News & Politics (C) RTVSLO 2017 Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe. https://val202.rtvslo.si/zgodbe/ Zgodbe https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/173250794/zgodbe_1400x1400px.jpg Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 4. november 2001, oddaja Elzine hrustljave misli, naslov: <strong>LEPO JE BITI GOSTITELJ</strong>.</p> </body> </html> 174918474 RTVSLO – Val 202 340 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 4. november 2001, oddaja Elzine hrustljave misli, naslov: <strong>LEPO JE BITI GOSTITELJ</strong>.</p> </body> </html> Sat, 03 Dec 2022 09:10:00 +0000 Elzine zgodbe: Lepo je biti gostitelj Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 18. december 1990, oddaja Kulinarični utrinki, naslov: <strong>POTIČNE PRAVLJICE</strong>.</p> </body> </html> 174918473 RTVSLO – Val 202 815 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 18. december 1990, oddaja Kulinarični utrinki, naslov: <strong>POTIČNE PRAVLJICE</strong>.</p> </body> </html> Fri, 02 Dec 2022 09:10:00 +0000 Elzine zgodbe: Potične pravljice Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 8. december 2001, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>DAMA S KLAVIRJEM</strong>. Sogovornica Elze Budau je bila pianistka <strong>Dubravka Tomšič Srebotnjak</strong>.</p> </body> </html> 174918186 RTVSLO – Val 202 1207 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 8. december 2001, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>DAMA S KLAVIRJEM</strong>. Sogovornica Elze Budau je bila pianistka <strong>Dubravka Tomšič Srebotnjak</strong>.</p> </body> </html> Thu, 01 Dec 2022 10:10:00 +0000 Elzine zgodbe: Dama s klavirjem Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 17. avgust 1996, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>NEAPELJSKO RUMENO POPOLDNE</strong>. Sogovornik Elze Budau je bil slikar <strong>Rudi Španzl</strong>.</p> </body> </html> 174917885 RTVSLO – Val 202 959 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 17. avgust 1996, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>NEAPELJSKO RUMENO POPOLDNE</strong>. Sogovornik Elze Budau je bil slikar <strong>Rudi Španzl</strong>.</p> </body> </html> Wed, 30 Nov 2022 09:10:00 +0000 Elzine zgodbe: Neapeljsko rumeno popoldne Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 29. julij 2006, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>MLIN NA RADOVEDNOST</strong>. Sogovornica Elze Budau je bila <strong>Bernarda Jeklin</strong>, novinarka, legendarna urednica Jane, prva dama slovenskega rumenega tiska.</p> </body> </html> 174917581 RTVSLO – Val 202 1499 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 29. julij 2006, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>MLIN NA RADOVEDNOST</strong>. Sogovornica Elze Budau je bila <strong>Bernarda Jeklin</strong>, novinarka, legendarna urednica Jane, prva dama slovenskega rumenega tiska.</p> </body> </html> Tue, 29 Nov 2022 10:10:00 +0000 Elzine zgodbe: Mlin na radovednost Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 25. november 1995, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>REXOV ROJSTNI DAN</strong>. Sogovornik Elze Budau je bil <strong>Niko Kralj</strong>, univerzitetni profesor, arhitekt, utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja. Najbolj znan je njegov stol Rex.</p> </body> </html> 174917303 RTVSLO – Val 202 932 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 25. november 1995, oddaja Večerni utrinek, naslov: <strong>REXOV ROJSTNI DAN</strong>. Sogovornik Elze Budau je bil <strong>Niko Kralj</strong>, univerzitetni profesor, arhitekt, utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja. Najbolj znan je njegov stol Rex.</p> </body> </html> Mon, 28 Nov 2022 10:15:00 +0000 Elzine zgodbe: Rexov rojstni dan Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 8. november 1997, oddaja Večerni utrinek, naslov: TRENUTKI. Sogovornik Elze Budau je bil <strong>Jože Privšek</strong>, skladatelj, dirigent, aranžer, jazzovski pianist in dolgoletni vodja Big Banda RTV Slovenija.</p> </body> </html> 174917053 RTVSLO – Val 202 941 clean Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Brskamo po radijskem arhivu: 8. november 1997, oddaja Večerni utrinek, naslov: TRENUTKI. Sogovornik Elze Budau je bil <strong>Jože Privšek</strong>, skladatelj, dirigent, aranžer, jazzovski pianist in dolgoletni vodja Big Banda RTV Slovenija.</p> </body> </html> Sun, 27 Nov 2022 11:00:00 +0000 Elzine zgodbe: Trenutki Pobudnik za spremembe moraš biti ti sam. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tokratni gost rubrike Avtonom je <strong>Matic Primc</strong>. Aktivist Iniciative Mestni zbor, ki predstavlja samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti Maribora; tudi predsednik Organizacije za participatorno družbo in tisti svetovalec, ki je zaslužen, da slovenske občine vedno pogosteje uvajajo participatorni proračun. Aktiven je v številnih kolektivih, saj je spoznal, da se stvari same od sebe ne bodo spremenile na boljše.</p> </body> </html> 174894547 RTVSLO – Val 202 903 clean Pobudnik za spremembe moraš biti ti sam. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tokratni gost rubrike Avtonom je <strong>Matic Primc</strong>. Aktivist Iniciative Mestni zbor, ki predstavlja samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti Maribora; tudi predsednik Organizacije za participatorno družbo in tisti svetovalec, ki je zaslužen, da slovenske občine vedno pogosteje uvajajo participatorni proračun. Aktiven je v številnih kolektivih, saj je spoznal, da se stvari same od sebe ne bodo spremenile na boljše.</p> </body> </html> Thu, 25 Aug 2022 08:45:00 +0000 Avtonom: Matic Primc, aktivist Iniciative Mestni zbor V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V Sloveniji je 57 cerkva in verskih skupnosti, samo letos so bile v register vpisane tri nove verske skupnosti. Čeprav živimo v večreligijski družbi, je verska nestrpnost še vedno in vse bolj prisotna v njej. Kako se ta nestrpnost izraža, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, kako jo občutijo vernice in verniki, o tem se s sogovornico in sogovorniki pogovarja Tatjana Pirc, avtorica radijske serije Živi in pusti živeti.</p> <h4>Gosti oddaje:</h4> <p><strong>Faila Pašić</strong>, aktivistka, humanitarna delavka s številnimi priznanji, tudi mednarodnimi, muslimanka, ki zaradi svojega verskega prepričanja doživlja napade in diskriminacijo: <em>"Potisnjen si na rob družbe, sam pa se zavedaš svoje moči in svojega znanja. Družba te želi prepričati, da je s teboj nekaj narobe. Z mano ni bilo nikoli nič narobe, nikogar ne ogrožam, zaradi mene nihče ne trpi."</em></p> <p><strong>prof. dr. Aleš Črnič</strong>, sociolog religije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani: <em>"Razlike nas bogatijo. Strpnost in aktivno sobivanje sta recept za večjo vitalnost in uspešnost družb."</em></p> <p><strong>doc. dr. Sebastijan Valentan</strong>, predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru, duhovnik, pravnik, pesnik in prevajalec: <em>"Ko sem bil kaplan v eni izmed slovenskih župnij, je k meni v cerkev prišla muslimanka. Zavedala se je, da ne more iti k spovedi, povedala mi je, da si želi pogovor. Vedno sem iskal trenutke sožitja, razumevanja in dialoga."</em></p> <p><strong>Sead Karišik</strong>, imam v Kranju, predstavnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji: <em>"Zelo je pomembno, da vodilni ljudje v družbi in tudi v naši verski skupnosti govorijo o medsebojnem razumevanju in strpnosti. Dialog, dialog, dialog in medsebojno razumevanje, to nas vodi v boljšo družbo."</em></p> <p><strong>Robert Waltl</strong>, direktor Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, lutkar, igralec, režiser, umetniški vodja Mini teatra: <em>"Zadnjih deset let tonemo v govor sovraštva in različne nestrpnosti do vsakega, ki je drugačen od nas."</em></p> <p><strong>Peter Svetina</strong>, varuh človekovih pravic: <em>"V resnici je malo ljudi v družbi sovražnih in agresivnih, so pa zelo glasni."</em></p> <p> </p> </body> </html> 174893959 RTVSLO – Val 202 3509 clean V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V Sloveniji je 57 cerkva in verskih skupnosti, samo letos so bile v register vpisane tri nove verske skupnosti. Čeprav živimo v večreligijski družbi, je verska nestrpnost še vedno in vse bolj prisotna v njej. Kako se ta nestrpnost izraža, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, kako jo občutijo vernice in verniki, o tem se s sogovornico in sogovorniki pogovarja Tatjana Pirc, avtorica radijske serije Živi in pusti živeti.</p> <h4>Gosti oddaje:</h4> <p><strong>Faila Pašić</strong>, aktivistka, humanitarna delavka s številnimi priznanji, tudi mednarodnimi, muslimanka, ki zaradi svojega verskega prepričanja doživlja napade in diskriminacijo: <em>"Potisnjen si na rob družbe, sam pa se zavedaš svoje moči in svojega znanja. Družba te želi prepričati, da je s teboj nekaj narobe. Z mano ni bilo nikoli nič narobe, nikogar ne ogrožam, zaradi mene nihče ne trpi."</em></p> <p><strong>prof. dr. Aleš Črnič</strong>, sociolog religije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani: <em>"Razlike nas bogatijo. Strpnost in aktivno sobivanje sta recept za večjo vitalnost in uspešnost družb."</em></p> <p><strong>doc. dr. Sebastijan Valentan</strong>, predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru, duhovnik, pravnik, pesnik in prevajalec: <em>"Ko sem bil kaplan v eni izmed slovenskih župnij, je k meni v cerkev prišla muslimanka. Zavedala se je, da ne more iti k spovedi, povedala mi je, da si želi pogovor. Vedno sem iskal trenutke sožitja, razumevanja in dialoga."</em></p> <p><strong>Sead Karišik</strong>, imam v Kranju, predstavnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji: <em>"Zelo je pomembno, da vodilni ljudje v družbi in tudi v naši verski skupnosti govorijo o medsebojnem razumevanju in strpnosti. Dialog, dialog, dialog in medsebojno razumevanje, to nas vodi v boljšo družbo."</em></p> <p><strong>Robert Waltl</strong>, direktor Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, lutkar, igralec, režiser, umetniški vodja Mini teatra: <em>"Zadnjih deset let tonemo v govor sovraštva in različne nestrpnosti do vsakega, ki je drugačen od nas."</em></p> <p><strong>Peter Svetina</strong>, varuh človekovih pravic: <em>"V resnici je malo ljudi v družbi sovražnih in agresivnih, so pa zelo glasni."</em></p> <p> </p> </body> </html> Mon, 22 Aug 2022 08:45:00 +0000 Živi in pusti živeti: Verska nestrpnost Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174893243 RTVSLO – Val 202 931 clean Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 18 Aug 2022 08:45:00 +0000 Avtonom: Zavod BOB V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Kot tujka v odnosih z ljudmi nimam nobenih težav, ko se soočam z državo, je pa zelo naporno in neprijetno."</p> <footer>izr. prof. dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani</footer></blockquote> </figure> <p>Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da zadnji grozljivi primeri izkoriščanja tujih delavcev (Marinblu, Selea in ljubljanska avtopralnica) niso izjeme, ampak postajajo slovenski poslovni model.</p> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Vsak primer bi bilo treba vztrajno prignati do konca, to bi bil signal delodajalcem, naj se ne zafrkavajo."</p> <footer>Goran Lukić, Delavska svetovalnica</footer></blockquote> </figure> </body> </html> 174892666 RTVSLO – Val 202 3908 clean V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Kot tujka v odnosih z ljudmi nimam nobenih težav, ko se soočam z državo, je pa zelo naporno in neprijetno."</p> <footer>izr. prof. dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani</footer></blockquote> </figure> <p>Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da zadnji grozljivi primeri izkoriščanja tujih delavcev (Marinblu, Selea in ljubljanska avtopralnica) niso izjeme, ampak postajajo slovenski poslovni model.</p> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Vsak primer bi bilo treba vztrajno prignati do konca, to bi bil signal delodajalcem, naj se ne zafrkavajo."</p> <footer>Goran Lukić, Delavska svetovalnica</footer></blockquote> </figure> </body> </html> Mon, 15 Aug 2022 08:45:00 +0000 Živi in pusti živeti: Nestrpnost do tujcev V tokratni epizodi serije Avtonom bomo predstavili Livada Lab, projekt Zavoda BOB<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Gre za mestno zeleno površino za dejavno preživljanje časa, ki je po meri mladih in ki jim ponuja avtonomen prostor, kjer ne delajo po navodilih starejših, ampak jih ti samo podprejo pri uresničitvi njihovih idej. Zakaj je to prava pot za njihovo samostojnost in sprejetost, ne pa obremenjevanje z ocenami in diplomami, je Maji Avi Žiberna razložila mladinska delavka Zavoda BOB <strong>Manneira Aja Solei</strong>.</p> </body> </html> 174891973 RTVSLO – Val 202 918 clean V tokratni epizodi serije Avtonom bomo predstavili Livada Lab, projekt Zavoda BOB<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Gre za mestno zeleno površino za dejavno preživljanje časa, ki je po meri mladih in ki jim ponuja avtonomen prostor, kjer ne delajo po navodilih starejših, ampak jih ti samo podprejo pri uresničitvi njihovih idej. Zakaj je to prava pot za njihovo samostojnost in sprejetost, ne pa obremenjevanje z ocenami in diplomami, je Maji Avi Žiberna razložila mladinska delavka Zavoda BOB <strong>Manneira Aja Solei</strong>.</p> </body> </html> Thu, 11 Aug 2022 08:45:00 +0000 Avtonom: LivadaLAB V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Vedno sem si želela ustvariti partnerstvo in postati mama. Tisti, ki si to želimo, lahko vzgojimo skrbnega, tolerantnega človeka, ki bo veliko prispeval svetu in družbi, ki bo občutljiv do svojega okolja in planeta. Meni se to zdi samo pozitivno."</p> <footer>Andreja Lapuh</footer></blockquote> </figure> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Odločitev ustavnega sodišča je poplačala trud triintridesetih let, ta naporna pot je na koncu pripomogla k temu, da smo kot družba postali bolj vključujoči. Ko kot sociolog gledam podatke o socialni distanci do istospolno usmerjenih v Sloveniji, se je ta več kot prepolovila. V devetdesetih je bilo več kot 60 odstotkov ljudi, ki niso želeli imeti homoseksualca za soseda, zdaj je ta delež nekaj čez 20 odstotkov. Vsi mi živimo v različnih družinskih situacijah. Kar je pomembno, je vsebina, kaj se v družini dogaja, ne pa lupina, kako ta družina izgleda navzven in katerega spola je kdo."</p> <footer>Roman Kuhar</footer></blockquote> </figure> <p> </p> <p> </p> </body> </html> 174891301 RTVSLO – Val 202 2206 clean V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča … <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Vedno sem si želela ustvariti partnerstvo in postati mama. Tisti, ki si to želimo, lahko vzgojimo skrbnega, tolerantnega človeka, ki bo veliko prispeval svetu in družbi, ki bo občutljiv do svojega okolja in planeta. Meni se to zdi samo pozitivno."</p> <footer>Andreja Lapuh</footer></blockquote> </figure> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Odločitev ustavnega sodišča je poplačala trud triintridesetih let, ta naporna pot je na koncu pripomogla k temu, da smo kot družba postali bolj vključujoči. Ko kot sociolog gledam podatke o socialni distanci do istospolno usmerjenih v Sloveniji, se je ta več kot prepolovila. V devetdesetih je bilo več kot 60 odstotkov ljudi, ki niso želeli imeti homoseksualca za soseda, zdaj je ta delež nekaj čez 20 odstotkov. Vsi mi živimo v različnih družinskih situacijah. Kar je pomembno, je vsebina, kaj se v družini dogaja, ne pa lupina, kako ta družina izgleda navzven in katerega spola je kdo."</p> <footer>Roman Kuhar</footer></blockquote> </figure> <p> </p> <p> </p> </body> </html> Mon, 08 Aug 2022 08:45:00 +0000 Živi in pusti živeti: Andreja Lapuh in Roman Kuhar o homofobiji in pravici do ljubezni, partnerstva in starševstva V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Avtonomno delovanje na osnovi lastne vednosti je ključno. Ne moremo preprosto pristajati na to, da se izven že vzpostavljenih pogojev ne da narediti nič."</p> <footer></footer></blockquote> </figure> </body> </html> 174890659 RTVSLO – Val 202 1001 clean V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Avtonomno delovanje na osnovi lastne vednosti je ključno. Ne moremo preprosto pristajati na to, da se izven že vzpostavljenih pogojev ne da narediti nič."</p> <footer></footer></blockquote> </figure> </body> </html> Thu, 04 Aug 2022 08:45:00 +0000 Avtonom: Začasni produkcijski prostor KRATER Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Prof. dr. <strong>Vesna Leskošek</strong>, ki se raziskovalno ukvarja z družbenimi neenakostmi:</p> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Dobri in uspešni smo lahko le, če spoštujemo drug drugega."</p> <footer></footer></blockquote> </figure> <p><strong>Živi in pusti živeti</strong> je nanizanka o sovraštvu in nestrpnosti, ki krhata in zastrupljata našo družbo.<br />Ob ponedeljkih v <a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/jutranja-kronika/174423678">Drugi jutranji kroniki</a> Radia Slovenija, ob 10.45 na <a href="https://val202.rtvslo.si/">Valu 202</a> in v epizodah podkasta <a href="https://val202.rtvslo.si/podkast/zgodbe/173250794">Zgodbe</a>. O nestrpnosti in za strpnost!</p> </body> </html> 174890055 RTVSLO – Val 202 2996 clean Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Prof. dr. <strong>Vesna Leskošek</strong>, ki se raziskovalno ukvarja z družbenimi neenakostmi:</p> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>"Dobri in uspešni smo lahko le, če spoštujemo drug drugega."</p> <footer></footer></blockquote> </figure> <p><strong>Živi in pusti živeti</strong> je nanizanka o sovraštvu in nestrpnosti, ki krhata in zastrupljata našo družbo.<br />Ob ponedeljkih v <a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/jutranja-kronika/174423678">Drugi jutranji kroniki</a> Radia Slovenija, ob 10.45 na <a href="https://val202.rtvslo.si/">Valu 202</a> in v epizodah podkasta <a href="https://val202.rtvslo.si/podkast/zgodbe/173250794">Zgodbe</a>. O nestrpnosti in za strpnost!</p> </body> </html> Mon, 01 Aug 2022 08:45:00 +0000 Živi in pusti živeti: Vesna Leskošek o sovraštvu, ki postane legitimno Gradi skupnosti v odročnih in marginaliziranih krajih <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če menite, da demokracija niso samo pravice, ampak tudi dolžnost delovati, da ni dovolj zgolj čakati križem rok, ampak da morate in moramo vzeti stvari v svoje roke, našpičite ušesa. Pričenjamo z novo sezono oddaje Avtonom. Gosti prvega dela so člani kolektiva Robida, kar je bilo še nekaj let nazaj ime revije, danes pa mednarodnega kolektiva, ki v teoriji in praksi razmišlja o tem, kako graditi skupnost v odročnih in marginaliziranih krajih. Natančeje, v majhni vasici Topolo po italijansko ali Topolovo po slovensko.</p> <p>Sogovorniki: <strong>Vida Rucli</strong>, <strong>Janja Šušnjar</strong>, <strong>Aljaž Škrlep</strong>.</p> </body> </html> 174889366 RTVSLO – Val 202 906 clean Gradi skupnosti v odročnih in marginaliziranih krajih <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Če menite, da demokracija niso samo pravice, ampak tudi dolžnost delovati, da ni dovolj zgolj čakati križem rok, ampak da morate in moramo vzeti stvari v svoje roke, našpičite ušesa. Pričenjamo z novo sezono oddaje Avtonom. Gosti prvega dela so člani kolektiva Robida, kar je bilo še nekaj let nazaj ime revije, danes pa mednarodnega kolektiva, ki v teoriji in praksi razmišlja o tem, kako graditi skupnost v odročnih in marginaliziranih krajih. Natančeje, v majhni vasici Topolo po italijansko ali Topolovo po slovensko.</p> <p>Sogovorniki: <strong>Vida Rucli</strong>, <strong>Janja Šušnjar</strong>, <strong>Aljaž Škrlep</strong>.</p> </body> </html> Thu, 28 Jul 2022 08:45:00 +0000 Avtonom: Kolektiv Robida Vrhunec praznovanja ob 50. rojstnem dnevu Vala 202 je bil koncert v ljubljanskih Križankah. Kako so med drugim zveneli Joker Out, Nude, Elvis Jackson, Zmelkoow, Niet, Avtomobili, Chateau, Hamo & Tribute 2 Love, Siddharta, Mi2, Lačni Franz, pa kantavtorji in raperji, kot so Emkej, Nipke, Rudi Bučar, Drago Mislej - Mef in Vlado Kreslin. Kako so se imeli izvajalci in obiskovalci? Foto: Alan Orlič<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174881086 RTVSLO – Val 202 668 clean Vrhunec praznovanja ob 50. rojstnem dnevu Vala 202 je bil koncert v ljubljanskih Križankah. Kako so med drugim zveneli Joker Out, Nude, Elvis Jackson, Zmelkoow, Niet, Avtomobili, Chateau, Hamo & Tribute 2 Love, Siddharta, Mi2, Lačni Franz, pa kantavtorji in raperji, kot so Emkej, Nipke, Rudi Bučar, Drago Mislej - Mef in Vlado Kreslin. Kako so se imeli izvajalci in obiskovalci? Foto: Alan Orlič<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Reportaža z Dneva 202 Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202. V petih desetletjih se jih je zamenjalo pet. V pogovoru svoje spomine delijo Olga (Oli) Mervar, Anina Krišelj, Marija Gregorc in Branka Ilić.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pet v petdesetih letih</p> <p>Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202.</p> <blockquote> <p><em>"Vse sem slišala, vse sem videla, včasih sem imela tudi kakšno pripombo. Ekipa je bila zelo v redu, šef pa neprekosljivi Dare Milič. Bili smo skupnost, kot nekakšna družinica. Leta na Valu 202 so bila lepa, minila so hitro. Rada sem imela ljudi, s katerimi sem delala. Razen izjem, seveda. Brez tega pa pri meni ne gre."</em> - <strong>Olga (Oli) Mervar</strong></p> </blockquote> <p> <strong>Anina Krišelj</strong> je prišla na Val 202 iz mirnih pisarn, na Valu pa jo je pričakal živžav: <em>"Veliko ljudi, ki so prihajali in odhajali, vsi so hoteli nekaj od mene. In to takoj. Mislim pa, da smo kar dobro sodelovali. Spomnim se dveh sodelavcev, ki sta še vedno v hiši, ko sta prišla prvič v uredništvo. To sta bila Mirko Štular in Aleš Smrekar. Takrat sta bila zelo mlada fanta … Moram pa priznati, da je bila plača za delo, ki sem ga opravljala, precej nizka."</em></p> <p><strong>Marija Gregorc</strong>, ki je leta 1998 na Val 202 prišla iz radijskih poročil, se spominja, kako so kar naprej zvonili telefoni in da je poslušalce zanimalo vse mogoče. Marija je prijazno odgovarjala na njihova vprašanja in jih preusmerjala po radijski hiši.</p> <blockquote> <p><em>"Ko je v uredništvo poklical poslušalec, sem vedno pomislila, da takrat, ko dvignem slušalko, predstavljam Val 202." </em>- Marija Gregorc</p> </blockquote> <p><strong> </strong><strong>Branka Ilić</strong>, ki je na Valu 202 že petnajst let, uradno ni več tajnica, ampak strokovna sodelavka. Delo, ki ga opravlja, se je v zadnjih letih preselilo v digitalni svet. Za koliko ljudi na Valu 202 skrbi?</p> <blockquote> <p><em>"Na Valu 202 je približno 70 do 80 ljudi, mojih je okrog 65. To so redno zaposleni in zunanji sodelavci. Lepo je delati v tej ekipi, povezujejo nas dobri odnosi in razumevanje."</em></p> </blockquote> <p>Kaj si Branka želi ob 50-letnici Vala?</p> <blockquote> <p><em>"Da bi še naprej delali tako dobro, da bi nas poslušali in da bi tudi mi slišali njih."</em></p> </blockquote> <p>Na fotografiji sta tajnica Oli Mervar in urednica Alenka Dakič sredi dela in pod uredniško palmo. foto: osebni arhiv Oli Mervar</p> </body> </html> 174880635 RTVSLO – Val 202 661 clean Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202. V petih desetletjih se jih je zamenjalo pet. V pogovoru svoje spomine delijo Olga (Oli) Mervar, Anina Krišelj, Marija Gregorc in Branka Ilić.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pet v petdesetih letih</p> <p>Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202.</p> <blockquote> <p><em>"Vse sem slišala, vse sem videla, včasih sem imela tudi kakšno pripombo. Ekipa je bila zelo v redu, šef pa neprekosljivi Dare Milič. Bili smo skupnost, kot nekakšna družinica. Leta na Valu 202 so bila lepa, minila so hitro. Rada sem imela ljudi, s katerimi sem delala. Razen izjem, seveda. Brez tega pa pri meni ne gre."</em> - <strong>Olga (Oli) Mervar</strong></p> </blockquote> <p> <strong>Anina Krišelj</strong> je prišla na Val 202 iz mirnih pisarn, na Valu pa jo je pričakal živžav: <em>"Veliko ljudi, ki so prihajali in odhajali, vsi so hoteli nekaj od mene. In to takoj. Mislim pa, da smo kar dobro sodelovali. Spomnim se dveh sodelavcev, ki sta še vedno v hiši, ko sta prišla prvič v uredništvo. To sta bila Mirko Štular in Aleš Smrekar. Takrat sta bila zelo mlada fanta … Moram pa priznati, da je bila plača za delo, ki sem ga opravljala, precej nizka."</em></p> <p><strong>Marija Gregorc</strong>, ki je leta 1998 na Val 202 prišla iz radijskih poročil, se spominja, kako so kar naprej zvonili telefoni in da je poslušalce zanimalo vse mogoče. Marija je prijazno odgovarjala na njihova vprašanja in jih preusmerjala po radijski hiši.</p> <blockquote> <p><em>"Ko je v uredništvo poklical poslušalec, sem vedno pomislila, da takrat, ko dvignem slušalko, predstavljam Val 202." </em>- Marija Gregorc</p> </blockquote> <p><strong> </strong><strong>Branka Ilić</strong>, ki je na Valu 202 že petnajst let, uradno ni več tajnica, ampak strokovna sodelavka. Delo, ki ga opravlja, se je v zadnjih letih preselilo v digitalni svet. Za koliko ljudi na Valu 202 skrbi?</p> <blockquote> <p><em>"Na Valu 202 je približno 70 do 80 ljudi, mojih je okrog 65. To so redno zaposleni in zunanji sodelavci. Lepo je delati v tej ekipi, povezujejo nas dobri odnosi in razumevanje."</em></p> </blockquote> <p>Kaj si Branka želi ob 50-letnici Vala?</p> <blockquote> <p><em>"Da bi še naprej delali tako dobro, da bi nas poslušali in da bi tudi mi slišali njih."</em></p> </blockquote> <p>Na fotografiji sta tajnica Oli Mervar in urednica Alenka Dakič sredi dela in pod uredniško palmo. foto: osebni arhiv Oli Mervar</p> </body> </html> Wed, 15 Jun 2022 14:35:00 +0000 50 let: Tajnice Vala 202 Zgodbe o 50. letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo mnogi glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O začetkih glasbenih poti na Valu 202 z nekdanjim glasbenim urednikom Andrejem Leničem in o glasbeni politiki v prihodnje</p> <p>Zgodbe o 50 letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo številni glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje.</p> <p>Upokojeni glasbeni urednik <strong>Andrej Lenič </strong>je velik ljubitelj džeza. Malokdo se lahko pohvali, da ima ali je imel sanjsko službo.</p> <blockquote> <p><em>"Moje otroške sanje so bile, da bi bil glasbeni urednik. Kaj vse sem sanjal, da bi naredil, da bi šel ali v Maribor ali v Koper, tudi na radio Trst. To, da se ti uresniči otroška želja, odtehta vse tegobe. Na Valu 202 so bila prekrasna leta."</em></p> </blockquote> <p>foto: Alan Orlič</p> </body> </html> 174880577 RTVSLO – Val 202 852 clean Zgodbe o 50. letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo mnogi glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O začetkih glasbenih poti na Valu 202 z nekdanjim glasbenim urednikom Andrejem Leničem in o glasbeni politiki v prihodnje</p> <p>Zgodbe o 50 letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo številni glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje.</p> <p>Upokojeni glasbeni urednik <strong>Andrej Lenič </strong>je velik ljubitelj džeza. Malokdo se lahko pohvali, da ima ali je imel sanjsko službo.</p> <blockquote> <p><em>"Moje otroške sanje so bile, da bi bil glasbeni urednik. Kaj vse sem sanjal, da bi naredil, da bi šel ali v Maribor ali v Koper, tudi na radio Trst. To, da se ti uresniči otroška želja, odtehta vse tegobe. Na Valu 202 so bila prekrasna leta."</em></p> </blockquote> <p>foto: Alan Orlič</p> </body> </html> Wed, 15 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Glasbeno uredništvo nekoč in danes Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Spomnili smo se 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne</p> <p>Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973.</p> </body> </html> 174880456 RTVSLO – Val 202 542 clean Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Spomnili smo se 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne</p> <p>Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973.</p> </body> </html> Tue, 14 Jun 2022 12:45:00 +0000 50 let: Val 202 leta 1973 Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva so se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih so ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu "Z znanjem proti aidsu", ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih so si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej. Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli mnoge akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli številne akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo</p> <p>Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva smo se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih smo ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu <em>"Z znanjem proti aidsu"</em>, ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih smo si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej.</p> </body> </html> 174880349 RTVSLO – Val 202 852 clean Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva so se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih so ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu "Z znanjem proti aidsu", ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih so si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej. Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli mnoge akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli številne akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo</p> <p>Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva smo se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih smo ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu <em>"Z znanjem proti aidsu"</em>, ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih smo si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej.</p> </body> </html> Tue, 14 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Socialno in humanitarno poslanstvo Vala 202 Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v Munchen, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa Radia Ljubljana, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja Nataša Urbančič, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši, rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah. Med najbolj zapomljive dogodke spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov, dogodek, ki se je tragično končal.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na OI v Münchnu 1972 prvič veččlanska radijska ekipa iz Slovenije, Urbančičeva peta v metu kopja, kontroverzen zaključek košarkarskega finala ponovljen</p> <p>Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v München, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa <strong>Radia Ljubljana</strong>, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja <strong>Nataša Urbančič</strong>, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši – rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah – med najbolj zapomljive dogodke pa spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov – dogodek, ki se je tragično končal.</p> <p>foto: Wikimedia Commons/Radio Prvi</p> </body> </html> 174879912 RTVSLO – Val 202 759 clean Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v Munchen, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa Radia Ljubljana, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja Nataša Urbančič, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši, rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah. Med najbolj zapomljive dogodke spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov, dogodek, ki se je tragično končal.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na OI v Münchnu 1972 prvič veččlanska radijska ekipa iz Slovenije, Urbančičeva peta v metu kopja, kontroverzen zaključek košarkarskega finala ponovljen</p> <p>Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v München, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa <strong>Radia Ljubljana</strong>, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja <strong>Nataša Urbančič</strong>, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši – rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah – med najbolj zapomljive dogodke pa spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov – dogodek, ki se je tragično končal.</p> <p>foto: Wikimedia Commons/Radio Prvi</p> </body> </html> Sun, 12 Jun 2022 19:00:00 +0000 50 let: Vrhunski šport in teroristična tragedija Na Valu 202 odštevamo in se ob tem spominjamo oddaj, vsebin in nekdanjih sodelavcev in sodelavk, ki so zaznamovali pol stoletja naše radijske postaje. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Val je že vse od začetka dajal prostor tudi kulturnim dogodkom in vsebinam. Povabili smo umetnika, Filmi, o katerih govorijo, Pesem iz svetovne poezije je nekaj imen rubrik, ki so bile na sporedu v prvih letih Vala 202. Novinarka, ki je najbolj zaznamovala kulturo na Valu 202, je brez dvoma <strong>Nina Zagoričnik</strong>.</p> <p> </p> </body> </html> 174879874 RTVSLO – Val 202 731 clean Na Valu 202 odštevamo in se ob tem spominjamo oddaj, vsebin in nekdanjih sodelavcev in sodelavk, ki so zaznamovali pol stoletja naše radijske postaje. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Val je že vse od začetka dajal prostor tudi kulturnim dogodkom in vsebinam. Povabili smo umetnika, Filmi, o katerih govorijo, Pesem iz svetovne poezije je nekaj imen rubrik, ki so bile na sporedu v prvih letih Vala 202. Novinarka, ki je najbolj zaznamovala kulturo na Valu 202, je brez dvoma <strong>Nina Zagoričnik</strong>.</p> <p> </p> </body> </html> Sun, 12 Jun 2022 08:00:00 +0000 50 let: Tudi kulturne vsebine in oddaje so zaznamovale pol stoletja Vala 202 V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70ih veljali za molčeče, nerodne in zadržane. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pregled polstoletne zgodovine oddaj z gosti: od Povabili smo umetnika do Špilferderberja</p> <p>V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega  ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70 veljali za molčeče, nerodne in zadržane.  </p> </body> </html> 174879340 RTVSLO – Val 202 736 clean V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70ih veljali za molčeče, nerodne in zadržane. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Pregled polstoletne zgodovine oddaj z gosti: od Povabili smo umetnika do Špilferderberja</p> <p>V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega  ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70 veljali za molčeče, nerodne in zadržane.  </p> </body> </html> Sat, 11 Jun 2022 06:45:00 +0000 50 let: Gosti pred mikrofonom so (bili) osrednji fokus številnih radijskih oddaj Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72-ih dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi javljanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ladje v oceanu namesto satelita</p> <p>Leta 1979 je <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/05/s01e15-mount-everest-1979-tone-na-vrh-sva-sprejem-zmagaaaa/">slovenska alpinistična odprava splezala na vrh <strong>Mount Everesta</strong></a> po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72 dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi <strong>Slavka Šetine</strong> in <strong>Matjaža Culiberga</strong> imamo posneto in shranjeno tudi oglašanje <strong>Nejca Zaplotnika</strong> z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.</p> <p>foto: Matjaž Culiberg</p> </body> </html> 174879540 RTVSLO – Val 202 576 clean Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72-ih dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi javljanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ladje v oceanu namesto satelita</p> <p>Leta 1979 je <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/05/s01e15-mount-everest-1979-tone-na-vrh-sva-sprejem-zmagaaaa/">slovenska alpinistična odprava splezala na vrh <strong>Mount Everesta</strong></a> po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72 dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi <strong>Slavka Šetine</strong> in <strong>Matjaža Culiberga</strong> imamo posneto in shranjeno tudi oglašanje <strong>Nejca Zaplotnika</strong> z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.</p> <p>foto: Matjaž Culiberg</p> </body> </html> Fri, 10 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Profesionalna radioamaterja javljanje z Everesta poslala v Slovenijo V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V pol stoletja obstoja Vala 202 zamisli za nove rubrike in oddaje ni nikoli zmanjkalo. Ene so hitro prišle in odšle, druge so postale stalnica programa</p> <p>V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z <strong>Darijo Dolenc</strong> neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala <strong>Mateja Železnikar</strong> in <strong>Aleš Smrekar</strong>.</p> <p>Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.</p> </body> </html> 174879275 RTVSLO – Val 202 764 clean V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>V pol stoletja obstoja Vala 202 zamisli za nove rubrike in oddaje ni nikoli zmanjkalo. Ene so hitro prišle in odšle, druge so postale stalnica programa</p> <p>V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z <strong>Darijo Dolenc</strong> neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala <strong>Mateja Železnikar</strong> in <strong>Aleš Smrekar</strong>.</p> <p>Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.</p> </body> </html> Thu, 09 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Nagajive, včasih tudi malce žgečkljive teme Še 9 dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Ta, inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informaciji velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ugaja in nagaja, pa hkrati tudi informira že 50 let</p> <p>Še devet dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informacij velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale. </p> <p>Na fotografiji: Mirjam Bevc Peresuti in Janez Dolinar</p> </body> </html> 174878969 RTVSLO – Val 202 722 clean Še 9 dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Ta, inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informaciji velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ugaja in nagaja, pa hkrati tudi informira že 50 let</p> <p>Še devet dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informacij velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale. </p> <p>Na fotografiji: Mirjam Bevc Peresuti in Janez Dolinar</p> </body> </html> Wed, 08 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Informativni program z bolj "prizadetim" načinom upovedovanja Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202, ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Še pred valovskim izborom imena tedna ste poslušalci izbirali športnika tedna in v zaključku akcije športnika poletja in športnika zime</p> <p>Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202 ali morda celo oddaje <strong>Šport in vaše melodije</strong>, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama <em>Športnik poletja</em> oziroma <em>Športnik zime</em>. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …</p> <blockquote> <p>V športnem uredništvu so se vedno znali organizirati, marsikaj so postorili tudi sami, seveda z nepogrešljivimi tehniki in tonskimi mojstri. In znali so celo zapeti …</p> <p> </p> </blockquote> </body> </html> 174878680 RTVSLO – Val 202 689 clean Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202, ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Še pred valovskim izborom imena tedna ste poslušalci izbirali športnika tedna in v zaključku akcije športnika poletja in športnika zime</p> <p>Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202 ali morda celo oddaje <strong>Šport in vaše melodije</strong>, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama <em>Športnik poletja</em> oziroma <em>Športnik zime</em>. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …</p> <blockquote> <p>V športnem uredništvu so se vedno znali organizirati, marsikaj so postorili tudi sami, seveda z nepogrešljivimi tehniki in tonskimi mojstri. In znali so celo zapeti …</p> <p> </p> </blockquote> </body> </html> Tue, 07 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Telefoni so tudi takrat pregorevali Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno trideset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je nastalo leta 2012 iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina<p>Glasovni testament Ivana Krambergerja. Mineva 30 let od njegove smrti*</p><p><p>"<em>Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci.</em></p> <p><em>Dragi Slovenci, povem vam, kar sem govoril že v Celju pred dvema letoma, toliko revežev, toliko bogatašev, slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.</em>"<!--more--></p> <p>Glasovni testament <strong>Ivana Krambergerja</strong> povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno dvajset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri.</p> <blockquote><p>Delo je je nastalo iz še neobjavljenih posnetkov.</p> <p><em>Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: </em><strong>Igor Likar</strong></p> <p><em>Izvirni tonski posnetki: </em><strong>Jože Pirman</strong></p> <p><em>Sooblikovalca zvočne podobe: </em><strong>Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina</strong></p> <p>Oddaja je bila novembra 2013 nagrajena na mednarodnem festivalu TAKTONS , v kategoriji posnetkov umetniških dokumentarcev.</p></blockquote> <p><strong>O pokvarjenih in spreobrnjenih Janezih</strong></p> <p>"<em>Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu - bi dež ropotal po njih kot hudič!</em></p> <p><em>*posodobljeno 7. 6. 2022</em></p></p> 174878440 RTVSLO – Val 202 599 clean Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno trideset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je nastalo leta 2012 iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina<p>Glasovni testament Ivana Krambergerja. Mineva 30 let od njegove smrti*</p><p><p>"<em>Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci.</em></p> <p><em>Dragi Slovenci, povem vam, kar sem govoril že v Celju pred dvema letoma, toliko revežev, toliko bogatašev, slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.</em>"<!--more--></p> <p>Glasovni testament <strong>Ivana Krambergerja</strong> povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno dvajset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri.</p> <blockquote><p>Delo je je nastalo iz še neobjavljenih posnetkov.</p> <p><em>Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: </em><strong>Igor Likar</strong></p> <p><em>Izvirni tonski posnetki: </em><strong>Jože Pirman</strong></p> <p><em>Sooblikovalca zvočne podobe: </em><strong>Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina</strong></p> <p>Oddaja je bila novembra 2013 nagrajena na mednarodnem festivalu TAKTONS , v kategoriji posnetkov umetniških dokumentarcev.</p></blockquote> <p><strong>O pokvarjenih in spreobrnjenih Janezih</strong></p> <p>"<em>Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu - bi dež ropotal po njih kot hudič!</em></p> <p><em>*posodobljeno 7. 6. 2022</em></p></p> Tue, 07 Jun 2022 05:15:00 +0000 “Dragi Slovenci!” Glasovni testament Ivana Krambergerja Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od oddaj Z mrakom prihaja Ježek in Moped Show pa vse do Zapisov iz močvirja in Poti v raj</p> <p>Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes.</p> <blockquote> <p>Že v prvih dneh delovanja Vala 202 so takratni časopisi pisali, da  bodo na tem programu prišli na svoj račun ljubitelji zabavne glasbe in živahnejših sporedov saj bo imel ‘program na valu 202’ informativno-kreativno-zabaven značaj. Sprva so bile v siceršnjem sterilnem okolju takratnega radijskega etra zabavne in iskrive le misli in domislice voditeljev in novinarjev, potem pa je nas spored prišla prva humoristična oddaja <strong>Z mrakom prihaja Ježek</strong>, v kateri je nastopil <strong>Frane Miličnski Ježek</strong>, ki ga je <strong>Julka Vahen</strong> prepričala, da se je za Val 202 ponovno aktiviral.  <u></u><u></u></p> </blockquote> </body> </html> Na fotografiji: Frane Milčinski Ježek 174878376 RTVSLO – Val 202 649 clean Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od oddaj Z mrakom prihaja Ježek in Moped Show pa vse do Zapisov iz močvirja in Poti v raj</p> <p>Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes.</p> <blockquote> <p>Že v prvih dneh delovanja Vala 202 so takratni časopisi pisali, da  bodo na tem programu prišli na svoj račun ljubitelji zabavne glasbe in živahnejših sporedov saj bo imel ‘program na valu 202’ informativno-kreativno-zabaven značaj. Sprva so bile v siceršnjem sterilnem okolju takratnega radijskega etra zabavne in iskrive le misli in domislice voditeljev in novinarjev, potem pa je nas spored prišla prva humoristična oddaja <strong>Z mrakom prihaja Ježek</strong>, v kateri je nastopil <strong>Frane Miličnski Ježek</strong>, ki ga je <strong>Julka Vahen</strong> prepričala, da se je za Val 202 ponovno aktiviral.  <u></u><u></u></p> </blockquote> </body> </html> Na fotografiji: Frane Milčinski Ježek Mon, 06 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Od pionirskih dni Vala 202 je humor njegov pomemben element Val 202 je bil od nekdaj znan po tem, da so se novinarji in reporterji oglašali od vsepovsod, za kar pa so, takrat še z analogno tehniko, brez računalnikov in s telefoni, na katerih so se številke vrtele, poskrbeli radijski tehniki. Fičo kombi je bil eden prvih reportažnih avtomobilov. Pri nošenju opreme, na primer na Kredarico, so si pomagali s konji, se spominjata tonska mojstra Vili Natlačen in Stane Košmerlj – Šibica. Da bi valovci imeli kakšno idejo, ki bi bila za tehnično ekipo pretrd oreh, se ni zgodilo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Prednost radia je hitrost, prvi je lahko na kraju dogodka in novinar se lahko takoj oglasi v program s poročilom o tem, kaj se dogaja</p> <p>Val 202 je bil vedno tudi tisti radio, ki je šel med ljudi in bil znan po tem, da so se novinarji in reporterji oglašali od vsepovsod, za kar pa so, takrat še z analogno tehniko, brez računalnikov in s telefoni, na katerih so se številke vrtele, poskrbeli radijski tehniki. Fičo kombi je bil eden prvih reportažnih avtomobilov. Pri nošenju opreme, na primer na Kredarico, so si pomagali s konji, se spominjata tonska mojstra <strong>Vili Natlačen</strong> in <strong>Stane Košmerlj – Šibica</strong>. Da bi valovci imeli kakšno idejo, ki bi bila za tehnično ekipo pretrd oreh, se ni zgodilo.