boljše. Zato se zdi neumno, da te nekdo pošilja na boljše mesto kot kazen za grdo vedenje. Kot da bi mulca, ki vozi stoenko, besni starši kaznovali za prehitro vožnjo s tem, da mu podarijo ferarrija. Hočemo povedati, da Venezuela, tudi na slabši dan, v vsem nažge Slovenijo.

Njihova najvišja gora je za dobrih dva tisoč metrov višja od Triglava. Njihova najdaljša reka, mogočni Orinoco, je desetkrat daljša od toka Save v Sloveniji. Njihov najvišji slap pa je ne le višji od Savice, Boke in Rinke skupaj, temveč je skoraj s kilometrom padca najvišji na svetu.
In če bi kdo pojokal za naravno raznovrstnostjo Slovenije, ki jo bomo pustili za seboj … Ne se sekirati! Venezuela spada med deset držav z največjo biodiverziteto na svetu. Slovenije ni niti med petdesetimi …
Tisti, ki bodo pošmrkali v slovo Krvavcu, Voglu in ostali muzejski smučarski infrastrukturi: v Venezueli so imeli najdaljšo in najvišjo žičnico na svetu in čeprav so pljunek od ekvatorja, se da pri njih – oziroma po novem, pri nas – še vedno lepo na smučati na ledeniku. In to vse leto.

Ne bi pa izgubljali besed o morski obali in ko bomo v Venezueli, se bomo končno lahko nehali sekirati, ker Poreč ni naš. Velika večina od 2800 kilometrov obale leži ob Karibskem morju, delček pa tudi ob Atlantiku. Tisti politiki, ki se bodo odselili z nami, bodo sicer malo frustrirani, ker ne bodo mogli več govoriti o Piranskem zalivu, vsi ostali pa bomo uživali na neskončnih peščenih plažah.

Pa še malo zdravega seksizma, ker kolikor je bilo zaznati, je Janša še posebno gorek na slovenske moške in bi večina izgnanih zastopala moško slovnično obliko. Kakorkoli so Slovenke oh in sploh, tudi Venezuelke niso za odmet. Venezuelske lepotice so najbolj znan izvozni izdelek te države in lepotna tekmovanja so v naši novi domovini prava industrija. Sedem miss Universe je prišlo iz Venezuele, za povrhu pa še šest za mis sveta in dve mis Zemlje.
In še čisto na koncu. Nostalgično bomo za seboj pustili govejo župo, restan krompir in Slake na radiu ter se prepustili torturi tropskega sadja, morske hrane in salse. Je pa res, da se bomo morali na račun ruma odreči cvičku.

Torej našteli smo tako slabosti kot prednosti selitve v Venezuelo, zdaj pa poglejmo kategorijo, pri kateri sta Slovenija in Venezuela enaki in ne bomo s selitvijo ne na boljšem ne na slabšem, temveč bo za nas situacija enaka.

Venezueli vladajo pohlepne gospodarske in politične elite, ki kljub naravnim bogastvom pehajo državo v revščino ter za paravan svojih zavržnih rabot uporabljajo ideologijo. Enako kot v Sloveniji.

V Venezueli se poskuša s prividom demokratične podpore brezpravnih ljudskih množic, živečih predvsem na uničenem podeželju, ustoličiti avtokratski in vsaj delno diktatorski režim. Enako, kot v Sloveniji.

Soseda je dala jajčeca tri, mala Marjanca pa en LSD.

Tue, 25 May 2021 16:45:00 +0000

Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.

Ali je sporočilo o obuditvi državljanske vojne posledica dejstva, da so med nami marsovci?

Ampak Twitter na stran.
Vsaka kolikor toliko spodobna državljanska vojna potrebuje nekaj osnovnih pogojev. V upanju, da se vojna ne bo začela, in bomo šele potem, ko bo že nekaj časa trajala, ugotovili, kako ji nekaj manjka, danes pripravljamo kratek priročnik, ki bo preprečil prihodnje zadrege.

Najprej in na začetku; še preden organiziraš državljansko vojno, je dobro vedeti, kdo se bo v njej boril. Nekaj kandidatov očitno imamo. Par neprilagojencev, združenje ljubiteljev orožja, kurente in lovce ter četico fitnes obsedencev, ki so slišali, da je vojna ultimativna preizkušnja. Ob njih gre na vojsko še peščica nostalgikov, ki se spomnijo zadnje vojne in bi se radi z nekaj terapevtskega pokanja vrnili v mladost. Problem je, da zdravstveno zavarovanje ne krije poškodb sluha kot posledice streljanja. Je pa res, da večina nabornikov za državljansko vojno 2021/22 lahko preprosto izključi slušne aparate.

Normalno bi bilo pričakovati, da se bo v državljanski vojni borila tudi slovenska vojska. Ne nazadnje je njen vrhovni poveljnik velik promotor vsakega sodelovanja. In če mu pride na zloščen mahagonij pobuda o sodelovanju slovenske vojske v državljanski vojni, jo bo brez oklevanja podpisal.

"Le če sodelujemo, bomo kot družba enotno propadli in umrli človeka dostojne smrti," bo povedal ob podelitvi "strojnice navdiha".

Vojsko oziroma vojski torej imamo. Naslednje vprašanje, ki ga velja natančno preučiti, preden gremo na vojno, pa je:
"Kje se bomo bili?"
Literarna tradicija nam predlaga »iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval«! A žal v Avstrijo partizani in domobranci ne morejo, ker Avstrijci grozijo s karanteno.

Z lokacijo za državljansko vojno bodo težave. Cena nepremičnin raste in mimo so časi, ko je Churchill razlagal o obalah in morjih in zraku kot primernih podlagah za vojno. Danes ni več tako preprosto. Na obali ali v mestih se ne moreš streljati, ker bi bilo to zelo slabo za slovenski turizem, ki se komaj pobira po pandemiji. Bog ve, kaj si misli koalicijski partner SDS, gospodarski minister Počivalšek, ko mu predsednik vlade sporoča, da bo del slovenske turistične infrastrukture za nekaj časa zaradi državljanske vojne neuporaben.

Naravni instinkt Slovenca je, da se, ko pride do državljanske vojne, bori v gozdu. Ampak to spet ni tako preprosto. Vsi vemo, da so slovenski gozdovi bankomat tranzicijske levice in bi levi partizani imeli prednost domačega terena pred desnimi domobranci. Pa še stroga regulativa vlada v slovenskih gozdovih. Če natančno preberete gozdarsko zakonodajo, je dovoljeno iz gozda odnesti komaj deset kilogramov kostanja, komaj pet kilogramov jurčkov in komaj pol kilograma šrapnelov.
Če ne v mestu zaradi turizma in če ne v gozdu, zaradi biodiverzitete … kje potem?

Na srečo imamo še vedno dovolj slovenskega podeželja, kjer je med holmi, logi, mlakami in travniki dovolj prostora za manjšo državljansko vojno. Ampak problem podeželja je v tem, da ne moreš niti lopate zasaditi, niti nosa iz hiše pomoliti, ko se ti takoj organizira civilna iniciativa. Zadnjič so se v vaseh nad Pivko uprli zaradi avtocestnega hrupa, ki ga še ni! Kako bi se šele uprli zaradi dejanskega rožljanja z orožjem. Ob tem ima večina občin sprejet odlok, po katerem mora biti ob koncu tedna mir. Državljanska vojna, ki se odvija samo ob delovnikih, pa ni kaj prida …
In ne nazadnje: kje bi se pa hranili soldati, ko pa je večina gostinskih lokalov zaprtih?
Dandanašnji so redke sosede, ki bi prostovoljno "dale jajčeca tri"! Še sploh, če so domača.

Tretji vidik državljanske vojne pa je metafizičen …
Kot uči zgodovina narodnoosvobodilnega boja, je mala Marjanca v košaro s tremi jajci podtaknila nekaj malega rekreativne droge. Soldati so si spekli "ajeršpais" in po zadnjem grižljaju začeli zasanjano bloditi skozi zgodovino; mavrično se je razlivala resničnost čez njihovo zavest in večne resnice, cerkvene dogme in revolucionarna načela so se zvijala v blazne papiruse in se razstavljala in sestavljala v kalejdoskopu nacionalne – ne toliko tragedije kot sramote.
Pripeljal se je voditelj na leteči preprogi in Lucija se je smejala na nebu, obdana z diamanti.
Udeleženci originalne državljanske vojne izpred sedemdesetih let so se po nekaj letih prebudili iz "tripa", brodeči do kolen v krvi.
In so rekli:
"Bilo je dobro, moramo še kdaj ponoviti!"