</p> <p>Na fotografiji: Stane Košmerlj – Šibica</p> </body> </html> 174877976 RTVSLO – Val 202 753 clean Val 202 je bil od nekdaj znan po tem, da so se novinarji in reporterji oglašali od vsepovsod, za kar pa so, takrat še z analogno tehniko, brez računalnikov in s telefoni, na katerih so se številke vrtele, poskrbeli radijski tehniki. Fičo kombi je bil eden prvih reportažnih avtomobilov. Pri nošenju opreme, na primer na Kredarico, so si pomagali s konji, se spominjata tonska mojstra Vili Natlačen in Stane Košmerlj – Šibica. Da bi valovci imeli kakšno idejo, ki bi bila za tehnično ekipo pretrd oreh, se ni zgodilo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Prednost radia je hitrost, prvi je lahko na kraju dogodka in novinar se lahko takoj oglasi v program s poročilom o tem, kaj se dogaja</p> <p>Val 202 je bil vedno tudi tisti radio, ki je šel med ljudi in bil znan po tem, da so se novinarji in reporterji oglašali od vsepovsod, za kar pa so, takrat še z analogno tehniko, brez računalnikov in s telefoni, na katerih so se številke vrtele, poskrbeli radijski tehniki. Fičo kombi je bil eden prvih reportažnih avtomobilov. Pri nošenju opreme, na primer na Kredarico, so si pomagali s konji, se spominjata tonska mojstra <strong>Vili Natlačen</strong> in <strong>Stane Košmerlj – Šibica</strong>. Da bi valovci imeli kakšno idejo, ki bi bila za tehnično ekipo pretrd oreh, se ni zgodilo.</p> <p>Na fotografiji: Stane Košmerlj – Šibica</p> </body> </html> Sun, 05 Jun 2022 08:00:00 +0000 50 let: Val 202 je bil vedno tudi tisti radio, ki je šel med ljudi, na teren V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Vsak od njih je od malih nog preposlušal ure in ure glasbe</p> <p>V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila <strong>Jani Kenda</strong> in <strong>Dragan Bulič</strong>. <strong>Patrik Greblo</strong> pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.</p> <p>Na fotografiji je Dragan Bulič. Foto: RTV SLO / Jani Ugrin</p> </body> </html> 174877702 RTVSLO – Val 202 636 clean V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Vsak od njih je od malih nog preposlušal ure in ure glasbe</p> <p>V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila <strong>Jani Kenda</strong> in <strong>Dragan Bulič</strong>. <strong>Patrik Greblo</strong> pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.</p> <p>Na fotografiji je Dragan Bulič. Foto: RTV SLO / Jani Ugrin</p> </body> </html> Sat, 04 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Zgodba Valovcev, ki skrbijo za glasbo Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Športno uredništvo je skrbelo za odmevne eksperimentalne projekte</p> <p>Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.</p> <p>Na fotografiji: Boris Ljubič, Dare Rupar in Igor Tominec</p> </body> </html> 174877693 RTVSLO – Val 202 627 clean Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Športno uredništvo je skrbelo za odmevne eksperimentalne projekte</p> <p>Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.</p> <p>Na fotografiji: Boris Ljubič, Dare Rupar in Igor Tominec</p> </body> </html> Fri, 03 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Val 202 premika meje radijskega poročanja Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija</p> <p>Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času.</p> <p>foto: Arhiv Vala 202</p> </body> </html> 174877408 RTVSLO – Val 202 735 clean Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija</p> <p>Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času.</p> <p>foto: Arhiv Vala 202</p> </body> </html> Thu, 02 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Od klovniade do odbite Frekvence Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Val 202 je s svojimi rubrikami odprl radijski prostor poslušalcem, to je bilo takrat med radijskimi postajami nekaj novega</p> <p>Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdeset valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202.</p> <p>Foto: Posavski muzej Brežice</p> </body> </html> 174877127 RTVSLO – Val 202 656 clean Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Val 202 je s svojimi rubrikami odprl radijski prostor poslušalcem, to je bilo takrat med radijskimi postajami nekaj novega</p> <p>Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdeset valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202.</p> <p>Foto: Posavski muzej Brežice</p> </body> </html> Wed, 01 Jun 2022 08:45:00 +0000 50 let: Kdor pride na radio in reče, da nima nič treme, ta laže Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.<p>Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. </p><p><p>Dragi prijatelji, humanitarne organizacije v Sarajevu zbirajo pomoč za vas, jaz pa sedim pred svojo omaro in se skušam spomniti, kaj boste najbolj potrebovali.</p> <p>Zdaj ne potrebujete mojih toplih nogavic, jakne ali toplih škornjev. Zdaj najbolj potrebujete mojo 30 let staro majico z napisom, ki me je držal pokonci 1425 dni obleganja mojega mesta, ko smo bili brez vode, brez hrane, brez elektrike, brez ogrevanja in brez stika z zunanjim svetom. Nad nas je letelo dva milijona granat in nešteto nabojev, ki sem jim uspela pobegniti, 11.000 mojih someščanov pa ne.</p> <p>Na tej moji majici piše: “Sarajevo bo ostalo, vse drugo bo minilo.”</p> <p>Pred vami so hudi časi, moji prijatelji. A pošiljajo vam orožje, da boste lahko branili sebe in svoje vrednote. Mi smo se takrat borili za iste vrednote, vendar nam je svet uvedel embargo na orožje. Ni razumel, za kaj gre v Sarajevu. Hvala bogu, razume zdaj, v Kijevu.</p> <p>Lačni boste, žejni, premraženi, umazani. Izgubili boste svoje domove, prijatelje, člane družine. Kar pa vas bo najbolj bolelo, bodo laži. Laži, da ste vi krivi za vse to, kar se vam dogaja. Laži, da vi delate, kar delajo vam. Te laži bodo zvrtale nešteto lukenj v vaša srca, ne bodo pa jih ustavile. Ali zmrznile.</p> <p>Ne jezite se na Ruse.</p> <p>Oni so žrtve propagandnega stroja, ki je lahko zelo učinkovit. Se spomnite vojne Bosni in Hercegovini, ko so vam rekli, da sem jaz mudžahedinka? Da sem islamska borka, ki ubija kristjane? Takrat sem se počutila natanko tako, kot se počutite vi, ko vašemu predsedniku pravijo, da je neonacist in ko slišite, da ste za vse to krivi vi.</p> <p>Vidim, da so uničili televizijski stolp. Želijo vas pustiti v temi, tako kot so v temi pustili nas. Želijo ugasniti luč, da ne bi videli, kaj vam počnejo. Vse si zapisujte. Vse snemajte. Nekega dne bo to gradivo pojasnjevalo vašo zgodovino. Ukrajincem, ki se še niso rodili, bo pripovedovalo o tem, kaj se je zgodilo; in najverjetneje bo uporabljeno kot dokazno gradivo na sojenju proti tistim, ki vas skušajo ubiti.</p> <p>V temnih časih, ki so pred vami, boste včasih izgubili upanje. Utrujeni boste. A kot ste morda opazili, pišem vam iz prihodnosti. In vam sporočam: zmagali boste, tako kot smo mi. Morala bi biti mrtva, a jutri bom peljala vnuke na sprehod. Tudi vi boste nekega dne, saj v vas vidim enak odpor, kot sem ga videla tu.</p> <p>Slišim, kako pojete svojo himno, ko z golimi rokami ustavljate tanke. Sčasoma boste peli nove pesmi o svojem pogumu in stiski. Recitirali boste poezijo, ki še ni napisana. Izmislili si boste svoja gesla, ki vas bodo ohranjala pri življenju. Za zdaj pa vam pošiljam najdragocenejšo stvar, ki jo imam. To je moje geslo, rahlo prirejeno za vas: “Ukrajina bo ostala, vse drugo bo minilo.”</p> <p>Slava Ukrajini. Sarajevo.</p></p> 174854147 RTVSLO – Prvi 402 clean Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.<p>Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. </p><p><p>Dragi prijatelji, humanitarne organizacije v Sarajevu zbirajo pomoč za vas, jaz pa sedim pred svojo omaro in se skušam spomniti, kaj boste najbolj potrebovali.</p> <p>Zdaj ne potrebujete mojih toplih nogavic, jakne ali toplih škornjev. Zdaj najbolj potrebujete mojo 30 let staro majico z napisom, ki me je držal pokonci 1425 dni obleganja mojega mesta, ko smo bili brez vode, brez hrane, brez elektrike, brez ogrevanja in brez stika z zunanjim svetom. Nad nas je letelo dva milijona granat in nešteto nabojev, ki sem jim uspela pobegniti, 11.000 mojih someščanov pa ne.</p> <p>Na tej moji majici piše: “Sarajevo bo ostalo, vse drugo bo minilo.”</p> <p>Pred vami so hudi časi, moji prijatelji. A pošiljajo vam orožje, da boste lahko branili sebe in svoje vrednote. Mi smo se takrat borili za iste vrednote, vendar nam je svet uvedel embargo na orožje. Ni razumel, za kaj gre v Sarajevu. Hvala bogu, razume zdaj, v Kijevu.</p> <p>Lačni boste, žejni, premraženi, umazani. Izgubili boste svoje domove, prijatelje, člane družine. Kar pa vas bo najbolj bolelo, bodo laži. Laži, da ste vi krivi za vse to, kar se vam dogaja. Laži, da vi delate, kar delajo vam. Te laži bodo zvrtale nešteto lukenj v vaša srca, ne bodo pa jih ustavile. Ali zmrznile.</p> <p>Ne jezite se na Ruse.</p> <p>Oni so žrtve propagandnega stroja, ki je lahko zelo učinkovit. Se spomnite vojne Bosni in Hercegovini, ko so vam rekli, da sem jaz mudžahedinka? Da sem islamska borka, ki ubija kristjane? Takrat sem se počutila natanko tako, kot se počutite vi, ko vašemu predsedniku pravijo, da je neonacist in ko slišite, da ste za vse to krivi vi.</p> <p>Vidim, da so uničili televizijski stolp. Želijo vas pustiti v temi, tako kot so v temi pustili nas. Želijo ugasniti luč, da ne bi videli, kaj vam počnejo. Vse si zapisujte. Vse snemajte. Nekega dne bo to gradivo pojasnjevalo vašo zgodovino. Ukrajincem, ki se še niso rodili, bo pripovedovalo o tem, kaj se je zgodilo; in najverjetneje bo uporabljeno kot dokazno gradivo na sojenju proti tistim, ki vas skušajo ubiti.</p> <p>V temnih časih, ki so pred vami, boste včasih izgubili upanje. Utrujeni boste. A kot ste morda opazili, pišem vam iz prihodnosti. In vam sporočam: zmagali boste, tako kot smo mi. Morala bi biti mrtva, a jutri bom peljala vnuke na sprehod. Tudi vi boste nekega dne, saj v vas vidim enak odpor, kot sem ga videla tu.</p> <p>Slišim, kako pojete svojo himno, ko z golimi rokami ustavljate tanke. Sčasoma boste peli nove pesmi o svojem pogumu in stiski. Recitirali boste poezijo, ki še ni napisana. Izmislili si boste svoja gesla, ki vas bodo ohranjala pri življenju. Za zdaj pa vam pošiljam najdragocenejšo stvar, ki jo imam. To je moje geslo, rahlo prirejeno za vas: “Ukrajina bo ostala, vse drugo bo minilo.”</p> <p>Slava Ukrajini. Sarajevo.</p></p> Mon, 07 Mar 2022 13:15:00 +0000 Aida Čerkez - Pismo Ukrajini iz Sarajeva Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek. <p>Razglednica iz Berlina. Kaj se skriva v zadnji sobi enega izmed tipičnih barov v Kreuzbergu? </p><p><p>Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja <strong>Gašper Andrinek</strong>.</p></p> 174853358 RTVSLO – Val 202 315 clean Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek. <p>Razglednica iz Berlina. Kaj se skriva v zadnji sobi enega izmed tipičnih barov v Kreuzbergu? </p><p><p>Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja <strong>Gašper Andrinek</strong>.</p></p> Thu, 03 Mar 2022 10:45:00 +0000 Razglednica iz Berlina: Ukrajinska zastava v kotu Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke. <p>Ajda Lalič </p><p><p>Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.</p></p> 174836704 RTVSLO – Val 202 821 clean Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke. <p>Ajda Lalič </p><p><p>Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.</p></p> Tue, 04 Jan 2022 11:00:00 +0000 Dnevnik iz šole s prilagojenim programom - Ajda Lalič Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.<p>Fotograf Miro Majcen je po čudežu preživel letalsko nesrečo. Uspešno okreva in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti. Upa, da bo v letu 2022 lahko spet fotografiral tudi skupino The Rolling Stones</p><p><p><span>Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa <strong>Mira Majcna</strong>, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. </span><span>Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti:<em> “Dobil sem tudi spodbudno sporočilo od podporne ekipe The Rolling Stones, da naj bom dobro. Upam, da bodo v letu 2022 nastopili tudi v Evropi in da jih bom lahko fotografiral.”</em></span></p> <blockquote><p><span>“Nesreča je čudna stvar, a moraš se pobrati. Rečeš si, da je to samo začasno in da je treba naprej. Na poti nisi sam, a vse je odvisno v resnici od tebe.”</span></p></blockquote> <div> <blockquote data- data-dnt="true"> <p lang="en" dir="ltr">Does this remind you of anything...? Taken by one of our tour photographers - Miro Majcen flying over Lake Bled in Slovenia! <a href="https://twitter.com/hashtag/rocknrolllake?src=hash&amp;ref_src=twsrc%5Etfw">#rocknrolllake</a> <a href="https://t.co/SM7ao2LB2c">pic.twitter.com/SM7ao2LB2c</a></p> <p>&mdash; The Rolling Stones (@RollingStones) <a href="https://twitter.com/RollingStones/status/1016268462455513091?ref_src=twsrc%5Etfw">July 9, 2018</a></p></blockquote> <p></div></p> 174836024 RTVSLO – Val 202 1749 clean Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.<p>Fotograf Miro Majcen je po čudežu preživel letalsko nesrečo. Uspešno okreva in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti. Upa, da bo v letu 2022 lahko spet fotografiral tudi skupino The Rolling Stones</p><p><p><span>Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa <strong>Mira Majcna</strong>, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. </span><span>Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti:<em> “Dobil sem tudi spodbudno sporočilo od podporne ekipe The Rolling Stones, da naj bom dobro. Upam, da bodo v letu 2022 nastopili tudi v Evropi in da jih bom lahko fotografiral.”</em></span></p> <blockquote><p><span>“Nesreča je čudna stvar, a moraš se pobrati. Rečeš si, da je to samo začasno in da je treba naprej. Na poti nisi sam, a vse je odvisno v resnici od tebe.”</span></p></blockquote> <div> <blockquote data- data-dnt="true"> <p lang="en" dir="ltr">Does this remind you of anything...? Taken by one of our tour photographers - Miro Majcen flying over Lake Bled in Slovenia! <a href="https://twitter.com/hashtag/rocknrolllake?src=hash&amp;ref_src=twsrc%5Etfw">#rocknrolllake</a> <a href="https://t.co/SM7ao2LB2c">pic.twitter.com/SM7ao2LB2c</a></p> <p>&mdash; The Rolling Stones (@RollingStones) <a href="https://twitter.com/RollingStones/status/1016268462455513091?ref_src=twsrc%5Etfw">July 9, 2018</a></p></blockquote> <p></div></p> Sat, 01 Jan 2022 11:35:00 +0000 Miro Majcen: Nesreča je čudna stvar, a moraš se pobrati Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.<p>Zgodba Alenke Planinc Rozman in Igorja Rozmana o njuni poti posvojitve dvojčkov iz Gvineje Bissauu je zgodba, ki v ta nemirni svet prinaša optimizem</p><p><p>Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti <strong>Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman</strong> podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi<a href="https://www.mladinska-knjiga.si/knjige/stvarna-literatura/srce-bije-v-dvojini"> Srce bije v dvojini</a>. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.</p></p> 174834282 RTVSLO – Val 202 914 clean Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.<p>Zgodba Alenke Planinc Rozman in Igorja Rozmana o njuni poti posvojitve dvojčkov iz Gvineje Bissauu je zgodba, ki v ta nemirni svet prinaša optimizem</p><p><p>Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti <strong>Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman</strong> podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi<a href="https://www.mladinska-knjiga.si/knjige/stvarna-literatura/srce-bije-v-dvojini"> Srce bije v dvojini</a>. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.</p></p> Sat, 25 Dec 2021 12:00:00 +0000 Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.<p>Vsak dan je lep, tudi če dežuje, in če znamo poiskati stvari, ki nam veliko pomenijo, pravi Stajka Skrbinšek, ki je premagala raka v zadnjem stadiju</p><p><p>Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. <strong>Stajki Skrbinšek</strong>, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi <a href="https://center-holistea.si/?fbclid=IwAR2VwxNYjQodb9st3hs6KFIzEmWazIYlsf5mgq6gfdkBHchMoAkDBqsrFmk">NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival)</a>, s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.</p></p> 174834280 RTVSLO – Val 202 729 clean Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.<p>Vsak dan je lep, tudi če dežuje, in če znamo poiskati stvari, ki nam veliko pomenijo, pravi Stajka Skrbinšek, ki je premagala raka v zadnjem stadiju</p><p><p>Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. <strong>Stajki Skrbinšek</strong>, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi <a href="https://center-holistea.si/?fbclid=IwAR2VwxNYjQodb9st3hs6KFIzEmWazIYlsf5mgq6gfdkBHchMoAkDBqsrFmk">NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival)</a>, s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.</p></p> Sat, 25 Dec 2021 11:00:00 +0000 Stajka Skrbinšek: Človek brez upanja je mrtev Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.<p>Tragičen padec, po katerem je postal paraplegik, je Igorja Plohla zaznamoval tudi v literarnem smislu, našel se je v pisanju pravljic o Levu Rogiju za otroke</p><p><p><a href="https://igor-plohl.info/sl/"><strong>Igor Plohl</strong></a> je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o <strong>Levu Rogiju</strong>, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje <em>Lucas makes a comeback</em> in<em> Lucas at the paralympics.</em></p> <p>Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom <em>Ne domišljaj si!</em> Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/239395271-1200802970397701-4041567219699010381-n.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174834278 RTVSLO – Val 202 889 clean Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.<p>Tragičen padec, po katerem je postal paraplegik, je Igorja Plohla zaznamoval tudi v literarnem smislu, našel se je v pisanju pravljic o Levu Rogiju za otroke</p><p><p><a href="https://igor-plohl.info/sl/"><strong>Igor Plohl</strong></a> je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o <strong>Levu Rogiju</strong>, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje <em>Lucas makes a comeback</em> in<em> Lucas at the paralympics.</em></p> <p>Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom <em>Ne domišljaj si!</em> Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.</p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/239395271-1200802970397701-4041567219699010381-n.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sat, 25 Dec 2021 10:00:00 +0000 Igor Plohl V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik<p>V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti</p><p><p>V <a href="http://mnom.si/sl-si/">Muzeju narodne osvoboditve</a> v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka.</p> <p>Sogovorniki: <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; <strong>Marjetka Berlič</strong>, učiteljica zgodovine; <strong>Michael Leopold</strong>, Leopold I., glasbenik</p> <blockquote><p><em>"Upamo, da bo obisk razstave projekta Vitrina Slovenija prinesel košček pameti, če ga še kdo nima. Pa razsvetljenje in tudi zabavo."</em> – Aleksandra Berberih Slana</p> <p><em>"Domoljubje je vzgoja srca, to niso besede, tega nam ne morejo predpisati. Tudi noben nov muzej osamosvojitve ne bo dvignil domoljubja. Domoljubje je v srcu."</em> – Marjetka Berlič</p> <p><em>"Zelo sem zakrbljen zaradi te celotne polarizacije, napetega sovražnega vzdušja, ki ga ni konec. V času, ko najbolj potrebujemo združevanje, srčne ljudi, se temu najbolj izogibamo . /.../ Prizadevajmo si, da bomo imeli lepšo prihodnost. Zato pa je treba delati zdaj, ne nekoč v prihodnosti."</em> – Leopold I., glasbenik</p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-2.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-3.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-4.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-5.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-6.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-7.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-8.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-9.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-10.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-11.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-12.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-17.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-13.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-15.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-2.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-3.jpg'></a> </div></figure> </div> <h4>Prispevki v sklopu projekta Vitrina Slovenija:</h4> <ul> <li>Vitrina Slovenija S30E01: <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/12/vitrina-slovenija-s30e01-na-desni-ga-na-levi-ni-pred-nami-svetli-cilj-lezi/">"Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži"</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/zgodbe-vitrina-slovenija-bojan-musil/">Bojan Musil</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-barbara-rajgelj/">Barbara Rajgelj</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-branko-lobnikar/">Branko Lobnikar</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-tone-stojko/">Tone Stojko</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-ali-zerdin/">dr. Ali Žerdin o času odbora za varstvo človekovih pravic</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-matjaz-albreht/">novinar Matjaž Albreht o aferi JBTZ in zgodovinski posnetek prenosa z Roške ceste (27. 7. 1988) na našem radiu</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-igor-bavcar/">Igor Bavčar, predsednik odbora za varstvo človekovih pravic</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-peter-lovsin/">Peter Lovšin, Pankrti in Janez, kranjski Janez</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-boris-vezjak-profesor-filozof-publicist-vstajnik-in-protestnik/">dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-vuk-cosic-digitalni-akter-protestnik-in-strateg-protestov/">Vuk Ćosić, digitalni akter, protestnik in strateg protestov</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-lubej-novomeski-cuvar/">Uroš Lubej, novomeški čuvar</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-igor-korsic/">dr. Igor Koršič</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/">Endre Mesaroš in Damjan Volf, sindikalista</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-macerl-okoljski-aktivist/">Uroš Macerl, okoljski aktivist</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-sandra-basic-hrvatin-profesorica-medijska-strokovnjakinja-aktivistka/">dr. Sandra Basić Hrvatin, profesorica, medijska strokovnjakinja, aktivistka</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-sanja-fidler-aktivistka-ki-soustvarja-scenografijo-protestov/">Sanja Fidler, aktivistka, ki soustvarja scenografijo protestov</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-jasa-jenull-eden-izmed-obrazov/">Jaša Jenull, eden izmed obrazov</a></li> <li>Vitrina Slovenija: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/10/vitrina-slovenija-pojdite-cim-prej/">Pojdite čim prej!</a></li> </ul></p> 174831331 RTVSLO – Val 202 2241 clean V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik<p>V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti</p><p><p>V <a href="http://mnom.si/sl-si/">Muzeju narodne osvoboditve</a> v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka.</p> <p>Sogovorniki: <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; <strong>Marjetka Berlič</strong>, učiteljica zgodovine; <strong>Michael Leopold</strong>, Leopold I., glasbenik</p> <blockquote><p><em>"Upamo, da bo obisk razstave projekta Vitrina Slovenija prinesel košček pameti, če ga še kdo nima. Pa razsvetljenje in tudi zabavo."</em> – Aleksandra Berberih Slana</p> <p><em>"Domoljubje je vzgoja srca, to niso besede, tega nam ne morejo predpisati. Tudi noben nov muzej osamosvojitve ne bo dvignil domoljubja. Domoljubje je v srcu."</em> – Marjetka Berlič</p> <p><em>"Zelo sem zakrbljen zaradi te celotne polarizacije, napetega sovražnega vzdušja, ki ga ni konec. V času, ko najbolj potrebujemo združevanje, srčne ljudi, se temu najbolj izogibamo . /.../ Prizadevajmo si, da bomo imeli lepšo prihodnost. Zato pa je treba delati zdaj, ne nekoč v prihodnosti."</em> – Leopold I., glasbenik</p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-2.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-3.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-4.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-5.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-6.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-7.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-8.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-9.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-10.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-11.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-12.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-17.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-13.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/vitrina-15.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-1.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-2.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/12/s-3.jpg'></a> </div></figure> </div> <h4>Prispevki v sklopu projekta Vitrina Slovenija:</h4> <ul> <li>Vitrina Slovenija S30E01: <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/12/vitrina-slovenija-s30e01-na-desni-ga-na-levi-ni-pred-nami-svetli-cilj-lezi/">"Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži"</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/zgodbe-vitrina-slovenija-bojan-musil/">Bojan Musil</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-barbara-rajgelj/">Barbara Rajgelj</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-branko-lobnikar/">Branko Lobnikar</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-tone-stojko/">Tone Stojko</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-ali-zerdin/">dr. Ali Žerdin o času odbora za varstvo človekovih pravic</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-matjaz-albreht/">novinar Matjaž Albreht o aferi JBTZ in zgodovinski posnetek prenosa z Roške ceste (27. 7. 1988) na našem radiu</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-igor-bavcar/">Igor Bavčar, predsednik odbora za varstvo človekovih pravic</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-peter-lovsin/">Peter Lovšin, Pankrti in Janez, kranjski Janez</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-boris-vezjak-profesor-filozof-publicist-vstajnik-in-protestnik/">dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-vuk-cosic-digitalni-akter-protestnik-in-strateg-protestov/">Vuk Ćosić, digitalni akter, protestnik in strateg protestov</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-lubej-novomeski-cuvar/">Uroš Lubej, novomeški čuvar</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-igor-korsic/">dr. Igor Koršič</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/">Endre Mesaroš in Damjan Volf, sindikalista</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-macerl-okoljski-aktivist/">Uroš Macerl, okoljski aktivist</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-sandra-basic-hrvatin-profesorica-medijska-strokovnjakinja-aktivistka/">dr. Sandra Basić Hrvatin, profesorica, medijska strokovnjakinja, aktivistka</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-sanja-fidler-aktivistka-ki-soustvarja-scenografijo-protestov/">Sanja Fidler, aktivistka, ki soustvarja scenografijo protestov</a></li> <li>Vitrina Slovenija o protestih: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-jasa-jenull-eden-izmed-obrazov/">Jaša Jenull, eden izmed obrazov</a></li> <li>Vitrina Slovenija: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/10/vitrina-slovenija-pojdite-cim-prej/">Pojdite čim prej!</a></li> </ul></p> Wed, 15 Dec 2021 10:45:00 +0000 Vitrina Slovenija: "Domoljubje je v srcu" Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna. <p>Zgodba o bloku, sosedi in minljivosti</p><p><p><span></span></p> <p><span>Kaja Pregrat iz Logatca je prvi snemalnik dobila za 8. rojstni dan. Od takrat “snema vse živo.” Leta 2018 je snemala pogovore s sosedo. Teta Breda je že pokojna, zaradi pogovorov in spomina nanjo pa kljub temu - nesmrtna. Na fotografiji sedi desno od Ota Pestnerja.<br /> </span></p> <p>&nbsp;</p></p> 174818465 RTVSLO – Val 202 717 clean Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna. <p>Zgodba o bloku, sosedi in minljivosti</p><p><p><span></span></p> <p><span>Kaja Pregrat iz Logatca je prvi snemalnik dobila za 8. rojstni dan. Od takrat “snema vse živo.” Leta 2018 je snemala pogovore s sosedo. Teta Breda je že pokojna, zaradi pogovorov in spomina nanjo pa kljub temu - nesmrtna. Na fotografiji sedi desno od Ota Pestnerja.<br /> </span></p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 01 Nov 2021 06:01:00 +0000 Nesmrtna teta Breda Duane Allman je že času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjo, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.<p>Posebna oddaja ob 50. obletnici smrti ameriškega glasbenika/kitarista Duanea Allmana</p><p><p>Duane Allman je že v času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje <strong>Andreja Karolija</strong> so <strong>Sergej Ranđelović</strong> – <strong>Runjoe</strong>, <strong>Vili Grdadolnik</strong>, <strong>Janc Galič</strong>,<strong> Niko Kostjukovskij</strong> in<strong> Matevž Šalehar – Hamo</strong>.</p></p> 174817590 RTVSLO – Val 202 2597 clean Duane Allman je že času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjo, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.<p>Posebna oddaja ob 50. obletnici smrti ameriškega glasbenika/kitarista Duanea Allmana</p><p><p>Duane Allman je že v času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje <strong>Andreja Karolija</strong> so <strong>Sergej Ranđelović</strong> – <strong>Runjoe</strong>, <strong>Vili Grdadolnik</strong>, <strong>Janc Galič</strong>,<strong> Niko Kostjukovskij</strong> in<strong> Matevž Šalehar – Hamo</strong>.</p></p> Fri, 29 Oct 2021 03:50:00 +0000 Duane Allman in jaz 25. oktobra 1991 so slovensko ozemlje zapustili še zadnji ostanki jugoslovanske armade. Boris Žnidarič je vodil operativno akcijo v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije, sicer pa je bil takrat pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije). Dejavno je sodeloval tudi v pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado in bil julija 1991 član slovenske delegacije na Brionih. Z dr. Žnidaričem se je pogovarjala Tatjana Pirc. Vitrina Slovenija je projekt Vala 202, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije: https://val202.rtvslo.si/vitrina-slovenija/?page=2<p>Dr. Boris Žnidarič o tem, kako in zakaj je Slovenija 25. oktobra 1991 ob 23.45 postala suverena država</p><p><p><strong>Boris Žnidarič</strong> je bil od decembra 1990 do septembra 1993 pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije), dejavno je sodeloval na številnih pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado, bil je vodja operativne akcije v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije od 20. do 25.oktobra 1991.</p> <p><strong>Trda in mučna pogajanja v Zagrebu</strong></p> <p>Med ključnimi dogovori, dogodki, pogajanji, na katerih je temeljila odločitev, da mora jugoslovanska vojska čim prej zapustiti Slovenijo, so zagotovo pogajanja, na katera je na podlagi odločitve slovenskega predsedstva že 3. julija 1991 v Zagreb odpotovala delegacija, ki so jo sestavljali <strong>dr. Dušan Plut</strong>, član predsedstva Republike Slovenije, <strong>Miran Bogataj</strong>, namestnik ministra za obrambo, in <strong>Boris Žnidarič</strong>, pomočnik ministra za notranje zadeve. <em>"3. julija 1991 so se vrstili  že prelomni trenutki v odporu teritorialne obrambe in slovenske milice proti jugoslovanski armadi,"</em> pripoveduje Žnidarič, ki razlaga, da je imela v armadi Srbija odločujočo vlogo, zato je šlo tudi za odpor proti srbskemu hegemonizmu.</p> <p>Na pogajanjih v Zagrebu so se dogovorili o prekinitvi oboroženega spopada, dosegli so tudi to, da se enote razdvojijo.</p> <blockquote><p><em>"To je bil uspeh in začetek dolgotrajnih pogajanj, s katerimi smo dosegli umik jugoslovanske armade iz Slovenije."</em></p></blockquote> <p>Iz Ljubljane so se 3. julija 1991 v Zagreb odpravili z dvema avtomobiloma specialne enote milice, na poti je bilo veliko barikad, morali so se ustavljati in pojasnjevati, kam in s kakšno nalogo potujejo, zato so na pogajanja zamujali. Na letališču Lučko jih je pričakala vojaška policija, v letališkem poslopju so se začela naporna pogajanja. Med prekinitvijo pogajanj je vsak član slovenske delegacije dobil svoj <em>"obliž"</em>, človeka, ki ga je spremljal na vsakem koraku. Za Borisa Žnidariča je bil zadolžen generalpolkovnik Petar Gračanin, zvezni minister za notranje zadeve.</p> <p>Jugoslovanska vojska je takrat zahtevala, da se je treba vrniti na izhodiščno točko, stanje pred 25.6.1991, kot bi se v Sloveniji nič ne zgodilo. Slovenska delegacija na to seveda ni pristala. Pogajanja je jugoslovanska stran nameravala prekiniti, ko so prejeli novico, da so iz Slovenije z vlakom v Beograd pripotovali goli vojaki in zvezni miličniki. Žnidarič je to informacijo preveril, po telefonu je poklical na slovensko notranje ministrstvo in izvedel, da so bili to vojaki, zvezni miličniki in cariniki, ki so zavzeli karavanški mejni prehod in se tam zelo nedostojno obnašali. Čez nekaj dni so jih zajeli, razorožili in jih kot vojaške ujetnike odpeljali v Kranj, kjer so jim vzeli uniforme in jim dali športna oblačila. V Beograd so tako prispeli v trenerkah in ne goli. Ko je Žnidarič sogovornikom orisal dejansko sliko, tudi sramotno početje vojske, milice in carinikov na mejnem prehodu, je s tem umiril napeto situacijo in pogajanja so se nadaljevala.</p> <p><strong>Brioni – pravica do samoodločbe je živa pravica naroda</strong></p> <p>Dogovore o podrobnostih odhoda jugoslovanske vojske iz Slovenije je tlakovala tudi Brionska deklaracija (7. julij 1991). Žnidarič je bil član slovenske delegacije na Brionih, kjer so bili glavni pogajalci s slovenske strani predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. <em>"Občasno je z nami sodeloval tudi  dr. Janez Drnovšek, ki je bil takrat član predsedstva SFRJ in je bil zato v ekipi zveznega predsedstva,"</em> je povedal Žnidarič, ki je kritičen do vloge evropske trojke, za katero pravi, da je bila zelo pristranska in nenaklonjena slovenski osamosvojitvi.</p> <blockquote><p><em>"Bili so trdi pogajalci, zlasti Hans van den Broek. Oni so predlagali trimesečno zamrznitev slovenske osamosvojitve, ki so jo obsodili kot enostransko dejanje. Naši pogajalci pa so razlagali, da pravica do samoodločbe naroda ni enkratna, da je živa pravica naroda."</em></p></blockquote> <p><strong>Zakaj je Mesić na Ohridu glasoval proti</strong></p> <p>Končna odločitev o odhodu JLA iz Slovenije je bila sprejeta 18. julija 1991 na Ohridu: <em>"Takrat je zvezno predsedstvo odločalo o predlogu dr. Drnovška. En član predsedstva je bil zadržan, šest jih je glasovalo za, Stjepan Mesić pa je temu, da se jugoslovanska vojska umakne iz Slovenije, nasprotoval."</em> Žnidarič predvideva, da je Mesić glasoval proti,  ker se je bal, da bi se enote armade na Hrvaškem, kjer so že potekali spopadi, okrepile z vojsko, ki bi se vračala iz Slovenije.</p> <blockquote><p><em>"Hrvaška je imela takrat 12 odstotkov srbskega prebivalstva, v Sloveniji je bilo srbskega življa veliko manj. Slovenija ni bila strateška tarča velike Srbije."</em></p></blockquote> <p><strong>Veliki vodja</strong></p> <p>Poleg enotnega in učinkovitega slovenskega odpora teritorialne obrambe, milice in civilnega prebivalstva proti armadi, ki je JLA prisilil k umiku, je bila vojska pripravljena zapustiti slovensko ozemlje tudi zaradi tega, ker je vedela, da jo čakajo vojaške operacije na Hrvaškem in v Bosni. Veliko zaslug za odhod tuje vojaške sile, kar je z našo osamosvojitvijo in vojno v Sloveniji postala jugoslovanska arnada, pa je treba pripisati tudi uspešnim slovenskim pogajalcem.</p> <blockquote><p><em>"Ob peti obletnici v Kopru sem izjavil, da je bila to naša diplomatsko-policijsko-vojaška zmaga. Čez eno uro me je klical veliki vodja, da govorim neumnosti. Odvrnil sem mu, da je bilo v vojni, v kateri sem sodeloval jaz, tako, da pa ne vem, v kateri vojni je bil on."</em></p></blockquote> <p>Ko Žnidariča vprašamo, kateri veliki vodja je bil to, z nasmehom odgovori: <em>"A moram res povedati še ime in priimek?"</em></p> <p>Do odgovora pa smo prišli po drugi poti. O brionskih pogajanjih je namreč Žnidarič napisal zabeležko na 12 straneh. Povedal nam je, da se je ta zapis brez njegovega soglasja pojavil v knjigi, na katero sta ga, ko so se srečali v slovenski skupščini, opozorila Milan Kučan in Marjan Šiftar, ki sta ga takrat spraševala, kako to, da je prodal svoje brionske zapiske. Ker Žnidarič ni razumel, o čem govorita, sta mu pojasnila, da je njegova brionska zabeležka objavljena v knjigi Premiki avtorja Janeza Janše.</p> <p><strong>Poražena jugoslovanska vojska zapušča Slovenijo, evropski sladoledarji in dogovori o podrobnostih odhoda JLA</strong></p> <p>Že 23. julija 1991 se je začela jugoslovanska vojska s slovenskega ozemlja umikati s svojim orožjem in težko mehanizacijo. Zakaj so ji pustili, da je vse to odpeljala iz Slovenije?</p> <p><em>"Poletje 1991 je bilo zelo delovno in dinamično. Po brionskih pogajanjih in sprejetju Brionske deklaracije so evropski opazovalci spremljali, kako se ta sporazum uresničuje v praksi, na eni strani smo imeli vrsto operativnih in tehničnih problemov z jugoslovansko armado, ki se je pripravljala na odhod, pa tudi z opazovalci Evropske unije, ki so včasih zelo pristransko delovali v prid jugoslovanske armade."</em> Boris Žnidarič je takrat vodil skupino, ki je spremljala evropske opazovalce. Zaradi belih uniform so jim skrivaj rekli sladoledarji.</p> <blockquote><p><em>"V tem času je bilo veliko pogajanj tudi na lokalni ravni, kjer so se pojavljali številni družinski in medsosedski problemi, saj prebivalci pripadnikov jugoslovanske vojske niso več prijazno sprejemali. Milica je reševala te težave, mirila spore, da bi ti ljudje lahko čim prej odšli."</em></p></blockquote> <p>Vojska se je najprej umikala v vojašnice, kjer je ostala  brez elektrike, vode, hrane, surovin, pri tem je imela izjemno vlogo slovenska civilna obramba.</p> <blockquote><p><em>"Življenje v vojašnicah je postalo skorajda neznosno. Tam niso bili samo poklicni vojaki, ampak tudi naborniška vojska iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, veliko Slovencev, Hrvatov, Makedoncev je dezertiralo, armada je tako postajala vse bolj srbska vojska, ki pa je bila zelo osiromašena in onesposobljena."</em></p></blockquote> <p>V kot stisnjena vojska je zaradi vsega tega postajala tudi zelo nepredvidljiva. <em>"Generalštab armade je še vedno računal na to, da se bodo zadeve uredile v njihovo korist, da bo vojska spet udarila. A to se k sreči ni zgodilo."</em></p> <p>V dneh, ko je vojska bežala iz Slovenije in pri tem še ni bilo nobenih omejitev, je s seboj odpeljala težko mehanizacijo, tanke, raketne sisteme ...</p> <blockquote><p><em>"Na nek način smo bili kar zadovoljni, da se to dogaja, čeprav so odpeljali zelo dragoceno tehniko, za katero je slovenski proračun veliko prispeval, a to je za nas takrat predstavljalo predvsem veliko breme in nevarnost.  Armada ni spoštovala dogovorov, zato je bilo najbolje, da se čim prej umakne iz Slovenije. Tudi zaradi tega nismo zaostrovali odnosov. Želeli smo, da čim hitreje odidejo iz Slovenije."</em></p></blockquote> <p>15. oktobra 1991 so prišli člani slovenske delegacije, med katerimi je bil tudi Žnidarič, na pogajanja v Beograd s slovenskimi potnimi listi. Na beograjskem letališču so jim policisti povedali, da ti dokumenti niso veljavni. Ko so člani delegacije omenili, da so prišli na sestanek h generalu Kadijeviću, se je srbski uradnik  v trenutku zresnil in čez nekaj minut so jim prišli povedat,  da je vse urejeno. Ko so na poti proti generalštabu videli dolge vrste na bencinskih črpalkah, je Boris Žnidarič voznika vprašal, če imajo težave s pomanjkanjem bencina. Iznajdljivi voznik mu je razložil, da je bencina dovolj in da so vrste zato, ker so delavci na črpalkah počasni.</p> <p><strong>Zaključna operativna akcija v Kopru</strong></p> <p>Na pogajanjih, ki so bila 15. oktobra v Beogradu, so prvič omenili, da naj bi se ostanki armade na koncu umaknili iz Kopra. Morska pot je bila za armado primernejša, ker se je tako izognila hrvaškemu ozemlju in Bosni. 19. oktobra 1991 je bil Boris Žnidarič imenovan za poveljnika operativne akcije umika jugoslovanske vojske iz Luke Koper. Akcijo so vodili slovenski miličniki, Žnidaričeva namestnika sta bila Anton Vereš in Franci Knaflič iz republiškega štaba teritorialne obrambe, sodelovali so inšpektorji iz uprave za notranje zadeve Koper, operativci iz posebne enote milice Koper, specialna skupina ministrstva za obrambo iz Kočevske Reke, vsega skupaj je bilo v ta zahtevni projekt vključenih več kot 150 ljudi.</p> <p>Z armado je bilo dogovorjeno, da lahko na plovila vkrcajo 200 nebojnih in eno bojno vozilo, ki je bilo namenjeno tujemu naročniku, vojakom je bila dovoljena tudi osebna oborožitev.</p> <blockquote><p><em>"Ne glede na to so imeli vojaki pri sebi celo po dva ali tri kose orožja, a nismo komplicirali. Pojdite čim prej, smo rekli. Marsikaj so skrivali po torbah in v prtljažnikih osebnih avtomobilov. Nekega oficirja smo dobili z zajetnim kupom deviz, za katere ni imel nobenih dokazil."</em></p></blockquote> <p>Dr. Boris Žnidarič je povedal, da so se izogibali  konfliktnim situacijam, saj bi lahko kdo izgubil živce, prišlo bi do incidenta ali oboroženega spopada. <em>"Luka Koper je na občutljivem območju tik ob državni meji, zelo pomemben kompleks objektov, naš cilj pa je bil, da čim prej in s čim manj nevšečnostmi opravimo svojo nalogo. 26. oktobra sem ob enih zjutraj vse pohvalil za profesionalno opravljene naloge. Profesionalno pa pomeni strokovno in etično. Z naše strani incidentov ni bilo, na drugi strani pa jih je bilo več." </em>21. oktobra je na primer ladjo Galeb spremljal vojaški rušilec Koper. Žnidarič je zahteval umik rušilca iz naših teritorialnih voda in predstavnikom JLA obljubil, da bodo s slovenske strani orožje obrnili stran od Galeba in puške usmerili v tla.<em> "Vojaški patruljni čoln P-636 je iz slovenskega morja izgnala pomorska milica iz Kopra s svojim lesenim čolnom M-44,"</em> pripoveduje Žnidarič, ki se spominja, da je iz Luke Koper v tistih štirih dnevih odšlo od 3200 do 3400 ljudi, med njimi največ vojaških oseb, bilo pa je tudi nekaj civilistov. Na ladje so vkrcali še približno 210 vozil. Za natančno popisovanje ni bilo časa.</p> <p>25. oktobra 1991 sta bili zadnji ladji, ki sta pripluli po tisto, kar je v Sloveniji še ostalo od poražene jugoslovanske armade, malteški trajekt Venus in manjši trajekt jugoslovanske vojaške mornarice PO-09.</p> <blockquote><p><em>"Na Venus in PO-09 smo  25. oktobra vkrcali zadnja vozila in zadnje vojake. Ob 23.45 so  zapustili ozemlje Slovenije, ko so stopili na tuje ozemlje, na malteški trajekt Venus in na jugoslovanski trajekt PO-09. Zato je dan suverenosti 25.oktobra. Iz Luke Koper so izpluli nekaj minut čez polnoč, malo kasneje so zapustili slovenske teritorialne vode. Po Sloveniji je bilo opolnoči živahno, saj se je znebila tuje vojaške sile in tudi evropskih opazovalcev, kar pomeni, da je dosegla svojo suverenost."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Trije slovenski prazniki so povezani z našim osamosvajanjem: dan samostojnosti in enotnosti (26.12.), dan državnosti (25.6.) in dan suverenosti (25.10). Kakšen pomen pripisuje dr. Boris Žnidarič dnevu suverenosti?</p> <blockquote><p><em>"Dan suverenosti je zaključek procesa osamosvojitve slovenskega naroda in slovenske države.  Zame je to pomemben praznik."</em></p></blockquote> <p><strong>Pismo predsedniku države</strong></p> <p>Januarja 2016 je dr. Žnidarič napisal javno pismo, ker je bil  zelo razočaran nad odnosom predsednika države do dneva suverenosti.</p> <blockquote><p><em>"Res je, po treh mesecih in po tehtnem premisleku sem napisal to pismo. Če bi ga napisal takoj, bi bilo še bolj žolčno in še več ogorčenja bi bilo v njem. Predsednik države mora vendarle spoštovati zgodovinski dogodek, za katerega smo nekateri tvegali življenja za razliko od drugih, ki jim tega ni bilo treba."</em></p></blockquote> <p>25. oktobra 2015 je bil Žnidarič povabljen v predsedniško palačo, v neformalnem pogovoru pred uradnim delom pa ga je <strong>predsednik RS Borut Pahor</strong> spraševal, kaj misli o tem prazniku, Pahor mu je med drugim povedal, da je po njegovem mnenju (osamosvojitvenih) praznikov preveč in da ne ve, kako bi svojemu sinu razložil, kakšen praznik je dan suverenosti.</p> <blockquote><p><em>"Vprašal me je še, če znam našteti te praznike, da jih je preveč in da bi bila dovolj samo dva. Povedal sem mu, da je dan suverenosti logičen zaključek procesa osamosvojitve in da si slovenski narod ta praznik zasluži."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi moral mlad človek vedeti o dnevu suverenosti?</p> <blockquote><p><em>"Mlad človek bi moral biti ponosen, da smo to dosegli, moral bi si prizadevati, da samostojnost in suverenost Slovenije ohranimo za naslednje rodove."</em></p></blockquote> <p>V našo vitrino, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije, je dr. Boris Žnidarič postavil štiri fotografije novinarja in fotoreporterja Zdravka Primožiča, ki je oktobra 1991 zabeležil zaključek operativne akcije odhoda jugoslovanske vojske iz Luke Koper.</p></p> 174816683 RTVSLO – Val 202 2243 clean 25. oktobra 1991 so slovensko ozemlje zapustili še zadnji ostanki jugoslovanske armade. Boris Žnidarič je vodil operativno akcijo v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije, sicer pa je bil takrat pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije). Dejavno je sodeloval tudi v pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado in bil julija 1991 član slovenske delegacije na Brionih. Z dr. Žnidaričem se je pogovarjala Tatjana Pirc. Vitrina Slovenija je projekt Vala 202, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije: https://val202.rtvslo.si/vitrina-slovenija/?page=2<p>Dr. Boris Žnidarič o tem, kako in zakaj je Slovenija 25. oktobra 1991 ob 23.45 postala suverena država</p><p><p><strong>Boris Žnidarič</strong> je bil od decembra 1990 do septembra 1993 pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije), dejavno je sodeloval na številnih pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado, bil je vodja operativne akcije v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije od 20. do 25.oktobra 1991.</p> <p><strong>Trda in mučna pogajanja v Zagrebu</strong></p> <p>Med ključnimi dogovori, dogodki, pogajanji, na katerih je temeljila odločitev, da mora jugoslovanska vojska čim prej zapustiti Slovenijo, so zagotovo pogajanja, na katera je na podlagi odločitve slovenskega predsedstva že 3. julija 1991 v Zagreb odpotovala delegacija, ki so jo sestavljali <strong>dr. Dušan Plut</strong>, član predsedstva Republike Slovenije, <strong>Miran Bogataj</strong>, namestnik ministra za obrambo, in <strong>Boris Žnidarič</strong>, pomočnik ministra za notranje zadeve. <em>"3. julija 1991 so se vrstili  že prelomni trenutki v odporu teritorialne obrambe in slovenske milice proti jugoslovanski armadi,"</em> pripoveduje Žnidarič, ki razlaga, da je imela v armadi Srbija odločujočo vlogo, zato je šlo tudi za odpor proti srbskemu hegemonizmu.</p> <p>Na pogajanjih v Zagrebu so se dogovorili o prekinitvi oboroženega spopada, dosegli so tudi to, da se enote razdvojijo.</p> <blockquote><p><em>"To je bil uspeh in začetek dolgotrajnih pogajanj, s katerimi smo dosegli umik jugoslovanske armade iz Slovenije."