Naprej zastava slave

Tue, 18 May 2021 16:45:00 +0000

Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.

Osnovno in najbolj prozaično vprašanje je: "Kdo jo je tja obesil?"

Odgovor je še bolj prozaičen: "I, kdo pa, če ne hišnik!"

Ampak hišnik slovenske vlade, kot vsi slovenski hišniki, če smo že pri tem, dela po navodilih. Slovenskim hišnikom namreč pregovorno manjka samoiniciativnosti, o čemer pričajo kilometri hodnikov z brlečimi žarnicami.

Uradno pojasnilo se zdi verjetno; pravi, da je slovenska vlada izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju kot simbolno podporo naše države Izraelu. "Veksikologija" ali zastavoslovje sicer natančno ureja pisani svet zastav, a o tem, da se zastava obesi na vladno poslopje, ko neka druga vlada gre bombardirat neko tretjo državo, ni jasnih navodil. Če že, bi se v 21. stoletju ob bombardiranjih zastave spustilo na pol droga kot simbol tragične izgube človečnosti.

Potem čudi degresija pri komunikaciji. Še ne tako dolgo nazaj je vlada z nami komunicirala s pomočjo sporočilno že tako omejenega Twitterja. Prek tega družbenega omrežja smo izvedeli, kaj si vlada misli in kaj bo storila; redkeje zakaj in čemu je kaj storila.
Prehod na komuniciranje z zastavami je sicer za izvedene v umetnosti pomorske signalizacije neproblematičen, vsi ostali pa bomo imeli z razumevanjem vladnih namer kar nekaj težav.

Ker kako drugače naj si predstavljamo vihrajočo izraelsko zastavo, kot da slovenska vlada podpira Izrael pri njegovih dejanjih. Sicer je pozneje obrambni minister jasno razložil, da je Izrael prijateljska država, Hamas pa teroristična organizacija in da v tem primeru mi vedno navijamo za domačo ekipo. Ker pa imamo prijateljskih držav, ki so zapletene v raznorazne konflikte po svetu, Slovenci še kar nekaj, bomo v prihodnje vsako raketo na uporniške in teroristične bande pospremili z dvigom zastave. Tako bodo drogovi pred parlamentom, čim se konča naše predsedovanje, ostali še naprej; in bodo namenjeni jutranjemu dvigu zastave, s čimer bomo državljani ugotovili, za katero prijateljsko državo navijamo tistega dne. Mogoče bi se vojaški orkester lahko naučil še himen posameznih prijateljev, da bi bil trenutek čimbolj slavnosten. Tako bomo v prihodnje redno izobešali zastavo prijateljskih Združenih držav Amerike, prijateljske Rusije, prijateljske Kitajske, prijateljske Srbije in tako naprej in tako nazaj po Stop pops 20 svetovnih diktatur.

Vlada torej v izraelsko-palestinskem, ali kot je popularno te dni – v sporu med Izraelom in Hamasom, navija za Izrael. Kar je razumljivo, ker na drugi strani naših prijateljev v orožju stojijo arabski teroristi, muslimanski skrajneži in fanatiki, ki so v preteklem desetletju skoraj obglavili zahodno civilizacijo.

Ampak problem izraelske zastave nam zastavlja enako vprašanje, kot smo se ga bili pod trenutno vlado prisiljeni vprašati že nekajkrat: "Mar je to uradno stališče Slovenije, ali je to uradno stališče ministrov slovenske vlade?" In mogoče še uradno stališče državnih sekretarjev.
Ali pa si je vlada uzurpirala pravico soditi v imenu nas vseh. Ko Tonin razlaga, kdo so prijatelji in kdo so teroristi, to razlaga z ognjevitostjo navijača, ki je prepričan, da ga ni junaka, ki bi v Mariboru navijal za Olimpijo in obratno. Se pravi, da smo vsi Slovenci za Izrael in proti Hamasu. Ter da bomo zmagali in prevzeli prvo mesto na lestvici.

Sveti preproščini, ki vodi misli in dejanja ministrov slovenske vlade, bi lahko do neke meje celo sledili, ko ne bi bilo mrtvih palestinskih otrok. Saj nismo naivni in vemo, da so v menjalnih razmerjih Blut und boden ideologije, ki se je gredo na obalah sredozemskega morja, mrtvi otroci zaželena deviza. In da so pametnejši od nas poskušali ugotoviti, kdo je kokoš in kdo je jajce v bližnjevzhodnem konfliktu … A izobesiti zastavo države, ki je neposredno odgovorna za smrt civilistov, med njimi celega razreda otrok, je priskutno.

Pravičniški odmev izza šankov na tem mestu poudari, da je z bombardiranji začel Hamas in da so žrtve tudi med Izraelci. Naj ne bo nobenega dvoma. Identično besedilo bi nastalo, če bi slovenska vlada izobesila palestinsko zastavo ali pa bojne prapore islamistične milice Hamas.

Čehi, Avstrijci in Slovenci, oziroma naše vlade, smo z izobešanje tujih zastav padli v neko predmoderno dobo absolutne zvestobe bogu in cesarju. In namesto da bi se v mednarodni skupnosti zavzemali za preseganje oboroženih konfliktov, je uradne institucije države naša vlada spremenila v organizirane navijače, ki ob doseženem golu vihrajo z zastavami in mečejo petarde na igrišče.

Naredi si sam: Črni panter

Tue, 11 May 2021 16:45:00 +0000

Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.

Česa ne predstavlja črni panter?

Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo."

Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.

Samo kot obvestilo; za tiste diplomate, ki bodo prišli bolj neformalno oblečeni, recimo v polo majici in ne bodo imeli srajce z gumbnicami, v katere bi si lahko zaskalili manšetne gumbe, bodo kot darilo prejeli črnega panterja, vžganega v kožo. Za to nalogo so na državnem protokolu formirali posebno enoto, sestavljeno iz najboljših članov Tetovatorske zveze Slovenije.

Pravijo, da je črni panter izmišljen simbol. Pa ne samo to; ubogemu Jošku Šavliju, ki ga je fabriciral nekaj desetletij nazaj, so ga pred leti ukradli pri studiu Marvel – in še sreča; kajti če bi bilo obratno, bi lahko protokolu prišlo na misel, da bi diplomatom ob obisku Slovenije podarjali Ironmana, kapitana Americo ali Thora.

Kakorkoli

Črni panter ima, če smo res drobnjakarski, nekaj težav na ideološkem področju; kajti izjemno težko bi se v dvanajstem stoletju pojavil v karantanskem grbu, ko so pa so to mutacijo pigmenta pri leopardih in jaguarjih odkrili šele proti koncu devetnajstega stoletja. Domišljija domoljubov z realnostjo striže za pol tisočletja, a kaj bi to.

Bolj kot kdaj, kje in zakaj razmišljujočega moti, da črni panter ne zajema slovenskega genija v celoti. Na gumbu je videti zelo grozljiv: z razklanim kačastim jezikom, mogočnim pogledom, nakodranim repom in orlovskimi kremplji – a Slovenci smo več kot le to. Hočemo povedati, da črni panter seveda zadostno in primerno simbolizira naš pogum, ampak zanemarja ostale hvalevredne lastnosti našega roda. Če bi imeli le pogum, bi bili v civilizaciji izgubljeni podobno, kot so to potomci Vikingov, ki jim ves tisti pogum ni pomagal in še danes živijo na Danskem, Švedskem in Norveškem.

Simbolu, ki bo šel na manšetne gumbe, je treba dodati še kar nekaj lastnosti in ker je lik precej svoboden za obdelavo – če prav razumemo njegov nastanek – ga poskusimo ozaljšati in narediti popolnoma ustreznega za naše predsedovanje.

Česar panter ne predstavlja, je pregovorna slovenska marljivost. In katera je bolj pridna žival kot mravlja. Pridne so tudi čebele, ampak zanje je slovenska diplomacija naredila že dovolj. Torej če hočemo dodati pridnost, moramo panterju odsekati njegove okončine in jih nadomestiti s tremi pari mravljinih nog.