</em></p></blockquote> <p>Iz Ljubljane so se 3. julija 1991 v Zagreb odpravili z dvema avtomobiloma specialne enote milice, na poti je bilo veliko barikad, morali so se ustavljati in pojasnjevati, kam in s kakšno nalogo potujejo, zato so na pogajanja zamujali. Na letališču Lučko jih je pričakala vojaška policija, v letališkem poslopju so se začela naporna pogajanja. Med prekinitvijo pogajanj je vsak član slovenske delegacije dobil svoj <em>"obliž"</em>, človeka, ki ga je spremljal na vsakem koraku. Za Borisa Žnidariča je bil zadolžen generalpolkovnik Petar Gračanin, zvezni minister za notranje zadeve.</p> <p>Jugoslovanska vojska je takrat zahtevala, da se je treba vrniti na izhodiščno točko, stanje pred 25.6.1991, kot bi se v Sloveniji nič ne zgodilo. Slovenska delegacija na to seveda ni pristala. Pogajanja je jugoslovanska stran nameravala prekiniti, ko so prejeli novico, da so iz Slovenije z vlakom v Beograd pripotovali goli vojaki in zvezni miličniki. Žnidarič je to informacijo preveril, po telefonu je poklical na slovensko notranje ministrstvo in izvedel, da so bili to vojaki, zvezni miličniki in cariniki, ki so zavzeli karavanški mejni prehod in se tam zelo nedostojno obnašali. Čez nekaj dni so jih zajeli, razorožili in jih kot vojaške ujetnike odpeljali v Kranj, kjer so jim vzeli uniforme in jim dali športna oblačila. V Beograd so tako prispeli v trenerkah in ne goli. Ko je Žnidarič sogovornikom orisal dejansko sliko, tudi sramotno početje vojske, milice in carinikov na mejnem prehodu, je s tem umiril napeto situacijo in pogajanja so se nadaljevala.</p> <p><strong>Brioni – pravica do samoodločbe je živa pravica naroda</strong></p> <p>Dogovore o podrobnostih odhoda jugoslovanske vojske iz Slovenije je tlakovala tudi Brionska deklaracija (7. julij 1991). Žnidarič je bil član slovenske delegacije na Brionih, kjer so bili glavni pogajalci s slovenske strani predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. <em>"Občasno je z nami sodeloval tudi  dr. Janez Drnovšek, ki je bil takrat član predsedstva SFRJ in je bil zato v ekipi zveznega predsedstva,"</em> je povedal Žnidarič, ki je kritičen do vloge evropske trojke, za katero pravi, da je bila zelo pristranska in nenaklonjena slovenski osamosvojitvi.</p> <blockquote><p><em>"Bili so trdi pogajalci, zlasti Hans van den Broek. Oni so predlagali trimesečno zamrznitev slovenske osamosvojitve, ki so jo obsodili kot enostransko dejanje. Naši pogajalci pa so razlagali, da pravica do samoodločbe naroda ni enkratna, da je živa pravica naroda."</em></p></blockquote> <p><strong>Zakaj je Mesić na Ohridu glasoval proti</strong></p> <p>Končna odločitev o odhodu JLA iz Slovenije je bila sprejeta 18. julija 1991 na Ohridu: <em>"Takrat je zvezno predsedstvo odločalo o predlogu dr. Drnovška. En član predsedstva je bil zadržan, šest jih je glasovalo za, Stjepan Mesić pa je temu, da se jugoslovanska vojska umakne iz Slovenije, nasprotoval."</em> Žnidarič predvideva, da je Mesić glasoval proti,  ker se je bal, da bi se enote armade na Hrvaškem, kjer so že potekali spopadi, okrepile z vojsko, ki bi se vračala iz Slovenije.</p> <blockquote><p><em>"Hrvaška je imela takrat 12 odstotkov srbskega prebivalstva, v Sloveniji je bilo srbskega življa veliko manj. Slovenija ni bila strateška tarča velike Srbije."</em></p></blockquote> <p><strong>Veliki vodja</strong></p> <p>Poleg enotnega in učinkovitega slovenskega odpora teritorialne obrambe, milice in civilnega prebivalstva proti armadi, ki je JLA prisilil k umiku, je bila vojska pripravljena zapustiti slovensko ozemlje tudi zaradi tega, ker je vedela, da jo čakajo vojaške operacije na Hrvaškem in v Bosni. Veliko zaslug za odhod tuje vojaške sile, kar je z našo osamosvojitvijo in vojno v Sloveniji postala jugoslovanska arnada, pa je treba pripisati tudi uspešnim slovenskim pogajalcem.</p> <blockquote><p><em>"Ob peti obletnici v Kopru sem izjavil, da je bila to naša diplomatsko-policijsko-vojaška zmaga. Čez eno uro me je klical veliki vodja, da govorim neumnosti. Odvrnil sem mu, da je bilo v vojni, v kateri sem sodeloval jaz, tako, da pa ne vem, v kateri vojni je bil on."</em></p></blockquote> <p>Ko Žnidariča vprašamo, kateri veliki vodja je bil to, z nasmehom odgovori: <em>"A moram res povedati še ime in priimek?"</em></p> <p>Do odgovora pa smo prišli po drugi poti. O brionskih pogajanjih je namreč Žnidarič napisal zabeležko na 12 straneh. Povedal nam je, da se je ta zapis brez njegovega soglasja pojavil v knjigi, na katero sta ga, ko so se srečali v slovenski skupščini, opozorila Milan Kučan in Marjan Šiftar, ki sta ga takrat spraševala, kako to, da je prodal svoje brionske zapiske. Ker Žnidarič ni razumel, o čem govorita, sta mu pojasnila, da je njegova brionska zabeležka objavljena v knjigi Premiki avtorja Janeza Janše.</p> <p><strong>Poražena jugoslovanska vojska zapušča Slovenijo, evropski sladoledarji in dogovori o podrobnostih odhoda JLA</strong></p> <p>Že 23. julija 1991 se je začela jugoslovanska vojska s slovenskega ozemlja umikati s svojim orožjem in težko mehanizacijo. Zakaj so ji pustili, da je vse to odpeljala iz Slovenije?</p> <p><em>"Poletje 1991 je bilo zelo delovno in dinamično. Po brionskih pogajanjih in sprejetju Brionske deklaracije so evropski opazovalci spremljali, kako se ta sporazum uresničuje v praksi, na eni strani smo imeli vrsto operativnih in tehničnih problemov z jugoslovansko armado, ki se je pripravljala na odhod, pa tudi z opazovalci Evropske unije, ki so včasih zelo pristransko delovali v prid jugoslovanske armade."</em> Boris Žnidarič je takrat vodil skupino, ki je spremljala evropske opazovalce. Zaradi belih uniform so jim skrivaj rekli sladoledarji.</p> <blockquote><p><em>"V tem času je bilo veliko pogajanj tudi na lokalni ravni, kjer so se pojavljali številni družinski in medsosedski problemi, saj prebivalci pripadnikov jugoslovanske vojske niso več prijazno sprejemali. Milica je reševala te težave, mirila spore, da bi ti ljudje lahko čim prej odšli."</em></p></blockquote> <p>Vojska se je najprej umikala v vojašnice, kjer je ostala  brez elektrike, vode, hrane, surovin, pri tem je imela izjemno vlogo slovenska civilna obramba.</p> <blockquote><p><em>"Življenje v vojašnicah je postalo skorajda neznosno. Tam niso bili samo poklicni vojaki, ampak tudi naborniška vojska iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, veliko Slovencev, Hrvatov, Makedoncev je dezertiralo, armada je tako postajala vse bolj srbska vojska, ki pa je bila zelo osiromašena in onesposobljena."</em></p></blockquote> <p>V kot stisnjena vojska je zaradi vsega tega postajala tudi zelo nepredvidljiva. <em>"Generalštab armade je še vedno računal na to, da se bodo zadeve uredile v njihovo korist, da bo vojska spet udarila. A to se k sreči ni zgodilo."</em></p> <p>V dneh, ko je vojska bežala iz Slovenije in pri tem še ni bilo nobenih omejitev, je s seboj odpeljala težko mehanizacijo, tanke, raketne sisteme ...</p> <blockquote><p><em>"Na nek način smo bili kar zadovoljni, da se to dogaja, čeprav so odpeljali zelo dragoceno tehniko, za katero je slovenski proračun veliko prispeval, a to je za nas takrat predstavljalo predvsem veliko breme in nevarnost.  Armada ni spoštovala dogovorov, zato je bilo najbolje, da se čim prej umakne iz Slovenije. Tudi zaradi tega nismo zaostrovali odnosov. Želeli smo, da čim hitreje odidejo iz Slovenije."</em></p></blockquote> <p>15. oktobra 1991 so prišli člani slovenske delegacije, med katerimi je bil tudi Žnidarič, na pogajanja v Beograd s slovenskimi potnimi listi. Na beograjskem letališču so jim policisti povedali, da ti dokumenti niso veljavni. Ko so člani delegacije omenili, da so prišli na sestanek h generalu Kadijeviću, se je srbski uradnik  v trenutku zresnil in čez nekaj minut so jim prišli povedat,  da je vse urejeno. Ko so na poti proti generalštabu videli dolge vrste na bencinskih črpalkah, je Boris Žnidarič voznika vprašal, če imajo težave s pomanjkanjem bencina. Iznajdljivi voznik mu je razložil, da je bencina dovolj in da so vrste zato, ker so delavci na črpalkah počasni.</p> <p><strong>Zaključna operativna akcija v Kopru</strong></p> <p>Na pogajanjih, ki so bila 15. oktobra v Beogradu, so prvič omenili, da naj bi se ostanki armade na koncu umaknili iz Kopra. Morska pot je bila za armado primernejša, ker se je tako izognila hrvaškemu ozemlju in Bosni. 19. oktobra 1991 je bil Boris Žnidarič imenovan za poveljnika operativne akcije umika jugoslovanske vojske iz Luke Koper. Akcijo so vodili slovenski miličniki, Žnidaričeva namestnika sta bila Anton Vereš in Franci Knaflič iz republiškega štaba teritorialne obrambe, sodelovali so inšpektorji iz uprave za notranje zadeve Koper, operativci iz posebne enote milice Koper, specialna skupina ministrstva za obrambo iz Kočevske Reke, vsega skupaj je bilo v ta zahtevni projekt vključenih več kot 150 ljudi.</p> <p>Z armado je bilo dogovorjeno, da lahko na plovila vkrcajo 200 nebojnih in eno bojno vozilo, ki je bilo namenjeno tujemu naročniku, vojakom je bila dovoljena tudi osebna oborožitev.</p> <blockquote><p><em>"Ne glede na to so imeli vojaki pri sebi celo po dva ali tri kose orožja, a nismo komplicirali. Pojdite čim prej, smo rekli. Marsikaj so skrivali po torbah in v prtljažnikih osebnih avtomobilov. Nekega oficirja smo dobili z zajetnim kupom deviz, za katere ni imel nobenih dokazil."</em></p></blockquote> <p>Dr. Boris Žnidarič je povedal, da so se izogibali  konfliktnim situacijam, saj bi lahko kdo izgubil živce, prišlo bi do incidenta ali oboroženega spopada. <em>"Luka Koper je na občutljivem območju tik ob državni meji, zelo pomemben kompleks objektov, naš cilj pa je bil, da čim prej in s čim manj nevšečnostmi opravimo svojo nalogo. 26. oktobra sem ob enih zjutraj vse pohvalil za profesionalno opravljene naloge. Profesionalno pa pomeni strokovno in etično. Z naše strani incidentov ni bilo, na drugi strani pa jih je bilo več." </em>21. oktobra je na primer ladjo Galeb spremljal vojaški rušilec Koper. Žnidarič je zahteval umik rušilca iz naših teritorialnih voda in predstavnikom JLA obljubil, da bodo s slovenske strani orožje obrnili stran od Galeba in puške usmerili v tla.<em> "Vojaški patruljni čoln P-636 je iz slovenskega morja izgnala pomorska milica iz Kopra s svojim lesenim čolnom M-44,"</em> pripoveduje Žnidarič, ki se spominja, da je iz Luke Koper v tistih štirih dnevih odšlo od 3200 do 3400 ljudi, med njimi največ vojaških oseb, bilo pa je tudi nekaj civilistov. Na ladje so vkrcali še približno 210 vozil. Za natančno popisovanje ni bilo časa.</p> <p>25. oktobra 1991 sta bili zadnji ladji, ki sta pripluli po tisto, kar je v Sloveniji še ostalo od poražene jugoslovanske armade, malteški trajekt Venus in manjši trajekt jugoslovanske vojaške mornarice PO-09.</p> <blockquote><p><em>"Na Venus in PO-09 smo  25. oktobra vkrcali zadnja vozila in zadnje vojake. Ob 23.45 so  zapustili ozemlje Slovenije, ko so stopili na tuje ozemlje, na malteški trajekt Venus in na jugoslovanski trajekt PO-09. Zato je dan suverenosti 25.oktobra. Iz Luke Koper so izpluli nekaj minut čez polnoč, malo kasneje so zapustili slovenske teritorialne vode. Po Sloveniji je bilo opolnoči živahno, saj se je znebila tuje vojaške sile in tudi evropskih opazovalcev, kar pomeni, da je dosegla svojo suverenost."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>Trije slovenski prazniki so povezani z našim osamosvajanjem: dan samostojnosti in enotnosti (26.12.), dan državnosti (25.6.) in dan suverenosti (25.10). Kakšen pomen pripisuje dr. Boris Žnidarič dnevu suverenosti?</p> <blockquote><p><em>"Dan suverenosti je zaključek procesa osamosvojitve slovenskega naroda in slovenske države.  Zame je to pomemben praznik."</em></p></blockquote> <p><strong>Pismo predsedniku države</strong></p> <p>Januarja 2016 je dr. Žnidarič napisal javno pismo, ker je bil  zelo razočaran nad odnosom predsednika države do dneva suverenosti.</p> <blockquote><p><em>"Res je, po treh mesecih in po tehtnem premisleku sem napisal to pismo. Če bi ga napisal takoj, bi bilo še bolj žolčno in še več ogorčenja bi bilo v njem. Predsednik države mora vendarle spoštovati zgodovinski dogodek, za katerega smo nekateri tvegali življenja za razliko od drugih, ki jim tega ni bilo treba."</em></p></blockquote> <p>25. oktobra 2015 je bil Žnidarič povabljen v predsedniško palačo, v neformalnem pogovoru pred uradnim delom pa ga je <strong>predsednik RS Borut Pahor</strong> spraševal, kaj misli o tem prazniku, Pahor mu je med drugim povedal, da je po njegovem mnenju (osamosvojitvenih) praznikov preveč in da ne ve, kako bi svojemu sinu razložil, kakšen praznik je dan suverenosti.</p> <blockquote><p><em>"Vprašal me je še, če znam našteti te praznike, da jih je preveč in da bi bila dovolj samo dva. Povedal sem mu, da je dan suverenosti logičen zaključek procesa osamosvojitve in da si slovenski narod ta praznik zasluži."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi moral mlad človek vedeti o dnevu suverenosti?</p> <blockquote><p><em>"Mlad človek bi moral biti ponosen, da smo to dosegli, moral bi si prizadevati, da samostojnost in suverenost Slovenije ohranimo za naslednje rodove."</em></p></blockquote> <p>V našo vitrino, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije, je dr. Boris Žnidarič postavil štiri fotografije novinarja in fotoreporterja Zdravka Primožiča, ki je oktobra 1991 zabeležil zaključek operativne akcije odhoda jugoslovanske vojske iz Luke Koper.</p></p> Mon, 25 Oct 2021 12:00:00 +0000 Vitrina Slovenija: Pojdite čim prej! V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami. <p>Če kaj predlagate in ljudje tega ne podpirajo, je vaš predlog napačen ali pa ga predstavljate na napačen način</p><p><blockquote><p><span>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V seriji pogovorov Avtonom s sogovorniki dokazujemo, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</span></p></blockquote> <figure><figcaption><p>Člani organizacije Kreni-Promeni.</p><p><i>foto:</i> <a href="https://peticije.kreni-promeni.org/about_us">Kreni-Promeni</a></p></figcaption></figure> <p><span><strong>Savo Manojlović</strong> in <strong>Nikola Ivanić</strong> sta člana beograjske organizacije <a href="https://peticije.kreni-promeni.org/" target="_blank" rel="noopener">Kreni-Promeni</a>, ki verjame v pravičnost, solidarnost in pogum. Deluje na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem člani organizacije pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje spoprijemajo s problemi v skupnosti. Pomembno jim je, da je rešitev, ki jo zasledujejo, pravno utemeljena in v skladu z njihovimi vrednotami ter da si ljudje spremembe zares želijo. Doseči želijo, da bodo p</span><span>latforma, na katero se bodo uporabniki obračali sami.</span></p></p> 174811542 RTVSLO – Val 202 698 clean V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami. <p>Če kaj predlagate in ljudje tega ne podpirajo, je vaš predlog napačen ali pa ga predstavljate na napačen način</p><p><blockquote><p><span>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V seriji pogovorov Avtonom s sogovorniki dokazujemo, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</span></p></blockquote> <figure><figcaption><p>Člani organizacije Kreni-Promeni.</p><p><i>foto:</i> <a href="https://peticije.kreni-promeni.org/about_us">Kreni-Promeni</a></p></figcaption></figure> <p><span><strong>Savo Manojlović</strong> in <strong>Nikola Ivanić</strong> sta člana beograjske organizacije <a href="https://peticije.kreni-promeni.org/" target="_blank" rel="noopener">Kreni-Promeni</a>, ki verjame v pravičnost, solidarnost in pogum. Deluje na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem člani organizacije pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje spoprijemajo s problemi v skupnosti. Pomembno jim je, da je rešitev, ki jo zasledujejo, pravno utemeljena in v skladu z njihovimi vrednotami ter da si ljudje spremembe zares želijo. Doseči želijo, da bodo p</span><span>latforma, na katero se bodo uporabniki obračali sami.</span></p></p> Thu, 07 Oct 2021 12:45:00 +0000 Avtonom: Kreni-Promeni Pred dvajsetimi leti so teroristični napadi pretresli Združene države Amerike in spremenili ves svet. Svetovni trgovinski center v New Yorku se je spremenil v prah, letalo se je zaletelo tudi v simbol ameriške vojaške moči Pentagon. A kako svet na te dogodke gleda z dvajsetletne časovne distance? Kako so teroristični napadi spremenili življenja Američanov, kako so vplivali na popkulturo, kateri dogodki so utonili v pozabo? Katere posledice čutimo še danes? Na Valu 202 ob arhivskih posnetkih zgodbe pripovedujejo nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Matej Šurc, brat enega izmed ubitih na četrtem letalu Gordon Felt, kulturolog dr. Peter Stanković in ameriški politolog Samuel Goldman. Avtorji: Maja Stepančič, Jan Grilc, Andrej Stopar 174804576 RTVSLO – Val 202 2460 clean Pred dvajsetimi leti so teroristični napadi pretresli Združene države Amerike in spremenili ves svet. Svetovni trgovinski center v New Yorku se je spremenil v prah, letalo se je zaletelo tudi v simbol ameriške vojaške moči Pentagon. A kako svet na te dogodke gleda z dvajsetletne časovne distance? Kako so teroristični napadi spremenili življenja Američanov, kako so vplivali na popkulturo, kateri dogodki so utonili v pozabo? Katere posledice čutimo še danes? Na Valu 202 ob arhivskih posnetkih zgodbe pripovedujejo nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Matej Šurc, brat enega izmed ubitih na četrtem letalu Gordon Felt, kulturolog dr. Peter Stanković in ameriški politolog Samuel Goldman. Avtorji: Maja Stepančič, Jan Grilc, Andrej Stopar Sat, 11 Sep 2021 12:46:00 +0000 Dan, ki se še vedno ni zares končal - 11. september 2001 Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje. <p>Avtonomija sodi v paket z znanjem in odgovornostjo. Sam moraš vedeti, zakaj si v službi. </p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico <strong>Petro Grum</strong> in knjižničarko <strong>Tino Janc</strong> z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174802210 RTVSLO – Val 202 1082 clean Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje. <p>Avtonomija sodi v paket z znanjem in odgovornostjo. Sam moraš vedeti, zakaj si v službi. </p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico <strong>Petro Grum</strong> in knjižničarko <strong>Tino Janc</strong> z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje.</p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 02 Sep 2021 08:45:00 +0000 Avtonom: učiteljica Petra Grum in knjižničarka Tina Janc Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Na območju Sisaško-moslavaške županije na Hrvaškem je bil Gašper Andrinek. Če še niste, poslušajte tudi prvi del z naslovom: Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce. Podkast poiščite na val202.si in v aplikacijah za podkaste. Poiščite Zgodbe.<p>"Ljudje nimajo časa za čakanje. Ne morejo čakati obnove!" Humanitarka in podžupanja prizadetega mesta Branka Bakšić Mitić ne namerava končati boja za dostojno življenje pozabljenih ljudi</p><p><p>Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je <strong>Branka Bakšić Mitić</strong> nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj <a href="https://www.facebook.com/ljudizaljude/">Ljudi za ljudi</a>.</p> <p>Prvi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vroci-mikrofon-294/"><strong>Ruševine so samo opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce</strong></a>.</p> </p> 174789215 RTVSLO – Val 202 1060 clean Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Na območju Sisaško-moslavaške županije na Hrvaškem je bil Gašper Andrinek. Če še niste, poslušajte tudi prvi del z naslovom: Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce. Podkast poiščite na val202.si in v aplikacijah za podkaste. Poiščite Zgodbe.<p>"Ljudje nimajo časa za čakanje. Ne morejo čakati obnove!" Humanitarka in podžupanja prizadetega mesta Branka Bakšić Mitić ne namerava končati boja za dostojno življenje pozabljenih ljudi</p><p><p>Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je <strong>Branka Bakšić Mitić</strong> nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj <a href="https://www.facebook.com/ljudizaljude/">Ljudi za ljudi</a>.</p> <p>Prvi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vroci-mikrofon-294/"><strong>Ruševine so samo opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce</strong></a>.</p> </p> Wed, 07 Jul 2021 10:00:00 +0000 Branka Bakšić Mitić: Junakinja iz Gline Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.<p>Linn Julian Koletnik</p><p> <p>Linn Julian Koletnik je ustanovitelj zavoda TransAkcija. Pomagal nam bo razumeti, kdo so transspolne osebe in s kakšnimi težavami se srečujejo. Zgodi se, da se spolna identiteta, pripisana ob rojstvu človeka, kdaj tudi ne ujema s tem, kar oseba čuti. Žal transspolne osebe pogosto nimajo nikogar, s komer bi se o tem odkrito pogovorile. To vodi v številne stiske, ki pa jih bomo zdaj razumeli bolje.</p></p> 174787758 RTVSLO – Val 202 855 clean Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.<p>Linn Julian Koletnik</p><p> <p>Linn Julian Koletnik je ustanovitelj zavoda TransAkcija. Pomagal nam bo razumeti, kdo so transspolne osebe in s kakšnimi težavami se srečujejo. Zgodi se, da se spolna identiteta, pripisana ob rojstvu človeka, kdaj tudi ne ujema s tem, kar oseba čuti. Žal transspolne osebe pogosto nimajo nikogar, s komer bi se o tem odkrito pogovorile. To vodi v številne stiske, ki pa jih bomo zdaj razumeli bolje.</p></p> Thu, 01 Jul 2021 08:45:00 +0000 Dnevnik transspolne osebe - Linn Julian Koletnik O protestih pripovedujejo: Tone Stojko, Matjaž Albreht, dr. Ali Žerdin, Igor Bavčar, Peter Lovšin, dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej, dr. Igor Koršič, Uroš Macerl, Endre Mesaroš in Damjan Volf, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Sanja Fidler, Jaša Jenull, dr. Barbara Rajgelj, dr. Bojan Musil in dr. Branko Lobnikar. <p>"Glasu upora ni mogoče utišati, če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</p><p><p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-tone-stojko/" target="_blank" rel="noopener">Tone Stojko</a>: </strong><em>"Naša jeza je brezmejna. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174777381' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Tone+Stojko'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-matjaz-albreht/" target="_blank" rel="noopener">Matjaž Albreht</a></strong>: <em>"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780159' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Matja%C5%BE+Albreht'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-ali-zerdin/" target="_blank" rel="noopener"><strong>dr. Ali Žerdin</strong></a>: <em>"Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780157' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Ali+%C5%BDerdin'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-igor-bavcar/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Igor Bavčar</strong></a>: <em>"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780164' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Igor+Bav%C4%8Dar'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-peter-lovsin/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Peter Lovšin</strong></a>: <em>"Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780162' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Peter+Lov%C5%A1in'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-boris-vezjak-profesor-filozof-publicist-vstajnik-in-protestnik/" target="_blank" rel="noopener">dr. Boris Vezjak</a></strong>: <em>"Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785515' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Boris+Vezjak'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-vuk-cosic-digitalni-akter-protestnik-in-strateg-protestov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Vuk Ćosić</strong></a>: <em>"Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine." </em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785517' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Vuk+%C4%86osi%C4%87'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-lubej-novomeski-cuvar/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Uroš Lubej</strong></a>: <em>"Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785519' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Uro%C5%A1+Lubej'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-igor-korsic/" target="_blank" rel="noopener">dr. Igor Koršič</a></strong>: <em>"Po marčni revoluciji je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785518' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Igor+Kor%C5%A1i%C4%8D'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-macerl-okoljski-aktivist/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Uroš Macerl</strong></a>: <em>"Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786388' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Uro%C5%A1+Macerl'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Endre Mesaroš</strong></a>: <em>"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja."</em></p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/" target="_blank" rel="noopener">Damjan Volf</a></strong>: <em>"Delavski predstavniki se ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna." </em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786386' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Endre+Mesaro%C5%A1+in+Damjan+Volf'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-sandra-basic-hrvatin-profesorica-medijska-strokovnjakinja-aktivistka/" target="_blank" rel="noopener">dr. Sandra Bašić Hrvatin</a></strong>: <em>"Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, to je poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786390' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Sandra+Ba%C5%A1%C4%8Di%C4%87+Hrvatin'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-sanja-fidler-protestnica-in-scenografinja-protestov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Sanja Fidler</strong></a>: <em>"Glasu upora ni mogoče utišati. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786392' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Sanja+Fidler'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-jasa-jenull-eden-izmed-obrazov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Jaša Jenull</strong></a>: <em>"Trg republike je tam, kjer so ljudje."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786393' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Ja%C5%A1a+Jenull'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-barbara-rajgelj/" target="_blank" rel="noopener">dr. Barbara Rajgelj</a></strong>: <em>"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776745' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Barbara+Rajgelj'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/zgodbe-vitrina-slovenija-bojan-musil/" target="_blank" rel="noopener"><strong>dr. Bojan Musil</strong></a>: <em>"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776734' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Bojan+Musil'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-branko-lobnikar/" target="_blank" rel="noopener">dr. Branko Lobnikar</a></strong>: <em>"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776747' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Branko+Lobnikar'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>Se nadaljuje.</p></blockquote></p> 174786565 RTVSLO – Val 202 4285 clean O protestih pripovedujejo: Tone Stojko, Matjaž Albreht, dr. Ali Žerdin, Igor Bavčar, Peter Lovšin, dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej, dr. Igor Koršič, Uroš Macerl, Endre Mesaroš in Damjan Volf, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Sanja Fidler, Jaša Jenull, dr. Barbara Rajgelj, dr. Bojan Musil in dr. Branko Lobnikar. <p>"Glasu upora ni mogoče utišati, če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</p><p><p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-tone-stojko/" target="_blank" rel="noopener">Tone Stojko</a>: </strong><em>"Naša jeza je brezmejna. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174777381' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Tone+Stojko'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-matjaz-albreht/" target="_blank" rel="noopener">Matjaž Albreht</a></strong>: <em>"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780159' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Matja%C5%BE+Albreht'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-ali-zerdin/" target="_blank" rel="noopener"><strong>dr. Ali Žerdin</strong></a>: <em>"Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780157' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Ali+%C5%BDerdin'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-igor-bavcar/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Igor Bavčar</strong></a>: <em>"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780164' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Igor+Bav%C4%8Dar'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-peter-lovsin/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Peter Lovšin</strong></a>: <em>"Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174780162' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Peter+Lov%C5%A1in'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-boris-vezjak-profesor-filozof-publicist-vstajnik-in-protestnik/" target="_blank" rel="noopener">dr. Boris Vezjak</a></strong>: <em>"Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785515' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Boris+Vezjak'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-vuk-cosic-digitalni-akter-protestnik-in-strateg-protestov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Vuk Ćosić</strong></a>: <em>"Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine." </em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785517' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Vuk+%C4%86osi%C4%87'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-lubej-novomeski-cuvar/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Uroš Lubej</strong></a>: <em>"Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785519' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Uro%C5%A1+Lubej'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-igor-korsic/" target="_blank" rel="noopener">dr. Igor Koršič</a></strong>: <em>"Po marčni revoluciji je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174785518' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Igor+Kor%C5%A1i%C4%8D'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-uros-macerl-okoljski-aktivist/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Uroš Macerl</strong></a>: <em>"Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786388' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Uro%C5%A1+Macerl'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Endre Mesaroš</strong></a>: <em>"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja."</em></p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-endre-mesaros-in-damjan-volf-sindikalista/" target="_blank" rel="noopener">Damjan Volf</a></strong>: <em>"Delavski predstavniki se ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna." </em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786386' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Endre+Mesaro%C5%A1+in+Damjan+Volf'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-dr-sandra-basic-hrvatin-profesorica-medijska-strokovnjakinja-aktivistka/" target="_blank" rel="noopener">dr. Sandra Bašić Hrvatin</a></strong>: <em>"Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, to je poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786390' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Sandra+Ba%C5%A1%C4%8Di%C4%87+Hrvatin'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-sanja-fidler-protestnica-in-scenografinja-protestov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Sanja Fidler</strong></a>: <em>"Glasu upora ni mogoče utišati. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786392' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Sanja+Fidler'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vitrina-slovenija-o-protestih-jasa-jenull-eden-izmed-obrazov/" target="_blank" rel="noopener"><strong>Jaša Jenull</strong></a>: <em>"Trg republike je tam, kjer so ljudje."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174786393' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Ja%C5%A1a+Jenull'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-barbara-rajgelj/" target="_blank" rel="noopener">dr. Barbara Rajgelj</a></strong>: <em>"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776745' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Barbara+Rajgelj'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/zgodbe-vitrina-slovenija-bojan-musil/" target="_blank" rel="noopener"><strong>dr. Bojan Musil</strong></a>: <em>"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776734' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+Bojan+Musil'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p><strong><a href="https://val202.rtvslo.si/2021/05/vitrina-slovenija-branko-lobnikar/" target="_blank" rel="noopener">dr. Branko Lobnikar</a></strong>: <em>"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce."</em></p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/zgodbe/174776747' title='Vitrina+Slovenija+o+protestih%3A+dr.+Branko+Lobnikar'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>Se nadaljuje.</p></blockquote></p> Sat, 26 Jun 2021 08:45:00 +0000 Vitrina Slovenija: Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov ''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Trg republike je tam, kjer so ljudje</p><p><p><em>"Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije,"</em> pripoveduje <strong>Jaša Jenull</strong>, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi.</p> <blockquote><p><em>"Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov."</em></p></blockquote> <p>Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega.</p> <blockquote><p><em>"Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji."</em></p></blockquote> <p>Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ.<br /> <em>"Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo."</em></p> <h3><strong>Veliko očitkov na vaš račun slišimo. Da ste podpiranec, na primer.</strong></h3> <p><em>"Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi."</em></p> <h3><strong>A ste res razvajeni? Tudi to pravijo.</strong></h3> <p><em>"Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …"</em></p> <h3><strong>Pogosto omenjajo tudi vaše ozadje …</strong></h3> <p><em>"Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu."</em></p> <h3><strong>Koliko glob, povezanih s protesti, se je nabralo pri vas v zadnjem letu?</strong></h3> <p><em>"Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico."</em></p> <h3><strong>Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, ste množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejali, da je Trg republike tam, kjer so ljudje.</strong></h3> <p><em>"Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo."</em></p> <p><strong>Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino?</strong></p> <p>Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu  gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174786393 RTVSLO – Val 202 624 clean ''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Trg republike je tam, kjer so ljudje</p><p><p><em>"Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije,"</em> pripoveduje <strong>Jaša Jenull</strong>, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi.</p> <blockquote><p><em>"Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov."</em></p></blockquote> <p>Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega.</p> <blockquote><p><em>"Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji."</em></p></blockquote> <p>Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ.<br /> <em>"Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo."</em></p> <h3><strong>Veliko očitkov na vaš račun slišimo. Da ste podpiranec, na primer.</strong></h3> <p><em>"Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi."</em></p> <h3><strong>A ste res razvajeni? Tudi to pravijo.</strong></h3> <p><em>"Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …"</em></p> <h3><strong>Pogosto omenjajo tudi vaše ozadje …</strong></h3> <p><em>"Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu."</em></p> <h3><strong>Koliko glob, povezanih s protesti, se je nabralo pri vas v zadnjem letu?</strong></h3> <p><em>"Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico."</em></p> <h3><strong>Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, ste množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejali, da je Trg republike tam, kjer so ljudje.</strong></h3> <p><em>"Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo."</em></p> <p><strong>Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino?</strong></p> <p>Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu  gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 25 Jun 2021 08:50:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Jaša Jenull ''V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo vlogo v protestiranju, okrepile so naša sporočila, ilustrirale naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje.'' Za vsak protest pripravijo nove lutke. ''Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad,'' pripoveduje Sanja Fidler,'' ki pravi, da glasu upora ni mogoče utišati. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Upam, da je smrt že živa</p><p><p><strong>Sanja Fidler</strong> pravi, da si je v dvanajstih letih s prenašanjem protestniških lutk okrepila mišice, saj lutke niso lahke.  Leta 2012 se je priključila vstajam, takrat je spoznala sedanjega partnerja Braneta Solceta, lutkarja. <em>"To je v bistvu vstajniška ljubezen."</em></p> <p>Prej se je ukvarjala s plesom, se spogledovala z uličnim gledališčem, lutke pa so bile zanjo veliko odkritje.</p> <blockquote><p><em>"V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo pomembno vlogo v protestiranju, okrepijo naša sporočila, ilustrirajo naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje."</em></p></blockquote> <p>Lutke se gibljejo skupaj s protestniki, za vsak protest pripravijo nove lutke.</p> <blockquote><p><em>"Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Pa so nam jo ukradli. Imeli smo toliko lutk, da nismo mogli odnesti vseh hkrati, zato smo jo pustili v parku Zvezda, videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad …"</em></p></blockquote> <p>Kakšna misel! Upa, da je Smrt še živa. Na začetku vstaj 2012 do 2014, ki so se začele v Mariboru, je nastala skupina Protestival, ki jo še vedno predstavljata Sanja in Brane. Eden izmed njihovih sloganov je bil Za človeka. ''Sloganov je bilo toliko, da se jih sploh ne spomnim več. Tudi Naša last je bil slogan, z njim smo želeli poudariti, da je vse naše, da morajo nam služiti tudi politiki. Lepili smo jih povsod, tudi policistu sem dala eno nalepko Naša last na hrbet. Tako, da ni čutil. Upam, da mu je kasneje, ko je napis videl, to dalo misliti.'' Sanja Fidler pravi, da glasu upora ni mogoče utišati.</p> <blockquote><p><em>" Molk ni pot naprej. Lahko se zgodi začasno ali deloma, za ves čas pa upora ne moreš zatreti. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</em></p></blockquote> <p>Sanja je razložila, kako se je rodila ideja o kolesih. Najprej so ob petkih nekaj tednov protestirali na balkonih, ko pa je postalo kolesarjenje eno izmed dovoljenih športov na prostem, so se odločili za kolesa, na katerih se lahko ohranja razdaljo, da je to varno protestiranje.</p> <blockquote><p><em>"Ta ideja s kolesi se je rodila iz nuje, se je prijela in kolesarjenje ni več to, kar je nekoč bilo."</em></p></blockquote> <p>Kaj ste ugotovili v tem letu in pol, odkar potekajo protesti?</p> <blockquote><p><em>"Ljudje se veliko več pogovarjajo o politiki in javnih zadevah. Ta rezultat protesta je po moje še pomembnejši od tega, da vlada odstopi. Ljudje so bolj zainteresirani kot prej za svoja življenja, za prihodnost svojih otrok … Jaz si najbolj želim, da bi ljudje razumeli, da smo pomembni, da ni naša vloga, da sledimo. Najpomembnejši stranski produkt protestov je, da se ljudje zavedajo svoje moči."</em></p></blockquote> <p>Sanja Fidler ves čas sodeluje pri protestih. <em>"Od vstaj naprej sva pri Protestivalu ostala dejavna Brane in jaz. Teh protestov je bilo res veliko. Odzvali smo se na postavljanje žice na meji, na delovanje radikalnih skupin, veliko tega je bilo, pa Assange … On je še vedno v zaporu. To je tako neznosna zgodba."</em></p> <p><strong>Kako komentirate trditve tistih, ki pravijo, da se ob petkih v Ljubljani zbirajo brezdelneži?</strong></p> <blockquote><p><em>"Na te se sploh ne odzivam. Ti ljudje verjetno temu, kar govorijo, niti sami ne verjamejo ali pa nimajo nobene domišljije. S to vrsto očitkov se ne ukvarjam. Bolj me bolijo očitki ljudi, ki so mi blizu, ki na primer pravijo, da nismo ubrali pravega tona, da smo razveljavili moč protestov. Na to dejansko nimam odgovora. Čutimo potrebo, da smo vsak petek na ulici, nočemo se umakniti. Na take očitke nimam odgovora in mi je težko. Na očitke, ki prihajajo večinoma iz skrajne desne, se pa sploh ne oziram."</em></p></blockquote> <p>Idej vam pa ne zmanjka? <em>"Pridejo dnevi, ko ne vemo, kaj bi, smo kar tiho in se gledamo. Ampak vlada pomaga, saj vsak dan naredijo nekaj, na kar se moramo odzvati."</em></p> <p>Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo? <em>"Položila bi enega od rekvizitov s protestov v zadnjem letu. Kakšno zastavo, na primer, na kateri piše Vlada pada, Smrt janšizmu, svobodo vsem."</em></p></p> 174786392 RTVSLO – Val 202 760 clean ''V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo vlogo v protestiranju, okrepile so naša sporočila, ilustrirale naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje.'' Za vsak protest pripravijo nove lutke. ''Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad,'' pripoveduje Sanja Fidler,'' ki pravi, da glasu upora ni mogoče utišati. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Upam, da je smrt že živa</p><p><p><strong>Sanja Fidler</strong> pravi, da si je v dvanajstih letih s prenašanjem protestniških lutk okrepila mišice, saj lutke niso lahke.  Leta 2012 se je priključila vstajam, takrat je spoznala sedanjega partnerja Braneta Solceta, lutkarja. <em>"To je v bistvu vstajniška ljubezen."</em></p> <p>Prej se je ukvarjala s plesom, se spogledovala z uličnim gledališčem, lutke pa so bile zanjo veliko odkritje.</p> <blockquote><p><em>"V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo pomembno vlogo v protestiranju, okrepijo naša sporočila, ilustrirajo naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje."</em></p></blockquote> <p>Lutke se gibljejo skupaj s protestniki, za vsak protest pripravijo nove lutke.</p> <blockquote><p><em>"Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Pa so nam jo ukradli. Imeli smo toliko lutk, da nismo mogli odnesti vseh hkrati, zato smo jo pustili v parku Zvezda, videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad …"</em></p></blockquote> <p>Kakšna misel! Upa, da je Smrt še živa. Na začetku vstaj 2012 do 2014, ki so se začele v Mariboru, je nastala skupina Protestival, ki jo še vedno predstavljata Sanja in Brane. Eden izmed njihovih sloganov je bil Za človeka. ''Sloganov je bilo toliko, da se jih sploh ne spomnim več. Tudi Naša last je bil slogan, z njim smo želeli poudariti, da je vse naše, da morajo nam služiti tudi politiki. Lepili smo jih povsod, tudi policistu sem dala eno nalepko Naša last na hrbet. Tako, da ni čutil. Upam, da mu je kasneje, ko je napis videl, to dalo misliti.'' Sanja Fidler pravi, da glasu upora ni mogoče utišati.</p> <blockquote><p><em>" Molk ni pot naprej. Lahko se zgodi začasno ali deloma, za ves čas pa upora ne moreš zatreti. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."</em></p></blockquote> <p>Sanja je razložila, kako se je rodila ideja o kolesih. Najprej so ob petkih nekaj tednov protestirali na balkonih, ko pa je postalo kolesarjenje eno izmed dovoljenih športov na prostem, so se odločili za kolesa, na katerih se lahko ohranja razdaljo, da je to varno protestiranje.</p> <blockquote><p><em>"Ta ideja s kolesi se je rodila iz nuje, se je prijela in kolesarjenje ni več to, kar je nekoč bilo."</em></p></blockquote> <p>Kaj ste ugotovili v tem letu in pol, odkar potekajo protesti?</p> <blockquote><p><em>"Ljudje se veliko več pogovarjajo o politiki in javnih zadevah. Ta rezultat protesta je po moje še pomembnejši od tega, da vlada odstopi. Ljudje so bolj zainteresirani kot prej za svoja življenja, za prihodnost svojih otrok … Jaz si najbolj želim, da bi ljudje razumeli, da smo pomembni, da ni naša vloga, da sledimo. Najpomembnejši stranski produkt protestov je, da se ljudje zavedajo svoje moči."</em></p></blockquote> <p>Sanja Fidler ves čas sodeluje pri protestih. <em>"Od vstaj naprej sva pri Protestivalu ostala dejavna Brane in jaz. Teh protestov je bilo res veliko. Odzvali smo se na postavljanje žice na meji, na delovanje radikalnih skupin, veliko tega je bilo, pa Assange … On je še vedno v zaporu. To je tako neznosna zgodba."</em></p> <p><strong>Kako komentirate trditve tistih, ki pravijo, da se ob petkih v Ljubljani zbirajo brezdelneži?</strong></p> <blockquote><p><em>"Na te se sploh ne odzivam. Ti ljudje verjetno temu, kar govorijo, niti sami ne verjamejo ali pa nimajo nobene domišljije. S to vrsto očitkov se ne ukvarjam. Bolj me bolijo očitki ljudi, ki so mi blizu, ki na primer pravijo, da nismo ubrali pravega tona, da smo razveljavili moč protestov. Na to dejansko nimam odgovora. Čutimo potrebo, da smo vsak petek na ulici, nočemo se umakniti. Na take očitke nimam odgovora in mi je težko. Na očitke, ki prihajajo večinoma iz skrajne desne, se pa sploh ne oziram."</em></p></blockquote> <p>Idej vam pa ne zmanjka? <em>"Pridejo dnevi, ko ne vemo, kaj bi, smo kar tiho in se gledamo. Ampak vlada pomaga, saj vsak dan naredijo nekaj, na kar se moramo odzvati."</em></p> <p>Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo? <em>"Položila bi enega od rekvizitov s protestov v zadnjem letu. Kakšno zastavo, na primer, na kateri piše Vlada pada, Smrt janšizmu, svobodo vsem."</em></p></p> Fri, 25 Jun 2021 08:43:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Sanja Fidler ''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj</p><p><p>Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "P<em>olicijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala </em><strong>dr. Sandra Bašić Hrvatin. </strong>Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem,  ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.</p> <h4><strong>Zakaj se udeležujete protestov? </strong></h4> <blockquote><p><em>"To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"</em></p></blockquote> <h4><strong>Pri pregledovanju številnih seznamov protestov, ki so se vrstili, sem opazila, da pogosto ni omenjeno gibanje 15.oktober, ki pa je sestavni del zgodovine protestov pri nas.</strong></h4> <p><em>"To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."