Črni panter ne predstavlja tudi zvestobe, ki je tako cenjena lastnost pri Slovencih. Zvesti svoji domovini, svojim sodržavljanom, družini in bogu. In kdo lepše predstavlja zvestobo, kot jo pes. Človekov najboljši prijatelj. Zato panterju odtrgajmo glavo in jo nadomestimo z glavo nemškega ovčarja, ki je kralj med psi.

Tako imamo panterja z mravljinimi nogami in ovčarjevo glavo.

Črni panter tudi ne predstavlja dovolj očitno slovenskega ponosa. Ponosa naroda, ki že tisočletja vztraja na svojih ognjiščih. In kaj lepše predstavlja ponos, kot ponosni planinski orel, ko se spreletava nad dolino pod Poncami. Dodajmo panterju torej ponosen orlov rep.

Tako imamo panterja s mravljinimi nogami, pasjo glavo in orlovim repom.

Panter tudi ne simbolizira dovolj slovenske avtohtonost. Vsaj Šavli, eden tvorcev Venetske teorije, bi to lahko vedel. In kaj bolje predstavlja endemitskost Slovenca, kot človeška ribica. Tako vzemimo kožo človeške ribice, ki je tako zelo podobna človeški, z njo prekrijmo črnega panterja in s tem končajmo tudi prikriti rasizem protokolarnega darila.

Tako imamo panterja z mravljinimi nogami, pasjo glavo, orlovim repom, prekritega s kožo človeške ribice.

Ampak črni panter premalo odločno, ali pa sploh ne, simbolizira še najbolj izpostavljeno lastnost Slovencev, ki je Ljubezen. Ljubezen do domovine, sočloveka in še sploh ljubezen do soseda. In kdo je večji ali vsaj hitrejši izvedenec v ljubezni, kot je zajček …?

Tako imamo črnega panterja, ki ima mravljine noge, pasji gobec, orlov rep, kožo človeške ribice in zajčkov penis.

Takšno žival, če bi res radi tujim diplomatom pokazali vso simboliko tega majhnega, a vztrajnega naroda pod Alpami, bi morali vgravirati na manšetne gumbe.

Lahko pa bi šlo tudi narobe: da bi od mravlje vzeli želo, od psa čekane, od orla kremplje, od zlate ribice agilnost in od zajca pogum.

Zlonamerni znajo trditi, da bi takšen manšetni gumb tudi dovolj dobro opisal slovensko naturo.

"En hud pesjan je živu!"

Tue, 04 May 2021 16:45:00 +0000

Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?

Tisti, ki mislite, da je karantanski panter edina nova zver v voznem parku slovenske blaznosti, se presneto motite. Ampak treba je analizirati globoko v zgodovino civilizacije in globoko v folkloro podaplja, da najdemo še druge zveri.

Pred dnevi smo dobili načrt okrevanja, ki ga je vlada poslala v Bruselj. V njem sicer nič ne piše, kako bodo okrevale naše duše, je pa natančno pojasnjeno, kako bodo okrevali naši žepi. Bolj počasi, kot kaže, zato pa bo zelo hitro bolje bilancam bank. Ampak tega smo že navajeni.

Na kratko: prijazno bomo sprejeli skoraj ves namenjen nam zastonjski, strokovno imenovano "nepovratni" denar. Tako se imenuje, ker bo enkrat v Sloveniji odšel v nepovrat!

Od izjemno ugodnih kreditov, ki jih zagotavlja Bruselj, pa jih bomo počrpali le manjšo mero. Zvonko Černač, edini presihajoči minister na svetu, je pojasnil, da ne vemo, pod kakšnimi pogoji se bodo krediti podeljevali. In ker je denar trenutno poceni, se lahko ugodno zadolžujemo tudi na mednarodnih finančnih trgih. Nekaj takega. Za večino državljanov so številke o milijardah nepredstavljive do absurda in makro ekonomijo dojemajo kot nekaj tujega. Mi pa naredimo še korak dlje in s prstom pokažimo na neverjetno povezavo med državno makroekonomsko politiko in okultnim!

Denarja, ki si ga bomo znotraj paketa za okrevanje izposodili, je natanko za šeststošestinšestdeset milijonov. Ne za šestopetinšestdeset ali šeststosedeminšestdeset, temveč za šeststošestinšestdeset. Naključje ali namen?