</em></p> <h4><strong>V analizi poročanja ste tudi napisali, da mediji posebej pozorno iščejo izraze, ki jih uporabljajo pri opisovanju protestov oziroma vstaj, da se na primer izogibamo izrazu boj proti kapitalizmu. </strong></h4> <p><em>"Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je  demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori  o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."</em></p> <h4><strong>Ko so  vam očitali, da se kot profesorica na fakulteti udeležujete protestov, ste odvrnili, da mora človek v tem času povedati svoje mnenje. Če ga ne bi povedali, ne bi mogli predavati svojim študentom.</strong></h4> <p><em>"Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo.  Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."</em></p> <h4><strong>Kaj bi dr. Bašić Hrvatin izpostavila v naši vitrini, ki nastaja ob 30-letnici države?</strong></h4> <blockquote><p><em>"Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."</em></p></blockquote></p> 174786390 RTVSLO – Val 202 960 clean ''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj</p><p><p>Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "P<em>olicijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala </em><strong>dr. Sandra Bašić Hrvatin. </strong>Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem,  ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.</p> <h4><strong>Zakaj se udeležujete protestov? </strong></h4> <blockquote><p><em>"To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"</em></p></blockquote> <h4><strong>Pri pregledovanju številnih seznamov protestov, ki so se vrstili, sem opazila, da pogosto ni omenjeno gibanje 15.oktober, ki pa je sestavni del zgodovine protestov pri nas.</strong></h4> <p><em>"To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."</em></p> <h4><strong>V analizi poročanja ste tudi napisali, da mediji posebej pozorno iščejo izraze, ki jih uporabljajo pri opisovanju protestov oziroma vstaj, da se na primer izogibamo izrazu boj proti kapitalizmu. </strong></h4> <p><em>"Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je  demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori  o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."</em></p> <h4><strong>Ko so  vam očitali, da se kot profesorica na fakulteti udeležujete protestov, ste odvrnili, da mora človek v tem času povedati svoje mnenje. Če ga ne bi povedali, ne bi mogli predavati svojim študentom.</strong></h4> <p><em>"Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo.  Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."</em></p> <h4><strong>Kaj bi dr. Bašić Hrvatin izpostavila v naši vitrini, ki nastaja ob 30-letnici države?</strong></h4> <blockquote><p><em>"Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."</em></p></blockquote></p> Fri, 25 Jun 2021 08:40:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: dr. Sandra Bašič Hrvatin ''Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl,'' pravi Uroš Macerl, ki še dodaja, da je protest lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Treba se je odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl</p><p><blockquote><p><em>"Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."</em></p></blockquote> <p><em>"Upiramo se na različne načine,"</em> razlaga <strong>Uroš Macerl</strong>, ki še pove, da je bilo v <a href="ekokrog.org">Eko krogu  </a>veliko strokovnega upora, branja, bili so v številnih postopkih, na sodiščih so zmagovali, v to pa je bilo vloženega veliko dela, sestankov, vključenih je bilo ogromno ljudi. Veliko so delali na ozaveščanju javnosti.</p> <blockquote><p><em>"Upirali smo se tudi na ulicah, včasih smo bili tam le jaz, moji trije prijatelji in moji otroci, da se nas je na koncu nabralo manj kot deset, a so bile to včasih zelo odmevne in uspešne akcije, če smo se odzvali v pravem trenutku in hitro, če smo udarili nasprotnika tam, kjer ga je najbolj bolelo. Imele so tudi velik medijski odziv, ker so bile provokativne, morda tudi na meji zakona. A smo jih morali pripraviti, če smo želeli opozoriti na problem. Protest je lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način."</em></p></blockquote> <p>Uroš Macerl, ki pripoveduje o bitkah proti onesnaževalcem, o razlogih za neodgovorna ravnanja politikov, lastnikov, odločevalcev, se sprašuje tudi, zakaj za umazana početja in odločitve nihče ni kaznovan. V Sloveniji se nikomur nič ne zgodi, če ima dobrega odvetnika, razlaga Macerl.</p> <blockquote><p><em>"Mi smo tem ljudem, ki so delali umazane usluge kapitalu, povzročali politično in moralno škodo. Omenjali smo jih z imeni in priimki o vseh mogočih priložnostih. To je nekako zaleglo."</em></p></blockquote> <p>Macerl se z veseljem spominja tudi največjega protesta, ki so ga pripravili novembra 2010 v Zagorju.</p> <blockquote><p><em>"Zasavčani in vsi, ki so takrat protestirali, so pokazali neverjetno kulturo protesta in upora. Ponosen sem na to."</em></p></blockquote> <p>Vitrina Slovenija ima nov eksponat: zavozlani dimnik, ki ga je ustvaril umetnik <strong>Dušan Kastelic</strong>, ilustrator, pedagog, avtor animiranih filmov in računalniških iger.</p> </p> 174786388 RTVSLO – Val 202 1118 clean ''Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl,'' pravi Uroš Macerl, ki še dodaja, da je protest lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Treba se je odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl</p><p><blockquote><p><em>"Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."</em></p></blockquote> <p><em>"Upiramo se na različne načine,"</em> razlaga <strong>Uroš Macerl</strong>, ki še pove, da je bilo v <a href="ekokrog.org">Eko krogu  </a>veliko strokovnega upora, branja, bili so v številnih postopkih, na sodiščih so zmagovali, v to pa je bilo vloženega veliko dela, sestankov, vključenih je bilo ogromno ljudi. Veliko so delali na ozaveščanju javnosti.</p> <blockquote><p><em>"Upirali smo se tudi na ulicah, včasih smo bili tam le jaz, moji trije prijatelji in moji otroci, da se nas je na koncu nabralo manj kot deset, a so bile to včasih zelo odmevne in uspešne akcije, če smo se odzvali v pravem trenutku in hitro, če smo udarili nasprotnika tam, kjer ga je najbolj bolelo. Imele so tudi velik medijski odziv, ker so bile provokativne, morda tudi na meji zakona. A smo jih morali pripraviti, če smo želeli opozoriti na problem. Protest je lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način."</em></p></blockquote> <p>Uroš Macerl, ki pripoveduje o bitkah proti onesnaževalcem, o razlogih za neodgovorna ravnanja politikov, lastnikov, odločevalcev, se sprašuje tudi, zakaj za umazana početja in odločitve nihče ni kaznovan. V Sloveniji se nikomur nič ne zgodi, če ima dobrega odvetnika, razlaga Macerl.</p> <blockquote><p><em>"Mi smo tem ljudem, ki so delali umazane usluge kapitalu, povzročali politično in moralno škodo. Omenjali smo jih z imeni in priimki o vseh mogočih priložnostih. To je nekako zaleglo."</em></p></blockquote> <p>Macerl se z veseljem spominja tudi največjega protesta, ki so ga pripravili novembra 2010 v Zagorju.</p> <blockquote><p><em>"Zasavčani in vsi, ki so takrat protestirali, so pokazali neverjetno kulturo protesta in upora. Ponosen sem na to."</em></p></blockquote> <p>Vitrina Slovenija ima nov eksponat: zavozlani dimnik, ki ga je ustvaril umetnik <strong>Dušan Kastelic</strong>, ilustrator, pedagog, avtor animiranih filmov in računalniških iger.</p> </p> Fri, 25 Jun 2021 08:24:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Macerl Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Strah je paralizator uma in razuma</p><p><p>30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.</p> <p><strong>Endre Mesaroš</strong>, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.</p> <blockquote><p><em>"Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."</em></p></blockquote> <p>V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.</p> <blockquote><p><em>"13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."</em></p></blockquote> <p>Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.</p> <blockquote><p><em>"Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."</em></p></blockquote> <p>Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.</p> <blockquote><p><em>"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."</em></p></blockquote> <p>Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.</p> <p><strong>Damjan Volf</strong> je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.</p> <h3><strong>Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:</strong></h3> <blockquote><p><em>"S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."</em></p></blockquote> <h3><strong>O izkoriščanju delavcev in o uporu:</strong></h3> <blockquote><p><em>"Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."</em></p></blockquote> <p>Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. <em>"Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze,"</em> pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."</em></p></blockquote> <p>Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.</p> <blockquote><p><em>"Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."</em></p></blockquote> <p><em>"Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo,"</em> ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.</p> <blockquote><p><em>"V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."</em></p></blockquote> <h3><strong>O delu na domu:</strong></h3> <p>Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.</p> <blockquote><p><em>"Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."</em></p></blockquote> <p><em>"Delo na daljavo je zanimivo, praktično,"</em> razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. <em>"Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku,"</em> še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.</p> <blockquote><p><em>"Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."</em></p></blockquote> <h3><strong>O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:</strong></h3> <p>Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. <em>"Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem,"</em> je povedal Damjan Volf.</p> <h3><strong>O proizvodnji med epidemijo:</strong></h3> <p>Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.</p> <blockquote><p><em>"Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."</em></p></blockquote> <h3><strong>O stavki: </strong></h3> <p><em>"Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira."</em> Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.</p> <p>Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?</p> <blockquote><p><em>"V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."</em></p></blockquote> <p>Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.</p> <p>Ko ga vprašam: <em>"Ali vam lahko vzamejo pogum?"</em> Damjan Volf izstreli: <em>"Nikakor!"</em> Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.</p> <h3><strong>O dobrem delavcu:</strong></h3> <p><em>"Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."</em></p> <h3><strong>O eksponatu za Vitrino Slovenijo:</strong></h3> <p><em>"V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."</em></p> </p> 174786386 RTVSLO – Val 202 3225 clean Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.<p>Strah je paralizator uma in razuma</p><p><p>30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.</p> <p><strong>Endre Mesaroš</strong>, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.</p> <blockquote><p><em>"Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."</em></p></blockquote> <p>V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.</p> <blockquote><p><em>"13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."</em></p></blockquote> <p>Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.</p> <blockquote><p><em>"Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."</em></p></blockquote> <p>Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.</p> <blockquote><p><em>"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."</em></p></blockquote> <p>Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.</p> <p><strong>Damjan Volf</strong> je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.</p> <h3><strong>Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:</strong></h3> <blockquote><p><em>"S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."</em></p></blockquote> <h3><strong>O izkoriščanju delavcev in o uporu:</strong></h3> <blockquote><p><em>"Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."</em></p></blockquote> <p>Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. <em>"Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze,"</em> pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."</em></p></blockquote> <p>Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.</p> <blockquote><p><em>"Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."</em></p></blockquote> <p><em>"Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo,"</em> ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.</p> <blockquote><p><em>"V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."</em></p></blockquote> <h3><strong>O delu na domu:</strong></h3> <p>Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.</p> <blockquote><p><em>"Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."</em></p></blockquote> <p><em>"Delo na daljavo je zanimivo, praktično,"</em> razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. <em>"Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku,"</em> še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.</p> <blockquote><p><em>"Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."</em></p></blockquote> <h3><strong>O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:</strong></h3> <p>Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. <em>"Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem,"</em> je povedal Damjan Volf.</p> <h3><strong>O proizvodnji med epidemijo:</strong></h3> <p>Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.</p> <blockquote><p><em>"Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."</em></p></blockquote> <h3><strong>O stavki: </strong></h3> <p><em>"Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira."</em> Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.</p> <p>Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?</p> <blockquote><p><em>"V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."</em></p></blockquote> <p>Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.</p> <p>Ko ga vprašam: <em>"Ali vam lahko vzamejo pogum?"</em> Damjan Volf izstreli: <em>"Nikakor!"</em> Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.</p> <h3><strong>O dobrem delavcu:</strong></h3> <p><em>"Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."</em></p> <h3><strong>O eksponatu za Vitrino Slovenijo:</strong></h3> <p><em>"V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."</em></p> </p> Fri, 25 Jun 2021 08:13:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Endre Mesaroš in Damjan Volf Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun! Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Nesimo jih vun!</p><p><p>Vseslovenske ljudske vstaje od leta 2012 do 2014 si v zgodovini protestnih gibanj mlade slovenske države zaslužijo posebno pozornost. To so bili množični protesti, ki so od konca novembra 2012 potekali po Sloveniji, začeli pa so se v Mariboru. Nastali so spontano, pri organizaciji so pomembno vlogo odigrala spletna družabna omrežja, najrazličnejše skupine na Facebooku, pozneje pa se je oblikoval tudi odbor, ki je skrbel za koordinacijo med številnimi skupinami, gibanji itd. Dogodki niso bili prijavljeni, kar so protestniki označili za obliko državljanske nepokorščine. Protestom so se množično priključili tudi kulturniki, ki so se povezali v koordinacijsko skupino kulture Slovenije (KOKS), med protesti so organizirali protestivale, umetniške programe, ki so kreativno poudarjali protestniške zahteve in sporočila, protestirali so proti vladnim ukrepom na področju kulture.</p> <p>Množična zborovanja so se novembra 2012 začela v Mariboru, povod zanje je bil projekt postavitve radarjev, s katerimi so merili hitrost v prometu in na tej podlagi kaznovali številne kršitelje. Po množičnih protestih v Mariboru je župan Kangler napovedal, da bo 31. 12. 2012 odstopil.</p> <h5><strong>Kangler ga je proglasil za očeta vstaj, dobil pa je tudi oznako, da je ekstremist.</strong></h5> <p>Dr. Boris Vezjak je bil v času mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstaj zelo dejaven. Franc Kangler ga je v enem izmed svojih tvitov proglasil celo za očeta vstaj.</p> <p>Protestna zborovanja 2012–2014 so imenovali vstaje. Kakšna je vsebinska razlika med vstajami in protesti? Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je tudi soavtor znanega gesla Nesimo jih vun!, nam najprej pojasni, zakaj proteste v tem obdobju imenujemo vstaje: "<em>Mislim, da zelo stroge terminologije na tem področju ni. Pojem vstaj se je nanje vezal zato,  ker se je zgodil zelo spontan ulični revolt ljudi."</em></p> <blockquote><p><em>"Že leta 2011 so bili nekateri manjši dogodki. Protestniška dinamika se je začela v Mariboru odvijati okrog Sanjina Jašarja, aktivista iz Pekarne. Spomnim se priprtja mariborskega župana 4. maja 2011, takrat je bilo že napeto, dan pozneje sem organiziral peticijo za odstop mariborskega župana."</em></p></blockquote> <p>Borisa Vezjaka so takrat označili celo za ekstremista. Dobil je vabilo na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z delovanjem ekstremističnih skupin.</p> <p>Sprožilec protestov so bili mariborski radarji, razlage razlogov pa so različne, pravi Vezjak.</p> <blockquote><p><em>"Kangler je zmagal na volitvah 2006, svoj mandat je ponovil 2010, ko se je že zdelo, da je župan koruptiven, mediji so poročali o kazenskih ovadbah …  Ves čas smo se čudili, zakaj so ljudje tako tolerantni, zakaj to sprejemajo."</em></p></blockquote> <p>Zgodilo se ni nič, podpora Kanglerju ni padala, pripoveduje Vezjak: "<em>Potem je prišlo do vzpostavitve radarjev v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki se je že samo po sebi zdelo sporno in koruptivno, nadaljevanje poznamo."</em></p> <h5><strong>Sprožilci in pravi razlogi</strong></h5> <p>Dr. Boris Vezjak ne sprejema klasične dihotomije, ki razlikuje med sprožilci in pravimi razlogi protestov: "<em>To je običajno neka marksistična razlaga, kako ekonomske in socialne okoliščine dominantno določajo ravnanje človeka, da se je pač v Mariborčanih v tistem trenutku nakopičilo nezadovoljstvo, da so bile socialne stiske in revščina prevelike, da je zrasla brezposelnost."</em></p> <p>Vezjak je bil na vseh vstajah, zato se s tako razlago ne more strinjati, saj je prepričan, da je bilo še veliko drugih okoliščin.</p> <blockquote><p><em>"Zakaj ne prej in ne pozneje ni privedlo do takšnega dogajanja? Zakaj ljudje protestirajo od lanskega leta naprej? Ti protesti niso socialnega značaja. Protestniškega dogajanja ne moremo pojasniti izključno na tak način."</em></p></blockquote> <p>Vezjaku se zdijo takšne interpretacije včasih prehitre, pregrobe in presplošne: "<em>Mislim, da je človek kompleksno bitje, ne gre le za ekonomske okoliščine, tu so tudi psihološke okoliščine, duševne stiske ljudi, nakopičene frustracije. Ko sem poslušal skandiranje ljudi Gotof si, v tem nisem videl le socialnih ozadij, ta razlaga me nikoli ni povsem prepričala."</em></p> <p><em>"Proteste, ki se vrstijo od 28. februarja 2020, se ne razlaga na ta način," ugotavlja Vezjak, ki pravi, da so zdajšnji protesti bolj politični, usmerjeni v obrambo demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode medijev: "Ker je bil Maribor za ljubljanocentrični pogled vedno, grdo rečeno, lumpenproletarsko mesto, se je mariborske proteste od začetka pojasnjevalo s socialnimi razlogi."</em></p> <h5><strong>Skupine na Facebooku</strong></h5> <p>Vstaje med letoma 2012 in 2014 so bile naša prva večja izkušnja z družbenimi mediji in skupinami na Facebooku, ki so dejavno vstopile v vstajniško gibanje.</p> <blockquote><p><em>"Te vstaje so bile zelo specifične. Oblikovali so se različni krogi protestniških skupin. Eno je vodil Sanjin Jašar, ki pa ni bil povezan s skupino, ki je postala najbolj množična, nastopala pa je pod imenom Franc Kangler naj odstopi, njeni avtorji so bili ves čas skriti in anonimni, nastopali so prek Facebooka, dajali navodila, kdaj naj ljudje pridejo na ulice in trge, kakšna gesla naj uporabljajo."</em></p></blockquote> <p>Anonimnost je bila ključna za njihov uspeh, poudarja Boris Vezjak, saj izpostavljenost pomeni določeno tveganje: "<em>Brez anonimnosti tolikšne množičnosti najbrž ne bi bilo."</em></p> <p>Dinamika mariborskega dogajanja je bila ves čas na meji neke agresivnosti, se spominja Vezjak, ki dodaja, da so očitno Mariborčani manj potrpežljivi, prej naredijo kaj nepredvidljivega: "<em>Tega na protestih, ki potekajo od lani, ne vidimo. V krogih Jaše Jenulla tega nismo nikoli zasledili."</em></p> <p>Ko se dotakneva odzivov oblasti na proteste, se Vezjak spomni, kako je mariborski župan takrat očital protestnikom, da uničujejo družbeno lastnino, da so agresivni in nasilni: "<em>Danes vidimo, da so protestniki deležni vseh vrst diskreditacij, osebnih kompromitacij, šikaniranj, blatenj. Strankarski portali in mediji vsako ime obravnavajo posebej, na zelo osebni ravni skušajo kompromitirati udeležence protestov. Tovrstne medijske mašinerije Kangler ni imel, to tudi ni bil njegov slog."</em></p> <p>Kako je potekala koordinacija med skupinami? "<em>Te koordinacije je bilo malo, nekatere vstajniške skupine so se dobivale v Pekarni, nekatere se pa sploh niso dobivale."</em></p> <h5><strong>Iskanje županskega kandidata </strong></h5> <p>Vezjak pripoveduje, kako so morali znotraj vstajniškega gibanja po Kanglerjevem odstopu zelo hitro najti svojega županskega kandidata, skupina Skupaj za Maribor je predlagala vstajnika Andreja Fištravca, ki je marca 2013 zmagal na nadomestnih volitvah za mariborskega župana.</p> <blockquote><p><em>"Fištravec je potem s seboj vzel ožjo ekipo protestniške skupine na Facebooku, mestu pa so skupaj z županom naredili več slabega kot dobrega. Razlogi so kompleksni in koreninijo v osebni psihologiji tedanjega župana."</em></p></blockquote> <p>Kateri so uspehi in dosežki mariborskih vstaj? Tudi te ocene so različne, od tega, da je dobro, ker so se prebudile prakse upora, pa do mnenja, da so bile vstaje sicer neuspešne, a smo se iz njih veliko naučili.</p> <p><em>"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. Jim je uspelo vpeljati nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je na to bolj vplivalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."</em></p> <h5><strong>Je detroniziranje oblastnikov še mogoče?</strong></h5> <p>Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.</p> <blockquote><p><em>"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj pa imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."</em></p></blockquote> <p>Ko Vezjak primerja mariborske in vseslovenske vstaje z današnjimi protesti, dodaja, da so bile vstaje usmerjene v boj proti korupciji.</p> <blockquote><p><em>"Protestniki tudi za to oblast mislijo, da je koruptivna, a zdaj v prvi vrsti govorimo o tem, da je oblast nevarna, avtoritarna, sesuva demokracijo, da so pod njo ogrožene človekove pravice."</em></p></blockquote> <p>So protesti zdaj na neki način tudi nadaljevanje vstaj? Vezjak najprej opozori, da je iz dogajanja leta 2013 nastal skupek vstajniških strank, iz katerih je nastala Združena levica, ki je bila leta 2014 na volitvah uspešna: "<em>Luka Mesec in njegova Levica sta nekakšna kontinuiteta vstajniškega gibanja. Na volitvah 2014 je s kolosalnim rezultatom zmagal Miro Cerar, ki je bil takrat razumljen kot antipod vstajništva. To je bil čas, ko so ljudje zahtevali prenovo politike, Miro Cerar se jim je zazdel primeren kandidat z visoko moralno in etično integriteto in so ga nagradili. Cerar pa je nenehno poudarjal, da se demokracije ne rešuje na ulici, Miro Cerar je bil po svoji naravi antiprotestnik. To je nenavaden razplet tega dogajanja. Ljudje niso nagradili vstajnikov, v malem delu so nagradili Levico, nagradili so antivstajništvo, nekoga, ki ne protestira na ulicah, ki si ne maže rok s tem, da bi nosil transparente in skandiral proti oblastnikom."</em></p> <p>Boris Vezjak ne opaža, da bi zdajšnji protestniki razmišljali o ustanovitvi kakšne nove stranke.</p> <blockquote><p><em>"V obtoku so določena imena voditeljev novih strank, a ti se protestov ne udeležujejo. Če upajo na uspeh, bi po mojem mnenju morali med ljudi na ulico."</em></p></blockquote> <p>Kaj pa čas predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije?</p> <blockquote><p><em>"Predsedovanje bo dalo v jadra nov elan, zdelo se bo, da je svetovna ali vsaj evropska pozornost usmerjena v Slovenijo, tuje novinarje bo bolj zanimalo, kaj se dogaja tukaj, kaj se dogaja na slovenskih ulicah. V tem smislu vidim priložnost za povečanje pomena protestov oziroma sporočil teh protestov."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi dal dr. Vezjak v Vitrino Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"V to vitrino bi sicer dal Jašo Jenulla, a dvomim, da bi on hotel ostati v njej, zato dajem v vitrino kolo, simbol trenutnega protestništva."</em></p></blockquote></p> 174785515 RTVSLO – Val 202 2410 clean Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun! Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Nesimo jih vun!</p><p><p>Vseslovenske ljudske vstaje od leta 2012 do 2014 si v zgodovini protestnih gibanj mlade slovenske države zaslužijo posebno pozornost. To so bili množični protesti, ki so od konca novembra 2012 potekali po Sloveniji, začeli pa so se v Mariboru. Nastali so spontano, pri organizaciji so pomembno vlogo odigrala spletna družabna omrežja, najrazličnejše skupine na Facebooku, pozneje pa se je oblikoval tudi odbor, ki je skrbel za koordinacijo med številnimi skupinami, gibanji itd. Dogodki niso bili prijavljeni, kar so protestniki označili za obliko državljanske nepokorščine. Protestom so se množično priključili tudi kulturniki, ki so se povezali v koordinacijsko skupino kulture Slovenije (KOKS), med protesti so organizirali protestivale, umetniške programe, ki so kreativno poudarjali protestniške zahteve in sporočila, protestirali so proti vladnim ukrepom na področju kulture.</p> <p>Množična zborovanja so se novembra 2012 začela v Mariboru, povod zanje je bil projekt postavitve radarjev, s katerimi so merili hitrost v prometu in na tej podlagi kaznovali številne kršitelje. Po množičnih protestih v Mariboru je župan Kangler napovedal, da bo 31. 12. 2012 odstopil.</p> <h5><strong>Kangler ga je proglasil za očeta vstaj, dobil pa je tudi oznako, da je ekstremist.</strong></h5> <p>Dr. Boris Vezjak je bil v času mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstaj zelo dejaven. Franc Kangler ga je v enem izmed svojih tvitov proglasil celo za očeta vstaj.</p> <p>Protestna zborovanja 2012–2014 so imenovali vstaje. Kakšna je vsebinska razlika med vstajami in protesti? Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je tudi soavtor znanega gesla Nesimo jih vun!, nam najprej pojasni, zakaj proteste v tem obdobju imenujemo vstaje: "<em>Mislim, da zelo stroge terminologije na tem področju ni. Pojem vstaj se je nanje vezal zato,  ker se je zgodil zelo spontan ulični revolt ljudi."</em></p> <blockquote><p><em>"Že leta 2011 so bili nekateri manjši dogodki. Protestniška dinamika se je začela v Mariboru odvijati okrog Sanjina Jašarja, aktivista iz Pekarne. Spomnim se priprtja mariborskega župana 4. maja 2011, takrat je bilo že napeto, dan pozneje sem organiziral peticijo za odstop mariborskega župana."</em></p></blockquote> <p>Borisa Vezjaka so takrat označili celo za ekstremista. Dobil je vabilo na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z delovanjem ekstremističnih skupin.</p> <p>Sprožilec protestov so bili mariborski radarji, razlage razlogov pa so različne, pravi Vezjak.</p> <blockquote><p><em>"Kangler je zmagal na volitvah 2006, svoj mandat je ponovil 2010, ko se je že zdelo, da je župan koruptiven, mediji so poročali o kazenskih ovadbah …  Ves čas smo se čudili, zakaj so ljudje tako tolerantni, zakaj to sprejemajo."</em></p></blockquote> <p>Zgodilo se ni nič, podpora Kanglerju ni padala, pripoveduje Vezjak: "<em>Potem je prišlo do vzpostavitve radarjev v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki se je že samo po sebi zdelo sporno in koruptivno, nadaljevanje poznamo."</em></p> <h5><strong>Sprožilci in pravi razlogi</strong></h5> <p>Dr. Boris Vezjak ne sprejema klasične dihotomije, ki razlikuje med sprožilci in pravimi razlogi protestov: "<em>To je običajno neka marksistična razlaga, kako ekonomske in socialne okoliščine dominantno določajo ravnanje človeka, da se je pač v Mariborčanih v tistem trenutku nakopičilo nezadovoljstvo, da so bile socialne stiske in revščina prevelike, da je zrasla brezposelnost."</em></p> <p>Vezjak je bil na vseh vstajah, zato se s tako razlago ne more strinjati, saj je prepričan, da je bilo še veliko drugih okoliščin.</p> <blockquote><p><em>"Zakaj ne prej in ne pozneje ni privedlo do takšnega dogajanja? Zakaj ljudje protestirajo od lanskega leta naprej? Ti protesti niso socialnega značaja. Protestniškega dogajanja ne moremo pojasniti izključno na tak način."</em></p></blockquote> <p>Vezjaku se zdijo takšne interpretacije včasih prehitre, pregrobe in presplošne: "<em>Mislim, da je človek kompleksno bitje, ne gre le za ekonomske okoliščine, tu so tudi psihološke okoliščine, duševne stiske ljudi, nakopičene frustracije. Ko sem poslušal skandiranje ljudi Gotof si, v tem nisem videl le socialnih ozadij, ta razlaga me nikoli ni povsem prepričala."</em></p> <p><em>"Proteste, ki se vrstijo od 28. februarja 2020, se ne razlaga na ta način," ugotavlja Vezjak, ki pravi, da so zdajšnji protesti bolj politični, usmerjeni v obrambo demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode medijev: "Ker je bil Maribor za ljubljanocentrični pogled vedno, grdo rečeno, lumpenproletarsko mesto, se je mariborske proteste od začetka pojasnjevalo s socialnimi razlogi."</em></p> <h5><strong>Skupine na Facebooku</strong></h5> <p>Vstaje med letoma 2012 in 2014 so bile naša prva večja izkušnja z družbenimi mediji in skupinami na Facebooku, ki so dejavno vstopile v vstajniško gibanje.</p> <blockquote><p><em>"Te vstaje so bile zelo specifične. Oblikovali so se različni krogi protestniških skupin. Eno je vodil Sanjin Jašar, ki pa ni bil povezan s skupino, ki je postala najbolj množična, nastopala pa je pod imenom Franc Kangler naj odstopi, njeni avtorji so bili ves čas skriti in anonimni, nastopali so prek Facebooka, dajali navodila, kdaj naj ljudje pridejo na ulice in trge, kakšna gesla naj uporabljajo."</em></p></blockquote> <p>Anonimnost je bila ključna za njihov uspeh, poudarja Boris Vezjak, saj izpostavljenost pomeni določeno tveganje: "<em>Brez anonimnosti tolikšne množičnosti najbrž ne bi bilo."</em></p> <p>Dinamika mariborskega dogajanja je bila ves čas na meji neke agresivnosti, se spominja Vezjak, ki dodaja, da so očitno Mariborčani manj potrpežljivi, prej naredijo kaj nepredvidljivega: "<em>Tega na protestih, ki potekajo od lani, ne vidimo. V krogih Jaše Jenulla tega nismo nikoli zasledili."</em></p> <p>Ko se dotakneva odzivov oblasti na proteste, se Vezjak spomni, kako je mariborski župan takrat očital protestnikom, da uničujejo družbeno lastnino, da so agresivni in nasilni: "<em>Danes vidimo, da so protestniki deležni vseh vrst diskreditacij, osebnih kompromitacij, šikaniranj, blatenj. Strankarski portali in mediji vsako ime obravnavajo posebej, na zelo osebni ravni skušajo kompromitirati udeležence protestov. Tovrstne medijske mašinerije Kangler ni imel, to tudi ni bil njegov slog."</em></p> <p>Kako je potekala koordinacija med skupinami? "<em>Te koordinacije je bilo malo, nekatere vstajniške skupine so se dobivale v Pekarni, nekatere se pa sploh niso dobivale."</em></p> <h5><strong>Iskanje županskega kandidata </strong></h5> <p>Vezjak pripoveduje, kako so morali znotraj vstajniškega gibanja po Kanglerjevem odstopu zelo hitro najti svojega županskega kandidata, skupina Skupaj za Maribor je predlagala vstajnika Andreja Fištravca, ki je marca 2013 zmagal na nadomestnih volitvah za mariborskega župana.</p> <blockquote><p><em>"Fištravec je potem s seboj vzel ožjo ekipo protestniške skupine na Facebooku, mestu pa so skupaj z županom naredili več slabega kot dobrega. Razlogi so kompleksni in koreninijo v osebni psihologiji tedanjega župana."</em></p></blockquote> <p>Kateri so uspehi in dosežki mariborskih vstaj? Tudi te ocene so različne, od tega, da je dobro, ker so se prebudile prakse upora, pa do mnenja, da so bile vstaje sicer neuspešne, a smo se iz njih veliko naučili.</p> <p><em>"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. Jim je uspelo vpeljati nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je na to bolj vplivalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."</em></p> <h5><strong>Je detroniziranje oblastnikov še mogoče?</strong></h5> <p>Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.</p> <blockquote><p><em>"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj pa imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."</em></p></blockquote> <p>Ko Vezjak primerja mariborske in vseslovenske vstaje z današnjimi protesti, dodaja, da so bile vstaje usmerjene v boj proti korupciji.</p> <blockquote><p><em>"Protestniki tudi za to oblast mislijo, da je koruptivna, a zdaj v prvi vrsti govorimo o tem, da je oblast nevarna, avtoritarna, sesuva demokracijo, da so pod njo ogrožene človekove pravice."</em></p></blockquote> <p>So protesti zdaj na neki način tudi nadaljevanje vstaj? Vezjak najprej opozori, da je iz dogajanja leta 2013 nastal skupek vstajniških strank, iz katerih je nastala Združena levica, ki je bila leta 2014 na volitvah uspešna: "<em>Luka Mesec in njegova Levica sta nekakšna kontinuiteta vstajniškega gibanja. Na volitvah 2014 je s kolosalnim rezultatom zmagal Miro Cerar, ki je bil takrat razumljen kot antipod vstajništva. To je bil čas, ko so ljudje zahtevali prenovo politike, Miro Cerar se jim je zazdel primeren kandidat z visoko moralno in etično integriteto in so ga nagradili. Cerar pa je nenehno poudarjal, da se demokracije ne rešuje na ulici, Miro Cerar je bil po svoji naravi antiprotestnik. To je nenavaden razplet tega dogajanja. Ljudje niso nagradili vstajnikov, v malem delu so nagradili Levico, nagradili so antivstajništvo, nekoga, ki ne protestira na ulicah, ki si ne maže rok s tem, da bi nosil transparente in skandiral proti oblastnikom."</em></p> <p>Boris Vezjak ne opaža, da bi zdajšnji protestniki razmišljali o ustanovitvi kakšne nove stranke.</p> <blockquote><p><em>"V obtoku so določena imena voditeljev novih strank, a ti se protestov ne udeležujejo. Če upajo na uspeh, bi po mojem mnenju morali med ljudi na ulico."</em></p></blockquote> <p>Kaj pa čas predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije?</p> <blockquote><p><em>"Predsedovanje bo dalo v jadra nov elan, zdelo se bo, da je svetovna ali vsaj evropska pozornost usmerjena v Slovenijo, tuje novinarje bo bolj zanimalo, kaj se dogaja tukaj, kaj se dogaja na slovenskih ulicah. V tem smislu vidim priložnost za povečanje pomena protestov oziroma sporočil teh protestov."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi dal dr. Vezjak v Vitrino Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"V to vitrino bi sicer dal Jašo Jenulla, a dvomim, da bi on hotel ostati v njej, zato dajem v vitrino kolo, simbol trenutnega protestništva."</em></p></blockquote></p> Tue, 22 Jun 2021 09:15:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: dr. Boris Vezjak Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov … Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p> Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine</p><p><p>Vuk Ćosić je digitalni akter, spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist, protestnik in strateg protestov. V pogovorih z njim in v njegovih javnih nastopih sem zasledila, da pogosto reče: "<em>Mi, digitalci".</em> Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje dolgoletno obdobje disidentstva in uporništva.</p> <blockquote><p><em>"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."</em></p></blockquote> <h5><strong>Kdaj ljudem prekipi?</strong></h5> <p>Gre za kontinuum, pravi Vuk Ćosić, ko ga sprašujem, kdaj ljudem prekipi.</p> <blockquote><p><em>"Protest se zgodi, ko ljudje zaznavajo grobo zadiranje v njihovo intimo, v družbene odnose, spreminjanje pravil igre, avtoritarizem ali grobe napade na človekove pravice. To so sprožilci."</em></p></blockquote> <p>Primerjava protestov 2012–2014 in protestnega gibanja, ki smo mu priče zdaj:</p> <blockquote><p><em>"Veliko podobnosti najdemo, tudi akterji na obeh straneh barikade so podobni, je pa hkrati veliko razlik. Pojavlja se vprašanje, koliko je pri tem čustev in koliko je tu politike, nekega taktičnega delovanja v smeri rezultata, ki se ga potem lahko vidi v parlamentarni politiki. V obeh primerih je veliko čustev in zelo malo politike. Tema je politična, delovanje pa ni politično."</em></p></blockquote> <p>V proteste so vključene številne in zelo različne skupine. Je koordinacija med njimi naporna? Ćosić pravi, da je komunikacija med skupinami naporna zato, ker protesti trajajo že leto in pol: "<em>Govorim o zadnjih protestih. V slovenski zgodovini ni bilo takih primerov. Ljudje, ki jim občutek revoltiranosti ne da miru, so pripravljeni vložiti veliko energije. To je glavno gorivo. Treba je imeti znanje, veščine, zraven so ljudje iz teatra, organizacije dogodkov, so male skupine, ki vztrajajo pri svojih ciljih, lepota vsega skupaj pa je, da obstaja potreba po skupnem delovanju."</em></p> <p>Je potreben še čas, da se iz tega izcimi tudi kaj političnega?</p> <blockquote><p><em>"Grozno je, da po letu in pol govorimo še o času, ki ga potrebujemo. Številni so lansko pomlad mislili, da bodo še dvakrat ali trikrat prišli na ulico, pa se bo vlada zrušila, ko bo videla veliko teles pred parlamentom. A korelacije med volumnom protesta in obstojnostjo vlade ni."</em></p></blockquote> <p>Iz vseslovenskih vstaj je nastala stranka Združena levica. Ali vidite kakšno možnost, da po protestih, ki potekajo v zadnjih mesecih, nastane kaj politično novega?</p> <p><em>"Znotraj protestniškega gibanja ne."</em></p> <p>Organizatorji protestov se srečujejo s številnimi težavami, ovirami, prepovedmi, globami, represijo, tudi širjenjem najrazličnejših laži …</p> <blockquote><p><em>"V teh okoliščinah ni enostavno delati. Ne vem, kaj sledi. Druga stran ima vse bolj radikalen besednjak, ki mu realnost sledi, kar je grozno in ni šala. Ko se to vse konča, bomo tisti, ki preživimo, še bolj živahni."</em></p></blockquote> <p>V zadnjih letih so protesti tesno povezani tudi z družabnimi omrežji. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?</p> <blockquote><p><em>"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest. Niso pa družbeni mediji dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Treba je zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Analogni aktivizem je še vedno nujen."</em></p></blockquote></p> 174785517 RTVSLO – Val 202 1211 clean Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov … Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p> Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine</p><p><p>Vuk Ćosić je digitalni akter, spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist, protestnik in strateg protestov. V pogovorih z njim in v njegovih javnih nastopih sem zasledila, da pogosto reče: "<em>Mi, digitalci".</em> Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje dolgoletno obdobje disidentstva in uporništva.</p> <blockquote><p><em>"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."</em></p></blockquote> <h5><strong>Kdaj ljudem prekipi?</strong></h5> <p>Gre za kontinuum, pravi Vuk Ćosić, ko ga sprašujem, kdaj ljudem prekipi.</p> <blockquote><p><em>"Protest se zgodi, ko ljudje zaznavajo grobo zadiranje v njihovo intimo, v družbene odnose, spreminjanje pravil igre, avtoritarizem ali grobe napade na človekove pravice. To so sprožilci."</em></p></blockquote> <p>Primerjava protestov 2012–2014 in protestnega gibanja, ki smo mu priče zdaj:</p> <blockquote><p><em>"Veliko podobnosti najdemo, tudi akterji na obeh straneh barikade so podobni, je pa hkrati veliko razlik. Pojavlja se vprašanje, koliko je pri tem čustev in koliko je tu politike, nekega taktičnega delovanja v smeri rezultata, ki se ga potem lahko vidi v parlamentarni politiki. V obeh primerih je veliko čustev in zelo malo politike. Tema je politična, delovanje pa ni politično."</em></p></blockquote> <p>V proteste so vključene številne in zelo različne skupine. Je koordinacija med njimi naporna? Ćosić pravi, da je komunikacija med skupinami naporna zato, ker protesti trajajo že leto in pol: "<em>Govorim o zadnjih protestih. V slovenski zgodovini ni bilo takih primerov. Ljudje, ki jim občutek revoltiranosti ne da miru, so pripravljeni vložiti veliko energije. To je glavno gorivo. Treba je imeti znanje, veščine, zraven so ljudje iz teatra, organizacije dogodkov, so male skupine, ki vztrajajo pri svojih ciljih, lepota vsega skupaj pa je, da obstaja potreba po skupnem delovanju."</em></p> <p>Je potreben še čas, da se iz tega izcimi tudi kaj političnega?</p> <blockquote><p><em>"Grozno je, da po letu in pol govorimo še o času, ki ga potrebujemo. Številni so lansko pomlad mislili, da bodo še dvakrat ali trikrat prišli na ulico, pa se bo vlada zrušila, ko bo videla veliko teles pred parlamentom. A korelacije med volumnom protesta in obstojnostjo vlade ni."</em></p></blockquote> <p>Iz vseslovenskih vstaj je nastala stranka Združena levica. Ali vidite kakšno možnost, da po protestih, ki potekajo v zadnjih mesecih, nastane kaj politično novega?</p> <p><em>"Znotraj protestniškega gibanja ne."</em></p> <p>Organizatorji protestov se srečujejo s številnimi težavami, ovirami, prepovedmi, globami, represijo, tudi širjenjem najrazličnejših laži …</p> <blockquote><p><em>"V teh okoliščinah ni enostavno delati. Ne vem, kaj sledi. Druga stran ima vse bolj radikalen besednjak, ki mu realnost sledi, kar je grozno in ni šala. Ko se to vse konča, bomo tisti, ki preživimo, še bolj živahni."</em></p></blockquote> <p>V zadnjih letih so protesti tesno povezani tudi z družabnimi omrežji. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?</p> <blockquote><p><em>"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest. Niso pa družbeni mediji dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Treba je zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Analogni aktivizem je še vedno nujen."</em></p></blockquote></p> Tue, 22 Jun 2021 09:15:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Vuk Ćosić Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel</p><p><p>Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo.</p> <blockquote><p><em>"Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine."</em></p></blockquote> <h5><strong>Problem Slovenije je njena rahitična demokracija</strong></h5> <p>Dr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica.</p> <p><em>"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo."</em></p> <p>Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema?</p> <blockquote><p><em>"Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča."</em></p></blockquote> <h5><strong>Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?</strong></h5> <p><em>"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."</em></p> <p>Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv.</p> <p>V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.</p> <h5><strong>Po vstajah v politiko</strong></h5> <p>Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo:<br /> <em>"Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev."</em></p> <p>Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije.</p> <blockquote><p><em>"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado."</em></p></blockquote> <p>Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174785518 RTVSLO – Val 202 1633 clean Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel</p><p><p>Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo.</p> <blockquote><p><em>"Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine."</em></p></blockquote> <h5><strong>Problem Slovenije je njena rahitična demokracija</strong></h5> <p>Dr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica.</p> <p><em>"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo."</em></p> <p>Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema?</p> <blockquote><p><em>"Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča."</em></p></blockquote> <h5><strong>Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?</strong></h5> <p><em>"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."</em></p> <p>Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv.</p> <p>V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.</p> <h5><strong>Po vstajah v politiko</strong></h5> <p>Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo:<br /> <em>"Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev."</em></p> <p>Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije.</p> <blockquote><p><em>"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado."</em></p></blockquote> <p>Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 22 Jun 2021 09:15:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: dr. Igor Koršič Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost - za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami</p><p><p>Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija <a href="cuvar.si">Novomeški čuvar</a> (2012–2017), eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj 2012–2014. Konec leta 2013 je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.</p> <p>Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje 2012–2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Na vse to je Uroš Lubej opozarjal tudi v lokalnem mediju Novomeški čuvar.</p> <p><strong>Uroš Lubej:</strong> Vrniti se moram 30 let v preteklost, da to zgodbo pojasnim. Tudi jaz sem bil na protestih na Roški, bral sem Mladino, konec devetdesetih, ko sem bil študent, smo v Novem mestu ustanovili revijo Park, ki se je zgledovala po Mladini, ki za fokus ni vzela državne, ampak novomeško politiko. Park je bil časopis z majhno naklado, ki ga je bralo nekaj sto Novomeščanov, je pa združeval lokalno intelektualno sfero, ki je kritično vrednotila številne vidike lokalne politike. Ko se je obdobje Parka okrog leta 2011 končalo, sem se odločil, da po kakšnem letu ustanovim medij, ki je deloval kot neke vrste blog, z Novomeškim čuvarjem sem želel nadaljevati dediščino, h kateri sem se zavezal z revijo Park. Čuvar je nastal ravno v tem revolucionarnem letu vzporedno z vsemi dogodki, ki so potekali po Sloveniji. Razkrival je zgodbe, tako zelo brutalne in neskrito politično koruptivne, izbruhnile so skupaj s silovitimi protesti v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in številnih drugih mestih po Sloveniji.</p> <p><strong><em>Kakšno vlogo je imelo v teh protestih Novo mesto?</em></strong></p> <p>V Novem mestu so bile politične razmere podobne mariborskim. V Novomeškem čuvarju smo razkrili neko pogodbo med tedaj vladajočo stranko Zvezo za Dolenjsko in Slovensko ljudsko stranko o tem, kako si bodo po morebitni zmagi njihovega župana (2010) razdelili stolčke ne le v politični, ampak tudi v drugih sferah (javnih podjetjih itd.). Pogodbo smo v reviji razkrili septembra 2012, ta moja preiskovalna novinarska zgodba je zaradi svoje brutalnosti postala nacionalna, opazili so jo mediji in širša javnost. V času mariborskih protestov sem v Čuvarju objavil tudi pobudo o ljudski nezaupnici, da bi dali ljudem možnost odpoklica župana ali poslanca, lahko tudi vlade, ki pred koncem mandata izgubi zaupanje volivcev. Ta pobuda je takrat doživela zame zelo presenetljiv odziv, saj je bilo pod to peticijo v nekaj dneh zbranih 30.000 podpisov.</p> <p><strong><em>Ste pri odzivih na vaše delovanje in pri izražanju podpore na lokalni in nacionalni ravni opazili razlike?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Na lokalni ravni se je pokazala sprevrženost tako desne kot tudi kvazi leve uveljavljene politike v tistem času, od SDS, SLS, Nove Slovenije, do ostankov LDS, SD, Pozitivne Slovenije. Ta skorumpiranost, ciničnost političnih elit, oligarhije, ki jo na nacionalni ravni dojemamo kot dva nasprotujoča si pola, ki med seboj tekmujeta, je na lokalni ravni videti veliko bolj preprosto in enostavno. Šlo je za trgovino, ki je bila na tako imenovani levi strani zelo podobna ali pa še bolj brutalna. Na lokalni ravni je bila sprevrženost slovenske politike po dvajsetih letih od osamosvojitve neposredno vidna vsakemu, ki je to hotel videti. Ne morem pozabiti tako imenovanih levih voditeljev, ki so v Novem mestu podprli ljudi, za katere smo mi vedeli, da se gredo politični klientelizem in korupcijo, prišli so v Novo mesto in jih podprli kot svoje kandidate na županskih ali na državnozborskih volitvah. Mi nismo bili tako naivni, vsaj nekateri ne, da bi mislili, da je treba zamenjati vse, da morajo priti novi ljudje. Ena izmed naših zahtev je bila, da se obstoječe stranke reformirajo, da same s seboj obračunajo in pokažejo pot naprej, kot sta se na primer v osemdesetih reformirali Zveza komunistov Slovenije ali ZSMS. Ta sprememba znotraj teh obstoječih strank je nekako omogočila prehod v samostojno demokratično Slovenijo.</p> <p><strong><em>Menite, da imajo politične stranke takšno notranjo moč za lastno spreminjanje?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ravno v tem smislu so stranke razočarale pričakovanja ljudi.</p> <p><strong><em>Kaj je tisto, kar sproži upor?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej:</strong> Protesti se po navadi zgodijo nepričakovano, pogosto tudi v napačnem času, ko se lahko zgodi, da ne uspejo. Je pa res, da se lahko tudi ne bi zgodili. Bila je potrebna ta iskra iz Maribora, radarji, čeprav so bile hujše stvari kot radarji, ki jih je naredil Kangler. Težko je povedati, kaj je tisto, kar bo ljudi potegnilo na ulice, po navadi je to naključna stvar, ki pa je v pravem trenutku sprožena, se zgodi iskra, nasilna ali napačna reakcija oblasti, ki še bolj razjezi ljudi, da potem solidarizirajo s protestniki in jih pridejo podpret na ulice in trge.</p> <p><strong><em>Kakšno je bilo protestniško gibanje v Novem mestu?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>V Novem mestu ni bilo niti približno tako močno ulično gibanje, kot je bilo v Mariboru, tega ne moremo primerjati. Tu je bil protest ali dva, kot je bilo na Jesenicah, v Kranju, Krškem, Trebnjem, prišlo je nekaj sto ljudi, kar je sicer za Novo mesto veliko, imelo pa je intelektualni naboj, kritičen do oblasti, ki sem ga omenil pri reviji Park, bil je Čuvar, bila je peticija, ni bilo pa organiziranega nasprotovanja županu na trgih. Na prvih lokalnih volitvah, ki so sledile tem vseslovenskim protestom (2014), je bilo jasno videti, da so imeli tudi ljudje v Novem mestu dovolj obstoječih strank, saj je novi obraz kar močno zmagal na teh volitvah.</p> <p><strong><em>Kako je potekalo sodelovanje med protestniškimi mesti (Maribor, Ljubljana, Novo mesto, preostali kraji po Sloveniji) in številnimi skupinami, ki so proteste organizirale?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Mariborski protesti so bili protikanglerjevski, imeli so izraziti značaj Facebooka, ljudi ni bilo mogoče identificirati, ni bilo videti vodstva te FB-skupine, niso se želeli izpostaviti, razlogov za to ne poznam. Takrat je bilo kar nekaj FB-skupin (skupina Janez Janša naj odstopi kot premier vlade RS, Kričač …), jaz sem bil izpostavljen kot pobudnik ljudske nezaupnice. Eden izmed protestnikov nam je pisal, naj se v začetku decembra sestanemo v Ljubljani, da bi to gibanje povezali v vseslovensko gibanje. Na tistem sestanku smo oblikovali osnovne zahteve, ki so se dotikale vseh vidikov, ki so se nam zdeli pomembni, ne le odstop Janeza Janše, ampak tudi odpravo neoliberalnih ukrepov, mehanizme boja proti korupciji in vpeljavo mehanizmov neposredne demokracije. Ti vidiki so združevali nas, ki smo se tam znašli. Tam je bil npr. mladenič, ki je skupino Janez Janša naj odstopi ustvaril na Facebooku, imel je takšno moč, da je določil, kdaj bo protest … To so bili prvi dnevi protestov, ki so bili uspešni, generirali so čedalje večjo množico ljudi na ulicah in trgih, zato menim, da je bilo vodenje teh protestov ustrezno. Obstajala je nevarnost, da protesti razvodenijo, bili so provokatorji, ki so na ulice vnesli neki čuden nemir, ki bi lahko povzročil tudi to, da protesti propadejo. Mislim, da je bila ta artikulacija zahtev, ki je šla onkraj antijanšizma, zelo pomembna za to, da so se ljudje identificirali s protesti, prišli na ulice in trge in zahtevali, kar s(m)o zahtevali. Ljudje, ki so se takrat prvič srečali v tem gibanju vseslovenske ljudske vstaje, niso bili v civilnodružbenih gibanjih, političnih strankah, sindikatih … Bila so tudi številna druga gibanja, s katerimi smo se kmalu začeli srečevati, Protestival, kulturniška gibanja, anarhistična gibanja, ki so bila zelo pomembna, da so ljudje prišli na ulice, Odbor za pravično in solidarno družbo, Delavsko-punkerska univerza in številni drugi. Ta druščina se je začela povezovati, vsak je nastopal s svojimi zahtevami, niso pa si bile te zahteve tako tuje, tvorile so, lahko bi tvorile neki dovolj konsistenten politični program. Anarhistično gibanje je bilo vedno nekaj posebnega, nikoli niso želeli podpreti neke klasične politične artikulacije ali organizacije, odigrali pa so zelo pomembno vlogo. Pred temi vstajami je bilo leta 2011 kulturno vrenje, ki se je februarja končalo s protestom pred Cankarjevim domom v Ljubljani, pred Borzo pa je bilo gibanje Occupy, ki je v času najhujših neoliberalnih ukrepov bilo na ulicah, številčno je bilo sicer omejeno, a zelo pomembno, da smo spoznali, kaj je narobe z obstoječo demokracijo. Lahko bi šli še v čas vključevanja Slovenije v NATO ali EU. Še posebej glede vključevanja v NATO se je oblikoval protest, ki pa ni dosegel množičnih dimenzij. Razen sindikalnega upora v času prve Janševe vlade in manjših protestov, ki sem jih omenil, so bili ti protesti leta 2012 prvi politični protesti proti celotnemu režimu. To je bil prelom, ki še ni naredil svojega končnega koraka.</p> <p><strong><em>Takrat ste dejali, da so nasprotniki takoj zagnali svojo antipropagandno mašinerijo …</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli, in uspelo se nam je obrniti proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali nekakšen antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS isti dan organizira svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije.</p> <p><strong><em>Ste bili na umazane igre te mašinerije osebno pripravljeni? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Z izpostavljenostjo v medijih sem že imel izkušnje. Kot novinar sem kritično pisal o ljudeh, ki so bili zaradi tega osebno prizadeti in so se tako tudi odzvali. To izkušnjo sem že imel in to ni bil večji problem zame. Težji del aktivizma, zaradi česar tudi občudujem vsakega, ki gre na ulico, pa je dolgotrajno izpostavljanje v času, ki bi ga načeloma moral posvetiti sebi ali svoji družini. Na eni strani je nekdo v političnem fotelju, kar je njegova služba, na drugi strani pa so aktivisti, ki se izpostavljajo v preostanku svojega časa in denarja. Še zlasti če to traja dolgo, je to tisto, kar je za aktivizem lahko uničujoče. To je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je bilo zelo težko to gibanje držati tako dolgo pri življenju. Videl sem ljudi, ki so težko vztrajali pri tem boju, saj na eksistencialni ravni tega ne zmorejo, ne morejo več, se morajo umakniti, da preživijo.</p> <p><strong><em>Kaj ste dosegli s protesti, o katerih uspehih in dosežkih lahko govorimo? Zagotovo so vseslovenske ljudske vstaje dale naši družbi pečat. </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ko po desetih letih berem dokumente, ki smo jih takrat ustvarili v odboru vseslovenske ljudske vstaje oziroma v gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), vidim, da so to dokumenti, ki imajo trajno vrednost, odražajo čas prvega in drugega desetletja tega tisočletja, čas krize demokracije in neoliberalizma, to je tudi platforma političnega programa, ki je lahko podlaga za iskanje političnih rešitev. Takrat smo živeli od dosežkov socializma, gospodarskih temeljev, ki so bili postavljeni v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta gospodarska moč nam je omogočala uspeh v prvem desetletju samostojne Slovenije. Že to, da so ljudje po dvajsetih letih prišli tako množično na ulice, je bil naš prvi uspeh. Pokazali smo, da smo ljudje gospodarji te države in da se zavedamo, kaj piše v ustavi, da ima v tej Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Drugi uspeh gibanja je filozofski, to so filozofsko-politični dokumenti, ki imajo trajni značaj, vredno jih je videti kot zgodovinske dokumente, se odražajo mogoče tudi v političnem programu kakšne obstoječe stranke ali se bodo morda še odrazili v dokumentu kakšne obstoječe ali nove stranke. Pa še o dosežkih. Takrat je uspelo temu gibanju v treh mesecih prepričati politično elito, Virantovo Državljansko listo, Erjavčev DeSUS, da izstopijo iz vlade Janeza Janše in podprejo konstruktivno nezaupnico in postavijo novo mandatarko Alenko Bratušek. To je bil sicer minimalni, nepomembni uspeh tega gibanja, brez teh množic na ulicah in trgih se odstop te vlade ne bi zgodil. Neuspeh tega gibanja je bil pa ta, da je Alenka Bratušek skupaj s tem konglomeratom novih koalicijskih strank izpeljala program Janševe vlade do konca, predvsem razprodajo državnega premoženja, privatizacijo, nič od tistega, kar so zahtevala gibanje VLV in vsa druga gibanja. Bila je navzven bolj prijazna maska, a iste ekonomske politike neoliberalnega značaja.</p> <p><strong><em>Kakšna pa so bila srečanja vas, protestnikov, in tistih, ki so sedeli v udobnih političnih foteljih? V politični prostor ste vstopali s kapitalom protestov, kaj se je zgodilo z zahtevami, gibanjem, uporom … Vi ste potem nastopali že s stranko Solidarnost.</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta del zgodbe je po mojem mnenju bolj problematičen, vreden kritike in samokritike. Protestno gibanje ni bilo tako zelo raznoliko, kot je bilo morda videti iz neke distance. Osnovna platforma, zahteve po neposredni demokraciji, večji transparentnosti in po večji socialni državi, je bila skupna večini protestnih gibanj. Zato je žalosten razplet tega gibanja, da je njegov ostanek samo neka šibka stranka, Levica, ki ima po mojem mnenju samo to moč, da repek te zveri, te politične elite, malo zaniha proti socialni državi. Politično krilo tega gibanja ni bilo uspešno, teh nekaj odstotkov, ki jih ta stranka dosega in jih bo dosegala na prihodnjih volitvah, je manj, kot bi jih lahko dosegala. Za parlamentarni sistem demokracije je značilno, da uspejo tisti, ki so videti prepričljivi, tisti, ki v javnem, medijskem prostoru uspejo sebe prezentirati kot nov obraz, kot obraz, ki ga ljudstvo hoče. Govorimo o sistemu, v katerem je videz pomembnejši od resnice ali od vsebine. V tem smislu je katero koli resnično politično podjetje obsojeno na neuspeh. To spoznanje je staro dva tisoč let, kar povem tudi svojim dijakom, nanj je opozoril že Platon, ki je imel izkušnjo demokracije in je ta njen vidik opazil. Zelo težko ga je preseči, zgoditi se mora zelo pametna konstelacija sil in ljudi. Tega recepta, žal, takrat, če sem samokritičen in kritičen do svojih tovarišev, nismo dosegli.</p> <p><strong><em>Kaj bi morda izpadlo boljše, če bi naredili drugače …  </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Več stvari. Da izpostavljeni del gibanja ne bi vstopil v politično-strankarski prostor in bi ostal speča ali aktivna organizacija, da bi v najmočnejši fazi tega gibanja več časa posvetili organizaciji, tvorbi gibanja s formalno strukturo, organe, skupščino, vodstvo. Lahko bi v obdobju po vrhu protestov, ko smo še vedno delovali na ulicah, več časa, energije, volje posvetili srečanjem, sestankom, usklajevanjem, pogovorom o tem, kako bi se organizirali za volitve 2014, da bi nanje prišli bolj enotni. Vse to bi lahko bilo drugače, bolj uspešno. Ko so prišle volitve, je marsikdo rezultat Levice razumel kot uspeh, a kmalu smo videli, da je stranka Mira Cerarja pobrala kapital vstaj, da so ljudje mislili, da je dr. Cerar obraz, ki ga iščemo, on je bil sicer nov obraz, ni bila pa nova politika, tu ni bilo nič od vstajniškega programa. Zato je tudi ta stranka pogorela štiri leta pozneje na volitvah. Zame je največje razočaranje celotnega tega procesa, da se nismo povezali s tovariši iz Iniciative za demokratični socializem, z gibanjem TRS, z Delavsko stranko, veliko razočaranje je bilo, ko niso želeli, da nastopimo na evropskih volitvah skupaj. To je bil zagotovo udarec, ki je to gibanje obsodil na životarjenje med petimi in desetimi odstotki v parlamentu.</p> <p><strong><em>Menite, da bi skupaj lahko dosegli več? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ja, absolutno. Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Delavska stranka in Solidarnost, ki je povezala gibanje VLV in Odbor za pravično in solidarno družbo, pa še gibanje za neposredno demokracijo, to je bilo vstajniško gibanje, dve tretjini vsega gibanja. Solidarnost je imela ogromen intelektualni potencial. VLV je bilo bolj gibanje običajnih ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s civilnodružbenim in političnim delovanjem, Odbor za pravično in solidarno družbo pa je obsegal velik del intelektualnega potenciala te države. Na žalost je trojček Združene levice, ko ni želel priti niti na pogovore, to koalicijo razbil, morda tudi po naši krivdi, ne vem, kaj smo naredili narobe v njihovih očeh. Mislim, da bi moralo priti vsaj do nekega resnega poskusa, da bi ta druščina nastopila skupaj, vem, da bi prihajalo pozneje tudi do razkolov in razcepov, a ta potencial je bil zapravljen, vnovčen v manjši meri, kot bi lahko bil. To govorim kritično do sebe in Solidarnosti in kritično do tovarišev iz Levice in Združene levice. Glede etablirane politike pa smo kot Solidarnost naredili usodno napako, da smo sploh odgovorili na ponudbo Socialnih demokratov in šli z njimi naivno na tiste predčasne in za nas prehitre volitve 2014. Nihče drug ni odgovoren za to kot jaz, mi, ki smo to ponudbo sprejeli z neko naivnostjo in osredotočenostjo na program, ne pa na to, kako bodo to videli volivci. Videti je bilo kot izdaja vstajniškega gibanja, ki je bilo upravičeno kritično do SD. Takrat je sicer prišlo do zamenjave vodstva, prišel je Židan, umaknil se je Lukšič, ki je bil ciničen do protestnikov. Židan nam je dal ponudbo, mi smo jo sprejeli, imeli smo izkušnjo evropskih volitev, na katerih nismo bili uspešni, zato smo videli edino pot, da se uresniči program vstajniškega gibanja, ker nas je Združena levica zavrnila, tako smo ocenili, napačno, da mogoče z domnevno prenovljenim SD lahko uresničimo ideje v parlamentu.</p> <p><strong><em>Ali spremljate proteste, ki potekajo zdaj?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Bom začel s tistim, kar mi je všeč. Zdi se mi odrešujoče za to državo, da so se ti protesti zgodili, da se je kmalu po nastopu te vlade začela ulična reakcija na to, kar je vlada počela in čedalje slabše počela. Ta vlada je imela izjemno priložnost, da poveže ljudi in izkoristi čas epidemije za prenovo Slovenije, pa tudi za utrditev voditelja, ki je imel možnost, da postane voditelj po odstopu neke žalostne koalicije. To je bil izjemen potencial za novo vlado. Ker pa poznamo, kaj predstavljata novi mandatar in konglomerat teh strank, ni presenečenje, da se je zgodilo, kar se je. Presenečenje je to, da sta nesposobnost, neoperativnost te vlade in tega predsednika vlade še veliko hujša, kot smo pričakovali. Aktivizem, ki se je začel takoj in zato ne prepozno, je vreden vsega spoštovanja. Nazadnje bo temu gibanju treba reči hvala, ko bo prišlo do volitev. Ne bi izrekal kritike gibanja, le primerjavo z gibanjem 2012–2013 bi naredil. Gibanje 2012–2013 je imelo vsebino, ki je presegala antijanšizem, je imelo vsebino glede neposredne demokracije, mehanizmov večje transparentnosti in boja proti korupciji. Če pogledamo dokumente, ki so takrat nastali, je bil to politični program, medtem ko je gibanje zdaj izključno protivladno in v tem smislu ne more doseči tiste moči, s katero bi lahko zamajalo obstoječo vlado in prisililo parlament, da vzpostavi novo vlado. Na začetku se mi je zdelo dobro, da tega nima, da je ta stvar čista in protivladna, ker vem, kaj vse to, da imaš politični program, pomeni. Upanje, da bi liki v parlamentu, ki jim očitno gre le za poslansko plačo, bili pripravljeni prestopiti na dobro stran, je verjetno prazno. Če pa na to pogledamo malo idealistično ali naivno, bi morda artikulacija jasnejših zahtev in programa morda uspela tehtnico v parlamentu prenesti vsaj k temu, da pride do uspešne konstruktivne nezaupnice. Zdaj gibanje ne ponuja močnejše alternative, ponuja samo že videno.</p> <p><strong><em>Kakšno vlogo je pri vsem tem igrala epidemija?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Kot je bila epidemija priložnost za Ivana Janšo, tako je bila tudi priložnost za kogar koli, ki bi temu postavljal alternativo.</p> <p><strong><em>Kaj se dogaja z upornikom v vas? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Na neki način je to poglavje za mano. Uporništva sicer ni konec, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska izkušnja iz mene naredila človeka, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanju ... Borba za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik. Vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila.</p> <p><strong><em>Pa vaša pobuda za odpoklic župana, poslanca, vlade?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta ideja je prišla celo skozi vsa branja v parlamentu, državni zbor jo je potrdil, z vetom državnega sveta je bila ustavljena, potem pa v državnem zboru ni bilo 46 glasov, da bi prišlo do vnovične potrditve. Leta 2012 je bila ta pobuda odraz tistega časa, v tem smislu je bila dobra, ni bila pa najpomembnejša in odrešilna za demokracijo. Dobro bi bilo, če bi bila uresničena, bilo bi jo treba tudi podrobno premisliti, kako jo uresničiti, saj je treba omogočiti tistemu, ki je izvoljen, da mandat izpelje. To je bila ena izmed številnih idej, ki so bile takrat v zraku. Participativni proračun na lokalni ravni je ponekod tudi vpeljan, to je tudi dediščina vstajniškega gibanja.</p> <p><strong><em>Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo, da bo simboliziralo obdobje, o katerem sva govorila?</em></strong></p> <p>Dve stvari bi dal v vitrino. Dokument z zahtevami odbora vseslovenske ljudske vstaje, ki na eni strani uteleša tisti čas, ki vsebuje rešitve, pa tudi stvari, ki so problematične. Na ta papir pa bi položil granitno kocko, ki je bila simbolno in dejansko vržena v institucije tistega, tedanjega in v mnogočem tudi zdajšnjega režima, ki ga razumem kot fragmentiran kolaž političnih klik, ki obvladujejo to državo. Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami.</p> <p><em> </em></p></p> 174785519 RTVSLO – Val 202 3133 clean Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost - za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami</p><p><p>Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija <a href="cuvar.si">Novomeški čuvar</a> (2012–2017), eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj 2012–2014. Konec leta 2013 je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.</p> <p>Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje 2012–2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Na vse to je Uroš Lubej opozarjal tudi v lokalnem mediju Novomeški čuvar.</p> <p><strong>Uroš Lubej:</strong> Vrniti se moram 30 let v preteklost, da to zgodbo pojasnim. Tudi jaz sem bil na protestih na Roški, bral sem Mladino, konec devetdesetih, ko sem bil študent, smo v Novem mestu ustanovili revijo Park, ki se je zgledovala po Mladini, ki za fokus ni vzela državne, ampak novomeško politiko. Park je bil časopis z majhno naklado, ki ga je bralo nekaj sto Novomeščanov, je pa združeval lokalno intelektualno sfero, ki je kritično vrednotila številne vidike lokalne politike. Ko se je obdobje Parka okrog leta 2011 končalo, sem se odločil, da po kakšnem letu ustanovim medij, ki je deloval kot neke vrste blog, z Novomeškim čuvarjem sem želel nadaljevati dediščino, h kateri sem se zavezal z revijo Park. Čuvar je nastal ravno v tem revolucionarnem letu vzporedno z vsemi dogodki, ki so potekali po Sloveniji. Razkrival je zgodbe, tako zelo brutalne in neskrito politično koruptivne, izbruhnile so skupaj s silovitimi protesti v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in številnih drugih mestih po Sloveniji.</p> <p><strong><em>Kakšno vlogo je imelo v teh protestih Novo mesto?</em></strong></p> <p>V Novem mestu so bile politične razmere podobne mariborskim. V Novomeškem čuvarju smo razkrili neko pogodbo med tedaj vladajočo stranko Zvezo za Dolenjsko in Slovensko ljudsko stranko o tem, kako si bodo po morebitni zmagi njihovega župana (2010) razdelili stolčke ne le v politični, ampak tudi v drugih sferah (javnih podjetjih itd.). Pogodbo smo v reviji razkrili septembra 2012, ta moja preiskovalna novinarska zgodba je zaradi svoje brutalnosti postala nacionalna, opazili so jo mediji in širša javnost. V času mariborskih protestov sem v Čuvarju objavil tudi pobudo o ljudski nezaupnici, da bi dali ljudem možnost odpoklica župana ali poslanca, lahko tudi vlade, ki pred koncem mandata izgubi zaupanje volivcev. Ta pobuda je takrat doživela zame zelo presenetljiv odziv, saj je bilo pod to peticijo v nekaj dneh zbranih 30.000 podpisov.</p> <p><strong><em>Ste pri odzivih na vaše delovanje in pri izražanju podpore na lokalni in nacionalni ravni opazili razlike?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Na lokalni ravni se je pokazala sprevrženost tako desne kot tudi kvazi leve uveljavljene politike v tistem času, od SDS, SLS, Nove Slovenije, do ostankov LDS, SD, Pozitivne Slovenije. Ta skorumpiranost, ciničnost političnih elit, oligarhije, ki jo na nacionalni ravni dojemamo kot dva nasprotujoča si pola, ki med seboj tekmujeta, je na lokalni ravni videti veliko bolj preprosto in enostavno. Šlo je za trgovino, ki je bila na tako imenovani levi strani zelo podobna ali pa še bolj brutalna. Na lokalni ravni je bila sprevrženost slovenske politike po dvajsetih letih od osamosvojitve neposredno vidna vsakemu, ki je to hotel videti. Ne morem pozabiti tako imenovanih levih voditeljev, ki so v Novem mestu podprli ljudi, za katere smo mi vedeli, da se gredo politični klientelizem in korupcijo, prišli so v Novo mesto in jih podprli kot svoje kandidate na županskih ali na državnozborskih volitvah. Mi nismo bili tako naivni, vsaj nekateri ne, da bi mislili, da je treba zamenjati vse, da morajo priti novi ljudje. Ena izmed naših zahtev je bila, da se obstoječe stranke reformirajo, da same s seboj obračunajo in pokažejo pot naprej, kot sta se na primer v osemdesetih reformirali Zveza komunistov Slovenije ali ZSMS. Ta sprememba znotraj teh obstoječih strank je nekako omogočila prehod v samostojno demokratično Slovenijo.</p> <p><strong><em>Menite, da imajo politične stranke takšno notranjo moč za lastno spreminjanje?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ravno v tem smislu so stranke razočarale pričakovanja ljudi.</p> <p><strong><em>Kaj je tisto, kar sproži upor?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej:</strong> Protesti se po navadi zgodijo nepričakovano, pogosto tudi v napačnem času, ko se lahko zgodi, da ne uspejo. Je pa res, da se lahko tudi ne bi zgodili. Bila je potrebna ta iskra iz Maribora, radarji, čeprav so bile hujše stvari kot radarji, ki jih je naredil Kangler. Težko je povedati, kaj je tisto, kar bo ljudi potegnilo na ulice, po navadi je to naključna stvar, ki pa je v pravem trenutku sprožena, se zgodi iskra, nasilna ali napačna reakcija oblasti, ki še bolj razjezi ljudi, da potem solidarizirajo s protestniki in jih pridejo podpret na ulice in trge.</p> <p><strong><em>Kakšno je bilo protestniško gibanje v Novem mestu?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>V Novem mestu ni bilo niti približno tako močno ulično gibanje, kot je bilo v Mariboru, tega ne moremo primerjati. Tu je bil protest ali dva, kot je bilo na Jesenicah, v Kranju, Krškem, Trebnjem, prišlo je nekaj sto ljudi, kar je sicer za Novo mesto veliko, imelo pa je intelektualni naboj, kritičen do oblasti, ki sem ga omenil pri reviji Park, bil je Čuvar, bila je peticija, ni bilo pa organiziranega nasprotovanja županu na trgih. Na prvih lokalnih volitvah, ki so sledile tem vseslovenskim protestom (2014), je bilo jasno videti, da so imeli tudi ljudje v Novem mestu dovolj obstoječih strank, saj je novi obraz kar močno zmagal na teh volitvah.</p> <p><strong><em>Kako je potekalo sodelovanje med protestniškimi mesti (Maribor, Ljubljana, Novo mesto, preostali kraji po Sloveniji) in številnimi skupinami, ki so proteste organizirale?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Mariborski protesti so bili protikanglerjevski, imeli so izraziti značaj Facebooka, ljudi ni bilo mogoče identificirati, ni bilo videti vodstva te FB-skupine, niso se želeli izpostaviti, razlogov za to ne poznam. Takrat je bilo kar nekaj FB-skupin (skupina Janez Janša naj odstopi kot premier vlade RS, Kričač …), jaz sem bil izpostavljen kot pobudnik ljudske nezaupnice. Eden izmed protestnikov nam je pisal, naj se v začetku decembra sestanemo v Ljubljani, da bi to gibanje povezali v vseslovensko gibanje. Na tistem sestanku smo oblikovali osnovne zahteve, ki so se dotikale vseh vidikov, ki so se nam zdeli pomembni, ne le odstop Janeza Janše, ampak tudi odpravo neoliberalnih ukrepov, mehanizme boja proti korupciji in vpeljavo mehanizmov neposredne demokracije. Ti vidiki so združevali nas, ki smo se tam znašli. Tam je bil npr. mladenič, ki je skupino Janez Janša naj odstopi ustvaril na Facebooku, imel je takšno moč, da je določil, kdaj bo protest … To so bili prvi dnevi protestov, ki so bili uspešni, generirali so čedalje večjo množico ljudi na ulicah in trgih, zato menim, da je bilo vodenje teh protestov ustrezno. Obstajala je nevarnost, da protesti razvodenijo, bili so provokatorji, ki so na ulice vnesli neki čuden nemir, ki bi lahko povzročil tudi to, da protesti propadejo. Mislim, da je bila ta artikulacija zahtev, ki je šla onkraj antijanšizma, zelo pomembna za to, da so se ljudje identificirali s protesti, prišli na ulice in trge in zahtevali, kar s(m)o zahtevali. Ljudje, ki so se takrat prvič srečali v tem gibanju vseslovenske ljudske vstaje, niso bili v civilnodružbenih gibanjih, političnih strankah, sindikatih … Bila so tudi številna druga gibanja, s katerimi smo se kmalu začeli srečevati, Protestival, kulturniška gibanja, anarhistična gibanja, ki so bila zelo pomembna, da so ljudje prišli na ulice, Odbor za pravično in solidarno družbo, Delavsko-punkerska univerza in številni drugi. Ta druščina se je začela povezovati, vsak je nastopal s svojimi zahtevami, niso pa si bile te zahteve tako tuje, tvorile so, lahko bi tvorile neki dovolj konsistenten politični program. Anarhistično gibanje je bilo vedno nekaj posebnega, nikoli niso želeli podpreti neke klasične politične artikulacije ali organizacije, odigrali pa so zelo pomembno vlogo. Pred temi vstajami je bilo leta 2011 kulturno vrenje, ki se je februarja končalo s protestom pred Cankarjevim domom v Ljubljani, pred Borzo pa je bilo gibanje Occupy, ki je v času najhujših neoliberalnih ukrepov bilo na ulicah, številčno je bilo sicer omejeno, a zelo pomembno, da smo spoznali, kaj je narobe z obstoječo demokracijo. Lahko bi šli še v čas vključevanja Slovenije v NATO ali EU. Še posebej glede vključevanja v NATO se je oblikoval protest, ki pa ni dosegel množičnih dimenzij. Razen sindikalnega upora v času prve Janševe vlade in manjših protestov, ki sem jih omenil, so bili ti protesti leta 2012 prvi politični protesti proti celotnemu režimu. To je bil prelom, ki še ni naredil svojega končnega koraka.</p> <p><strong><em>Takrat ste dejali, da so nasprotniki takoj zagnali svojo antipropagandno mašinerijo …</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli, in uspelo se nam je obrniti proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali nekakšen antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS isti dan organizira svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije.</p> <p><strong><em>Ste bili na umazane igre te mašinerije osebno pripravljeni? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Z izpostavljenostjo v medijih sem že imel izkušnje. Kot novinar sem kritično pisal o ljudeh, ki so bili zaradi tega osebno prizadeti in so se tako tudi odzvali. To izkušnjo sem že imel in to ni bil večji problem zame. Težji del aktivizma, zaradi česar tudi občudujem vsakega, ki gre na ulico, pa je dolgotrajno izpostavljanje v času, ki bi ga načeloma moral posvetiti sebi ali svoji družini. Na eni strani je nekdo v političnem fotelju, kar je njegova služba, na drugi strani pa so aktivisti, ki se izpostavljajo v preostanku svojega časa in denarja. Še zlasti če to traja dolgo, je to tisto, kar je za aktivizem lahko uničujoče. To je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je bilo zelo težko to gibanje držati tako dolgo pri življenju. Videl sem ljudi, ki so težko vztrajali pri tem boju, saj na eksistencialni ravni tega ne zmorejo, ne morejo več, se morajo umakniti, da preživijo.</p> <p><strong><em>Kaj ste dosegli s protesti, o katerih uspehih in dosežkih lahko govorimo? Zagotovo so vseslovenske ljudske vstaje dale naši družbi pečat. </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ko po desetih letih berem dokumente, ki smo jih takrat ustvarili v odboru vseslovenske ljudske vstaje oziroma v gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), vidim, da so to dokumenti, ki imajo trajno vrednost, odražajo čas prvega in drugega desetletja tega tisočletja, čas krize demokracije in neoliberalizma, to je tudi platforma političnega programa, ki je lahko podlaga za iskanje političnih rešitev. Takrat smo živeli od dosežkov socializma, gospodarskih temeljev, ki so bili postavljeni v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta gospodarska moč nam je omogočala uspeh v prvem desetletju samostojne Slovenije. Že to, da so ljudje po dvajsetih letih prišli tako množično na ulice, je bil naš prvi uspeh. Pokazali smo, da smo ljudje gospodarji te države in da se zavedamo, kaj piše v ustavi, da ima v tej Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Drugi uspeh gibanja je filozofski, to so filozofsko-politični dokumenti, ki imajo trajni značaj, vredno jih je videti kot zgodovinske dokumente, se odražajo mogoče tudi v političnem programu kakšne obstoječe stranke ali se bodo morda še odrazili v dokumentu kakšne obstoječe ali nove stranke. Pa še o dosežkih. Takrat je uspelo temu gibanju v treh mesecih prepričati politično elito, Virantovo Državljansko listo, Erjavčev DeSUS, da izstopijo iz vlade Janeza Janše in podprejo konstruktivno nezaupnico in postavijo novo mandatarko Alenko Bratušek. To je bil sicer minimalni, nepomembni uspeh tega gibanja, brez teh množic na ulicah in trgih se odstop te vlade ne bi zgodil. Neuspeh tega gibanja je bil pa ta, da je Alenka Bratušek skupaj s tem konglomeratom novih koalicijskih strank izpeljala program Janševe vlade do konca, predvsem razprodajo državnega premoženja, privatizacijo, nič od tistega, kar so zahtevala gibanje VLV in vsa druga gibanja. Bila je navzven bolj prijazna maska, a iste ekonomske politike neoliberalnega značaja.</p> <p><strong><em>Kakšna pa so bila srečanja vas, protestnikov, in tistih, ki so sedeli v udobnih političnih foteljih? V politični prostor ste vstopali s kapitalom protestov, kaj se je zgodilo z zahtevami, gibanjem, uporom … Vi ste potem nastopali že s stranko Solidarnost.</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta del zgodbe je po mojem mnenju bolj problematičen, vreden kritike in samokritike. Protestno gibanje ni bilo tako zelo raznoliko, kot je bilo morda videti iz neke distance. Osnovna platforma, zahteve po neposredni demokraciji, večji transparentnosti in po večji socialni državi, je bila skupna večini protestnih gibanj. Zato je žalosten razplet tega gibanja, da je njegov ostanek samo neka šibka stranka, Levica, ki ima po mojem mnenju samo to moč, da repek te zveri, te politične elite, malo zaniha proti socialni državi. Politično krilo tega gibanja ni bilo uspešno, teh nekaj odstotkov, ki jih ta stranka dosega in jih bo dosegala na prihodnjih volitvah, je manj, kot bi jih lahko dosegala. Za parlamentarni sistem demokracije je značilno, da uspejo tisti, ki so videti prepričljivi, tisti, ki v javnem, medijskem prostoru uspejo sebe prezentirati kot nov obraz, kot obraz, ki ga ljudstvo hoče. Govorimo o sistemu, v katerem je videz pomembnejši od resnice ali od vsebine. V tem smislu je katero koli resnično politično podjetje obsojeno na neuspeh. To spoznanje je staro dva tisoč let, kar povem tudi svojim dijakom, nanj je opozoril že Platon, ki je imel izkušnjo demokracije in je ta njen vidik opazil. Zelo težko ga je preseči, zgoditi se mora zelo pametna konstelacija sil in ljudi. Tega recepta, žal, takrat, če sem samokritičen in kritičen do svojih tovarišev, nismo dosegli.</p> <p><strong><em>Kaj bi morda izpadlo boljše, če bi naredili drugače …  </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Več stvari. Da izpostavljeni del gibanja ne bi vstopil v politično-strankarski prostor in bi ostal speča ali aktivna organizacija, da bi v najmočnejši fazi tega gibanja več časa posvetili organizaciji, tvorbi gibanja s formalno strukturo, organe, skupščino, vodstvo. Lahko bi v obdobju po vrhu protestov, ko smo še vedno delovali na ulicah, več časa, energije, volje posvetili srečanjem, sestankom, usklajevanjem, pogovorom o tem, kako bi se organizirali za volitve 2014, da bi nanje prišli bolj enotni. Vse to bi lahko bilo drugače, bolj uspešno. Ko so prišle volitve, je marsikdo rezultat Levice razumel kot uspeh, a kmalu smo videli, da je stranka Mira Cerarja pobrala kapital vstaj, da so ljudje mislili, da je dr. Cerar obraz, ki ga iščemo, on je bil sicer nov obraz, ni bila pa nova politika, tu ni bilo nič od vstajniškega programa. Zato je tudi ta stranka pogorela štiri leta pozneje na volitvah. Zame je največje razočaranje celotnega tega procesa, da se nismo povezali s tovariši iz Iniciative za demokratični socializem, z gibanjem TRS, z Delavsko stranko, veliko razočaranje je bilo, ko niso želeli, da nastopimo na evropskih volitvah skupaj. To je bil zagotovo udarec, ki je to gibanje obsodil na životarjenje med petimi in desetimi odstotki v parlamentu.</p> <p><strong><em>Menite, da bi skupaj lahko dosegli več? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ja, absolutno. Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Delavska stranka in Solidarnost, ki je povezala gibanje VLV in Odbor za pravično in solidarno družbo, pa še gibanje za neposredno demokracijo, to je bilo vstajniško gibanje, dve tretjini vsega gibanja. Solidarnost je imela ogromen intelektualni potencial. VLV je bilo bolj gibanje običajnih ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s civilnodružbenim in političnim delovanjem, Odbor za pravično in solidarno družbo pa je obsegal velik del intelektualnega potenciala te države. Na žalost je trojček Združene levice, ko ni želel priti niti na pogovore, to koalicijo razbil, morda tudi po naši krivdi, ne vem, kaj smo naredili narobe v njihovih očeh. Mislim, da bi moralo priti vsaj do nekega resnega poskusa, da bi ta druščina nastopila skupaj, vem, da bi prihajalo pozneje tudi do razkolov in razcepov, a ta potencial je bil zapravljen, vnovčen v manjši meri, kot bi lahko bil. To govorim kritično do sebe in Solidarnosti in kritično do tovarišev iz Levice in Združene levice. Glede etablirane politike pa smo kot Solidarnost naredili usodno napako, da smo sploh odgovorili na ponudbo Socialnih demokratov in šli z njimi naivno na tiste predčasne in za nas prehitre volitve 2014. Nihče drug ni odgovoren za to kot jaz, mi, ki smo to ponudbo sprejeli z neko naivnostjo in osredotočenostjo na program, ne pa na to, kako bodo to videli volivci. Videti je bilo kot izdaja vstajniškega gibanja, ki je bilo upravičeno kritično do SD. Takrat je sicer prišlo do zamenjave vodstva, prišel je Židan, umaknil se je Lukšič, ki je bil ciničen do protestnikov. Židan nam je dal ponudbo, mi smo jo sprejeli, imeli smo izkušnjo evropskih volitev, na katerih nismo bili uspešni, zato smo videli edino pot, da se uresniči program vstajniškega gibanja, ker nas je Združena levica zavrnila, tako smo ocenili, napačno, da mogoče z domnevno prenovljenim SD lahko uresničimo ideje v parlamentu.</p> <p><strong><em>Ali spremljate proteste, ki potekajo zdaj?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Bom začel s tistim, kar mi je všeč. Zdi se mi odrešujoče za to državo, da so se ti protesti zgodili, da se je kmalu po nastopu te vlade začela ulična reakcija na to, kar je vlada počela in čedalje slabše počela. Ta vlada je imela izjemno priložnost, da poveže ljudi in izkoristi čas epidemije za prenovo Slovenije, pa tudi za utrditev voditelja, ki je imel možnost, da postane voditelj po odstopu neke žalostne koalicije. To je bil izjemen potencial za novo vlado. Ker pa poznamo, kaj predstavljata novi mandatar in konglomerat teh strank, ni presenečenje, da se je zgodilo, kar se je. Presenečenje je to, da sta nesposobnost, neoperativnost te vlade in tega predsednika vlade še veliko hujša, kot smo pričakovali. Aktivizem, ki se je začel takoj in zato ne prepozno, je vreden vsega spoštovanja. Nazadnje bo temu gibanju treba reči hvala, ko bo prišlo do volitev. Ne bi izrekal kritike gibanja, le primerjavo z gibanjem 2012–2013 bi naredil. Gibanje 2012–2013 je imelo vsebino, ki je presegala antijanšizem, je imelo vsebino glede neposredne demokracije, mehanizmov večje transparentnosti in boja proti korupciji. Če pogledamo dokumente, ki so takrat nastali, je bil to politični program, medtem ko je gibanje zdaj izključno protivladno in v tem smislu ne more doseči tiste moči, s katero bi lahko zamajalo obstoječo vlado in prisililo parlament, da vzpostavi novo vlado. Na začetku se mi je zdelo dobro, da tega nima, da je ta stvar čista in protivladna, ker vem, kaj vse to, da imaš politični program, pomeni. Upanje, da bi liki v parlamentu, ki jim očitno gre le za poslansko plačo, bili pripravljeni prestopiti na dobro stran, je verjetno prazno. Če pa na to pogledamo malo idealistično ali naivno, bi morda artikulacija jasnejših zahtev in programa morda uspela tehtnico v parlamentu prenesti vsaj k temu, da pride do uspešne konstruktivne nezaupnice. Zdaj gibanje ne ponuja močnejše alternative, ponuja samo že videno.</p> <p><strong><em>Kakšno vlogo je pri vsem tem igrala epidemija?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Kot je bila epidemija priložnost za Ivana Janšo, tako je bila tudi priložnost za kogar koli, ki bi temu postavljal alternativo.</p> <p><strong><em>Kaj se dogaja z upornikom v vas? </em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Na neki način je to poglavje za mano. Uporništva sicer ni konec, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska izkušnja iz mene naredila človeka, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanju ... Borba za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik. Vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila.</p> <p><strong><em>Pa vaša pobuda za odpoklic župana, poslanca, vlade?</em></strong></p> <p><strong>Uroš Lubej: </strong>Ta ideja je prišla celo skozi vsa branja v parlamentu, državni zbor jo je potrdil, z vetom državnega sveta je bila ustavljena, potem pa v državnem zboru ni bilo 46 glasov, da bi prišlo do vnovične potrditve. Leta 2012 je bila ta pobuda odraz tistega časa, v tem smislu je bila dobra, ni bila pa najpomembnejša in odrešilna za demokracijo. Dobro bi bilo, če bi bila uresničena, bilo bi jo treba tudi podrobno premisliti, kako jo uresničiti, saj je treba omogočiti tistemu, ki je izvoljen, da mandat izpelje. To je bila ena izmed številnih idej, ki so bile takrat v zraku. Participativni proračun na lokalni ravni je ponekod tudi vpeljan, to je tudi dediščina vstajniškega gibanja.</p> <p><strong><em>Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo, da bo simboliziralo obdobje, o katerem sva govorila?</em></strong></p> <p>Dve stvari bi dal v vitrino. Dokument z zahtevami odbora vseslovenske ljudske vstaje, ki na eni strani uteleša tisti čas, ki vsebuje rešitve, pa tudi stvari, ki so problematične. Na ta papir pa bi položil granitno kocko, ki je bila simbolno in dejansko vržena v institucije tistega, tedanjega in v mnogočem tudi zdajšnjega režima, ki ga razumem kot fragmentiran kolaž političnih klik, ki obvladujejo to državo. Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami.</p> <p><em> </em></p></p> Tue, 22 Jun 2021 09:15:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Lubej Nadaljujemo s serijo pogovorov Avtonom, gost tretje epizode pa je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi vsesplošna apatičnost med sovrstniki. <p>Ne verjame v revolucijo, ampak v spremembe znotraj sistema</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>Gost tretje epizode je <strong>Jan Štrukelj</strong>, član <a href="https://mzpp.si/" target="_blank" rel="noopener">Gibanja Mladi za podnebno pravičnost</a> in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi splošna apatičnost med vrstniki.</p></p> 174784560 RTVSLO – Val 202 877 clean Nadaljujemo s serijo pogovorov Avtonom, gost tretje epizode pa je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi vsesplošna apatičnost med sovrstniki. <p>Ne verjame v revolucijo, ampak v spremembe znotraj sistema</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>Gost tretje epizode je <strong>Jan Štrukelj</strong>, član <a href="https://mzpp.si/" target="_blank" rel="noopener">Gibanja Mladi za podnebno pravičnost</a> in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi splošna apatičnost med vrstniki.</p></p> Fri, 18 Jun 2021 08:45:00 +0000 Avtonom: Jan Štrukelj Urška Bitenc, Manja Delašjava in Manca Ahčin so študentke tretjega letnika novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Študijsko leto je potekalo večinoma od doma in na srečo ga je praktično že konec. Samo še izpiti in upanje, da bo oktobra spet vse po starem. <p>Manca Ahčin, Urška Bitenc in Manja Delašjava so študentke Fakultete za družbene vede</p><p><p>Manca, Urška in Manja končujejo tretji letnik novinarstva. Ker ga je zaznamovala pandemija, je študij po večini potekal na daljavo. Veliko mladih se je znašlo v stiski, snemanje zvočnega dnevnika pa razkriva tudi vesele trenutke, ki nas držijo pokonci. Dnevnik treh študentk je igriv in iskriv, kot se za ta leta spodobi.</p></p> 174784015 RTVSLO – Val 202 675 clean Urška Bitenc, Manja Delašjava in Manca Ahčin so študentke tretjega letnika novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Študijsko leto je potekalo večinoma od doma in na srečo ga je praktično že konec. Samo še izpiti in upanje, da bo oktobra spet vse po starem. <p>Manca Ahčin, Urška Bitenc in Manja Delašjava so študentke Fakultete za družbene vede</p><p><p>Manca, Urška in Manja končujejo tretji letnik novinarstva. Ker ga je zaznamovala pandemija, je študij po večini potekal na daljavo. Veliko mladih se je znašlo v stiski, snemanje zvočnega dnevnika pa razkriva tudi vesele trenutke, ki nas držijo pokonci. Dnevnik treh študentk je igriv in iskriv, kot se za ta leta spodobi.</p></p> Thu, 17 Jun 2021 06:00:00 +0000 Dnevnik treh študentk V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.<p>"Učinkovita poraba javnega denarja bo imela za rezultat srečnejšo družbo."</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo <a href="https://center-zvizgaci.si/"><strong>Ivana Galeta</strong></a>, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.</p></p> 174782714 RTVSLO – Val 202 924 clean V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.<p>"Učinkovita poraba javnega denarja bo imela za rezultat srečnejšo družbo."</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p>V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo <a href="https://center-zvizgaci.si/"><strong>Ivana Galeta</strong></a>, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.</p></p> Fri, 11 Jun 2021 09:00:00 +0000 Avtonom: Ivan Gale Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Prvi gost Avtonoma je grafični oblikovalec in državljan Tomato Košir.<p>Kakršenkoli doprinos je vreden bistveno več kot nikakršen doprinos</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p><span><strong>Tomato Košir</strong> je po poklicu grafični oblikovalec, širšo slovensko javnost nagovarja z vizualnimi komentarji na naslovnicah Dnevnikovega objektiva in avtor do nedavnega logotipa Ministrstva za kulturo. Do nedavnega zato, ker so ga letos januarja po 20 letih odstranili s fasade. V intervjuju za Nedelo je dejal, da se mu enako kot to, da je oblikovalec, v tem kritičnem času zdi pomembno, da je državljan. </span></p></p> 174780716 RTVSLO – Val 202 893 clean Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Prvi gost Avtonoma je grafični oblikovalec in državljan Tomato Košir.<p>Kakršenkoli doprinos je vreden bistveno več kot nikakršen doprinos</p><p><blockquote><p>Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače.</p></blockquote> <p><span><strong>Tomato Košir</strong> je po poklicu grafični oblikovalec, širšo slovensko javnost nagovarja z vizualnimi komentarji na naslovnicah Dnevnikovega objektiva in avtor do nedavnega logotipa Ministrstva za kulturo. Do nedavnega zato, ker so ga letos januarja po 20 letih odstranili s fasade. V intervjuju za Nedelo je dejal, da se mu enako kot to, da je oblikovalec, v tem kritičnem času zdi pomembno, da je državljan. </span></p></p> Fri, 04 Jun 2021 08:45:00 +0000 Avtonom: Tomato Košir Avtor dnevnika je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.<p>Ravnatelj II. gimnazije Maribor</p><p> <p><span>Ivan Lorenčič je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “<em>branil z vsemi štirimi</em>”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika. </span></p> <p>&nbsp;</p></p> 174780440 RTVSLO – Val 202 783 clean Avtor dnevnika je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.<p>Ravnatelj II. gimnazije Maribor</p><p> <p><span>Ivan Lorenčič je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “<em>branil z vsemi štirimi</em>”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika. </span></p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 03 Jun 2021 08:05:00 +0000 Dnevnik ravnatelja - Ivan Lorenčič Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.