Tega ne bomo izvedeli nikoli, ampak vlada stoji na stališču, da se je nabralo natančno za šeststošestinšestdeset čistilnih naprav, krožišč, kolesarskih stez in prizidkov. Sicer je nič ne bi stalo, če bi navrgli še kakšen pločnik, ali meter več drugega tira, ki te dni veljajo vsak po milijon, ampak ne! Ustavili so se pri treh šesticah, kar vsakemu, kolikor toliko okultno razgledanemu podporniku teorije zarot ali pa ljubitelju trdega rocka zaledeni kri v žilah.

Kot je splošno znano, tri šestice pomenijo "število zveri"! Simbolika je starodavna, v knjigi razodetja je s tem številom označen antikrist; satan, hudič, vrag ali kakorkoli ga že imenujete. Dvigajoč se iz morja s sedmimi glavami in desetimi rogovi naj bi napovedal apokalipso ali konec sveta. Poznejši raziskovalci predvidevajo, da bi naj ne bil mišljen dejanski konec sveta, temveč samo konec Rimskega imperija, s satanom, pa da je bil mišljen cesar Neron. Število 666 nekateri povezujejo tudi z zavržnim političnim sistemom, ki nasprotuje tistemu, danemu od boga, in tri šestice so poskušali v zgodovini povezati z najrazličnejšimi avtokrati, diktatorji in podobnimi sprijenimi voditelji in politiki v zgodovini.

Je pa tudi dejstvo, da so za numerologe tri šestice pravi peskovnik, saj je mogoče s satanovim številom početi celo vrsto aritmetičnih akrobacij. Ampak vse to spada k temeljnim poglavjem pop kulture, mi raje poglejmo simbolizem, ki se skriva za slovenskim kreditom. Če si izposodiš šeststošestinšestdeset milijonov iz bruseljskih skladov, sta možni dve razlagi. Ali si izposodiš od satana, ali pa si izposodiš satana samega.

Oboje je mogoče. Trenutna vlada do bruseljskih institucij ne kaže več strahospoštovanja kot so ga prejšnje, in premier se ne zadržuje, da ob velikem aplavzu dela javnosti bruseljskim birokratom ne zabrusi kakšne gorke.

"Ti pa nam že ne bodo pameti solili," zagrmi od časa do časa in s tem podžge vero o samoniklosti slovenskega genija. Ali je v očeh vladne strukture Bruselj podoba Satana, ki bo uničil Slovenijo, je sicer špekulacija, ampak če ima takšne namene, se bosta Satan in karantanski panter na Gosposvetskem polju zapletla v ogorčen boj, ki ga bo ovekovečil kateri domoljubnih Prešernov, ko ne bo ravno pesnil za državne proslave.

Kdo je bil ta kosmatež,

lahko ugane vsak.

Dihur je bil, kajneda?

Narobe, bil je vrag!

Moramo pa raziskati še drugo možnost. Da se Satan skriva v posojilu. Kakšen je odnos krščanstva, ki postaja državna vera tudi na Slovenskem, do kreditov, je jasno in zgodovinsko izpričano. Ne nazadnje je Jezus prevrnil mize v Templju tistim, ki so menjavali denar. In kakšen je odnos Cerkve do hudiča, je tudi znano. Tako je povsem mogoče, da je znesek kredita zahteval slovenski politični katolicizem s svojimi predstavniki v vladi. S čimer nam sporočajo, da je kot vsako posojilo, tudi tole najnovejše Satanovo delo.

Na koncu pa poglejmo še tretji, čeprav najbolj skriti del tega kredita. Kar pa ni čudno, ker tri šestice že dolgo tepe sloves, da so prepogosto uporabljane kot del prikritih, s tujko subliminalnih sporočil. Posebno glasbeniki imajo veliko veselje s skrivanjem Satana v svojem delu.

Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?

Če bomo hoteli to izvedeti, bomo morali vse Janševe twitte prebrati ritensko, kar pa bo zahtevalo precej časa.

Vsaj do naslednje oddaje, do takrat pa si zavrtite "Stairway to heaven" nazaj in se podučite, kdo je edini pravi kreditodajalec in kdo je edini pravi kreditojemalec na tem svetu.