</p><p><p><em>"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem,"</em> mi opisuje <strong>Peter Lovšin</strong>, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak  kritično rohneli o sistemu, državi, politiki.  Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.</p> <blockquote><p><em>"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."</em></p></blockquote> <p>Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.</p> <blockquote><p><em>"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."</em></p></blockquote> <p>Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?</p> <blockquote><p><em>"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."</em></p></blockquote> <p>Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.</p> <blockquote><p><em>"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke.  Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."</em></p></blockquote> <p>Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.</p> <blockquote><p><em>"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."</em></p></blockquote></p> 174780162 RTVSLO – Val 202 1147 clean Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.</p><p><p><em>"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem,"</em> mi opisuje <strong>Peter Lovšin</strong>, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak  kritično rohneli o sistemu, državi, politiki.  Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.</p> <blockquote><p><em>"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."</em></p></blockquote> <p>Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.</p> <blockquote><p><em>"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."</em></p></blockquote> <p>Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?</p> <blockquote><p><em>"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."</em></p></blockquote> <p>Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.</p> <blockquote><p><em>"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke.  Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."</em></p></blockquote> <p>Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.</p> <blockquote><p><em>"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."</em></p></blockquote></p> Wed, 02 Jun 2021 07:20:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Peter Lovšin, Pankrti in Janez, kranjski Janez Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je junija 1988 nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar, ki opisuje kako je ta znameniti odbor deloval, organiziral množična zborovanja in proteste in kako jim je uspelo združiti nezdružljive. ''Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast,'' pripoveduje Igor Bavčar. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>To je bilo lepo obdobje, čeprav je bila negotovost velika</p><p><p>Kako je deloval znameniti Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 organiziral množična zborovanja in proteste pri nas? Ta odbor, ki je nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil <strong>Igor Bavčar</strong>.</p> <p>Odbor za varstvo človekovih pravic je združil na videz nezdružljive, organiziral proteste, zborovanja, pomagal družinam obtoženih in pozneje obsojenih, komuniciral z javnostjo, imel je neizmerno moč in podporo ljudi. Zasluži si spomin, omembo, razlago, analizo. In poklon.  Bavčar pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju v osemdesetih še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj to vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."</em></p></blockquote> <p>Bavčar pripoveduje, da je bila v tem času jugoslovanska armada zadnji integrativni faktor federacije, da je vojska  zelo pritiskala na civilne oblasti.</p> <blockquote><p><em>"Partijska oblast v Sloveniji je poskušala pacificirati opozicijo, a na tak način, da si ne bi umazala rok, da bi še vedno obdržala svojo reformatorsko podobo."</em></p></blockquote> <h4><strong>Igor Bavčar in Janez Janša</strong></h4> <p>Igor Bavčar in Janez Janša sta se spoznala na Zvezi socialistične mladine, kjer se je Janša ukvarjal z družbeno samozaščito in splošnim ljudskim odporo,  kmalu je napisal dokument o podružbljanju obrambe, ki je predstavljal napad na obstoječi sistem.</p> <blockquote><p><em>"Oblasti se je odpeljalo. Takrat, ko so razpravljali o zveznem proračunu in financiranju vojske, o tem, koliko bo dala Slovenija,  se pojavi dokument, ki je šel naravnost v pleksus te zgodbe. In kaj se je zgodilo? Republiška konferenca ZSMS je ta dokument pošiljala naokrog in udba je čez noč naredila akcijo in po Sloveniji pobrala vse izvode. Takrat se je začelo …"</em></p></blockquote> <p>Po tistem sta Bavčar in Janša sodelovala v Časopisu za kritiko znanosti, najtesneje pri pripravi knjige Stane Kavčič: Dnevnik in spomini.</p> <p>Kje je 31. maja 1988 Bavčarja ujela informacija o aretaciji Janše?</p> <blockquote><p><em>"Doma, v postelji. Telefon je zazvonil pred šesto zjutraj, povedal mi je, da poteka hišna preiskava in me vprašal, če grem za pričo."</em></p></blockquote> <h4><strong>Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli</strong></h4> <p>Po aretaciji Janše so ustanovili odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ko pa so ugotovili, da sta aretirana tudi Ivan Borštner, podčastnik JLA, nekaj dni kasneje David Tasić, novinar in urednik na Mladini, se je preimenoval v odbor za varstvo človekovih pravic. Francija Zavrla, urednika Mladine, jim ni uspelo aretirati, zato se je med procesom branil s prostosti.</p> <blockquote><p><em>"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."</em></p></blockquote> <p>V odbor se je vključilo več kot sto tisoč kolektivnih in posameznih članov, organizirali so številne akcije, proteste, zborovanja, pisali sporočila za javnost …</p> <blockquote><p><em>"Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli."</em></p></blockquote> <p>Uspešnost delovanja odbora vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev, povezanih z obtoženimi.</p> <blockquote><p><em>"Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast."</em></p></blockquote> <p>Zelo prelomno je bilo zborovanje, ki ga je odbor pripravil 21.junija 1988 na Kongresnem trgu, ko se je zbralo okrog trideset tisoč ljudi.</p> <blockquote><p><em>"Strah me je bilo le tega, da nam ne bo uspelo animirati ljudi da pridejo. Spominjam se, ko sva s Pavletom Gantarjem sedela na stopnicah pred univerzo. Ob šestih je bilo napovedano zborovanje, petnajst minut prej je bilo na trgu le kakšnih petsto ljudi. Pavletu sem rekel, naj se pripravi, da mu bo naslednji dan kdo potrkal na vrata, če ljudi ne bo. Potem so se v petnajstih minutah nabrali, ne vem od kod, prišli so iz vseh smeri. Še zdaj imam mravljince, ko se spomnim na to."</em></p></blockquote> <p>France Bučar mu je takrat dejal, da bo po še enem takem zborovanjem vlada padla. "<em>Ni slučajno, da je bila tudi Majniška deklaracija prebrana na naši manifestaciji. Sicer pa nisem pustil, da bi odbor oblekli v te politične zadeve, ker so bili ljudje v njem preveč različni, moja vloga je bila, da sem blažil ta nasprotja in jih usmerjal v eno smer,"</em> pravi Bavčar. 8.maja 1989 je bilo na Kongresnem trgu množično protestno zborovanje zaradi odhoda Janše na prestajanje kazni, takrat je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Ta protest so oblasti prepovedale, zato je ZSMS dogodek preimenovala v »odprto sejo predsedstva republiške konference''.</p> <p><strong>O velikih projektih, državi, tvitanju Janeza Janše, Dobu in Roški cesti</strong></p> <p>Odbor, ki formalno sploh ni bil registriran, je nastal, ko so bili za to tehtni razlogi, in prenehal delovati, ko ni bilo več potreb po njem, opravil je svojo vlogo, pravi Igor Bavčar, ki dodaja, da je vedno v življenju vodil velike projekte. <em>"Moram reči, da sem pri vseh uspel, razen pri zadnjem, z Istrabenzom, a tudi za to obstajajo razlogi. Delno v meni, delno zunaj."</em></p> <p>Ko se dotaknemo osamosvojitve, pa tudi razočaranj ljudi, ker so si Slovenijo predstavljali drugače, pravi: <em>"Trideset let ni veliko. Če se danes ozrete nazaj, se vam zdi, da je ta čas minil ekspresno hitro. Države se ne da narediti v tridesetih letih."</em></p> <p>Kako komentira tvitanje predsednika vlade Janeza Janše?</p> <blockquote><p><em>"To je njegovo orožje."</em></p></blockquote> <p>Kaj sporoča ljudem, ki so takrat polni pričakovanj stali na Roški in na Kongresnem trgu?</p> <blockquote><p><em>"Rad bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so takrat stali tam."</em></p></blockquote> <p>Igor Bavčar od septembra 2017 prestaja zaporno kazen zaradi afere Istrabenz.</p> <blockquote><p><em>"Nimam nobenih zlih misli o tistih, ki me danes obravnavajo kot menijo, da je primerno obravnavati človeka, ki prestaja zaporno kazen na Dobu. Nimam osebnih travm zaradi tega, ker vem, kako se bo ta zadeva končala. Edini problem je, da mi teh deset let nihče ne more vrniti."</em></p></blockquote> <p>Za Vitrino Slovenijo pa  je Bavčar izbral fotografijo Toneta Stojka z zborovanja 21.6.1988.</p> <blockquote><p><em>"Obrazi ljudi na fotografiji veliko povedo. V teh ljudeh je bila pozitivna energija, ko si jih pogledal, si vedel, da nam nič ne morejo. To je bilo tisto, kar je bilo na koncu odločilno."</em></p></blockquote></p> 174780164 RTVSLO – Val 202 3187 clean Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je junija 1988 nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar, ki opisuje kako je ta znameniti odbor deloval, organiziral množična zborovanja in proteste in kako jim je uspelo združiti nezdružljive. ''Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast,'' pripoveduje Igor Bavčar. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>To je bilo lepo obdobje, čeprav je bila negotovost velika</p><p><p>Kako je deloval znameniti Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 organiziral množična zborovanja in proteste pri nas? Ta odbor, ki je nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil <strong>Igor Bavčar</strong>.</p> <p>Odbor za varstvo človekovih pravic je združil na videz nezdružljive, organiziral proteste, zborovanja, pomagal družinam obtoženih in pozneje obsojenih, komuniciral z javnostjo, imel je neizmerno moč in podporo ljudi. Zasluži si spomin, omembo, razlago, analizo. In poklon.  Bavčar pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju v osemdesetih še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj to vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."</em></p></blockquote> <p>Bavčar pripoveduje, da je bila v tem času jugoslovanska armada zadnji integrativni faktor federacije, da je vojska  zelo pritiskala na civilne oblasti.</p> <blockquote><p><em>"Partijska oblast v Sloveniji je poskušala pacificirati opozicijo, a na tak način, da si ne bi umazala rok, da bi še vedno obdržala svojo reformatorsko podobo."</em></p></blockquote> <h4><strong>Igor Bavčar in Janez Janša</strong></h4> <p>Igor Bavčar in Janez Janša sta se spoznala na Zvezi socialistične mladine, kjer se je Janša ukvarjal z družbeno samozaščito in splošnim ljudskim odporo,  kmalu je napisal dokument o podružbljanju obrambe, ki je predstavljal napad na obstoječi sistem.</p> <blockquote><p><em>"Oblasti se je odpeljalo. Takrat, ko so razpravljali o zveznem proračunu in financiranju vojske, o tem, koliko bo dala Slovenija,  se pojavi dokument, ki je šel naravnost v pleksus te zgodbe. In kaj se je zgodilo? Republiška konferenca ZSMS je ta dokument pošiljala naokrog in udba je čez noč naredila akcijo in po Sloveniji pobrala vse izvode. Takrat se je začelo …"</em></p></blockquote> <p>Po tistem sta Bavčar in Janša sodelovala v Časopisu za kritiko znanosti, najtesneje pri pripravi knjige Stane Kavčič: Dnevnik in spomini.</p> <p>Kje je 31. maja 1988 Bavčarja ujela informacija o aretaciji Janše?</p> <blockquote><p><em>"Doma, v postelji. Telefon je zazvonil pred šesto zjutraj, povedal mi je, da poteka hišna preiskava in me vprašal, če grem za pričo."</em></p></blockquote> <h4><strong>Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli</strong></h4> <p>Po aretaciji Janše so ustanovili odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ko pa so ugotovili, da sta aretirana tudi Ivan Borštner, podčastnik JLA, nekaj dni kasneje David Tasić, novinar in urednik na Mladini, se je preimenoval v odbor za varstvo človekovih pravic. Francija Zavrla, urednika Mladine, jim ni uspelo aretirati, zato se je med procesom branil s prostosti.</p> <blockquote><p><em>"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."</em></p></blockquote> <p>V odbor se je vključilo več kot sto tisoč kolektivnih in posameznih članov, organizirali so številne akcije, proteste, zborovanja, pisali sporočila za javnost …</p> <blockquote><p><em>"Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli."</em></p></blockquote> <p>Uspešnost delovanja odbora vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev, povezanih z obtoženimi.</p> <blockquote><p><em>"Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast."</em></p></blockquote> <p>Zelo prelomno je bilo zborovanje, ki ga je odbor pripravil 21.junija 1988 na Kongresnem trgu, ko se je zbralo okrog trideset tisoč ljudi.</p> <blockquote><p><em>"Strah me je bilo le tega, da nam ne bo uspelo animirati ljudi da pridejo. Spominjam se, ko sva s Pavletom Gantarjem sedela na stopnicah pred univerzo. Ob šestih je bilo napovedano zborovanje, petnajst minut prej je bilo na trgu le kakšnih petsto ljudi. Pavletu sem rekel, naj se pripravi, da mu bo naslednji dan kdo potrkal na vrata, če ljudi ne bo. Potem so se v petnajstih minutah nabrali, ne vem od kod, prišli so iz vseh smeri. Še zdaj imam mravljince, ko se spomnim na to."</em></p></blockquote> <p>France Bučar mu je takrat dejal, da bo po še enem takem zborovanjem vlada padla. "<em>Ni slučajno, da je bila tudi Majniška deklaracija prebrana na naši manifestaciji. Sicer pa nisem pustil, da bi odbor oblekli v te politične zadeve, ker so bili ljudje v njem preveč različni, moja vloga je bila, da sem blažil ta nasprotja in jih usmerjal v eno smer,"</em> pravi Bavčar. 8.maja 1989 je bilo na Kongresnem trgu množično protestno zborovanje zaradi odhoda Janše na prestajanje kazni, takrat je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Ta protest so oblasti prepovedale, zato je ZSMS dogodek preimenovala v »odprto sejo predsedstva republiške konference''.</p> <p><strong>O velikih projektih, državi, tvitanju Janeza Janše, Dobu in Roški cesti</strong></p> <p>Odbor, ki formalno sploh ni bil registriran, je nastal, ko so bili za to tehtni razlogi, in prenehal delovati, ko ni bilo več potreb po njem, opravil je svojo vlogo, pravi Igor Bavčar, ki dodaja, da je vedno v življenju vodil velike projekte. <em>"Moram reči, da sem pri vseh uspel, razen pri zadnjem, z Istrabenzom, a tudi za to obstajajo razlogi. Delno v meni, delno zunaj."</em></p> <p>Ko se dotaknemo osamosvojitve, pa tudi razočaranj ljudi, ker so si Slovenijo predstavljali drugače, pravi: <em>"Trideset let ni veliko. Če se danes ozrete nazaj, se vam zdi, da je ta čas minil ekspresno hitro. Države se ne da narediti v tridesetih letih."</em></p> <p>Kako komentira tvitanje predsednika vlade Janeza Janše?</p> <blockquote><p><em>"To je njegovo orožje."</em></p></blockquote> <p>Kaj sporoča ljudem, ki so takrat polni pričakovanj stali na Roški in na Kongresnem trgu?</p> <blockquote><p><em>"Rad bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so takrat stali tam."</em></p></blockquote> <p>Igor Bavčar od septembra 2017 prestaja zaporno kazen zaradi afere Istrabenz.</p> <blockquote><p><em>"Nimam nobenih zlih misli o tistih, ki me danes obravnavajo kot menijo, da je primerno obravnavati človeka, ki prestaja zaporno kazen na Dobu. Nimam osebnih travm zaradi tega, ker vem, kako se bo ta zadeva končala. Edini problem je, da mi teh deset let nihče ne more vrniti."</em></p></blockquote> <p>Za Vitrino Slovenijo pa  je Bavčar izbral fotografijo Toneta Stojka z zborovanja 21.6.1988.</p> <blockquote><p><em>"Obrazi ljudi na fotografiji veliko povedo. V teh ljudeh je bila pozitivna energija, ko si jih pogledal, si vedel, da nam nič ne morejo. To je bilo tisto, kar je bilo na koncu odločilno."</em></p></blockquote></p> Wed, 02 Jun 2021 07:14:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Igor Bavčar, predsednik odbora za varstvo človekovih pravic 27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico</p><p><p>27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar <strong>Matjaž Albreht</strong>.</p> <blockquote><p><em>"Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj."</em></p></blockquote> <p>Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani.</p> <blockquote><p><em>"Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi."</em></p></blockquote> <p>V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle.</p> <blockquote><p><em>"Zapleti z vojsko so bili resna stvar."</em></p></blockquote> <p>Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da  se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."</em></p></blockquote></p> 174780159 RTVSLO – Val 202 1600 clean 27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico</p><p><p>27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar <strong>Matjaž Albreht</strong>.</p> <blockquote><p><em>"Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj."</em></p></blockquote> <p>Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani.</p> <blockquote><p><em>"Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi."</em></p></blockquote> <p>V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle.</p> <blockquote><p><em>"Zapleti z vojsko so bili resna stvar."</em></p></blockquote> <p>Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da  se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."</em></p></blockquote></p> Wed, 02 Jun 2021 07:08:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: novinar Matjaž Albreht o aferi JBTZ in zgodovinski posnetek prenosa z Roške ceste (27.7.1988) na našem radiu Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov</p><p><p>O stvaritvi naše države, pomenu protestnih zborovanj, pogumnih gibanj, medijih in revijah, odboru za varstvo človekovih pravic, pa tudi o muzeju osamosvojitve se je Tatjana Pirc pogovarjala z doktorjem <strong>Alijem Žerdinom</strong>, ki pravi, da zgodovina ni enostavna železniška proga, ampak zapleten sistem kretnic.</p> <p>Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa.</p> <blockquote><p><em>"To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma."</em></p></blockquote></p> 174780157 RTVSLO – Val 202 1611 clean Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.<p>Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov</p><p><p>O stvaritvi naše države, pomenu protestnih zborovanj, pogumnih gibanj, medijih in revijah, odboru za varstvo človekovih pravic, pa tudi o muzeju osamosvojitve se je Tatjana Pirc pogovarjala z doktorjem <strong>Alijem Žerdinom</strong>, ki pravi, da zgodovina ni enostavna železniška proga, ampak zapleten sistem kretnic.</p> <p>Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa.</p> <blockquote><p><em>"To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma."</em></p></blockquote></p> Wed, 02 Jun 2021 07:01:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: dr. Ali Žerdin o JBTZ, predvsem pa o času odbora za varstvo človekovih pravic Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?<p>Petrinja. Pet mesecev po uničujočem potresu</p><p><p>Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?</p> <p>Drugi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vroci-mikrofon-304/"><strong>Junakinja iz Gline</strong></a>.</p></p> 174779929 RTVSLO – Val 202 1385 clean Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?<p>Petrinja. Pet mesecev po uničujočem potresu</p><p><p>Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?</p> <p>Drugi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/06/vroci-mikrofon-304/"><strong>Junakinja iz Gline</strong></a>.</p></p> Tue, 01 Jun 2021 10:00:00 +0000 Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce Umetnik, fotograf, fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020, v njej je 587 fotografij, s katerimi je Stojko ujel ključna dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Naša jeza je brezmejna</p><p><p>Umetnik, fotograf, legendarni fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom <strong>Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020. </strong>V njej je 587 njegovih fotografij, na katere je ujel ključna protestniška dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Prve posnetke protesta je Stojko naredil junija 1968 v času svetovnega študentskega gibanja.</p> <blockquote><p><em>"Povsod so bili močni protesti, v Sloveniji je bil pa po mojem mnenju bolj komoren protest. Sprehod v študentskem naselju, v menzi, ki je bila povsem napolnjena, pa so v prvi vrsti sedeli politiki, ki so jim prebrali, povedali zahteve študentov. Ni bilo nobenih spopadov, policije, ničesar."</em></p></blockquote> <p>Ko je leta 1968 Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrla praško pomlad, je občudoval češke fotografe, ki so bili v tistem trenutku v Pragi. <em>"Na nek čudežni način so spravili filme na zahod in v medije,"</em> pripoveduje <strong>Tone Stojko</strong>.</p> <blockquote><p><em>"Med njimi je bil tudi Josef Koudelka, danes svetovno znani fotograf. Ko sem se v Ljubljani srečal z njim leta 2014, sem mu povedal, kako zelo sem mu takrat zavidal."</em></p></blockquote> <p>Naša jeza je brezmejna, kot je Tone Stojko naslovil svojo knjigo, je pisalo na transparentu, ko so demonstrirali proti uporabi jedrske energije (1987).</p> <blockquote><p><em>"Dolgo sem iskal naslov, ki ne bi bil enoznačen, ki bi zajel vso mavrico zahtev, izraženih na demonstracijah. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."</em></p></blockquote> <p>Stojko pravi, da se med fotografiranjem prepusti toku: <em>"Slikam vse mogoče in vse nemogoče. V Pragi, kjer je bila množica ljudi, so imeli nekateri fotografi lestve, prosil sem, če lahko stopim na eno. Perspektiva, ki jo vidiš nad glavami, je čisto nekaj drugega." </em>Lestev ga od takrat pogosto spremlja na demonstracijah. Razstavljeno oziroma parkirano ima v galeriji Rihard Jakopič. Če jo potrebuje, si jo pa izposodi.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bil v bolnišnici, ker sem zbolel za covidom 19, je lestev tam mirovala, 27. aprila pa sem prišel ponjo."</em></p></blockquote> <p>31. maja 1988 je Stojko posnel znano fotografijo aretacije Janeza Janše, slučajno je namreč prišel po knjigo in ugotovil, da poteka preiskava. Ko so ga izpustili, je poiskal primeren prostor in s fotoaparatom čakal, kaj se bo zgodilo. Ko pripoveduje o tem, poudari:</p> <blockquote><p><em>"Mislim, da je vse odvisno od naključij. Če si v pravem trenutku na pravem mestu, potem lahko nastane fotografija, ki se zapiše v zgodovino."</em></p></blockquote> <p>V zadnjih več kot tridesetih letih so bile v Sloveniji množične demonstracije za Janšo in proti Janši … Kaj o tem misli Tone Stojko?</p> <blockquote><p><em>"Hočemo ali nočemo, Janša je glavni igralec v tej knjigi. Jaz sem samo beležil."</em></p></blockquote> <p>Je kronist ali del protestniške množice, ko fotografira demonstracije?</p> <blockquote><p><em>"Kakor kdaj. Če se strinjaš z zahtevami množice, si udeleženec, če se pa ne strinjaš, si samo kronist. Ko listam to knjigo, razmišljam o pomenu posnetkov. Spomin je namreč tako varljiv, da ti vedno kaj doda ali kaj odvzame. Pa tudi fotografijo, ki naj bi bila objektivna, se lahko zlorabi …"</em></p></blockquote> <p>Vsaka fotografija mu prebudi spomine. Pravi, da so imeli najglasnejše demonstracije gasilci, ko so protestirali pred vlado.</p> <blockquote><p><em>"Tulile so sirene, zakurili so kres, imeli so svoje naprave za gašenje. Oni so imeli napis ZA VAS SMO JUNAKI, ZA VAS PA BEDAKI. Demonstracije so bile pod vsemi predsedniki, pod vsemi vladarji, ki so si prilastili državo, razprodajali našo zlatnino, osiromašili so nas. Na začetku so govorili o Sloveniji kot Švici, zdaj pa imamo eno čudno, revno državo."</em></p></blockquote> <p>V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida 19 in vladavina Janeza Janše, je Tone Stojko dejaven del protestniške množice, tudi njegova jeza je brezmejna: <em>"Ne morem si kaj, da ne bi tega zabeležil."</em></p> <p>Kaj bi dal Tone Strojko v našo Vitrino Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"Izbral sem fotografijo z demonstracije otrok Ni planeta B. Na njihovem napisu piše KO SE OTROCI VEDEJO KOT BI SE MORALI VODITELJI, VODITELJI PA SE OBNAŠAJO KOT OTROCI, JE ČAS ZA SPREMEMBO. Ti otroci bodo živeli prihodnost. Vsi politiki se bodo prej ali slej poslovili, ti otroci pa si bodo morali zgraditi sami svojo prihodnost. Tam je bil še en napis: ZAŠČITITE ZEMLJO, KAJTI TO JE EDINI PLANET S ČOKOLADO."</em></p></blockquote> <p>Delo fotoreporterjev je nevarno, saj se na primer na demonstracijah lahko hitro znajdejo v nevarnih okoliščinah.</p> <blockquote><p><em>"Če pride kak robocop nadte, se moraš umakniti. Ko čistijo Trg republike, moraš narediti, kot oni mislijo. Sicer pa v vseh teh letih nisem bil v nevarnosti, razen enkrat na Kosovu, kjer so me pred Srbi, ki so bili takrat zelo jezni na Slovence, rešili policisti."</em></p></blockquote> <p>Po vojni za Slovenijo, ko je bil ves čas na terenu in posnel serijo odličnih fotografij, čeprav so mu krogle žvižgale mimo ušes, se je odločil, da ne bo več delal na vojnih žariščih. Na kranjskem sodišču, ko je pričal o uboju dveh avstrijskih fotoreporterjev na Brniku med vojno za Slovenijo, je sodnik dejal, da ima vsak človek določeno količino sreče in da je Tone Stojko svojo zalogo sreče že porabil.</p> <blockquote><p><em>"Danes lahko rečem, da sem zelo srečen, ker sem ne le enkrat, ampak večkrat porabil svojo zalogo sreče. Res moraš imeti srečo, da preživiš."</em></p></blockquote></p> 174777381 RTVSLO – Val 202 1055 clean Umetnik, fotograf, fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020, v njej je 587 fotografij, s katerimi je Stojko ujel ključna dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Naša jeza je brezmejna</p><p><p>Umetnik, fotograf, legendarni fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom <strong>Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020. </strong>V njej je 587 njegovih fotografij, na katere je ujel ključna protestniška dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Prve posnetke protesta je Stojko naredil junija 1968 v času svetovnega študentskega gibanja.</p> <blockquote><p><em>"Povsod so bili močni protesti, v Sloveniji je bil pa po mojem mnenju bolj komoren protest. Sprehod v študentskem naselju, v menzi, ki je bila povsem napolnjena, pa so v prvi vrsti sedeli politiki, ki so jim prebrali, povedali zahteve študentov. Ni bilo nobenih spopadov, policije, ničesar."</em></p></blockquote> <p>Ko je leta 1968 Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrla praško pomlad, je občudoval češke fotografe, ki so bili v tistem trenutku v Pragi. <em>"Na nek čudežni način so spravili filme na zahod in v medije,"</em> pripoveduje <strong>Tone Stojko</strong>.</p> <blockquote><p><em>"Med njimi je bil tudi Josef Koudelka, danes svetovno znani fotograf. Ko sem se v Ljubljani srečal z njim leta 2014, sem mu povedal, kako zelo sem mu takrat zavidal."</em></p></blockquote> <p>Naša jeza je brezmejna, kot je Tone Stojko naslovil svojo knjigo, je pisalo na transparentu, ko so demonstrirali proti uporabi jedrske energije (1987).</p> <blockquote><p><em>"Dolgo sem iskal naslov, ki ne bi bil enoznačen, ki bi zajel vso mavrico zahtev, izraženih na demonstracijah. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."</em></p></blockquote> <p>Stojko pravi, da se med fotografiranjem prepusti toku: <em>"Slikam vse mogoče in vse nemogoče. V Pragi, kjer je bila množica ljudi, so imeli nekateri fotografi lestve, prosil sem, če lahko stopim na eno. Perspektiva, ki jo vidiš nad glavami, je čisto nekaj drugega." </em>Lestev ga od takrat pogosto spremlja na demonstracijah. Razstavljeno oziroma parkirano ima v galeriji Rihard Jakopič. Če jo potrebuje, si jo pa izposodi.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bil v bolnišnici, ker sem zbolel za covidom 19, je lestev tam mirovala, 27. aprila pa sem prišel ponjo."</em></p></blockquote> <p>31. maja 1988 je Stojko posnel znano fotografijo aretacije Janeza Janše, slučajno je namreč prišel po knjigo in ugotovil, da poteka preiskava. Ko so ga izpustili, je poiskal primeren prostor in s fotoaparatom čakal, kaj se bo zgodilo. Ko pripoveduje o tem, poudari:</p> <blockquote><p><em>"Mislim, da je vse odvisno od naključij. Če si v pravem trenutku na pravem mestu, potem lahko nastane fotografija, ki se zapiše v zgodovino."</em></p></blockquote> <p>V zadnjih več kot tridesetih letih so bile v Sloveniji množične demonstracije za Janšo in proti Janši … Kaj o tem misli Tone Stojko?</p> <blockquote><p><em>"Hočemo ali nočemo, Janša je glavni igralec v tej knjigi. Jaz sem samo beležil."</em></p></blockquote> <p>Je kronist ali del protestniške množice, ko fotografira demonstracije?</p> <blockquote><p><em>"Kakor kdaj. Če se strinjaš z zahtevami množice, si udeleženec, če se pa ne strinjaš, si samo kronist. Ko listam to knjigo, razmišljam o pomenu posnetkov. Spomin je namreč tako varljiv, da ti vedno kaj doda ali kaj odvzame. Pa tudi fotografijo, ki naj bi bila objektivna, se lahko zlorabi …"</em></p></blockquote> <p>Vsaka fotografija mu prebudi spomine. Pravi, da so imeli najglasnejše demonstracije gasilci, ko so protestirali pred vlado.</p> <blockquote><p><em>"Tulile so sirene, zakurili so kres, imeli so svoje naprave za gašenje. Oni so imeli napis ZA VAS SMO JUNAKI, ZA VAS PA BEDAKI. Demonstracije so bile pod vsemi predsedniki, pod vsemi vladarji, ki so si prilastili državo, razprodajali našo zlatnino, osiromašili so nas. Na začetku so govorili o Sloveniji kot Švici, zdaj pa imamo eno čudno, revno državo."</em></p></blockquote> <p>V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida 19 in vladavina Janeza Janše, je Tone Stojko dejaven del protestniške množice, tudi njegova jeza je brezmejna: <em>"Ne morem si kaj, da ne bi tega zabeležil."</em></p> <p>Kaj bi dal Tone Strojko v našo Vitrino Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"Izbral sem fotografijo z demonstracije otrok Ni planeta B. Na njihovem napisu piše KO SE OTROCI VEDEJO KOT BI SE MORALI VODITELJI, VODITELJI PA SE OBNAŠAJO KOT OTROCI, JE ČAS ZA SPREMEMBO. Ti otroci bodo živeli prihodnost. Vsi politiki se bodo prej ali slej poslovili, ti otroci pa si bodo morali zgraditi sami svojo prihodnost. Tam je bil še en napis: ZAŠČITITE ZEMLJO, KAJTI TO JE EDINI PLANET S ČOKOLADO."</em></p></blockquote> <p>Delo fotoreporterjev je nevarno, saj se na primer na demonstracijah lahko hitro znajdejo v nevarnih okoliščinah.</p> <blockquote><p><em>"Če pride kak robocop nadte, se moraš umakniti. Ko čistijo Trg republike, moraš narediti, kot oni mislijo. Sicer pa v vseh teh letih nisem bil v nevarnosti, razen enkrat na Kosovu, kjer so me pred Srbi, ki so bili takrat zelo jezni na Slovence, rešili policisti."</em></p></blockquote> <p>Po vojni za Slovenijo, ko je bil ves čas na terenu in posnel serijo odličnih fotografij, čeprav so mu krogle žvižgale mimo ušes, se je odločil, da ne bo več delal na vojnih žariščih. Na kranjskem sodišču, ko je pričal o uboju dveh avstrijskih fotoreporterjev na Brniku med vojno za Slovenijo, je sodnik dejal, da ima vsak človek določeno količino sreče in da je Tone Stojko svojo zalogo sreče že porabil.</p> <blockquote><p><em>"Danes lahko rečem, da sem zelo srečen, ker sem ne le enkrat, ampak večkrat porabil svojo zalogo sreče. Res moraš imeti srečo, da preživiš."</em></p></blockquote></p> Sat, 22 May 2021 06:01:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Tone Stojko Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča. <p>Maturantka na Gimnaziji Celje - Center</p><p> <p><span>Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča.</span></p> <p>&nbsp;</p></p> 174776968 RTVSLO – Val 202 766 clean Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča. <p>Maturantka na Gimnaziji Celje - Center</p><p> <p><span>Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča.</span></p> <p>&nbsp;</p></p> Thu, 20 May 2021 08:00:00 +0000 Dnevnik gimnazijke - Larisa Kosi Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno</p><p><p><strong>Prof. dr. Branko Lobnikar </strong>je na <a href="https://www.fvv.um.si">Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru</a> predstojnik <a href="https://www.fvv.um.si/vstopna-stran/studij/vs-varnost-in-policijsko-delo/">Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede.</a>  Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala.</p> <blockquote><p>"<em>Filozofija slovenske policije se je obrnila leta 2020, ko je nastopila kriza covida 19. Takrat so policisti dobili dodatne naloge preprečevanja širjenja bolezni in so zelo hitro uporabili represijo, ker so za to dobili jasna navodila in ker so izhajali iz predpostavke, da je varovanje življenja temeljna pravica, ta je namreč za policista sveta, vse ostalo pa, kot izhaja iz policijske subkulture, pride kasneje, tudi pravica do zbiranja in svobode izražanja."</em></p></blockquote> <p>Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno. <em>''Sledila je le enemu gospodarju,''</em> poudarja Lobnikar in to tudi podrobneje razloži.</p> <blockquote><p>"<em>Vsaka policija ima dva gospodarja. Eden je oblast, ki jo pooseblja vlada, policija mora delati to, kar ji povedo, da mora narediti. Kako to policija naredi, pa je stvar policijske profesije. Drugi gospodar policije pa so državljani, davkoplačevalci, ki jim mora policija zvesto služiti. Policija je v lasti ljudi."</em></p></blockquote> <p>Dr. Lobnikar je bil na razvoj policijske dejavnosti v zadnjih treh desetletjih zelo ponosen.</p> <blockquote><p><em>"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce. Upor je sestavni del naše države, družbe in vsega, kar smo."</em></p></blockquote> <p>Lobnikar še dodaja, da tisto, kar so policijski vodje in policisti naredili v zadnjem letu, zelo kvarno dolgoročno vpliva na  mnenje ljudi o policiji.</p> <blockquote><p><em>"Covid 19 bo minil, izkušnje iz tega obdobja pa bomo dolgo nosili v sebi. Slovenska policija v tem letu ni reagirala tako kot leta 1991. Takrat je vedela, komu mora služiti."</em></p></blockquote> <p>Kaj je dr. Lobnikar prispeval za Vitrino Slovenijo? Stekleno kocko z znakom Fakultete za varnostne vede. Zakaj?</p> <blockquote><p>"<em>Varnost je ena izmed temeljnih dobrin, zagotavljanje varnosti pa mora temeljiti na znanju. V času osamosvojitve je iz višje policijske šole začela nastajati fakulteta  za varnostne vede, na kateri vzgajamo strokovnjake na področju varnosti.  Znak fakultete sem izbral zato, ker je v času Slovenije tudi naša fakulteta zrasla iz malega otroka v žilavega odraslega."</em></p></blockquote></p> 174776747 RTVSLO – Val 202 1460 clean Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno</p><p><p><strong>Prof. dr. Branko Lobnikar </strong>je na <a href="https://www.fvv.um.si">Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru</a> predstojnik <a href="https://www.fvv.um.si/vstopna-stran/studij/vs-varnost-in-policijsko-delo/">Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede.</a>  Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala.</p> <blockquote><p>"<em>Filozofija slovenske policije se je obrnila leta 2020, ko je nastopila kriza covida 19. Takrat so policisti dobili dodatne naloge preprečevanja širjenja bolezni in so zelo hitro uporabili represijo, ker so za to dobili jasna navodila in ker so izhajali iz predpostavke, da je varovanje življenja temeljna pravica, ta je namreč za policista sveta, vse ostalo pa, kot izhaja iz policijske subkulture, pride kasneje, tudi pravica do zbiranja in svobode izražanja."</em></p></blockquote> <p>Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno. <em>''Sledila je le enemu gospodarju,''</em> poudarja Lobnikar in to tudi podrobneje razloži.</p> <blockquote><p>"<em>Vsaka policija ima dva gospodarja. Eden je oblast, ki jo pooseblja vlada, policija mora delati to, kar ji povedo, da mora narediti. Kako to policija naredi, pa je stvar policijske profesije. Drugi gospodar policije pa so državljani, davkoplačevalci, ki jim mora policija zvesto služiti. Policija je v lasti ljudi."</em></p></blockquote> <p>Dr. Lobnikar je bil na razvoj policijske dejavnosti v zadnjih treh desetletjih zelo ponosen.</p> <blockquote><p><em>"Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce. Upor je sestavni del naše države, družbe in vsega, kar smo."</em></p></blockquote> <p>Lobnikar še dodaja, da tisto, kar so policijski vodje in policisti naredili v zadnjem letu, zelo kvarno dolgoročno vpliva na  mnenje ljudi o policiji.</p> <blockquote><p><em>"Covid 19 bo minil, izkušnje iz tega obdobja pa bomo dolgo nosili v sebi. Slovenska policija v tem letu ni reagirala tako kot leta 1991. Takrat je vedela, komu mora služiti."</em></p></blockquote> <p>Kaj je dr. Lobnikar prispeval za Vitrino Slovenijo? Stekleno kocko z znakom Fakultete za varnostne vede. Zakaj?</p> <blockquote><p>"<em>Varnost je ena izmed temeljnih dobrin, zagotavljanje varnosti pa mora temeljiti na znanju. V času osamosvojitve je iz višje policijske šole začela nastajati fakulteta  za varnostne vede, na kateri vzgajamo strokovnjake na področju varnosti.  Znak fakultete sem izbral zato, ker je v času Slovenije tudi naša fakulteta zrasla iz malega otroka v žilavega odraslega."</em></p></blockquote></p> Wed, 19 May 2021 11:52:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Branko Lobnikar Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Če se le da, mora vlada omogočiti proteste</p><p><p><strong>Doc. dr. Barbara Rajgelj</strong>, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.</p> <blockquote><p><em>"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."</em></p></blockquote> <p>V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno  varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano.</p> <blockquote><p><em>"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."</em></p></blockquote> <p>Ker so se  se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala <a href="https://pravna-mreza.si/">Pravna mreža za varstvo demokracije</a>, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke.</p> <blockquote><p><em>"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."</em></p></blockquote> <p>Kakšen protestniški narod smo?</p> <blockquote><p><em>"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."</em></p></blockquote> <p>Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik  iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174776745 RTVSLO – Val 202 1950 clean Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Če se le da, mora vlada omogočiti proteste</p><p><p><strong>Doc. dr. Barbara Rajgelj</strong>, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.</p> <blockquote><p><em>"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."</em></p></blockquote> <p>V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno  varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano.</p> <blockquote><p><em>"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."</em></p></blockquote> <p>Ker so se  se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala <a href="https://pravna-mreza.si/">Pravna mreža za varstvo demokracije</a>, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke.</p> <blockquote><p><em>"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."</em></p></blockquote> <p>Kakšen protestniški narod smo?</p> <blockquote><p><em>"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."</em></p></blockquote> <p>Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik  iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 19 May 2021 11:33:00 +0000 Vitrinja Slovenija o protestih: Barbara Rajgelj V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije, v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ... Prvi sogovornik podkasta Vitrina Slovenija je izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo</p><p><p>V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije,  v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ...</p> <p><strong>Izr. prof. dr. Bojan Musil</strong>, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, pravi: <em>"Protestiramo na različne načine. Proteste lahko  izvajajo posamezniki, najbolj vpadljivi pa so tisti, v katere so vključene večje skupine ljudi."</em></p> <p>Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov ...</p> <blockquote><p><em>"Bili so protesti, ki so imeli večji odmev, pa tudi taki z manjšim odmevom. Te kolektivne akcije so del našega vsakdana, element v demokratičnem ustroju in delovanju družbe, v tem ni nič napačnega. Ljudje se identificirajo z različnimi protesti, v naši zgodovini pa so pomembni tisti, ki so zaobjeli največji spekter ljudi, verjetno pa so bili uspešni zato, ker so imeli konkreten cilj."</em></p></blockquote> <p>Veliko strok se ukvarja s protesti, zgodovina, sociologija, psihologija, socialna psihologija, pravo, kriminologija … <em>"Moji ameriški kolegi, socialni psihologi, interpretirajo tudi aktualne dogodke, imajo korajžo, da se tega lotijo, pri nas pa je vedno neka pazljivost, da nam ne bi očitali politizacije. Lažje interpretiramo, kaj se dogaja v tujini. Tudi pri strokovnjakih, raziskovalcih, znanstvenikih je razširjeno mnenje, da je treba iti čim dlje od politike. Menim, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, saj gre za načelo vodenja, upravljanja skupnosti in mi vsi smo skupnost. Temu smo zavezani, intelektualci še toliko bolj, ker je država v nas vlagala in ji moramo vračati tako, da se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja z našo skupnostjo. To je naša zaveza, ki pa se ji poskušamo, priznam, včasih malce izogniti,"</em> je kritičen Musil.</p> <p>Koliko uporniškega duha je še ostalo v sodobnem človeku, ki je atomiziran, ki pogosto ne čuti pripadnosti skupnosti? Je toliko upornosti v nas, da se dvignemo s kavča? Dr. Musil pojasnjuje, da je v času epidemije ena izmed poti, če so ljudje nezadovoljni, da pasivno sprejemajo stvari in čakajo na boljše čase. V zadnjih mesecih je tega več kot prej. Dr. Musil pa optimistično zaključi svoj odgovor.</p> <blockquote><p><em>"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi dr. Bojan Musil postavil v našo vitrino ob 30. obletnici slovenske države? Izbral je značko iz devetdesetih let, ki je bila povezana z akcijo Sveta Evrope Vsi drugačni, vsi enakopravni.</p> <p><em>"Mislim, da je kampanja Vsi drugačni, vsi enakopravni precej zaznamovala moja študentska leta, povezana je z različnimi množičnimi protesti pri nas, saj se navezuje na varovanje demokracije in človekovih svoboščin,"</em> je povedal dr. Bojan Musil.</p></p> 174776734 RTVSLO – Val 202 1957 clean V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije, v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ... Prvi sogovornik podkasta Vitrina Slovenija je izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.<p>Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo</p><p><p>V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije,  v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ...</p> <p><strong>Izr. prof. dr. Bojan Musil</strong>, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, pravi: <em>"Protestiramo na različne načine. Proteste lahko  izvajajo posamezniki, najbolj vpadljivi pa so tisti, v katere so vključene večje skupine ljudi."</em></p> <p>Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov ...</p> <blockquote><p><em>"Bili so protesti, ki so imeli večji odmev, pa tudi taki z manjšim odmevom. Te kolektivne akcije so del našega vsakdana, element v demokratičnem ustroju in delovanju družbe, v tem ni nič napačnega. Ljudje se identificirajo z različnimi protesti, v naši zgodovini pa so pomembni tisti, ki so zaobjeli največji spekter ljudi, verjetno pa so bili uspešni zato, ker so imeli konkreten cilj."</em></p></blockquote> <p>Veliko strok se ukvarja s protesti, zgodovina, sociologija, psihologija, socialna psihologija, pravo, kriminologija … <em>"Moji ameriški kolegi, socialni psihologi, interpretirajo tudi aktualne dogodke, imajo korajžo, da se tega lotijo, pri nas pa je vedno neka pazljivost, da nam ne bi očitali politizacije. Lažje interpretiramo, kaj se dogaja v tujini. Tudi pri strokovnjakih, raziskovalcih, znanstvenikih je razširjeno mnenje, da je treba iti čim dlje od politike. Menim, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, saj gre za načelo vodenja, upravljanja skupnosti in mi vsi smo skupnost. Temu smo zavezani, intelektualci še toliko bolj, ker je država v nas vlagala in ji moramo vračati tako, da se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja z našo skupnostjo. To je naša zaveza, ki pa se ji poskušamo, priznam, včasih malce izogniti,"</em> je kritičen Musil.</p> <p>Koliko uporniškega duha je še ostalo v sodobnem človeku, ki je atomiziran, ki pogosto ne čuti pripadnosti skupnosti? Je toliko upornosti v nas, da se dvignemo s kavča? Dr. Musil pojasnjuje, da je v času epidemije ena izmed poti, če so ljudje nezadovoljni, da pasivno sprejemajo stvari in čakajo na boljše čase. V zadnjih mesecih je tega več kot prej. Dr. Musil pa optimistično zaključi svoj odgovor.</p> <blockquote><p><em>"Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."</em></p></blockquote> <p>Kaj bi dr. Bojan Musil postavil v našo vitrino ob 30. obletnici slovenske države? Izbral je značko iz devetdesetih let, ki je bila povezana z akcijo Sveta Evrope Vsi drugačni, vsi enakopravni.</p> <p><em>"Mislim, da je kampanja Vsi drugačni, vsi enakopravni precej zaznamovala moja študentska leta, povezana je z različnimi množičnimi protesti pri nas, saj se navezuje na varovanje demokracije in človekovih svoboščin,"</em> je povedal dr. Bojan Musil.</p></p> Wed, 19 May 2021 11:07:00 +0000 Vitrina Slovenija o protestih: Bojan Musil Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo. Napoleonu na sledi so bili naši sogovorniki: Upokojeni arhitekt Fedja Klavora, ki je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža. O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije. O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in veleposlanik v pokoju Janez Šumrada, ki je tudi eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas. V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler. <p>Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni </p><p><p>Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski.</p> <blockquote><p>Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš."</p></blockquote> <p>Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.</p> <p>Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki:</p> <p><strong>Fedja Klavora</strong>, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.</p> <p>O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister<strong> Jože Podpečnik</strong> iz Narodnega muzeja Slovenije.</p> <p>O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir <strong>Gorazd Humar</strong>, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu <strong>Janez Šumrada.</strong></p> <p>V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke <em>Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus</em>, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, <strong>Darko Viler</strong>.</p></p> 174774164 RTVSLO – Val 202 3441 clean Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo. Napoleonu na sledi so bili naši sogovorniki: Upokojeni arhitekt Fedja Klavora, ki je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža. O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije. O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in veleposlanik v pokoju Janez Šumrada, ki je tudi eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas. V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler. <p>Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni </p><p><p>Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski.</p> <blockquote><p>Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš."</p></blockquote> <p>Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.</p> <p>Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki:</p> <p><strong>Fedja Klavora</strong>, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.</p> <p>O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister<strong> Jože Podpečnik</strong> iz Narodnega muzeja Slovenije.</p> <p>O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir <strong>Gorazd Humar</strong>, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu <strong>Janez Šumrada.</strong></p> <p>V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke <em>Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus</em>, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, <strong>Darko Viler</strong>.</p></p> Sat, 08 May 2021 08:45:00 +0000 Letos mineva 200 let od smrti francoskega generala in cesarja Napoleona, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni?<p>Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni? </p><p><p>To obdobje si bomo zapomnili tudi po eni najbolj očitnih sprememb, ki jih lahko opazimo v urbanem okolju - po modrih Woltovih škatlah. Naš sogovornik je na kolesu ali v svojem avtu dostavil že več kot 1.000 obrokov. Občasno si jih privoščijo tudi zdravstveni delavci. Zakonca iz okolice Celja delata ruske turnuse, ob tem pa skrbita še za tri otroke. Zadnji sogovornik je že 38 let zaposlen v nekdanji Tovarni celuloze in papirja v Krškem, danes papirnici Vipap. V zadnjih desetletjih se je spremenilo ogromno, zelo velike spremembe pa v svojih delovnih okoljih med epidemijo opažajo tudi naključni sogovorniki, ki smo jih ustavili na ulicah.</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772322' title='Dostavljalec+hrane%3A+minute+so+centi+in+to+je+pritisk'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772319' title='Upam%2C+da+bo+1.+maj+naslednje+leto+druga%C4%8Den%21'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772330' title='%C5%BDe+38+let+zaposlen+v+nekdanji+tovarni+celuloze+in+papirja'></shortcode></p> 174772820 RTVSLO – Val 202 1995 clean Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni?<p>Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni? </p><p><p>To obdobje si bomo zapomnili tudi po eni najbolj očitnih sprememb, ki jih lahko opazimo v urbanem okolju - po modrih Woltovih škatlah. Naš sogovornik je na kolesu ali v svojem avtu dostavil že več kot 1.000 obrokov. Občasno si jih privoščijo tudi zdravstveni delavci. Zakonca iz okolice Celja delata ruske turnuse, ob tem pa skrbita še za tri otroke. Zadnji sogovornik je že 38 let zaposlen v nekdanji Tovarni celuloze in papirja v Krškem, danes papirnici Vipap. V zadnjih desetletjih se je spremenilo ogromno, zelo velike spremembe pa v svojih delovnih okoljih med epidemijo opažajo tudi naključni sogovorniki, ki smo jih ustavili na ulicah.</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772322' title='Dostavljalec+hrane%3A+minute+so+centi+in+to+je+pritisk'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772319' title='Upam%2C+da+bo+1.+maj+naslednje+leto+druga%C4%8Den%21'></shortcode> <p>&nbsp;</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174772330' title='%C5%BDe+38+let+zaposlen+v+nekdanji+tovarni+celuloze+in+papirja'></shortcode></p> Mon, 03 May 2021 14:05:00 +0000 Upam, da bo 1. maj naslednje leto drugačen Tina dela v domu upokojencev Nova Gorica. Tam jo imajo zelo radi. Je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno prisotni in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. <p>Animatorka v domu starejših Nova Gorica</p><p> <p>&nbsp;</p> <p>Tina Krog dela v domu upokojencev Nova Gorica. Stanovalke in stanovalci jo imajo zelo radi, saj je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno navzoči in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. Da bi vsi skupaj bolje razumeli, kako se je spremenilo življenje starejših, je Tina snemala zvočni dnevnik. Prisluhnite ji.</p> <blockquote><p>Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite <a href="mailto:matej.praprotnik@rtvslo.si">nam</a> in preberite <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/03/zvocni-dnevnik/">navodila za snemanje</a>.</p></blockquote></p> 174770777 RTVSLO – Val 202 840 clean Tina dela v domu upokojencev Nova Gorica. Tam jo imajo zelo radi. Je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno prisotni in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. <p>Animatorka v domu starejših Nova Gorica</p><p> <p>&nbsp;</p> <p>Tina Krog dela v domu upokojencev Nova Gorica. Stanovalke in stanovalci jo imajo zelo radi, saj je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno navzoči in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. Da bi vsi skupaj bolje razumeli, kako se je spremenilo življenje starejših, je Tina snemala zvočni dnevnik. Prisluhnite ji.</p> <blockquote><p>Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite <a href="mailto:matej.praprotnik@rtvslo.si">nam</a> in preberite <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/03/zvocni-dnevnik/">navodila za snemanje</a>.</p></blockquote></p> Mon, 26 Apr 2021 08:00:00 +0000 Dnevnik iz doma starejših - Tina Krog Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19.<p>Specialistka infektologije in intenzivne medicine</p><p> <p>Pisanje dnevnika zahteva disciplino, a kdor ga je pisal, ve, da se izplača. Branje dnevnikov čez deset, dvajset let je neprecenljivo. Zelo natančno opisujejo čas, ljudi, njihove navade in stiske. Na svetu pa so tudi ljudje, ki dnevnike snemajo z mikrofonom. Zvok resnično doda čisto novo dimenzijo: misli so posnete, ko se zgodijo, prav tako vsakdanji pogovori in dogodki. O ljudeh pripovedujejo tudi barva glasu, pogovori in vsakdanji dogodki. Zaprite oči in se postavite v čevlje zdravnice. Nina Grasselli Kmet je specialistka infektologije in intenzivne medicine in avtorica prvega zvočnega dnevnika v tej seriji.</p> <blockquote><p>Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite <a href="mailto:matej.praprotnik@rtvslo.si">nam</a> in preberite <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/03/zvocni-dnevnik/">navodila za snemanje</a>.</p></blockquote></p> 174767861 RTVSLO – Val 202 830 clean Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19.<p>Specialistka infektologije in intenzivne medicine</p><p> <p>Pisanje dnevnika zahteva disciplino, a kdor ga je pisal, ve, da se izplača. Branje dnevnikov čez deset, dvajset let je neprecenljivo. Zelo natančno opisujejo čas, ljudi, njihove navade in stiske. Na svetu pa so tudi ljudje, ki dnevnike snemajo z mikrofonom. Zvok resnično doda čisto novo dimenzijo: misli so posnete, ko se zgodijo, prav tako vsakdanji pogovori in dogodki. O ljudeh pripovedujejo tudi barva glasu, pogovori in vsakdanji dogodki. Zaprite oči in se postavite v čevlje zdravnice. Nina Grasselli Kmet je specialistka infektologije in intenzivne medicine in avtorica prvega zvočnega dnevnika v tej seriji.</p> <blockquote><p>Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite <a href="mailto:matej.praprotnik@rtvslo.si">nam</a> in preberite <a href="https://val202.rtvslo.si/2021/03/zvocni-dnevnik/">navodila za snemanje</a>.</p></blockquote></p> Mon, 12 Apr 2021 08:00:00 +0000 Dnevnik iz bolnišnice - Nina Grasselli Kmet Novice v rubriki črna kronika po navadi odmevajo najbolj, saj hkrati vzbudijo morbidno radovednost in zgražanje nad tem, kakšen je in kam gre ta naš svet. Vendar pa nam brskanje za starimi viri in zgodbami zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes. Tako se je 7. aprila leta 1884, v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več. Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo. Avtor: Ambrož Kvartič <p>Brskanje za starimi viri in zgodbami nam zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes</p><p><p>7. aprila leta 1884 se je v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več.</p> <p>Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo.</p></p> 174767788 RTVSLO – Val 202 1550 clean Novice v rubriki črna kronika po navadi odmevajo najbolj, saj hkrati vzbudijo morbidno radovednost in zgražanje nad tem, kakšen je in kam gre ta naš svet. Vendar pa nam brskanje za starimi viri in zgodbami zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes. Tako se je 7. aprila leta 1884, v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več. Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo. Avtor: Ambrož Kvartič <p>Brskanje za starimi viri in zgodbami nam zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes</p><p><p>7. aprila leta 1884 se je v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več.</p> <p>Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo.</p></p> Mon, 12 Apr 2021 03:52:00 +0000 Trojni umor v Lučah Tradicionalno smučarsko tekmovanje v Kranjski Gori letos praznuje 60 let. Konec tedna se bodo najboljši alpski smučarji sveta na eni najtežjih veleslalomskih prog merili že na 60. Pokalu Vitranc. In ta jubilej je Aleš Smrekar izkoristil za obujanje spominov z akterji, ki so, vsak na svoj način, zaznamovali eno od največjih slovenskih športnih prireditev. Srečal se je s tistimi, ki se spominjajo že prve izvedbe, leta 1961, pa z dobitnikom prvih točk za naše smučanje v svetovnem pokalu, prav v Kranjski Gori leta 68, pa tudi z vsemi še živečimi slovenskimi smučarji, ki so na domači tekmi stopili na zmagovalni oder. V drugem delu spominov na prehojenih 60 vitranških let slišite predvsem tiste, ki so skrbeli za evforijo, za nepregledno navdušeno množico navijačev. Slovenske junake, zmagovalce. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsako leto, na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v časih narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. J<p>2. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc</p><p><p>60. izvedba <a href="https://www.pokal-vitranc.com/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pokala Vitranc</a> je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval <strong>"vitranške legende"</strong>.</p> <p>Spominjamo se tistih, ki so skrbeli za evforijo in nepregledno množico navijačev na Pokalu Vitranc. Spregovorili bodo slovenski smučarski junaki, zmagovalci. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsak leto na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v času narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. Slovenci smo v bivši državi državi veljali predvsem za smučarje in v tem smo bili tako dobri, da so nas tudi v ostalih, takrat vse prej kot smučarskih republikah, začeli jemati resno.</p> <h3><strong>Fotogalerija spominov na največje slovenske uspehe na Pokalu Vitranc:</strong></h3> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/bojan-krizaj-na-strmini-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487260'> Bojan Križaj med vožnjo</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/petrovic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487266'> Rok Petrovič med vožnjo</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/stenmark-krizaj-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487270'> Ingemar Stenmark in Bojan Križaj</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/zgo2180045432170-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487254'> Ingemar Stenmark, Bojan Križaj, Rok Petrovič<span>Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/petrovic-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487267'> Rok Petrovič</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/krizaj-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487265'> Bojan Križaj</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/krizaj-po-zmagi-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487264'> Bojan Križaj po zmagi</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/rok-petrovic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487268'> Rok Petrovič</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-kranjska-gora.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487262'> Jure Košir na vitranški strmini</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-portret.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487261'> Jure Košir</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-v-kranjski-gori.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487263'> Jure Košir</figcaption></figure> </div> <p>Foto: BoBo</p></p> 174759813 RTVSLO – Val 202 3081 clean Tradicionalno smučarsko tekmovanje v Kranjski Gori letos praznuje 60 let. Konec tedna se bodo najboljši alpski smučarji sveta na eni najtežjih veleslalomskih prog merili že na 60. Pokalu Vitranc. In ta jubilej je Aleš Smrekar izkoristil za obujanje spominov z akterji, ki so, vsak na svoj način, zaznamovali eno od največjih slovenskih športnih prireditev. Srečal se je s tistimi, ki se spominjajo že prve izvedbe, leta 1961, pa z dobitnikom prvih točk za naše smučanje v svetovnem pokalu, prav v Kranjski Gori leta 68, pa tudi z vsemi še živečimi slovenskimi smučarji, ki so na domači tekmi stopili na zmagovalni oder. V drugem delu spominov na prehojenih 60 vitranških let slišite predvsem tiste, ki so skrbeli za evforijo, za nepregledno navdušeno množico navijačev. Slovenske junake, zmagovalce. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsako leto, na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v časih narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. J<p>2. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc</p><p><p>60. izvedba <a href="https://www.pokal-vitranc.com/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pokala Vitranc</a> je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval <strong>"vitranške legende"</strong>.</p> <p>Spominjamo se tistih, ki so skrbeli za evforijo in nepregledno množico navijačev na Pokalu Vitranc. Spregovorili bodo slovenski smučarski junaki, zmagovalci. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsak leto na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v času narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. Slovenci smo v bivši državi državi veljali predvsem za smučarje in v tem smo bili tako dobri, da so nas tudi v ostalih, takrat vse prej kot smučarskih republikah, začeli jemati resno.</p> <h3><strong>Fotogalerija spominov na največje slovenske uspehe na Pokalu Vitranc:</strong></h3> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/bojan-krizaj-na-strmini-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487260'> Bojan Križaj med vožnjo</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/petrovic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487266'> Rok Petrovič med vožnjo</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/stenmark-krizaj-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487270'> Ingemar Stenmark in Bojan Križaj</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/zgo2180045432170-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487254'> Ingemar Stenmark, Bojan Križaj, Rok Petrovič<span>Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/petrovic-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487267'> Rok Petrovič</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/krizaj-2-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487265'> Bojan Križaj</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/krizaj-po-zmagi-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487264'> Bojan Križaj po zmagi</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/rok-petrovic-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487268'> Rok Petrovič</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-kranjska-gora.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487262'> Jure Košir na vitranški strmini</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-portret.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487261'> Jure Košir</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/03/jure-kosir-v-kranjski-gori.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-487263'> Jure Košir</figcaption></figure> </div> <p>Foto: BoBo</p></p> Thu, 11 Mar 2021 05:13:00 +0000 60 let vitranških legend: Včasih so bili zmagovalci narodni heroji 60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende". V prvem delu podkasta spominov na prehojenih 60 let Pokala Vitranc smo obdelali predvsem organizacijsko plat tekmovanja, ki je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve. <p>1. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc</p><p><p>60. izvedba <a href="https://www.pokal-vitranc.com/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pokala Vitranc</a> je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval <strong>"vitranške legende"</strong>.</p> <blockquote><p>Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. O organizacijski plati tekmovanja razmišljajo "vitranške legende" <strong>Janez Šmitek</strong>, <strong>Mato Podrekar</strong>, <strong>Tone Vogrinec</strong> in <strong>Blaž Jakopič</strong>.</p></blockquote> <p>Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve.</p></p> 174759558 RTVSLO – Val 202 3562 clean 60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende". V prvem delu podkasta spominov na prehojenih 60 let Pokala Vitranc smo obdelali predvsem organizacijsko plat tekmovanja, ki je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve. <p>1. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc</p><p><p>60. izvedba <a href="https://www.pokal-vitranc.com/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pokala Vitranc</a> je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval <strong>"vitranške legende"</strong>.</p> <blockquote><p>Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. O organizacijski plati tekmovanja razmišljajo "vitranške legende" <strong>Janez Šmitek</strong>, <strong>Mato Podrekar</strong>, <strong>Tone Vogrinec</strong> in <strong>Blaž Jakopič</strong>.</p></blockquote> <p>Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve.</p></p> Wed, 10 Mar 2021 05:13:00 +0000 60 let vitranških legend: Od prvih točk za svetovni pokal do dvojne slovenske zmage Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. Pred dnevi je bila objavljena informacija, da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov. Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.<p>Kako je sredi Ljubljane nastal zametek kitajskega interneta in zakaj je v resnici propadlo slovensko računalniško podjetje, katerega stečaj se je končal šele pred dnevi. Bi lahko imeli slovensko Nokio ali Samsung?</p><p><p>Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli.</p> <p>Pred dnevi je bila <a href="https://ideltaclub.com/wordpress/?p=2425">objavljena informacija,</a> da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov.</p> <p>Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.</p> <h3>Sogovorniki:</h3> <ul> <li><strong>Janez Škrubej</strong>, nekdanji direktor Iskre Delte</li> <li><strong>Damjan Žemva</strong>, inženir računalništva, zaposlen v Iskri Delti</li> <li><strong>Andrej Grebenc</strong>, svetovalec na področju tehnologij, nekdanji uslužbenec Iskre Delte</li> <li><strong>Dušan Caf</strong>, strokovnjak za računalništvo, nekdanji predsednik Sveta za elektronske komunikacije</li> </ul> <blockquote><p>Dejstvo je, da je bilo podjetje Iskra Delta fenomen svojega časa. Ali bi lahko danes imeli svojo Nokio, Samsung ali Microsoft pa seveda ostaja zgolj hipotetično in v resnici z romantičnimi spomini verjetno pretirano ozaljšano vprašanje. Morda pa bo ozadje delovanja in propada Iskre Delte kdaj dobilo še kakšno dodatno razlago, z dokončnim stečajem pa se te dni tudi formalno končuje pomembno poglavje slovenske tehnološko-podjetniške zgodovine.</p> <blockquote> <p dir="ltr" lang="sl">?️ Šele po 31 letih se končuje stečaj Iskre Delte, poročajo <a href="https://twitter.com/finance_si?ref_src=twsrc%5Etfw">@finance_si</a>. Pred leti sem se poglobil v nenavadno zgodbo propada slovenskega računalniškega podjetja, ki je med drugim razvilo tudi legendarni računalnik Partner. 1/18 <a href="https://t.co/UrtDgweJSb">pic.twitter.com/UrtDgweJSb</a></p> <p>— Luka Hvalc (@vahlc) <a href="https://twitter.com/vahlc/status/1363052337061711879?ref_src=twsrc%5Etfw">February 20, 2021</a></p></blockquote> <p><br /> &nbsp;</p></blockquote></p> 174755768 RTVSLO – Val 202 2042 clean Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. Pred dnevi je bila objavljena informacija, da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov. Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.<p>Kako je sredi Ljubljane nastal zametek kitajskega interneta in zakaj je v resnici propadlo slovensko računalniško podjetje, katerega stečaj se je končal šele pred dnevi. Bi lahko imeli slovensko Nokio ali Samsung?</p><p><p>Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli.</p> <p>Pred dnevi je bila <a href="https://ideltaclub.com/wordpress/?p=2425">objavljena informacija,</a> da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov.</p> <p>Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.</p> <h3>Sogovorniki:</h3> <ul> <li><strong>Janez Škrubej</strong>, nekdanji direktor Iskre Delte</li> <li><strong>Damjan Žemva</strong>, inženir računalništva, zaposlen v Iskri Delti</li> <li><strong>Andrej Grebenc</strong>, svetovalec na področju tehnologij, nekdanji uslužbenec Iskre Delte</li> <li><strong>Dušan Caf</strong>, strokovnjak za računalništvo, nekdanji predsednik Sveta za elektronske komunikacije</li> </ul> <blockquote><p>Dejstvo je, da je bilo podjetje Iskra Delta fenomen svojega časa. Ali bi lahko danes imeli svojo Nokio, Samsung ali Microsoft pa seveda ostaja zgolj hipotetično in v resnici z romantičnimi spomini verjetno pretirano ozaljšano vprašanje. Morda pa bo ozadje delovanja in propada Iskre Delte kdaj dobilo še kakšno dodatno razlago, z dokončnim stečajem pa se te dni tudi formalno končuje pomembno poglavje slovenske tehnološko-podjetniške zgodovine.</p> <blockquote> <p dir="ltr" lang="sl">?️ Šele po 31 letih se končuje stečaj Iskre Delte, poročajo <a href="https://twitter.com/finance_si?ref_src=twsrc%5Etfw">@finance_si</a>. Pred leti sem se poglobil v nenavadno zgodbo propada slovenskega računalniškega podjetja, ki je med drugim razvilo tudi legendarni računalnik Partner. 1/18 <a href="https://t.co/UrtDgweJSb">pic.twitter.com/UrtDgweJSb</a></p> <p>— Luka Hvalc (@vahlc) <a href="https://twitter.com/vahlc/status/1363052337061711879?ref_src=twsrc%5Etfw">February 20, 2021</a></p></blockquote> <p><br /> &nbsp;</p></blockquote></p> Mon, 22 Feb 2021 13:20:00 +0000 Zakaj je propadlo računalniško podjetje Iskra Delta O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom … <p>Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular</p><p><p>Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>: "<em>Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti.</em>"</p> <p>O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>, <strong>Mitja Milavec</strong>, <strong>Jože Habula</strong>, <strong>Jakob Jurij Snoj</strong> in dr. <strong>Boris Dular</strong>.</p> <p><strong>Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati</strong></p> <p>Dr. Dular  je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj  vodi  državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.</p> <p>"<em>Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati</em>," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "<em>Učimo se raje na napakah drugih."</em></p> <p><strong>Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni</strong></p> <p>Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator <strong>Mitja Milavec  </strong>je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.</p> <p>Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "<em>Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."  </em></p> <p>&nbsp;</p> <p>S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.</p> <p>Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "<em>Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici</em>," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "<em>Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati."</em> Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.</p> <blockquote><p>"<em>Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."</em></p></blockquote> <p>V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila  Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.</p> <p><strong>Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA</strong></p> <p>Učitelj in bobnar <strong>Jože Habula </strong>je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.</p> <blockquote><p>"<em>Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."</em></p></blockquote> <p>Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "<em>Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."</em></p> <p>Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "<em>To se je zgodilo leta 1996.  V tej naši Sloveniji smo že bili."</em></p> <p>Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.</p> <blockquote><p>"<em>Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari.  Znanje je rešitev.</em>"</p></blockquote> <p>Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.</p> <p><strong>Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo</strong></p> <p>Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov.  Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je  srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili  na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.</p> <blockquote><p>"<em>Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta,  imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."</em></p></blockquote> <p>Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.</p> <blockquote><p>"<em>V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in  razmišljanja."</em></p></blockquote> <p>Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.</p> <blockquote><p>"<em>Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."</em></p></blockquote> <p>Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?</p> <p>"<em>Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval</em>."</p> <p>Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "<em>Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."</em></p> <p><strong>Dr. Aleksandra Berberih Slana: "<em>Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži</em>."</strong></p> <p>Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "<strong><strong>Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži." </strong></strong></p> <blockquote><p>"<em>Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."</em></p></blockquote> <p>Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.</p> <blockquote><p>"<em>Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."</em></p></blockquote> <p>Še o pomenu postavljanja vitrin:</p> <blockquote><p>"<em>Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."</em></p></blockquote> <p>Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?</p> <blockquote><p>"<em>Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."</em></p></blockquote></p> 174742321 RTVSLO – Val 202 2802 clean O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom … <p>Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular</p><p><p>Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>: "<em>Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti.</em>"</p> <p>O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. <strong>Aleksandra Berberih Slana</strong>, <strong>Mitja Milavec</strong>, <strong>Jože Habula</strong>, <strong>Jakob Jurij Snoj</strong> in dr. <strong>Boris Dular</strong>.</p> <p><strong>Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati</strong></p> <p>Dr. Dular  je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj  vodi  državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.</p> <p>"<em>Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati</em>," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "<em>Učimo se raje na napakah drugih."</em></p> <p><strong>Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni</strong></p> <p>Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator <strong>Mitja Milavec  </strong>je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.</p> <p>Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "<em>Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."  </em></p> <p>&nbsp;</p> <p>S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.</p> <p>Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "<em>Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici</em>," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "<em>Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati."</em> Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.</p> <blockquote><p>"<em>Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."</em></p></blockquote> <p>V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila  Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.</p> <p><strong>Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA</strong></p> <p>Učitelj in bobnar <strong>Jože Habula </strong>je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.</p> <blockquote><p>"<em>Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."</em></p></blockquote> <p>Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "<em>Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."</em></p> <p>Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "<em>To se je zgodilo leta 1996.  V tej naši Sloveniji smo že bili."</em></p> <p>Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.</p> <blockquote><p>"<em>Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari.  Znanje je rešitev.</em>"</p></blockquote> <p>Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.</p> <p><strong>Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo</strong></p> <p>Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov.  Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je  srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili  na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.</p> <blockquote><p>"<em>Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta,  imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."</em></p></blockquote> <p>Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.</p> <blockquote><p>"<em>V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in  razmišljanja."</em></p></blockquote> <p>Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.</p> <blockquote><p>"<em>Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."</em></p></blockquote> <p>Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?</p> <p>"<em>Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval</em>."</p> <p>Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "<em>Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."</em></p> <p><strong>Dr. Aleksandra Berberih Slana: "<em>Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži</em>."</strong></p> <p>Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "<strong><strong>Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži." </strong></strong></p> <blockquote><p>"<em>Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."</em></p></blockquote> <p>Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.</p> <blockquote><p>"<em>Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."</em></p></blockquote> <p>Še o pomenu postavljanja vitrin:</p> <blockquote><p>"<em>Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."</em></p></blockquote> <p>Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?</p> <blockquote><p>"<em>Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."</em></p></blockquote></p> Sat, 26 Dec 2020 09:45:00 +0000 Vitrina Slovenija S30E01: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži" Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice. Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus, in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce? Gorazd Rečnik, Nataša Uršič in Gašper Andrinek so bili na ulicah od Maribora, Ptuja, do Ljubljane in Nove Gorice. <p>Po ocenah Društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice naj bi vsako noč v Ljubljani spalo zunaj na prostem med 40 in 50 ljudi</p><p><p>Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat so na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev <strong><a href="http://www.kraljiulice.org/">Kralji ulice</a></strong> zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice.</p> <p>Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce?</p> <p>Nekateri brezdomci pravijo, da so ljudje bolj solidarni, drugi govorijo o povečani nestrpnosti.</p> <p>Razmere v Mariboru in na Ptuju je preverjal Gorazd Rečnik, kjer se je pogovarjal s <strong><a href="http://arsvitae.si/programi/kamra-celovita-podpora-brezdomnim-osebam/">Kamro</a> </strong>in mariborskimi Kralji ulice. Iz Nove Gorice, kjer trenutno prenavljajo Skupnostni center in za brezdomce skrbi <a href="https://www.sent.si/index.php?m_id=dnevni_center_enota_sent_nova_gorica"><strong>ŠENT</strong></a>, se je oglasila Nataša Uršič. Po Ljubljani se je sodelavci ljubljanskih 'Kraljev' sprehodil Gašper Andrinek.</p> <blockquote><p>Letos že osmo leto poteka akcija "<em>Skriti Božiček za brezdomce"</em>, 1653 brezdomcev po vseh regijah bodo obdarili s stvarmi, ki jih je vsak napisal v pismu. Društvo <strong><a href="http://www.humanitarcek.org/">Humanitarček</a></strong>, ki dobrodelno akcijo pripravlja že od leta 2012, poskrbi tudi za distribucijo po vsej Sloveniji in za dostavo darila v roke brezdomcu!</p></blockquote> </p> 174740022 RTVSLO – Val 202 2598 clean Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice. Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus, in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce? Gorazd Rečnik, Nataša Uršič in Gašper Andrinek so bili na ulicah od Maribora, Ptuja, do Ljubljane in Nove Gorice. <p>Po ocenah Društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice naj bi vsako noč v Ljubljani spalo zunaj na prostem med 40 in 50 ljudi</p><p><p>Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat so na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev <strong><a href="http://www.kraljiulice.org/">Kralji ulice</a></strong> zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice.</p> <p>Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce?</p> <p>Nekateri brezdomci pravijo, da so ljudje bolj solidarni, drugi govorijo o povečani nestrpnosti.</p> <p>Razmere v Mariboru in na Ptuju je preverjal Gorazd Rečnik, kjer se je pogovarjal s <strong><a href="http://arsvitae.si/programi/kamra-celovita-podpora-brezdomnim-osebam/">Kamro</a> </strong>in mariborskimi Kralji ulice. Iz Nove Gorice, kjer trenutno prenavljajo Skupnostni center in za brezdomce skrbi <a href="https://www.sent.si/index.php?m_id=dnevni_center_enota_sent_nova_gorica"><strong>ŠENT</strong></a>, se je oglasila Nataša Uršič. Po Ljubljani se je sodelavci ljubljanskih 'Kraljev' sprehodil Gašper Andrinek.</p> <blockquote><p>Letos že osmo leto poteka akcija "<em>Skriti Božiček za brezdomce"</em>, 1653 brezdomcev po vseh regijah bodo obdarili s stvarmi, ki jih je vsak napisal v pismu. Društvo <strong><a href="http://www.humanitarcek.org/">Humanitarček</a></strong>, ki dobrodelno akcijo pripravlja že od leta 2012, poskrbi tudi za distribucijo po vsej Sloveniji in za dostavo darila v roke brezdomcu!</p></blockquote> </p> Wed, 16 Dec 2020 11:00:00 +0000 Na ulici ujeti med virusom in zimo V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim</p><p><h4><strong>Mediji in UKC</strong></h4> <p>Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in <strong>Neva Železnik</strong>, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.</p> <blockquote><p><em>"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."</em></p></blockquote> <p>Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.</p> <blockquote><p><em>"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."</em></p></blockquote> <h4><strong>UKC in mediji</strong></h4> <p><strong>Jure Brankovič</strong> vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.</p> <blockquote><p><em>"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."</em></p></blockquote> <p>Kako se UKC odziva na kritike?</p> <blockquote><p><em>"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."</em></p></blockquote> <p>Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?</p> <blockquote><p><em>"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."</em></p></blockquote> <h4><strong>Pritožbe in pohvale pacientk in pacientov</strong></h4> <p>Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi <strong>Nejc Seitl</strong>. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.</p> <blockquote><p><em>"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."</em></p></blockquote> <p>Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.</p> <blockquote><p><em>"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."</em></p></blockquote> <p>Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov <em>"ne pribijajo na križ"</em>.</p> <blockquote><p><em>"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."</em></p></blockquote> <h4><strong>Prostovoljke in prostovoljci pomagajo UKC</strong></h4> <p>Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana <strong>Goran Bogojević</strong> pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.</p> <blockquote><p><em>"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."</em></p></blockquote> <p>Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.</p> <p>Prostovoljka <strong>Sabi Perdan</strong>, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.</p> <blockquote><p><em>"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."</em></p></blockquote> <p><strong>Darko Hribar</strong> je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:</p> <blockquote><p><em>"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."</em></p></blockquote> <p>To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...</p> <p>Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.</p></p> 174736382 RTVSLO – Val 202 1340 clean V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim</p><p><h4><strong>Mediji in UKC</strong></h4> <p>Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in <strong>Neva Železnik</strong>, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.</p> <blockquote><p><em>"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."</em></p></blockquote> <p>Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.</p> <blockquote><p><em>"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."</em></p></blockquote> <h4><strong>UKC in mediji</strong></h4> <p><strong>Jure Brankovič</strong> vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.</p> <blockquote><p><em>"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."</em></p></blockquote> <p>Kako se UKC odziva na kritike?</p> <blockquote><p><em>"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."</em></p></blockquote> <p>Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?</p> <blockquote><p><em>"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."</em></p></blockquote> <h4><strong>Pritožbe in pohvale pacientk in pacientov</strong></h4> <p>Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi <strong>Nejc Seitl</strong>. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.</p> <blockquote><p><em>"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."</em></p></blockquote> <p>Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.</p> <blockquote><p><em>"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."</em></p></blockquote> <p>Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov <em>"ne pribijajo na križ"</em>.</p> <blockquote><p><em>"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."</em></p></blockquote> <h4><strong>Prostovoljke in prostovoljci pomagajo UKC</strong></h4> <p>Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana <strong>Goran Bogojević</strong> pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.</p> <blockquote><p><em>"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."</em></p></blockquote> <p>Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.</p> <p>Prostovoljka <strong>Sabi Perdan</strong>, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.</p> <blockquote><p><em>"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."</em></p></blockquote> <p><strong>Darko Hribar</strong> je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:</p> <blockquote><p><em>"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."</em></p></blockquote> <p>To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...</p> <p>Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.</p></p> Tue, 01 Dec 2020 13:45:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 7. del: O pritožbah, kritikah, pohvalah in resnici, ki je nekje vmes Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana</p><p><h3><strong>Mojca Blatnik: Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku</strong></h3> <p>Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. <em>"Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi,"</em> razlaga <strong>Mojca Blatnik</strong>, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.</p> <blockquote><p><em>"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."</em></p></blockquote> <p>Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …</p> <p>Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?</p> <p><em>"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."</em></p> <p>Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?</p> <blockquote><p><em>"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."</em></p></blockquote> <h3><strong>Marko Turenšek: Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas</strong></h3> <p>V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi <strong>Marko Turenšek</strong>. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).</p> <p>Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: <em>"Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas."</em> Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.</p> <p>Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.</p> <blockquote><p><em>"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."</em></p> </blockquote> <p>Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: <em>"Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."</em></p> <p>Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:</p> <blockquote><p><em>"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."</em></p></blockquote></p> 174735858 RTVSLO – Val 202 1771 clean Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana</p><p><h3><strong>Mojca Blatnik: Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku</strong></h3> <p>Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. <em>"Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi,"</em> razlaga <strong>Mojca Blatnik</strong>, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.</p> <blockquote><p><em>"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."</em></p></blockquote> <p>Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …</p> <p>Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?</p> <p><em>"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."</em></p> <p>Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?</p> <blockquote><p><em>"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."</em></p></blockquote> <h3><strong>Marko Turenšek: Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas</strong></h3> <p>V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi <strong>Marko Turenšek</strong>. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).</p> <p>Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: <em>"Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas."</em> Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.</p> <p>Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.</p> <blockquote><p><em>"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."</em></p> </blockquote> <p>Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: <em>"Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."</em></p> <p>Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:</p> <blockquote><p><em>"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."</em></p></blockquote></p> Sun, 29 Nov 2020 09:00:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 6. del: Delamo z roko v roki, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc. <p>Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom</p><p><p><strong>Florjanova zgodba</strong></p> <p>Leta 1992 je imel <strong>Florjan Omejc</strong> enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.</p> <blockquote><p><em>"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."</em></p></blockquote> <p>Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.</p> <blockquote><p><em>"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."</em></p></blockquote> <p>Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.</p> <blockquote><p><em>"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"</em></p></blockquote> <p>Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.</p> <blockquote><p><em>"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"</em></p></blockquote> <p>Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.</p> <blockquote><p><em>"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."</em></p></blockquote> <p>Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. <em>"Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje,"</em> je dejal <strong>prof.</strong> <strong>dr. Matej Drobnič</strong>, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.</p> <blockquote><p><em>"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."</em></p> </blockquote> <p><strong>Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:</strong></p> <p>Kakšni izzivi so pred ortopedijo?</p> <blockquote><p><em>"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."</em></p></blockquote> <p>Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?</p> <blockquote><p><em>"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."</em></p></blockquote> <p>Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …</p> <blockquote><p><em>"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."</em></p></blockquote> <p>Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?</p> <blockquote><p><em>"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."</em></p></blockquote> <p>Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?</p> <blockquote><p><em>"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."</em></p></blockquote> <p>Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?</p> <blockquote><p><em>"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."</em></p></blockquote> <p>Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?</p> <blockquote><p><em>"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."</em></p></blockquote> <p>Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?</p> <blockquote><p><em>"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."</em></p></blockquote></p> 174735425 RTVSLO – Val 202 1620 clean Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc. <p>Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom</p><p><p><strong>Florjanova zgodba</strong></p> <p>Leta 1992 je imel <strong>Florjan Omejc</strong> enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.</p> <blockquote><p><em>"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."</em></p></blockquote> <p>Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.</p> <blockquote><p><em>"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."</em></p></blockquote> <p>Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.</p> <blockquote><p><em>"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"</em></p></blockquote> <p>Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.</p> <blockquote><p><em>"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"</em></p></blockquote> <p>Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.</p> <blockquote><p><em>"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."</em></p></blockquote> <p>Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. <em>"Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje,"</em> je dejal <strong>prof.</strong> <strong>dr. Matej Drobnič</strong>, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.</p> <blockquote><p><em>"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."</em></p> </blockquote> <p><strong>Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:</strong></p> <p>Kakšni izzivi so pred ortopedijo?</p> <blockquote><p><em>"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."</em></p></blockquote> <p>Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?</p> <blockquote><p><em>"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."</em></p></blockquote> <p>Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …</p> <blockquote><p><em>"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."</em></p></blockquote> <p>Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?</p> <blockquote><p><em>"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."</em></p></blockquote> <p>Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?</p> <blockquote><p><em>"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."</em></p></blockquote> <p>Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?</p> <blockquote><p><em>"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."</em></p></blockquote> <p>Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?</p> <blockquote><p><em>"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."</em></p></blockquote> <p>Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?</p> <blockquote><p><em>"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."</em></p></blockquote></p> Fri, 27 Nov 2020 09:45:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 5. del: Lepo je zdraviti pacienta, ki sodeluje in zaupa Matjana Koren Golja, glavna medicinska sestra Kliničnega oddelka za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, je že v otroštvu vedela, da bo medicinska sestra. ''Skoraj 21 let sem že tukaj, doživela sem marsikaj, tudi veliko lepih zgodb me veže na ta oddelek. Zelo težko je takrat, ko postaneš mama, sprašuješ se, kaj pa, če bi bil to moj otrok.'' Zaupala nam je tudi to, da ne more povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov … Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Matjana Koren Golja je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra</p><p><p>Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, nam predstavlja <strong>Matjana Koren Golja</strong>, glavna medicinska sestra, ki nam je zaupala tudi to, da ne zna povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov. <em>"Priznam, ne morem iz svoje kože,"</em> pravi.</p> <blockquote><p><em>"Skoraj 21 let sem že tukaj, doživela sem marsikaj, tudi veliko lepih zgodb me veže na ta oddelek. Zelo težko je takrat, ko postaneš mama, ko se sprašuješ, kaj pa, če bi bil to moj otrok.</em></p></blockquote> <p>Na leto sprejmejo od 600 do 700 otrok, vsak trenutek so pripravljeni tudi na prevoz otroka, ki potrebuje njihovo pomoč.</p> <blockquote><p><em>"Organizirano imamo 24-urno pripravljenost zdravnika in medicinske sestre, če bi bilo treba pripeljati kritično bolnega otroka iz drugih bolnišnic v našo intenzivno terapijo. Ta transport opravljamo s posebnim reševalnim vozilom ali s helikopterjem. Opravljamo prevoze majhnih otrok v inkubatorjih in vse kritično bolne otroke do štirinajstega leta."</em></p></blockquote> <p>To je multidisciplinarni oddelek, s svojim strokovnim znanjem in opremo pa se lahko postavi ob bok največjim podobnim evropskim centrom.</p> <blockquote><p><em>"Ponosna sem na ekipo, v kateri delam, v njej se prepleta modrost starejših in nova znanja in pogledi mlajših. Vsi se učimo drug od drugega."</em></p></blockquote> <p>Zelo pomembno je tudi dobro sodelovanje s starši, poudarja Matjana Koren Golja.</p> <blockquote><p><em>"Starše spodbujamo k temu, da svojega otroka negujejo, s tem tudi oni kljub težki bolezni, s katero se spoprijemajo, lahko prispevajo svoj delež. V najtežjih trenutkih jim skušamo stati ob strani. Pomembno je, da starši vedo, da se celoten tim trudi in daje vse od sebe."</em></p></blockquote> <p><em>"To delo je treba opravljati s srcem,"</em> pravi Matjana Koren Golja, ki je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra.</p> </p> 174735135 RTVSLO – Val 202 1123 clean Matjana Koren Golja, glavna medicinska sestra Kliničnega oddelka za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, je že v otroštvu vedela, da bo medicinska sestra. ''Skoraj 21 let sem že tukaj, doživela sem marsikaj, tudi veliko lepih zgodb me veže na ta oddelek. Zelo težko je takrat, ko postaneš mama, sprašuješ se, kaj pa, če bi bil to moj otrok.'' Zaupala nam je tudi to, da ne more povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov … Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Matjana Koren Golja je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra</p><p><p>Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, nam predstavlja <strong>Matjana Koren Golja</strong>, glavna medicinska sestra, ki nam je zaupala tudi to, da ne zna povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov. <em>"Priznam, ne morem iz svoje kože,"</em> pravi.</p> <blockquote><p><em>"Skoraj 21 let sem že tukaj, doživela sem marsikaj, tudi veliko lepih zgodb me veže na ta oddelek. Zelo težko je takrat, ko postaneš mama, ko se sprašuješ, kaj pa, če bi bil to moj otrok.</em></p></blockquote> <p>Na leto sprejmejo od 600 do 700 otrok, vsak trenutek so pripravljeni tudi na prevoz otroka, ki potrebuje njihovo pomoč.</p> <blockquote><p><em>"Organizirano imamo 24-urno pripravljenost zdravnika in medicinske sestre, če bi bilo treba pripeljati kritično bolnega otroka iz drugih bolnišnic v našo intenzivno terapijo. Ta transport opravljamo s posebnim reševalnim vozilom ali s helikopterjem. Opravljamo prevoze majhnih otrok v inkubatorjih in vse kritično bolne otroke do štirinajstega leta."</em></p></blockquote> <p>To je multidisciplinarni oddelek, s svojim strokovnim znanjem in opremo pa se lahko postavi ob bok največjim podobnim evropskim centrom.</p> <blockquote><p><em>"Ponosna sem na ekipo, v kateri delam, v njej se prepleta modrost starejših in nova znanja in pogledi mlajših. Vsi se učimo drug od drugega."</em></p></blockquote> <p>Zelo pomembno je tudi dobro sodelovanje s starši, poudarja Matjana Koren Golja.</p> <blockquote><p><em>"Starše spodbujamo k temu, da svojega otroka negujejo, s tem tudi oni kljub težki bolezni, s katero se spoprijemajo, lahko prispevajo svoj delež. V najtežjih trenutkih jim skušamo stati ob strani. Pomembno je, da starši vedo, da se celoten tim trudi in daje vse od sebe."</em></p></blockquote> <p><em>"To delo je treba opravljati s srcem,"</em> pravi Matjana Koren Golja, ki je že od mladih nog vedela, da bo medicinska sestra.</p> </p> Thu, 26 Nov 2020 08:50:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 4. del: Tu je treba delati s srcem Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog</p><p><blockquote><p><em>"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."</em></p></blockquote> <p>Tako je delo na urgenci opisoval <strong>prim. mag. Dušan Vlahović</strong>, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …</p> <blockquote><p><em>"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."</em></p></blockquote> <p>Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.</p> <blockquote><p><em>"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."</em></p></blockquote> <p>Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?</p> <blockquote><p><em>"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."</em></p></blockquote> <p><strong> </strong>Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …</p> <blockquote><p><em>"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."</em></p></blockquote> <p>Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.</p> <blockquote><p><em>"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...</p> <blockquote><p><em>"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."</em></p></blockquote> <p>Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.</p> <blockquote><p><em>"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."</em></p></blockquote> <p>Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."</p> <blockquote><p><em>"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."</em></p></blockquote> <p>Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.</p> <blockquote><p><em>"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."</em></p></blockquote> <p>Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.</p> <blockquote><p><em>"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."</em></p></blockquote></p> 174734888 RTVSLO – Val 202 2637 clean Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog</p><p><blockquote><p><em>"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."</em></p></blockquote> <p>Tako je delo na urgenci opisoval <strong>prim. mag. Dušan Vlahović</strong>, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …</p> <blockquote><p><em>"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."</em></p></blockquote> <p>Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.</p> <blockquote><p><em>"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."</em></p></blockquote> <p>Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?</p> <blockquote><p><em>"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."</em></p></blockquote> <p><strong> </strong>Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …</p> <blockquote><p><em>"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."</em></p></blockquote> <p>Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.</p> <blockquote><p><em>"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...</p> <blockquote><p><em>"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."</em></p></blockquote> <p>Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.</p> <blockquote><p><em>"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."</em></p></blockquote> <p>Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."</p> <blockquote><p><em>"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."</em></p></blockquote> <p>Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.</p> <blockquote><p><em>"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."</em></p></blockquote> <p>Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.</p> <blockquote><p><em>"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."</em></p></blockquote></p> Wed, 25 Nov 2020 09:50:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 3. del: UKC smo predvsem ljudje Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl</p><p><p><strong>Dr. Stanko Kristl</strong> se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.</p> <blockquote><p>Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.</p></blockquote> <p>Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.</p> <blockquote><p><em>"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."</em></p></blockquote> <p>Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.</p> <p>Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.</p> <blockquote><p><em>"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."</em></p></blockquote> <p>Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.</p> <p><em>"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."</em></p> <p>Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?</p> <blockquote><p><em>"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."</em></p></blockquote> <p>Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.</p> <p>Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."</em></p></blockquote> <p>Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.</p> <blockquote><p><em>"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."</em></p></blockquote> <p>Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.</p> <p><em>"Arhitektura je raziskovanje,"</em> razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?</p> <p><em>"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca,"</em> reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.</p></p> 174734682 RTVSLO – Val 202 2050 clean Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl</p><p><p><strong>Dr. Stanko Kristl</strong> se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.</p> <blockquote><p>Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.</p></blockquote> <p>Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.</p> <blockquote><p><em>"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."</em></p></blockquote> <p>Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.</p> <p>Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.</p> <blockquote><p><em>"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."</em></p></blockquote> <p>Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.</p> <p><em>"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."</em></p> <p>Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?</p> <blockquote><p><em>"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."</em></p></blockquote> <p>Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.</p> <p>Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."</em></p></blockquote> <p>Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.</p> <blockquote><p><em>"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."</em></p></blockquote> <p>Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.</p> <p><em>"Arhitektura je raziskovanje,"</em> razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?</p> <p><em>"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca,"</em> reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.</p></p> Tue, 24 Nov 2020 13:53:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 2. del: Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to dr. Stanko Kristl Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Od špitalov do moderne bolnišnice </p><p><p>Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "<em>Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove,"</em> razlaga <strong>dr. Zvonka Zupanič Slavec</strong>, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.</p> <p>V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.</p> <blockquote><p><em>"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. <em>''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,''</em> pripoveduje dr. Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."</em></p></blockquote> <p><em>Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," </em>poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."</em></p></blockquote> <p>Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. <em>"Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov,"</em> pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."</em></p></blockquote> <p>Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.</p> <p>Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.</p> <p>Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.</p> <blockquote><p><em>"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."</em></p> </blockquote> <p>UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo<strong> tovarna zdravja</strong>.</p> <blockquote><p><em>"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."</em></p></blockquote> <p>Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.</p> <blockquote><p><em>"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."</em></p></blockquote> <p>Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.</p> <blockquote><p><em>"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."</em></p></blockquote> <p>Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva <!--more-->naredilo svoje.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174734680 RTVSLO – Val 202 2310 clean Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc<p>Od špitalov do moderne bolnišnice </p><p><p>Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "<em>Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove,"</em> razlaga <strong>dr. Zvonka Zupanič Slavec</strong>, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.</p> <p>V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.</p> <blockquote><p><em>"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. <em>''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,''</em> pripoveduje dr. Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."</em></p></blockquote> <p><em>Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," </em>poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."</em></p></blockquote> <p>Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. <em>"Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov,"</em> pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.</p> <blockquote><p><em>"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."</em></p></blockquote> <p>Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.</p> <p>Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.</p> <p>Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.</p> <blockquote><p><em>"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."</em></p> </blockquote> <p>UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo<strong> tovarna zdravja</strong>.</p> <blockquote><p><em>"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."</em></p></blockquote> <p>Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.</p> <blockquote><p><em>"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."</em></p></blockquote> <p>Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.</p> <blockquote><p><em>"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."</em></p></blockquote> <p>Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva <!--more-->naredilo svoje.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 24 Nov 2020 13:47:00 +0000 45 let tovarne zdravja, 1. del: Zgodovinski temelji UKC Ljubljana O lovcu, Urugvaju, Ljutomeru in tibetantskih zvončkih, o ROI (Return On Investment), prvi slovenski hip-hop/rap združbi, ter karmi iz Vinkovcev. Nekaj malega tudi o glasbi. Andrej Karoli in Big Foot Mama.<p>Jože Habula, Danijel Gregorič, Alen Steržaj, Zoran Čalić in Grega Skočir ob 30-letnici delovanja</p><p> <blockquote><p>"<em>Bili smo v nekem lokalu, večinoma klientela glasbenikov, bil je tudi Gušti. Iskali so novega vokalista. Takrat so igrali na srednješolskih plesih, nisem bil fan, ampak ok. Šel sem na vajo in ostal tam</em>." - Grega Skočir</p></blockquote> <p>Ko je <strong>Jože Habula</strong> videl, da ima <strong>Miha Guštin - Gušti</strong> značko Clinta Eastwooda, je vedel, da se bosta razumela. <strong>Alen Steržaj</strong> je pri Jožetu kupil svoje prve bobne za 300 mark, <strong>Zoran Čalić</strong> je po nepričakovani selitvi v Slovenijo prejel klic v studio, <strong>Grega Skočir</strong> pa je bil najprej v hip hop vodah z Ali Enom. <strong>Daniel Gregorič</strong> je bil ob pravem času na pravem mestu – v diskoteki Palma.</p> <blockquote><p>"<em>Konc srednje šole, vedno sem si želel imet band. Dobili smo se jaz, Kos in Sršen, ki sta hodila na mojo šolo. Preko njiju sem spoznal še Guštija, ki je imel značko od Clinta Eastwooda. Ko sem to videl, sem si rekel, to zna bit okej</em>." - Jože Habula</p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-32-47-033-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-33-21-034-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-36-36-044-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-37-08-050-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-39-34-055-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-41-51-040-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-46-11-060-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-47-23-064-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-48-52-066-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-50-03-069-1-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-52-19-074-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-53-58-078-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-01-44-048-1-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-01-45-086-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-59-29-065-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174733684 RTVSLO – Val 202 4106 clean O lovcu, Urugvaju, Ljutomeru in tibetantskih zvončkih, o ROI (Return On Investment), prvi slovenski hip-hop/rap združbi, ter karmi iz Vinkovcev. Nekaj malega tudi o glasbi. Andrej Karoli in Big Foot Mama.<p>Jože Habula, Danijel Gregorič, Alen Steržaj, Zoran Čalić in Grega Skočir ob 30-letnici delovanja</p><p> <blockquote><p>"<em>Bili smo v nekem lokalu, večinoma klientela glasbenikov, bil je tudi Gušti. Iskali so novega vokalista. Takrat so igrali na srednješolskih plesih, nisem bil fan, ampak ok. Šel sem na vajo in ostal tam</em>." - Grega Skočir</p></blockquote> <p>Ko je <strong>Jože Habula</strong> videl, da ima <strong>Miha Guštin - Gušti</strong> značko Clinta Eastwooda, je vedel, da se bosta razumela. <strong>Alen Steržaj</strong> je pri Jožetu kupil svoje prve bobne za 300 mark, <strong>Zoran Čalić</strong> je po nepričakovani selitvi v Slovenijo prejel klic v studio, <strong>Grega Skočir</strong> pa je bil najprej v hip hop vodah z Ali Enom. <strong>Daniel Gregorič</strong> je bil ob pravem času na pravem mestu – v diskoteki Palma.</p> <blockquote><p>"<em>Konc srednje šole, vedno sem si želel imet band. Dobili smo se jaz, Kos in Sršen, ki sta hodila na mojo šolo. Preko njiju sem spoznal še Guštija, ki je imel značko od Clinta Eastwooda. Ko sem to videl, sem si rekel, to zna bit okej</em>." - Jože Habula</p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-32-47-033-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-33-21-034-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-36-36-044-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-37-08-050-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-39-34-055-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-41-51-040-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-46-11-060-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-47-23-064-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-48-52-066-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-50-03-069-1-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-52-19-074-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-18-53-58-078-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-01-44-048-1-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-01-45-086-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/11/2020-11-09-19-59-29-065-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Wed, 18 Nov 2020 07:05:00 +0000 Big Foot Mama, preprosto rokenrol Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti? Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.<p>Zgodbo o sorojencih otrok s posebnimi potrebami na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek</p><p><p>Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti?</p> <blockquote><p>"Zakaj prav on? Zakaj prav naša družina?"</p></blockquote> <p>Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.</p> </p> 174722891 RTVSLO – Val 202 1066 clean Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti? Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.<p>Zgodbo o sorojencih otrok s posebnimi potrebami na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek</p><p><p>Bratje in sestre otrok s posebnimi potrebami so velikokrat deležni manj pozornosti staršev, saj so ti preveč zaposleni s skrbjo za otroka, ki potrebuje več njihove pomoči. Po drugi strani pa stroka ugotavlja, da zaradi drugačne sorojenske izkušnje takšni otroci odrastejo v bolj pozorne, empatične in delavne ljudi. Kako je odraščati v družini z otrokom s posebnimi potrebami, kakšna je dinamika odnosov, kako je z odzivi in pomočjo širše skupnosti?</p> <blockquote><p>"Zakaj prav on? Zakaj prav naša družina?"</p></blockquote> <p>Zgodbo na podlagi lastne izkušnje pripoveduje sodelavka Radia Slovenija Eva Lipovšek. Sodelujejo sorojenci s podobnimi izkušnjami in strokovnjaki.</p> </p> Mon, 05 Oct 2020 22:12:00 +0000 Kako je imeti brata z "napako" Veliki Michael Jordan je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na ekshibicijski tekmi sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 30 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo. Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi Boris Vitez, zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt. Avtor: Luka Hvalc<p>Legendarni košarkar Michael Jordan je pred 35 leti nastopil v Trstu, med zabijanjem razbil tablo, njegova menjava pa je bil zamejski Slovenec Boris Vitez. Kako je "Air" delil avtograme ... </p><p><p><span>Veliki <strong>Michael Jordan </strong>je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na <a href="https://www.facebook.com/MichaelJordanInTrieste">ekshibicijski tekmi</a> sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 41 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo. </span></p> <p><span>Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi <strong>Boris Vitez,</strong> zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt.</span></p> <h4>Fotogalerija:</h4> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/michael-jordan-skupinska.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447890'> Ekipa Stefanela z Michaelom Jordanom<span>Foto: Arhiv Borisa Viteza</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-zabija.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447945'> Med spektakularnim zabijanjem<span>Foto: Wikipedia</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-fb-casopis.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447943'> Odmevi v italijanskem tisku<span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez-in-jordan-na-telefonu.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447886'> Boris Vitez 35 let kasneje<span>Foto: Luka Hvalc</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-in-vitez-na-telefonu.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447888'> Michael in Boris<span>Foto: Luka Hvalc</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-na-fb.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447944'> V Trstu <span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-fb2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447941'> Klop Stefanela<span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez-in-michael-jordan1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447887'> Soigralca<span>Foto: Arhiv Borisa Viteza</span></figcaption></figure> </div></p> 174713834 RTVSLO – Val 202 1037 clean Veliki Michael Jordan je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na ekshibicijski tekmi sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 30 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo. Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi Boris Vitez, zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt. Avtor: Luka Hvalc<p>Legendarni košarkar Michael Jordan je pred 35 leti nastopil v Trstu, med zabijanjem razbil tablo, njegova menjava pa je bil zamejski Slovenec Boris Vitez. Kako je "Air" delil avtograme ... </p><p><p><span>Veliki <strong>Michael Jordan </strong>je igral tudi na pragu Slovenije. Njegova menjava pa je bil … Slovenec! Bilo je 26. avgusta 1985 v Trstu, na <a href="https://www.facebook.com/MichaelJordanInTrieste">ekshibicijski tekmi</a> sta se srečala košarkarska kluba Juve iz Caserte in domači Stefanel, ki ga je priložnostno okrepil tudi eden izmed največjih zvezdnikov v svetovni zgodovini športa. Michael Jordan je po uspešni NBA sezoni novinca pri Chicago Bulls blestel tudi v Evropi, seveda je nosil številko 23. V svojem slogu je plesal in letel po zraku, zlahka je dosegel 41 točk, v enem izmed močnih zabijanj pa je razbil tablo in za pol ure prekinil tekmo. </span></p> <p><span>Tisti večer je bil soigralec Michaela Jordana tudi <strong>Boris Vitez,</strong> zamejski Slovenec z Opčin z zavidljivo košarkarsko kariero. 35 let kasneje se spominja gostovanja "Air Jordana", vzdušja na tekmi in v garderobi, nekaterih anekdot. Zvezdnikovega nepozabnega košarkarskega plesa. Tudi možnosti, da bi z Jordanom spet stopil v kontakt.</span></p> <h4>Fotogalerija:</h4> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/michael-jordan-skupinska.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447890'> Ekipa Stefanela z Michaelom Jordanom<span>Foto: Arhiv Borisa Viteza</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-zabija.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447945'> Med spektakularnim zabijanjem<span>Foto: Wikipedia</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-fb-casopis.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447943'> Odmevi v italijanskem tisku<span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez-in-jordan-na-telefonu.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447886'> Boris Vitez 35 let kasneje<span>Foto: Luka Hvalc</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-in-vitez-na-telefonu.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447888'> Michael in Boris<span>Foto: Luka Hvalc</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-na-fb.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447944'> V Trstu <span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jordan-fb2.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447941'> Klop Stefanela<span>Foto: MichaelJordanInTrieste</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez-in-michael-jordan1.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-447887'> Soigralca<span>Foto: Arhiv Borisa Viteza</span></figcaption></figure> </div></p> Tue, 25 Aug 2020 22:12:00 +0000 Nepozabni ples Michaela Jordana v Trstu Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev tržaškega Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi enodnevni gosti iz Slovenije? Sogovorniki: Jasna Simoneta, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine; Boris Vitez, gostinec in športni delavec z Opčin; Jasna Tuta, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana; podmladek Jadralnega kluba Čupa. Avtor: Luka Hvalc<p>Preživeli smo poletni dan med zamejci ob tržaškem morju, ki je v novih turističnih razmerah obljudeno tudi z enodnevnimi gosti iz Slovenije. </p><p><p>Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi številni enodnevni gosti iz Slovenije?</p> <h5>Sogovorniki:</h5> <ul> <li><span><strong>Jasna Simoneta</strong>, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine</span></li> <li><strong>Boris Vitez</strong>, gostinec in športni delavec z Opčin</li> <li><strong>Jasna Tuta</strong>, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana</li> <li>podmladek Jadralnega kluba Čupa</li> </ul> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/ribiska-pot-plaza.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445393'> Po Ribiški poti je do obale iz Nabrežine pol ure hoje</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-morje.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445391'> S poti se ponujajo sijajni razgledi</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-vinograd.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445390'> Kraški rob krasijo trte</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/igo-gruden.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445382'> Tik pred obalo so vklesani verzi pesmi Iga Grudna</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-plaza.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445388'> Nabrežinska plaža</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-obala.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445387'> Poletje v nabrežinskem zalivu</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-barke.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445386'> V mini marini je tudi restavracija</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jasna-simoneta.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445383'> Jasna Simoneta je antropologinja iz Nabrežine</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/sesljan.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445394'> Sesljanska marina</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/sladoled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445395'> Poletna ponudba</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jasna-tuta.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445384'> Jasna Tuta, svetovna popotnica, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/tramvaj-opcine.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445396'> Bife na tramvajski postaji na Opčinah</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445381'> Boris Vitez, gostinec, nekdanji košarkar in športni delavec</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/ulica-opcine.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445397'> Ulica na Opčinah</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/zaliv.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445291'> Pogled na Tržaški zaliv<span>Foto: Val 202</span></figcaption></figure> </div></p> 174710611 RTVSLO – Val 202 1713 clean Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev tržaškega Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi enodnevni gosti iz Slovenije? Sogovorniki: Jasna Simoneta, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine; Boris Vitez, gostinec in športni delavec z Opčin; Jasna Tuta, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana; podmladek Jadralnega kluba Čupa. Avtor: Luka Hvalc<p>Preživeli smo poletni dan med zamejci ob tržaškem morju, ki je v novih turističnih razmerah obljudeno tudi z enodnevnimi gosti iz Slovenije. </p><p><p>Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi številni enodnevni gosti iz Slovenije?</p> <h5>Sogovorniki:</h5> <ul> <li><span><strong>Jasna Simoneta</strong>, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine</span></li> <li><strong>Boris Vitez</strong>, gostinec in športni delavec z Opčin</li> <li><strong>Jasna Tuta</strong>, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana</li> <li>podmladek Jadralnega kluba Čupa</li> </ul> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/ribiska-pot-plaza.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445393'> Po Ribiški poti je do obale iz Nabrežine pol ure hoje</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-morje.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445391'> S poti se ponujajo sijajni razgledi</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-vinograd.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445390'> Kraški rob krasijo trte</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/igo-gruden.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445382'> Tik pred obalo so vklesani verzi pesmi Iga Grudna</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-plaza.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445388'> Nabrežinska plaža</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-obala.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445387'> Poletje v nabrežinskem zalivu</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/nabrezina-barke.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445386'> V mini marini je tudi restavracija</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jasna-simoneta.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445383'> Jasna Simoneta je antropologinja iz Nabrežine</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/sesljan.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445394'> Sesljanska marina</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/sladoled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445395'> Poletna ponudba</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/jasna-tuta.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445384'> Jasna Tuta, svetovna popotnica, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/tramvaj-opcine.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445396'> Bife na tramvajski postaji na Opčinah</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/boris-vitez.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445381'> Boris Vitez, gostinec, nekdanji košarkar in športni delavec</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/ulica-opcine.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445397'> Ulica na Opčinah</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/zaliv.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-445291'> Pogled na Tržaški zaliv<span>Foto: Val 202</span></figcaption></figure> </div></p> Fri, 07 Aug 2020 22:15:00 +0000 Poletje v zaledju Tržaškega zaliva Kako prepotovati svet doma? To je rdeča nit te epizode podkasta Zgodbe. Ekipa Poletja v dvoje si je zadala izziv, ali je mogoče prepotovati svet, ne da bi prečkali meje. Staknili smo glave, poiskali pet slovenskih krajev z zanimivim imenom in se odpravili na izlet. Nastalo je pet reportaž iz krajev s slavnimi imeni. Jeruzalem, Puščava, Barka, Dunaj in Rim. 174706217 RTVSLO – Val 202 4533 clean Kako prepotovati svet doma? To je rdeča nit te epizode podkasta Zgodbe. Ekipa Poletja v dvoje si je zadala izziv, ali je mogoče prepotovati svet, ne da bi prečkali meje. Staknili smo glave, poiskali pet slovenskih krajev z zanimivim imenom in se odpravili na izlet. Nastalo je pet reportaž iz krajev s slavnimi imeni. Jeruzalem, Puščava, Barka, Dunaj in Rim. Sat, 18 Jul 2020 05:15:00 +0000 Svet doma: od Jeruzalema do Rima Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let. Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil. Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal: “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”<p>Slovenec Dejan Gajšek se je med krvavim razpadom nekdanje Jugoslavije boril na strani vojske Bosne in Hercegovine</p><p><p><strong>Dejan Gajšek</strong> je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "<em>Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnost</em>i." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je imel takrat 16 let.</p> <p>Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.</p> <blockquote><p>Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil med genocidom v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. <a href="https://www.dnevnik.si/1042891816/Svet/kje-ste-bili-11-julija-1995-ko-se-je-v-srebrenici-zgodil-genocid">Zgodbo</a> je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/05/nebuloze-79/"><strong>Ervinu Hladniku Milharčiču</strong></a>, ki je takrat ob koncu zapisal:</p> <p>“<em>Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.</em>”</p></blockquote> <p><strong>Dokazila in priznanja Dejana Gajška</strong></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7050-e1594385210731.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7049-e1594385161384.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7048-e1594385134720.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174705536 RTVSLO – Val 202 563 clean Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let. Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil. Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal: “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”<p>Slovenec Dejan Gajšek se je med krvavim razpadom nekdanje Jugoslavije boril na strani vojske Bosne in Hercegovine</p><p><p><strong>Dejan Gajšek</strong> je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "<em>Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnost</em>i." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je imel takrat 16 let.</p> <p>Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.</p> <blockquote><p>Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil med genocidom v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. <a href="https://www.dnevnik.si/1042891816/Svet/kje-ste-bili-11-julija-1995-ko-se-je-v-srebrenici-zgodil-genocid">Zgodbo</a> je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč <a href="https://val202.rtvslo.si/2020/05/nebuloze-79/"><strong>Ervinu Hladniku Milharčiču</strong></a>, ki je takrat ob koncu zapisal:</p> <p>“<em>Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.</em>”</p></blockquote> <p><strong>Dokazila in priznanja Dejana Gajška</strong></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7050-e1594385210731.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7049-e1594385161384.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/img_7048-e1594385134720.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Sat, 11 Jul 2020 09:10:00 +0000 Za las ušel ostrostrelcu Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija. <p>Kako se naši severni zamejci na avstrijskem Koroškem spoprijemajo s koronakrizo, kdo jo je najhuje občutil in kako močno je zaprta meja vplivala na ljudi z obeh strani tako na osebnem kot tudi na poslovnem področju </p><p><p><span>Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.</span></p> <p>Nekatera podjetja so letošnjo krizo preživela dobro, druga pa so prišla v težave, saj so se po tem, ko mesec ali dva niso dobila prihodkov, začela spraševati, kako naprej, gospodarsko sliko na avstrijskem Koroškem orisuje <span><strong>Feliks Wieser</strong>, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze. Politiki so delali napake pri sprejemanju ukrepov, saj nimajo izkušenj s takšnim kriznim upravljanjem, hkrati pa so se vedli, kot da vse razumejo. Najbolje je krizo preneslo gradbeništvo: <em>"Če ima nekdo v strehi luknjo, jo je treba popraviti, tudi če je epidemija,"</em> pojasnjuje krovec </span><span><strong>Robert Hedenik.</strong></span></p> <blockquote><p><span><em>"V Avstriji so ocenili, da bodo za skrajšan delovni čas potrebovali do 12 milijard evrov, počrpali pa so majhen delež, približno 2,5 milijardi. Če primerjamo ukrepe v Sloveniji in Avstriji, so se sprva zdele avstrijske številke zelo visoke, nerealistična s slovenskega vidika, kar pa je dejansko počrpano, je tudi v Avstriji bistveno bolj realistično. Avstrijci smo bolj razglašali, kaj vse bomo naredili, na določene podporne svežnje pa čakamo še danes."</em> – </span><span><strong>Andrej Hren</strong>, tajnik Slovenske gospodarske zveze</span></p></blockquote> <p>Najbolj prizadeta panoga je tudi v Avstriji turizem. Skoraj 80 odstotkov zaposlenih v tej panogi so morali ali odpustiti ali jim skrajšati delovni čas, samo sedem odstotkov  jih je delalo ves čas. Hoteli so bili zaprti ves čas krize, bolje so jo odnesli gostinci, ki so prilagodili svoje storitve.</p> <blockquote><p><span><em>"Avstrija ni uvedla bonov. Dolgo časa smo imeli zaprte meje na jugu in s tem je zvezna vlada pričakovala, da bo Avstrijec ostal v Avstriji. Ne moreš zapreti meja in reči ljudem, da zdaj pa ne bodo šli nikamor. Ali sploh ne gredo na dopust ali pa zdaj vseeno grejo na Hrvaško, v Italijo ali Slovenijo."</em> – <strong>Ludwig Druml</strong>, hotel iz Bistrice na Zilji</span></p></blockquote> <p><span>Avstrija je sicer po zaslužku na prebivalca od turizma druga na svetu, njen turistični prihodek znaša 2700 evrov na prebivalca. Za primerjavo, slovenski je skoraj polovico manjši. </span></p></p> 174704872 RTVSLO – Val 202 891 clean Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija. <p>Kako se naši severni zamejci na avstrijskem Koroškem spoprijemajo s koronakrizo, kdo jo je najhuje občutil in kako močno je zaprta meja vplivala na ljudi z obeh strani tako na osebnem kot tudi na poslovnem področju </p><p><p><span>Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.</span></p> <p>Nekatera podjetja so letošnjo krizo preživela dobro, druga pa so prišla v težave, saj so se po tem, ko mesec ali dva niso dobila prihodkov, začela spraševati, kako naprej, gospodarsko sliko na avstrijskem Koroškem orisuje <span><strong>Feliks Wieser</strong>, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze. Politiki so delali napake pri sprejemanju ukrepov, saj nimajo izkušenj s takšnim kriznim upravljanjem, hkrati pa so se vedli, kot da vse razumejo. Najbolje je krizo preneslo gradbeništvo: <em>"Če ima nekdo v strehi luknjo, jo je treba popraviti, tudi če je epidemija,"</em> pojasnjuje krovec </span><span><strong>Robert Hedenik.</strong></span></p> <blockquote><p><span><em>"V Avstriji so ocenili, da bodo za skrajšan delovni čas potrebovali do 12 milijard evrov, počrpali pa so majhen delež, približno 2,5 milijardi. Če primerjamo ukrepe v Sloveniji in Avstriji, so se sprva zdele avstrijske številke zelo visoke, nerealistična s slovenskega vidika, kar pa je dejansko počrpano, je tudi v Avstriji bistveno bolj realistično. Avstrijci smo bolj razglašali, kaj vse bomo naredili, na določene podporne svežnje pa čakamo še danes."</em> – </span><span><strong>Andrej Hren</strong>, tajnik Slovenske gospodarske zveze</span></p></blockquote> <p>Najbolj prizadeta panoga je tudi v Avstriji turizem. Skoraj 80 odstotkov zaposlenih v tej panogi so morali ali odpustiti ali jim skrajšati delovni čas, samo sedem odstotkov  jih je delalo ves čas. Hoteli so bili zaprti ves čas krize, bolje so jo odnesli gostinci, ki so prilagodili svoje storitve.</p> <blockquote><p><span><em>"Avstrija ni uvedla bonov. Dolgo časa smo imeli zaprte meje na jugu in s tem je zvezna vlada pričakovala, da bo Avstrijec ostal v Avstriji. Ne moreš zapreti meja in reči ljudem, da zdaj pa ne bodo šli nikamor. Ali sploh ne gredo na dopust ali pa zdaj vseeno grejo na Hrvaško, v Italijo ali Slovenijo."</em> – <strong>Ludwig Druml</strong>, hotel iz Bistrice na Zilji</span></p></blockquote> <p><span>Avstrija je sicer po zaslužku na prebivalca od turizma druga na svetu, njen turistični prihodek znaša 2700 evrov na prebivalca. Za primerjavo, slovenski je skoraj polovico manjši. </span></p></p> Tue, 07 Jul 2020 10:00:00 +0000 Kako se zamejci na avstrijskem Koroškem spoprijemajo s koronakrizo? RTVSLO – Val 202 no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe. Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe. sl Sat, 03 Dec 2022 09:10:00 +0000 https://val202.rtvslo.si/zgodbe/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 03 Dec 2022 09:10:00 +0000 Zgodbe